• DR. BRANKO BERČIČ • MLADOSTNI LIK IVANA TAVČARJA I V lavčarievi človeški podobi so se nekatere dedne značilnosti njegovega rodu spojile z novimi elementi, ki so vzrasli iz sodobnih razmer, pogojev in časa ter tako izoblikovali novo celovito osebnost, ki je prerasla v najpomemb nejšega predstavnika svojega rodu in postala tudi eden najbolj markantnih likov slovenske kulturne in politične zgodovine.1 \ itka postava, pokončna drža. izrazite poteze obraza in ostri pogled so že na zunaj poudarjali nekatere značilnosti Tavčarjevega značaja. I o so bili ponos, vztrajanje pri svojem mnenju, iskrenost, poštenost in ostrost v debatah. Brčice in brada naj bi poudarjala možatost in moško lepoto, dolgi in kodrasti lasje naj bi pričali o njegovi umetniški naravi. Tavčarjevo mladostno življenje in delo pa odkrivata še nekatere druge njegove lastnosti in težnje. Hitro se je vživljal v nove razmere ter ali samo pasivno dojemal dogajanje okrog sebe ali pa se vanj tudi aktivno vključeval. Pri tem je pokazal veliko iniciativnost, delavnost in temperament, pa tudi oblastnost in občutljivost, če je bil osebno prizadet: v samoobrambi je znal biti celo žaljiv. Sicer pa se je. čeprav ni bil ne plesalec ne pevec, v družbi hitro znašel, pri čemer mu je dobro služil smisel za humor in za hudomušno ironiziranje. ter se je temperamentno uve ljavljal z govorniško nadarjenostjo, pri čemer je znal izkoristiti zvonek bari- tonski glas. svoja izvajanja pa bogatiti z uporabljanjem pesniških podob, ki mu jih je posredovala bujna fantazija. Le-ta mu je hkrati vzbujala romantične misli, polne razvnetih strasti in sentimentalne erotike, ki so ugajale liričnemu jedru njegove narave.2 Mladi Tavčar je bil čustveno tesno povezan s preprostim kmečkim ljud stvom, iz katerega je bil izšel, in si je prizadeval, da bi se izboljšale tako njegove življenjske razmere kot lastni družbeni položaj. Da bi le-to nekoč dosegel, se je I avčar z vso resnostjo predal študiju. Kot talentiran in vseskozi odličen dijak' je bil dobro splošno razgledan, pri čemer je pokazal posebno zanimanje za zgodovino, naravoznanstvo. logiko, psihologijo in za žive jezike z njih literaturami. Od tujih jezikov je aktivno obvladal samo nemščino, v gimnazijskih letih pa si je pridobil tudi temeljno poznavanje francoskega in nekaj italijanskega jezika. Najbolj je seveda obvladal pravo, ki je bilo njegova poklicna stroka, močneje pa je bil razgledan tudi po literaturi, zgodovini in naravoslovju. Obe zadnji strokovni področji je zasledoval po delili sočasnih naprednih znanstvenikov, kot so bili Buckle. Draper. Bunsen, Scherr. Duncker in Gibbon med zgodovinarji in darvvinisti med naravoslovci.4 47 Med tujimi slovstvi je Tavčar nedvomno najbolje poznal nemško, saj ga je spoznaval že v srednješolskili klopeli. znanje nemškega jezika pa ara je omogočalo, da je neposredno posegal po izvirnikih. Mimo dojemanja nemške literarne zgodovine in nemških literarnih del v obsegu gimnazijskega učnega programa je lavčar ohrani! v svojih mladostnih delih oziroma v svojih po znejših spominjanjih na ta čas pričevanja o posebnem zanimanju za Sehillerja. Heineja in Grabbeja in o prebiranju mladonemškili avtorjev. Ob Schillerju se je navduševal, ko je kot nižjegimnazijee prvič prebiral njegova dela in ko je kot visokošolee iz njegovih, Heinejevih in Grabbejevih del srkal demokra tično svobodoljubje.' Posebno priljubljen mu je moral biti lleine. ki ga večkrat omenja in se pozneje spominja: »S profesorskih katedrov dajali so se svarilni nauki, in na ubogega pesnika letela so polena. Mi pa smo brali njegove poezije .pod klopjo' iti duša nam je kipela, srce kipelo!«6 Po Grabbeju pa je poleg že omenjenega demokratičnega svobodoljubja zlasti prevzel misel, da človeško srce je ustvarjeno zato. da se raztrga .7 Že v nižji gimnaziji je spoznaval nemške romane najnižje vrste, še kot visokošolee pa je prebiral zastarele nemške knjige sentimentalno-roinantične smeri.* Gimnazija mu je tudi posre dovala mnenje, »da je slavni Lessimg s svojimi genialnimi igrami uničil fran coske vplive ua nemško gledališče«, in prepričanje, da je vse francosko ne moralno, umazano, vse nemško pa moralno, zdravo«.9 Takšno slabo mnenje o francoski literaturi oziroma o njenem pesništvu je imel Tavčar še kot abitnrient in začetni visokošolee. ko je zapisal: »Uma zano pesništvo ima na sebi veliko nesreč, ki so prišle nad to boro zemljo, in da je trpela Francoska toliko, zadolžili so večidel le njeni sataničui mazači. ki so skuhali v svojih pretvezenih možganih premnogo nesramnosti ter ž njimi ljudstvo okužili. '" Sicer pa francoske literature bržčas ni bogve koliko poznal. V svojih mladostnih spisih omenja samo romauopisko George Sand. s katere einancipacijslkimi idejami se ni posebno strinjal." Y nekoliko večjem obsegu je v lavčarjevih mladostnih delih izpričano zanimanje za angleško literaturo, ki jo je seveda spoznaval v sočasnih nemških prevodih. Tako omenja na nekem mestu, hkrati ob svojem ljubljencu lleineju. tudi Bvronove pesmi.12 sicer pa govori le o Shakespeara in o njegovih delih, ki jih na splošno karakterizira kot »divno poezijo«.13 Najbolj obširno se je Tavčar v svojih mladostnih delih razpisal o stari indijski literaturi, in sicer, ko je razpravljal o vplivih narave na razvoj civili zacije.14 Pri tem je črpal svoje znanje predvsem iz Scherrove Zgodovine sve tovne književnosti (1851). Potem ko je ugotovil, da rodi tropsko podnebje obilo nezdrave domišljije, je ta pojav razložil na primeru stare indijske književnosti. Pri tem je spoznal, da le-ta vsebuje nekatera prekrasna dela. ki so živ dokaz duševne moči indijskega ljudstva, da pa vsa indijska literatura bije zdravemu razumu v obraz, ker se ni obdržala pri prvotni naravni čvr stosti, temveč je podlegla braminski ideologiji, ki je storila fantazijo bolno, človeka pa podredila mrtvi naravi. Izmed slovanskih književnosti je lavčar bolje poznal samo staro dubrov- niško. To je izpričal v svoji noveli o Antunu Gledjevieo.15 kjer ne navaja samo podatkov iz življenja in dela tega, ampak tudi drugih dubrovniških književ nikov, kot so bili Zlatarič. oba Gunduliča. oba Palmotiča. Djudevič, Boškovič in Tudiiševič. Pri tem se je Tavčar navduševal nad nekdanjo veličino dubrov- niškega slovstva in obžaloval prodiranje italijanskih in francoskih vplivov v kulturno življenje Dubrovnika v kasnejšem času. 48 II lavčarjeva mladostma svetovnonazorska miselnost je dobivala prve osnove v povprečni življenjski filozofiji poljanskega bajtarskega in malokmečkega okolja, ki je na eni strani dnevno zadevalo ob aktualno vprašanje premago vanja revščine, na drugi strani pa se predajalo zaupanju v verske resnice in pobožnjakarstvn. Že v svoji otroški dobi je mogel opazovati socialne razlike na vasii, a jih tedaj še ni znal prav doumeti, vaška šola pa mu je. poleg domače vzgoje, posredovala osnovne nauke, po katerih naj se ravna vsak pameten človek, vsak predan državljan in vsak dober kristjan, ledaj mu je bila vcepljena tudi prva ljubezen do domačega kraja in do materinega jezika. Z odhodom od doma je mladi Tavčar prišel pod ponemčcvalna prizadevanja ljubljanske nemške osnovne šole in gimnazije, hkrati pa tudi pod vpliv strožje krščanske vzgoje strica Ignaca in Alojzijevišča. Vendar šolski ponemčevalni pritisk ni omajal Tavčarjevih nežnih domovinskih čustev, ki sta mu jih bila vabudila dom in vaška šola: s prebiranjem slovenskih knjig in časopisov si je le-ta še nadalje krepil. Tedanja lavčarjeva duhovna vzgoja je vplivala na njegovo pripravljenost, da bo postal duhovnik. To odločitev je prvič oma jala izključitev iz Alojzijevišča. dokler ni bila čez nekaj let zamenjana