Per 1366/2004 illll 10038961,2 lili glasilo Kulturnega društva Zavratec Zavratec KAZALO UVODNIK UVODNIK 3 Bogdan Berce AKTUALNO 4 KS ZAVRATEC: ZAVRATEC - LEPA IN GOSTOLJUBNA VAS - Darko Bogataj 5 PRAZNOVANJE 20. OBLETNICE PGD ZAVRATEC - Srečko Rejc 6 MAŽI NATOVA KAŠČA J E OBNOVLJENA -Polona Gantar 8 PRENOVA GALERIJE FAROVŽ • Polona Gantar 9 DRŽAVNOZBORSKE VOLITVE 2004 -Tomaž Mivšek GOSPODARSTVO 10 POVRŠINSKA OBDELAVA LESA - Darko Bogataj ČEZ PLANKE 12 ZAVILČAN SE PREDSTAVI - Špela IZ ZGODOVINE 13 POSKUS KRONIKE ŽUPNIJE SV. URHA V ZAVRATCU - VI. DEL - Darko Bogataj 14 SPOMINI NA MIKLAVŽA - Jože Lazar 14 REZANJE ZELJA - Olga Vehar 14 PLETENJE KOŠEV - Andreja Kogovšek KULTURA 16 LIKOVNA KOLONIJA »ZAVRATEC 2004« -Andrej Mivšek 17 V SLIKARSKI KOLONIJI ZAVRATEC 2004 -VaKi Kavčič 20 MEŠANI PEVSKI ZBOR ZAVRATEC -Karmen Kogovšek 21 S PESMIJO SMO OBISKALI STANOVALCE DOMA STAREJŠIH OBČANOV V LOGATCU - Renata Kogovšek 22 OGLARSKA NEDELJA V IDRIJSKIH KRNICAH - Tomaž Mivšek 23 EDVARD KOCBEK - JUNAK NAŠEGA ČASA - Tomaž Mivšek POEZIJA IN PROZA 24 Marko Rijavec 26 Veronika Hatlak 26 Janez Gantar 27 Olga Vehar 28 NEPOVABLJENI GOSTJE - Olga Vehar 28 LEPO JE NA DEŽELI -Jože Lazar ŠOLSKE STRANI 29 JAZ, ŠOLSKI MINISTER 30 VAŽIČI, DINOZAVRSKA ZGOtJBA 31 JESENSKE UGANKE IN PESMI, ZAKAJ NEKI DEŽUJE 32 MOJ DEŽNIK JE LAHKO BALON? 33 MOŠNJIČEK PRAVLJIC STRAN ZA NAJMLAJŠE 37 DEBELUŠČKOVI ŠKORNJI - Mirjam Rejc ŠPORT IN RAZVEDRILO 40 NOTRANJSKA PLANINSKA POT POTEKA TUDI OB ROBU ZAVRATCA - Franc Bogataj 40 ZAVRAŠKI TRIGLAV -Judita Treven RAZVEDRILO 43 UGANKA - Olga Vehar 43 ŠALE IN ANEKDOTE - Olga Vehar, Nejc Mrak, Evgen Rupnik, Jože Lazar, Janko Rupnik 45 POSLOVNE STRANI UVODNIK g. Bogdan Berce, župnik v Zavratcu Obhajali bomo božič v letu 2004. Lahko rečemo, da se bližamo cilju letošnjega leta in se naše veselje začenja skupaj z Novorojeni m. Ta mejnik bo najbrž močnejši po smislu, ne bo pa preglasil tistega, ki želi konec povezati z začetkom. Božič je vedno novo leto, kerje naš Od rešeni kjezus Kristus rojen, živi ali trpi in joče s človeštvom. Ko sledim raznim tekmovanjem, se z zmagovalci veselim, da so dosegli zastavljene cilje. Toda vedno me nekaj moti ob vprašanju: Kaj so pa dosegli? Osvojili so že osvojeno, na 100 metrov ali na 50 kilometrov in več, vse je bilo že prehojeno, pretečeno, preplavano ali presmučano. Vendar nikoli ne bomo odnehali stremeti za tem, čeprav bomo ponavljali ponovljeno, da bi bili znova prvi, znova zmagovalci. V iskanju Boga in v božjem iskanju nas, pa odkrivamo za nas osebno še neodkrito. Bog trka na vrata, ki se še niso odprla. Izrekel je besedo, ki še ni naletela na odprta ušesa; poljubil je to zemljo, pa mu še ni vrnila ljubezni. Bog vztraja in še bo vztrajal. Ne samo dva tisoč let. Začel ježe mnogo prej in nikoli ne bo odnehal. On je začel z Besedo, kije postala človek; je Luč, ki išče temo; je Ljubezen, ki še ni osvojena in mi smo bitja, ki potrebujemo Besedo, Luč in Ljubezen. Ko bomo izgovorili besedo: veselimo se, kerje rojen Bog med nami, bo kakor, da smo pokleknili k človeku in k Bogu. Osvojeni bomo za življenje in srečo. In zmagovalci bomo na področju, ki je vedno novo: za leto 2004 ali leto 2005. OGLAR, letnik 4, št. 2, december 2004 Glasilo izdaja Kulturno društvo Zavratec dvakrat letno Uredniški odbor: Polona Gantar (odgovorni urednik), Tomaž Mivšek, Nataša Pintar, Renata Kogovšek, Jožef Lazar, Andrej Mivšek, Robert Rijavec, Darko Bogataj, Mojca Mivšek, Kristina Bogataj Naslovna in zadnja stran: Andrej Mivšek Fotografija: Robert Rijavec Tisk in oblikovanje: ABC Merkur d.o.o. Idrija Naklada: 300 izvodov KS ZAVRATEC: ZAVRATEC - LEPA IN GOSTOLJUBNA VAS Darko Bogataj Turistična zveza Slovenije organizira vsako leto akcijo “Moja dežela - lepa in gostoljubna”. Namen akcije je spodbujanje urejenosti kraja kot celote in ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Občina Idrija in Lokalna turistična organizacija Idrija staž akcijo “Občina Idrija - lepa in gostoljubna” sodelovali v projektu Turistične zveze Slovenije. Ocenjevalna komisija je v sestavi Miro Božič, Božo Uršič in Janko Prelovec ocenjevala dosežke v občini Idrija. Na področju urejenosti naselij oziroma kulturne krajine je priznanje prejela krajevna skupnost Zavratec, KDZavratec pa je prejelo priznanje za kulturno umetniško delovanje. Priznanje je prejel tudi Stanko Leskovec za prispevek pri ohranjanju kulturne dediščine pri obnovi stare kašče. Na slovesnosti na gradu Gevverkenegg sta priznanje iz rok podžupana občine Idrija Jožeta Kenka sprejela Polona Gantar kot predstavnica KD in Darko Bogataj kot predstavnik KS Zavratec ter Leskovec Stanko kot lastnikobnovljene kašče. V ostalih kategorijah so priznanja prejeli še: Tekaško-smučarski klub Idrija, smučarski centerjavornik, Planinsko društvo Idrija, društvo Grča Spodnja Idrija, združenje NOB Idrija Cerkno, Vojni muzej Idrija, Center zdravja in lepote Lidija Obid in Katarina Kurinčič. Priznanje, ki smo ga prejeli, je dokaz, daje kulturno življenje v Zavratcu na visokem nivoju, kar so opazili tudi zunaj meja Zavratca. Vodstvu KD Zavratec pomeni hkrati priznanje za dosedanje delo in spodbudo za naprej. Kot smo že večkrat pisali, je v kraju veliko skritih talentov, ki lahko preko kulturnega društva pokažejo svoje sposobnosti. Več dejavnosti društva omogoča, da vsak najde nekaj zase tako kot pevec, igralec, pisatelj ali slikar. Želel bi izkoristiti priliko in spodbuditi vse tiste, ki se sramežljivo obotavljajo pri povabilih za sodelovanje. Tudi krajevna skupnost sprejema priznanje kot spodbudo za nove projekte, ki se pripravljajo v prihodnosti. Visoka zavest krajanov nam je omogočila, da smo asfaltirali večino cest v kraju in kaže, dajihje bilo lažje asfaltirati kot sedaj vzdrževati. Ureditev trga pred cerkvijo je glavni projekt v naslednjih letih. Prejeli smo že več pozitivnih mnenj in verjamemo, da bo trg lepo povezal cerkevin kapelico vzaključeno enoto. Lepa vas se razvija, kardokazujejo tudi novogradnje in mlade družine. Vse lepote kraja pa bi bilo pametno izkoristiti tudi v turistične namene, saj bi to lahko predstavljalo tudi dodaten virzaslužka za krajane. Velikokrat me sprašujejo, če je kdo že odprl gostilno ali kmečki turizem v kraju. Po mnenju strokovnjakov so velike možnosti za kmečki turizem, aktivno preživljanje počitnic in kolesarskih izletov. Krajevna skupnost žal nima vzvodov moči, da bi lahko aktivno pomagala posameznikom za začetek dejavnosti. Obstajajo pa možnosti, da preko vlaganja v infrastrukturo in objekte, kot bo novi trg, prispeva kzanimivejši ponudbi kraja. Vsekakor pa bo krajevna skupnost po svojih zmožnostih podprla vsakega krajana, ki bi začel s turizmom v kraju. Naj bo priznanje Turistične zveze kraju prava spodbuda in potrditev, daje že prišel čas tudi za turizem vZavratcu. PRAZNOVANJE 20. OBLETNICE PGD ZAVRATEC Srečko Rejc Zametki nastanka PGD Zavratec segajo v leto 1982, ko je takratna krajevna skupnost Zavratec dne 15. maja 1982 občini Idrija podala pobudo za ustanovitev PGD Zavratec. Dobrih pet mesecev kasneje se je društvo z desetimi podpisniki registriralo kot desetina PGD Godovič. Ob ustanovitvi gasilskega društva je takratni predsednik občinske zveze g. Jurij Peternelj našemu PGD podaril prvo gasilsko brizgalko, nekaj cevi in ročnik. Samostojno gasilsko društvo seje ustanovilo 1984. Razvoj gasilskega društva je šel naprej - iz mlekarne smo naredili urejen gasilski dom. Leta 2000 smo vZavratcu uredili tudi vodovodno omrežje s hidranti. Leta 2002 smo kupili drugo gasilsko kombinirano vozilo. V letošnjem letu smo postavili prve protipožarne omarice. zveza Idrije. Proslava seje pričela z uvodnimi govori predsednika Gasilske zveze Idrije g. Joža Jesenka in predsednika PGD Zavratec. Nato je sledilo razvitje prapora. Prapor je bil financiran s strani PGD Zavratec ters prostovoljnimi prispevki. Zbranih in pritrjenih na drog prapora je bilo 72 žebljičkov. Pripeli smo 5 trakov, ki sojih darovali družina Lazar Zavratec 25, Gasilska zveza Idrija, KS Zavratec, PART s.p. Jakob Menegatti in PGD Godovič. Prapor je PGD Zavratec predal boter prapora Jože Lazar, Zavratec 16. Veselo je zapela slovenska pesem Mešanega cerkvenega pevskega zbora Zavratec, oglasila seje brizgalna črpalka, na srečo ni nikjer gorelo. Svoje delo je dobro opravil g. župnik Bogdan Berce z blagoslovom prapora in brizgalne črpalke. Naš novi praporse je pozdravil s prapori sosednjih PGD. Seveda ob tem ni manjkal pokončen mlaj s slovensko zastavo. Po resnem programu smo se najedli lovskega golaža in čevapčičev ter si na novo pripravljenem odru nabrusili pete ob spremljavi zvokov skupine Strmina. Ves ta čas je vzporedno potekalo tudi usposabljanje gasilcev. Tako smo dobili kar nekaj izprašanih gasilcev, gasilske podčastnike in gasilce - pionirje. V sedanjem času gasilski dom predstavlja središče Zavratca, saj se v njem poleg gasilskih dejavnosti opravljajo tudi razne kulturne prireditve kot tudi družabna srečanja. Z obstojem PGD Zavratec imamo krajani Zavratca zagotovljeno nujno gasilsko pomoč ob požarih. V teh 20-ih letih je bilo vZavratcu in v okolici kar nekaj velikih požarov, kjer je tudi PGD Zavratec priskočilo na pomoč. Poleg zagotavljanja nujne gasilske pomoči, pa PGD Zavratec s svojim delovanjem med seboj povezuje ljudi v prijaznejšo skupnost. PGD Zavratec je pred novimi izzivi, saj se v naslednjih letih načrtuje predvsem: - ureditev prostorov podstrešja gasilskega doma za potrebe poslovnih prostorov PGD Zavratec, KS Zavratec in Kulturnega društva Zavratec ter - izboljšavo in nadaljevanje izpopolnjevanja znanja in spretnosti gasilcev Prepričan sem, da se z dobro aktivnostjo vseh članov društva zmore doseči zastavljene cilje terdoseči še več, kot načrtujemo. Ob dosežku, ki smo jih ustvarili v preteklih 20-ih letih, se vsem članom PGD Zavratec in ostalim, ki so pripomogli k temu, v imenu PGD Zavratec zahvaljujem za vašo požrtvovalnost in za vaš trud. Na Urhovo nedeljo smo praznovali 20. obletnico PGD Zavratec. Proslavili smo jo z razvitjem prvega prapora ter z blagoslovom nove motorne brizgalke, ki jo je podarila Gasilska Slovesen dvig prapora. Foto: Mirjam Rejc Obenem upam, da bo PGD Zavratec ostalo živo in dejavno tudi v prihodnje, saj nas čaka še veliko delovnih izzivov. Na pomoč! MAŽI NATOVA KAŠČA J E OBNOVLJENA Polona Gantar Naključni obiskovalci, ki se peljejo skozi vas, predvsem pa domačini - vsi skupaj imamo od letošnjega poletja dalje možnost, da se ozremo proti zavraški “Rožni ulici” in uživamo ob pogledu na obnovljeno Mažinatovo kaščo. Verjetno vsakomur najprej pade v oči na novo narejena slamnata streha, potem fasada, freske na nji... Vsi elementi se, kljub svoji preprostosti, neverjetno lepo ujemajo med seboj, z naravo in s krajem. Objekt, ki nosi častitljivo letnico 1678, bo odslej služil kot muzej, o njegovi zgodovini in obnovi paje več povedal lastnik Stanko Leskovec: Kašča spada v sklop gospodarskih poslopij na kmetiji, med katerimi so štala, kozolec, pajšt, (lahko tudi kovačija) in seje uporabljalazashranjevanje kmetijskih pridelkov (žito, zelenjava..), hkrati paje služila tudi kot stanovanje za kajžarje ali, kot so rekli v Zavratcu, za bajtarje. Notranjost ne premore samo kleti, pač pa tudi kamro, hišo in črno kuhinjo. Vse je velbano. Po spominu Stanka Leskovca so bili zadnji stanovalci v njej v letih okrog 1925-30, pravili pa so jim “Dristniki”. Kdaj in kam so se odselili, ni znano. cerkev, kapelice, Rupnikova stara hiša - svinjak...). Predvsem sojih zanimale freske - kako so narejene, koliko so stare... Okrog 10 let nazaj so prišli strokovnjaki izZavodaza kulturno dediščino Nova gorica in si kaščo podrobneje ogledali. Ugotovili so, da vrata, letnica nad njimi in barve fresk izhajajo iz istega časa. Kmalu zatem je Zavod za kulturno dediščino Nova gorica obnovil freske na Rupnikovem svinjaku. Kaščaje nato samevala, k sreči je niso predelovali, še vedno pa sojo uporabljali za shranjevanje kmetijskih pridelkov(kotjo tudi še danes). Ideja o obnovi seje pojavila, ko sije pred približno 15-imi leti skupina študentov in profesorjev (verjetno iz Ljubljane ali Nove gorice) prišla v vas ogledovat starejše stavbe in vse, kar v povezavi z njimi spada v sklop arhitekturne Priznanje Stanku Leskovcu dediščine (to so bili takrat Redno vsako leto je nato hodila na oglede etnologinja Andreja Ščukovt iz iste ustanove v Novi gorici. Stiki so bili vse pogostejši. Tako so nekako pred tremi leti skupno prišli do ugotovitve in odločitve, da bi stavbo zaradi velike zgodovinske vrednosti tudi obnovili. S strani zavoda je bila seveda predlagana restavracija, samoumevno v obliki, kakršno je stavba imela prvotno. To pa ni lahko! Kot za vse, je bilo tudi tu potrebno dobiti denar ali, lepše rečeno, sredstva. Začela seje dolga pot do pridobivanja le-teh. Prvi pogoj, da država kar koli prispeva je bil, da pride objekt pod spomeniško varstvo (dobi status spomenika, ki ima določeno zgodovinsko in umetniško vrednost). Po dveh zavrnjenih prošnjah (dve leti zaporedoma) je bi la zadeva s strani Zavoda za kulturno dediščino R Slovenije končno odobrena. Drugi pogoj paje bil, da lastnik privoli v sodelovanje z Zavodom za kulturno dediščino, da se strinja s i m............ PRIZNALE z.i oh n« ivo Mure k;»4č«: v letu 2004 Stanko Leskovec Ohot/iiki* Kašča pred 80~imi leti, last Alojza Kogovška Kašča pred obnovo. Foto: Primož Leskovec strokovno obnovo objekta (da prepusti stavbo v obnovo strokovnjakom, kijih določi zavod), hkrati pa tudi sam prispeva določen del sredstev. kakršnaje bila najprej (ne povsem na “gladko”), pobelil pajo je domačin Ivan Kogovšek, Z. 4a. Leseni opažje na novo izdelal sosed Franci Lazar. Tako je bil pred dvema letoma izdelan načrt za obnovo: Zunanjost in notranjost so fotografirali, v pomoč pa je bila tudi fotografija kašče, stara okrog 80 let (last Alojza Kogovška, Z. 17). Pri podrobnem ogleduje bilo ugotovljeno, daje bilo okno, ki gleda proti Brniku, pozneje zazidano, stopnice pa so bile prvotno kamnite. Dne 23. avgusta 2004, so tako prišli mojstri iz Prlekije in v štirinajstih dneh naredili novo slamnato streho s čopoma na vsaki strani - tlko, kot je bila včasih. Tudi slamo, povezano v škope, so pripeljali s seboj in to kar s tremi kamioni, kar “znese” 3300 kilogramov. Na desetih hektarih v Prlekiji namreč vsako leto zasejejo žito (rž), katerega slamo namenijo samo za izdelavo streh. Pri Mažinatovih so mojstri v tistih štirinajstih dneh tudi stanovali (v stari hiši), jedli...in skratka, začasno postali del njihove družine. Prav dobro so se razumeli, postali prijatelji in bili po končanem delu vsi zadovoljni. Zidarska dela so prevzeli mojstri iz Vipavskega. Tako so na novo naredili okno, kije bilo zazidano, obnovili fasado na način, Pred obnovo fasade. Foto: Robert Rijavec Restavratorji fresk. Foto Primož Leskovec Freske so obnovili in deloma na novo zrisali študentje restavratorstva iz Ljubljane pod mentorstvom prof. Tonija. Dekorirana vhodna vrata so odpeljali v Zavod za kulturno dediščino v Novo gorico in jih restavrirali. Tam so naredili tudi nove kamnite stopnice, take kot naj bi bile nekdaj. Do sedaj so bile pred kaščo že nekaj časa kar novejše železne, za katere se tudi ne ve, od kje in kdaj so tja prišle. Izdelava slamnate strehe. Foto: Primož Leskovec Tako se slikajo freske. Foto Primož Leskovec »Slamnati« mojstri Prleki. Foto: Primož Leskovec S tem je bila obnova zunanjosti končana, v načrtu v bližnji prihodnosti pa je tudi obnova notranjosti, katere vsestranska vrednost ni nič manjša. Novica, da imaZavratec obnovljeno stavbo, staro kar326 let, seje hitro razširila. Že med samim potekom obnovitvenih del so začeli prihajati prvi obiskovalci, med njimi tudi novinarji. Ravno v tistem času je v organizaciji občine Idrija, ki je med drugim tudi prispevala manjši del sredstev za obnovo, in Lokalne turistične organizacije Idrija, potekala akcija OBČINA IDRIJA - LEPA IN GOSTOLJUBNA. Strokovna komisija, ki so jo sestavljali arhitekt Miro Božič in fotografa Jan ko Prelovec ter Božo Uršič, je soglasno sklenila, da se lastniku Stanku Leskovcu podeli priznanje za obnovo stare kašče v letu 2004. Slovesna podelitev le-tega pa seje zgodila 14. oktobra 2004 na gradu Gevverkenegg v Idriji. Lepo je, da so se na to veliko delo v majhni vasi spomnili tudi v Idriji in to s častnim priznanjem tudi izkazali - tako g. Stanku Leskovcu, kot tudi ostalim krajanom. Istočasno sta namreč Kulturno društvo in Krajevna skupnost Zavratec prejela priznanje za vzorno urejeno kulturno krajino in prispevek na kulturno-umetniškem področju v letu 2004. Vse to nam veliko pomeni, ponosni pa smo, da imamo v svoji sredi ljudi, ki si znajo vzeti čas za lepoto, ki so nam jozapustili naši predniki,jo ohranjati in oplemeniti za nas in naše potomce. Ogled razstave. Foto: Robert Rijavec PRENOVA GALERIJE FAROVŽ Polona Gantar Že od ustanovitve KD Zavratec potekajo, več ali manj redno, v prostorih župnišča Zavratec, likovne razstave. Prostora nam je rade volje v uporabo odstopil takratni g. Župnik Danilo Kobal, saj je kulturna dejavnost vsem v korist. Na ta način se širi kulturna osveščenost, pa tudi ustvarjalnost, saj npr. pri razstavi pirhov sodelujejo tudi farani. Na sestanku pred letošnjo likovno kolonijo pozno spomladi paje upravni odbor KD Zavratec sklenil, da se galerija obnovi. Čeželimo prirejati razstave večje kvalitete, bo treba vsaj malo polepšati izgled prostorov, kjerse vse skupaj odvija- smo bili enotnega mnenja. Ivan Kogovšek, Z. 4je zato oba prostora pobelil, Robert Rijavec paje nabavil in namestil nova vodila in kljukice za obešanje slik. Naš sedanji g. župnik Bogdan Berce, ki ima izreden smisel za vse lepo, paje kupil še prave, galerijske luči (reflektorje) in jih tudi sam namestil. Razstava del, ki so nastala na letošnji koloniji in so jo z veliko truda in požrtvovalnosti pripravili Jože Lazar, Z. 16 (okvirji), slikar Andrej Mivšek, Robert Rijavec in Tomaž Mivšek,je zato veliko bolj zablestela kot bi sicer. Zato - lepa hvala vsem! PRIPIS: Razstave pa sploh ne bi bilo, če prenovljenih prostorov ne bi počistile Kristina, Mojca in Polona. Detajl. Foto: Robert Rijavec DRŽAVNOZBORSKE VOLITVE 2004 Tomaž Mivšek Težko pričakovane volitve so za nami in življenje teče naprej. Vsak izmed kandidatovje storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da pridobi sleherni glas. Že analitiki so bistroumno ugotavljali, da bo izid tesen, javnomnenske ankete pa tega niso kazale, zato je izid presenetil vse. Metodologije in statistika še zdaleč niso popolne, zato bo potrebno vzorčenja te vrste v bodoče jemati z določeno distanco. O tem, da jih je potrebno izpopolniti, ni nobenega dvoma. Pojavlja pa se množica špekulacij - kaj če je bilazačinjena predvolilnatekmazanketami spretna poteza vladajoče garniture, da prepriča nasprotnika, da vojne enostavno ne more dobiti. A seje zmotila! David je premagal Goljata. A to je že domena psihoanalitikov in sociologije, zato naj bo toliko dovolj. SDSje krepko premagala LDS, kije vsekakor največji poraženec volitev. SNS je s svojim populizmom prepričala kar lep odstotek mladih in se znova odlepila od volilnega praga, nanj pa seje prilepil DESUS. In ko je že kazalo, da bomo priča ponovnemu štetju glasov, se je k tej stranki obrnila sreča in jo pahnila v parlament. Vsekakor je po eni strani rezultat Desusa dober, zlasti če rezultat primerjamo z nastopi predsednika Rousa, kije dajal vtis, kot da seje mentalno odklopil odjavnega soočenja in pristal nekje ob tabornem ognju. Vidno nagnjen k sentimentalizmu je odgovarjal na novinarska vprašanja z upokojensko meglenostjo. Nsi in ZLSD sta ostali približno na enaki ravni kot pred štirimi leti. Pri Nsi seje potrebno vprašati, kam je šla zmaga iz evropskih parlamentalnih volitev. Peterle je očitno razred zase v tej stranki, ki poleg njega enostavno nima prave osebnosti, ki bi lahko nase prigravitirala 23% glasov. Bajuk bo torej moral na tem področju storiti še marsikaj ali pa to mesto prepustiti Peterletu. Združenim demokratom pa seje ponesrečilo to, da so svojega predsednika Pahorja izgnali v Bruselj. Je bila to premišljena strankarska poteza ali le nesrečen splet naključij? Vsekakorjim odsotnost zmernega predsednika ni pomagala k boljšemu rezultatu. Posebne omembe je vredna SLS, ki soji analitiki napovedovali popoln poraz in slovo od poslanskih stolčkov. Kar se mi zdi popolna neumnost. Analitiki so svoje ocene in mnenja napovedovali na osnovi javnomnenskih anket, ki pa so se izkazale za totalno zgrešene. Vstop SLS v parlament ni bil nikoli sporen, vsekakor pa je sedem poslanskih mest dober dosežek. Koliko pa je dober rezultat posledica spopada za slovensko zemljo, pa ostaja neznanka, vsekakor pa je Podobnikdoberšefstranke po dolgem času. Nasprotno pa LDS ne najde novega Drnovška po Drnovšku. Nekatere kadrovske prevetritve v vladi so imele pozitiven učinek, vendar pašo se nekateri stari kadri te stranke v svoj ih izjavah in dejanjih javno spogledovali z zmesjo terezijanstva in arogance. Pa še opeharjenci Zbiljskih gajev, Oriona,... so bili preveč očitni, da neumni Slovenceljni ne bi opazili, da riba smrdi pri glavi. Zato lahko le ugibamo ali bo LDS to glavo zamenjalaže na kongresu decembra letos. Če jim ni uspelo spremeniti Slovenije na volitvah, lahko spremenijo pozicije v stranki. Torej se ustavimo še pri SDS in poglejmo skrivni recept uspeha. Ni daleč od resnice, če rečemo, dajejanša prebral kak receptsestre Nikoline. Zakaj? Vsak recept vsebuje malo tega malo onega. Zmernost je lepa čednost, ki se je Janša v zadnjem času kar dobro drži. Iz protagonista cankarjanskega kova se je prelevil v retorika, kakršnega se ne bi sramoval niti Drnovšek. Presenetile so me prve izjave Janše po zmagi. Prav premiersko seje obnašal. Kaj pa mladi? Nanje res ne bom pozabil. SMS je razpadla na pol in še vedno velja star slovenski pregovor: Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Zaradi omenjene predvolilne izenačene volilne mrzlice se je v domu gasilcev Zavratca zglasilo precej slovenskih političnih strank. Po večini sojih zastopali občinski strankarski veljaki, če je naneslo tudi z državniške strani. Videli in slišali smo kar nekaj predvolilnih gest in obljub, med katerimi so bile ene prisrčne, druge nujne, tretje bedaste in izmišljene, četrte na mestu. Zvedeli smo nekaj informacij o sistemu in načinu izbora poslanca v parlament, pregledali dosežke poslanca iz preteklega obdobja, odkrili idejo, da so spremembe mogoče terdase za slovensko zemljo moramo boriti sami. Konec koncevje potrebno poudariti nekaj bistvenih dosežkov letošnjih državnozborskih volitev. Prvič: Demokracija omogoča v času volitev zamenjavo oblasti, pa se kljub temu ne podre svet. Drugič: Samo Slovenci lahko branimo svojo mejo, drugi jo lahko le zasedejo. Zgodovinska dejstva so premalo. Če Hrvati gradijo vodovod in odvažajo smeti vsepovsod po Dragonji, smo sami krivi, da si pred tem kopljemo glavo v pesek. Tretjič: Cerkev, izbrisani, džamija in vse ostale manipulativne teme so ostale v drugem planu teh volitev in pravje tako. POVRŠINSKA OBDELAVA LESA Darko Bogataj V vsakdanjem življenju se srečujemo z izdelki iz lesa, ki so v določeni barvi oz. so površinsko obdelani. Tudi sami večkrat barvamo in zaščitimo les pred vplivi okolja. Osnovni funkciji površinske obdelave lesa sta estetska in zaščitna. Pod estetsko funkcijo razumemo poudarjanje lepote lesa, spremembo barve lesa in njegovega videza. Zzaščito lesa pa lesenim izdelkom