Poštnina plačana v gotovini
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
Videm - via San Daniele, 88
Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik
VOJMIR TEDOLDI
Tiskarna T. Marioni - Videm
MATAJUR
GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI
Sped. in abb. poslali II. gruppo - I.P.1.10%
NAROČNINA: Za Italijo: polletna 900 lir -letna 1800 lir - Za inozemstvo: polletna 1300 lir - letna 2500lir Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 100 lir
Leto XXIII - N. 21 (480)
Udine, 28. novembra 1972
Izhaja vsakih 15 dni
29. november
Ko to pot znova posvečamo uvodnik jugoslovanskemu državnemu prazniku, ne bi govorili o nastanku nove, socialistične Jugoslavije, ki se je rodila prav 29. novembra 1943 v temačnih, hudih časih druge svetovne vojne v Jajcu, temveč bi radi predvsem ob tej priložnosti opozorili na nekaj momentov, ki kažejo, da je Jugoslavija prav v teh dneh odločna zavzeti se za pravice in obstoj svojih nacionalnih manjšin v tujini. V mislih imamo predvsem sprejem predstavnikov koroških Slovencev pri predsedniku jugoslovanske zvezne vlade Džemalu Bijediču. Ob tej priložnosti je predsednik jugoslovanske vlade odločno izjavil, da stoji Ju goslavija kot celota na strani koroških Slovencev, saj so zadnji dogodki na avstrijskem Koroškem jasno pokazali, da tam spet dviga glavo nacicem in fašizem, ki odkrito grozi z fizičnim uničenjem slovenske manjšine in to v tako imenovani demokratični republiki Avstriji, ki še do ianes, sedemnajst let po oodpisu, ni niti malo za-šela izpolnjevati 7. člena svoje državne pogodbe, ki lagotavlja manjšinam vse oravice, ki so v pogodbi natančno določene in zapisane.
Jasnemu stališču jugoslovanske vlade do vprašanja koroških Slovencev se je ob tej priložnosti pridružila tudi srbska vlada, kjer so prav tako predstavnike koroških Sloven-:ev sprejeli bratovsko in z vsem razumevanjem ter jim prav tako sporočili pri pravljenost in solidarnost srbskega ljudstva, da podpre prizadevanja naših rojakov v Avstriji, da bi zaživeli kot manjšina zares svobodno, demokratično in varno življenje.
Kot torej vidimo, s koroškimi rojaki niso solidarni to pot samo rojaki iz matične dežele Slovenije, temveč vsa jugoslovanska javnost, pa tudi precej ostra nota jugoslovanske vlade avstrijski via di spričo nedavnih sramotnih dogodkov na avstrijskem Koroškem jasno priča, da so se bili koroški Slovenci v svoji samoobrambi prisiljeni zateči se po pomoč in pod okrilje matične države, kar vsekakor obljublja in opozarja Avstrijo, da Jugoslavija kot sopodpisnica avstrijske državne pogodbe nima samo pravice, temveč tudi dolžnost zahtevati, da se zaščiti njena manjšina, v tem primeru koroški Slovenci, sicer bo prisiljena spor internacio-naliziriti, podobno, kot je to Avstrija storila za svojo manjšino v Poadižju.
SKUPNA IZJAVA
0 SESTANKU SLOVENCEV IZ ITAUJE IN AVSTRUE V CELOVCU
Predstavniki Zveze slovenskih organizacij na Koroškem in Slovenske kulturno gospodarske zveze v Trstu ob
obisku v Celovcu
Dne 10. novembra sta se v Celovcu sestali delegaciji SKGZ in Zveze slovenskih organizacij na Koroškem, ki sta po izčrpni razpravi o problemih koroških Slovencev in Slovencev v Italiji objavili skupno sporočilo. Delegacijo SKGZ so sestavljali p-.edsednik. Boris Race, tajnik dr. Darij Cupin ter člani izvršnega odbora Izidor Predan, Filibert Benedečič in Edmund Košuta, delegacijo Zveze slovenskih organizacij na Koroškem pa predsednik dr. Franc Zwitter in člani izvršnega odbora Janko Ogris, Karel Prušnik, Andrej Kokot, Franjo Ogris in Ljubo Urbajs.