z drugo o izbiri posvetnega poklica. K tej preusmeritvi je prispevalo tudi bolj spro ščeno vzgojno mentorstvo strica Antona in razmere v novomeških letih, ki so na drugi strani vplivale na utrjevanje Tavčarjevih narodnih čustev, na pa sivno ali morda celo aktivno spremljanje narodnega življenja in na prvo dojemanje liberalnih svetovnonazorskih načel, katerih pristaši so bili narodno napredni Novomeščani in ki so jih v delih izpovedovali tedaj moderni mlado- nemški avtorji. Povečani ponemčevalni šolski pritisk v naslednjih ljubljanskih letih je v Tavčarju budil odpor do nemštva in do domače oportunistične poli tike ter nadalje krepil slovensko narodno zavest in svobodomiselne nazore. V zadnjih gimnazijskih in v visokošolskih letih se je Tavčar pod vlivom tujih svobodomiselnih avtorjev, v javnosti vedno bolj uveljavijajočih se liberalnih načel ter narodnega in svobodomiselnega nastopanja mladoslovenskih poli tikov razvil v odločnega narodnjaka liberalnega prepričanja, ki sta ga pred vsem odlikovali globoka narodna zavesi in domovinska ljubezen, ki je bil prej naklonjen ideji južnoslovanskega političnega in kulturnega sodelovanja kot panslavizmu in ki je bil kot radikalni liberalec oster nasprotnik političnega klerikalizma in verskega fanatizma, vendar pa vseskozi lojalen in široko razgledan katoliški vernik.16 Svoje narodno, politično in svetovnonazorsko prepričanje je Tavčar po novno izpovedoval v svojih prvih javnih nastopih in v svojem mladostnem literarnem delu. Iz tega gradiva je mogoče 'izluščiti pričevanja o naslednjih zaokroženih vprašanjih: odnos do domovine, odnos do zgodovinskega druž benopolitičnega dogajanja, odnos do liberalnodemokratičnih stališč, odnos do cerkve in vere ter odnos do splošnih moralnih in idejnih vprašanj. Od tedaj, ko se je Tavčarju »v gimnaziji odprlo zlato polje domovinske ljubezni« in je spoznal, »da ima domovino, majhno, zapuščeno in tlačeno do movino« ter »da jo sine, da jo mora iz vsega svojega srca ljubiti«,1' je postalo domovinsko čustvo nenehno navzoče v vsem njegovem delovanju. Vendar Tavčar gimnazijec tega svojega prepričanja iti gojil samo v svoji notranjosti, marveč se je začel tudi že javno boriti za prebujanje in utrjevanje slovenske narodne zavesti med preprostim kmečkim ljudstvom. Pri tem je skušal tnobili- 4 loški razgledi 49 zirati vsa možna sredstva, od skrbi za slovenski jezik, družinske in šolske vzgoje do pesništva in cerkve. Že kol nastopni osniošolec je zapisal.1" da »jezik je vir. iz katerega pijemo vsi oliko . In ker se po I avčarju človek omika samo \ domačem jeziku, je potrebno ta jezik negovati kot drag kamen, kateri se šele poleni, kadar se opili. pokaže v vseh svojih blestečih barvah. Zalo po slavlja Tavčar kot narodno dolžnost zahtevo po očiivanju čistega, ncpopače- nega jezika ter lo nalogo nalaga predvsem učiteljem in duhovščini. Kol abilnrieiil je Tavčar razvil problem domovinske ljubezni predvsem kot vprašanje družinske vzgoje otrok.19 saj je. po njegovem mnenju, prav »rodovinsko življenje... močna vez. ki oklepa človeka na domače ognjišče« in s leni tudi krepi njegovo ljubezen do domovine, lavčarjev odgovor na vprašanje, kako naj slovenski kmet vzgoji svoje otroke, je zatorej naslednji: I ako. da se bodo držali v vsaki okoliščini zlatih besed: vse. vse za slovensko predrago domovino! Slovenska mladina naj se torej vzredi v ljubezni do do movine, katera jo je rodila in katera jo hoče prerodili do groba. Ali vzreja naj bo laka, da se vname srce popolnoma v tii ljubezni, da ceni rojstni rod bolj kol vsakega na svetu in da je drugič pripravljeno zanjo darovati vse svoje moči. na kratko, zanjo delati." Narodno zavest naj bi budilo in krepilo tudi pesništvo, pisano v pre prostem narodnem duhu . I.e-io naj bi predvsem utrjevalo radostno zavest. da smo Slovenci' revni, a sami svoji in ne potrebujemo tujih podpor«, ter budilo \ vsakem Slovencu ponos, »da se je rodil v okajeni koči. in ne v zlato bleščeči palači . Pri tem naj bi si pesniki na eni strani pomagali z opisovanjem krasote domačih krajev«, na drugi strani pa z opevanjem junaške slovenske zgodovinske preteklosti.'" C"i'jv I avčar gimnazijec svojo domovinsko ljubezen manifestiral predvsem S tem. da jo je budil med preprostim slovenskim kmečkim ljudstvom; pa je v visokošolskih h-iili nekajkrat neposredno izpovedal svojo narodno zavest. Ko je na dunajskem pokopališču naletel na zapuščeno gomilo Jerneja Kopitarja. se mu je najprej zdela kol podoba uboge slovenske domovine, v srcu pa so . . . |mu] puhtele gorke želje, da bi usoda ne zavrgla malega [slovenskega] naroda - slabotnega, ali blagega«. In četudi mu je pogled na zapuščeno gomilo \ zbudil primerjavo z ubožnosijo slovenske domovine, vendar je bil prepričan, da le-ta »ni podobna takemu grobu, kateri ima v svoji sredi gnilobo«. /. »žaro- vitim ognjem« se je spominjal pisani!) livad. ul»rnih koč. rjavili gora in svoje revne rojstne vasi. hkrati pa seje izpovedoval: »Domovinska ljubezen — brez nje mora se zgruditi svet v nič. v večno temo, iz katere se je ustvarili«.21 V krogu dunajskih slovenskih visokošolcev je ostro zavrnil Slančeve besede, da barbarski slovenski narod nima bodočnosti, če ne opusti svojega jezika in se ne združi s Srbi in 1 Hrvati." ter slovesno izjavljal: ...naša slovenska domovina je majhna in borna, po svetu malo poznana. Vendar pa jo ljubimo, ljubimo, kakor je ljubil klasični (Irk svojo cvetočo. . . . To je moč. katera obeta Slovencem boljšo prihodnost.«*3 Ob takšnem lavčarjeveni narodnopolitičnem prepričanju so razumljive tudi nekatere druge njegove misli in dejanja. Tako je pisal proti ponemčevalni ljudski šoli24 in napadel kot krivce za takšno stanje narodno premalo zavedne župane in srenjske svetovalce."'"' Dalje je obtoževal tiste, ki s«' zde drugim imenitni, ko se pačijo s tujini jezikom, nenarodne odnose v vojaški službi,** zlasti pa tiste slovenske rojake, ki po kmečkih kočah so se rodili ... v naročju 50 slovenske dežele ter pili mladi njeno mleko in jedli njen kruh. ali prišli so med svet. prišli so med učenjake, seznanili se z visoko nemško oliko, tedaj pa so povesili glave, sram jih je bilo slovenskega očeta, sram slovenske matere in sram slovenske domovine, ker je tako revna in tako preprosta! L'7 Iz. takšne miselne osnove izvira tudi Tavčarjev protest proti jarmu cerkve i starih poniahanih glav, kateri prinesel je že toliko hudega na našo drago, drago domovino«.28 odobravanje Delelove persillaže na račun staroslovenskih prvakov Bleiweisa in Jerana, navdušenje ob prirejanju kulturnopolitiičnih Levo: loun Tavčar kot osmoiolec. — Desno: Pismo osmoAolcu laočarja Josipu Stritarja proslavljanj Prešernovega spomina, agitiranje za vpisovanje v narodno kul turno organizacijo Slovensko Matico in za podpiranje narodnih listov, napi- vanje Stritarju, ker je z Dunaja grmel nad slovenskim mračnjaštvom in mežnarskim prvašivom. zagotavljanje simpatij slovenske mladine Razlagii in drugim mladoslovenskim politikom zaradi njihovega možatega in svobodo miselnega nastopanja proti nemškemu raznarodo\ alneinu pritisku in proti duhovni inkviziciji cerkve ter iniciativa za sklicanje slovenskega študent skega shoda kot borbene narodne in kulturnopolitične manifestacije napredne mladine.-" \ akciji proti rastoči nadvladi nemške študentske organizacije je Tavčar zagovarjal potrebo po oživitvi vseslov anske ideje in po sodelovanju slovanskih v i.sokošolcev. bil je izbrani delegat Slovencev za sestanek zastop nikov slovanskih študentskih društev, ko naj bi razpravljali o ustanovitvi skupne organizacije.30 zahajal je v družbo hrvaških in drugih južnoslovanskih akademikov." pisal o potrebi' političnega sodelovanja balkanskih narodov v odporu proti turški nadvladi32 in se izpovedoval za prepričanega Slovana." 