Razvojne naloge ne smejo ostati na papirju! »Prav je, da spomnim. da ste se prav vsi borci po osvoboditvi aktivno vključili v obnovo domovine, v njen gospodarski razvoj. Polet iz časa borbe. ste v tistih letih prenesli na svoja delovna mesta. Gradili ste tovarne. nove do-move. šole in bolnice. Vejetno smo vsi skupaj v tistem času in tudi kasneje. nekoliko pozabili na te kraje pod Mokrcem, ki so v neposrednem zalcdju Ljubljane nudili vsc svojim borcem. Delno je bilo to v zadnjih ietih nadoknadeno. vendar naš skupni dolg tem krajem ostaja. Razvojne naloge napisane v planih občine in mesta. ne smejo ostati na papirju. temveč jih moramo s skupnimi močmi uresničevati in če-prav nekoliko pozno. poravnati svoj dolg. Naj mi bo ob tejpriložnosti dovoljeno reči še eno misel: če bi se naši borci v velikem času narodnega preporoda ravnali po referatih. re-solucijah in podobnih rečeh, ki jih prene.se papir. potem bi šlo slovenskemu narodu v ti-stem času hudo za nohte. Ne rečem, da ni treba zapisati tistega. kar izraža voljo Ijudi. prav tako ne rečem. daje mogoče nasilno enačiti izkušnje tistega časa med vojno in takoj po njej. z današnjim časom, morali pa bi ponovno strniti vrste in voljo, da bi dosegli zastavljene cllje. tako kot smo znali takrat. ko nam /e bilo mnogo težje. Zgodovina nam nc bo sodila po dobrih na-merah, tudi po izgovorjenih in napisanih bese-dah ne, štela bodo samo dejanja. Pri tem pa mora prevzeti vsak svoj del odgovornsoti. ne more je prenašati na drugega. ne more se sklicevati. da zanjo ni vedcl. Nihče. karje tako dramatično pokazala afera z nepokritinii meni-cami, ne more in ne sme živeti od sadov tujega dela, od hitrega zaslužka s špekulacijo na račun in škodo drugega, ali na škodo naše skupne družbene lastnine. Šteje samo produktivno de-lo. ki ustvarja novo vrednost. šteje samo dobra samoupravna, poslovna in strokovna organizi-ranost, odprta do novih pobud, znanja in sveta. Tu naj se začenja in končuje vsaka politična in poslovna morala. Vzdržati na stabilizacijski fronti našega razvoja, v teh težkih in nič kaj ljubcznivih časih, pomeni. da moramo odgo-vorno delati na vseh ravneh našega živ-Ijenja . . . Res je. daje na videz boljpomembno ukvar-jati se z občedružbenimi. načclnimi in včasih celo planetarnimi problemi, toda mreža življe-nja je stkana iz neštetih usod Ijudi. ki živijo v mestih in vaseh. Ijudi. ki potrebujejo šolstvo. zdravstvo, toploto. prehrano. sociulno in de- lovno varnost in še mnogokaj drugega. včasih pa tudi samo toplo besedo in razumevanje. Mislim. da šteje več ob roku zastavljena in ob roku končana ureditev vrtca. šole, zdrav-stvene postaje ali kanala in cestišča. kot pa kile papirjev. ki obljubljajo gradove v oblakih. Res je. da imamo tudi v Ljubljani preveč papirjev. na katerih je napisanih preveč želja. ki jih v teh težkih časih ne moremo in ne bomo mogli uresničiti, vendar pa imamo tudi nekaj drobnih izkušenj. po katerih se bomo morali v bodoče ravnati. Res je. da bomo za nekatere skupne potrebe združili manj sredstev. ker lani nisrno izglasovali samoprispevka. vendar zaradi tega nismo vrgli puškc v koruzo. Napraviti moramo vse, kar je v naših močeh. da bo današnja in jutrišnja podoba Ljubljane skladnejša z zahte-vami in potrebami Ijudi. Priznati moramo kar je dobrega, ostro obsoditi slabo in nikdar meta-ti vsega v isti koš, ker na ta način zmanjšujemo vrednosti dobrega in jemljemo Ijudem voljo. Časpa od nas neizprosno zahteva. dapričnemo ponovno ceniti prave vrednosti. Le tako bomo vrnili zaupanje Ijudi. le tako bomo uspeli pri-dobiti Ijudi za boljše delo. s katenm bomo prelomili današnjo stagnacijo in celo nazadova- nje v razvoju. Vrniti moramo čast in spoštova-nje delu in kulturi medsebojnih človeških od-nosov. (Iz govora Nuše Kerševan - prcdsednice skupščinc mesta . Ljubljane na Mokrcu)