Beselilo skupne izjave SKGZ in ZSO se glasi:
V nadaljevanju stalnih stikov sta se dne 10. novembra 1972 sestali v Celovcu delegaciji odborov Zveze slovenskih organizacij na Koroškem in Kulturno gospodarske zveze iz dežele Furlanije - Julijske krajine, da si izmenjata izkušnje in skladno nastopata.
Podobna usoda druži slovenski narodnostni skuposti v Avstriji in Italiji. Slovenci v obeh državah ne uživajo enakopravnosti in ni zagotovljen njihov narodnostni obstoj z učinkovitimi zaščitnimi zakoni, čeprav jim zaščito zagotavljata avstrijska državna in senžer-menska pogodba, ki sta sestavni del ustave Republike Avstrije, oziroma ustava Republike Italije in spomenica o soglasju.
Slovenci v Avstriji in Italiji se morajo 27 let po zmagi nad naci-fašizmom, ki jih je skupaj z ostalim slovenskim narodom obsodil na smrt, še vedno boriti za golo narodnostno življenje.
Republika Italija ravna s Slovenci, ki so v okviru njenih meja, drugače, kakor z južnotirolskimi Nemci. Dočim je le-tem dala široko avtonomijo in jih je zaščitila do visoke stopnje, je za Slovence doslej sprejela še šolski zakon, ki je pomanjkljiv in ima veljavo samo za tržaško in goriško pokrajino, ne pa tudi za videmsko pokrajino. Nobena druga pravica slovenske narodnostne skupnosti ni uzakonjena in spomenica o soglasju, ki velja sarmo za tržaške Slovence, nima notranje zakonske moči.
Dežeia Furlanija - Julijska krajina sprejema le obrobne ukrepe v korist Slovencev, prav tako se le via facti priznavajo posamezne pravice v tržaški in goriški pokrajini ter v okoliških, pretežno slovenskih občinah, okrog Trsta in Gorice.
Delavske stranke so zvest in aktiven zaveznik Slovencev v boju za njihove pravice. V zadnjih letih kažejo tudi vodilni deli vladajočih strank razumevanja za slovenske probleme, toda učinki so daleč za pričakovanji.
Predvsem ni beneškim Slovencem še priznan status narodnostne manjšine in ne uživajo zaradi tega najmanjše narodnostne pravice. Kljub temu, da ti krogi govorijo, kako je koristna prisotnost Slovencev, ki da bogatijo okolje, ni nobenega ukrepa oblasti, da bi v samem Trstu in Gorici to bo-
to tudi niso dali k nobenemu zakonu svojega soglasja in pristanka.
Kljub temu so v pričakovanju, da bo vlada končno pristopila do resnega reševanja odprtih vprašanj, vedno znova v številnih vlogah in pri vseh kontaktnih razgovorih dosledno izražali svojo pripravljenost za sporazumno in znosno rešitev odprtih vprašanj, hkrati pa opozarjali tudi na neumestnost in nevarnost zavlačevanja in zamudnega reševanja.
Že ob dogodkih okoli proslave 50-letnice plebiscita pa se je pokazalo, da se nemške nacionalistične sile spet zbirajo s ciljem preprečitve sleherne rešitve v korist obstoja in razvoja slovenske narodnostne skupnosti. Zahteva po likvidaciji slovenskega ljudstva na Koroškem v « Ruf der Heimat » pa je bila tudi za koroške Slovence fanal, da ne morejo več potrpežljivo čakati in verovati lepim obljubam.
