> li a z njiv i Hlfakec, * kako se mu je m morju, tia suliim in vojski godilo. Drugi natis. i V LJUBLJANI. 1 založbi in naprodaj pri J. G i on ti ni, bukvarju. 1 > . 1863. I. Kaj je lažnivi Kljukec doživel na potovanju v Rusijo, v Rusii, v turški vojski, v sužnosti in na poti nazaj na Nemško. W gostivnici pri „angleškem kralju" se je zbrala vsaki večer pred kakimi sto letmi tovaršija, ki si je pri kozarca vina z veselimi pogovori čas kratila in skerbi preganjala. V to tovaršijo je tudi lažnivi Kljukec zahajal. Dobro je znal pripovedovati, iu rad je pripovedoval svojim tovar-šem. Euega večera v jeseni, ko je veter černe oblake po obnebju preganjal, in debele kaplice dežja, med kterimi je tudi sneg naletoval, na okna zanašal, je rekel eden tovaršev: „Danes, gospod Kljukec, nam morate kako kratkočasno povedati." — Vsi so to prošnjo ponovili. „Zakaj pa ne ? je odgovoril Kljukec j „ee vam dopade, kar povem, \t serca rad. Mene gerdo vreme ne pripravi ob židano voljo. Povsod me spremlja in povsod mi je še zvesta tovaršica bila, na mokrim in na suhim, v težavnih vojskah in pri vsih mojih započetjih. Kaj bi pa radi slišali, Gos-/ podje ?" „Kako ste na Rusovsko potovali in ondt i živeli, preljubih mu je rekel nekdo. — ..Vsi smo sicer že to slišali; pa vem, de ga ni med nami, kteri ki iadi v drago rad lega ve slišal." 5,Dobro!" je edgovoril Kljukec. Potovanje t Rusijo* Se ve, de bi se bil rad v najlepšem letnem času na to pot napravil; pa zrolil sira zimo, ker sim dobro vedel, de mraz in zima v južnih nemških deželah, na Poljskem, in dimih deželah ceste popravi in popraviti mora. Jahal sim, ker tako naj ložje popotovati, ker se ni bati, se s kakim sirovim popotnikom kregati ali pa s kakim žejnim postiljonom pred vsako gostivnico vstaviti se. Lahko sim bil oblečen, kar me je toliko bolj težavno stalo, kolikor bolj sim proti severju šel. Lahko si vsak misli, kako mora biti pod takim osamim nebom staremu možu pti sercu, ki j3 na Poljskem na pustem polju, čez ktero je šel sever ojster, kakor kosa, brez pomoči in ves jpremert ležal ia je komaj imel, se s čim odeti. Siromak se mi je v serce smilil, in dasi-ravno mi je hotlo samemu serce v persih zmer-zniti, -sim ga vender s svojim plajšem odel. Kar sim zaslišal glas iz nebes: „Moj sin! plačilo ti ne bo odšlo! Dalje sim potoval. Mračilo se je že in kmalo se je černa tama na zemljo vlegla. 'Nikjer ni bilo ne sluha ne duha kakega sela. Vsa dežela je bila pod snegom in meni ai bila znana ne pot ne steza. Naveličal sim se že jahanja. S konja sim šal in ga privezal na nekaj, ki je bilo veršiču drevesa podobno, ki je iz snega molil. Zavoljo varnosti sim vsel svoje pištole k sebi, se vleženi truden, kakor sim bil, kar na sneg in zaspiin tako sladko, de se nisim pred zbudil, kakor ko je že sonce visoko stalo. Kako sim se pa čudil, ko sim vidil, de v nekim selu na pokopališu ležim ! Povsod sim se po konju oziral, pa nikjer ga ni bilo vid i ti. Kviško pogledam in vidim, da je uboga žival za verh zvonika privezana in doli visi. Zdaj sim spoznal pri'čem de sim. Sueg je namreč ez noč selo zamedel. Vreme je naenkrat odjenjalo, v spanji sim počasi, kakor se je sneg tajal, niže in niže zlezel in kar sim v tamoti za verh drevesa imel,, ki je iz snega molil,* in h kteremu sim konja privezal, —- to ni bilo nič druzega, kakor verh zvonikov. Brez da bi bil dolgo mislil, kaj storiti, nza-mem urno pištolo v roko, vstrelim v ojzdo ira pridem tako srečno do svojiga konja, se vsedem rta-rt j in jaham naprej. Potem je šlo vse dobro, da sim na Rusovsko prišel, kjer ni sploh navada pozimi s konjem potovati. Ker je sploh moja navada, se po šegah dežele ravnati, v kteri sim., sim si kupil majhne seni, vprežem konja in se peljem v Petrov grad. Ne vem že več dobro, V kteri deželi da sim bil, toliko se pa še prav, dobro spomnim, da sim ,v sredi strašnega gojzda. Kar zagledam neizrečeno velicega volka urno urno na mene iti. Kmalo je bil pri meni in nemogoče je bilo, mu oditi. Po dolgem se vležem v seneh in pustim konja iti, kakor ®a je bii«> drago. Kar sim si sicer mislil, pa s pičlim upanjem, to se je kmalo potem zgodilo. Volk se ni prav nrč za mene pečal, temuč čez-me skoči, popade konja, odterga in požre naenkrat zadnji konec uboge pare, kij je s strahom in bolečinami toliko berzeje derala. Ko sim vidil, da sim šam tako resen, vzdignem tiho svojo glavo in vidim s strahom, da se je volk skoraj vsega in vsega v konja zažerl. Komej je pa tako se lepo noter splazil, kar planem po koncu in ga začnem serčno po kožuhovni udrihati. To mu v meseui nožnici ni malo kropa prililo. Z vso močjo si je prizadeval naprej priti; konjovo truplo pade na tla in glejte! namest njega je bil moj volk oberzdan in vprežen. Se menj sim nehal napietati in dirjaje prideva srečno in zdrava v Petrov grad zoper najino pričakovanje in v veliko čudenje ljudstva. Želel sim ondi vojak biti. Ker je več mes-cov preteklo, preden se je to zgodilo, sim imel priložnosti dosti, svoj čas kakor tudi svoje dnar-je tratiti in med ljudstvo spraviti. Marsiktero noč sim pri igri prečul, še več pa sim jih pri polnih kozarcih pognal. Mraz dežele in šege ljudi so bokalom bolj častno mesto naRusovskein odkazale, kakor v kaki drugi deželi, in dostikrat sim tam ljudi našel, ki so bili v žlahtni umnosti, kozarce sprazniti, izurjeni mojstri. Pa vsi so bili revni mojstri skaze memo starega, sivobradatega kufrastega generala, ki je z nami pri eni mizi kosil. Stari gospod, kteri je v turški vojski pokrov svoje čepine (teme) zgubil, in se, kadar koli je kak ptuji človek v družbo prišel, odkri-toserono izgovoril, da mora pokrit ostati, je imel \ navado pri jedi par poličev žganja spiti in potem še polič rama v sebe zliti, in vender' ga' ni nikolj mhče pijanega vidil. — Ne verjamete mi. Pa ne zamerim ram gospodje. Tudi jaz nisim verjel. Dolgo nisem vedel, Nkako bi si to reč razložil, kar ji pridem enkrat po sreči na sled. General je imel navado, od časa do časa, svoj klobuk nekoliko vzdigniti. To sim ga večkrat vidil. storiti, brez da bi si kaj posebniga mislil. Da mu je moglo na čelu vroče biti, in da si je mogel svojo glavo ohladiti, ni nič posebnega. Nazadnje pa sim vidil, da je s svojim klobukom tudi sreberno plošico vzdignil, ktero je imel na-mest čepine, in da se je potem vselej vsa para žganih pijač, ki jih je povžil, v lahkim oblaku pokadila. Zdaj sim vedel pri čem da sim. Povedal sim to svojim prijatfem in obljubil, ko sim ravno zvečer to zvedil, jih s poskusnjo prepričati, da je res, kar sim jim povedal. Stopil sim namreč s svojo pipo(fajfo) zad za generala, in prižgem, ravno ko je svoj klobuk vzdignil, z gorečim papirjem soparo, in vidili smo novo in lepo reč. Naenkrat se je vnel dim, ki se mu je iz glave kadil in vidili smo lep, višnjev plamen. Kaj sim počel, je general kmalo spazil, pa nič ni bil hud zavolja tega, ampak dovolil nam je še, to še večkrat storiti. Zdaj vam hočem pa kaj iz svojega lovskega življenja povedati. Enega jutra sim gledal skozi okno svoje spavnice in vidim, da je bajer, ki ni bil dalječ, ves z divjimi gosmi pokrit. Kar vzamem svojo puško iz kota, skočim iz stanice pa tako nerodno, da sim s svojim obrazom v ban- garje priletel, da se mi je ogenj pred očmi kazal. Pa to me ni nazaj deržalo, Ali ko sim nameriti hotel, vidim v svojo ne^oljo, da sim, ko sim, tako v hangarje priletil, kamen iz petelina zgubi!. Kaj mi je bilo storiti ? Časa nisini smel zgubiti. V svojo srečo sim se spomnil, kaj se je z mojimi očmi zgodilo. Nategnil sim tedaj petelina, pomerim po goseh in se kresnem s pestjo po svojim očesu. Isker se je dovelj pokazalo. Ena pade na strelni prab, puška poči in ubil sim deset gosi. Če ima človek svojo glavo pri sebi, že kaj stori. Tako je enkrat plavalo na nekim jezerti, po kterim sim se na lovu peljal, mnogo divjih rac. . Preveč so bile razstresene, da bi bil mogel upati, le eno ustreliti. V svojo nesrečo siai imel tudi svojo puško poslednji pot še nabasano. Race bi bil pa rad vse, ker sim hotel v nekih dneh svoje prijatie na kosilo povabiti. Spomnil sim se da imam še nekaj svinskega pleča v sveji torbi. To sim privezal na precej dolgo vervico, ktero sim raxsukal in tako štirikrat tako dolgo naredil. Skril sim se v ferslje na bregu, veržem košček mesa na vervici in veselje sim imel viditi, kako je perva raca priplavala in ga požerla. iZa njo so pa kmalo vse druge priplavale, in ker je gladki košček