Per 211/1908
10002709,4
G
ospodar
Iiist za povspeševarcje kmetijstva v slovenskem Primorju
Ureduje Anton Strekelj, ravnatelj slovenske kmetijske šole v Gorici. Izdaja „Goriško kmetijsko društvo".
bteo. 4.
I gorici, dne 6. marca 1908.
lešaj I.
V pomislek predno zasajamo nov vinograd.
V zadnjem času so naši vinogradniki, kar se tiče zasajanja trt precej napredovali, toda vendarle ne še zadosti in tudi ne povsod in vsi. Zato mislimo, da ne bo odveč, če govorimo danes vnovič tu o ti stvari, ki je za razvoj prihodnjega trsja prav veline važnosti. Po-greški, ki jih napravimo, kedar trte sadimo, ne dajo se tako lahko popraviti, še manj pa odstraniti.
Še ni dolgo tega, ko so zasajali naši vinogradniki svoje trte raztreseno po vinogradu. Le malo koja gorica, ki je starša od 30 let zasajena je v ravne redove. Dandanes pa je le malo vinogradnikov, ki bi ne spoznali prednosti, ki jih dajejo ravni redovi in bi zato ne sad'li „po špagi". K temu so pripomogli dobri vzgledi, osobito pa naše kmetijske šole.
Prednosti ravnih redov so različne. V takem vinogradu je obdelovanje mnogo lažje a tudi vzgoja trt mnogo ceneja. Pa tudi že radi učinka, ki ga dajejo taki vinogradniki našim očem, saditi bi moral vsakdo trte v ravne redove. To pa niso niti še glavni uzroki 1 Če je zasajen vinograd na ta način prihaja h trtam, osobito h grozdju vedno svež zrak, ki pobere od njega preobilo kvarljivo vlago. Da je vlaga mnogim trtnim in grozdnim boleznim izvrstna povspeševalka, o tem zna že ta in oni, ki redno čita naš list. Osobito peronospori, grozdni plesnobi in gnilobi de mokrota jako dobro. Kar pa ugaja tem trtnim sovražnikom, škodi nam vinogradnikom; to smo videli prav lahko tudi

letošnjo deževno jesen. Na trtah, kamor je dohajal lahko zrak, gnilo je grozdje mnogo manj nego v malozračnih vinogradih.
V redovih sajene trte ne dobivajo pa samo več zraka, ampak tudi več gorkote in solnčne svetiobe. Gorkota in svetloba pa sta poglavitna pogoja, če hočemo dobiti sladko in aromatično (prijetno dišeče) grozdje. Le od trt, ki jih solnce močno ogreva, smemo pričakovati „vročo" in prijetno kapljico. Zato vidimo, da je vino iz solčnih goric tudi najboljše.
Trtne redove obračati je, če mogoče proti jugu. V tako obrnjenih redovih ogreva solnce trte predpoldan od jedne, popoldan od druge strani. Zato je grozdje na teh trtah od jedne in druge strani jednako dobro in lepo. Tudi zemlja med redovi se dovolj razgreje ter brani zato trto ponočnih mrazov. Seveda bomo obračali redove proti jugu le tedaj, če zemljišče to dovoli, ne pa kakor nek kranjski grajščak, ki je zasadil, držeč se tega pravila, trte v redove, ki vodijo sicer proti jugu, ali poševno po strmini in tako nerodno, da se le z največjo težavo pride v trsje. V bregovih je najboljše obračati redove od dna proti vrhu. Le tedaj, če ne moremo nadomestiti s kopanjem proti dnu pomaknjene zemlje, ali pa če mislimo v vinogradu orati, ali če hočemo vzgojiti trte na latnike (ute), obrnemo redove bregu povprek. Tu pa tam v naših krajih pomisliti moramo, kedar obračamo trtne redove tudi na pomladanske vetrove, ki nam napravijo na mladju lahko strašansko škodo, če zadenejo trto od strani. Redove je obrniti tako,, da bo pihal veter skozi nje. Pri latnikih naj gre veter preko njih, zato je obrniti trtne redove, kjer mislimo napraviti latnik, navpično na smer vetra.
Ker se amerikanska trta bujniše razvija nego naša stara domača, zato potrebuje tudi več prostora. Stareji vinogradi so se večinoma, osobito pri nas na Primorskem, pretesno sadili. Ker je naše obnebje trti bolj ugodno, zato se ta pri nas tudi boljše razvija nego na severu. Saditi jo moramo zato bolj narazen. Vendar se mora daljava med trtami ravnati tudi po zemlji. V manj rodovitni zemlji sadili bodemo n. pr. trte bolj tesno nego v rodovitnem svetu. Tudi v solčnih bregovih smemo saditi trte bolj tesno nego v ravnini, ker dobivajo trte v poslednji, kakor smo rekli, manj gorkote, svetlobe in zraka, a več vlage. Osobito, če hočemo obdelovati vinograd z živino, kar se za sedanje naše razmere jako priporoča, moramo saditi redove bolj narazen. Dva izvrstna načina sajenja trt v ravnine, kjer se misli obdelovati zemljo z živino, sta naslednja, v nekaterih krajih navadna:
30
cm j X
150-200
cm
X
130-170
cm
▼
X
X
X
X
X
X
X
100-130
II.