Zato je razumljivo, da je zlasti koroška slovenska mladina začela vse bolj odločno zahtevati pravice in uresničitev vseh določil člena 7 državne pogodbe. Ta aktivnost mladine, ki je opozorila tudi mednarodno javnost na nerešena vprašanja na Koroškem po eni strani in nova politična situacija po volitvah leta 1970, ki je onemogočila izbegavanje odgovornosti deželo na zvezno vlado in obratno zveze na deželo, po drugi strani pa očitno privedli do tega, da je letos z zakonom o dvojezičnih topografskih označbah in napisih prišlo do nadaljnjega skromnega koraka v izvajanju člena 7 državne pogodbe.
S poznano reakcijo združenih nacionalističnih sil pod vodstvom «Karntner Heimatdiensta» na ta ukrep vlade in z njihovimi nasilnimi akcijami proti pravicam koroške slovenske narodnostne skupnosti pa je nastal nov odločilen trenutek za koroške Slovence, ki
gastvo navzven tudi poudarili. Nimajo razumevanja za sprejetje globalnega zaščitnega zakona v prid Slovencev, kar bi bil dokaz iskrene želje po njihovi ohranitvi. Nobenega napora ni, da bi onemogočili delovanje fašističnim ostankom, ki poleg svoje nravi ne skrivajo protislovenske mržnje.
SKGZ se bo trudila, da se skupni akcijski nastopi vseh Slovencev, ki so zaradi dvojnih volitev začasno prekinjeni, takoj obnovijo. Vsem Slovencem v Julijski krajini je jasno, da bo samo enotna fronta Slovencev ob podpori demokratičnih sil italijanske družbe odločilno prispevala k uresničitvi zaščitnih zakonskih ukrepov, ki bodo lahko zagotovili bodočnost slovenske narodnostne skupnosti. Obenem se bo SKGZ še bolj angažirala v boju proti fašističnim ostankom.
Koroški Slovenci so kljub politični in svetovnonazorni diferenciaciji, ki se izraža v obeh osrednjih organizacijah, iz trpkih zgodovinskih izkušenj spoznali, da sta za uresničitev in uveljavitev narodnostnih pravic potrebni enotnost in skupnost vseh narodnih sil. Sad tega spoznanja je skupna Spome-
mora pomeniti resen začetek doslednega izvajanja državne pogodbe.
Slovenci so v nedavni preteklosti znali primerno odgovoriti tistim, ki so sklenili, da jih uničijo. V teh slavnih dejanjih, v obsodbi nacionalizma, ki jo je o koroških dogodkih izrekel svet, in v solidarnosti matičnega in vseh ostalih jugoslovanskih narodov, bodo koroški Slovenci črpali moč, da svojo narodnostno pripadnost prav danes še bolj manifestirajo in dokažejo, da se ne bodo pustili u-strahovati. Naslonitev na demokratične sile Avstrije in njihova zgodovinska odgovornost v tem trenutku bosta močan prispevek k uresničitvi popolne zaščite slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem.
ZSO in SKGZ ugotavljata, da je bilo ob eskalaciji nemškega nacionalizma in nasilja nujno, da sta obe osrednji slovenski koroški organizaciji zaprosili SFR Jugoslavijo, kot državo matičnega naroda in sopodpisnico avstrijske državne pogodbe, naj na mendarodni ravni ukrene vse, kar je potrebno, da bo Avstrija zagotovila izvajanje 7. člena, zato obe Zvezi z zadoščenjem pozdravljata odločno stališče predstavniških organov Slovenije in Jugoslavije.
Internacionalizacija koroškega problema mora dokončno uresničiti izvajanje duha in črke državne pogodbe v vseh njenih členih in v vseli podrobnostih, kar narekuje koroškim Slovencem in vsem pristojnim in odgovornim za dokončno rešitev odprtih vprašanj člena 7, v tem času pa jugoslovanski vladi v smislu njenih slovesnih izjav ob pristopu k avstrijski državni pogodbi in njeni rati* fikaciji še posebej da ne sprejemajo polovičnih rešitev, ampak da vztrajajo, naj se državna pogodba v vsej vsebini in v celotnem obsegu uresniči.
nica koroških Slovencev z dne 11.	10.	1955, ki je slej ko prej
osnova in izhodišče vseh zahtev in prizadevanj v korist slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem. V tej spomenici so koroški Slovenci kot neposredno prizadeti s čutom resnosti in odgovornosti utemljeno interpretirali člen 7 državne pogodbe in iznesli vladi konstruktivne predloge, kako naj se rešijo ta določila državne pogodbe.