podaljšamo življenjsko dobo in ga zaščitimo pred glivami, insekti in hkrati vplivamo na dimenzijsko stabilnost lesa (se ne krči in nabreka). Namen članka je zelo na grobo opisati materiale, ki jih uporabljamo za površinsko obdelavo lesa. Kogar tematika zanima, lahko dobi dodatne informacije v lesarskih strokovnih knjigah in učbenikih. Površinsko obdelavo lesa lahko zasledimo že pri starih Egipčanih, saj so bili njihovi izdelki okrašeni in zaščiteni z naravnimi premazi, ki so vsebovali beljak, vosek in naravne smole. V istem času so na Kitajskem že uporabljali lake iz naravnih smol. V Indiji seje pričela uporaba šelaka. Selak je naravna snov - smola, ki jo izloča tropska rastlina zaradi poškodb insektov. V srednjem veku so uporabljali sušeča olja. Prvi nitrocelulozni laki se pojavijo ob koncu prve sv. vojne. Trenutno je v razvoju materialov najpomembnejše, da so okolju prijazni s čim manjšo vsebnostjo organskih topil. Sam postopek površinske obdelave lahko razdelimo na pripravljalna dela, kjer površino z brušenjem, odstranjevanjem smole, madežev in kitanjem pripravimo za nanos sredstva in finalni del, kjer nanesemo premaz na površino. Poleg že omenjenih pripravljalnih del je pomembno obarvanje lesa. Postopek obarvanja lesa se imenuje luženje. Na trgu se običajno izraz barve za les ne uporablja, saj proizvajalci označujejo barve zaleszimenom lužila. LUŽILA Luženjeje tehnološki postopek, s katerim spremenimo naravno barvo lesa, ne da bi prekrili njegovo teksturo, (preprosto bi rekli, da les barvamo). Pripravke, s katerimi lužimo les, imenujemo lužila, le-ta pa vsebujejo barvila ali/in pigmente. Lužila so barvno bogate tekočine za površinsko obdelavo lesa, ki dajejo lesu določeno obarvanje. Dovolj so transparentna, da ne prekrijejo teksture, vendar imajo le dekorativen efekt -lesa namreč ne zaščitijo (to storimo z nanosom ustreznega brezbarvnega laka). Lužila vsebujejo barvila,barvne pigmente, vodo ali organsko topilo, vezivo, dodatke. Lužila delimo v dve osnovni skupini: barvna in kemična lužila. Za skupino barvnih lužil je značilno, da vsebujejo barvila in barvne pigmente, ki so raztopljeni oz. razpršeni v topilih. Dajejo izenačeno, t.i. negativno barvno sliko teksture lesa. Rani les branike, kije bolj porozen, vpije več lužila kotgostejši kasni les in se močneje obarva. Barvila ne penetrirajo globoko v les, niso odporna proti vodi in površinski obrabi. Dodatno zaščito površine dosežemo z nanosom laka ali voska. LAK DOBRE LASTNOSTI SLABE LASTNOSTI enostavna priprava visokdelež topil NITROCELULOZNI dobra oprijemnost hlapi obremenjujejo okolje hitro sušenje visoka vnetljivost preprosta popravila slaba obstojnost filma na obrabo KISLINSKI enostaven nanos nabrekajo v vodi debeli in mehansko odporni film film postane po daljšem času krhek POLIURETANSKI obstojni na svetlobo nekateri lesovi spremenijo barvo ne zapolnijo por lesa - vidna tekstura sproščanje formaldehida VODNI trdi in elastični filmi odporni proti udarcem, obrabi, vremenskim vplivom odlična oprijemnost ekološko ugodnejši sistemi ne sproščajo škodljivih snovi s kratek čas pripravljene mešanice laka ekološko ugodnejši nevnetljivi dvigajo lesna vlakna visok delež suhe snovi potrebno pogostejše čiščenje opreme dobra oprijemnost utrjen film je odporen proti vodi in zunanjim vplivom slabo poudarijo naravno barvo lesa S kemičnimi lužili dosežemo pozitivno barvno sliko, kar pomeni, da se temnejši kasni les močneje obarva in tako močno poudarimo naravni kontrast med svetlo in temno obarvanimi deli branike. Glede na vrsto topila, v katerem so nosilci barve raztopljeni (oz. dispergirani), ločimo: -vodna lužila (topilo je voda), - lužila na osnovi organskih topil Najpogosteje uporabljamo nitro- oz. akrilna, oljnateralkoholna lužila. LAKI Površino lesa, ki smojo predhodno brusili, kitali in lužili moramo zaščititi s primernim premaznim sredstvom. Za ta namen uporabljamo lake. Sodobni laki so tekoča premazna sredstva, ki na površini tvorijo film ustrezne debeline in imajo zaščitno in dekorativno nalogo. Dober lak mora imeti dobro oprijemnost, mora biti zdravju in okolju čim manj škodljiv, hitro se mora sušiti, terohraniti svoje mehanske in estetske lastnosti čim daljši čas. Lakje sestavljen iz hlapnih in nehlapnih sestavin. Vprocesu sušenja hlapne sestavine izhlapijo, na površini pa nehlapni del tvori tanek sloj oz. film. Nehlapne sestavine so veziva, pigmenti, mehčala, polnila in dodatki. Hlapne sestavine pa omogočajo laku pravilno viskoznost, kar pomeni, da lahko lak v tekoči obliki sploh nanesemo na površino. Lake lahko delimo po več kriterijih. Osnovana delitevje glede na dekorativni učinek. Brezbarvni laki ne vsebujejo barvil in pigmentov. Transparentni laki vsebujejo manjši delež barvil in les obarvajo, vendar ne prekrijejo teksture. Pigmentirani laki oz. emajli pa les popolnoma prekrijejo. Lake delimo še po stopnji sijaja, po zaporedju nanašanja (temeljni, končni), po načinu sušenja (sušenje pri normalni temperaturi, pri povišani,zUVsevanjem), po vrsti veziva (nitrocelulozni, kislinski, poliesterski, poliuretanski, vodni, alkidni, poliakrilatni) Tabela na prejšnji strani prikazuje dobre in slabe lastnosti nekaterih vrst lakov. Zgoraj navedeni materiali se običajno uporabljajo v profesionalne namene. Sami se največkrat srečujemo z sredstvi za zaščito lesa pred vremenskimi vplivi. V poplavi raznih premazov različnih proizvajalcev smo velikokratzmedeni in ne vemo, katero sredstvo je najboljše za določeni namen. Na koncu naj omenim le nekaj osnovnih lastnosti sredstev za zašito pred vremenskimi vplivi oz. lazurami, kot jih tudi imenujemo. Lazure so sodobna premazna sredstva, ki so namenjena hkratni zaščiti pred vremenskimi vplivi in dekorativnemu oplemenitenju površine lesa. Lazure sestavljajo veziva (alkidne in akrilne smole), topila (organska topila, voda), pigmenti (obarvajo les), hidrofobne snovi (parafini, vosekzmanjšajo vpijanje vode) in dodatki (absorberji UVžarkov). Lazure ločimo na tankoslojne in debelo slojne ali lak lazure. Tankoslojne lazure na površini tvorijo tanek in delno zaprt film. Primeren je za zaščito površin, ki so manj izpostavljene vremenskim vplivom in za dekorativno obarvanje lesa v bivalnih prostorih. Običajno vsebujejo fungicide proti glivam modrivkam in plesnim. Debeloslojne lazure tvorijo debelejše elastične filme in slabše prodrejo v les. Uporabljamo jih za zaščito lesa, ki je bolj izpostavljen zunanjim vplivom (okna, balkonske ograje,...) Glavna prednost lazur pred laki je, da omogočajo dekorativno obarvanje lesa, dobro prodrejo v les, so hkrati preventivna zaščita lesa in jih lahko enostavno nanašamo. Optimalno kombinacijo zaščite lesa pa dosežemo z kombinacijo premazov, kot običajno svetujejo tudi proizvajalci zaščitnih sredstev. ČEZ PLANKE ZAVILČAN SE PREDSTAVI Tokrat vam predstavljamo glasilo Zavilčan, ki izhaja v naši neposredni bližini. Izdajajo ga prebivalci ene same ulice v Idriji - brezvsakršnjih občinskih donacij. Pokoncijih drži dobra volja in smisel za skupnost. Rubrikjim zlepa ne zmanjka in je ena bolj zanimiva od druge. V zadnji številki tako lahko beremo o njihovih skupnih projektih, gospodinjske nasvete, kako so vozili Ford Fiesta, o pohodu na Matajur, o slikarski koloniji v Zavratcu, imajo pa celo nagradni kviz, kot povsod šale na račun blondink, intervju... in še in še. Mnogokrat pravimo, da so ljudje v mestu med seboj odtujeni, na vasi pa, nasprotno držimo skupaj. PravZavilčani dokazujejo, daje včasih tudi drugače. In na drugi strani - tudi v Zavratcu ni vsevedno idilično. Več o Zavilčanu pa - Špela iz Zavile: Zavilčanaverjetno poznate, neveste pa,zakaj, kako in od kod sploh Zavilčan. Pa pojdimo lepo po vrsti. Začelo seje davnega leta 1996, ko smo predvsem iz zafrkancije in 100% čiste neumnosti, petdesetkrat skopirali dva A4 lista raznih novic iz naše ulice, imenovane Gorska pot. Kerje neumnost »vžgala«, smo s tem početjem nadaljevali in z raznimi malimi zamudami (predvsem vzadnjem času). Na leto izide tja do 12 številk »mini časopisiča«, ki se po predelu Idrije, imenovanem Zavilo, imenuje Zavilčan. Kaj vse piše v časopisu, vam ne bomo posebej naštevali, je pa predvsem poskrbljeno za »plavdre«, kijih kljub skromnemu številu hiš (okoli 40 gospodinjstev) v naši ulici ni malo. Poleg časopisa pa občasno poskrbimo še za družabno življenje v naši ulici. Letos bi morali imeti že 8. Zavilski večer, kjer se zbere veliko prebivalcev naše ulice na klepetu, zamenjali smo že eno tablo, ki prišleke pozdravi ob vstopu v našo ulico, vsako leto imamo Veseli december, kjer izdelujemo novoletne voščilnice, okraske, pripravljamo turnir v ročnem nogometu, nekajkrat smo se podali tudi na izlete, enkrat pa smo v Šmarjah pri Kopru predstavljali celo lepo našo Idrijo s klekljaricami, knapi, gerušem in žlikrofi vred. Zadnje čase se pojavlja edino problem naveličanosti in pomanjkanja časa, saj »mlajša mladina« noče prevzeti odgovornosti za redno pisanje in ukvarjanje z vsem, karspada vokvirZavilčana, kije kljub omejeni izdaji (nakladaje do 150 izvodov) že zdavnaj presegel okvire idrijske občine, obiskal je tudi že slovenski parlament, da o občasnih dopisnicah iz Srbije ne govorimo. PONOSEN SEM, DA SEM GLASILO ČLANOV DRUŠTVA KUD ZAVILA IDRIJA IN SIMPATIZERJEV IDRIJA, 15. 11.2004. LETO 8. ŠTEVILKA 8? UVODNIK ! Za prvim snegom in za Martinovim je prišla tudi nova številka Zavilčana. Bodite i nami v družbi vsaj nekaj večernih minutk, prisrčno pa vas že na prvi strani vabimo tudi na kiepet ob kostanjih in novemu vinu.. Vaš Ztivilčan. P. S.: Sponzorirala nas je tokrat Ivica Hladnik s štev ilke 18. za kar seji vsi najlepše zahvaljujemo! Izvedeli smo: • da nam še vedno nekaj rijejo po ulici, čeprav’ nas je že presenetil prvi sneg • da pridno preobuvatc avtomobile v zimske gume • da so bili s št. 1! na krompirjevih počitnicah v Prekmurju • da je bila zavriska delegacija (službeno) na Kitajskem • da ic Mirica tudi letos »sprešala« veliko jabolk • da sta Špela in Boštjan obiskala Fidela (na Kubi) • da se je Dominika včlanila v klub »blondink« • da sta Marko in Sabina dopustovala ali inciusive na Korčuli, Maj pa je peljal starša v Turčijo • daje Cpn obtičal zaradi neurja na Travniku • da je na št. 1 h priromal udotnačeni zajec • da so tudi na zaviIških hišah strašile buče • dr se je Jure skoraj utopil • da je B gospodinjstv o peljalo Citroena na redni serv is • da so Franci O. in njegova družina pripravili konkreten Jesenski večer • da ima Sesalec (beri:tinqecemo) s številke ') že obute zimske gume • daje Tine veliki navdušenec ra!ly-ja • da je Kristina bila na CŠOD v Mežici Zu konec: Nikakor v tem mesecu ne preskočite konsianjev ega večera, naslednji mesec pa se že vidimo na radostih Zaviiskcga Veselega decembra. uredništvo ZavilČunu Naslovnica in zadnja stran “čisto sveže” izdaje Zavilčana. POSKUS KRONIKE ŽUPNIJE SV. URHA V ZAVRATCU - VI. DEL Darko Bogataj V sedmem, zadnjem delu kronike, ki jo je napisal pokojni g. Ivan Kobal, se bomo sprehodili skozi zgodovino od konca osemdesetih let pa do odhoda g. Kobala izZavratca. Kratko, vendar za Slovenijo pomembno obdobje, je pustilo sledi tudi vzavraški župniji. Gospod Ivan Kobal je kroniko začel pisati le nekaj tednovpred odhodom in nam jo zapustil tudi v opomin, da bi se spominjali vseh ljudi, ki so pomembno oblikovali našo župnijo. Statistika 1987 : 407 vernikov, 6 krstov, 7 pogrebov, 2 poroki, 11.416 obhajil. 7.8.1988 je bilo romanje v Mekinje, mimo Stahovice in Crngroba domov. Konec septembra 1988 je bil obnovljen strelovod vZavratcu in na Medvedjem Brdu. Material je nudila škofija, ki je tudi poskrbela za mojstra. Spričo vseh stroškovje bilo po nasvetu ključarjev priporočeno, da bi vsaka družina prispevala 2 stara milijona. 