Ventil 2 / 2018 • Letnik 24 Ventil: Najprej bolj sproščeno in nestrokovno vpra- šanje. Igor Kovač sta ime in priimek, ki sta pogosta v slovenskem prostoru. Kako rešujete težave z za- menjavo z vašimi soimenjaki. Verjetno imate v zvezi s tem kar nekaj zanimivih izkušenj in celo anekdot? Igor Kovač: Problemov, anekdot povezanih s tem nikoli nisem imel, čeprav sta ime in priimek v širši regiji zelo pogosta. Sem in tja dobim le kakšno do- datno elektronsko pošto in to je vse. Mogoče bolj zanimiva je izgovarjava priimka, ki je najbolj regio- nalno različna prav v Sloveniji. Ventil: Sedaj pa k resnim vprašanjem. Prosim vas, da na kratko predstavite svojo življenjsko pot. Kaj je bilo odločilno v vaših najstniških letih, da ste se odločili za študij tehnike? Igor Kovač: Železnice. Že kot otrok sem se zelo zanimal za vlake in za železnico. Zaporničarju sem pomagal zapirati zapornice, nato sem hodil opazo- vat in fotografirat predvsem parne lokomotive, se včasih z njimi tudi peljal, nalagal premog, kramljal z železničarji. Iz zanimanja sem preštudiral železniške pravilnike in se poglabljal v literaturo o parnih loko- motivah. Železnica se je s časom vse bolj avtomati- zirala in to me je tudi zanimalo. Moje drugo veselje pa je bila umetnost: likovna in glasbena. Kako to vse združiti v poklicu, je bilo na dlani. Strojništvo je bil logičen odgovor, saj lahko kot konstrukter s pridom uporabljaš umetniško vizualno prostorsko predstavo. V tehniki je prostoročna skica na papirju še vedno nepogrešljiva in prihrani mnogo besed. V delo strojnika ali, gledano bolj široko, mehatronika je skoraj na vsakem koraku vključena tudi avtoma- tizacija, in to ne samo na osnovi informatike ali ele- ktronike. Nepogrešljive so najpreprostejše, na kon- cu tudi najučinkovitejše rešitve na osnovi strojnih elementov in mehanizmov. To so tudi področja, na katerih še vedno najraje delam, saj je izzivov in idej vedno dovolj. Ventil: Prosim vas za kratek opis vašega dela: insti- tucije, kraji in področja. Igor Kovač: Naj najprej povem, da sem delal in živel v več »najlepših« krajih. Vsak je bil za sebe najlepši. To so Ljubljana, Maribor, Gradec in Dunaj. Sedaj pa zopet živim v Sloveniji in delam v Ljubljani na Insti- tutu Jožef Stefan na odseku za Avtomatiko, bioki- bernetiko in robotiko. Povsod sem srečeval čudovi- te ljudi in se zelo prijetno počutil. Nikjer nisem imel občutka, da me imajo za tujca. Povsod sem bil zelo lepo sprejet in imam na vse kraje in ljudi izredno lepe spomine. Z delom sem začel v Ljubljani na Institutu Jožef Stefan. To je bil čas uvajanja avtomatizacije in ro- botizacije v industrijo. Pri tem je bil Odsek za av- tomatiko, biokibernetiko in robotiko v okviru Insti- tuta pod vodstvom dr. Uroša Staniča eden najbolj aktivnih in prodornih na področju robotike. Imeli smo močno skupino in jasno vizijo postati znan- INTERVJU 90 Spoštovani dr. Igor Kovač, čeprav imate zelo bogate reference, da ste aktivni v sloven- ski industriji in v slovenskih medijih, ocenjujem, da vas bralci revije Ventil ne poznajo prav dobro. Prosim vas, da odgovorite na nekaj vprašanj, da vas iz odgovorov naši bralci bolje spoznajo, zlasti pa vaše zelo bogato delo in rezultate. doc. dr. iGor kovač – institut jožef stefan Janez Tušek Doc. dr. Igor Kovač Ventil 2 / 2018 • Letnik 24 stvenoraziskovalno prepoznavni doma in v svetu, postaviti robotiko na vidno mesto in uvesti robo- tizacijo predvsem v domačo industrijo na osnovi lastnega znanja. Pri tem sta nas vodila tako velik zanos celotne skupine kot pripravljenost tedanje industrije za sodelovanje. Rezultat so bili prototipi