mesa kmalo nepovžit iz race zadej prilezel, ga je kmalo druga ppžerla in tako je šlo po versti. Nabrale so se race kakor jagode na paternoštru. Potegnil sim potem vervico . lepo na suho, jo ovijem parkrat okrog pleč in života in se napravim proti domu. Ker sim imel še precej dalječ do doma in so me race precej težile, mi je bilo skoraj žal, de jih sim toli- ko vjel. Zdaj se mi je nekaj oaključilo, rok« naza j potegnil, bi me bila zverina še baje prijeto. To sin: posnel iz njegovih svitliti «apetiii oči. S eno besedo ; zgrabil sim ga za d rob, ofemišS kakor rokovieo, vergel na tla in pustil ležati. Se ve, da bi kaj taeega ne bil bolei s steklim psa m storiti, kteri jo je kmalo potem r n e-kih ulieah v Petrovem gradu proti nueni prkedšL Da bi bil bolj gotovo mu odšel, veižpia svo|o zgornjo suknjo pred njega in skočim V Mšžfij® hišo. Potem sim ukazal hlapcu po sukajo ili i« jo k drugi obleki Obesti. Drugi da« se vstrašjm, ko je začel moj Janez vpiti: se usmili, gospod Kijukec, vaša suknja jestdLlaH Urno planem s postelje in vidim vse moje oblačila okrog razmetane in raztergane. Janez je dobro zadel, da je suknja stekla. Ravno sim prišel, ko je čez novo prazniško obleko planila in jo neusmiljeno tresla in tergala. — V" vsih teh prigodkih sim bil res srečen, pa odšel sim vselej z veliko silo; s pomočjo svojega bistrega uma, ki mi je vselej, bodi si v gojzdu, na travniku ali v vojski pomagal. Imel sim tudi dva psa, ki sta mi tako dobro služila, da jih nemorem pozabiti in tudi tu vam moram kaj od nju povedati. Eden je bil tako nevtrudljiv, pazljiv in previden, da mi je bil vsak, kteri ga je vidil, zavoljo njega nevošljir. Ponoči iu podnevi sim se ga mogel posluževati. Ko je namreč se noč storila, sim ma obesel laterno na rep, in lovil sim z njim bolj kakor o svitlem dnevu. Enkrat, kmalo ko sim se oženil, je imela moja gospa veselje, na lov iti. Naprej sim jezdaril in ni dolgo terpelo, je moj pes že pred iropo jerebic stal. Čakal sim in čakal svoje žene, ki je s hlapcom kmalo za mano jez-darila. P* nikogar ni bilo viditi ne slišati. Začelo meje skerbeti, se vernem in na polovici poti zaslišim silno žalostno zdihovanje. Prav blizo se mi je zdelo, pa vender ni bilo daljee okrog nobene žive duše. S konja stopim, se vležem z ušesom na zemljo in zdaj slišim ne samo, da je to zdihovanje pad zemljo, ampak tudi, da pride od mojo žene in od mojega hlapca. Drugega si nisim mogel misliti, kakor da sta moja žena in njeni tovarš v njo padla. Kar s m mogel sim derjal v bližnjo vas po ljudi, ki so čez dolgo nesrečna dva iz dvesto komolcov globoke jame izlekli. Čudo je pa bilo, de se ni nobeden nič poškodeval; le hlapec je bil malo pobit.' Samo strahu šta dosti prestala^ Da mi zdaj na lov ni bilo več misli, si lahko mislite. In ker ste, kakor mislim, v tej povesti mojega psa pozabili, mi ne bote zamerili, da sim ga tudi jez pozabil. Služba me je koj drug dan na pot gnala. Vernil sim se še le čez štirnajst dni. Komaj sim bil par ur doma, kar pogrešim svojo Dianco. Moji posli so mislili, da je šla z mano. Nikjer je ni bilo najti. Nazadnje mi pride misel : Kaj pa, če je pes morde pri jerebicah ostal? Upanje in srah sta me na tisto mesto gnala, in glejte! z neizrečenim veseljem zagledam psa tam, kjer sim ga pred šternajstimi dnevi pustil. Diana! ga pokličem in koj je bil pri meni. Enkrat sim vstrelil in pet in dvajset jerebic je bilo mojih. Toda pes je bil tudi tako izstradan, da se je komej še k meni priplaziti mogel. Na konja sim ga mogel k sebi uzeti. Ker .je imel pa doma dosti, se je kmalo spet popravil in čez pat tednov mi je pomagal, reči na konec priti, kar bi mi brez njega mende nikoij ne bilo mogoče. Lovil sim namreč cela dva dni zajca. Pes mi ga je vedno pripodil, pa nikoij ga nisim mogel vstreliti. V copernijo nisim nikoij veroval; pa tukaj mi je vunder moj um obstal. Zvečer druzega dneva mi pride vunder .zaje tako blizo, da sim ga mogel zadeti. Pade — in kaj mislite da sim zdaj našel? Ta zaje je imel spodej sferi noge in na herbt« tudi šteri. Ko so bile spodnje v trii dene, se je obemil, kakor človek ki zna na trebuhu in «nak enako dobro plavali, in potem je z unirni šterimi še bolj urno tekel. Brez psa bi ne bil tega zajca nikolj dobil. Tega psa bi bil smel edinega imenovati, če bi ne bil imel še druzega, ki je bil še bolji. Ta pes ni bil tako poseben zavoljo svoje podobe, kakor zavoljo svoje umnosti. Tako urno je tekal, tolikrat in tako dolgo v moji službi, da si je noge tik do trebuha odtekel in v njegovem poslednjem času sim ga samo še imel, da je jazbice iskal. Tudi v tej lastnosti mi je še več let služil. Ko je še cela bila — bila je kuzla — je enkrat za nekim zajcom jo kadila, ki mi je nenavadno debel se vidd. Zal mi je bilo za mojo kuzlo. ker je bila breja, pa je vender enako urno teei hotla, kakor sicer. Prav dalječ sim zamogel s konjem , za njo iti. Iiar zasliši m na enkrat lajanje cele trope psov, pa tako slabo in tanjko, da nisim vedel kaj storiti. Ko bliže pridem, zagledam čudo. Zajkla je. ko je bežala, storila, in moja kuzla tudi, in sicer zajklja toliko mladih kakor moja psiea. Po svoji naturi so zajčki zbežali, psički pa jih niso samo podili ampak tudi nosili. Tako sim imel po končanem lova na enkrat šest zajcov in šest psov, ko siia vender samo ženim zsčel loviti. Te ps'ce se spominjam še z enakim veseljem, kakor nekega bistrega litarskega konja, ki iti bil za preplaeati. Po sreči sim ga dobil v last, in priložnost sim imel koj pokazati, kako znam jeadariti. Bil sim namreč enkrat na gra-šini grofa Provskega in sim pil % gospemi kafe v gradu, ko so gospodje na dvorišu mladega žrebca ogledovali. Kar zaslišimo vpitje. Po stopnicah tečem in vidim konja tako divjega in nevkretne-ga, da si nihče ni upal k njemu iti ali ga za-sedlati. Preplašeni in vsi zmešani so stali gospodje in hlapci. Strah jih je prepadel, ko sim bil s serčnim skokom na konju, ki je prestrašen obstal in z mojo umetnostjo ukroten bil. Da bi to gospem še bolj pokazal in da bi jim ves^jie-potreben strah uzel, sim prisilil paro skozi od-' perto okno v stanico skočiti. Tu sim mnogokrat zdaj počasi, zdaj v skoku sim ter tje jahal, nazadnje clo na mizo skočil in tudi zdaj počasi zdaj v skoku z njim jezdaril, da so se gospe kaj čudile. Moj konjiček je bil pa tudi tako gibčen, da ni ne skledic ne torilk pobil. To me je pri gospeh in pri grofu tako prikupilo, da me je s svojo navadno priljudnostjo prosil, mladega konja v dar uzeti in z njim v turško vojsko iti, ki . se je imela skorej začeti. Kaj bolj prijetnega bi ne bil mogel v dar dobiti, posebno ker mi je konj toliko dobrega v vojski prerokoval, v kteri bi se imel jez pervi pot^ kot vojak skazati; Konj, tako voljin, tako serčin in bister — jagnje in vrag v enim — me je mogel vselej dolžnost dobrega vojaka in slavnih vojaških del opominjati. Šli smo, kakor se mi zdi, t podal, je bila povsod huda r.ima. Več sim zdaj inraza terpel, kakor takrat, ko sim v Rusjo šel. Ker je moj konj v Turčii ostal, sim se mogel s pošto peljati.. Ko se je enega dne primerilo, da smo se na vozko pot med visocim skalovjem pripeljali, sim rekel postiljonu s svojim rogom znamnjc dati, da bi se na ti vozki poti z drugim vozom ne srečali in ne zadeli. Postili-jon nastavi rog na usta in pihne z vso močjo va-nj; pa zastonj. Ne enega glasu ni spravil iz njega. Nismo mogli tega zapopasti in v resnici je biio to za nas nesreča, ker nam se je kmalo potem voz naproti pripeljal, kteremu se nismo mogli nikakor umakniti.. I otem uzamem voz s šterimi kolesi in vso robo na ramo in skočim z njim čez graben in plot, kakih devet čevljev visoko na polje. To pač ni bila majhna reč. Potem sim skočil memo tujega voza zopet na cesto nazaj. Nato tečem nazaj b konjem, uzamem pod vsako pazdiho enega, in jih spravim s taeimi skoki na cesto, jih rečem vpreči in pridemo tako srečno v mesto, kamor sim se priti namenil. Pozabil sim še povedati, daje bil eden konj, ki je bil še mlad in prav bister, precej nagajati hotel. Ko sim namreč drugi pot čez plot skočil, mu ni hotlo to nič kaj dopasti. Razodel mi je to s svojim nepokojem. Pa kmalo sim ga vkrotil, ker sim njegove zadnje fioge v aržet svoje suknje mu utaknil. V gostivnici še le smo se popolnoma oddahnili. Postilijon je obesel svoj rog na cvek blizo peči, jaz pa sim se vsedel ravno nasproti za mizo. Ali zdaj poslušajte, gospodje, kaj se je zgodilo. Kar na enkrat začne rog peti. Debelo smo gledali in kmalo zvedli, zakaj postilijon ni mogel trobiti. Glasovi so v rogu terdno zmerz-. nili. Ko so se pa zdaj otajali, so se oglasili čversto in bistro v veliko čast postilijona. Dolgo nam je delal kratek čas s prelepimi vižami, brez de bi bil rog k ustam pritisnil. Slišali^smo mar- siktero lepo in nazaduje tudi še večerno pesem: „Vse kar živi, že sladko spi" i. t. d. Ia z njo je bil tudi konec mojih rusovskih prigodb. 