X 150-200 X
cm
x<-
X X X
■►X
X
A
X
X X X X X
V tem načrtu pomeni vsaka pika trto, križ pa kol. Po prvem načrtu prihranimo si dosti kolja, kar je tam, kjer je malo lesa, velike važnosti, po drugem pa zemljo boljše izkoristimo.
Kako daleč naj sadimo trto od trte in red od reda odvisi tudi od tega, kako hočemo trto vzgojiti in obrezovati. Če hočemo rezati trto na palce ali pa na kratke napenjalce, saditi jo moramo,' da dobimo za svoj trud tudi dovolj plačila, bolj gosto nego, če ji mislimo puščati dolge rodne mladike. Prav na široko moramo pa saditi trtne redove, ako mislimo vzgojiti trte na latnike (ute), ki so v nekaterih naših krajih prav priporočljiv način. Najboljša širokost je za latnike 2 do 3 m. Ker zahtevajo nekatere trte dolgo, druge kratko režnjo, ni odveč če pomislimo h koncu tudi kakšno trtno vrsto hočemo saditi oziroma cepiti. Šele potem, ko smo vse to preudarili, zazna-mujmo na prekopanem zemljišču z malimi količi, mesta, kamor mislimo zasaditi posamezne trte.
Harbolinej u sadjarstvu z ozirom no pokončevanje sadnih škodljivcev.
Odk ar so se pričeli na drevesih močno pojavljati krvava in listnata uš, grbava stenica, razne gosenice, rak, skrlup (fuzikladij) in dr. enaki škodljivci in bolezni, so se tudi v sadjarstvu pričela rabiti vsakovrstna sredstva za pokončevanje teh škodljivcev.
Razni mrčesi so se dosedaj še z najboljšim uspehom pokon-čevali s preprostim obiranjem mešičkov in zimskih zaleg ter s pri-lepljanjem z lepilom namazanih platnenih ovitkov okoli debla, deloma pa tudi z mazanjem ali beljenjem debelejših delov z mešanico iz apna in modre galice. V pravem času zgotovljeno, je to še vedno najcenejše, pa tudi najgotovejše sredstvo, ki bi ga ne smel noben sadjar jeseni in zgodaj spomladi opuščati.
Odkar je pa pričel sadna drevesa napadati fuzikladij, t. j. bolezen, ki povzroča, da listje (posebno na hrnškah) črni ter da sad postane pikast, trd, nerazvit in da poka, so pričeli drevesa zgodaj spomladi pred cvetjem in še parkrat po cvetju škropiti, enako kakor trte, z mešanico iz 11/2 do 2% modre galice ter s približno enako množino ugašenega apna.
To delo, pravilno zvršeno, je imelo dober uspeh, ki je bil pa le enostranski; zato so skušali iznajti sredstvo, ki bi obenem tudi druge bolezni in mrčese ugonobilo.
Kot tako sredstvo se za sedaj rabi karbolinej, nalašč v te namene pripravljen.
Mi smo poskušali namazati le debla z navadnim, stanjšanim kar-bolinejem, in reči moremo, da je bil uspeh zadovoljiv in da drevo vsled tega ni nič trpelo. Ker se pa priporoča tudi škropljenje vseh dreves s karbolinejem, hočemo to v letošnjem letu poskusiti, da se prepričamo, koliko smemo tudi pri nas od tega sredstva pričakovati.
Ker je pa za vsako sredstvo neobhodno potrebno, da se vrše poskusi na raznih krajih, v raznem podnebju in na raznih drevesih, podam tu kratek, od višjega vrtnarja Denka v Frankfurtu na Nemškem priporočen način škropljenja.
Drevesa je škropiti enako kakor trte s posebno, fino razpršljivo škropilnico od tal po vsem deblu in po kroni že od jeseni naprej, in sicer je škropiti pričenši septembra do pomladi 6 krat z 10 do 20% karbolinejevo raztopino, v teku poletja pa vsaka dva tedna s— l°/0 razstopino. Škropiti se ne sme prav od blizu, marveč nekoliko (pribl. 1 m) oddaljeno, da tekočina pada v podobi goste megle na drevesne dele.
Uspeh takega škropljenja je, kakor poročevalec trdi, vsestransko jako ugoden.
Da bi se to pri nas splošno vpeljalo, ni niti misliti, toda tudi pri nas je mnogo sadjarjev, ki se jim izplača varovati svoje drevje tudi s takimi izdatki; in tem velja v prvi vrsti ta nasvet. Sicer pa naj
bi vsak posestnik lepih, dobičkonosnih sadovnjakov vsaj debla do krone vsako leto s karbolinejem po potrebi poškropil, kajti že s tem si mnogo koristi.