robotov, robotiziranih celic in ostalih komponent avtomatizacije, zrelih za industrijsko okolje in na- daljnjo komercializacijo. Znanje v obliki podiplom- skega študija smo pridobivali tako na domačih kot tudi na tujih univerzah. Za področje proizvodne merilne tehnike v povezavi s proizvodnim stroj- ništvom in obdelovalnimi tehnologijami, kamor je spadalo tudi področje merjenja in preizkušanja industrijskih robotov, je bila po referencah zelo priznana in uspešna Tehniška univerza v Gradcu. Izkazovala je sodelovanje z najuspešnejšimi sve- tovnimi podjetji na področju merilne in proizvo- dne tehnike. Na robotiki pa takrat v Gradcu niso imeli še ničesar. Zato je bila odločitev za nadaljnji podiplomski študij v Avstriji na Tehniški univerzi v Gradcu, Fakulteti za strojništvo na Institutu za proizvodno strojništvo (Institut für Fertigungste- chnik), ki ga je takrat vodil prof. dr. Adolf Frank, v obojestransko korist. Pridobili smo znanja na po- dročju merilne tehnike, proizvodnega strojništva in obdelovalne tehnike, posredovali pa znanja na področju robotike in robotizacije. V ta namen je tedaj z menoj na Institut v Gradec potoval tudi in- dustrijski robot RIKO 106, ki je bil prvi robot na graški fakulteti za strojništvo. To je bil produkt vi- soke tehnologije tedanjega časa in plod znanja In- stituta Jožefa Stefana. Robot so v Gradcu kasneje odkupili. Več kot dvajset let je služil raziskovalne- mu in pedagoškemu delu na Fakulteti za strojni- štvo Tehniške univerze v Gradcu. Če naredim neko primerjavo s tedanjimi našimi ustanovami, lahko izpostavim, da so delo na Teh- niški univerzi v Gradcu zaznamovali predvsem odlična opremljenost laboratorijev z raziskovalno opremo, možnost enostavne in hitre realizacije idej in tesnega sodelovanja z industrijo. Med drugim je inštitut v Gradcu razpolagal z lastnimi delavnicami z odličnimi stroji in z zelo strokovnim in motiviranim osebjem, ki je bilo vedno na voljo za hitro realizacijo idej. Podiplomski študij sem zaključil z doktorskim delom na temi, ki je obsegala tako področje pro- izvodne merilne tehnike kot robotike, in se vrnil v Slovenijo. 91 Robotizirana celica za varjenje razvita v 80. letih na Institutu Jožef Stefan za podjetje RIKO Ribnica (vir: Prospekt RIKO RC V1 podjetja RIKO Ribnica) Kalibracija antropoidne merilne naprave v Laboratoriju za tehnološke meritve, Fakultete za strojništvo, Univer- ze v Mariboru (vir: Institut Jožef Stefan) Ventil 2 / 2018 • Letnik 2492 Z delom sem nadaljeval na Univerzi v Mariboru, na Fakulteti za strojništvo v laboratoriju za tehnološke meritve, ki ga je takrat vodil prof. dr. Adolf Šostar. Poleg raziskovalnega dela sem opravljal tudi peda- goško delo. Tedanji čas je zaznamovalo propadanje ključnih mariborskih tovarn. Po mojem mnenju je bil s tem povezan tudi drastičen upad števila štu- dentov, ki se niso želeli odločiti za študij tehnike, še posebej strojništva ne, ker niso videli perspektive. Na to obdobje se je Fakulteta za strojništvo Univer- ze v Mariboru zelo dobro odzvala in se hitro prila- godila. S pripravo atraktivnega novega študijskega programa na področju strojništva, pa tudi z uvedbo študija mehatronike, smo uspeli pridobiti zanimanje za tovrstni študij in število študentov se je začelo povečevati. Z novim študijskim programom smo v okviru katedre za proizvodno strojništvo med dru- gim ustanovili tudi laboratorij za robotiko, ki sem ga vodil. Pripravil in izvajal sem program s področja robotike in robotizacije. Na ta način smo študen- tom strojništva ponudili tudi znanja s tega podro- čja. Manjkala je le infrastrukturna oprema, ki pa je v