1L Kaj je lažnjivi Kljukec na morju I doživel. < Kijukcove povesti so gostmaco k anglež-kemu kralju zlo razglasile. Gostov je bilo od večera do večera več, da bi povesti iz ust moža samega slišali, ktere so doslej le. od druzih pripovedovati slišali. Kemej je bilo dosti prostora, posebno tiste večere, ko je Kljukec pripovedoval, kaj je na morju doživel. „Najdejo se res popotniki," je začel, „kteri včasi več terdijo, kakor je prav za prav res. Zavoljo tega se ni čuditi, če bravci vali posla-šavci včasi malo neverni postanejo. Če bitedej nekteri izmed tovaršije, ne hotli vsega verjeti, kaj sim doživel, jih moram zavoljo J»jih nevernosti serčno pomiiovati, in jih prosim, rajši od tod iti, preden začnem pripovedovati, kaj sim na morju, dozi vel. Vse je ravno tako verjetno, kakor to kar sim že povedal, dasiravno je še bolj čudno." Pa nihče ni šel in zdaj .je začel pripovedovati. Pervi zgodck. Moje pervo potovanje je bilo po morju. Dosti pred je bilo, kakor v Rušjo, ktero sim vam že povedal. Se mladeneč sim bil, ko me je po svetu hoditi čez vse mikalo. Ker so moj oče večidel svojega življenja po svetu hodili in pozneje v dolzih zimskih večerih nam s vse tiste čudne reči, ktere so doživeli, prosto pripovedovali, in sim jih kaj pasljivo poslušal, smem reči, da je to nagnjenje k potovairju meni prirojeno. Vsako priložnost sim prijel, dopolnitisvoje poželjenje, se po sveta ozreti, prosil in kljuboval sim, pa zastonj. Ue so mi oče dovolili, so mi pa mati Ali teta spet vse pokazili. Enkrat se je primerilo, da nis je eden materne žlahte obiskal. Kmalo sim bil ujegov ljubček in obljubil rni je, mi privoljenje za potovanje sprositi. Bolj je bil srečen, kakor jez s svojimi prošnjami. Privolili so mi ga v Iiidjo spremiti, kjer je bil njegov stric več let pogLvar. Odrinili smo a Amsterdama. Srečno smo se peljali po morju, samo eukrat je nas vihar nekoliko sukal, Tega viharja moram malo opomniti zavoljo tega, kar ie iz njega prišlo. Vzdignil se je, ravno ko smo pri nekim otoku se vsta--vili, da bi se z dervmi in vodo preskerbeli. Tako je divjal, da je mnogo silno debelih dreves s korenino vred iz zemlje ruval in po višavi nesel. Dasiravno so bile teh dreves nektere več sto centov težke, so bile vuoder zavoljo neizmerne visočine — najrm r/j pet milj visoko nad zemljo —• tako majhne vidiii, kakor komar. Ko je pa vihar minul, je padlo vsaka drevo navpik nazaj v zemljo na svoje vneslo in je koj spet korenine pognalo. Samo z največjim drevesom ni biio tako. Ko ga je vihar naglo iz zemlje potegnil, je neki mož s svojo ženo med vejami sedel in je kumare tergal. Zakaj v tem delu sveta rastejo kumare na drevesih. Mož in žena sta voljno z drevesom šla, naredila sta pa s svojo težo, da se je drevo drugam obernilo. Zapustil je pa ob času viharja, kakor vsi prebivavci tega otoka, tudi njih kralj svoje poslopje, ker se je bal, da bi se nad njim ne poderlo in ga ne pokopalo. Kralj se je hotel ravno spet v vert verniti, ko je drevo pribrenčalo in ga po sreči ubilo. „Ali po sreči ?•' ga je vprašal eden poslu-savcov. Ja, po sreči. Zakaj ta kralj je bi! naj-silniši tiran- in vsi prebivavci otaka so bili naj-nesrečniši stvari na zemlji. Tako jih je stiskal in preganjal. Iz hvaležnosti zato, da sta kumare nabera-joča dva človeka, dasiravno sta bita nedolžna, oiočanom to dobroto skazala, so ju na kraljevi tron posadili. Dasiravno sta bila čisto nevedna, sla vunder tako dobro in srečno kraljevala, da, kakor sim pazneje zvedel, nihče ni kumar jedel, brez da bi bil rekel: „Bog ohrani našega kralja in kraljico!'' Ko smo barko, ktero je vihar tudi poškodoval, popravili in se pri novim kralju poslovili, smo se z dobrim veirom dalje peljali in prišli smo čez šest tednov v Indjo. Komaj je štirnajst dni preteklo,, kar smo prišli, me je povabil najstarji poglavarjev sin, z njim na lov iti. Rad sim šel. Moj prijatel je bil velik terden mož in vajen je bil ondašnjega kraja. Jaz sim se pa kmalo in brez da bi bil nezmerno hodil, tako vtrudil, da sim, ko sva v gojzd prišla, dalječ zadej ostal. Na kraju derece reke sim se hotel vsesti, da bi počival, kar zaslišim na poti. po kteri sini prišel, šum. Ozrem se in okamnel sim skorej, ko neizrečeno veliciga leva zagledam, ki je ravno proti meni koračil in mi je jasno oznanoval, da se mu poljubi me za kosilo požreti, brez da bi me prašal, ali me sme ali ne. Puško sim imel samo z drobnim svincom basano. Da bi bil dolgo premišljeval nšsim imef časa, pa tudi preveč zmešan sim bil. Pa vunder sim sklep : naredil, na zverino vsterliti, z upanjem, jo splašiti ali pa še clo raniti. Ker pa V svojim strahu še čakal nisim, da bi mi lev blizo prišel, sim ga še !e prav divjega naredil, in kar je mogel je šel nad mene. Bolj od straha kakor od uma. gnan, sim poskusil nekaj nemogočega — namreč oditi. Ober-nem se, in — kadar se na to spornim, me preleti merzla groza — malo stopin pred mano stoji strašni krokodil, kije strašno svoje žrelo odperal, da bi me požerl. Mislite si, gospodje, kako mi je bilo! za mano |lev, pred mano krokodil, na levi dereča reka, na desni brezdno, v kterim so, kakor sim pozneje zvedel, najbolj strupene kače živele. Ves omamljen in tega mi ne more nihče zameriti — padem na tla. Vsaka misel, ktero je moja duša še imeti mogla, je bila strašno pričakovanje, zdaj zobe aH pa kremplje divje zverine občutiti ali pa v žrelo krokodila smukniti. Pa kmalo zaslišim močan pa ves neznan glas. Komaj sim se upal, glavo vzdigniti in se ozreti, in kaj mislite? v svoje neizrečeno veselje vidim, da je lev v zlobi, s ktero se je na mene zakadil, v tistim kraju, ko sim na tla padel, čez roene krododilu v žrelo skočil. Glava enega je tičala zdaj v žrelu druzega, in prizadevala sta si na vso moč, se eden druzega rešiti. Ravno o pravim času sim še po koncu skočil, zderem svoj nož in ko bi bil. trenil, odrežem levu glavo, tako da je njegov život poleg mene na tla telebil. Potem sim z debelim končam puške Ievovo glavo še globočeje v krokodilovo žrelo perinil, ki je zdaj' žalostno se zagoltniti mogel. Kmalo potem, ko sim ta dva strašna sovražnika premagal, je prišel moj prijatel, viditi, zakaj da sim zadej ostal. Sreeo sva eden drugemu vošila in potem krokodila zmerils. ki je bil ravno šterdeset čevljev in sedem palcov dolg. ^ Ko sva poglavarju to povedala, je poslal voz z ljudmi in ukazal obe zverini dam pripeljati. Iz levove kože mi je mogel neki ondašnji kerznar mošnje za tobak narediti, kterih sim nektere med svoje prijatle razdelil. Krokodilovo kožo so pa po navadi našopali in jo v nekim muzeumu na ogled postavili. Drug:! zgodek, V letu 1776 sim šel r mestu Portmut na angležko vojno barko? ki je imela 100 kanon in šternajst sto vojakov, in šla v Ameriko. Na vožnji čez morje se nam ni nič posebnega primerilo. Ko srno bili kakih tri sto milj od reke sv. Lovrenca, prileti naša barka*s strašno močjo na nekaj. Zdelo se nam je, da je skala. Vergli smo svince v morje, pa dasiravno je prišel že petsto sežnov globoko, vunder še ni bilo dna. Najbolj čudno se nam je pa zd«Io in zapopasti nismo m<>gli, da smo veslo zgubili {in da so se nam vse naše arble polomile. Dve ste tudi v morje padle. Eden mornarjev, ki je imel ravno z velikim jadrom opraviti, je odletel najmenj tri ure dalječ, preden je v morje padel. Rešil je pa vunder s tem svoje življenje srečno, da je leteč v višavi, veliko morsko gos za rep vjel, ktera ga ni samo obvarovala, da ni močno v vodo padel, temuč priložnost mu le dala, je oko-baliti in na njenim berbtu tak o dolgo plavati, da smo ga mogli spet na barko uzeti. Kako močno je barke se zadela, kaže to, da je vse ljudstvo s svojimi glavami v strop barke priletelo. Tu se mi je zgodilo, da je moja glava tako v strop priletela, da mi je bila globoko v želodec potisnjena in več mescov je priteklo, preden sim jo spet na pravo mesto spravil. Se smo se vsi čudili in smo zmešani bili, kar se velik velik murski som pakaže, kteri se je na verhn morja na soncu grel in je