Glavno pa je in bo, bodisi glede rodovitnosti, bodisi glede lepega in zdravega razvoja dreves, da se pravilno, t. j. v pravilni razdalji in v globoke ter vsaj 1 meter široke jame sade le krepka in zdrava drevesa v dobro pripravljeno in pognojeno zemljo ter da se jim vsaj vsaka 3—4 leta enkrat dobro pognoji in zemlja vsako jesen 1—2 m okoli debla prekoplje, ker se s tem znatno pospešuje rast ter se ugonobi veliko okoli debla v zemlji prezimujočega mrčesa; dalje, da se pomnožujejo le take sadne vrste, ki se v dotičnem kraju že več desetletij najbolje sponašajo, kterih sadje se najdlje hrani in ki prevažanje dobro prenašajo, kajti tako sadje ima, četudi je majnše in ne posebno lepe oblike, vedno dobro ceno, zlasti pozimi.
Praktični sad.arji naj bi to pri sedanjem naročanju sadnih dreves posebno upoštevali.	P Gombač
Pomanjkanje Tomasoue žlindre v spomladi.
Letošnja pomlad bode, ker je izdelek Tomasove žlindre zelo nazadoval, prinesla ne le zvišane cene za to gnojilo, ampak tudi razpošiljati se bodo mogle veliko manjše množine Tomasove žlindre. Iz tega uzroka opomnimo naše kmetovalce, da obrnejo sedaj gnojenju s kalijem in sicer s kajnitom ali 40% kalijevo soljo vso svojo pozornost. V največ slučajih so se v zadnjih letih gnojili travniki in polja le s Tomasovo žlindro samo, tako da je zemlja na tem gnojilu precej obogatela, dočim ko je vsled tega enostranskega gnojenja s Tomasovo žlindro naravna zaloga kalija v zemlji zelo oslabela in se je v mnogih slučajih že zapazilo, da učinkovanje Tomasove žlindre nazaduje. Ker se pa, kakor znano, Tomasove žlindre ne porabi popolnoma v prvem letu, ampak učinkuje ta tudi v drugem, tretjem in četrtem letu, priporočamo našim kmetovalcem, da gnojijo letos s Tomasovo žlindro prej gnojene travnike in polja s kajnitom ali 40% kalijevo soljo; v zvezi s še v zemlji nahajajočo se Tomasovo žlindro se bodo dosegli potem
najboljši uspehi in spopolnila se bode v pravi meri skoro deloma že izčrpana zaloga kalija v zemlji. Pri nas se še v obče kalijeva gnojila (kajnit in 40% kalijeva sol) veliko premalo rabijo, akoravno se je že s preštevilnimi poskusi dokazalo, da se ta gnojila prav izvrstno obnesejo. Tako se je dobilo pri eni večji množici poskusov z umetnimi gnojili na travnikih po gnojenju s Tomasovo žlindro samo v primeri z negnojenim kosom povprečno 11 meterskih stotov sena in otave na 1 oral več, kar ugovarja 17 kronam čistega dobička, če odštejemo stroške za Tomasovo žlindro. Če se je pa gnojilo poleg Tomasove žlindre tudi s kajnitom ali 40°.„ kalijevo soljo, tedaj se je povišal čisti dobiček na 62 kron.
Gnojilo se je na 1 oral s 350—400 kg kajnita (ali 120—140 kg 40 kalijeve soli) in s 300—400 kg Tomasove žlindre.
Gnojenje s kajnitom ali 40° 0 kalijevo soljo stane 24 kron (100 kg kajnita stane 6 kron; 40% kalijeve soli 15 kron) ter je obrodilo povprečno 15 meterskih stotov sena in otave več, kar priča, da se je splačalo prav bogato.
Jednaki uspehi so se dobili tudi pri poskusih na poljih. To dokazuje, da Tomasova žlindra za gnojenje travnikov in njiv ne zadostuje, ampak se mora ob enem vedno gnojiti tudi s kajnitom ali 400/0 kalijevo soljo.
Ker se pa to v mnogih slučajih že leta ni zgodilo, ampak se vedno le gnoji s Tomasovo žlindro samo, gnojili naj bi sedaj kmetovalci že s Tomasovo žlindro prej gnojene travnike in njive tem bolj s kajnitom ali 40% kalijevo soljo.
Na 1 oral se gnoji najbolje s 350-400 kg kajnita ali s 120-140 kg 40% kalijeve soli in sicer bi se naj izvršilo to gnojenje prej ko mogoče.	M.
Nobene dišave ne rabijo naše gospodinje v kuhinji tako rade, kakor rudeči paradižnik ali »rajsko jabolko" (pomodor). Saj pa pride tudi skoraj k vsaki jedači prav. Posebno juha, bodisi mesna ali pa
tudi samo navadna kaša, diši vse drugače, če se je kuhalo v nji nekoliko „rajskih jabolk". Pa tudi paradižnikov sok ali „zos", ki se napravlja na ta način, da se precedijo, v slani vodi ali juhi dobro skuhani paradižniki v vročo zabelo, služijo izborno za polivanje navadnih močnatih jedil. Kdor je enkrat spoznal vrednost te rastline v kuhinji, gotovo jo bo sadil tudi v bodoče v svoj vrt. Paradižniki pa se dajo tudi dobro prodati, zato jih priporočam posebno Primorcem, ki se nahajajo v krajih, kjer je blizu železnica a jim poletna suša preveč ne nadleguje, da se jih bolj poprimejo. Zgodni paradižniki nosili bi jim lahko lepe novce.