51 Vendar pa je lavčar. kljub navdušenju nad slovansko veličino in preteklostjo in nad južnoslovansko bodočnostjo, oslal v svojem narodnopolitičnem prepri čanju trden Slovenec in realist. Ni dovoljeval, da bi z dov tipiziranjem skrunili pomembnost slovenskih politično borbenih manifestacij, kot sta bili onidve na Jančah in na Jezici, da bi govorili o barbarstvu in brezperspektivnosti slovenskega naroda ler propagirali opustitev slovenskega jezika in zlitje s Srbi in Hrvati.34 vtapljanjc v rusolilstvu pa imenoval nevredno pravega domo- ljuba.3'' Kakor se je lavčar pri utrjevanju svojega narodnopolitičnega prepričanja naslanjal na slovensko narodno zgodovino, tako mu je svetovna zgodovina služila pri oblikovanju idejnopolitičnega naziranja. Pri tem se je opiral na dela angleškega pozitivističnega kulturnega zgodovinarja Buckleja in drugih tedaj modernih naprednih zgodovinskih pisateljev (l)raper. Bunsen. Scherr. Duncker, Gibbon). Po njih je prevzel prepričanje, da »je tudi pričetek civili zacije dar narave« in da »narava rodi kakor studence tudi prvo civilizacijo-. Poda ta naravna civilizacija usahne kakor slaboten vir v tleh ali pa narase v srdito reko.'katera udarja čez bregove ter razsaja med Človeštvom«, če se ji ne »pridruži duševna moč. katera je v človeku samem. ...ter si jo vzreja potem čisto po lastnih pravilih«. Ce v boju med naravo in človekovo inteli genco »zmaga prva. ni uspešnega napredka, ako pa obvelja človeški duh. če si podjarmi naluro. razvije se pod njegovimi perutmi krasen napredek ui Obenem pa ga zgodovinska »preteklost . . . uči. poiskati druge sisteme, da bode večji pridelek .37 In če — po Tavčarju deloma res zgodovina »dela revolu ciji' brez potreb... in povzroča sploh vse gorje«.3* če je tolikim »plemenitim rodbinam . . . vzela bogastvo — ... zgodovina .... pove jim pa gotovo tudi pot. po kateri pridobijo si ga zopet i še s stoterima obresti«.39 Kar se pa revolucij tiče, je lavčar odobraval pariško julijsko revolucijo leta 1830. ker je med drugim povzročila, da se je v desetletju po njej razširjala »omika med nižje stanove, in to nam obeta boljšo prihodnost, nego je bila naša preteklost«.40 Dalje se je navduševal za osvobodilni boj Američanov zoper Angleže in obsojal gnilo življenje Evrope in njenih blestečih dvorov.41 simpaiiziral je z bojem republikanskih idej proti monarhističnitn.42 medtem ko je obsojal grozljive sodobne novice o požiganju in puutanju za časa pariške komune leta 1871.:! Zgodovina je Tavčarju prva pokazala nepravično družbeno razdelitev ljudi na stanove: »Pod vsakim podnebjem je delavcev več kot posestnikov. Prvi se trudijo, drugi uživajo. ...Prejšnja stoletja veljalo je pravilo: Težak dela le za hrano, za potreben živež, če tudi si gospodar polni sklede s čistim srebrom. . . . I o pa vzroči. da se bogastvo nepravično razdeli med stanovi: posestniki so silno trdni, delavci pa žalostno revni. ...Delavec- ...ni bil več prost, ne več človek, ampak suženj, živina. ...Ali kar je najhujše, posestni slan je strašno mogočen, despotičen, delavni pa zaničevan, zdihujoč v ležkih okovih robstva.«44 Vendar je bil Tavčar trdno prepričan v pravico vsakogar do svobode in v enakopravnost vseh ljudi, ne glede na stan. Tako že kot gimnazijec izpoveduje: »Kdo ima pravico, najmanjšo le pravico, najbolj uma zanemu beraču kratiti prostost! Ali ne sije sonce vsem. ali ne rodi zemlja vsem. ali ne redi nas tisto in ravno isto vse in ali ne umijemo vsi in ne segnijemo vsi in ne postanemo vsi prst?45 . . . llaha. pod zemljo smo vsi cesarji, vsi papeži! 4fi Vztrajno raste v Tavčarju tudi odpor in nasprotje do fevdalne in aristo kratske gospode in zagovarjanje liberalnoclemokratičnih načel. Tako izjavlja, da vlada na cesarskih dvorih svila, drago kamenja, ali napačne duše«.47 52 o arabeskah na pročelju stare palače pa ironično ugotavlja, da zrle so srdito na mimoidoče, kakor bi se jezile, da nihče več ne snema pokrivala z glave pred plemenitaškem dvorcem«.4" Razglaša, da ni nikoli bil ljub prijatelj aristokratom . in ugotavlja, da ljudstvo rabi mož, demokratov, prerokov, mučeneev«. katerim sicer ne pripada preteklost, toda prihodnost imajo zase . Prepričan je. da bi si pripadniki marsikatere plemenitaške rodbine, če bi pogledali v svojo preteklost, čisto drugače uredili svoje življenje in postali demokrati.49 Vendar pa kljub temu Tavčarjevemu iskanju, kako rešiti kot romantiki! simpatični niti aristokratski svet pred popolno pogubo, le-tega neprestano in vedno huje razkrinkava.5" Njegovi pripadniki so mu bili »udje človeške družbe, brez katerih bi bila leta lahko izhajala, ker izpolnovali niso v življenju čisto nobene naloge«, katerih moralna vrednost ni bila )x>g ve kako velika* in ki so izkorišče\ alsko uživali na račun dobrih del svojih prednikov, katera so bila že na stotero načinov poplačana. Svojo kritično analizo aristokratske družbe je končno lavčar na kratko takole zaključil. Vidite, na pletnenitašt v o jaz ne dam ničesar in ...mi je znano, da je kri. ki se pretaka po plemenitaških žilah, ravno ista kot v beračevih žilah. Morda še slabši!«51 Ob zavračanju aristokratske »ropotije '" pa je Tavčar znal tudi kritično ošvrkniti po njihovih nasprotnikih, trdeč, da »so sedanji demokratje cesto bolj ponosni nego najtrdnejši plemeuitašix<.53 začelo pa se mu je oglašali tudi zanimanje za reveže in delavce. An sicer najprej v smislu demokratičnih gesel o enakopravnosti, ki je prehajalo v samarifansko sočustvovanje in kmalu zatem v nekakšen socialni humanizem, d ako je kot visokošolec zapisal, da je o božiču božje dete stopilo tudi \ umazano čumnato bolnega delavca, mu razgladilo skrbeče proge ua potnem čelu. \lilo mu \ srce tolažbe iu miru .'' kot absolvent oziroma odvetniški praktikant pa se je zamislil ob prizoru, ko so se iz razsvetljene palače vsipali bleščeči žarki na zapuščene ulice, koder je lazil morda ubožen delavec mimo in pač globoko zdihoval nad tem lx>- gastvom«. ter postavljal za vzor zdravnika, ki »videlo ga je jutro zgodaj v revni delavčevi koči poleg umazanega, raztrganega ležišča . in v tej zvezi celo demonstrativno izjavljal: »Ako bi ležal kak težak na smrdljivi slami in bi o smrtni uri ne imel drugega nego vrč gnile .vode in kup lačnih otrok, pustili bi ga. naj v miru umrje... Ali ko umira grof.... bogati grof... -- to je drugače. Meni je žal, ...da ste prišli prepozno. Sedaj moram k delavcu v... Kolo mu je odtrgalo roke in umira. Ker pa ima ravno listo pravico živeti kakor grof... in pred večnim Stvarnikom tudi isto ceno: naj živi. ako mu morem pomagati!«5' Ob obravnavanju razmerij med družbenimi razredi se je Tavčar dotaknil tudi družbenomoralne in družbenoekonomske problematike v odnosu do dela. Strinja se z učenjaki, ki poudarjajo delo kot mogočen in edini stelnT blagega državljanskega stanja« in »po pravici« trdijo, da »delo rodi bogastvo pa oliko, telesno in duševno«.56 Zato svetuje, da »treba je delati, da se vcepi otroku koj o pričetku veselje — do dela«, tako da ljubi delo iz vse duše ter sovraži lenobo i/ celega srca. \ smislu načel liberalnega narodnega gospodarstva pa uči: »Delo je prva naloga vsakega meščana, in tista dežela, v kateri se dela največ je tudi najsrečnejša, najbogatejša.«57 Vendar pozna Tavčar, na drugi strani, tudi razredne razlike, ki izvirajo iz dela in iz njegove vrednosti. »Pod vsakim podnebjem« — pravi — »je delavcev več kot posestnikov. Prvi se trudijo, drugi uživajo. . . . Gospodar obdeluje polja, da bi bogato žel . . ..