zaspal. Zdaj smo zvedli, pri čem da smo. Pošasti je bilo tako malo všee> da smo jo z barko v njenim pokoju motili, da ni samo s svojim repom ograjo barke razdrobila, ampak je ob enim tudi svidro (maček) s svojimi zobmi prijela in našo barko naj menj šestdeset ur dalječ vlekla. Bog ve kam bi bili prišli, če bi se ne bilo v našo srečo svidro vtergalo. Tako je som našo barko zgubil, mi smo bili pa ob svidro. Ko smo pa šest mescov potem v Evropo nazaj se peljali, smo našli •tajislega soma skoraj na ravno tistim mestu mertvega po morju plavati in ne lažem se, ako rečem, da je bil pol ure dolg. Ker nisnilo mogli celega na barko Vzeti, smo mu samo glavo odsekali in kdo popiše naše veselje, ko smo ne le svidro ampak tudi čez štirdeset sežnov dolgo verv v nekim njegovim votlim zobu našli? To je bilo edino, kar se nam je posebnega na tej poti primerilo. Tretji z gode k Enkrat sim bil v veliki nevarnosti, v med-zemeljskim morju utoniti. Kopal sim se namreč enega dne popoldne poleti blizo mesta Mašile v morju, kar zagledam veliko ribo z odpertim gob-com silno urn6 proti meni plavati. Tu ni|bilo nič muditi se, oditi pa tudi ni bilo mogoče. Brez odloga sim se kolikor mi je bilo mogočfe vkup stisnil. Tako skupej stisnjen smuknjem ravno med njenimi zobmi naravnost v njeni želodec. Vsak si more misliti, da sim tukaj v tamoti tičal, pa vunder na gorkim. Ker sim zač«;l pa ribo pačasi v želodcu tišati, bi se. me bila gotovo rada znebila. Ker sim imel dosti prostora, sim ji z becanjem in suvanjem kaj nagajal. Nitji pa ni bolj nagajalo, kakor kadar sim svoje noge prav urno premikal, ko sim poskusil polj ko plesati. Strašno, strašno je zakričala in se skore navpik s polovico svojega života iz vode vzdignila. S tem si pa druzega nič ni pomagala, kakor da so jo mornarji, ki so se ravno memo peljali, zagledali in kmalo potem z osmi umorili* Ko so jo na barko potegnili, so se posvetovali, kako bi jo razrezali, da bi več masti dobili. Slišal sim ta pogovor in ker tudi laško urnem* sim bil v neizrečenim strahu, da bi tudi mene z nožem zadeli. Zato sim se po mogočosti v sredo želodca postavil, kjer je bilo za več kot 12 ljudi prostora, ker sim si mogel misliti, da jo bodo najpervo pri koncu začeli/dreti. Kmalo. sim se pa bati nehal, ko so jo začeli na vampa rezati. Koj ko je nekoliko svitlobe do mene prišlo, sim zavpil iz celega gerla, kako rad bi gospode poznal in vidil, da me bodo iz ribe rešili, v kteri bi mi bilo skorej pogininiti. Ni mi mogoče podpisati, kako so se čudili, ko so človeški glas iz ribezaslišali. Še bolj so se pa zavzeli, ko so popolnama nazega človeka iz ribe priti vidili. • Ko sim nekoliko jedel in pil in se v morju opral, sim plaval svojo obreko iskat, ktero sim na bregu tako našel, kake tri ure v želodcu ribe zapert. Četcrt i zgodeL Angleška barka me je imela v Ameriko prepeljati. Ko smo kakih šest tednov na morjn bili, je zletela barka r, vsim, kar je na nji bilo, ker je bila z pdlfrom obložena, ki se je menda um i, v višavo. Ko sim tako nekaj časa omamljen med zemljo in nebom plaval, sim padel v morje. Našel sim nekaj terdega pod sabo, ia ko sim bolj natanjko pregledal, sim spoznal, da »edim na morskim somu. Ko sim na-nj priletel, ga nisim prav nič v njegovim pokoju motil. Bil je kakor mertev. To sim kmale sebi v prid obernil. Snel sim verižico, na kteri sim navadno svojo uro nosil, s zavrata, oberzdam z i;jo soma in ga dobim tako v svojo oblast. Kmalo se je zbudil. Terdho sim prijel vajete, ga zbodem potem z ojstrogami, kterim se ie kakor dober konj vdal, in je šel zdaj kakor blisk po valovih. Zdalječ sim zagledal silno veliko barko na morju. V nekih urah sim jo došel, pa tako je bila visoka, da vojaki, ki so bili na nji na straži, mojega glasu zaslišali niso, če sim še tako močno kričal. Z znaminji sim se jim hotel razodeti. Pa tudi to ni nič pomagalo. En cel dan sim se že ob barki vozil, pa še nisim do ojenege kojica prišel, in niso me ne vidili ne slišali. Mornarji, ki so bili ua tej barki, so mogli biti velikani iz kakega nezuanega d«la sveta. Ne upam se jih popisati, ker bi mi, če bi vam tudi golo resnico povedal, ne verjeli. Nazadnje so me zagledali. Po komaj me spazi vojak, ki je bil na straži, kar prime poleg ■ njega stoječo kanoti**, pometi in streli na mene. I V mojo srečo ni zadel ne i:e moje ljube ribe, pa kvgla je vend-er uad mano v morje Vsak človek ve, da nisim strahljivec. Pa kaj bi mi pomagalo, če bi bil serčen kakor Štempihar ? — Prav nič ne! Razun svoje sablje, ki sim jo imel vedno sabo, nisim imel nobenega druzega orožja, in de bi pa ti Goliati s kanonami na mene streljali, mi je bilo moje življenje preljubo. Storil sim tedej urno sklep, poženem svoje ribo proti dna in vsa vesela, da spet v svojo domačijo pride, je smuknila z mano v dno morja. Že več ur sim vedno navpik se doli peljal, in še vedno so žvižgale kugle nezmerne barke okrog mene: pa tako srečna sva bila, da ni nobena naji zadela. Pa druga mi je žugala* Ko je bil namreč moj morski konj ves v svoji domačiji, je postal tako divji, da mi je skorej ušel. Ga vkrotit, mu zabodem ojstroge tako globoko y strani, da mu je kri s curkom tekla. Pa še bolj sim ga razkačil in vse moči mi je * bilo treba, da sim ga vkrotil. Nazadnje so mu Tunder ojstroge pomagale. Ker je toliko kervi zgubil, je zaiel slabeti in vkrotil se je; Dve velike z mazilom namazane obkladi sim mu položil na rane, da bi vse kervi ne zgubil in toliko mirneje sim šel dalje proti dnu, ker tudi kugel ni bilo več čutiti; Četerto uro je začelo doli pod mano bolj in bolj svitlo prihajati, in to kar sim čez nekaj minut vidil, je bilo tako čudno, de ga vse svoje žive dni ne bom pozabil. Prišel sim namreč do glažovnatih tal, ki so bile obnebje spodnjega sveta in so ločile morje od krajev, v kterih.so bili prebivavci. Zakaj morske device, ktere tukaj doli stanujejo, te zapeljive stvari zamorejo nekaj časa v vodi živeti, večdel pa vender na suhim žive in imajo prav vročo vročo kri. Skozi te tla se je vidilo, kakor skozi zrak ali luft, in pod njo. sim videl tako lepo in obilno naturo, kakor se more le v kakih bukvah brati. Da je res kaj tacega na svetu, bi si ne bil nikolj sanjati dal, in tukaj sim vender vse v resnici vidil. Stopil sim s svojega morskega konja, ga privežem h kolu in išem vrat v lepi lepi vert. Dolgo jih nisim mogel najti; nazadnje me pa zagleda ena lepih devic, poteplja z lepim per-stom na glažnato steno, in brez da bi bil vidil, kako se je zgodilo, se odpro vrata naglo naglo in notri sim bil j ne ene kaplice morja ni bilo skozi. Prijazno in se prilizovaje mi je podala zala devica roko in mi obljubila, me povsod voditi in vse bogastva in zaklade tega kraljestva pokazati. Najpervo so vidile moje oči dolgo versto poslopij : silno velike so bile in zdelo se mi je da so to hrami. In tp so bili tudi. Tukaj so bile namreč vse reči, ki so se v slo- in stoletjih vtopile, skerbno spravljene, da bi se, ako bi njih gospodarji se kdaj oglasili, tajistim zopet nazaj dale. Vse je bilo z imenom nekdanjega lastnika zaznamovano, in reči smem, da ima marsikdo, ki na zemlji berač je, tu doli velike bogastva. Tudi ime svoje rodovine sim našel tu zapisano. Ogledal sim vse tu shranjene naše reči, in rad bi bil vzel marsikaj, naj rajši pa vse sabo; ali kako bi bil to sabo spravil ? Shranil sim samo eno škatlico z lepimi demanti, ki niso bili dosti drobneji kakor kurje jajca. Čuvaj ni nič rekel zoper to. Dal ei je pismo naredili, v klerim sim poterdil, kaj sim prejel. Ko sra zopet na prosto prišla, nama pride cel roj družili morskih devic napjoti. Ko so me-ne zagledale, so padle po meni, me vzamejo moji zali iovarš;ci, ktera pa ni bila nič lepši kakor vsaka njih. Sel sim zdaj iz ene roke v drugo; objemale so me in stiskale ter vpile: Ostani pri meni, ne, pri meni, lepi fante! — Ostani moj mož}'' Bog ve, če bi me ne bile nazadnje v kose raztergale, da bi vsaka kaj od mene imela j pa v mojo srečo mi je moja tovaršica pomagala. Rekla jim je, da ima ona največi pravico do mene, in res so kmalo odjenjale. Rekla mi ji je bilo mogoče, urno in srečno na deželo priti. Ker sim znal plavati, kakor iiihč-, mi je ta umetnost pervo misel v glavo dala. Prav zložno sim sedel na širokim jermenu v sredi maši ne, ktero sim kakor je bilo treba, ali n!