Z namenom, da se s to rastlino boljše spoznamo, povedati hočem tu v kratkem, kako se z najboljšim uspehom goji in katere vrste se najbolj priporočajo.
Paradižnik prišel je k nam iz Južne Amerike, kjer ima svojo domovino. V naših deželah se le tam dobro razvija, kjer dobiva dovolj gorkote, kajti mrzlota mu ne ugaja. Pač rodi še tudi v takih krajih, vendar se sadež večinoma premalo zreja in ravno ko začne rastlina najbolj roditi, pride slana ter jo pomori s sadom vred.
Paradižnik vzgojujemo iz semena katerega se nahaja vse polno v sadu. Najboljše je, če ga sejemo meseca marca ali vsaj aprila v tople zimske gredice, odkoder se presadi potem, ko se nič več bati pomladanskih mrazov, na prosto. Kdor si noče ali ne more napraviti zimskih gredic, seje ga sicer lahko v zavetnem kraju tudi na prosto, vendar bo s sadikami jako zakasnil.
Kadar hočemo paradižnik presaditi, odbrati je treba toplo soln-čno lego, kjer se nahaja krepka, toda ne pretežka zemlja. To zemljo je treba dobro pognojiti ter kakih 30 cm globoko prekopati.
Predno se sadike posade, namočiti jim je korenje v blatu, katerega se zmesi iz nekoliko kravjeka, zemlje in vode. V takem blatu se mlade korenine ne posušijo tako lahko. Tudi z drugimi vrtnimi sadikami se ravna tako. Paradižnike je saditi v vrste ki se nahajajo vsaj 75 cm razsebe, a tudi v vrsti naj se ne sadi pregosto, če hočemo imeti lep sadež. Daljava 40 cm večinoma zadostuje.
Presaja se navadno s pomočjo klina. S tem se naredi na določenem mestu luknjo, v katero se pogrezne rastlina nekaj malega bolj globoko, nego je rastla prej. Da se luknja nato zagrne s zemljo, za-bode se klin še enkrat od strani ter se pritisne ž njim zemljo k rastlini. V kratkem naj se rastlina zalije in sicer je vliti vodo v luknjo, ki je nastala na strani. Zalivati je treba pa tudi potem, če se pokaže
potrebno. Osobito, če je pritisnila v letu suša, de voda rastlini jako dobro. Pomniti pa je tudi tu, da je boljše manjkrat in dobro zaliti nego večkrat in po malem.
Ko se je rastlina dovolj razvila, privezati jo je na kol, katerega ji je dati v oporo. Še boljše je, če raztegnemo nad vsako vrsto, ki naj se obrača, če le mogoče proti jugu, dve ali tri žice, katere se pritrde ob kole. Mesto žice uporabijo se lahko tudi lesene prekle, ki so še boljše, ker rastline ne zajedajo. Na nje privezati je potem posamezne paradižnikove veje.
Da bo donašal paradižnik obilo sadu, ne smemo ga pustiti, da se prosto razvije, ker bi v takem slučaju sicer krepko rastel, toda malo rodil, ampak čistiti ga je treba večkrat postranskih pogankov ki jemljejo rastlini moč. Ko so posamezni cvetni šopki na postranskih vejicah odcveteli, odščipniti je tem vrh do dveh listov nad mladim zarodom. To paradižnikom nič ne škoduje, marveč se sadež s tem še celo bolj hitro razvija in tudi ne odpade tako lahko, kakor v nasprotnem slučaju. Vsekakor je treba vedno skrbeti, da prihaja k rastlini zrak, svetloba in gorkota. Preveč listja pa vendar ne smemo paranižniku odtrgati, ker bi se rastlina brez njega ne mogla razvijati.
Paradižniki so rumeni in rudeči. Rumeni niso priljubljeni, zato jih nihče ne sadi. Rudeči paradižniki imajo ali gladko ali nagrbančeno površino. Drugi so navadno veči od prvih. Najboljše vrste paradižnikov so: Mautnerjevi solnčni vzhod, najbolj rani Ficarazzi, za zgodno rabo; Micado in president Garfield, oba z velikanskimi jabolkami za pozno rabo. Ker zadostuje že nekoliko zrn, da prideme k dobremu semenu, ki se nam potem z večini dohodki obilo poplača, zato priporočam, da le tako uporabljamo.
Ostrpvanje mahu in lišaja po sodnem drevju.
