KRAMLJANJE  O  PARTIZANSKEM  TEATRU
Sicer pri Kalanovem »Veselem vetru«^ ne gre zgoilj za teater; prva tretjina je odmerjena vezani besedi — najprej Boru, »dvornemu poetu revolucije«, potem vzpodbudnim verzom Otona Zupančiča in še dvema mladima, Kajuhu in Petru Levcu; zadnja poglavja govore o partizanski grafiki in o njenih mojstrih, o Nikolaju Pirnatu in o tem, kako ncvcselo se je izteklo življenje enega najbolj vedrih Slovencev, Hinka Smrekarja, o Francetu Miheliču in o vseh tistih, ki so vreizali v liiiolcj^ pričevanja iz ječ, taborišč in gozdov. Središče knjige pa so vendarle tiste strani, ki so dale vsemu temu pisanju ime: »Veseli veter«, kramljanje o partizanskem teatru.
Urednikova misel je bila taka, naj bi pisal o tem kdo od tistih, ki so od blizu začutili ta »veseli veter« — z malo začetnico. Nemara je imel prav. Vsaj zame sta bila oba večera z novo Kalanovo knjigo- — pa četudi mi je bil večji del poglavij nov le v knjižni podobi — svojevrstno doživetje in hkrati obujanje svojevrstnih doživetij. Vse je bilo spet mlado v spominu: tistih dve sto kilo-metiov poti iz zaselkov nad Trstom prekO' notranjskih bost in steza ob Kolpi v belokranjsko republiko; kres na večer pred praznikom Cirila in Metoda in pri tem kresu prva srečanja s partizanskimi igralci in jiterati, tudi s Filipom Kalanom; jutranja vaja za Borovo »Težko uro« dan za tem. prava gledališka vaja v pravi dvorani; vetrovne noči v Suhi krajini, romanja in hajke z Gubci, pomenki z brigadnimi, divizijskimi in štabnimi propagandisti, zbrano delo na pravljičnih bazah v kočevskem Rogu, od koder se ti je zdclo' čisto blizu na premicro v Črnomelj; in tiste premiere in pisanje o njih: o čudežnem Molieru na partizanskem odru, o polomiji z Nušičem, o prazniku ob Linhartovi »Županovi Micki«; in tisti zadnji pohod čez hrvaške hribe in čez Mašnn na Vipavsko in v Trst, pot, ki se je začela s trudno nogo v Črnomlju in končala v brzečem avtomobilu sredi Ljubljane.
Zelo podobna so tista doživetja, o katerih kramlja Filip Kalan. Res. predvsem kramljanje je to. Tn vendar: v zgovorni, pa le ne utrujajoči podobi je napisana že kar zgodovina partizanskega teatra; začrtani so portreti ljudi, ki so bili blizu temu teatru; to je kramljanje o dejstvih, ki so že dtfl slovenske kulturne zgodovine, \Tncs pa so vpletene impresije, ki so tako kakor vsaka impresija lahko zelo osebne in pogosto zgolj osebne. To je knjiga, ob kateri se stneješ, smehljaš, zasanjaš, pojeziš. zmaješ z glavo in rečeš kdaj pa kdaj čisto nehote: »Glej ga mojstra!« Zakaj med vsemi temi dvopičji, baročno nabreklimi epitcti (enega sem si izpisal za primer: tisti čudno drsajoči, oprezno podjetni, prisebni korak partizanskih nog) in drugimi iskanimi zunanjimi pomagali jie zapisana marsikatera živa in pogumna resnica, marsikatera bodica ima želo, ki res da ni smrtonosno, pa le skeli, humor je v tej knjigi, humor, ki morda ni čisto kranjske narave, pa je le poraben tudi za domače razmere, zaželen in potreben na Slovenskem. Vendar si tistih besed o mojstru nisem zapisal na rob Kalanove knjige ob takih drobnih duhovitostih in dobrohotnih obrekovanjih, kajti v knjigi je še nekaj več: nihče, prav nihče med nami še ni v nevezani besedi tako skrbno odbral misli, kadar je hotel popisati tiste svojevrstne partizanske trenutke, ki niso bili ne borba ne politična ura in ki so tudi s parti-
' Filip Kalaii, Veseli  veter.  Cankarjeva založba.  Ljubljana  1956.  Opremil avtor. 245 strani.
161
zansko. kulturo imeli zelo malo skupnega, pa čeprav jih je do dna poznal sleherni partizanski kulturnik; nihče še ni tako živo, tako pretresljivo popisal najbolj značilnega spremljevalca partizanskega življenja, ki se mu je reklo nočni pohod, tistih utrujenih kolon v neprespanih nočeh, v katerih se je malo. zelo malo govorilo, dajale pa so toliko poleta razmišljanjem o vseh problemih svojega  časa . . .
Res, vse to kulturno življenje v partizanski vojski je bilo nekaj nenavadnega, za stare pojme nevojaškega, pa vendar je dajalo vsemu gibanju ravno to svojevrsten čar in globok po-men. Znanstveni inštitut, slikarske razstave in pravi teater! In res je, kar je zapisal Filip Kalan v svoji knjigi: četudi se je komu zdelo, da »smo' se mi tu doli med temi brezami ubadali s tako smešno zapletenimi in za soldaško pamet tako porazno bedastimi bagatelami«, je bila vendarle prav to ena od vzmeti, ki so ločile to obdobje od tistih »žalostnih vojsk, ki so jih slovenski fantje pretolkli po vseh cestah in po vseh liostah svoje dežele od turških vpadov do umika na soški fronti...« In sreča je bila, da • je bilo takrat v samem vrhu toliko razumevanja za tako delo, da sta, če povemo v civilni govorici, sam predsednik vlade in predsednik parlamenta predavala gledališkim tečajnikom in da se je Boris Kidrič, po vseh opravkih SA^ojcga delovnega dne, več večerov zapored vneto pogovarjal s partizanskimi kulturniki o pisanju iger za frontne odre.
TakO' prebiramo knjigo, kakršnih ni veliko na naši domači polici. Knjigo, ki je dokument in izpoved; ki je napisana z duhovito, četudi včasih že kar zlobno ironijo; ki je nemara zelo osebna v presojanju podrobnosti iz vsakodnevnega življenja, v velikih rečeh pa je vendarle pravična. Nam, ki smo sami preživljali dneve, o kakršnih pripoveduje Filip Kalan, budi ta veseli veter v njegovem »Veselem vetru« občutke, ki so skoraj nekje čudno podobni domo-tožju. Generacija, ki prihaja za nami, jo bo sodila nemara z bolj trezno pametjo, z manjšo mero čustev  in prizadetosti.
Nemara bolj, nemara manj ugodno. Pa naj bo tako ali tako — tudi učila
se bo lahko iz nje.                                                             t^    ^         m
Dušan   M o r a v e c
162