Smrt earja Samuela.
Balada.
ar Samuel sedi na skalnem gradu, Kipečim nad Prilipom ob prepadu; Sam car sedi, ob mizo roko pravo, Ob roko sivo si podpira glavo.
Temne se misli mu pode po glavi, V bolesti divji srce mu krvavi, In votlo car sam s sabo beseduje, Da ko iz groba glas teman se čuje:
,,0j Belasica, gora Belasica, Naj solnce več ti ne obsije lica! Ti vragu našemu si pomagala, Bolgarsko zemljo milo mu izdala!"
,.Obudi zopet pale nam junake, Iz robstva reši jadne nam rojake ! Oj Belasica, tožna Belasica, Naj solnce več ti ne obsije lica!"
Ustane car, počasi k oknu stopi — Kaj hočejo tam doli oni tropi? Kamor oko po polji carju kroži, Po širnem polji stopa mož ob moži.
„ ,,Rojaci so"", tako mu sel naznani, „,.Po zadnjem boji v sužnost odpeljani, Ki jih Bazilij, cesar bizantinski, Nazaj pošilja zdaj na dom očinski.""
0 preveseli, srečni tej novosti Prešine carju lice žar radosti; Raz grad hiti, da bojne vidi druge, Ki toliko so vzročili mu tuge.
Veselo car pribiti k prvi četi: ,,Bodite vsi presrčno rni vzprijeti . .  .'' A kakor da za grlo smrt ga davi, Beseda v grlu starcu se ustavi.
Otožno klanjajo jetniki glavo, Molče, počasi gredo čez planjavo; Pred četo vsako mož jednook hodi, Za sabo sto nesrečnih — slepcev vodi!
36                                                —b—: Zvon j en je,
Kar vplenil je Bolgarjev v bitvi ljuti, Oslepil vse je Bizantinec kruti — Nazaj pošilja zdaj jih v zemljo milo, Bolgarskemu vladarju za vezilo.
Nikoli konca ni! Za kopo kopa Molče, otožno mimo carja stopa; Petnajst tisoč tovarišev ljubljenih, Petnajst tisoč vojakov oslepljenih!
Noč carju sivemu oči pokrije, Iz prsij divij stok se mu iz vije, Na tla se zgrudi Samuel ponosni In srce v boli poči mu neznosni.
Opomnja. Samuel, sin Sišmana L, bil je car zapadne bolgarske države (976—1014\ Alalo svoje carstvo je razširil kmalu daleč okoli. Hude boje je imel s cesarjem bizantinskim, Bazilijem II. Iz početka mu je bila sreča mila, a pozneje se mu je izneverila. Jeseni 1. 1014 so napali Grki Bolgare ob gori Belasici. V noči je obšla grška vojska goro Belasico, prijela Bolgare tudi za hrbtom ter jih potolkla; 15.000 jih je bilo pa ujetih. Car Samuel je umrl še isto leto.                                                                                                      Krilan.
Z vonj enje.
^^Mvonjenje vetrovi po zraku neso                Ljubila srčno sem sirota ga jaz,
«Cez širno dolino, čez tretjo goro             Rosila solze mu na bledi obraz,
Do borne, razpale že koče.                       Rosila i svojega ž njimi!
O naj le neso je; saj vem, kdo ta svet        In v hudi bolezni sem bila pri njem,
Ostavil trpeč je, trpeč in pa bled,          Klečala, jokala, molila pri njem,
In srce umreti mi hoče!                           Sedaj pa tam mrtev leži mi!
Da, mrtev tam daleč za tretjo goro,
Od koder zvonjenje vetrovi neso
Do borne, razpale že koče.
O naj le neso je, saj vem, kdo ta svet
Ostavil trpeč je, trpeč in pa bled,
In srce umreti mi hoče !                                           —b—