« vendar se ta 53 dobiček nepravilno deli med gospodarjem in med delavci. In kot drastičen primer razredne neenakopravnosti in izkoriščanja navaja fevdalni in sužnje- posestniiški družbeni red v stari Indiji. Svoja razmišljanja zaključuje Tavčar z ugotovitvijo, da nosi država, »v kateri je delavni stan stan trpinov«, v sebi kali smrti, ter s prepriičanjem mladega liberalnega meščanskega demokrata izjavlja, da »ima Evropa še krasno prihodnost«:, ker naša zavest se je po vzdignila, odpravila se je sužnost. razvila se enakost stanov in tudi delavec prišel je k svoji časti«.5" Zanimivo je pregledati, kako je lavčar — ki ga je kot otroka mati zgodaj začela voditi v cerkev in'je bil vaški ministrant ter določen za duhovnika, se tudi sam v sebi sprva odločil za ta poklic in bil v šoli iz verouka vseskozi odlično ocenjen5* — v svojih mladeniških nastopih in delih obravnaval vpra šanja vere in cerkve. Že kot tretješolec je bil ob razočaranju zaradi izključitve iz Alojzijevišča menda prepričan, da bi bil svet čisto drugače ustvaril, kakor ga je ustvaril Gospod Bog«.80 čez kaki slabi dve leti pa je s simpatijami opisal odločitev abiturienta. da ne lx> vstopil v semenišče."' Isti motiv, tokrat s tra gičnim zaključkom, je ponovno uporabil kot visokošolec prvega letnika in se izpovedal, da ga je ob odločanju glede poklica obšlo »neizmerno hrepenenje in ga vabilo »med svet, daleč med hrumeče človeštvo na delo«, kajti zdelo se mu je. »da presega delovni ratar svojega duhovnika, ko si v polu svojega obraza kruh služi«, in je šele pozneje prišel ... k spoznanju, da zadostuje lahko vsak stan. tudi stan črnega lalarja. terjatvam, katere stavi nanj trpeče človeštvo«."2 O sebi je malo zatem zagotavljal, da je dober človek, čeravno ni hotel postati gospod . in da hodil je še celo vsak praznik k maši ."' ter se pozneje ponovno branil očitka, češ da je »nejeveren«.64 Kot osmošolec je v pri vatni izjavi sicer odločno želel, da bi se razbil temni jarem cerkve«.65 v javnem razmišljanju pa kot prepričan vernik spregovoril o pozitivnih straneh in na logah vere in delovanja cerkve. Najprej je ugotovil.66 da je cerkev . . . blago- nosna naprava, katera je zasejala med narode seme omike in da se je dobro ukoreninila tudi med slovenskim ljudstvom, vendar takoj dodal, da ne daje nsiili sadov, km hi jih po svojem namenu morala dajati. Vera, po ravčarju, resda oblaži človekovo notranjost, »ali ne tista, katera obstoji v veclncm mi- ganju ustnic, ampak pametna, katera je zapopadena v besedah: Moli in delaj!«, saj, »kdor ne dela. ampak živi s prazno vero. je hujši kakor pogan, kakor brezvernik! /adnjo kritično misel je lavčar obširneje razvil leto dni pozneje kot arbiturient oziroma že kot visokošolec-. ko je bičal navidezno vernost in tercialstvo ter še posebej napadel verski fanatizem.67 Najbolj svo- lx>domiselno pa se je lavčar o verskem1 vprašanju izrekel ob neki študentski debati o sporu med rimskim papežem Pijem IX. in starokatoliškim ideologom Dbllingerjem. ko je izjavil, da se načelno sicer ne strinja ne z enim ne z dru gim, vendar pa je na tisti strani, ki je bolj liberalna, v tem primeru na Dčillingerjevi. ker brani napredek pred zaslepljenostjo Rima.6* Tavčarjeva izjava, da je na listi strani, ki je bolj liberalna, je značilna tako zanj kot za politično miselnost njegove dunajske družbe. Tako, po sploš nem prepričanju, spisi, ki so jih obravnavali v slovenskem visokošolskem društvu »Slovenija«, menda zaradi svoje prevelike liberalnosti sploh niso mogli biti objavljeni v slovenskih političnih časnikih. Nadalje so člani »Slove nije« bojkotirali narodno nedoslednega slovenskega državnega poslanca Antona Cerneta in izbrali za častnega društvenega člana • liln-ralnega poštenjaka, dr. Razlaga, medtem ko jim je bil dr. Zarnik premalo liberalen. 54 da bi zaslužil to počastilev. Za zadnji dve odločitvi je govoril tudi Ivan lavčar. svojo soglasnost s svobodomiselnimi načeli mladoslo\enskih liberalnih pol i - trkov pa pohvalno izražal v napitniei državnim poslancem zaradi njihovega nastopanja v koniesionalni parlamentarni debati."9 llkratii ob rasti lastne poli tične dejavnosti pa se je lavčar zavzemal tudi za večjo politično vzgojo slo venskega naroda. Agitiral je. naj bo vsaka hiša naročena na slovenski časopis. da si ljudje pridobijo razgled v državljansko življenje«, ker »politika je potrebna vsakemu, torej tudi Slovencu«.70 Ob tako aktivni lavčarjevi narodni in politični orientaciji, ki je polna realizma z optimizmom zrla v prihodnost, toliko bolj izstopa pesimistično duševno razpoloženje, ki bolj ali manj odseva iz vseh njegovih mladostnih literarnih del. I o počutje izvira po vsej verjetnosti iz Tavčarjeve, sentimen talnosti in tragiki močno naklonjene narave, ki je nudila ugodna tla za spre jemanje ideje o disharmoniji med svetlimii človeškimi ideali in med realnim življenjem, ki je polno žalosti, bolečine in trpljenja, kakor jo je bil pri nas prvi uveljavil Stritar v svojem eseju o Prešernu (Klasje IS66). Pravzaprav: elementi svetobolja so sicer prisotni že v najbolj zgodnjih Tavčarjevih spisih, vendar se v njih še močno borijo z nasprotujočimi in zavračujočimi jih mislimi. dokleT končno le-oni ne preglasijo le-teh: toda ta zmaga duševnega pesimizma ni dokončna, saj prav ob zaključku visokošolskih let znova vcbo vanj žarki optimističnega upanja. Priljubljeno lavčarjevo področje za izražanje taksnih misli je razprav ljanje o odnosih med človekom in naravo ter o vprašanju življenja in smrti. Pri Tavčarju višjegimnazijcu so takšne temne misli zasenčene še z nepri merno močnejšimi optimističnim čustvom71 in tudi pri abiturientii je pesi mizem, ki običajno izvira iz temnih naravnih strasti, še podlegel optimizmu, temelječemu prav na poudarjanju lepih in pozitivnih strani narave same.72 Kaj kmalu potem [m na vsej črti irimmfira pesimizem. Nekako na začetku svojih visokošolskih let je Tavčar zabeležil naslednjo misel o ničnosti člove kovega življenja, ki je prava apoteoza svetobolja: Kako kratko je vendar naše življenje, krajši kot življenje najslabeje rastline! Leta vsaj raste, doraste. rodi plod i v upanji, da na njenej gomiili požono drugi čvrsteji kali. zamre ter lahno zavene. Ali človek! Krog i krog po zemlji vgasne tisočero življenje. brez da bi: prineslo naj manjšega sadu. brez da rodili bi se iz njihovih kolen potomci, vredni njegovega imena, f tadaj. prijatelj! vternila se mi je v serei v prvič misel, da naše življenje je kratka bolezen, vsak terpi. vsak čuti bolest ali nekteri se jo ne zavejo i ne zavejo se toraj tudi življenja ne! Bolečina stori človeka šele človeka, povzdigne ga k nebu. i zavolj zavesti, da jo je pre magal, povzdigne se duh više i vi?e.«73 In še tik pred zaključkom svojih štu dentskih let je Tavčar na vprašanje, kaj daje življenju najlepši okras, po novno odgovarjal: -Bolečina, ker ona mu daje pravo svetost.«74 Nesreča je za Tavčarja že samo človekovo rojstvo, njegovo srce pa je ustvarjeno zato. da se raztrga.7' Neposredno zatem, že na pragu v novo obdobje, pa se je Tavčarju na vprašanje, čemu je namenjeno človeško žhljenjc. in ob spoznanju zakoni tosti večnega obnavljanja življenja v naravi utrnila misel, po kateri človek mora živeti zaradi tega, ker je zemlja prav tako potreben kot vse drugo stvarstvo, in po kateri je bistvo človekove eksistence v ljuibezni do življenja in do sveta.78 To iz globine srca in razuma iztrgano spoznanje in optimistično verovanje je eden najpomembnejših kvalitetnih premikov pri izpopolnitvi Tavčarjeve mladostne duševne podobe. 