Republika Avstrija je v izvajanju manjšinskih določil državne pogodbe doslej leta 1959 sklenila tako imenovani manjšinski šolski zakon in manjšinski zakon o sodnem jeziku ter letošnje leto zakon o dvojezičnih topografskih označbah in napisih. Mimo teh zakonov je druga določila člena 7 poskušala rešiti z navadnimi o-dredbami oziroma navodili podrejenim oblastem, ki pa so pravno dvomljiva in nikakor ne pomenijo rešitve predmetnih določil.
Koroški Slovenci poudarjajo , da pri nobenem teh zakonov niso mogli sodelovati, niti vlada in zakonodajalec nista upoštevala njihovih številnih konkretnih predlogov
Stalno slovensko gledališče in Trsta že drugič navdušilo Slovence Kanalske doline
Dne 5. novembra je bila dvorana «Cinema Città» že drugič v tem letu nabito polna Slovencev Kanalske doline, ki ljubijo slovensko odrsko besedo in umetnost. Stalno slovensko gledališče iz Trsta, ki je prvič nastopilo v Trbižu letos meseca maja s popularno štokovo komedijo «Trije tički», katero so uprozorili tudi na «Dan emigranta» v Čedadu, je tokrat gostovalo z Rabadano-vo predelavo komedije znanega francoskega avtorja za rešitev teh vprašanj. Za- XVI. stoletja Z naslovom
FINANCIRANJE ŠTIRIH OBLIK SOCIALNE PODPORE
Skrbstvo dežele za družine emigrantov
Letos le 335 milijonov lir v te namene
Dne 19. avgusta je začel veljati zakon o financiranju štirih deželnih zakonov o socialnem skrbstvu. Gre za zakon št. 33 od 1. avgusta letos in financiranje zadeva skrbstvo za emigrante in njihove družine, delavce, ki so prisiljeni takoj prekiniti delovno razmerje, civilne slepce in gluhoneme ter civilne invalide dela.
V te namene predvideva deželna administracija pomoč v višini ene milijarde in 620 milijonov lir.
Za pomoč emigrantom in njihovim družinam, ki žive v slabih ekonomskih razmerah, je
dežela že dala ustreznim občinam na voljo 340 milijonov lir, S tem denarjem so občine že nudile pomoč emigrantom za potne stroške, za namestitev doma, za domove oddiha tistim, ki so se vrnili kot stari ljudje in kočno tudi za primere bolezni in stroškov v bolnišnici in sploh za nepredvidene težave.
Novi zakon daje dalje na razpolago 670 milijonov lir, katerih polovico naj bi porabili v tem, drugo polovico pa v prihodnjem letu. Hkrati so tudi obvestili prizadete, ki imajo že vložene prošnje pri
pristojnih uradih, da bodo začeli z reševanjem prošenj in izplačevanjem pomoči in socialne podpore takoj, ko bo zakon št. 33 začel veljati. Zakon pa je začel veljati 19. avgusta in tako lahko upamo, da bodo zdaj začeli z izplačili od vsote 335 milijonov, ki je letos na voljo v te namene.
Kakor je sicer lepo slišati o takšnih vsotah, namenjenih podporam, se vendar vprašujemo, ali ni vse to samo kaplja v morju spričo vseh ostalih ekonomskih in drugih težav naših ljudi, ki bi radi, namesto podpor, samo delo in nič več.
«Kadar se ženski jezik ne suče».