slovenskem prostoru v primerjavi z ostalimi za- hodnoevropskimi institucijami sicer stalni problem predvsem na tehničnih, raziskovalnih in pedagoških ustanovah. Aktivni smo bili tudi v povezavah z in- dustrijo. Vendar sta bila učinkovitost dela v sode- lovanju s slovensko industrijo in izplen rezultatov v primerjavi z delom na Tehniški univerzi v Gradcu bistveno manjša. Največkrat je bil vzrok, da ni bilo primernega domačega zaledja. Vzporedno s predavanji na Univerzi v Mariboru sem predaval robotiko tudi na Tehniški univerzi v Grad- cu. Prav v Gradcu je bilo povpraševanje po potre- bah in izzivih industrije veliko večje kot v tedanji Sloveniji. Formirali smo mešane avstrijsko-sloven- ske projektne skupine z obeh univerz in realizirali zelo zanimive projekte s področja robotizacije. Po- trebe avstrijske industrije po delu na projektih so se nadalje povečevale, vzporedno pa tudi potreba po razširitvi študija robotike na graški univerzi. Zato sem sprejel vabilo in se preselil na Tehniško univer- zo v Gradec, laboratorij na Univerzi v Mariboru pa predal nasledniku. Na graški univerzi je bilo delo zelo raznovrstno. Od formiranja laboratorija za robotizacijo do habilitaci- je in prevzema predavanj na področju proizvodne merilne tehnike, fleksibilne avtomatizacije, roboti- ke, proizvodnih tehnologij, vodenja vaj iz robotike, sodelovanja v združenju VDI, tesnega sodelovanja s finsko univerzo v Tamperah do ustanovitve kompe- tenčnega centra »Virtualno vozilo – Virtual vehicle«. Omenjeni kompetenčni center je primer avstrijske dobre prakse. Pri centru sem sodeloval od samega začetka. Iz začetnih projektov in peščice zaposlenih se je razvil v podjetje, ki je v Evropi zelo prepoznav- no in danes zaposluje preko 200 ljudi, predvsem raz- iskovalcev. Nudi znanja s področja avtomobilske in železniške industrije, ki je zelo široko, partnerji pa so vsa večja evropska avtomobilska in železniška pod- jetja. Vendar je tudi tu udarila kriza v letu 2008, ki se je odražala z izgubo naročil projektov, predvsem s področja proizvodnje. Podjetja so se usmerila pred- vsem v razvoj novih produktov, vlaganje v razvoj proizvodnje pa prestavila na kasnejše obdobje. Tudi na Fakulteti za strojništvo Tehnične univerze v Grad- cu se je tedanja struktura v kriznem obdobju začela spraševati, ali proizvodno strojništvo še potrebuje. Zato sem sprejel naslednji izziv: združiti obdeloval- ne stroje in robotiko v tovarnah prihodnosti. Temati- ka je postala osrednja tema Instituta za proizvodno strojništvo (Institut für Fertigungstechnik) Tehniške univerze na Dunaju, ki ga je vodil prof. dr. Friedrich Bleicher in kamor sem se preselil. Čudovita lokacija v centru Dunaja, iz pisarne pa pogled na Karlsplatz s poslopjem v ozadju, kjer potekajo novoletni koncerti. Institut je imel v lasti tudi velik laboratorij na lokaciji izven centra z več kot 30 zaposlenimi raziskovalci. Na področju konstrukcije obdelovalnih strojev in po- sebnih postopkov obdelovalnih tehnologij je Institut za proizvodno strojništvo Tehniške univerze na Du- naju v samem svetovnem vrhu. S prof. dr. Bleicher- jem, vodjem instituta, sva za spodbudo ponovnega preporoda evropskih, predvsem pa avstrijskih pod- jetij obdelovalnih strojev že tedaj postavila povsem Merjenje industrijskega robota RIKO 106 na Institutu za proizvodno strojništvo, Tehniške Univerze v Gradcu, Avstrija (vir: Institut Jožef Stefan) INTERVJU Ventil 2 / 2018 • Letnik 24 93 INTERVJU nove osnove in koncept modularnega plug & produ- ce obdelovalnega sistema v povezavi z industrijski- mi roboti in internetom stvari. Verjetno ne v pravem času, času