27.11.1988 je bil spomin na prvi krst v Zavratcu, kije bil 27.11.1788. Na Božič 1988 je po radiu voščil praznike Jože Smole, kot predsednikSZDL. 15.8.1989 je imel vZavratcu mašo ob 10 uri novomašnikStanko Šemrl. Med mašoježupnik, kije bil prost šel pogledatven in ga je skoraj kap, ko je zagledal preko 20 zunaj stoječih. Sevedajih je spravil noter, ter pri oznanilih krepko potožil primer, saj bi morali vsaj iz radovednosti priti v cerkev. 11.10.1989 je moral župnik v bolnico zaradi bolezni srca. Tam so mu vstavili srčni spodbujevalec. Proti koncu leta 1989 so v Sloveniji nastajale stranke, ki so napovedovale večjo demokratizacijo. Med prvimi je bila kmečka stranka. Na Božič 1989 je bil dela prosti dan, na televiziji pa več programa, primernega božičnim praznikom. Na Cvetno nedeljo, 3.4.1990 so bile prve demokratične volitve v Sloveniji za republiško skupščino, za občinsko skupščino, terza predsedstvo Slovenije. Za predsednika predsedstva so bile še dodatne volitve 22.4.1990, na katerih je bil izvoljen Milan Kučan. Pri nas so večino volili krščanske demokrate ali kmečko zvezo. Za poslancavskupščini je bil izvoljen član socialistične zveze. 10.6.1990 je bil pastirski obisk g. škofa Metoda in birma 23 veroukarjev. Vsoboto pred birmoje bilazadregaz rallyem, ki je že drugo leto potekal skozi Zavratec. Zato je na ” veliko žalost" birmancev odpadlo izpraševanje verouka. 25.8.1990 je bilo romanje k Gospe Sveti in popoldne še v Krko. Zadrega s kosilom, čeprav naročenim. Trije romarji niso bili pri zakramentih, kersi niso vzeli časa za spoved. 29.11.1990 je umrl zasluženi organist in cerkovnik Jakob Kogovšek, ki gaje zadela kap prav na dan sv. birme. Pri pogrebu je bilo 5 duhovnikov, pridigal je g. dekan. 23.12.1990 je bil plebiscit, ki je z večino glasov uspel, splošno navdušenje in praznovanje. 25.12.1990 Božič je bil uradno priznani praznik. Pred polnočnico je pevski zbor izvedel kantato Matije Tomca Slovenski božič. Statistika 1990: 394 prebivalcev, 5 krstov, 7 pogrebov, 2 poroki. 23 birmancev, 10 prvoobhajencev. 21.4.1991 je bil festival cerkvenih pevskih zborov v Sp. Idriji, kjerje bil zastopan tudi Zavratec. 25.6.1991 je bilavSkupščini razglašenaosamosvojitevSIovenije. 27.6.1991 je bilo slovesno praznovanje razglasitve, a so že med praznovanjem letala obletavala nebo. Drugi dan je vojska s tanki zasedla nekatere točke v Sloveniji. Vojnaje trajala nekaj več kot teden dni. Teritorialni obrambi in slovenski policiji je uspelo ustaviti in premagati sovražnika. VZavratcu smo že v nedeljo zvečer, pred Janezom Krstnikom imeli na prostem onstran Mravljiš sv. mašo za domovino in potem kresovanje. Na dan slovesne razglasitve je župnik blagoslovil zasajeno lipo in potem je bilo veselo kresovanje na Rupnikovem griču. 14.7.1991 je bila nova maša g. Nikota Rupnik v Črnem vrhu. Po tej nedelji je župnik prejel dekret, daje premeščen na Vogrsko. Nekaj dni kasneje seje razvedelo, da bo prišel naslednikg. Danilo Kobal iz Šebrelj, a da bo stanoval na Gorah in pomagal po potrebi bolnemu župniku v Ledinah. 21.7.1991 je bilo to oznanjeno v Zavratcu in je bilo splošno negodovanje, ker ne bo gospoda v Zavratcu. Ključarji so šli celo kg. škofu in bili lepo sprejeti, a jim je pojasnil, da imajo dandanes vsi mladi gospodje po tri župnije in ni mogel ugoditi. 27.7.1991 seje prvič javil g. Danilo Kobal. Nekaj tednov pred odhodom župnika na novo službeno mesto se je začelo pisanje kronike, večinoma na podlagi oznanil. Kronikaje bila končana nagod sv. Ane 26.7.1991. SPOMINI NA MIKLAVŽA Jože Lazar, Z. 16 Sonce zahaja, po nebu se podijo rdeči oblaki in barvajo večer pred Miklavžem. Otroci smo že v postelji, molimo ter poslušamo, če bo kaka hudoba hodila okrog hiše. Kako lepo seje zjutraj zbuditi in pokukati v kuhinjo, če je pehar poln. Neverjetno, daje Miklavž tako bogat. Obdari lahko vse otroke sveta! V peharju so stvari, ki sem si jih zaželel pred mesecem ali dvema, ko sem na list zapisal njihova imena in list dal staršem, daga odpošljejo vdaljne kraje na Miklavže v n as lov. Le kako se ta striček prikrade v našo hišo? Mogoče skozi ključavnico ali skozi dimnik. Ne, to bi bilo nemogoče. Verjetno je neviden ali paje našel ključ od vhodnih vrat, ki smo ga izgubili pred časom. Pa saj pravzaprav niti ni važno, kako je prišel noter! Važno je le, da seje ustavil tudi pri nas. Na marsikateri Miklavžev dan, ko smo hodili v šolo, smo se tako obirali, da smo zamudili avtobus. Pravzaprav smo šli en k drugemu pogledat, kaj je komu prinesel Miklavž. Všoli smo se že nekako zgovorili, daje avtobus pač imel zamudo. Še danes, ko dobro vem, kdo je bil takrat Miklavž, sem mu iskreno hvaležen. REZANJE ZELJA Olga Vehar Jesen je minila in poljski pridelki so pospravljeni. Ob tem spravilu se spomnim, koliko zelja seje sadilo pred mnogimi leti. To so bile velike njive, posebno še pri večjih kmetijah. Kadar seje zelje posekalo, je prišlo k hiši več žena in deklet od sosedov na večer, da so tam pomagale očistiti in pripraviti zelje za rezanje. Nato so dva ali celo trije moški rezali z noži za zelje. Tegaje bilo na kupe. V kleteh so imeli pripravljeno veliko kad, kamorso nato to zelje nosili in stlačili, da seje potem lepo skisalo. Ta kad je bila tako velika, ko je notri stopil štirinajstletni ali celo starejši fantič, sega ni niti videlo ven. Gospodinja mu je nato začela nositi v kad zelje in nato je moral fant z bosimi nogami to zelje tlačiti. To je bilo kar nevšečno delo. Tega zelja je bilo res ogromno, saj je bilo vsaki dan na mizi, včasih pa še večkrat dnevno. Neki hlapec, kije pri nekem kmetu služil,je bil tega zelja do vrh glave sit in je rekel: “Zjutraj zelje, opoldne zelje, zvečer zelje, kadar bo osemnajstkrat zelje, bo spet nedelja!« Seveda malo žalostno je to bilo, pa vendar se je dogajalo. To seje dogajalo bolj hlapcem in deklam, gospodarji so si že naskrivaj privoščili tudi klobase. Ko je bilo zrezano in v kadi stlačeno, je gospodinja pripravila dobro večerjo, pa orehe so trli in se z njimi mastili, saj je bilo dobrodošlo vse, kar je bilo malo boljše od zelja. Pa tudi kakšen valček ali polko so odplesali, če seje znašel kakšen možakar s harmoniko v hiši. No ja, pa tudi ob zelju dober tek, posebno pa če je še polmetrska klobasa zraven! PLETENJE KOŠEV Andreja Kogovšek Kultura je skupek vrednot, ki jih je ustvaril človek v svoji zgodovini. Sama beseda kultura pa izhaja iz latinščine in pomeni gojenje, negovanje... Sestavljajo dvoje med seboj povezanih področij: materialna kultura in duhovna kultura. Vsak rod prevzema dediščino prejšnjega rodu, svojih prednikov. Ne smemo zanemarjati dediščine, ki so nam jo nekako zaupali naši očetje, dedki... V tej seminarski nalogi bom bolj podrobno opisala obrt, in sicer pletenje košev, ki sodi med materialno kulturo. Pletarska domača obrt ima že zelo dolgo zgodovino, zato jo lahko uvrščamo med starejše. Pletarska dediščinaje dandanes od vseh rokodelskih dejavnosti na Slovenskem še vedno najbolj številčna. Vendar ne zaradi kakšne posebne družbene skrbi za njeno ohranjanje in razvijanje, ampak zaradi uporabnosti izdelkov, ki so tako rekoč »izumi« za vse čase. Pestrost slovenskega naravnega okolja ponuja vrsto osnovnih gradiv, to je različnih vrst šibja, ki se v veščih rokah pletarjev spreminja v košare, koše, jerbase in druge izdelke. Poleg vrbovih in leskovih šib ter viter so med pogostimi pletarskimi gradivi tudi slama, srobot, koruzno ličje, tudi kostanjevina, smrekovina, dren pa še drugo drevje in grmičje. V preteklem stoletju so po raznih krajih Slovenije uvedli Stari ata izdeluje koš. Foto: Andreja Kogovšek Koši. Foto: Andreja Kogovšek strokovne tečaje in pletarske šole, katerih namen je, da bi se izobrazilo primerno število domačih pletarskih učiteljev, ki bi lahko pridobljeno znanje širili naprej. Nekateri pa so se zaposlovali tudi v obrtnih delavnicah, ki so bile povsod po Sloveniji. Današnje stanje pletarstva je zadovoljivo. Res so z delom prenehale skoraj vse velike pletarske delavnice, zato pa pletarske izdelke na veliko izdelujejo vvseh slovenskih pokrajinah vokviru domače obrti in jih prodajajo na domu, od časa do časa pa tudi na sejmu. Pletarski izdelki se vse pogosteje pojavljajo tudi kotzelo iskani turistični spominki. Izdelovanje košev je bila včasih mala obrt. Danes pa to žal izumira. Zlasti na kmetijah so koše izpodrinila plastična vedra, ter druge posode. Včasih so koše pletli skoraj pri vsaki hiši,večinoma pozimi, saj poleti za to ni bilo časa. Koše so uporabljali predvsem na kmetijah. V njih so nosili reznico(toje na slamoreznici nadrobno narezana slama in otava s katero so pozimi krmili živino). Ko so poleti spravljali seno, mnogokrat do tistega kraja (kjer so imeli seno) z vozom niso mogli priti, zato so seno ali otavo naložili v koš in odnesli domov. Prav tako so v njih nosili tudi steljo in listje. Kako se naredi (splete) koš in kako se pripravi vse potrebno za to delo, sem vprašala mojega starega ata, ki je v okolici eden redkih še živečih, kije to znal in še vedno zna. Vprašala sem ga tudi, kje seje tega dela naučil. Ni se navadil doma od svojega očeta, ker je šel s trinajstimi leti služit za pastirja. Pač pa gaje tam, kjerje služil, naučil gospodar. Kerje bil dokaj bister fant, seje hitro učil in kmalu znal. Tam seje naučil plesti tudi košare, peharje, znal pa je oplesti tudi »flaškon.«(To je pet ali več litrska steklenica.) Košev niso prodajali, temveč sojih pletli le za domačo rabo. Kerje znal koš splesti skoraj vsak, tudi če bi ga prodal, ne bi imel velike vrednosti. Postopek, da spletemo koš, je kar dolgotrajen. Jeseni se nabere dobrotovke. Te so najboljše, če so nabrane za čas stare lune. Dobrotvka je neke vrste grm, ki pa je že zelo redek. Ata pravi, dajih je bilo včasih veliko več. To je take vrste grm, da če se ga reže, veliko lepše raste, če pa ne, pa propade. Najboljeje, če se dobrotovke nabira oktobra ali novembra, ko že odpade listje. Nato je treba nabrati še leskove palice.Te se ne smejo posušiti, kerse potem rade lomijo. Če pase slučajno preveč posušijo,jih je treba dati močiti v vodo. Kojevseto pripravljeno, se naredi dno koša. Dno je najboljše, če je iz brezovega lesa. Ustrezen je tudi bukov les, vendar je veliko težji in se hitreje prekolje.