55 III Prve elemente za poznejše oblikovanje svoje pisateljske osebnosti" je začel Tavčar, ne da bi se tega sam zavedal, sprejemati že v svojih otroških letih. To so bili vtisi o razmerah, življenju, običajih, zanimivostih in o ljudeh v domači vasi ter vtisi ob poslušanju raznih pripovedovanj iz ust svojih do mačih ali drugih ljudi. Prvo leposlovno čtivo. ki ga je lavčar dobil v roke v prvih letih svojega šolanja, je bilo pretežno nabožne vsebine, lo so mogli biti časopisa Zgodnja Danica in Šolski prijatelj ter koledarji. Večernice in druge mohorske publikacije leposlovnega značaja. \ njih in v .Novicah je prihajal v prvi stik z določenim delom izvirnega slovenskega literarnega sno vanja. Z bolj kvalitetnimi deli sočasnega slovenskega slovstva in z njegoviimi starejšimi teksti pa se je. po vsej verjetnosti, začel seznanjati šele z vstopom na gimnazijo, ko je postal naročnik Slovenskega Glasnika in mu je postala dostopna alojzijeviška knjižnica. Le-ta mu je nudila tudi možnost spoznavanja s tujimi klasiki v slovenskih in nemških izdajali, zlasti z nemškimi, med katerimi se je menda najbolj navduševal ob Schillerju. Od slovenskih avtorjev je prav gotovo z največjim zanimanjem prebiral dela tedanjega vodilnega pisatelja Josipa Jurčiča, si prisvajal njegove smernice za izvajanja Levsti kovega slovstvenega programa, ob prebranih njegovih proznih spisih pa se tudi sam pisateljsko šolal, lemu dvojnemu vplivanju se je v naslednjem obdobju pridružil še močan val sodobne tuje književnosti. V takšnih razmerah je v gimnazijskem literarnem krogu nastal prvi Tavčarjev pisateljski poskus. romantična, sentimenlalno-lragična črtica Avrelija (1866/67). lik zalem je sledil prvi Tavčarjev literarni nastop v javnosti, in sicer v hrvaškem časopisu Slavjanski jug s fragmentom novele Primola (1868). napisanim v duhu Jurči čevih literarnoprogramskih smernic in pod neposrednim vplivom njegovega romana Deseti brat. V tem času pa je lavčarjeva umetniška duševnost tudi že začela spremljati Stritarjeve svetovljanske idejne in estetske koncepte, podprte z njegovim istočasnim lilerarnim delovanjem v Klasju. Mladiki in Slovenskem Glasniku. V naslednjih gimnazijskih letih se je Tavčar, brez dokumentarnih zvez z drugimi literarnozačeiniškiimi vrstniki in brez neposrednega mentorstva vodilnih slovenskih piscev, nekako samoniklo pisateljsko nadalje razvijal. Poglabljal se je v poznavanje tujih literatur, tekoče spremljal domačo knji ževno tvornost ter se s kritičncjšim odnosom poskušal v pisanju. V tem času je po vsej verjetnosti nastal zarodek sentinientalno-erotične črtice Helena, druga varianta Avrelije (Madama Avrelija) in poskus romantične tragedije Erazem iz Jame. Zadnji tekst izpričuje Tavčarjev smisel za dramatiko ter poleg drugih domačih in tujih še idejne iin oblikovne vplive Shakespeara in Grabbeja. V tisku je izšla samo kot šolska naloga v nemškem jeziku napisana domačijsko romantična črtica Meine Sclnvester Klisa (I.aibachcr lagblat! 1868). Vse doslej se Tavčar kot pisatelj začetnik še ni bil pojavil v nobenem tedanjih slovenskih literarnih Časopisov (Slovenski Glasnik. Glasnik, Be sednik) niti v kakem časniku (Zgodnja Danica. Novice. Slovenski Narod). To mu tudi ni uspelo v novem leposlovnem časopisu Zvonu. I tedniku Stri tarju poslana noveleta je osmošolctt Tavčarju prinesla samo javno priznanje njegovega pisateljskega talenta, ki je bilo toliko bolj spodbudno, ker ga je izreke) vodilni sodobni niladoslovenski estet in kritik. \ slovenski javnosti se je Tavčar kot leposlovec prvič pojavil šele ob vstopu na univerzo s strastno 56 romantično novelo Dona Mara (Slovenski Narod IS7I). v kateri glasno izpo veduje liberalnodoinokratične antiaristokratske misli. Medlem je lavčar. v svoji težnji po javni uveljavitvi, prestopiti s pod ročja leposlovnega poskušanja na področje širšega ktilturnov zgojnega delo vanja in se pojavil kot avtor poljudiiopoučnih člankov, v katerih v diilm tradicionalnih moralnih in vzgojnih stališč izobražuje preprosto kmečko ljud stvo (Priroda naša učiteljica. Besednik 1871: O ljudski oliki. Koledar Družbe sv. Mohorja 1872: Kako naj vzredi slovenski kmet svoje otroke?, Koledar Levo: Ivan Tavčar v visokošolskih letih. — Desno: Ionu Tavčar kol odvetniški konci picnt v Kranju Družbe SV. Mohorja 1873), pri čemer vselej velja glavni poudarek prebujanju in krepitvi domovinske ljubezni im slovenske narodne zavesti. ^ enem izmed teh prispevkov (Kmet in pesništvo. Besednik 1872) je razvil tudi nazore o umetnosti, ki zagovarjajo tradicionalna in konservativna didaktična stališča ter tako nasprotujejo njegovim lastnini sočasnim, na drugem mestu izrečenim simpatijam do prave in čiste umetnosti. Svoje že izpričano zanimanje za dra matiko je lavčar v tem času ponovno potrdil s prevodom Ll/.ove nemške veseloigre Ni ljubosumen, ki je bila v Ljubljani uprizorjena neposredno pred njegovim odhodom na univerzo (1871). Leta lavčarjevega visokošolskega študija štejejo za eno najbolj revnih obdobij v izvirnem slovenskem slovstvu, \odilna mladoslovenska trojka Levstik. Jurčič. Stritar - se je v tem času posvečala predvsem drugemu delu in slovstveno skoroda ni javno delovala. I ako je pisateljsko prebujeni Tavčar ostal brez neposrednih sočasnih vzgledov in pobud ter si brez pravega men torstva, a na podlagi v prejšnjih letih osvojenih literarnih koncepcij, skušal pridobili mesto in ime med tedaj aktivnimi povprečnima in podpovprečnimi 57 slovenskimi Ieposlovci. Pri tem se je navezal na novi literarni ni poučni ča sopis Zoro i« na njegova v umetniškem in estetskem pogledu dokaj šibka urednika Davorina Trstenjaka in Janka Pajka. \ Zori je lavčar objavil vrsto novel in črtic in dva članka, v njeni znanstvena prilogi \estniku pa daljšo pol j ud nožna nst veno razpravo. Med leposlovnimi deli je bila po svojem nastanku najstarejša novela Povesi v kleti (Zora 1872). izrazito romantična zgodba o nesrečni dijaški Iju- bezni, zgrajena z uporal>o nekaterih avtobiografskih elementov in z rahlim nadihom driižbcnoaktualniih gesel in svetobolja. Njej je sledila zgodovinska povest Antonio C ledje v ič (Zora 1871). v kateri je lavčar v romantično-liričnem okviru in z uporabo nepovprečnih ljudskih likov izredno močnih čustev in strasti z vsem poudarkom izpovedoval nieščanskodemokratične mislil m nazore. Med naslednjimi leposlovnimi teksti sta dva nastala pod izrazito močnim Stritarjevim oblikovnim in idejnim vplivom. I akšna je romantična novela v pismih Bolna ljubezen (Zora 1874). v kateri prevladuje motiv po brezupni ljubezni povzročene srčne bolečine v senci grozeče smrfi. ob njem pa se ogla šajo izpovedi narodne zavesti in demokratičnega prepričanja. V drugi noveli. Zala prigodba mlajših let (Zora 1875: z varianto Mlade leta), katere motiv je spet nesrečna ljubezen, pa sta poudarjeni predvsem sveloboljska miselnost in protiaristokratična nota. V presledku med obema tema spisoma sta bili objav ljeni še novi varianti dveh starejših Tavčarjevih konceptov, črtici Nasproti stari palači (Zora 1874: prvotno Helena) in Madama Amalija (Zora IS7>: prvotno Avrelija in Madama Avrelija) in štiri domnevno Tavčarjevo zgodbe z naslovom Kože in trnje (Zora 1875). ki ironiizirajo romantično-sentimeutalna ljubezenska doživetja. Medtem je lavčar kot literarni mentor, stilist in fabu- list sodeloval tudi pri Žgurjevi nabožni kitjižiei Šmarniee (Ljubljana 1874) in sestavljal prvo varianto graščiinskoromantične povesti Otok in Struga. Zadnje v visokošolskih letih napisano lavčarjevo leposlovno delo je bila črtica Mar gareta (Zora 1875). kmečka idilična slika nežne in nesrečne romantične lju bezni, ki tudi ni mogla ostati brez manifestiranja aktualne inladorealistiene miselnosti iu ki z anubientom svojega dogajanja in z načinom literarnega obli kovanja pripravlja prehod k žanrskini slikam iiz loškega pogorja. I