Kot prvič, tako je bilo tudi tokrat Stalno slovensko gledališče navdušeno sprejeto. V največji trbiški dvorani «Cinema Città», ki lahko sprejme okoli 300 oseb, so bile vse vstopnice na mah razprodane in ni preostalo kotička niti za enega stoječega gledalca.
Pred začetkom predstave je svoje gledališke goste pozdravil domači pevski zbor «Višarski zvon» s slovensko, furlansko in nemško pesmijo s Prešernovo pesmijo «Zdravljico», zapeto sicer po domače, a prisrčno, ki je takoj ustvarila dobro razpoloženje in navdušenost.
Nenehno ploskanje in izjave neštetih slojev iz Trbiža, Ukev, Naborjeta Ovčje vesi in drugih vasi, ki so prihiteli v Trbiž, da si ogledajo nadvse zabavno predstavo, je priča, da Slovenci Kanalske doline žele še več takšnih gostovanj in te dolžnosti se zaveda tudi gledališče samo. Zato prosimo Stalno slovensko gledališče v Trstu, da bi čim pogosteje nastopalo v Trbižu in seveda tudi pri nas v Beneški Sloveniji, s svojo odrsko umetnostjo in naj se zaveda, da njegovo prizadevno delo ni samo v korist zabavi, ampak pripomore s svojim humorjem tudi k narodni zavednosti.
IZ KANALSKE DOLINE
IZ NADIŠKE DOLINE
Razstava goveje živine v Naborietu Važni sk,eP' komunskega konsila v špjetru
^	I<r	Ami	1	V»	flri	lrr\r>cì1	T	7	Č	l	O	CJ	fr»	Ticrvf	r»	V»r»/Tr»	r»/v«r»	rlilì	ni	a	»»irt lrnlrrvM   3   
Nagradili sedem živinorejcev in podelili priznanja
Bil je lep sončen dan, ko so se vrstile ena za drugo v spremstvu njihovih gospodarjev lepo rejene krave mlekarice in jenice proti Na-borjetu, kjer se je vršila razstava goveje živine. Živinorejci Naborjeta, Ukev, Ovčje vesi, Žabnic in Lužnice so ponosno stopali ob svojih «vzrejenkah», v katere so toliko vlagali truda skozi vse leto. In res, niso bili razočarani, dobili so vsi priznanje, sedem od njih pa nagrade. Nagrajeni so bili tile živinorejci: prvo nagrado je prejel Luigi Copetti iz Ukev; drugo inž. Rimediotti iz Ukev; tretjo Valentino Moschi tz iz Žabnic; četrto Melita Kranner iz Žabnic; peto Jožef Prescheren iz Ukev; šesto Sebastiano Wudenich iz Ukev; sedmo Urban Mo-schitz iz žabnic. žirijo, ki je podelila nagrade in priznanja, so ob prisotnosti velikega števila domačinov sestavljali: dr. Mario Ortiga za «Servizio economia montana», agrarni perit Ottavio Vazzaz za ERSA (En te regionale sviluppo agricoltura) in agrarni perit Rinaldo Cher za «Servizio economia montana».
SANTO DE CANEVA novi župnik
v Naborjetu-Ovčji vesi
V nedeljo, dne 12. t.m. smo sprejeli novega dušnega pastirja, ki bo skrbel za vernike v Naborjetu-Ovčji
Prihodi in odhodi vlakov iz videmske železniške postaje
S prvim oktobrom je stopil v veljavo nov vozni red vlakov, ki bo veljaven do 2. junija 1973 in ga tu spodaj prinašamo.
ODHODI
PROTI BENETKAM: 3,32 - 5,14 -
5.32 - 5,48 - 6,10 - 6,38 - 7,10
- 7,24 - 8,48 - 9,50 - 10,48 - 11,55 -12,35 - 13,32 - 15,01 - 15,11 - 15,20
- 16,08 - 16,56 - 17,57 - 18,46 -18,56 - 20,38 - 21,23.