(Dno izgleda kot polovica kroga s premerom.) Potem se v dno zvrta luknje, ki ne smejo biti na pare. Če bi bile luknje na pare, se ne bi dalo plesti, kerse ne bi izšlo. Preden se lotimo izdelave koša, se mora dno posušiti. Potem je potrebno iz leskovih palic nakrojiti vitre. To se naredi tako, da se na začetku te palice z nožem naredi zarezo, potem pa sejo upogne čez koleno. Pri tem se od celotne palice odkrhne tanka in ozka vitra. Še pred tem paje potrebno to palico olupit. Ko se to naredi, je potrebno še vitre pogladiti z nožem, da so gladke. Na koncu morajo biti malo debelejše, da ne gredo skozi, ko se plete.Te vitre morajo biti široke 1 cm, lahko so tudi manj in morajo biti tanke, če so predebele, se rade lomijo. Če je palica debela, dobimo iz nje tudi deset viter, drugače pa manj. Vitre lahko nakrojiš samo okoli palice, notranjost paje pretrda. Potem zapičimo dobrotovke v luknje, ki smo jih zvrtali v dno. Kjersmo zvrtali dve debelejši luknji, vanjo upognemo olupljeno leskovo palico, ki nam bo služila kot roč. V roke vzamemo vitro in gremo okrog dobrotovke in čez. Potem vzamemo drugo in pletemo od tam, kjer smo s prvo končali. Tako pletemo vse, dokler ni koš spleten do vrha. Na koncu pa nam mora ostati še približno pol metra dobrotovk, dajih potem zakrivimo navznoter, da se nam vitre ne podrejo. Ko je koš spleten, lahko na njega privežemo še naramnice. Na podoben način se plete tudi košare, jerbase... Lepo je, če to ne bo utonilo v pozabo, zato se bom tudi jaz poskusila naučiti plesti koše. Tako bo pri nas tradicija šla naprej. In prav je tako. LIKOVNA KOLONIJA »ZAVRATEC 2004« Andrej Mivšek V Zavratcu je od 16. do 18. avgusta zopet, po enoletnem premoru, potekala že tradicionalna likovna kolonija in sicer kot tretjič v organizaciji Kulturnega društva Zavratec in prvič v sodelovanju z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti. generacij. Dediščina se kaže vznameniti rovtarski arhitekturi v starem delu vasi in cerkvi sv. Urha. Lastniki so nas lepo sprejeli in nam razkazali tudi notranjost le teh. Zelo stara, če ne poleg cerkve najstarejša, je Mažinatova kašča, ki nosi na kamnitem portalu vhoda letnico 1678 in jo trenutno obnavljajo. Otroci so pridno risali in slikali, ter radovedno opazovali, kako to počnejo odrasli slikarji. Na koloniji so nastala motivno različna in zanimiva dela v različnih tehnikah in interpretacijah. Na razstavi vidimo, kako nas bogatijo naše osebne raznolikosti, kako smo lahko v ustvarjanju izvirni in sproščeni. Če je bil doslej že prostor prireditve odmaknjen od vasi in seje tudi tema ustvarjanja navezovala na samo naravo, pa smo letos kolonijo preselili na vzpetino poleg vasi in se tematsko osredotočili na arhitekturno dediščino Zavratca. Tako kot doslej smo se tudi letos zbrali ustvarjalci iz vseh krajev Slovenije - iz Vrtojbe,Tolmina, Idrije in Kočevja (naj omenim nekatere). Med njimi so bili nekateri še začetniki, večina udeležencev pa nas imazasabo že veliko ustvarjalnih urin poslikanih površin. Vsekakor pa ne smem prezreti pogumnih otrok in odraslih domačinov, ki so prijeli za oglje in karton. Motive smo izbirali med starimi kmečkimi zgradbami, kot so hiše, kovačije in kašče. Lahko smo se osredotočili na arhitekturne detajle ali pa zajeli širok pogled načelo vas. Slednja kaže v svoji zasnovi temeljne značilnosti vasi, kije nastala v času višinske kolonizacije. Stalen vodotok v sredini vasi je omogočal poleg kmetijske ravnice in gozdov v okolici vir preživetja številnih Akademski slikar Rafael Terpin nam je vdvorani domagasilcev pripravil odlično predstavitevz diapozitivi idrijsko-cerkljanske kmečke arhitekture. Tako smo imeli priložnost spoznati poleg lepo ohranjenih tudi primere arhitekturne dediščine, ki so v času od nastanka posnetkov žal že propadli. Ob koncu kolonije smo nastale likovne stvaritve postavili na ogled kar na travniku, kjer je potekala prireditev. Po otvoritvi in podelitvi priznanj udeležencem s straniJSKD-ja iz Idrije seje druženje med udeleženci in obiskovalci seveda nadaljevalo v večer. S tem pa se kolonija še ni končala za domače oglarje, ki so tudi tokrat na tretji likovni koloniji več dni pripravljali in bedeli nad kopo, da bi nastalo kvalitetno oglje, in za aktivne člane kulturnega društva, kateri smo nastala dela uredili in postavili na ogled v galeriji Farovž. Udeleženci likovne kolonije. Foto: Robert Rijavec V SLIKARSKI KOLONIJI ZAVRATEC 2004 Valči Kavčič Vroč dan meje v družbi moje Katarine in male prijateljice Dijane popeljal vZavratec. Lahen vetrič je v vejah bližnjih dreves pel pesem miru, tišine in prijetne spokojnosti. Sveti Urh, lepavaška cerkvica je ob našem prihodu v zvoniku odbila polno uro. Sprehod navkreber po ozkem kolovozu je radovedno spremljala sosedova krava. Tudi sama je imela s seboj slikarski pripomoček, dolg košat rep, čopič bi rekli. Zal ga ni mogla uporabiti, saj so ji mir in duh po pisanem travniškem cvetju kratile nadležne, polne hitrostne in pikajoče se energije, domače, štalske muhe, ki so prav tako iskale družbo. Ker pa krava ni bila kar tako, je svoj čopič porabila za odganjanje muh, na sliko v hlevu pa še pomislila ni. Prvi so nam dobrodošlico izrekli vaški otroci. Veselje na obrazu nam je kazalo, da smo dobrodošli v njihovem krogu. Njihova zunanjost je karžarela po ustvarjanju, delu, zanimanju. Vsi črni, »ogljeni«so nam hiteli kazati svoje prve izdelke. Na en, dva, tri, so bili postavljeni pred mojim fotoaparatom in brez narejenega nasmeška veselo čakali na »škljoc, pa ste v škatlici«. Seveda so nas brž popeljali v “svoj gozdni raj”, v pravo kočo z elektriko. Tako je otroška fantazija lahko dobila krila v poletnih počitnicah. Čas med delom sem izkoristila za pogovor med udeleženci. Tako je nastal tudi ta pisni prispevekza Oglarja. ANDREJ MIVŠEK/ EDEN IZMED CM VNIH ORGANIZATORJEV LIKOVNE KOLONIJ E ZAVRATEC 2004 (16.- 18. 07. 2004) Orel + štiri persone. Foto: Valči Kavčič skrbnim vodstvom akademskega slikarja gospoda Rafaela Terpina ogledali njegove diapozitive na temo Rovtarska arhitektura na idrijskem in cerkljanskem. Obujali smo spomine lepih portalov, črnih kuhinj, niš, slamnatih zatrepov... Vvečernih urah poznega d ne smo ob kopi družno »našlikali« vzdušje večera. Tretji dan je sledilo delo, konec risarskih idej pa je izkazala »travnata« razstava na vrhu vzpetine, v centru naše vasice. Ob podelitvi priznanj vsem udeležencem, seje v imenu JSRS za kulturno dejavnost Območna izpostava Idrija, zahvalila gospa Marija Rijavec in zaželela KD Zavratec in vsem udeležencem projekta še veliko uspehovin medsebojnega druženja. Te dni smo bili veseli prav vseh udeležencev in krajanov: naših najmlajših, paskupino ljubiteljev umetnosti iz Kočevja,Tolmina, Tržiča, Rovt, Idrije,Vojskega in nas, starejših Zavratčanov. Vesel sem, da nam je tudi tokrat uspelo. Zavratec je imel nas in mi smo imeli Zavratec!« POLONA GANTAR/PREDSEDNICA KD ZAVRATEC »Tokrat je bilo moje delo to, da sem skrbel za material in pomagal otrokom ob ustvarjalnem delu. Namen in cilj te kolonijeje bil tudi, da pritegne čim večje število naših najmlajših. Otroci so spoznavali različne tehnike, materiale, spremljali nastajanje umetniških del, »odkrivali« drugačnost in jo primerjali z originalom. Prvi dan so delali v tehniki oglje, drugi dan v tehniki tempera. Ustvarjali so s čopičem in s prstno tehniko. V tretjem dnevu so se pridružili odraslim v razstavi svojih izdelkov. Ob zaključku se veselimo prve »improvizirane razstave« tu, na prostem. Prava predstavitev, razstava del pride na »vrsto« jeseni, ko bo naš razstavni prostor v galeriji »Farovž« nekoliko preurejen in počiščen. V kolikor bomo dobili prostorza naša dela v Idriji, načrtujemo postavitev le-te tudi v mestu. Tema tokratne kolonijeje bila Vaška arhitektura Zavratca. Prvi dan je bil namenjen otrokom, drugi dan smo si ogledali vas in njene lepote, njene arhitekturne znamenitosti in posebnosti. Sledil je izbor motivov za delo, delo na terenu, zvečer smo si pod V času risarskega ustvarjanja sta s Tomažem Mivškom prispevala intervju za Radio Odmev, z Jožetom Lazarjem, Z. 16, pomagala pri organizaciji kuhe, nabavljala hrano, se smejala in bila v skrbeh, kako bo, ali ne bo... “Vesela sem, da imamo tako različne umetnike iz različnih krajev Slovenije. Tu so od akademskih slikarjev, začetnikov, ljubiteljev lepega in prišla je velika skupina otrok, ki so veseli, da tudi odrasli sedajo po travi, rišejo in packajo, daje veselje. Dogodek je lep prispevek h kulturnemu življenju vaščanov. Vesela sem, da sodeluje pri takih projektih tudi vedno več naših vaščanov. Posebno moram v imenu udeležencev pohvaliti dobro kuhinjo Marice Kogovšek in MarkaVeharjazekipo oglarjev: Matejem Kavčičem, Jernejem Kogovškom, Francijem Kogovškom, Radom Kogovškom in Ivanom Kogovškom”. Udeleženci in vaščani, vsi smo ustvarili lepo, prisrčno in uspešno letošnjo slikarsko kolonijo! IVAN CEDER/SLIKAR/ TEHNOLOG Skozi njegov umetniški dar se v olju in platnu izlivajo Soča, Kolpa, Tolminka s pritoki, Julijske Alpe... Čar svetlobe, njen vpliv na prostor mu vliva izziv za delo. V svojem umetniškem delu si postavlja nove naloge in cilje: »Menim, daje že vse naslikano, zato se mi velikokrat postavlja vprašanje: Kako naprej?« na moje delo in ustvarjanje. Trenutno prodajam keramiko po ljubljanskih trgovinah, naTromostovju... Sem članica Društva keramikov in lončarjev Slovenije. Pravzdajje v ljubljanski Mestni hiši razstava lončarjev in tudi moja dva kipca sta tam. Tega sem zelo vesela. Imela sem že samostojno razstavo in razstavo v okviru društva. Vesela sem, da sem v Sloveniji! Vsi so me lepo sprejeli, kar nisem pričakovala. Imam že veliko prijateljev. Vesela sem, dasem se vključila vto kolonijo!« VERONIKA HATLAK/UPOKOJENA DEFEKTOLOGINJA/ DOMAČINKA »S srcem sem v Zavratcu, fizično že od leta 1965 v Idriji. Od malega imam likovne inspiracije. Zelo sem počaščena, da so tu organizirali že peto likovno kolonijo, na katere sem bila tudi sama vabljena. Velika zahvala gre Alenki in Poloni Gantar, mojima sosedoma, ki me kljub razliki v letih vabita k sodelovanju. Tako, da pišem v vaški časopis Oglar, rišem na kolonijah, saj kraj je v mojem srcu še vedno na prvem mestu. Vesela sem, da so videli in čutili lepoto našega kraja tudi tuji umetniki!« IVAN DE REN DA / KOČEVJE Vesel, nasmejan pravi, da ni »njihov«, od društva namreč, temveč od žene Nadežde! NADEŽDA DERENDA/GRADBENI ARHITEKT, SVOBODNI UMETNIK: KIPARKA VETRAŽISTKA, SLIKARKA, LONČARKA Z lepim in prijetnim ruskim naglasom mi je povedala, da prihaja iz Volgograda. Dve leti je že v Kočevju. Poročenaz Ivanom, ki pravi, daje od žene, torej je njen! Ivanje prišel v Rusijo gradit banko, tako sta se spoznala in zdaj je tu, v Sloveniji. V Sloveniji spoznava, koliko možnosti za ustvarjanje imamo mi Slovenci. »V tej vaši mali Sloveniji vse diši tako lepo, da vpliva Delo nadobudnega mladega slikarja Mateja Kogovška. Foto: Valči Kavčič ANDREJ LEVSTIK/ SAMOUK »Trenutno delam iz bakra, tehnika ciliziranje. Tako je bila narejena tudi Vaška situla. Moja zamisel za delo danes je povzetek arhitekturnih detajlov vasice Zavratec. Motive sem narisal na pločevino, jih utolkel s kovinskim dletcem v baker. Delo bom dal na razpolago organizatorju za razstavo. Na željo jo lahko tudi podarim kraju, ali pa ponudim vodkup.« TOMAŽ MAVRI N/ KIPAR SAMOUK, KOČEVJE Po končani srednji gozdarski šoli v Postojni seje zaposlil na gozdnem gospodarstvu Kočevje. Danes pa dela v podjetju Recinko d.o.o., podjetje za rehabilitacijo invalidov. Rad vzame v roko kos lesa in iz njega prav na hitro naredi podobo. Čuti in pozna les, ga oblikuje v najrazličnejše poteze mehkosti in grobosti hkrati. V Zavratcu smo vsi občudovali njegovega orla, ki je v pol čepeči pozi pristanka, še držal razpeta krila in s pogledom kazal na moč svojega kljuna. Pravvsem seje zdel imeniten in roparicaje nekako postala lepotica kiparjevega delavčasu naše likovne kolonije. »Tu je bilo lepo, krasno, domače, prvobitno«, je še dejal s stiskom roke ob slovesu. VIDOVIČ STANE/ KOČEVJE »Sem ljubitelj likovnega ustvarjanja in najraje slikam vtehniki pastel. Zakaj pastel? Pravzaprav ne vem. Sem še »nov«, dva meseca nekako živim v tem delu, poskusim to in ono. Počasi bom »šel« na akril, čez pet let na olje, kasneje pa si bom kupil motorko in kiparil z lesom... Sem prvičvkoloniji.Jezanimivo. Obdruženju spoznavam nove tehnike in dobivam delovne nasvete. Idej imam veliko. Zavratec ima polno portalov, starih hiš in okolje, ki človeka impresionira!« MARKO MAKAROVIČ/STROJNIK/SVOBODNI UMETNIK /ANHOVO »Zavratec?« »Fajn« narava, mir, ravno prav pihlja, obroki hrane v naravi, dobra družba, novi ljudje, mešana družba... Eni smo manj umetniki, drugi so bolj umetniki. V teh dneh sem naredil tri izdelke. Na prvem je vaška cerkev, na drugem skedenj, tretji Slikar Rafko pri Matjažu. Foto: Valči Kavčič pa mi je uspel ob pomoči Dijane in Katarine. Predstavlja vas Zavratec v celoti, nanjej smo upodobili pravvse za vas značilne elemente. Da ne pozabim, tu se mi je dopadel tudi sladoled, ki gaje Familly Frost pripeljal prav gor na vrh griča! Dopade se mi, da smo smeli tako ali drugače pomagati pri organizaciji in izpeljavi risarske kolonije. Občudujem »gozdno bivališče« najmlajših udeležencev likovne ustvarjalne kolonije. Poleg »nadzemnega»bivališča si utirajo pot tudi pod zemljo! To ne vidiš povsod!