krize, ali pa pred časom, saj do realizaci- je koncepta žal ni prišlo. Kot stranski produkt se je zasnoval koncept za pilotno tovarno prihodnosti, ki je danes na Dunaju (tudi v Gradcu, načrtuje se še v Linzu), nastal pa je z zajetnim vložkom države in v tesnem sodelovanju z industrijo. Naključje je pripeljalo do tega, da sva se s tedanjim vodjem Odseka za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko Instituta Jožef Stefan dr. Leonom Žlajpa- hom hitro sporazumela, da se vrnem na Institut v Ljubljano, kar sem si po letih bivanja v tujini tudi želel. Tako sedaj nadaljujem z delom na področju avtomatizacije, robotizacije in tovarn prihodnosti v okviru omenjenega odseka. Če primerjam labo- ratorij na institutu v Ljubljani, lahko ugotovim, da je povsem primerljiv z evropskimi laboratoriji in mednarodno priznan, trenutno pa ga vodi prof. dr. Aleš Ude. Seveda je vedno prostor za nadaljnje iz- boljšave, vendar nam na odseku trenutno izzivov ne zmanjka. Koordiniramo evropske projekte, do- mače projekte, med drugim tudi trenutno največji slovenski program GOSTOP na področju tovarn pri- hodnosti, smo aktivni v mednarodnih povezavah, digitalnih stičiščih, organiziramo znanstvene konfe- rence, koordiniramo strateško razvojno inovacijsko partnerstvo SRIP na področju tovarn prihodnosti itd. Zaradi tega tudi stalno iščemo in zaposlujemo nove sodelavce, predvsem s tehnično-naravoslov- nega področja. Ventil: Imate veliko izkušenj z delom v tujini. V čem vidite bistveno razliko med raziskovalnim delom pri nas in raziskovalnim delom na tujih inštitucijah? Igor Kovač: V tujini je bolj poudarjena svoboda dela, ustvarjanje z večjimi možnostmi, pogosto je boljša tudi oprema. Povezava z industrijo je v tujini močnejša, partnerska in ne naročniška. Partnerji so ponavadi vrhunska podjetja, ki potrebujejo vrhun- ska znanja in opremo, se pravi vrhunske raziskoval- ce. Pri uspešnosti raziskovalca pa ni merilo samo članek, ki bi se odražal in podredil točkovalnemu sistemu. Bistveni so učinek in končni dolgoročni izplen ter zagotavljanje neke stalnosti in finančne vzdržnosti. Tako z dobro idejo lahko uspe tudi zelo mlad raziskovalec. Pri nas v strojništvu na Univerzi v Gradcu je bil velik poudarek tako na bazičnih kot na aplikativnih raziskavah za industrijo. Uspešnost raziskovalca ali pa kandidata za profesuro, se pravi vodjo inštituta, se je merila tudi po tem, koliko pro- jektov je pridobil na trgu. Sicer pa menim, da je to precej odvisno od samega človeka ne glede na in- stitucijo in okolje, kjer dela. Bistvena sta motivacija in zadovoljstvo. Merjenje antropoidnih merilnih naprav na Institutu za proizvodno strojništvo, Tehniške Univerze v Gradcu, Avstri- ja (vir: Institut Jožef Stefan) Ventil 2 / 2018 • Letnik 24 INTERVJU Ventil: Verjetno je tudi na področju pedagoškega dela razlika med nami in tujino? Tu me zanima za- vzetost študentov, njihov pristop k študiju in njihova inovativnost. Igor Kovač: Je bila razlika, ki pa se po mojem ob- čutku manjša v prid Slovenije. V Avstriji na primer je vsak študent strojništva imel še pred koncem štu- dija točno izbrano delovno mesto v industriji. Tako postaja sedaj tudi v Sloveniji. Ker je imelo izbrano podjetje dober ugled, solidno finančno osnovo, dol- goročno perspektivo, sta bili zavzetost in tekma za tako delovno mesto toliko večji, s tem pa motivacija za sprejemanje znanja študenta večje. Se pravi, da je okolje zelo pomembno. In to se je pri predava- njih občutilo. Imeli smo tudi projektno-konstruk- cijske predmete s konkretno industrijsko vsebino, kjer so študenti lahko izkoristili svojo inovativnost