NEKDAJ IN SEDAJ.
(Wgluj^a\ ne> Ijuba mladina, ti si ne ubijaš dosti glave s premišljevanjem, |fKj/3 kako je bilo pred nami v davnih časih? Morda bi se še kdo \RyKfj| dobil, ki bi menil, da je bilo vedno tako, kot je današnje dni. w2l^ Toda temu ni tako. Ko bi vstali naši davni dedje iz grobov, bi skoroda ne spoznali več svoje rodne zemlje. Oozd — in sam gozd je bil v davnih časih tam, kjer se zdaj ziblje zlato žito in kjer se.zdaj raz-grinjajo bujni travniki v pestretn cvetju. Tudi vasi in mest še ni bilo, in gladke ceste se še niso vile iz kraja v kraj — kaj šele železnice! Divja zver je gospodarila v šumah.
A prišel je človek v take kraje, napovedal boj zverini, jo ukrotil ali pokončal. Ukročena mu je morala dajati hrano in obleko, orožje, svečavo: vsega, kar je potreboval. Drugih opravil v onih časih skoro niso umeli. Imeli tudi niso stalnih bivališč, temveč so hodili od kraja do kraja, iskaje si potrebnega živeža.
e? 24 ®
V takih, neravno ugodnih razmerah pa jim je prišla pomoč od dobrih Ijudi. Od drugod, iz bolj srečnih krajev, so došli duhovniki-redovniki. Ti so si postavili med neukimi prvoselniki stalno bivališče — samostan. Izse-
kali so gozdov na dolgo in široko, razkopali zemljo, jo obdelali rahlo^in mehko, jo obsejali z žitom, zasadili z drevjem, izpremenili v travnike in pašnike. Ni jim bilo treba hoditi za divjo zverjo, pridobili so si živeža dovolj na polju in v živinski staji.
C^?    25    !555
Občudovaje so jih giedali domačini. Toda kmalu so se privadili pri-jaznim, mirnim in častit jivim možem. Ti so jim radi dajali od svojega pri-delka in jih učili in vadili obdelovati zemljo in staviti bivališča Nastale so okrog samoslana prve vasi. Pri samostancih so dobili ljudje tudi vsakovrst-ncga potrebnega orodja.
Pa ne le za njih telo so skrbeli pridni menihi, temveč tudi za njih duševno izobrazbo. Oni naši predniki niso poznali še pravega Boga; bili so malikovalci in so itneli mnogo malikov. Naučili so jih šele menihi prave vere v edinega Boga, učili krščanskega življenja, navadili jih moliti in so jim opravljali službo božjo.
Tudi v drugih stvareh so bili silno nevedni naši predniki. Čitati ali pisati ni znal nihče med njimi. Tudi tega so jih učili dobri duhovniki. Sami so jim pisali knjige; tiskanih knjig pa takrat tudi še ni bilo. Slikali so jim svete podobe, da so jih imeli v svojih hišah, da so jih sponiinjali na Boga, Marijo in druge svetnike, da so se jim priporočali v molitvi in jih klicali na pomoč v potrebi in stiski.
Posebno so pa skrbeli menihi, da so imeli ljudje križanega Zveličarja vedno pred očmi in v spominu. V samostanu so imeli celo delavnico, v kateri so izrezavali svete kipe, posebno pa sveto telo križanega Zveličarja. In take kipe so potem dajali Ijudem, da so jih hranili in častili v svojih-bivališčih. Postavljali so ta sveta znamenja pa tudi po poljih in po hribih, ob potih in ob cestah, da se je mimoidočim vedno vzbujala misel na ne-skončno ljubezcn božjo.
Stolctja so pretekla od onih časov, in mnogo mnogo se je izpreme-nilo, izpopolnilo in predrugačilo vsepovsod. Znanost in veda sta napredo-vali; ročnost in umetnost sta sc povzpeli do viška — vse je drugače; neiz-premenjena pa je ostala Ijubezen duhovnikova do ljudstva, posebno da mladine. Ravnoisti pa je ostal tudi Križani v naših bivališčih, kamor ga je že v davnih davnih časih postavila skrbna roka duhovnikova.         F. G.