žeje ali vi-šeje, na desno ali na levo, naprej ali nazaj laliko pognal. Tako sim letel taili urno kakor. lastovka v višavo. Naj pervo sim hotel visoko v oblake se vzdigniti, da bi vidil, kje in kam bi se najbolj varno doli spustil. Bil sim že blizo lune, kar me zadene nepričakovana nesreča. Ko sim namreč1 v drugo sapo prišel, sini menda pozabil perute svoje mašine prav naravnati. Veter se je v perute vjel tako, da jih nisim mogel več vižati in vertinc me je gonil po višavi, kakor slabo perešce. Resnično sam moram reči, da sim še v vsih zaprekah svojega življenja ;svojo glavo obderžal, pa tukaj je nisim mogel. V glavi se mi je zmešalo. Čutil sim, kakor v težkih sanjah da padam, ali bom pa v morje ali na suho. padel, nisim mogel razločiti. In kdo bi bil pa tudi razločiti mogel? Ko sim se iz svoje omame zbrihtal, sim ležal na mehki postelji, ki je bila na sonce postavljena in dobra sreča me je na-njo položila« Vesel skočim z nje. tečem k morju in pošljem brez odloga barko k zapušenim svojim tovaršem. Vsi so bili rešeni in par tednov pozneje pridem srečno v južno Ameriko. Peti zgtdeb« Ko sim bil še na Turškim, sim si večkrat v barčici po morju kratek čas delal. Celo veliko turško mesto in sultanov grad sim vidil. Enega jutra, ko sim lepoto in jasnost obnebja ogledoval, zagledam nekaj v višavi, kar je bilo kakor gosjo jajce veliko. Še nekaj druzega je v tej reči doli viselo. Kar vzamem svojo najboljo in najdaljšo puško, brez ktere ne grem nikoli o 4 doma, jo nabašem s kugljo in jo izstrelim v okroglo rče. Pa zastonj. Se drugič strelim z dr črna kuglama, pa tadi zdaj nisim nič opravil. Še le ko [sim tre/jič vstrelil, s šterimi ali petimi kuglami, naredim na eni strani luknjo in pripravim reč na zemljo. Mislite si, kako sim se čudil ko je lep ozlačen voz, ki je na silno velikim balonu visel, akih 12 komolcov od mene poleg moje barke padel. V vozu je sedel mož in polovica ovce, ki je bila kakor pečena. Ko se je moje čudenje nekoliko vleglo, sim obstopil voz in moža s svojimi ljudmi. % Možu, ki je bil Francoz, ste visele iz vsa-eega aržeta po dve silno lepe verižice od ure k lepimi velikimi kamniči,, na kterib so bili gospodje in gospe namalani. Iz vsake luknje za gumbe fknofe) mu je visela zlata medalja, naj-menj slo cekinov vredna, in na vsakim perstuje imel demantast perstan. V hlačah'in suknji je imel polne mošnje cekinov. Moj Bog, sim mislil, ta človek je mogel človeškemu rodu silno velike dobrote skazati, da je tako s taciirii darmi obložen. Pa pri vsim tem je bil vender zdaj tako preplašen, da je komaj besedico ziniti mogel. Čez dolgo se je zopet zbrihtal in povedal mi je to le: „Te vožuje nad zemljo *icer nisim s svojo glavo in,učenostjo iznašel, pa vender sim imel serce, se v višave spustiti. Pred kakimi sedmimi ali osmimi dnevi — pozabil sim že prav kdaj — se vzdignem na Angležkim m uzamem ovco sabo, da bi tavžent in tavžentom zijalov čudne reči kazal. V mojo nesrečo se preverže veter deset minut potem, ko sim se vzdignil, in namest da< bi me bil tje nesel, kjer sim se hotel »opet na zemljo spustiti, me je zagnal nad morje, kjer sim gtenda tudi celi čas v neizrečeni višavi visel. Dobro je bilo, da z ovco nisim mogel komedij začeti. Žakaj tretji dan ine je laka lakota nagnala, da sim mogel ovco zaklali. Ko sim bil takrat tako neskončno visoko nad luno iu čez šestnajst ur pozneje nazadnje tako blizo sonca prišel, da sim si obervi osmodil, sim položil merlvo ovco potem, ko sim jo iz kože djal, na tisto mesto voza, kjer je bilo sonce najmočneje, ali z druzimi besedami, kjer balon ni sence delal. Tako je bila v pol ure pečena. S to pečenko sim se celi čas živel." Tu je mož nehal govoriti in zdelo se mi je, da je reči okrog sebe ogledoval. Ko sim mu povedal, da je grad tu pred nami Sultanov grad in da je to mesto veliko mesto Turčije, se je silno silno vstrašil, ker je mislil, da je kje dru-gej. „Da siui tako dalječ letel,1" je rekel, „pride od tod, ker se mi je verv v balonu vtergala, s. ktero sim ga vižal. Ako bi ue bili vi v balon vstrelili in ga stergali, bi bil menda kakor Umski prerok Mahomed do sodnjiga dne med nebom in zemljo visel." — Voz je dal potem ves-larju, ki je barko vodil. Ovco je pa v morje vergel. Balon se je pa, ko je na zemlja padel, na drobne kosce raztergaU Sesti zgodeli. Ker imam {še priložnost, gospodje, en po-liček sprazniti, je, rekel Kljukec, ko je svoj peti zgodek kt-ččal, ram bom še nt kaj povedal, kar se mi je par mescov pred zgodilo, predea sim se v Evropo vernil, nazadnje še nekaj druzega. Sultan me je poslal v Egipt v velicih opravilih, ki &o bili pa taki, da so mogli večno skrivni ostati. Z veliko častjo in z iimozimi služabniki sim potoval po sukim. S potoma sim imel priložnost, še več prav pridnih služabnikov dobiti. Ko sim bil namreč komej par milj od Sultanovega mesta, zagledam majhnega drobnega človeka prav urno čez polje teči in vender je imel inožiček na vsaki nogi najmenj za petdeset funtov svinca privezanega. Čudit sim se mu in ga pokličem: ..Kam, kan, tako urno prijatei ? in zakaj si otežuješ svoje noge tako?'4 — Odgovoril mi je: „Pred pol ure sim šel iz Dunaja, kjer sim pri imenitni gospodi služil, pa sim slovo uzel. V turško mesto sim se namenil, slušbo iskat. Ker mi pa zdaj več ni treba tako urno teči. sim si svinca na noge navezal." — Dopa-del mi je ta človek. , Prašal sjm ga, ali hoče meni služiti. Rekel/e, da. smo dalje in prišli smo v marsiktero mesto in v marsiktern deželo. Ne dalječ od poti na travniku je ležal neki človek tako tiho, kakor če bi bil spal. Ti-šil je le svoje uho tako pazljivo na zemljo, kakor če bi bil hotel peklenske prebivavce poslušati. „Kaj poslušaš prijatei." „Iz dolzega časa poslušam trav«, kako raste." — „Ali pa Efiaš to T'*. — „0 to je mala reč." — „Pojdi tedej k meni sluz t, prijatei, kdo ve, kaj bo t časi pri meni poslušati trebaj poskočil in šel je k mano. Nt1 dalječ od ondi je »tal »;a griču z immr-rjetio puško lovec in je streljal v višavo. — „Bog daj srečo, Bog daj srečo, gospod lovec! Kaj pa streljaš, ko ni ničesar viditi." — O, poskušam vsamo to novo puško. Na verhu zva-jiika sv. Štefana na Dunaju je sedel vrabec, vstrelil sim ga ravno kar." Kdor ve, kakšen prijatel lovstva da sim, se ne. bo čudil, da sim korenjaškega lovca kar objel. Da sim si vse prizadjal, tudiy tega v službo vzeti, si vsaki lahko misli. Šli smo potem sktfzi marsiktero mesto in pridemo nazaduje memo Libanonske gore. Tu je stal med velikim cedrovim gojzdoni čverst korenjak, in je vlekel verv, ki je bila okrog celega gojzda ovita. „Kaj vlečeš prijatel!" ga prašam. — „0, lesa zA poslopje bi imel dam pripraviti. Pozabil sim pa sekiro doma. Pomagati si moram, kakor gre." — Ko je to izgovoril, je potegnil z enim potegijejem celi gojzd, eno miljo velik, kakor bilko pred mojimi očmi na tla. Vsak si ve, kaj sim storil. Ne bil bi ga spustil tega tiča za nič ne. Ko smo potem pačasi v Egiptovsko deželo prišli, je vstal tak vihar, da sim se bal, da bom z vsimi svojimi konji, vozovi in služabniki v višavo zle-tel. Na levo naše poti je stalo sedem mlinov na sapo po versti, kterib lopate so se tako n^glo okrog vreten vertiie, kakor vreteno najurneje predice. Ne dalječ od ondi je stal na desni Strani silno širok človek, in je tišal s kazavcom svojo desno nosnico. Ko nas je v taki sili in takim viharju capati vidil, se je na pol obernil in na s je tako ponižno pozdravil, kakor vojak svojega generala?. Naenkrat ni bilo nobene šapice več čutiti in vsi mlini so. se vstavili. Ves 1 t začuden nad tem zavpijem: »Kaj je t Ali imaš vraga v sebi ali si sam vrag ?" — „Ne zamerit«, žlahtni gospod!" mi je odgovoril, „druzega ni nič, kakor svojemu gospodarju, tam mlinarju, sim malo sapice delal. De bi ne bil vsih sedem mlinov prekucnil, sim mogel eno nosnico zatis-| niti." — „Ej, ta človek je kaj vreden!" sim si mislil na tihim. „Ta se bo dal porabiti,' kakar enkrat dam prideš in" ti sape zmanjka, ko hoš vse te čudne reči pripovedoval, ki so se ti na potovanju po suhim in po vodi primerile." Kmalo sva se vdinjala. Pustil je inline in z mano šel. Ravno čas je bilo zdaj v Kabiro priti. Koj leo sim svoje opravke ondi opravil, sim vse svo-J je, razun novo vdinjanih, spustil in se nazaj vernil. ; Ker je vreme silno prijetno in imenitna reka Nil kaj lepa bila, sim barko najel in se po vodi v ; Aleksandrijo peljal. Dva dni je šlo vse po sreči. Gototo ste že .večkrat od povodinj slišali, ktere Nil vsako leto nareja. Tretji dan je začel l Nil kaj silno rasti, in četerti je bila vsa dežela na levo in