pod mentorstvom profesorjev in asistentov. Študij v povezavi s sodobno opremo je bil tudi dober mo- tivator, kjer so študenti teorijo povezali s prakso. Poudarjene pa so bile tudi podjetniške vsebine pri študiju strojništva in mehatronike. Ventil: Vaša področja so avtomatizacija, robotizaci- ja, pametne tovarne. Kje smo v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami na tem področju? Ali so naša podjetja glede avtomatizacije v splošnem primerlji- va s podjetji v bolj razvitih zahodnih državah? Igor Kovač: Pot do pametnih tovarn, ki bodo vse- bovale elemente industrije 4.0, bo dolga. Da bodo tehnologije, ki so danes v laboratorijih, pa tudi stro- ji, infrastruktura in zaposleni dozoreli do take mere, da bodo dosegljive na trgu kot rešitve »prave indu- strije 4.0«, bo preteklo najverjetneje še vsaj 10 do 15 let, in to v najbolj industrijsko razvitih državah. V Sloveniji imamo različno strukturo podjetij. Tista, ki pretežno izvažajo ali so ozko povezana z avto- mobilsko industrijo, so glede avtomatizacije v splo- šnem primerljiva s podjetji v zahodnih bolj razvitih državah. Glede pametne tovarne pa trenutno ob- stajajo zametki, ki lahko vodijo v podjetje s tem na- zivom. V pravem pomenu besede pri nas v Sloveniji ni še nobene take tovarne, ki bi se lahko ponašala z nazivom pametna tovarna. Tudi v Evropi so redke in so v fazi nastajanja. Približa pa se lahko vsaka tovarna v dobri kondiciji, ki ima atraktiven izdelek ali tehnologijo, si zada za cilj postati pametna in v to vloži zajeten delež energije, kapitala in znanja. Izkušnje iz Japonske kažejo, da se taka naložba na vsak način izplača. 94 Evropski projekt ReconCell na sejmu Avtomatika 2016 v Muenchnu, Nemčija (vir: Institut Jožef Stefan) Ventil 2 / 2018 • Letnik 24 Ventil: Verjetno poznate dela prof. Peklenika, ki je že pred več kot tremi desetletji govoril o tovarni bodočnosti, o popolni avtomatizaciji delovnih pro- cesov. Kakšne spremembe in na katerih področjih so se dogodili bistveni premiki od takrat do danes v smeri pametne tovarne? Igor Kovač: Prof. Peklenika sem seveda poznal, saj sem bil njegov študent, pa tudi kasneje sva se srečala. Že na predavanjih nam je govoril o raču- nalniško integrirani proizvodnji in avtomatizaciji. Bistveni premiki od tedaj so se dogodili na podro- čjih računalniške tehnologije, elektronike, informa- tizacije, digitalizacije, obdelave podatkov z njihovo spletno povezavo in pa v vlogi človeka v procesu. Danes stremimo k distribuiranim sistemom, tedaj je bilo bolj centralizirano. Tudi poslovna in procesna inteligenca zavzemata pomembno mesto pri stra- tegiji, taktiki in operativi podjetja. Če bomo uspe- šno realizirali in obvladovali omenjene gradnike, bomo lahko razmišljali in uvajali navezavo na samo- dejne optimizacijske algoritme, umetno inteligenco in s tem na samoprilagodljive in samoučeče proce- se in tovarne. Ventil: Pred dnevi smo lahko prebrali v časopisih, da je samodejno vozilo na cesti do smrti povozilo peško. To pomeni, da je tu odpovedal neki senzor ali neki prenosnik signala ali kaj drugega. Podobno se nam navadnim državljanom dogodi, da nam ne de- luje mobilni telefon. Vse to govori, da se bodo ver- jetno nesreče in nekatere okvare na sodobnih elek- tronskih komunikacijskih napravah dogajale tudi v bodoče. Ali vi vidite tu rešitev, ali lahko zapišete, da je mogoče narediti pametne tovarne, ki bodo delo- vale brez napak? Igor Kovač: Napake so del življenja in napredka, mora jih biti pa čim manj. To vidimo predvsem v letalskem prometu. Letala so na primer postala zelo zanesljiva, vsaka napaka z nesrečnim koncem