ni zadnje svoje leposlovne objave je lavčar podpisal s psevdonimom Krnil Leon, ki ga je po vsej verjetnosti posnel po francoskem pisatelju Lmilu Zolaju in po fran coskem liberalnem republikanskem politiku Leonu Cuunbetti ter hotel v njem zaobjeti obe področji svojega javnega delovanja, literarno in politično. Od obeh v Zori objavljenih člankov je eden s strastnimi romantičnimi čustvi napisano poročilo o umetniški sliki (Poezija v barvah. Zora 1872). drugi pa slavnostni narodnopolitični govor (Domovini. Zora 1874). medtem ko v svoji poljudnoznanstveni razpravi lavčar na osnovi dognanj znanstvenega poziti vizma tolmači odnos med naravo ter nastankom in razvojem civilizacije (Narava in civilizacija, \estnik 1875). \erjetno smemo Tavčarju pripisati tudi kratko mladinsko zabavno- poučno zgodbo Strgan rokav (\rtec 1872). Ni pa še zaenkrat mogoče podpirati domnev, po katerih naj bi bil lavčar pod raznimi šiframi kot gimnazijec objavljal pesmi, kot osmošolec pisal poročila o gledaliških predstavah Drama tičnega društva v Ljubljani ter kot visokošolee dopisoval v časnike, prevajal tuje verze in objavljal aktualne politične članke; za vse to še vedno primanj kuje dovolj prepričljivega dokaznega gradiva. 58 Tavčarjeva mladostna leposlovna dela so odraz umetniškega talenta in sposobnosti njihovega avtorja in njegovega pisateljskega razvoja pod vplivom domačih in tujih literarnih dosežkov in vzorov ter v pogojih sočasnih druž benih političnih in kulturnih odnosov in teženj. Primeri striea Antona, ki se je sani poskušal v leposlovju in slikarstvu ter bil vse življenje vnet za umet nost, strica Ignaca, za katerega je izpričano zanimanje za knjige, in Tavčar jevega očeta, ki je vneto prebiral sodobne slovenske knjige im časopise, kažejo. da je v I avčarjevem rodu obstajala naravna naklonjenost do pasivnega doje manja pa tudi do aktivnega udeleževanja pri uživanju določenih kulturnih vrednot. I o svojstvo je potemtakem1 bilo že od rojstva tudi eden sestavnih delov človeške narave Ivana Tavčarja, ki je bila v svoji globini lirična, močno čustvena ter obdarovana z bogato fantazijo in z bistrim razumom. Navedeni elementi so vplivali, da se je miladi I avčar na eni strani razvijal v polno- krvnega romantika, da pa je na drugi strani ostajal življenjski realist. Prvo. romantika, je prevladovalo v njegovem mladostnem literarnem delu. drugo, realizem, pa pri javnem' družbenopolitičnem delovanju, čeprav skoraj ni pri mera, da se ne bi hkrati ob prvem pojavljal tudi drugi element, kar je odvisno od ustreznih zunanjih činiteljev literarne ali 'družbenopolitične narave. V prvem času oblikovanja svoje pisateljske osebnosti je bil I avčar pod vtisom nabožnih moralnovzgojnih domačih del. čemur se je pridružil vpliv domače in tuje romantične literature: tujo literaturo so predstavljali nemški klasiki, domačo pa dela lolklorisiično iin narodnoprebudno usmerjenih avtorjev. Med zadnjimi je brnel pomembno vlogo Josip Jurčič s svojim propa giranjem in izvajanjem Levstikovega narodnega slovstvenega programa, ki je temeljilo na romantičnih, narodno samobitnost poiidarjajočih prvinah. Takoj zatem pa so lavčarjevo čtivo preplavila tuja, nemška in v nemščino preve dena dela romantične graščinsiko-sentimentalne vsebine, katerim so se pridru žila družbenopolitično a'k tu a Mistična im z meščaniskodeniokralično svobodo miselnostjo prežeta dela mladonemške slovstvene smeri. Ob takšnih pogojih slovstvenega zgledovanja je razumljivo, da se že v zgodnjih Tavčarjevih pisa teljskih poskusih javlja določena razdvojenost. Na eni strani opisuje umišljeni aristokratsko-fevdalni svet po priljubljenih gradovih v vsem njegovem blišču m sijaju, na drugi strani pa opazuje resniično vaško življenje s posameznimi njegovimi posebneži: tu domača vas z domačo graščino, narodna zgodovina in življenje preprostega običajnega človeka, tam daljne dežele s svojimi dvorci, visoko plemstvo, mogočni vladarji, tuje navade in tuja miselnost: pri prvih po udarjanje trdote življenja, delavnosti, poštenosti, narodne zavesti, življenjske modrosti, hudomušnega humorja, domačijske idiličnosti in naravnih lepoi. pri drugih ironiziranje veličastnosti fevdalne im aristokratske družbe z očitanjem neživljenjskosti. duševne puhlosii. nezvestobe in mračnih čustev ter z izpove dovanjem misli o enakopravnosti, o pravici do svobode in drugih meščansko- demokratičnih gesel. lo dvooblično tematiko, ki je v svojem bistvu roman tična, in idejnost, v kateri se oglašajo prvine mladega realizma, pa povezuje romantični način literarnega oblikovanja dogodkov z uporabljanjem zanj značilnih elementov, kot so raznežena sentimentalnost, čustvenost značajev, v žalost in tragiko odeta erotika, romantični pokrajinski orisi in dogodki. Tako se v najbolj zgodnjem I avčarjevem leposlovnem delu manifestira razpetost med domačo ljudskočustv ujočo literarno tradicijo, med obravnavanje tako imenovane višje družbe, med tradicionalno romantično leposlovno oblikovanje in med pojavljajoče se mladorealistične idejne koncepcije. 59 Podobna razdvojenost se izraža ludi v sočasnem Tavčarjevem pojmovanju umetnosti in literature. Razvnel od Stritarjevih idej o umetnosti in zavzet nad njegovimi lite rarnimi deli je lavčar na začetku svojega osmošolskega leta \ efi gorel za umetnost v njeni »pravi i resnični i sveti podobi in želel, naj bi Stritarjev Zvon obudil novo življenje, novo dihanje v zaspanih krogih slovenskih«.78 Na koncu istega leta pa je v svojem razpravljanju o pesništvu78 razvil po polnoma drugačne nazore, ki temeljijo na tradicionalni moralnovzgojni in narodnobudni vlogi umetnosti. V želji, naj »se slovenski rod zmeraj bolj olika. da se blažene vednosti vsaj plitvo razširijo med kmečkim ljudstvom-. je svoje, estetsko precej primitivno razmišljanje začel z ugotovitvijo: »Pesmi imajo za vsakega človeka pomen! Bodisi v žalosti, bodisi v veselju, povsod stori pesmica dobro, polajša to in povzdigne ono...« Potem išče odgovor na vprašanje, kakšno pesništvo bi preprostemu ljudstvu najbolj ugajalo: Slaba pesem popači in pokvari dostikrat, kar se je lepega vpeljalo in utrdilo leta poprej. Umazano pesništvo ima na sebi veliko nesreč, ki so prišle nad to borno zemljo.« Zato »pri nas. ... naj bi se vpeljale le tiste pesmice, ki se radujejo nedolžno nad naravo in njeno krasoto, katere hvalijo zmerno, čisto, a ne fanatično življenje ter naj bi se torej skrbelo, da zagledajo takih naravnih pesnikov dela ali po Družbi sv. Mohorja ali pa po kaki drugi poti beli dan*. Takšnih del pa imamo Slovenci dovolj, saj »k temu ni treba previsoke zmož nosti, ampak le ljulx»zen do domovine in pa do nature«. In prav vzbujanje domovinske ljubezni naj bo prva naloga pesništva, ki bodi pisano v pre prostem narodnem duhu«. Ker k vzbujanju domovinske ljubezni mnogo pri pomore lepota domačih krajev, naj se ljudstvu »podajo pesmice, v katerih izraža se umljivo in mično veselje nad naturo in njeno krasoto . Drugo po membno sredstvo za narodno prebujo pa so slavni dogodki preteklih dni in »kakor je zapisala zgodovina te tvorbe z zlatimi črkami v svoje listine, enako naj bi jih opevali naši pesniki ter budili ž njo tisto ljubezen domovinsko, ki je navdajala naše prednike. . .