na desno več ur dalječ pod vodo. Peti dan po sončnim zabodu se zaplete moja barka naenkrat v nekaj, kar ;sim za germovje imel. Ko se je prihodnje jutro dan naredil, sim vidil se od vsib strani od mandeljnovega drevja obdanega, ki je bilo polno zrelih sladkih mandeljnov. Ko smo žnoro vergli, smo vidili, da smo najmenj šestdeset komolcov nad zemljo in da ni bilo mogoče ne naprej rte nazaj iti. Okoli osme ali devete ure, toliko je moglo biti, kakor sim na soncu pozual, vstane naenkrat vihar, kteri je našo barko vso na eno stran nagnil. Vodo je zajola in potopila se, in ,ne slišal ne vidil nisim dolgo nič od nje, kakor bote koj slišali. V našo srečo smo se vsi otelj, namreč osem mož in dva fanta, ker smo med veje dre-vos zlezli. Tu smo ostali tri dni in smo se samo z mandeljni živili. Pijače nam ni manjkalo. Čez t i tedne po naši nesreči je voda spet tako urno splahniia, kakor je zrastla, in šest in drajseti dan smo bili zopet na zemlji. Naša barka je bila pprva, ki smo jo zagledali. Kakih dve sto stopinj od ondi je bila, kjer je vtopila se. Ko smo vse, kar smo potrebovali, na soncu posušili, in sabo vzeii, smo šli spet cesto iskat, ki smo jo zgrešili. Kakor šim natanjko prevdaril, nas je voda kakih sto in petdeset milj čez verte in njive zanesla. Čez sedem d:ti smo prišli do Nila, ki je zdaj spet v svojim produ tfekel in povedali smo poglavarju, kako se nam je godilo. Ta nam je dal prijazno vsega, kar srno potrebovali in peljati nas je dal s svojo barko. V šestih dneh sme prišli v Aleksandrio, od kodar Smo se na Tnrško prepeljali. Sultan me je prav uiilostivo sprejel in še clo svoje žene mi je pokazal, kar še nikomur {»red mano ni storil. Pri Sultanu sim, kar sim se iz Egipta ver-nil, in vse veljal. Ni mu bilo mogoče berz mene živeti, in vsak dan sim mogel pri njem kositi in večerjati. Reči vam moram, gospodje, da ima turški cesar najbolje jedi med vsimi drugimi. Pijač pa ne, ker, kakor je znauo, Mohamedova postava Turkom vino prepoveduje. Očitiuo t-e pije nihče vina. Kar se očitno ne zgodi, se vunder včasi na skrivnim zgodi. In vkljub per-povedi ve vender marsikter Turk tako dobro, kakor marsikdo pri nas, kako se kozarc dobrega vina prileze. In to je tudi Sultan vedel. Pri kosilu in večerji ni dobil nihče vina povohati. Po jedi je pa Sultana navadno flašica dobrega vina v njegovi Staniči čakala. Enkrat mi pomigne skrivaj, da nej z njim grem. Ko sva bila sama, uzame iz omarice flašico ter reče: „Kljukec, vem, da se vi kristjani na kozarc dobrega vina dobro umite. Tu imam še eno samo flašico Tokajca. Tacega še nikolj v svojim življenju niste pili." — Potem je natočil meni in sebi in terčila sva. — „No, kaj pravite? Jelite, da je roba?4' — „Vince je dobro, mogočni gospod," mu odgovorim, ;,pa če mi ne zamerite, vam moram povedati^ da sim na Dunaju dosti bolje bil. Sa-perlol! Ce bi tega vi pili." — „Prijatel Kljukec, poznam vaa kot poštenega moža, pa nemogoče je, da bi^ kak drug Tokajc bolji bil. Zakaj dobil sim že davno samo to flašico od nekega ogerska grofa, ki mi ga ni mogel prelivaliti." — „Kaj še, gospod Sultan! Tokajc in Tokairc, to je razloček. Gospodje Ogri se ne prebite s posebnimi darmi. Kaj stavite in pripravim vam v eni uri po ravni poti naravnost i/, cesarskega hrama flašo Tokajca, ki se bo drugač v brisal." — Ei ukec, mislim, da bledete." „Ne bledem. Naravnost iz cesarskega hrama vam pripravim v eni uri čašo Tokajca, memo kterega nej se ta cviček skrije." — Kljukec, Kljukec! za norca me hočete imeti; to vam pa prepovem. Poznam vas sicer *kot prav resničnega moža, pa zdaj si moram vender misliti, da otrobe vežete." — „Kh, kaj to, gospod Sultan. Sej se da poskusiti to. Ako ne spolnim svoje besede — sej veste kako vsako laž sovražim — mi dajte glavo odsekati. Pa moja glava ni zelnata glava. Kaj pa nasproti postavite?" — „Tu je moja roka. Deržal vas bom pri besedi. Zakaj za norca imeti se tudi svojemu najljubšemu prijatla ne pustim. Ako mi ne pripravite do štirih flaše Tokajca, vam bo brez milosti glava odletela. Ako pa svojo obljubo spolnite, si smete iz mojega zaklada toliko zlata, srebra, biserov in žlahtnih kamnov uzeti, kalikor jih najmočnejši človek more nesti." — To se da slišati!" odgovorim jez, prosim za pero in tinto in pišem čuvaju cesarskih vin Tereatie to le pismice: „ga bogastva jd prišlo meui v prid, ker so me tolovaji čisto oropali. Zdaj pa gospodje, sim prav res že zaspan. Vošil jim je tedaj vsim lahko noč. Sedmi zgodek. Vreč večerov so potem spet Kljukca prosili, svoje lepe in prijetne zgodke pripovedovati; pa zastonj. Lepo navado je namreč imel, nič ne storiti, če se mu ni ljubilo. Na zadnje pa je prišel večer, po kterim so vsi tako hrepeneli. Sladko smehljanje je bilo gotovo znaminje, da jib bo Kljukec uslišal. Gotovo ste slišali, kadaj je šel kapitan Pi-pez novih dežel iskati. Spremil sim ga ne kot oficir, ampak kot prijatel. Ko smo že precej dalječ v severne kraje prišli, sim vzel svoj per-špektif in ogledoval reči, ki so bile okrog mene. Kake pol ure pred nami je plavala cela gora ledu, višej kakor naše barke arblje, na nji sim vidil dva ledna medveda, ki sta se, kakor sim mislil, hudo ruvala. Obesel sim tadaj koj svojo puško čez ramo in grem proti ledu; našel sim pa, ko sim verh gore prišel, siluo težavno in nevarno pot. Večkrat siin mogel čez strašne prepade skočiti, na druzih mestih je bil pa led tako gladek kakor zerkalo, tako da sim vedno padal in ustajal. Pa sim vunder tako dalječ prišel, da sim medveda doseči mogel, in vidil sim tudi, da se nista rovala, temuč le igrala. Prerajtal sim že, koliko so nju kože vredne; zakaj vsak je bil vsaj tako velik kakor pitan vol; pa ko sim ravno hotel puško va-nju pomeriti, mi spodleti desna noga, padem znak in ob zavednost sim bil kake pol ure. Mislite si moj strah, Ko sim se zbudil in vidi), da me je eno strašnih zverin na moj obraz obernila in me ravno za moje nove jerhaste hlače zgrabila. Gornji del mojega života je bil pod njenim trebuhom in moje noge so naprej molile. Bog ve, kam bi me bila Zverina vlekla bila; pa izlekel sim svoj pipet iz hlač, ta je bil, ki ga tukaj vidite, ga zaderem v njeno levo zadnjo taco in odrežem kar tri kremplje. Spustila me je koj s strašnim rjovenjem. Napel sim svojo puško, jo sprožim-v ležečega medveda in padel je na led. Vstrelil' sim sicer eno teh kervolokih zverin, zbudil sim pa tudi jib več tavžentov, ki so v okolici na ledu spali. Vsi so jo kar proti meni pribrenkali. Časa nisim smel nič zgubiti. Zgubljen sim bil, ali pa mi je kaka nagla zvijača mogla pomagati. Dobil sim jo. V polovici časa, ki ga vajen lovec potrebuje, da zajca na meh odere, slečem mertvemu medvedu njegovo suknjo, se zavijem v njo, iii vtaknem svojo glavo ravno pod njegovo. Komej sim to opravil, je bila že cela tropa okrog mene zbrana. Vroče in mraz mi je bilo v temu kožuhu. Po zvijača mi je izšla popolnama. Po versti so prišli, so me ovohali in mislili so, da sim prav medved, njih brat. Tudi mi ni nič manjkalo, kakor prava velikost, de bi bil ves njim enak. Pa več mladičev je bilo med njimi, ki niso bili dosti veči. Ko so vsi mene in truplo svojega rajncega tovarša ovohali, smo se prav dobrd sprijaznili. Tudi sim jih znal v vsim prav dobro posnemali, samo v mermranju, rjovenju in ruvanju so me presegli. Dasiravnn sim bil kakor medved j sim bil tunder le človek. Preudarjati sira začel, kako bi zamogel to prijaznost v svoj prid oberniti. Nek star zdravnik mi je nekdaj povedal, da v herbtanc zbo*ti kaj umori. Sklenil sim tedaj to poskasiti. Uzel sim svoj nož v roko in ga sunem največjemu medredu za plečem v tilnik. To je bilo kaj težko in bal sim se, da sim se ves tresel. Zakaj to je bilo gotovo: če bi .zverina ne cerknila koj, bi me v drobne kose raz-tergala. Pa srečen sim bil. Medved se je zvalil mertev pred mene, brez da je čerkni!. Sklenil sini tedaj, z vsimi druzimi tako storiti. Lahko me je stalo; zakaj dasiravno so vidili svoje brate na desno in na I^vo počepati, si vunder niso nič hudega mislili. Nobeden ni vedel, zakaj tako cepajo in to je bila njih in moja sreča. Ko sim jih vse tako mertve vidil, sim se mislil kakor Simsona, ko je toliko sovražnikov pobik Da bi vse v kratkim spravil, sim se vernil na barko in sim vzel toliko ljudi sabo, da so mi pomagali, kolikor jih je bilo treba, medvede s kože djati in plečeta in stegna na barko znositi. V nekterih urah smo to storili in barko naložili. Ostanke