V 3. št. tega lista, se je priporočalo ostrgavanje mahu in lišala po sadnem drevju. Za to, res prepotrebno delo, priporočamo že v isti številki razno orodje, to je trojna strgulja, in dvojna ščet (krtača), kar je tudi z podobami pojasnjeno. No, kdor je že skusil lišaj in mah po sadnem drevju ostrgavati, in
naj si bode tudi z najpraktičnejšim orodjem, prepričati se je moral, da je to jako mučno in dolgočasno delo. Da, to delo provzroča tudi, in naj se še tako pozorno vrši, po drevji ne ravno majhno škodo s tem, da strgulje in ščeti, kaj dosti cvetnega popja odvale. Mnogoletne skušnje na kranjski kmetijski šoli na Grmu so dokazale, da se zamore mah in lišaj veliko hitrejše ne primeroma popolnejše in posebno pa brez vse škode z drevja odpraviti, ako se to kar nič ne ostrguje, ampak le z modro galico ravno tako škropi, kakor se vinsko trto zaradi peronospore. Ko se je namreč v sadovnjakih kmetijske šole na Grmu sadno drevje z modro galico zaradi kaj obilnega fusi-kladija na listju škropiti začelo, ter to vsako leta ponavljalo, se je izkazalo, da je škropljenje glede fusikladija kaj malo hasnilo, popolnoma izginil je pa po vejah v kaj obilni meri nahajajoči se rumeni lišaj. Da je pa ravno škropljenje lišaj odpravilo ter da ni znabiti sam od sebe izginil, dokazala je istina, da je bilo sosedovo sadno drevje, katero je le cesarska cesta od šolskega ločila, pa ni bilo škropljeno, kakor pozlačeno rumeno. Zato naj bo škropljenje lišajevega sadnega drevja našim primorskim sadjerejcem naj boljše priporočeno. Vrši naj se pa to delo dvakrat, v prvič prej kakor drevje ozeleni, v drugič pa pozneje še enkrat, ko je drevje že odcvetelo. Za škropljenje služijo škropilnice, ki so nalašč za to prirejene, sicer se pa škropi drevje lahko tudi z navadno trtno škropilnico, ako se ji nastavi tako dolgo gumijevo cev, da sega ta, ako jo pritrdimo na dolgo palico, do drevesne krone. Škropljenje služi kolikor toliko tudi proti fusikladiju.	R. Dolenc.
Vežnja trt ni tako priprosto delo, kakor bi človek mislil. Posebno vežnja napenjalcev (šparonov) zahteva precej znanja in razuma. Pred vsem je pomisliti, kje hočemo vzgojiti les za prihodnje leto. Tam bodemo napenjalec vpogniti navzdol. Ker
GOSPODARSKE DROBTINICE.
sili trtni sok vedno le kvišku, požene na najvišem vpognjenem mestu krepka mladina. Kedar režemo, paziti moramo toraj na to, da bodo napenjalci, ako hočemo vzgojiti na njih mladiko, vselej blizu trte bolj visoko privezani nego na koncu. Kjer to ni mogoče, kakor n. pr. pri tirolskih latnikih, skušali bodemo doseči krepke poganke ob vznožju mladik s tem, da te poslednje upognemo na stran in šele potem bolj navzgor. Na vsakem vpognjenem mestu se sok zaustavlja. Za vežnjo trt po zimi se uporabljajo navadno beke. Pretrdo ne smemo pa trte zavezati, posebno pa ne debla. Ako zavežemo pa napenjalec blizu veje jako trdno, zastajal bo na dotičnem mestu tudi sok in posledica temu bo, da se grozdje bolj močno razvije, vendar pa se spodnji del trte (korenine) oslabi, ker ne dobiva iz listja toliko redilnih snovi.
Kedar sadimo cepljene trte, moramo jih za dva, tri prste zagrniti z rahlo zemljo. V nasprotnem slučaju se trte lahko posušijo. Cepič mora biti toraj tudi v zemlji! Da ni treba pa trt pregloboko pogrezniti, napravi naj se nad cepičem klobuku podoben kupček iz zemlje, ki bo branil cepič osuševljenja.
Sajenje trtnih divjakov. — Amerikanske trte, ki jih mislimo v zeleno požlahtniti, treba je zasaditi za 5 do 10 cm pod zemeljsko površino. Da se pa trta v zemlji ne zaduši, napraviti je nad njo klobuku podobno jamico ali pa preko cele trtne vrste brazdo. Trte, ki jih tako sadimo, so lahko za 5 do 10 cm krajše nego navadne. S takim zasajanjem hočemo doseči, da požene trta bolj nizko svoje poganke in zato jo zamoremo bolj blizu zemlje požlahtniti. Tudi postane taka trta bolj ravna in zato ne trpi radi tega toliko vsled obiranja pogankov, ki nastajajo na zakrivljeni podlagi.
Kako globoko je sejati? — To se ravna po velikosti semena, po zemlji in po času, ko sejemo. Čimbolj je seme debelo, tembolj globoko se ga lahko zagrebe, ker zamore debelo seme napraviti mnogo daljšo kal od drobnega. Ako pride drobno seme pregloboko v zemljo, uporabi kal vse reservne snovi, ki se nahajajo v semenu, še prej, nego pride vrh zemlje in ozeleni. Taka kal potem usahne. Ker potrebuje seme pri kalenju mnogo zraka, zato se seje lahko v rahli zemlji bolj globoko, nego v težki, za zrak neproderni zemlji. Če ne dobiva seme
dovolj svežega zraka zaduši se v ogljenčevi kislini (sapa), ki jo napravlja v zemlji seme z dihanjem.