« Poleg te osnovne in največje pa nalaga lavčar pesništvu Še druge dolžnosti. Ker »naše ljudstvo ima premalo, mnogo premalo okusa do lepega«, je zopet »pesništvo tej rani najboljše zdravilo, katero je že samo na sebi lepo ter za lepoto vnema«. Pesništvo naj bi utrdilo med narodom tudi čedno, dobro in čisto življenje«, to je. »utrdilo naj bi nravnost ali moral nost«, s pesništvom naj bi se vzbudila »prava človeška zavest«, da bi izginilo »vse, kar grdi človeka«, kot so sovraštvo, nevoščl ji vost. Škodoželjnost, jeza. srd in pijančevanje, ter da bi prevladala dobrolnost in navsezadnje »prišla tudi radost do življenja« in »pač tudi slast do dela . Namesto verovanja v umetnost, ki je gospa«, jo lavčar ponižuje na položaj »dekle«, ki naj služi narodni in moralni preobrazbi slovenskega na roda. 1 akšnega prepričanja je Tavčar ostal tudi V visokošolskih letih. Navdu šuje se nad domoljubnim genijem Josipa Stritarja in zahteva.*0 naj bi vsaj pesniki, ta srčna kri naroda, ti blagoslovljeni njegovi preroki, pazili, da se ne osuši jim domovinska ljubezen«. Tudi če bi sani imel pevsko žilo«, pravi Tavčar, da »posvetil bi jo domovini«. In še kot visokošolski absolveni oziroma odvetniški pripravnik je bil prepričan, da je bila prav domovinska ljubezen tista, ki je poleg genialnosti naredila Prešerna za največjega slovenskega pes nika,81 o svojem odnosu do poezije pa je izjavljal: ...kadar dobimo mi Slovenci kako tenko knjižico novih pesmi. . . . prepričam se najpoprej. kako da poje se v njej o naši domovini«.82 60 Ob svojem prvem kontaktu s Stritarjem se je lavčar izpovedal za njego vega gorečega pristaša in učenca ter se zlasti navduševal nad njegovim ro manom Zorin. I o je toliko bolj razumljivo, ker mu je to Stritarjevo delo avtoritativno potrdilo pravilno usmerjenost pri iskanju novega družbenega okolja, idejnega in doživljajskega sveta za literarno oblikovanje, in sicer takšnega, kot ga je srečaval v delih tuje romantične in mladonemške litera ture in ki je bil močno blizu njegovi romantični naravi, močni čustvenosti in družbenemu interesu. I ako je v Tavčarjevih visokošolskih leposlovnih delih vedno bolj opazen Stritarjev idejni, estetski in oblikovni vpliv. Od svojih lastnih javno izpovedanih nazorov o smotrih umetnosti se je Tavčar držal samo osnovnega, tistega o njeni narodni angažiranosti, sicer pa v določeni meri nadalje razvijal vse osnovne značilnost« svojega začet niškega leposlov nega snovanja. Ob prikazovanje plemenske aristokracije in vaškega življenja je uvrstil predstavnike denarne aristokracije, meščanstva in v rahlem orisu tudi tovarniškega delavstva. Pri leni je s simpatijami spremljal kmečki in delavski slan. močno povzdignil meščanskega in še bolj kot prej nastopal proti aristokraciji. Idejno prevladuje meščanski demokratizem. ob njem se oglašala nacionalno čustvo in simpatije za južnoslovansko vzajemnost, dušev- nost pa vedno bolj zapada Stritarja tiski ideji svetobolja,'katere vpliv od novele do novele raste, dokler njeno izpovedovanje ne preglasil vseli drugih misli. Leposlovno oblikovanje zgodb je ostalo še nadalje z vsem poudarkom roman tično, le pridobilo je na svoji izrazitosti, kar se odraža v dopolnitvi starih izraznih sredstev in elementov s poetiziran jem naravnega okolja, z nepovpreč- nostjo prikazovanih človeških značajev, z močnejšim čustvovanjem, z dušev nim in telesnim bolestnim razpoloženjem in s prikazovanjem nezadržanih strasti, zlasti erotičnih, ki so postale osnovno in neposredno vzročno gibalo vsemu dogajanju. Poudarjanje erotičnosti je v Tavčarju poleg tujih vzorov budila tudi opozicija proti konservativnemu domačemu jeranovsketnu moral nemu naziranju. ki je preganjalo tako imenovano spoltenost« v literaturi, kakor so obsojali vse. kar se je pisalo o ljubezni."3 Ob vseh teli romantičnih značilnostih pa so se v Tavčarjevih spisih začeli oglašati tudi nekateri ele menti, ki so izhajali od druge, realistične strani njegovega značaja. Tako je romantično ironiziranje (evdalnoaristokratskih krogov prehajalo v kritično zavračanje s pozicij driižl>enoaktiialncga me.ščanskodemokraličnega realizma, umišljeno tuje okolje pa se počasi umika domačemu, najprej še romantičnemu podeželsko-graščiiiskemu. nato pa. sicer idealiziranemu. a življenjski resnič nosti bližajočemu se kmečkemu svetu z realno, čeprav lirično orisano pokra jino, dogodki in ljudmi. \ svojem mladostnem literarnem delovanju je lavčar torej sledil tistim iz slovenske slovstvene romantike izhajajočim in razvijajočimi se težnjam, ki so imele sentimeiilalnočustveni m narodnospodbudni značaj in ki so preko svoje aktualistične narodne in svetovnonazorske idejnosti pripravljale pogoje za uveljavitev slovstvenega realizma. Prevladanjc prirojene čustvenosti je povzročilo, da se je Tavčar v svojih prvih pisateljskih poskusili predal pred vsem sentimentalni smeri in postal eden njenih najbolj izrazitih izpovedo- valcev ter se iz te osnove dalje razvil v prvega slovenskega leposlovca. ki je v svojih spisih prevzel in začel uveljavljati Stritarjevo idejo literarnega sveto- bolja in pesimizma. Ob tej idejno in oblikovno novi literarni usmerjenosti se je mladi lavčar uveljavljal s svojskimi izraznimi sredstvi, ki so izhajala iz njegove čustveno-fant azijske narave in svobodomiselno-liberalncga svetovnega 61 naziranja. s svojskim labuliraiijeni. ki je polog prestilizirauoga tradicionalnega domačijskega doživljajskega sveta uvajalo v slovensko pripovedništvo novo družbeno okolje, kakršnega jo odsevalo graščinsko, visoko plemiško in veliko- mestno življenje, in z izoblikovanjem s vojsk eg a stila, ki ga odlikuje ostro za okrožena kompozicija hi močno zgoščena pripoved Glede na umetniško kvaliteto njegovih mladostnih del pa moremo lavčarja uvrstiti mod najboljše pripovednike, ki so v toni času objavljali svojo spise bodisi v Besedniku bodisi v Zori. med katerimi se odlikuje z močjo svojega pisateljskega talenta in / žarom svojega ustvarjalnega hotenja. IV # Ivan Tavčar je tako zaključeval svoja mladostna lota kot idejno vse stransko izoblikovana osebnost, zrela, da vstopi v družbenopolitično dogajanje na Slovanskem in da se uveljavi v njem kot odločen mladoslov enski narodnjak in meščanski demokrat liberalnega idejnega prepričanja. Tavčarjevo mla dostno Literarno delo pa je postavalo trdne osnove za nadaljnji razvoj pisatelju. ki ima vse pogoje, da kot zakasnelo rojeni romantik opravi v- slovenski lite raturi vlogo povezovalca med zahajajočo romantiko, ki je vseskozi dajala osnovni ton njegovemu beletrističnemu ustvarjanju, in med nastopajočim realizmom tisto smeri, ki predvsem ljubi žanrske slike iz življenja preprostega kmečkega ljudstva, ki se v njem cesto srečujeta idilična lepota in kruta realnost in ki vklopa ustvarjalca v realistično leposlovno oblikovanje. Opombe /. Razprava je odlomek daljše raziskavo 0 Tavčarjevi mladosti, osnovali in za četkih njegovega literarnega in družbenopolitičnega delovanja, v kateri sem s kri tičnim preverjanjem doslej znanih avtobiografskih pričevanj in znanstvenega gradiva za to obdobje pisateljevega življenja in dela in ob uporabi novega dokumentarnega gladiva skušal, kolikor je to v sedanjih razmerah največ mogoče, izoblikovati pot Tavčarjevega mladostnega razvoja in orisati njegov tedanji pisateljski in človeški obraz. Da bi le-to dosegel, sem najprej raziskal glavno črto pisateljevega rodu ter skušal iz njenega razvoja in iz osebnosti njenih pripadnikov izluščiti tiste biološke. družbenogospodarske, moralne in intelektualne elemente, ki so se utegnili odraziti v pisatelju Tavčarju. Zatem sem skušal orisati in analizirati okolje Tavčarjevega de- tinstva. da bi dognal, kateri in kakšni so mogli biti prvi vplivi na oblikovanje njegove diiševnosti in osebnosti. Istemu cilju je bila namenjena tudi nadaljnja nadrobna obdelava Tavčarjevih osnovnošolskih, srednješolskih in visokošolskih let. vendar ob rastoči možnosti uporabljanja neposrednih stvarnih dokumentov o dijaku in visoko- šolcu Ivanu Tavčarju in analiziranja njegovih mladostnih tekstov in dejanj. Na podlagi ugotovitev, ki sproti povzemajo posamezna poglavju, sem nato v zaključnem poglavju skušal orisati mladostni lik Tavčarja človeka in pisatelja. Pričujoča raz prava je skrajšana predelava tega sklepnega poglavja. 