pa je prispevala k napredku in povečanju zanesljivosti in varnosti. Stremeti moramo k temu, da napako, če se že zgodi, analiziramo, nato pa tehnično, sistemsko, se pravi z vseh vidikov odpravimo. Najbolj trdovra- tne so tiste, na katere vpliva človeški faktor, zato skušamo tega čim bolj izključiti ali pa ustrezno izo- braziti in usposobiti. Ventil: Ali lahko našim bralcem podaste definicijo pametne naprave? Ali je to naprava, ki pozna izje- mno veliko število rešitev in izbira med tistimi, ki jih vsebuje v svojem spominu, ali je to naprava, ki se med delovanjem uči na svojih napakah ali celo na napakah drugih naprav in s časom izboljšuje svoje odločitve? Igor Kovač: Pametna tovarna je definirana v Refe- rence Architecture Model Industry 4.0 (RAMI 4.0) platforme industrija 4.0. Opisno pametno tovarno sicer lahko razložimo na več načinov. Glavni na- men usmeritve je povezati človeka, izdelek, pro- ces in poslovnost v celovit sistem. V ta namen je potrebno razviti inteligentne, konkurenčne, trajno- stne sisteme z vključenimi elementi adaptivnosti, vmesniki plug & produce, z načeli interneta stva- ri (IoT), ki so podprti z on-line simulacijami, ki jih orkestriramo harmonizirano v realnem času. Tako se omogoči izpeljava naročil na osnovi samoor- ganizacije (LEAN), samokonfiguracije (AGILE) in samokontrole kakovosti (TQM) proizvodnih proce- sov in sistemov, ki so povezani s sistemi za planira- nje virov v podjetju (ERP), sistemi za odločanje o proizvodnji (MES) in slonijo na avtomatskem zaje- manju ključnih kazalnikov lastnosti (KPI), vse v so- glasju z usmeritvami koncepta tovarn prihodnosti. S takšnim pristopom je možno zagotoviti bistveno povečanje učinkovitosti proizvodnega procesa v smeri paradigme industrija 4.0. Industrija 4.0 po- meni, da vsi komunicirajo z vsemi (stroji-ljudje- -stvari). Pomembna značilnost je, da se poveča- ta decentralizacija in fleksibilnost pri upravljanju uspešnosti proizvodnje. Vendar pa je celoten pro- ces sposoben le toliko, kolikor je sposoben najšib- kejši člen v tem procesu. Zato je potrebno uvajanje inovativnih izboljšav in prilagoditev, ne le na ravni procesa, temveč tudi na ravni opreme in obliko- vanja izdelkov z implementacijo decentraliziranih inteligentnih rešitev ter uvedbo inovativnih reši- tev rekonfiguracije, modularnosti, povezljivosti in umetne inteligence. Osnova vsega pa je ustrezno znanje. Tega pridobivamo s stalnim tehničnim iz- obraževanjem, vendar pa brez pridobitve konkre- tnih znanj in izkušenj z izvajanjem realnih aplikacij ne gre. Zato je pridobivanje novega znanja pove- zano z vlaganji v inovativne razvojnoraziskovalne projekte ali konkretne aplikacije, ki privedejo do rezultata v smislu konkurenčnega in trajnostnega izdelka, storitve ali procesa. Ventil: Glede na to, da našo revijo berejo tudi sre- dnješolci in drugi mladi ljudje, vas prosim za nasvet glede izbire študija po srednješolskem izobraževa- nju. Kaj je pri opravljanju poklica najpomembnejše: rezultati dela, samo delo ali plačilo za delo? Igor Kovač: Predvsem je pomembno, da delo, ki ga opravljamo, opravljamo z veseljem. Nato je po- membna okolica, kjer delamo, to so predvsem so- delavci, nato možnosti, ki nam jih nudi delovno me- sto, in okolje, kjer je oprema ključna, da se lahko dosežejo rezultati. Ne smemo pa pozabiti na vseži- vljenjsko učenje. Potem pride tudi ostalo. Ventil: Spoštovani dr. Igor Kovač, najlepša hvala za zelo zanimive ter izčrpne odgovore. V imenu ure- dnišva revije Ventil, vam in vašim sodelavcem želim še veliko poslovnih uspehov. Prof. dr. Janez Tušek Uredništvo revije Ventil 95 INTERVJU