« MARKO VEHAR/A VTOMEHANIK/OGLAR/ZA VRATEC »Od kar ljudje pomnijo, se je vZavratcu kuhalo oglje. Danes mladi ohranjamo tradicijo zgodovine, tako davčasu slikarske kolonije zakurimo kopo in jo budno pazimo, da nam do zaključnega dne ne ugasne. Oglje skuhamo v tem času, največkrat ga kasneje porabimo za peko mesa na žaru. Tako da bodo čevapčiči zadišali po zavraškem oglju na dan razstave del v naši vasici. Kar pridite, tudi za Vas bo kaj ostalo!« MILAN VLAŠIČ/STROJNI TEHNIK/SLIKAR/KOČEVJE Je vodja Društva ljubiteljev likovnega ustvarjanja Kočevje. Pripoveduje mi, da mu kolegi pravijo, daje od prevzema funkcije za veliko kilogramov težji! (Ne povem za koliko!) Po moji presoji mu tovrstno delo koristi, saj je »kilaža« po videzu ravno pravšnja! »No, moje deloje, da organiziram razne delavnice in tečaje. V društvu, ki živi že tretje leto, imamo petindvajset članov, od kateri je petnajst aktivnih. Ustvarjamo ob Kolpi, saj v svojem svetu umetnosti iščemo naravo in njeno prvobitnost. Poleg klubskih srečanj se veselimo tudi srečanj ob šanku, saj nam samoukom pogovori in mnenja drugih prinašajo nova vedenja. Druženje povezujemo z umetnostjo in smo nosilci kulturno umetniškega dogajanja v Kočevju. Imamo se dobro in veseli smo, da smo prišli vZavratec!« ROMEO STUBELJ/PROF. LIKOVNE UMETNOSTI/ VRTOJBA »Tu se počutim že domač, imam prijatelje, delamo si usluge, sodelujemo v delu. Tu je najlepši kos Slovenije. Počutim se sproščeno, prijetno in prisrčno, počutim se kot na izletu«. MATEJA TREVEN/EKONOMISTKA/ROVTE »Tu sem, da malo preizkusim svoje umetniške želje. Takšna ustvarjalna kolonija nam pride prav za popestritev vsakdanjega življenja. Odmisliš svoje delo, rišeš...« Ob pripovedovanju je risala risbo z ogljem. Zdelo se mi je, da so črte ostro kotiranega črnega pisala kar samodejno prenašale vaško podobo na kos papirja. JOŽE LAZAR, ZAVRATEC 16/DELAVEC/ZAVRATEC Jeaktivenčlan KD Zavratec.Tedni jeskrbel za vse. Pravi ekonom včasu delovanja likovne kolonije. Organizator, ki vedno pristopi k delu. Aktiven ne samo za sebe, temveč postori tudi dela drugih. Tabor gaje v teh dneh imel za svojega, tako da: »Jože..., Jože?...«, je vedno pritekel in želeno naredil. VALČI K A VČIČ/UČITELJICA/IDRIJA Po mnenju nekaterih naj bi Zavratec dobil ime po »za vrati« ... Prav »vrata« so označila mojo prvo kolonijo v življenju, tu v Zavratcu. Zakaj? ... Boječe sem vprašala spoštovanega slikarja RafaelaTerpina: »SeVam smem pridružiti na Vaši poti današnjega ustvarjanja?« »Sevide«, je z idrijskem naglasom in z nasmeškom na obrazu sprejel mojo družbo. Namenjen je bil kstarejši hiši, »PrMatjažu«. Mikal gaje lep hišni portal, kije nosil častitljivo letnico. Lepo oblikovani listni vejici sta krasili vratna vogala, ki stas sredinsko reliefno rožo še poudarjala mik in čar starodavnega umetnikovega dela. Prav to nastajajoče delo umetnika, v pastel tehniki, se bo trajno zarezalo v moj spomin. Radovedno in nestrpno sem kot otrok spremljala prve črte risbe. Vedela, da bodo druga za drugo skladno vodile v poznano popolnost, skladnost Trpinove rovtarske motivike. Ob nastajajočem delu se mu je risal na obrazu rahel nasmešek in zadovoljstvo umirjenega in rahlo ponosnega ob pogledu na lepo uspelo delo. Skorajda je bila slika končana, ko so vrata (zopet vrata), v katera sva že dalj časa oba strmela, dobila za trenutek drug odsev, premik in skoznje je stopala gospodinja. Vesela, nasmejana zadovoljna, s kančkom zadržanosti je nama ponudila na pladnju prineseno kavo. »Mmmm, kafje...«, je rekel Rafko in ga željno popil. Prisrčen klepet o risanju, koloniji in vremenu je dalo čutiti, da so ljudje tega veseli. Mimoidoči so strumno pozdravljali, nekateri z glavo, drugi kar tako, kot da se že leta poznamo. Zato me ni začudilo, ko je Rafko vprašal gospodinjo: »Bi mi pokazala tudi notranjost hiše?« O, seveda namaje brhka gospodinja takoj namenila sprehod po novem, zelo lepo obnovljenem delu stare hiše. Ob sprehodu v še ne obnovljenem prostorju paje slikarja navdihnili »buhkau kut«. V prijetnem vzdušju, klepetu gospodarja, gospoda Mirkota in gospodinje, gospe Marice, smo spremljali nastanek nove slike... »Vrat« še ni konec! Drugi dan sem tudi sama odšla pred ta ista vrata. Le daje bil ta pastel moj prvi. Da so bila ta vrata, moja prva risana vrata. Ta ista, ki sem jih dan prej občudovala, od prazno nastavljenega lista, do umetniškega dela slikarja, akademika gospoda RafaelaTerpina iz Idrije, so »krasila« tudi moj list, le da sem jih danes vesela zato, ker me spominjajo na mojo prisotnost ob delu umetnika, človeka, s katerim je skozi njegovo delo, velik del že porušenega »Rovtarskega sveta«, ostal živ! Izkoristila bi priliko in se vsem zahvalila. Z Vašo dobroto, izvirno preproščino ste mi osvetlili portale tudi drugače. Kersem se imela lepo, si želim, dase mi ne bi te vrste vrat nikoli zaprle! Upravni odbor KD Zavratec ZAHVALA Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so kakorkoli pomagali in sodelovali pri izvedbi letošnje likovne kolonije “Zavratec 2004”! MEŠANI PEVSKI ZBOR ZAVRATEC Karmen Kogovšek Vsak človek mora v življenju najti nekaj kar ga veseli. Torej ni čudno, dase vZavratcu na koru zbiramo tisti, ki prisegamo na zborovsko petje. Prepričana sem, da nas vsi dobro poznate, saj vse praznike in vsako nedeljsko mašo skušamo obogatiti s (čimbolj!) ubranim petjem. Veste tudi, da se naša zasedba od časa do časa spreminja in pravje, da omenimo, da smo pred kratkim dobili nove okrepitve. Od novembra naprej, se namreč lahko pohvalimo še z dvema sopranoma, altom in tenorjem. In seveda bodo zaradi te omembe v članku, še naprej vestno hodili na pevske vaje in ubogali našo zborovodkinjo Polono. Res, daje naše prvo in najpomembnejše mesto nazavraškem koru, a kljub temu že kar nekaj let nastopamo tudi s posvetnimi pesmimi, tudi na večjih odrih od domačegavgasilskem domu, kjer navadno pojemo ob kulturnih praznikih. Nastopamo torej tudi na občinskih revijah, raznih koncertih... Kakorlani, smo bili tudi letos vabljeni k sodelovanju na Idrijskem čipkarskem festivalu. To je za nas lepa priložnost, da se pokažemo širši publiki, zato smo vabilo sprejeli. Četudije bil to čas počitnic in se takrat navadno radi malo oddahnemo od vsega, pevci tudi od petja, pa smo vseeno poprijeli za note in se pripravljali na nastop. Ko smo na dan otvoritve festivala, 20. avgusta stali pred veliko množico ljudi, je bil naš trud poplačan. Družno z zborom iz Črnega Vrha in pihalnim orkestrom Idrija smo zapeli Slovensko in Evropsko himno, sami pa pesem Alda Kumarja v idrijskem narečju: Drimala. S svojim nastopom, kot tudi s samo prireditvijo smo bili zadovoljni, zagodlo nam jo je le vreme, a še to na srečo šele po končani otvoritvi. Takrat smo bili vsi sodelujoči na prireditvi in razni lokalni veljaki, vabljeni na idrijski grad Gevverkeneg, kjer so nas pogostili z idrijskimi žlikrofi, torto... Tako smo zaključili svoj drugi nastop na Čipkarskem festivalu. MPZ Zavratec med nastopom v DSO Logatec. Foto: Marica Lehman 15. septembra smo izvedli koncert v Domu upokojencev v Dolnjem Logatcu, kjer so nas zelo lepo sprejeli. Izbrali smo primerne pesmi iz svojega repertoarja, nekaj cerkvenih, nekaj posvetnih in s petjem razveselili svojo publiko, ki se nam je za obisk lepo zahvalila. Ko smo se po pogostitvi odpravili domov, smo bili zadovoljni, saj smo naredili dobro delo in osrečili marsikaterega ljubitelja ljudskega in cerkvenega petja. To bi bilo na kratko vse o dogajanju v našem zboru zadnjega časa. Naj omenim le še to, da tudi zdaj zavraški cerkveni pevski zbor ne počiva. Se vedno se redno tedensko dobivamo na pevskih vajah, kjer se pripravljamo na Božič in revijo zborov idrijske občine, sproti pa skrbimo, da s čim lepšim petjem sodelujemo pri vsaki nedeljski maši. Kajti, kot nas napovejo na vseh naših nastopih, je to še vedno naše glavno poslanstvo. S PESMIJO SMO OBISKALI STANOVALCE DOMA STAREJŠIH OBČANOV V LOGATCU Renata Kogovšek V sredini meseca septembra je naš cerkveni pevski zbor, pod vodstvom Polone Gantar, nastopil za ljudi iz omenjenega doma. Že dolgo smo se o tem dogovarjali, a mojster čas jo je vedno urezal po svoje. Pa vendar je le napočil ta trenutek 15. septembra, ko je naš zborz veseljem stopil pred lepegaželjne stanovalce te hiše. Varovanci DSO Logatec. Foto Arhiv Doma starejših občanov Logatec Po uvodni pesmi »Dobro jutro Bog daj« nas je toplo pozdravila gospa Alenka Curk, v.d. direktorice. Sledil je lep izborumetnih in ljudskih pesmi, vmesni prostor pa smo požlahtili s starimi slovenskimi modrostmi, ki so se vsebinsko nanašale na pesmi. Na obrazih poslušalcev je bil nasmeh, bile so solze. Skupno smo na koncu zapeli še: »Kol’kor kapljic, tol’ko let«. Namen je bil dosežen: pesem je šla iz src v srca. Vsi pevci in pevke smo si bili na koncu, ob slastnem prigrizku, ki so nam ga pripravile pridne domske kuharice, istih misli: kako malo je potrebno, da razveseliš sočloveka, da mu polepšaš uro, dneve,... Kersem tam zaposlena, sem bila priča in »sprejemnik« za utrinke veselja in zahvale od ljudi, za tako lepo prireditev. Besede kot: »kako je bilo lepo«, »čestitam, čestitam za tako lep nastop!«, »se prav vidi, da hočete nekaj dati iz sebe«, so bile v naslednjih dneh stalnica poleg pozdrava, ko smo se srečevali. Že snujemo načrt za naslednji obisk... OGLARSKA NEDELJA V IDRIJSKIH KRNICAH Tomaž Mivšek Pa smo tam. Nujno je bilo potrebno nabrati skupino, ki bo zastopala naše oglarje v Idrijskih krnicah. Večino agitacije je uspešno opravil vodja oglarjev Marko Vehar, tako da smo se v homogenem in številčnem zastopstvu odpeljali. Pa ne samo mi, v naših drvečih pločevinah seje našlo dovolj prostora tudi za kakšen gvant in klobuk z luknjico na sredi pa sekira, rančon... Skratka obetalo seje ne samo postavljanje kope, ampak pravo garanje na tisočih metrih nad morjem. Prijetna dolinicaje vabila, da se spustimo vanjo in se pridružimo veseli druščini, ki seje pošteno zabavala. Žeje niso trpeli, a koza ki je prejšnje leto pošteno zagodla obiskovalcem s svojim pobegom v gozd, je tokrat veselo meketala v ogradi in vabila obiskovalce, naj vendarle uganejo, koliko tehtajo njeni prelepi rogovi. Kdor ni imel sreče s kozo jo je gotovo imel pri zabijanju žebljev v bukov hlod, kjer ni bila pomembna moč temveč tudi pamet. Temperatura seje bližala vrelišču, žrebali smo startna mesta in se pognali nad bukov tršek, ki so ga organizatorji posekali samo za nas. To, da so bili trški različno debeli in veliki, ni posebne omembe vredno, temveč to, da tekmovalci niso smeli niti malo goljulfati. Postavljalo seje vprašanje, kako skriti odvečno listje in vejevje, ki nikakor ni hotelo zlesti pod zemljico na kopi. Naši trije tekmovalci Simon, Jože in Marko so se morali pošteno potruditi, da so vse direktive uresničili kot se zagre. S tako dobrimi tekmovalci seveda dober rezultat ni mogel izostati. Tretje ali drugo mesto od devetih ekip ni kar tako, na kar ni pozabil naš kuhar Ivan ter ekipi pripravil izvrstne makarone. Prav slednje, pa so nam očitale sosednje ekipe. V kuharjevo mojstrstvo ni podvomil nihče, temveč brez kuharice, le kaj nam je padlo na pamet? So pa sosednje kuharice prav veselo kramljale z našim kuharjem. Kdo ve, morda so si izmenjali še kak recept? Žiga žaga poje žaga. Foto: Jože Lazar Z. 16 Po opravljenem tekmovanju je sledila zabava z golažem, kapljico in plesom. Najmočnejši pa so se še pomerili v metanju špevt - metrovcev. Tu pa so se začele dogajati že čudne stvari. Resje, daje nad dolinico padel mrak in je hladna sapica silila k dolgim rokavom, so špevte letele po zraku kot japonski mi-kado. Nekatere