Ako sejemo pred zimo ali po zimi,- deti je seme bolj globoko, nego spomladi in sicer radi 'tega, ker seme v hudi zimi lahko pozebe. Ozimino in zimski grah je toraj vselej sejati bolj globoko, nego jaro žito. Ozimina, ki je globoko sejana napravlja tudi bolj globoko svoje korenine, zato ji zmrzav tako lahko ne škoduje. Preplitvo sejanje tudi ni pravo, ker se zemlja na vrhu rada posuši in zato ne more seme kaliti. Še bolj nevarno je, ako se seme napoji z vodo in se potem spet osuši. Tako seme izgubi kaljivost. Tudi prevelika solnčna svetloba škoduje ka-lenju. Zato se ne sme seme puščati na vrhu zemlje. Navadno se računa, da je treba zagrebsti seme 3 do 5 krat tako globoko, kot je seme debelo. Debelo seme je podkopati ali podorati, drobno seme pa podvlačiti ali podgrabiti. Prav drobno seme se lahko tudi povalja.
Proti smoliki na breskvah priporočamo, naj se mlade breskve večkrat mažejo in škropijo z raztopino modre galice in vapna, kakoršno rabimo za škropljenje trt. Poskušnje tu v Gorici so pokazale dober uspeh.
Jabolčni in hruškim cvetoder (Anhtonomus pomorum in A. piri) sta mala kroščeka, ki sta si v obliki in v škodi jako podobna. Prvi se nahaja pa na jablanu, drugi na hruški. Pri nas dela posebno drugi cvetoder mnogo škode. Kdo ni opazil še proti koncu marca in začetku aprila na hruškinem drevju razjede-nih popkov? Vidite, to je naredil hruškin cvetoder in sicer samica. Najrajši zajeda cvetne popke. V rano, ki jo izdolbe, znese potem hrošček par jajčic, iz katerih izlezejo v osmih dneh majhni črvički. Ti žrejo potem v popku dalje, dokler ga ne kmalu pokončajo. Potem se navadno v cvetu tudi zabubijo. Včasih dobimo na drevesu tudi polovico razjedenih popkov. Zato je škoda lahko velikanska. Proti cvetoderu bojujemo se najboljše na ta način, da ovijemo meseca marca papir, ki ga namažemo potem z lepljivo tvarino, najboljše s petrino, podobno, kakor delamo io proti malemu pedicu, ki napada osobito črešnje in češpe. Ker se nahaja pa mnogo hroščekov na drevesu, treba je drevo včasih potresti, da padejo na tla in so prisiljeni lesti potem vnovič proti vrhu. Na ti poti se vjamejo v lepilu. Z
drevja je hroščeke stresati, najboljše rano zjutraj. Tudi je dobro, ako se postavi pod drevo kako rjuho, v katero se hroščeki vja-mejo. Kdor je videl prošla leta na svojem drevju mnogo raz-jedenih popkov, ta naj nastavlja sedaj lepljive kolobarje in naj stresa hroške z drevja ! Petrina se še vedno dobi v Gor. kmet. društvu.
Škarje za obrezovanje oddaljenih mladik. Kedar obrezujemo bolj visoko drevje in ne moremo zlahka teh doseči, rabiti moramo posebne škarja, ki se privežejo na dolgo palico in se zapirajo s pomočjo vrvice ali špage. V podobi 11. se vidijo take škarje. Posebno za režnjo cepičev in za odstranjevanje gosenic, ki se nahajajo na oddaljenih vejah v mešičkih, so te škarje jako pripravne. Tudi s pomočjo navadnih škarij si lahko pomagamo, ako privežemo en ročaj škarij z žico ali špago krepko na drog, na drugi ročaj pa privežemo vrvico. Ta vrvica pa se mora premikati skozi kratko zanjko, ki se jo napravi ob drogu poleg drugega ročaja. Čim se potegne vrvico navzdol, pa pritisne ta ročaj h zanjki in obenem se škarje zaprejo ter odrežejo vejo. Še boljše,
Pod-	nego so škarje naslikane v podobi služijo v
Drevesne škarje za obre- ,	v,	. , , • . ■ „
,, ., . ... ta namen škarje, pri katerih je obrnjena
zovanje oddaljenih mladik.
ostrina navzdol. Mladike se primejo s takimi škarjami od zgoraj, zato se lažej odrežejo.