smo v vodo pometali, dasiravno bi bili osoljeni tudi tako dobri kakor stegna. Ko smo dam prišli, sim poslal nekaj plečet najimenitnišim gospodom na Angležkim, nekaj kupcom, drugo pa svojim posebnim prijatlom. Vsi so mi bili hvaležni. Medvedove kože sim poslal rusovski cesarici. Tudi ta se mi je v posebnim pismu zahvalila in povabila me je na Rusovsko. Pa pi»a! sim ji, d^ me ne mika tako dolječ iti. Osmi zgortek. Drug pot sim se peljal iz Augležkega v I/idio. Psa sim imel pri sebi, kteri ni bil z zlatom izplačati. Nikolj me ni goljfal. Enega dne, ko smo še bili še najmenj tri sto ur od susega, se je nastavil moj pes. Skorej eno celo uro sim ga gledal s čudenjem, in povem to vsim oficirjem barke rekoč, da moramo Jblizo dežele biti; zakaj moj pes sledi zvir. Vsi so se mi smejali, pa zavoljo tega nisim nehal, vse dobro od svojega psa misliti. l»o dolgim besedovanju rečem kapitanu krepko, da nosu svojega psa več zaupam, kakor očem vsib, kar jih ie na barki, in da, ako se mu poljubi, stavim sta cekinov, da bomo perve pol ure divjak vidili. Sto cekinov me je ravno vožnja stala. Kapitan, kakor duša dober mož, se je začel zopet smejati in rekel je našemu zdravniku, mi žilo pošlatati. Storil je to in povedal, da sim popolnama zdrav. Potem sta več časa nekaj šeptala, kar sim skorej vse dobro razumih ,,Meša se mu malo," je rekel kapitan, pošteno se ne morem v stavo podati." „Jez pa drugač mislim," mu odgovori zdravnik. „ Prav popolnoma je zdrav. Zaupa. le samo vee vohanju svojega psa, kakor pa umu vsacega oficirja. — Zgubil bo na vsako vižo, pa prav se mu zgodi." „Taka stava ne more," je govoril kapitan dalje „po moji pameti prav posten .1 biti. Še veči čast bo pa zx mene, če mu potem duarje spet nazaj dam." Med tem pogovorom je moj pes zmiram lerdno stal in mi je mojo misel še bolj vt^rdil. V drugo sim mu rekel, da stavim in vdal se je v to. Komej sva si v roko segla, kar so nekteri mornarjev, ki so v dolgim zadej za barko privezanim čolnu bi!i$ silno veliko ribo ubili, ktero so tudi koj na barko zlekli. Začeii so ribo mesariti in glejte! kaj smo nesli v nji ? Ne menj kot 6 parov živih jerebic v ribnim želodcu. Te uboge živali so bile že tako dolgo v ribnim želodcu, da je eua jerebica na petih jajcih sedela, kterih eno jo bilo ravno izvaljeno, ko so ribo razparali. Tega mladega tička smo zredili ^ri majnih ' mačkah, ki so par minut pred na svet prišle. Stara mačka ga je tako rada imela, kakor vsako svojih mladih, in silno nevoljna je bila, če je jerebica pre dalječ letela in se ni kmalo vernila. — Med uniiui šterimi so bile šteri jerebice, kterih je vedno najmenj ena jajca valila, tako da smo na celi poti vedno obilo divjadi jesti imeli. Zvestemu psu sim dal vsaki dan iz hvaležnosti za sto cekinov, ki sim jih po njem dobil, t košice, včasLpa tudi celega tiča. ' Deveti zgodek. V poslednji vojski Anglezov s Španjolci sjm se peljal po morju v terdnjavo, Gibraltar z imenom, ktero so Španjolci oblegali, svojega starega prijatla, nekega generala, obiskat, kteri jo to terdnjavo tako hrabro branil, da si je slavo pridobil, ki bo njegovo ime sto iu sto let sprem- Jjevala. Vrselje, da sva se ^opet vidita, sva ' samo madva občutila in popisati se ne da; in ko se je to nekoliko ohladilo, sim šel z. generalom po terdnjavi, vidil i kakošna je 1n kako se oble-govavci sučejo. Z Angležkega sim silno dober peršpektiv privesek Z njim sim vidil, da se j« tovražnik ravno pripravljal, veliko kanono s kuglo šest i« trideset funtov težko na mesto vžgati, kjer smo stali. Povedal sim to generalu. Tudi on je pogledal skozi moj peršpektiv in spoznal, da imam prav. Z njegovim privoljenjem sim , dal kar kauono z osem in štirdeset funtov težko kuglo nabasano pripeljati, in jo naravnam — zakaj kanonir sim, brez da bi se hvalil, da mi ga Ri bilo para — tako natanjko, da sim si bil zvest zadetih Pazil sim na sovr&žnika ojstro, in ko sim videl, da hoče vstreliti, sim dal tudi jez znaminje, vstreliti. V sredi poti s*j se obe kugli tako strašno zadele ni s tako močjo, da je sovražnikova k'igla silno nazej odletela, da ni samo možu, ki jo je izstrelil, glavo čisto posnela, ampak, tudi šestnajst družili glav z vratu sneta, ki" so jij na pot prišle. Letela je naravnost v Afriko. Preden je pa čez morje prišla, je letela skozi tri po versti stoječe barke, potem še dve sto milj dalječ v deželo, vdari nazadnje skozi streho koče nekega kmeta, zbije neki stari babici, ke je z (idpertimi ustmi znak ležala in spala, zobe, ktere je še imela, in obtiči nazadnje v gerlu štare žene. Njeni mož, ki je kmalo potem dam prišel, je hotel kuglo, izleči Ker je pa ni mogel, jo je kar z žokovnikom v želodec porinil, iz kterega je potem po svoji poti prišla. Ta kugla je svojo službo prav dobro opravila. Ona ni samo sovražnikove po njeni poti nazaj pognala, ampak je tudi po mojim namenu naprej šla, je vergla sovražnikovo kanom)/ki je hotla nas najti, iz kol s tako močjo, da je, ko je v barko priletela, dno barke prebila. Barka je vodo zajela in se s tavžent mornarjev in kdo ve, s koliko vojakov, ki so bili na nji, potopila. To ni bilo i.ič vsakdanjega. Pa nimam želje, to samo sebi v čast pripisati. Nihče pa ne more tajiti, da gre meni čast, da sim jez si to zmisltl. Pa tudi sreča je k temu pripomogla. Spoznal sim namreč pozneje, da je imela naša kanotia eno mero pulfra več kakor sicer. In samo to ji je moglo tako moč dati, posebno da je sovražnikovo uazaj zagnala. General mi je rekel, če hočem oficir biti. Zahvalil sim se mu za to ni zadovoljin sim bil s hvalo, ktero mi jc listi večer pri večerji pričo vsih oficirjev skazal. Ker sim imel Angleže silno v časti, sim sklenil, terdnjave ne pred zapustiti, kakor da jim bom še s čim vsiregel. Čez tri tedne sim imel priložnost to storiti. Preblekel sim se po španjolsko, se splazim ob eni po pol noči iz terdnjave in pridem srečno v sovražnikov tabor. Ondi grem v šotor, v kterim se je veliki špa-njolski general z svojimi oficirji posvetoval, kako bi zjutraj na terdnjavo vdarili. Moja obleka me je varovala. Nihče me ni vun gonil, in vse sim mogel slišati, kar se.je godilo. Nazadnje grejo spat, in kmalo sim slišal še clo straže siner-čati. Koj sirn začel svoje delo. Snel sim vse kannne, najtežje kakor najmanjše s kol in jih veržein tri milje dalječ v morje. Ker nisim imel nobene pomoči,' je hilo to najtežje delo mojega življenja. Ko sim to dokončal, sim zlekel vse kola v sredo tabora, in da bi kolesa ne ropotale, sim jih znosil po dva in dva pod pazdiho na kupec tako visok, kakor je bila naša terdnjava. Potem sim kresni! s kosam zlomljene kanone za kugie osem in šiirdeset funtov težke po kremeni!, ki je dvajset komolcov globoko pod zemljo v starim zidu tičal, [da so se strašne iskre pokazale, vžgem netilo in podkurim celi kupec. Kar je najrajše gorelo, to sira položil naj-zdolej in tako je bilo vse v enim hipu v plamenu. Da bi vsa krivico od sebe odvernil. sim bil pervi, ki sim hrup naredil. Ves tabor je bil, kakor si morate misliti, v strašni, zmešnjavi in sploh so mislili, da so bile straže podkupljene in da je moglo najmenj sedem ali osem regimentov iz terdnjave priti, da so vse to tako strašno vgouobili. Neki učen mož piše v svojib bukvah, da- so Hpanjoljci silno veliko zgubo po oguju v taboru imeli. Pa ne ve, zakaj. Tega pa tudi ni mogel vediti, ker še te reči nikomur nisim povedal, in tudi generalu, svojemu prijatlu ne, dasiravno sim je// sam to noč terdnjavo rešil. Španjoljski general in vsi njegovi ljudje so v pervim strahu pete pokazali, in (so, brez da bi se bili vstavili, šternajst dni naprej in naprej nevem doklej tekli. Tudi jiui je ta strašni ogenj tak strah naredil, da tri mesce nič nič niso ne jedli ne piif. Kaka dva mesca potem sedim enega jutra k generalem pri mizi, kar pribobua bomba ua mizo. General je sel, kakor bi bil vsak drug storil, kar iz stanice, jez pa uzamem bombo, preden se je razletela, in jo nesein naverh »skale. Od tod sim vidil na nekim .griču bli/.o sovražnikovega tabora precej ljudi, spoznati pa ui-sim mogel, l.aj so v namenu imeli. Pogledal sim tedaj s svojim peršpektivom in vidil sim, da sta en general in 011 oberst naših ljudi, ki sta zvečer še z mano večerjala, in se po pol noči kot ogieduha v španjoljski tabor splasiila, sovražniku v pest prišla in ravno so jih hotli obesti. Predal ječ je bilo, da bi bil mogel bombo k roko do tistega mesta vreči. Po sreči se spomnim, da