—   282   —
Potovanje po Laškim.
Spisal M. Verne.
17, pismo. Dragi prijatel!
Nekoliko naprej na izhodni strani se pride v Flav-jevo obpozorje (amfi teater), ki mu Colo s se o ali Ko-losseum pravijo. To je narveči poslopje vsih, kar jih je iz starih časov še ostalo, tode zlo je poškodovano in poderto. Na visokost meri 157 čevljev, na okrog pa 1641. Tu so nekdanji Rimljani zijali in kohotali, kadar se je kak borivec (gladiator) serčno ponašal in jako mahal, in ko so divje zverine kristjane prav nemilo tergale!
Nekoliko vstran od obpozorja proti Palatinskima griču stoji Konstantinov obok, ki ni še skoraj nič poškodovan.
Ne dalječ od tod sirn ogledal potem še drugo cerkev, ki ji ;,San Pietro in viuculis" in tudi „Basilica Eu-dossiana" pravijo, zato ker jo je cesarica Eudoksia, žena Valentiniana III. v letu 442 sozidala. V ti cerkvi je spominek vojaškiga papeža Julia II. s tisto veličansko Mojzesovo podobo, ki jo je Buonaroti sam stesal, in ki jo umetniki toliko čislajo.
Poslednjič sirn ogledal tudi dolino med Kapitoljskim in Palatinskim gričem, kjer je bilo v silno starih čas'h veliko moči rje. Zatoraj je bil že kralj Ser vi Tuli tu veliko odtočnico (Cloaea Maxima) napravil, ki je od Ve-liciga terga (JForum Romanum) po ti dolini v Tibero peljala, de se je dolina osušila. Se jo je viditi, in človeku se serce razveseli, ko tako za večnost napravljeno prekoristno delo vidi. Tako prostorna pa vender ni. de bi se s senenim vozam lahko po nji vozilo, kakor mende Plini piše, ali pa so nekdanji Rimljani manj sena nakladali, kakor mi dan današnji.
V dolini je bil nekdaj Rom ulje v tempelj, v\ ravno na tistim mestu je zdaj majhna cerkvica sv. Teodora. Konec doline proti jugu je lep obok iz marmorja, ki mu Jano v obok (Arco di Giano) pravijo; in še nekoliko naprej na desno je blizo Tibere zal okrogel tem-peljček, ki ga „Tempio di Vesta" imenujejo; pa gotovo ni tisti, v kterim so nekdaj Ve stal k e večni oginj hra-novale, ker je silno majhen.
Na levi strani doline pa je ena tistih cerkev, ki jih bazilike kličejo. Ti cerkvi se pravi „Santa Ma-ria in Cosmedin", in tudi „Bocca della verita" zavolj nekakiga zlo gerdiga, iz kamna prav na debelo iztesa-niga obraza, ki pod klonico stoji, in ki ima oči in usta, de je strah. Kjer je zdaj ta cerkev, je bila nekdaj učilnica , ki se ji je „SchoIa Cassii" in pozneje ;,Schola grseca" djalo, in o kteri, pravijo, de je tudi sveti Au-guštin nekaj časa v nji učil.
—   283   —
Tako sim bil malo po malim Rim na vse kraje ogledal. Poslednjič eim hotel tudi še saj slovečejši spominke okrog mesta viditi, in sim sel narprej po Ostien-eki cesti (Via Ostiensis) cerkev sv. Pavla ogledat. Tu pridem , še v mestnim ozidji, k drugimu precej velicimu griču, ki mu Čepinjski grič (Monte testaccio) pravijo. Ta grič ni nič druziga ko silno velik kup razbitih opek in drugih čepinj ubite lončene posode. V griču je okrog in okrog vse polno vinskih hramov, ki so poleti prav hladni.
Malo naprej stoji poleg ceste sred mestniga zida Cestjev spominek (Cajus Cestius) ali grob, krasna, 165 rimskih ped/ visoka piramida, ki je od zunaj vsa iz lepiga rezaniga kamna. Od te piramide do cerkve sv. Pavla je še skoraj pol ure. Sred poti stoji na levi pri cesti majhna kapelica, ki jo „Domine quo vadiš" imenujejo, zato ker je sv. Peter Kristusa, ki ga je bil, kakor pravijo, tu srečal, tako prašal. — Svetiga Pavla cerkev, ki je bila ponoči med 13. in 14. mal. serpana 1323 pogorela, še ni dodelana, pa si močno in čversto prizadevajo , jo kmalo ali saj do svetiga leta 1850 dodelati. Silno velika in lepa je, — le škoda , de v samotnim , zlo nezdravim kraji stoji, in de jo o povodnjih Ti-bera doseže.
Potem sim se podal k Scipionovim grobam med Apjevo in Latinsko cesto (Via Appia — Via La-tina extra Portam Capenam); pa nisim druziga vidil, ko neke sežnje dolgo jamo. Kar je nekdaj v jami ali v grobih bilo , so vse raznesli. — Tu blizo sim ogledal tudi cerkev sv. Sebastiana, pri kteri so sloveče grobnice (katakombe), v kterih je, kakor pravijo, čez 100.000 mučencov pokopanih. Ko sim v njih krog hodil, se mi je zdelo, kakor de bi bil v Idriškim rudniku, le jame so nižji in ožji. Kaj so te katakombe v začetku bile, tnende nihče ne ve; narberže so jame, ki so jih v silno starih časih malo po malim naredili, ki so tisto rudeč-kasto — semtertje pa tudi černo — zemljo kopali, ki ji „pocolanaa pravijo, in ki se posebno pri zidanji v vodi rabi. Menih , ki mi jih je kazal, mi je terdil, de so čez 5 laških milj dolge.
Od tod sim šel naprej po stari Apjevi cesti do groba Cecilie Metele, ki je, desiravno nekoliko poškodovan , vender še eden nar lepših starih spominkov. Ko grad stoji na veršiču poleg ceste krasna okrogla mertvaška zidanca z napisam: „Caecilia. Q. Cretici. F. Metellse. Crassi". — To je res spominek, de je kaj. Koliko že sam ta napis opomni in pove!