Pokoneevanje erneg,a paleža (pikca). Ta bolezen dela na trtah po nekod mnogo škode. Na zarodu prouzroča, da cvetje odpada, na listju in grozdju pa napravlja majhne pege. Proti ti bolezni se je bojevati najboljše s tem, da trte na kratko režemo in s tem, da jih mažemo pozimi po deblu in mladju z raztopino zelene ali železne galice. V ta namen je razstopiti v 60 litrih gorke vode okoli 40 kg galice. Dobro neki de, če se doda še 3 do 5 1 žveplene kisline (hudičevega olja). Najlažej se maže trte s čopičem. V ta namen uporablja se lahko tudi posebne priprave, pri katerih se cedi počasi tekočina iz posode, ki se nosi na hrbtu, po gumijevi cevi do čopiča. Z železno galico zamo-
rijo se na trli trosi («enie) one glivice, ki provzroča bolezen palež. —
Dobre škarje prihranijo mnogo jeze in dela, zato ne smemo gledati, ko kupujemo to orodje na par novčičev, ki jih moramo več potrositi. Jako priporočljive škarje novega sistema
Pod. 12. Drevesne škarje s pregibajočimi se rezili.
piinašamo v podobi 12. Pri teh škarjah se ostrina pomika, ko zapiramo škarje, naprej, oz. druga, nazaj. Vsled tega režejo te škarje bolj podobno nožu, toraj bolj gladko pa tudi mnogo lažej. Zato tudi ne zmečkajo take škarje mladike, kakor navadne. Priporočajo se pbsebno za režnjo trt. Dobivajo se v Gor. kmet. društvu in stanejo 6 50 K-
Da ne bo krompir prerano kalil, treba ga je hraniti v čimbolj hladnem prostoru in ne v visokih plasteh, marveč razgrnjeno. V nasprotnem slučaju bi se krompir preveč vgrel, kajti tudi krompirjevi gomolji dihajo, kakor diha vsako živo bitje. Tudi tema prouzroča, da krompir bolj naglo kali, zato so svetli prostori boljši od temnih. Če bi začel krompir poganjati, spraviti ga je zato na svetlo. V svetlobi se napravi vsaj manjša kal. Ako hočemo imeti rano krompir, zasadi se lahko kar s to kaljo, ki je deloma ozelenela. Dolge, bele kali pa niso mnogo vredne. Krompirja, ki ima take kali, ne rabimo za seme, ker so izčrpale te kali iz gomoljo že preveč redilnih snovi.
Rani fižol bi donašal našim kmetovalcem po Vipavskem in po Brdah lahko lepe dohodke. Tu imamo jako mnogo vzvišenih leg, ki so obrnjene proti solncu in kamor ne pride tako lahko slana. Sem naj bi se sejai čim bolj ran nizek fižol, na katerem bi se obiralo potem stročje.. Junija meseca, v katerem času dobimo že lahko v
takih legah stročje, ga lahko in tudi drago prodamo. Dobre vrste ranega fižola so: rani cesar Viljem, prvi s trga itd.
Astre smemo prištevati h najlepšim poletnim cvetlicam. Sejati jih je v marcu v zimsko gredico ali v kak zabojček (lonec) z dobro zemljo, katerega je postaviti potem v gorko sobo, ali pa se sejejo v aprilu kar naravnost na prosto Zemljo v gredicah ali v zabojčku je najprej dobro poravnati in z deskico nekoliko potlačiti, šele potem se poseje seme in vnovič z deskico potlači. Gredico (zabojček ali lonec) je nato zaliti z nekoliko morno vodo, ki se prav na drobno razprši in ko je to končano se pokrije seme z drobno zemljo tako na debelo, da ne bo videti semena (2 mm). Najboljše je, da se zemlja preseje skozi drobno sito kar nad seme. Gredico ali zabojček je pokriti nato s 'teklom. Zračiti je šele potem, ko so rastlinice iz-lezle. Ko pripeka hudo solnce, napraviti pa je nekoliko sence.. Šele ko so se rastlinice dobro razvile smejo se popolnoma razgrniti, da se polagoma privadijo zunanjemu zraku. Najprej je sejati visoke astre, ki pozno cvetejo. Plemenite astre je treba tudi bolj gosto sejati nego navadne, ker bolj težko kalijo. Meseca maja presaditi je astre na stalno mesto. Večim astram dati je 40 cm prostora, manjšim 20 cm.
Visokost hleva se ravno po velikosti hleva. Navadno se računi, da mora biti hlev za 15 glav živine vsaj 3 metre visok. Bolj nizki hlevi nudijo živini premalo zraka. V takih hlevih je treba privezati zato živino bolj narazen. Tam, kjer se pušča gnoj v hlevu po več časa, treba višega hleva, nego tam, kjer se pogostoma kida. Hlevi po naši deželi so na sploh prenizki.
Izleti učencev dež. kmet. šole. Da vidijo učenci te šole ne samo šolsko kmetijo, marveč tudi druge, napravljajo se pogostoma izleti v goriško okolico. Pri teh izletih kažejo se učencem dobre in slabe strani raznega obdelovanja in oskrbovanja polja, vinogradov, vrtov, sadovnjakov itd. Pred kratkim se je napravil izlet na posestvo grofa Coroninija v Št. Petru, kjer so se ogledali uzorni vinogradi, lep zelenjadni in sadonosni vrt,
POROČILU.
hlev in klet. Obenem se je ogledal tudi uzorni vrt kmeta Bo-fulina. V Podgori so videli uzoren hlev in sadovnjak grofa Ž. Attems.
Vabilo na občni zbor „Vinarskega in gospodarskega društva" v Dutovljah, ki se vrši dne 5. aprila t. 1. ob 3. uri pop. v prostorih društevene gostilne.