so zašle izven tekmovalnega igrišča, spet so druge veselo poplesavale po zraku kot suhe snežinke in le redke so vzdržale pravo smer in dosegle solidno dolžino. Iščoč špevte seje marsikateri posameznik izgubil v okoliški h teminah. Vendar, kar je lepo tudi mine in vesela druščina je kmalu pristala na domačem dvorišču in uspešno dokončala še eno oglarsko epopejo. Ekipa vseh ekip. Foto: Jože Lazar Z. 16 EDVARD KOCBEK - JUNAK NAŠEGA ČASA Tomaž Mivšek Nekdaj diskriminirana in eliminirana osebnost Edvard Kocbek praznuje letos stoto obletnico svojega rojstva. Rojen vSv. Juriju ob Ščavnici. Bilje svojevrstna osebnost razpeta med divjimi leti dvajsetega stoletja. Bil je neke vrste idealist, oziroma bolje rečeno človekzvisokimi ideali, ki se ni zadovoljil zgolj s kruhom in igro. Svoje svetovno nazorstvo je udejanjil na večjih področjih. Kot najbolj poznan in uveljavljen je v vlogi pesnika, esejista, prevajalca in romanopisca. Romanistiko je izpopolnjeval ne samo na domačih univerzah ampak tudi v Berlinu, Lyonu in Parizu. Že od mladosti je bil zelo religiozen človek. Njegov oče je bil mežnarv domačem kraju, zato ni čudno, da se je v cerkveno življenje zelo dejavno vključil in stopil v bogoslovje. Zaradi visokih idealovje v njem zaman opozarjal na napake v ustanovi, zato je iz bogoslovja protestno izstopil, ter se oddaljil od tradicionalnih cerkvenih krogov. Za svoje delo pa si je izbral prenovo slovenske družbe, temelječo na krščanskih vrednotah. Tako so nastali Krščanski socialisti. Pravtu pasejeznašel med dvema ognjema. Na eni strani cerkev, na drugi strani pa komunistična partija. Tokzgodovine gaje potisnil v neizogiben položaj, ko seje moral eni od teh dveh straneh pridružiti v boju proti okupatorju. Izbral je sodelovanje z OF, katere ustanovni člani so bili tudi krščanski socialisti, predvsem zaradi spora s cerkvenimi krogi, na drugi strani pa je predvideval, da lahko krščanski socialisti dajo neko svojo človeško noto OF. To pa se je kasneje med vojno pokazalo kot popolnoma zgrešen idealizem. Komunistična partija je z dolomitsko izjavo dosegla od drugih skupin OF, da se odpovedo svojemu javnemu nastopanju in agitatorstvu in se pridružijo komunistični partiji. Edvard Kocbek je bil osebnost, ki je v OF igrala pomembno vlogo. Zaradi rešpekta, so mu dajali bolj ali manj pomembne vloge in tako lažje izpeljali komunistično revolucijo. Bolj ko je revolucija dobivala svoj epilog, bolj obrobne funkcije so mu bile dodeljene. Po koncu vojne se je pritisk nanj samo še stopnjeval. Zato seje 1951 po objavi zbirk novel Strah in pogum, dokončno razšel s politiko Fronte. Tako so ga prisilili k političnemu odstopu, ter ga za dvajset let pahnili v zapor njegovega stanovanja. Deležen je bil mnogih zaslišanj, prisluškovanj, pregledov stanovanja. Skratka bilje nadzorovan razredni sovražnik, ki v javnosti ni mogel objaviti niti enega samega članka. Kljub psihični agoniji ni odnehal. Tako so njegovi Dnevniki, Tovarišija in Listina najpomembnejša človeška in zgodovinska pričevanja o slovenski človeški stiski v vojnih letih. Bil je prvi, ki je javno sprožil tematiko povojnih pobojev in zahteval jasen odgovor. Vendar je proti koncu življenja doživel delno vrnitev v javno življenje. Zaradi dobrega imena Jugoslavije v svetu je prejel Prešernovo nagrado za književnost, ki si jo je moral deliti z Miškom Kranjcem, kar ni v navadi, da si deliš nagrado. Sledile so objave njegovih pesmi v pesniških zbirkah, medtem ko so njegovi prijatelji doživljali enako usodo kot on pred tem. Edvard Kocbek je pred drugo svetovno vojno veljal za enega najvidnejših poznih ekspresionistov katoliške smeri (pesniška zbirkaZemlja, 1934), povojni pa religioznemu eksistencializmu, njegova poezija seje oddaljila od stvarnosti in postala bolj intelektualna, refleksivna in filozofsko meditativna (pesniška zbirka Groza 1963). Pesmi vsebujejo občutja tesnobe, strahu in svobode, željo po resnici in njenem izrazu. To je izražal tudi v svojih novelah (zbirka novel Strah in pogum 1951). V svoji slovstveni smeri, »Kocbekova nova stvarnost« - mistični realizem, misteriozni aspekt sveta, se Kocbek vrača nazaj k predmetom, naravnim oblikam. Narava je prastari prostor človeškega bivanja. Tej smeri pa se najbolj približujeta prozna besedila Luči na severu in Krogi navznoter. Močna rdeča junca gresta počasi po cesti, kakor da nevesta, da vlečeta breme. Kola se pregibljejo s počasnimi sunki, veriga visi pred levim zadnjim potačem in se maje brezglasno in venakih zamahih, kakor bi ne hotela motiti soglasja. Juncema kapa skozi nagobčnik peneča se slina in pušča tanko modro sled z okroglimi vozli. Rdeča blesteča se kožajima toplo diši. In ko s sanjajočim voznikom stopata v gozd, se zdi, da izginjata za večno. Čez nekaj časa vidim rdečajunca, Kako kimata iz gozda po hribu navzgor. Nič se nista spremenila, v tej mirni zemlji ni časnosti. (Edvard Kocbek, Močna rdeča junca gresta, pesniška zbirka Zemlja) Literatura: Jože Zadravec. 1997: Odsevi in obzorja. Salve d. o. o. Ljubljana. Marko Rijavec Pesem o prascu je bogoslovec. Trenutno je na “praksi” v naši župniji, sicer pa je tudi brat našega sovaščana Roberta Rijavca. Tokrat predstavljamo nekaj njegovih pesmi iz njegovega, kljub mladosti že obsežnega pesniškega opusa. Pesek. Obala. Mladostje pesek. Pesek beli na obali. Zibel morska pena. Mati svetlo sonce, oče veterje krilati. Roke tvoje volja. Lonček in lopatka smer, način, kako mladost živiš. Lepje,sončen dan. Usedeš se med školjke, v pesku biseri ti zakopani. Pogledaš levo, desno. Potem začneš, prebiraš pesek na obali, iščeš pravega. Sonce sveti, veter pesek ti prebira. Najboljšega izbereš, najbolj pravega, prav zate. Moker, suh, sprijet? Grob, ki rani prste, ali mehek kot poljub? Kakršen ti pač ugaja. V lonček ga nabereš, gledaš jasno z njim v svetli dan. Ali ga miže potlačiš. In školjke zbereš, najlepše ti trenutke, slike. Potem potičko narediš peščeno. Postaviš obnjo školjke in z lopatko pogladiš. In si ponosen nase. Ponosen na potičko gladko, školjke krasne. In pride čas, da greš. Udari časa slani val, podre potičko, strese školjke. Potem potičke ni. In z ladjo greš naprej, v kraje tuje, na obalo kamna. Ko žejen si, vodo zajameš. V grenkobi spet občutiš sladki pesek iz potičke. Pa školjke? Ha, skril sem jih vžep srca! O, bwogi p rase! Tiebeimajusamozaen par klobase, pousvvod te imajo vzobieh, gnil in usmrajen si vvseh očieh. O, prasc ti moj premili, nobeden se te ne usmili, nikirza tiebe ni pravice, s tiebe čeju nar’dit’ samo krvavice. Enu nwoč sem slišovv, k so vvod tiebe goworili: »Bejžte, prasci!« vtemno nvvočso vpili. Pomislu sem, kej prasc bi delovv u sobi, kej tvvo, da si v svinjaki, tiebi se spodvvobi. Prasc, vse, karlohko ti rečem, je hvala, da twoja rodbina se na bo predala. Še naprej ti bvvodi z nami, da po hramah visieli boju pršuti nu šalami. Moje misli Kakor luknje na Krasu so tihe moje misli. Kakor v strahu pred temo se oklepajo stebel zlatih trav. Moje misli so misli o svitu, o srcu človeškem, o tebi. Gledamjih, vsakdanjih srečam, a nimam poguma, da vprašam ... Tako so težke moje misli, oj, pretežke za moja ramena. Moja ramena so rujno grmovje, rdeča od krvi in sonca. poln.želj@so.net Želim si pisanih dreves in dnevov, ozaljšanih z obzorji zlatih stebrov. Želim mehkobo zvoka morske pene, želim ... da ne pogine od samote nekdo, ki pričakuje te lepote. Da ne cvetlica v vazi mu ovene, da si krog svojega vratu ne dene vrvi. Da vstane, gre po te dobrote. Zavojčki drobne sreče so, kot seme, ki kvišku dvigne cvet, da k nebu krene. Želim ti, da bi danes znal živeti! Napišem to, podpišem LP, Marko, na »pošlji« kliknem, čakam; kot da barko papirnato sem k tebi dal leteti... Kakor stara stopnica iz mahagonija Cel dan v vinogradu. In ko prideš nazaj, v soju zvezd zajoče srce kakor stara stopnica iz mahagonija, čez katero greš vsak dan trikrat. Obrazje nem. Od toče razbrazdan. Ožgan s sladkostjo sonca. Potegneš kretnjo roke čezenj. Kakor bi pobožal staro stopnico iz mahagonija, čez katero greš vsak dan trikrat. Srce si zakopal vzemljo, roke pustil na listih zelenih. Noge so borne. Svojega vina da spiješ kozarec, zdržijo, da zapahneš vrata za sabo. Srce se v hladu spočije. Kakor krvavo rjavi les stare stopnice iz mahagonija, čez katero si šel zadnjič. Psalm 151 Temnaglobel in ves ta masaker. In ti, Vzvišeni, na strehi neba, v kleti zemlje, med sodi krvi, med stebri hiše. Ti vzvišenim očem kamen spotike, zaprtemu srcu mogočni ključ, stisnjeni dlžni nežni poljub. Ti meni veterv podivjani megli, meni domač materin pogled, meni beseda za sladek spanec v temni globeli in vsem tem masakru. Večerja Tako belaje noč, nocojšnja noč, kot prt na oltarju. In kam naj gre človek s črno senco na hrbtu? Naj se potuhne vžgoči belini? Tako belaje noč, tako bela, da se vpije vate. Da te presrka. Do srca. Srca ne. Srce ostane rdeče. Rdeče in majhno kot kaplja krvi na belem oltarju. Potem pride beli sel in pogrne prtič. Pobriše rdeče kaplje v kozarec, pospravi bela telesa na krožnik in se začne sveta maša. Veronika Hatlak Janez Gantar ZDEJ AVTO MAGAZIN! Zdej je bil nov lit. Zdej bo nov lit. Zdej sm bla mlada. Zdej bom stara. Zdej me pojezi, zdej se mi vse posveti. Zdej imam, zdej nič več ni. Zdej bom naredila, zdej bom še mal odložila. Zdej bi šele provg'vorila. Zdej pa bi še glavo skorzgubila. Zdej se bi pa p rov zmenila. Kej bo pa zdej? Kerje blo takčudn prej. Jej, jej. Vse je bi prej. Joj, kej bo pol. Je zdej? Vse je pol in prej. Kdaj bo? Zakaj nikol ne vem, kdaj je zdej? Le zdej je moj in bo še naprej! Dokljerne bom šla u krej. Kadar berem avto magazin, vem, da sem še živ. Kadar avtomagazina ne bom več bral, takrat pa vem, da bom umrl. PESNIK! Pesnik sem od nog do glave. Pesmi pišem rad, vam polepšam dan in da se počutim boljše volje. Rad igram na kitaro, vam za zabavo. S kitaro se razvedrim, da se ves razbelim. RAZGLAS! Razglas, razglas! Prišlaje dobra baba vvas. Ima lep dekolte, pa nogice kot mlada srnica že. Razglas, razglas! To je dobra novica za fante vse. Brž pridite gledat jo, saj vam nič ne bo hudo. Resje lepa, kot kraljica, da pozab’te, kje se gre na Peca. Razglas, razglas! To je konec pesmi za vas! Olga Vehar Seme nove pomladi Izsuhihzrelih bilk z mogočnih dreves v vetru odletava in pada seme -up prihodnje pomladi. Sneg ga bo prekril, ne pazamoril, še bosta ozelenela in zacvetela trata in planina, še se bo smehljala pomlad. Iz umirajočega semena, ostane dobro seme, za drugo pomlad, cvetje za planine in zeleno livad. Narobe svet Oj lepi svet, veseli svet, danes si narobe svet, hčerka po hiši okrog se vrti, sin ne ve kje se gaglavadrži. Mati danes s sladkorjem soli jed, oče leži za pečjo brez besed, pri hiši le muc ima brihtno glavo iz lonca krade sladko smetano. - , .. ' *• t ■ rMf k ••• ■ d:- , riti#** ** 1* 'sv?' ■■ ■ m « — 'W., v ■ \' . k j fv, mjovA&mv* -***'*■** * o /lArVer rt p %Xio+rt^/i'\ ; HX( fyi> JX* stL , Kcociši£^ NEPOVABLJENI GOSTJE LEPO JE NA DEŽELI! Olga Vehar Jože Lazar, Z. 16 V goste gremo kadar smo povabljeni, se lepo oblečemo in se usedemo za mizo, kamor nas gostitelj povabi. A glej ga zlomka! K meni so prišli kar nepovabljeni gostje in to celo ponoči, tako dajih nisem mogla niti videti. Kar sami so si postregli s hrano, kije ostala od kokoši. Zvečersem videla, da je kokošim nekaj ostalo, zjutraj paje bila kurja kastrola polizana do zadnje mrvice. To seje dogajalo kar nekaj časa. Nisem mogla priti do zaključka, kdo to počne na svojo pest. Neki večer pa grem ven, ko je bilaže trdatemain prižgem luč, ravno takrat, ko se zunaj pred vrati lepo sprehaja moj nepovabljeni gost. Ko je posvetila luč, seje malo začudil, skril svoj rilček pod ostre bodice, malo počakal tako skrit, nato pa zopet pokazal svoj smrček in veselo odkorakal. Medtem sije mislil, človek, ti me kar glej, jaz grem na svoj o večerjo če je tebi prav ali ne, me prav nič ne briga. Jaz sem lačen in pika. Pa ugasni že vendartisto luč, jaz se lahko navečerjam tudi v temi. Saj bom čisto pomil kastrolo.To se vendar spodobi, saj nisem kakšen malomarnež, ki pusti za seboj pravo razdejanje. Ko pa grem nekega dopoldneva ven, zagledam pred hišo sredi belega dne lep ježev sprevod. Ti so bili bolj korajžni in niso čakali noči. Naprej je korakala mama ježevka, za njo pa trije mali korenjaki ježki. Za hip malo strahu, ko so me začutili, in hitro skrili svoj smrček. A strah je hitro minil in nadaljujejo svojo pot. Enega malo potipam, kako ostre bodice ima. Ježek se malo prestraši, nato pa si misli: »Človek, pusti me na miru, da mi mama ne uide izpred oči. Potem se bom pa izgubil. Daj mi mir, da grem svojo pot.