2. Prim.: Portreti Tavčarja osmošolea. visokošolca in odvetniškega koncipienta v Loškem muzeju v Škofji Loki: Tavčar. Bolna ljubezen. TZI) ( = 'Tavčar. Zbrano delo. Ljubljana 1951—) I. 38; isti. Ivan Slavelj.TZb 11,9», 140: Suklje. 0 prijatelju dr. Tavčarju. S.N 28. VIII. 1921, št 192; Prijatelj. TŽS 1= Tavčar. Zbrani spisi. Ljubljana 1921—) 1. 476: Boršnik, IZD 1. 367. IZD II. 41'). 422: Zapisnik akademskega društva Slovenija na Dunaju. Narodna in univerzitetna knjižnica (= Zapisnik Slovenije ). — >. Prim.: riereič. Ivan Tavčar v srednji šoli. LR 1961, 151 —164. — J. Prim.: Tavčar. Narava in civilizacija. TZD VIII. 254 s.: po podatkih dr. M. Boršnikove je Tavčar v času svojega univerzitetnega študija poslušal tudi predavanja iz naravoznanstv a pri tedanjem, darvv mistično usmerjenem 62 profesorju dunajske univerze; v delu Tavčarjeve knjižnice, ki ga hrani Loški muzej v škof j i Loki, sta dva dela knjige Zoonomie oder Gesetz des organischen Lebens (Pesth 1801), katere avtor je bil angleški zdravnik in naravoslovec Erasmus Darvvin (I75|—1802), ki je jirvi razkrival sistem razvojne teorije, kar je za njim nadalje razvijal in uveljavil njegov vnuk Charles Robert Darwin (lso<)—1882). — 5. Prim.: Gedichte von Iriedrich Scliiller. Zvveiter-Dritter Theil. Berlin ls()6—IS07. / verjetno la\ carjevo opombo iz dijaških let na prvi strani tretjega dela (del Tavčarjeve visoške knjižnice, ki ga hrani Loški muzej \ Škof j i Loki); Tavčar. Mlada leta. TŽD L 56. 6. Tavčar. Bolna ljubezen. IZD I. 51; isti. Mlada leta. TZD I. 56; isti. Boris Miran. T7.D VIII. 15. — ?. Tavčar. Mlada leta. TZD I. 56. 69. — 8. Tavčar. Melanija. IZ!) VII. 156: Cankar. Obiski. Ljubljana 1960. str. 49. — <>. Tavčar. Roll Berndt!. IZD VIII. 57. - tO. Tavčar. Kmet in pesništvo. TZD VIII. 25s. — //. Tavčar, bolna ljubezen. IZD I. 59. — 12. Prav tam, 51. — /5. Tavčar. Mlada leta, TZD I. 60—62. — 14. Tavčar. Narava in civilizacija. TZD VIII. 265—265. — 15. Tavčar. Antonio Gledjevič. TZD I. 554 s. /6. 1'rim.: Berčič. Rod. dom in prvo šolanje pisatelja Ivana Tavčarja. Lil 1954. 77—88: isti. Ivan Tavčar v srednji šoli. I.R 1961. 151 —164: Zapisnik Slovenije : Tavčarjeva dela iz. tega časa. — 17. Tavčar. Mrtva srca. TZD II. 206. — 18. Tavčar, O ljudski oliki. TZD VIII, 251—254. — V). Tavčar. Kako naj vzredi slovenski kmet svoje otroke?. TZD \ III. 246—252. — 20. Tavčar. Kmet in pesništvo. TZD VIII. 258—240. — 21. Tavčar. Bolna ljubezen, TZD I. 37—59. — 22. Zapisnik Slovenije, seja 2. V. 1874. list 78. - 25. Tavčar. Domovini!. TZD VIII. 275—277. — 24. Tavčar. O ljudski oliki. TZD VIII. 252. — 2>. Tavčar. Kmet in pesništvo. TZD VIII. 258. 240. — 26. Tavčar. O ljudski oliki. TZD VIII. 255—254. — 27. Tavčar. Kako naj vzredi slovenski kmet svoje otroke'. TZD VIII. 246—247. — 28. Tavčar v pismu Josipu Stritarju 8. X. 1870. TZD VIII. 171. - 29. Zapisnik Slovenije . seje 4. XI. 1871. 18. XI. 1871. 22. X. 1872. 9. XI. 1872. 14.111. 1874. listi 48—50. 61. 62. 77: SN 16. XI. 1873 št. 264. Dopisi. Iz Dunaja 15. nov. (Izv. (lop.). — 10. Zapisnik Slovenije... seja 2. III. 1872. list 56. — 5/. 1'rim.: Prijatelj. TZs I. 474: Boršnik. TZD I. 414. — 52. Tavčar. Antonio Gledjevič. TZD I. 558. — 55. Prav tam. 337. ''4. Zapisnik Slovenije«, seji 17.11.1872. 2. V. 1874. lista 54. 78. 55. Tavčar. Ivan Slavelj. TZD II. 108. — 56. Tavčar. Narava in civilizacija. TZD VIII. 255 s. - 77. Tavčar. Mlada leta. TZD I. 58: isti. Mlade leta. TZD I. 551. — 58. Tavčar. Mlada leta. TZD I. 57. 58. — 59. Tavčar. Mlade leta. TZD i. 552. — 40. Tavčar. Mlada leta. TZD I. 57. — 41. 'Tavčar. Dona Klara. TZD I. 16. — 42. Zapisnik »Slovenije«, seji 25. I. 1873, list 67. — 45. Tavčar. Kmet in pesništvo. TZD VI11. 241—242. — 44. Tavčar. Narava in civilizacija. TZD VIII. 259—260. — 45. Tavčar. Erazem iz Jame. TZD i. 510. — 46. Prav tam. 506. — 47. Prav tam. 515. — 48. Tavčar. Nasproti stari palači. "TZD I. 280. — 40. Tavčar. Mlade leta. TZD L 550—532: isti. Mlada leta. TZD I. 56. - >0. Prim.: Tavčar. Dona Klara. TZD I. 9: isti. Antonio Gledjevič, TZD I. 555—337. 5/. Tavčar. Otok in Struga. TZD II. 54«. 545. — 52. Tavčar. Mlada leta. TZD I. 55. 55. Prav tam. 65. - 54. Tavčar. Bolna ljubezen. TZD I. 4fl—41. — 55. Tavčar. Ivan Slavelj. TZD II. 109. 112. 120. — 56. Tavčar. Narava in civilizacija. TZD VIII. 260. - 57. Tavčar. Kako naj vzredi slovenski kmet svoje otroke?. TZD VIII. 252. 253. - 58. Tavčar. Narava in civilizacija. TZD VIII, 259—260. 274. -- 59. Primerjaj moja članka o Tavčarjevem detinstvu iu srednješolskih letih v Lil 1954 in 1961 in tam navedeno literaturo, zlasti Tavčarjeva avtobiografska pričevanja. — 60. Cankar, o. d.. 49. — hI. Tavčar. Primola. TZD 1. 516. — 62. Tavčar. Povest v kleti. TZD L 26 s. - 65. Tavčar. Bolna ljubezen. TZD L 50. — 64. Prim.: Tavčar. Margareta. TZD I. 296. - 65. Tavčar v pismu Josipu Stritarju 8. X. 1870. TZD VIII. 171. — 66. Tavčar. O ljudski oliki. TZD VIII. 255—255. — 6?. Tavčar. Kmet in pesništvo. TZD VIII. 243; prim. tudi: isti. Margareta. TZD L 294. — 68. Zapisnik Slovenije«, seja 17.11.1872. list 54. — 69. Prav tam. seje 17. II. 1872. 2. III. 1872. 8. VI. 1872. 14. III. 1S"4. listi 54. 55. 58. 77. — 70. Tavčar. O ljudski oliki. TZD VIII. 255—256. — 71. Tavčar. Erazen iz Jame, TZD I. 508—509. — 72. Tavčar. Kmet in pesništvo. TZD VIN. 245. — 7"). Tavčar. Mlade leta. IZD I. 550; prim. tudi: tam. 355 in isti. Bolna ljubezen. TZD I. 56. — 74. Tavčar. Mlada leta. TZD I 52. — 7>. Prav tam. 66. 69. — 76. Tavčar. Ivan Slavelj. TZD II. 157 — 138. - 7~. I ukaj zelo zgoščena analiza Tavčarjeve mladostne pisateljske osebnosti je na drobno in dokumentirano obdelana v uvodoma omenjeni raziskavi (gl. op. 1). ki je. razmnožena kol rokopis, v eni kopiji na voljo v Loškem muzeju v škofji Loki. — 78. 'Tavčar v pismu Josipu Stritarju 8. X. 1870. TZD VIII. 171. '— 79. 'Tavčar. Kmet in pesništvo. TZD VIII. 237—246. — 80. Tavčar. Bolna ljubezen. TZD I. 42. — 81. Prim. Tavčar. Prešernu!. TZD VIII, 279. - 82. Tavčar. Boris Miran. TZD VIII. 16. 85. Cankar, o. (i.. 52. 63 Resume IVAN TAVČAR AU TEMPS DE SA JEUNESSE l.etnde. qui nest que le fragment dnu ample ouvrage consacre' k ee sujet. s'occape des čfenents et des facteurs qni out modele, au temps de sa jeunesse (c'est-a- dire jusqu'a la fin de ses etudes universitaires en 1875). la personnalite hninaine. ideologique et litteraire de lecrivain slovene Ivan Tavčar. L'auteur esqnisse dabord le portrait physique et le caract&re de lecrivain. pouc delimiter ensnite SOD bori/on intellectnel tel qne lont fagonne ses etudes secondaires el universitaires ainsi que son interet partienlier ponr certains domaines (notaniincnt 1'bistoire. la literature el lliistoire natnrelle. outre le droit, objet de ses etudes). La deuxieme partie traite ses opinions nationales. politi(|iies et ideoli>giques telles qu*elles s'e\piiinent dans ses pre- inieres apparitions dans larene publique et dans ses čcrits de jeunesse. Lauteur etudic plns en detail certaines questions, p. ex. I attitude de Tavčar en face de sa patrie. de la situation historiipic. sociale et pol itit|tie de son epoqne. du point de vue des demo- crates liberau\ contemporains. ainsi qne sa disposition a 1'egard de 1'EgIise. de la religion et de quelques qtiestions gčnerales de morale et d'ideologie. Le troisieme ehapitre, consacre a la formation des dons litteraires de Tavčar, analvse ses oeiivres de jeunesse et deterinine sa plače dans la litteratiire slovene inntemporame.La question