Dnevni red:
1.	Pozdrav predsednika.
2.	Poročilo tajnika.
3.	Potrjenje računov za leto 1907.
4.	Sprememba pravil.
5.	Razno.
Odbor.
Naši koloni. C. kr. kmetijsko ministerstvo nam je poslalo sledečo notico: „Na Primorskem, v Dalmacij in v italijanskem delu Tirolskega obstojijo med tamošnjimi posestniki in kmetskimi delavci še vedno starodavne najemninske pogodbe. Te se zaznamujejo pod imenom kolonstvo ali kmetstvo in slonijo na pravnih temeljih, ki se včasih le s težavo prav razrešijo. Dvorni svetnik profesor dr. vitez pl. Schul-lern pride tekom meseca aprila v omenjene dežele, da prouči te ko-lonske razmere.
Vlada se je že lansko leto obrnila na razne politične oblasti, da poročajo te o službenem razmerju med kmetijskimi posli in delodajalci. Uspeh tega poizvedovanja je, da se je pričela vlada zanimati' tudi za naše kolonsko vprašanje. Želeti bi bilo, da bi imelo zapričeto delo v resnici zaželjeni uspeh, kajti dokler se ne vredi vprašanja med koloni in posestniki gospodarji, ne smemo pričakovati pravega kmetijskega napredka v onih naših krajih, kjer so koloni doma. Dokler bodemo sklepali pogodbe po starem, bodo reveži gospodarji, ki dobivajo od svojega premoženja premalo dohodkov a še hujši reveži bodo koloni, kateri ne dobivajo za svoj veči trud, ki ga imajo pri zboljšanju posestva, nikakega dobička. Ker se lahko odpove pogodba tem od leta do leta, pač nimajo tistega veselja za delo, kakor bi ga imeli v slučaju, ako bi bili gotovi, da bodo sami vživali sad svojega truda. Kako bi se dalo rešiti po našem mnenju kolonsko vprašanje, bodemo morda še pisali
Na novo priglašeni udje Goriškega kinet. drušvta.
France Legiša, pos. Medjavača 1 Josip Peric,	»	>2
Ivan Pernarčič, » » 10 Anton Pernarčič, » » Ernest Batič, » Ozeljan 8 Franc Komjane, » Št. Ferjan 135 Fran Mavrič, » Bukovica 59 Karel Nardin, » Vogrsko 8 Avguštin Živic, » Škrbina 5 Fran Šuc,	» Pliskovica 49
Tinko Stepančič > Lipa 27 Jožef Pregelj, » Lom 26 Alojz Prinčič, » Fojana 23 Josip Kren	» *> 40
Anton Makorič, » » 35 Jožef Štrukelj, » Lom 86 Anton Podgornik, pristav na slov. kmet.
šoli, Gorica Jožef Beguš, pos. Porezen, Podbrdo Andrej Beguš, » »	»
Jožef Drole, » »	»
Lenart Bizjak, » Podbrdo Pt ter Kajžar, » » Ivan Štravs, » » Andrej Trojar, pos. Trtnik Podbrdo Dijonizij Bratuš, Čepovan 22 France Šuligoj, pos. Čepovan 41 Bralno društvo »Tabor«, Repentabor Anton Tomšič, pos. Sovodnje 95 Ivan Janežič, slraž. nadzornik v Gorici Ivan Kodrič, pos. Gradišče 107 Ivan Kravos. pos. Skrilje 69 Anton Erzetič, velep. Ivrmin 71 Kabaj .Miha, pos. Pristova pri Kožbani
Fabrizio Fran, Vidmar Fran, Rodica Pavel. Brelih Luka.
Boršt pri Neblem Žuli pri Rihenberku Merče pri Povirju Podmelec
Laharnar Anton » » Mlekarnica, Zatolmin-Tolmiu Tomšič Ivan, pos. Sovodnje 113 Dominko Jožef, Bilje 83 Soler Oton, krčmar Bilje 59 .Mozetič Ivan, obč. obhodnik, Bilje' Pevsko in bralno društvo »Branica« v
Dol. Branici. France Mozetič, pos. Bilje 90 Ivan Rebec, pos. Merče 13 Anton Birsa, * Preserje 268 Alojz Vrtovec, pos. Birsi 162 Fran Koradin, » Rihenberk 254 Anton Molar, župan Skrljevo 7 Davčna občina Selo na Krasu Matija Jan, pos. Gor. Trebuša 13 Albert Leban, kurat Gor. Trebnša Ivan Batič, učenec deželne kmet, šole v Gorici
Franee Babic, učenec deželne kmet. šole
v Gorici Josip Čebokli, pos. Sedlo 29 Fran Lazar, gostilničar. Sedlo Ivan Milanič, pos. Vojščica 51 Andrej Strgar, zid. mojter Ročinj 6 Anton Medvešček, pos. Gor. Polje 131 Ivan Matelič, pos. Livek 63 Ivan Šturm, » »79 Andr.-j Mozetič, pos. Renče 238