Fran Wernig: Jesen 1920-1927. (Koroški spomini.) Tiho in sanjavo ždi na najvzhodnejšem obronku Rožne doline gorska vas. Ob južni strani se dviga nad njo mogočna in temna, visoka gora »Črni vrh«. Izza nje pa ostro in nebotično štrlita v svetlo-sinje jasno nebo, vrhova Malega in Velikega Obirja. Otožna, sanjava tišina prve jeseni lega povsod na pri rodo. Vendar se nam ljubko prijazno solnce smehlja to jesen delj in vztrajneje kot druga leta. In temno-rdeče žarijo bukcrvi gozdovi onstran Drave; živahno, veselo, zdaj tiho, zdaj glasneje šumijo in žuborijo gorski potoki v grapah in belih plazovih črnega vrha; v solnčnem Rožu pa se sredi zelenih trat in travnikov, po vsej dolgi in prostorni dolini, tja do sive Jepe beli vas za vasjo in cerkev za cerkvico. Lahen veter pihlja in šepeče otožno v vejevju Iastnat6ga drevja — tu in tam zastoka glasno in cvileče samotna vrba. Rahlo in jedva slišno odpada listje, pada in umrje tiho in spokojno. Prva tiha, sanjava, lepa jesen v Rožni dolini. Ravno taka jesen je bila pred sedmimi leti. Jesen, nepopisno lepa v prešerni solčni sanjavosti in živahnosti, jesen, vendar — polna groze in nepopisne boli za slovenski Korotan, nad katerim se je zgrnil 10. oktobra 1920 za vedno besni val tujčeve zmagovalnosti in maščevalnosti. Sedem let je že minulo od te bode, ki se je vdolbila v naša srca z nepopisno in neizbrisno bolestjo. Z bolestjo, ki rojakom tostran Karavank v nepoznavanju tihih in intimnih lepot in prirodnih ltrasot Koroške, dežele jezer in pesmi in pravljično zasanjane pokrajine — v nepoznavanju globoke ljubezni »Korošca« do domače grude ne bo nikdar razumljiva. Oprt ob grčavo palico, bledega in izmučenega obraza odhaja stari Borovnik ob strani svojega, iz tujine se vrnulega sina na polje. Odhaja po slovo od svoje ljubljene, z njegovim znojem in trudom in z vso njegovo ljubeznijo prepojene grude. Še enlo-at hoče videti v jesenskem solncu se smehljajoče polje mladega, zelenega žita; videti hoče še tihe loge in sočae