imam fračo v aržetu, ktere se je rajnci David zoper velikana Goliata tako srečno poslužil. Denein tedej svojo bombo v njo in jo veržem ravno med tiste ljudi. Ko je padla, .se je tudi razletela in pobila vse razun generala iti ohersta, ki sta bila v nju srečo že v kviško potegnjena. Kos bombe je pa ravno pod kol priletel, na kterim sta visela, in ga je poderl. Naša prijalla sta komej čutila, da stf> na tleh, kar sta se začela pogledovati, kaj je to, in ker sta vidila, da je straži, rabeljnu in vsim uaj-pervo misel v glavo prišla, smert storiti, sia eden druzega razvezala, proti morju stekla, v spanjoljskO barko skočila in mornarje posilila, ju v eno naših bark peljati. Kmalo potem, ko Min ravno generalu to zgodbo pripovedoval, pri-, deta srečno, in veselo smo si srečo vošil i in tisti večer obhajali. Na obrazci vam berem, da bi radi slišali, kako je (a frača v moje roke prišla. Poslušajte, kako se je to zgodilo. Zvedite, da sim jez naslednik gospe.Urijeve, ki je bila velika prijatlica kralja Davida. Oče mojega rodu je bil neki silno učen mož. Imel je pa, kakor vsi učeni in netičeni stfoje muhe v glavi, najmenj je pa ter-pel, da bi-mu bila zoper govarjal*); ona je pa imela napake .svojega spola; zakaj povsod in v vsih reč»'h je hotla ona prav imeti. Z eno besedo, ločila sta se. Mnogokrat mu je od frače pripovedovala, kot od velicega zaklada, in za dobro je spoznala, jo menda f spominj sabo vzeti. Preden je pa še iz dežele prišla, je pogrešil mož fračo in celih šest vojakov je pognal za njo. Sukati je pa znala fračo tako dobro, da je enega izmed zasledovavcov, ki si je menda hotel kaj zaslužiti, na ravnfr tisto mesto čelo zadela, kamor je David Goliata kušnil. Ko so ga tovarši mertvega na tla pasti vidili, so s« nekaj časa posvetovali, kaj storiti, in sklenili zo, se lepo verniti in doma povedali, kaj se je sgodilo. Gospa je za najbolje spoznala, pred ko je mogoče bilo v Egipt zbežati, kjer je mnogo prijatlov in znancov imela. Ondi je več časa živela in preden je umerla, je zapustila to imenitno fračo nekemu sinu nekega žlahtnika, in po njem je prišla po ravnim rodu do mene. Moj oče, ki vso mi to fračo kratko pred mojim odhodom na Španjol jsko v testamentu izročili, so mi ta le zgodek povedali, kterega so tudi večkrat svojim prijatlom pripovedovali in vsaki more verjeti, daje resničen, kdor je starega moža poznal. ..Živel sim," tako so moj oče govorili, i ,,popotvaje dalj časa na Angleškem. Enega dne grem se ob morju sprehajat. Kar jo pri-dere hud mOrsk konj, divji kakor zlotli, proti meni. Nič druzega nisem imel pri sebi, kakor fračo, s ktero sim tako močno zverini dva kamna v glavo zadigal, da sim ji obe očesi izbil. Potem jo mahnem po herbta in poženem v morje. Zakaj od tistih m&lov, ko sim morskega konja oslepil, je bil ves krotek, kakor ovca. Oberz-dal ~sim ga namest z »jzdo pa s fračo in nesel me je potem čez morje. Preplavala sva pred ko v treh urah morje, ki je bilo čez trideset ur široko. Pri morju sim ga v nekim mestu potem za sedem sto cekinov nekemu gostinčarju prodal, ki ga je ljudem kazal in tako lepe dnarje prejel*4 „Kakor je bilo moje potovanje čudno," so moj oče dalje pripovedovali, „tako so bile reči še bolj čadne, kfere sim na tej poti vidil. Morski konj, na kterim sim sedel, ni plaval, ampak je neizrečeno urno po dnu morja derjal in rnilio-ne in milione rib pred sabo podil, ki so bile vse drugačne, kakor so navadne. Nektere so imele glavo v sredi života, druge na koncu repa. Nektere so v krogu vkup sedele in neizrečeno lepe pesmi pele; druge so zidale iz čiste vode najlepše bše, v kterih je nekaj, kar sim si mislili mogel, da ni bilo niš druzega, kakor najčistejši ogin, v najlepših farbah sim ter t e tekale. V nekterih predalih te liise so se ribe derstilc, v druzih mlade valile in še v družili so pa mlade ribe šolo imele." „Prišel sim tudi čez silno visoke gore, ki so bile gotovo tako Visoke, kakor so snežniki. Ob skalah so rastle mnoge velike drevesa, na kterik je rastla repa, korenje, retkev, pa ludi morski polži, raki iti take reči so rastle na njih. Neklere teh reci so bile tako velike, da bi jih velik voz komaj peljal in najmanje so bile tolike, da bi jih terden mož komaj nesil. Drevesa s repo so bile najbolj rodovitne, raki in polži so bili pa največji. — Bil sim tako petsto sežnov globoko v morju, kar mi je začelo nekakošno težko prihajali, ker mi je začelo sape zmanjkovati. Srečal sim včasi s svojim konjem tudi velike ribe, ktere so bile pri volji, naji oba požreti. Spodbodel sini tedej svojo paro in gledal, da sim pred ko je bilo mogoče na suho prišel/' „Ko sim že blizo kraja prišel, in je bilo vode še komej dvajset komolcov nad mojo glavo, se mi je zdelo, kakor če bi človeška podoba v ženski obleki pred mano na pesku ležala. Zdelo se mi je, da še živi, in ko bliže pridem, sim res vidil, da z roko miga. Primem jo in jo prinesem dozdevno mertvo na suho. Dasiravno še takrat ljudje rtiso bili v oživljevanju mertvili lako izurjeni, kakor so zdaj, je vunder nek prebrisan apotekar čez dolgo malo iskrico življenja, ki je še v ženi ostalo, spet v pihal. B;la je žena nekega mornarja, ki se je malo pred z barko odpeljal. Po nesreči je pa v svojih zmoti drugo ženo sabo vzel. To je kmalo po čuvaju domačega miru zvedla, in ker je bila terdno prepričana, da veljajo zakonske pravice tako kakor na suhim, se je vsa raskačena v čolničku za njim peljala, in je skusila, ko je na barko prišla, po kratki pridigi, ki se ne da prestaviti, svojo pravico tako k krepko dokazati, da je njeni svesti mož za dobro Jgspozrial, par stopin nazaj se vmakniti. Žalostni masledek tega je bilo, da je s svojo košeno des-^nico. ki je bila ušesim moža namenjena, morje za uho udarila, in ker je to še menj poterpežljivo bilo, kakor njeni mož, je še le na dnu morja oporo našla, ktero je iskala." „Lahko si mislim, kakošno hvaležnost je njeni mož za mano pošiljal, ko je po svojim prihodu našel, daje njegova Jjuba ženica, ktero simjezote/, doma čakala. Pa jes nisim bil tega kriv. Storil sim svojo dolžnost, kakor bi jo bil vsak človek storil, desiravno moram reči, da sim mu s tem slabe storil.*' Te povesti mojega očeta me je imenitna frača opomnila, ktera je potem, ko je tako dolga pri moji rodovini bila, in toliko dobrega storila, nazadnje v gobcu morskega konja se pokvarila. I Jez saj se je nisim večposlužil, kakor samo takrat, ko sim, kakor sim vam že povedal, Šp»u-joljcom čelo bombo nazaj poslal in z njo dva svojih prijatlov smerti otel. Pri tej rabi se je zgodila, da potem frača za nobeno rabo več ni bila. Skorej vsa je zletela z bombo, mali košček pa, ki mi je v roki ostal, je zdaj v nasi hiši v večni spominj ohranjen. Kmalo potem sim se vAnglio vernil. Tam se mi je kaj posebnega primerilo. V mestu Vepink sim mogel iti, kjer so več reči v barko nakladali, ktere sim nekemu pri-jatlu na Nemškim namenil. Potem sim se nazaj včrnil. Poldne je bilo. Strašno sim bil truden in ■3 &OKce me je tako peklo, da sim t neko kanorio afezil, počivat. Komej sim v njo prišel, sim koj terdno zaspal. Bil je ravno kraljev god. Kanone - ko vse zjulrej nabasali in ob eni z njimi streljali. Nihče ui vedel, da sim jez v nji. Izstreljen sin bil in na drugi strani mesta priietini na dvoriše nekega kmeta na veliko kopico sena, kjersim v omami obležal, brez d.i sim se zbudil. Čez tri mesce je slama v ceni tako poskočila, da je kmet velik dobiček storiti mislil, če ga proda. Kopa, na kterim sim jez ležal, je bila naj večji. Začeli s« tadaj to poderati: Hrup ljudi, ki so ho,tli po lojtrah na kopo zlesti, me je zbudil; še pol v spanju in brez da sim vedel kje da sim, sim hotel steči in telebnem s kope ne gospodarja sena. Ko s';m padel, jez sam nisim nič terpel, toliko več je pa kmet dobi{. Mertev je obležal pod mano; po nesreči in brez krivice sim mu vrat zlomil. V svojo tolažbo 'sim pa pozneje zvedel, da je bil to ostuden Jud, kteri je svoje pridelke navadno toliko časa derzal, da je huda dragina prišla in da jih je z nezsaernim dobičkom prodati mogel. Njegova smert je bila tedaj pravična kazen in za ljudi tistega kraja prava dobrota, Kako sim se pa začudil, ko sim se podolnama • « zbrihtal in doma zvedel, da sim cele tri mesce spal. Moji prijatH so me že povsod skerbne iskali. Da so bili veseli, ko smo se spet vidili, si lahko mislite. S tem je Kljukec končal svoje pripovedovanje. 1 ' I • —--- Natisnil M. ScbSber v Postojni.