« Jaz sem seveda bila radovedna, kje imajo svoje dnevno zavetišče in sem jih opazovala, kam jo bodo mahnili. Spodaj pod hišo raste grm ribeza, kijezelo naširoko razraščen in ima veje čisto pri tleh, okrog paje še malo ograje, ki varuje še nekaj rož pred ostrimi kremplji kokoši. Tam so našli čisto miren kotiček za svoje bivališče. Zakaj bi hodili daleč stran v grmovje in gozd, če je varen prostor bližje, da smo lahko prej na večerji ali na zajtrku, kar smo bolj potrebni. Človek bi rekel, da živali nimajo pameti, paje dostikratobratno. Zdaj je zima tu in moji nepovabljeni gostje so odšli nazimsko spanje. Spomladi pa spet na svidenje! Pred kratkim sem v nekem časopisu prebral takle oglas: Iščem stanovanje brez hrupa! Sam pri sebi sem si mislil, kako ubogi morajo biti meščani, še spati ne morejo. Kako dobro je, da živim na deželi, kjer ni takšnih in drugačnih »nesreč«, ki kalijo nočni mir. Tu imamo pse, mačke, vrane, srake, škorce...Kdo bi sejezil na psa, ki čez dan spi spanje pravičnega, ponoči pa pretegne svoje pasje kosti in prisrčno pozdravi prijatelje, ki mu odzdravljajo? In kdo bi zameril mačkonu, in njegovim ljubezenskim izpovedim svoji muci, pa čeravno pod mojim oknom? Ali pa komarju, ko se vsede na nos, če ta moli izpod odeje? Ku ku, ku ku odmeva iz gozda. Seveda štejem ena, dve, tri...in konec. V duši me stisne: torej bom živel samo še toliko let. Da jih le dobro izkoristim! Iz otožnih misli pa me že prežene trkanje. Trk, trk, trk...le kdo tako trka? Pa se že spomnim na žolno. Lačna je, pa si išče svoj zajtrk. Vranaje lepa ptica. V krakanju jo prekosi le še sraka, ki zareglja kot strojnica. Včasih so tako rekli, da se dereš kot sraka. Že opazim jato škorcev. Bojni napad na češnjo, ki jo z bojnimi kriki oropajo do zadnje češnje. Kadar zapoje petelinji zbor, žabji utihne in začne zbirati moči za nov nočni koncert. Za tem se zbudijo ptice pevke, pojavi se jutranja zarja in moje oči se široko odprejo. Nekje v daljavi je slišna pastirska piščal, kravji zvonček... Napovedovalec na radiu pa mi zaželi dobro jutro in uspešen dan. Zbrala: učiteljica Tanja JAZ, ŠOLSKI MINISTER KARIN, 1.r. devetletke: Kdaj rada pridem v šolo, kdaj pa ne. Všeč mi je, ko rišem, pojem, se igram. Smotano paje, ko letijo vsi na malico in te skoraj poderejo. TADEJ, 1.r. devetletke: Rad pridem, kerse lahko igram, pišem, rišem. Mize pa bi premaknil na drugo stran, da bi bilo na eni strani čisto prazno. Tam bi se igrali. Strop mi ni všeč. Po njem bi narisal traktorje, hiše, tetke in krave. GAŠPER, 2.r. devetletke:\/šolo rad hodim, kerse kaj novega naučim, malo se naigram. Rajši bi, da bi bili v šoli do 13.00 in takrat imeli likovno vzgojo. ANA, 2.r. osemletke: Srednje rada pridem. Ni mi všeč, ker je treba tako zgodaj vstati. Rada bi imela čisto svojo mizo, več odmora in telovadbe. Vsak bi moral več pospravljati za sabo in imeti ošiljene svinčnike. Tudi nalogje veliko. BLAŽ, 2.r. osemletke: Jaz kar rad pridem, da se kaj naučim. Najraje rešujem v Računanje je igra. Maliceje dovolj, športna vzgoja mi je tudi všeč. Imamo pa premalo miz in omaro bi prestavil k vratom. DAMJAN, 2.r. osemletke: Fino je, da se kaj naučim, pa ker je telovadba. Želel bi si igrati rokomet. Malica je dobra, pa slovenščina in matematika, pa ko gremo na sprehode. Veliko računalo bi dal ven, ker nam je v napoto. Mize bi postavil tako, da bi vsak sedel sam. LARA, 4.r.: Še kar rada imam šolo, imela pa bi več odmora, glasbe in več igerzunaj. Malicaje super, imela bi še več knjig in učnih listov. BOŠTJAN, 4.r.: Kakor kdaj mi je. Najrajši imam likovno in športno vzgojo in všeč mi je, ker je lepo pospravljeno. NIKO, 4.r.: Saj je fino. Matematiko bi takoj črtal in pouk bi se moral začeti kasneje, ob 8.30. Želim, da bi pri glasbi več plesali (saj vem, da drugi nočejo) in imeli še več knjig. Všeč mi je, da so slike obešene kot perilo. ŽAN, 4.r.: V šolo... kakor kdaj. Odvisno, če sem zaspan. Več telovadbe in knjig bi rad in da bi delali še več slikza na »štrik«. MATEJ, 4.r.:Tudi - kakor kdaj, odvisno, koliko sem zaspan. Drugače pa enako kotŽan in želim, da bi delal plakate. V VAZICI Tadej Kogovšek (1. razred): SOVA Karin Menegatti (1. razred): JAZ SEM ŽIRAFA Jaz imam vrat, ti pa ne. Pa ne moreš jesti trave, kersi premajhen. Jaz imam dolge noge, ti pa ne, pa ne moreš hoditi! Jaz sem važička, ti pa ne! Pa boš hodil, ko boš velik in ti bodo zrasle noge. Jaz znam leteti, ti pa ne. In imam kljun, da te lahko špiknem! Imam take roke, da lahko letim po zraku. Nobeden me ne more uloviti, tebe pa lahko. NEKEGA OESEN SKEčA DNE S HO SE' S PRIJATELJI LARO,.ZALOM IN BLAŽENI I ODLOČILI, DA Sl ZGRADIMO BARKO. ČEZ NEKAJ DNI SMO L.ODPLULI. J* KMALU SMO PRISPELI NA NEKAK'" ONO. CEDILO, IZ NAŠE BARKE SMO KMALU ZIZtOPILl TAKOJ, KO SMO ,T|ZTOPILL SMO ZAGLEDALI ČUDNO JAMO. IZ JAME SE JE KMALU* PRIKAZAD DINOZAVER. IN BLAŽ JE ZAGLEDAL SE 2 LETEČA DINOZAVRA. VSI SMO TAKOJ LETELI. SKRIL! SMO SE ZA DEBELO LIPO, TODA MOČNI DINOZAVER 00 JE ZLAHKA PODhU TEKLI SMO NAPREJ. ZBEŽALI SMO NA BARKE C JESENSKE UGANKE IN PESMI Hruškadebeluškaje padla vsakdan dol na tla. Ježekje prišel in jo pojedel in bilje vesel, kerje tako dobro kosilo imel. Še večjih je pojedel, da jih kdo drug ne bi snedel. (Karin, Tadej) Vevericaje prišla vsakdan na drevo. In vsak dan je šla iskat lešnike. Z repom je pometla liste. (Karin, Tadej) MALI JEŽEK Mali ježek seje odpravil na sprehod. Na sprehodu je srečal močerada in ga vprašal: »Od kod?« »Prihajam iz Ljubljane, ime mi jeTone.« (GašperJ Na drevesu visi in je okroglo. Imaveliko vitaminov, iz njega izdelujemo tudi mošt. (Gašper) Na polju stoji in eno nogo ima. Kaj je to? (Gašper) ZAKAJ NEKI DEŽUJE? TADEJ: Miklavž pa parkelj se špricata na nebu z vodo, ker sta skregana. Ta voda pade dol. Vodo jima da oblak, njemu pajo prinese drug oblak. KARIN: Najprej je sonce, potem pa dež. Oblaki so črni. Sonce preveč dolgo sije in ne pusti, da bi še dež malo padal. Oblak postane hud in črn in začne močno deževati. BLAŽ: Padazato, da rastline bolj zrastejo. Voblakih se nabere preveč vode in dežuje. ANA: Iz morja voda izhlapi, potuje en dan, potem se obrne in pade dol. DAMJAN: Oblaki imajo preveč vode. Dva skupaj se zaletita in špricne voda ven. Iz morja izhlapi v oblake, sol ostane na oblakih, voda pa dol pade. GAŠPER: Na zemlji se nabere tekočina. Teče v potoke, ti tečejo v reke, te v morja. So neke poti ven iz morja in tja gre morska voda. Izhlapi v oblake in začne nazaj padati še vedno slana voda. •Isti- /U, , A^S AT J P-U Air 41/ PAS **%*&*' .fJL/žUe- I TtT. MOŠNJIČEK PRAVLJIC SUPER BABICA IN ZLATNIKI Boštjan Kogovšek, 4. r ...«Sem vaju že dohitela!« Ko staTinč in Binč prišla do vrha, babice ni bilo nikjerveč. Prestrašena sta gledala okoli sebe. Ko sta se že ravno mislila obrniti, sta zagledala nekaj takega, karje spominjalo na babico. To je bila namreč njena ruta, njen nahrbtnik in klobuk. Nekaj je zašumelo. Oba sta se ozrla na smreko in videla babico. Zraven nje je bila velika vreča. Zaklicala sta:«Hej, babica! Kaj si našla?« »Vrečo zlatnikov.« In počasi je splezala z drevesa. »Kam pa bomo s tem?« je vprašal Binč. »Prodali ga bomo in dobili nagrado.« »Ampak babica,« se oglasi Tinč, »kako pa bomo prinesli domov?« Ko sta se Tinč in Binč prebudila, je babica na hribčku vezala veje, za splav. »Kaj pa bomo s splavom?« je vprašal Binč. »Peljali bomo vrečo cekinov. Babica je rekla, da bomo s skupnimi močmi to zmogli.« A bolj, ko so se delali močne, bolj je bila vreča težka. Babica je rekla, da bodo pomalicali in legli. Ko je bil splav narejen, so ga spustili v vodo in privezali za štor. Potem seje spomnila, daje pozabila vesla. Odšlaje vgozd in prinesla tri veje. Priveslali so domov in zlatnike predali policistom. Dobili so lepe nagrade. Živeli so srečno do svojih dni. (Miha Mate: Babica v supergah) nadaljevanje zgodbe r C.- II OVNI C A Mica t ) IN Čarobm ; UaM zwrCr-r JAmJju. 'jCtffiriHjdL 'TjlLt' ✓rouL. "DO’-' /jnV'' /jA ArtizULas sto* AulL zzrnAthrv atcŽi, -ji- /t-JjUA. /y. /dir1 fras ji /yvusXajnSjo^ ■ /jZlA^ZLa- /l*^oufttziy V' £oJ(zc~n/i< g* /yU/ /^///cžjf Xž/ /ysVrf/v/ Svt/i£K.- -ta/ //^/rt/fifa/rt^U/rOP, ■VauJo' /ji | Aa/ Movi^r\, a/' /iaJlA-A, /jMAA, , k ŽŽovtAjL Alvfl/ ji aaAs/ MmA*/. aMt/ ftt, JLtf' ŽmA/0/ /VT«VU/ /A^y^,. l Avtu AS/ ATM/ -J/urfc. TiSjl^jJL /Ar// /Ja a/Os JL/tljlŽ/^krtfr^4, jf, At rmJL aal /y*žiAti9, AtŽjJU/ aa/O/ T /wrv /wv 4- 3 /wwwjt xJlm/ moc /yA\AyVL' ak JLA. ^e, -JAmam/ /VamAA, Prijatelji so se strinjali in takoj začeli mahati z meči. Malo prijateljevje dobilo prstan. Velikan je imel samo še en prstan. Picko je dobil devet prstanov. Manjkalo mu jih je še pet, pa bi lahko pričaral, kar bi si zaželel. Ko so premagali Orca, je v grmu nekaj zašumelo. Bilje merjasec. Zakadil seje v Picka. Picekje hitro vrgel prstane vsakemu prijatelju. Ko je bil merjasec že skoraj pri njem, je Picko rekel:«Nataknite si prstan na prste!«. Prijatelji so ga ubogali. Nato so izginili. Merjasec seje takoj ustavil in gledal okoli sebe. Bilje tako zmeden, daje omedlel. Prijatelji so prstan sneli in ga dali Picku. Pripravili so žar in spekli merjasca. Ko so ga pospravili, je Picek pozabil pogasiti ogenj. Prehodili so pol kilometra, ko je nekaj zasmrdelo. Gozd je zajel požar in gorelo je tako, da bi tudi ponoči videl pot bolje kot podnevi. Mimo je pritekel nek škrat z vedrom vode. Povedal jim je, daje ta gozd Orcov. Picko ni vedel, kaj naj stori. Tedaj se je nečesa domislil. Nataknil si je prstan in si zaželel, da bi se ogenj pogasil. In res seje. Ravno v pravem trenutku je bil ogenj pogašen, kajti ravno takrat seje zemlja stresla in prišel je Orc. Opazil je Picka in se razjezil. Začelje zamahovati s kladivom okoli sebe. Orcje ranil enega bojevnika. Pickoje moral hitro iti k prijatelju Gandalfu. Ta mu je skuhal zdravilo za ranjenega prijatelja. Taje hitro okreval. Ko seje pozdravil, so odkorakali dalje k novim dogodivščinam naproti. Komaj so odšli iz bolnice, je Picku padel prstan na tla. Iz grmovja zraven jezera Bingodor seje stegnila lovka. Zgrabila je prstan in ga potegnila vjezero. Pickotov prijatelj Isuldorgo je zgrabil lok in ustrelil vjezero. Nekaj je zacvililo. Bila je velika riba, ki je skočila na kopno. Prijatelji so se čudili, kajti riba je imela noge. Zapodila seje proti njim. Niso imeli časa, zato so zbežali. Riba seje spotaknila in si zlomila nogo. Komaj je prišepala do jezera in se vrgla noter. Prijatelji so si oddahnili, vendarje Picka skrbelo glede prstana. Z desetimi prstani si je lahko zaželel samo tri želje. Picek si je zaželel, da bi imel sedem potapljaških oprem zase, Isuldorga, Benda, Lurgo, Octavia, Grandija in Pickovega brata dvojčka Pipija. S potapljaško opremo so šli razi s kovat jezero. (se nadaljuje) mfituJbdU, ^ Im .... Xtj* VulU' JLit-Vliur- ^ JUa£- ^rt- *L /eoAmd' /Ha. JLr-r' ji/ ~h AainMr' AArfrs nk* A+unjtv'. UO' a* /pAnAJU/. X