PROTI TRBIŽU: 5,29 - 7,21 -
12.32 - 13,42 - 15,23 - 15,30 - 17,50
19.18 - 22,09 - 23,15.
PROTI TRSTU: 5 - 5,44 - 7,11 -
7.18 - 7,52 - 10,29 - 13,03 - 13,25
- 15,05 - 16,30 - 17,53 - 18,02 -19,24 - 20,42 - 21,41 - 22,35 -23,13.
PROTI ČEDADU: 6,30 - 7,30 -8,30 - 9,30 - 11,30 - 12,30 - 13,30
- 14,30 - 15,30 - 16,30 - 17,30 -
18.40 - 19,50 - 22,20.
PRIHODI
IZ BENETK: 1,56 - 6,40 - 7,08 -7,37 - 8,39 - 10,34 - 11,19 - 12,55
- 14,25 - 14,59 - 15,18 - 17,32 • 18,10 - 18,34 - 18,59 - 20,10 -
20.32 - 21,36 - 21,58 - 22,32 - 22,56
- 23,07 - 23,37.
IZ TRBIŽA: 5,05 - 7,05 - 7,15 -
9.40 - 11,50 - 14,47 - 14,57 - 17,36
- 17,48 - 19,15 - 21,11.
IZ TRSTA: 0,17 - 5,09 - 7,05 -7,16 - 8 - 8,34 - 11,42 - 13,27 ■
14.33 - 15,06 - 15,15 - 16,02 - 18,32
- 19,44 - 20,19 - 21,45 - 21,46.
IZ ČEDADA: 6,20 - 7,20 - 8,20 -9,20 - 10,20 - 11,20 - 12,20 - 13,20 . 14,20 - 16,20 - 17,20 - 18,20 •
19.40 - 20,40.
vesi in pod katero jurisdik-cijo spadajo tudi cerkev sv. Katerina in ona v Lužnici.
Gospod De Caneva je prevzel dosedanje mesto župnika g. Arieda Iogna, ki je bil premeščen v videmsko semenišče.
Naš novi župnik je bil rojen leta 1930 v Liariis pri Ovaru v Karniji in je bil posvečen v mašnika v Tolme-ču 1955. leta. Do sedaj je služboval v Zavrhu v Terski dolini. Stanoval bo v
Ovčji vesi, kajti župnišče v Naborjetu je zapuščeno in skoraj v razpadajočem stanju. Za popravilo župnišča je bila vložena prošnja še pred šestimi leti, a do danes se ni nihče zganil.
Slovenski verniki Naborje-ta-Ovčje vesi želijo novemu dušnemu pastirju, da bi se čimprej prilagodil razmeram Kanalske doline, kjer žive Slovenci kakor med beneškimi Slovenci v Terski dolini.
REZIJA
Važni sklepi občinskega sveta
S podporo dežele bodo uredili ceste v Njivi in napeljali kanalizacijo
nikov, za katere je bila sv.
Na zadnjem izrednem zasedanju občinskega sveta, ki se je sestal pod predsedstvom župana Enza Lettiga, so na široko obravnavali problem vaških ulic v vasi Njiva, ki so nadvse potrebna popravila. Ker je razvidno iz proračuna, da bo to delo stalo deset milijonov lir, dežela pa je dala samo devet milijonov prispevka, si bo ostali milijonov lir vzela v breme občina. Občinski svet je tudi sklenil, da bo poskrbel za napeljavo kanalizacije v Njivi in za nov načrt za popravilo mostu preko hudournika Barman. To delo bo stalo 17 milijonov lir.
Ob zaključku zasedanja so imenovali tudi komisijo za trgovsko disciplino za dobo pet let ( 1972-1976). Imenovani so bili: Enzo Lettig; geom. Dino Clemente, Valentino Coslovich, Lazzaro Maroncelli, Antonio Di Le-nardo, Marcellino Pielich, Livio Micelli, Dante Lettig in Sergio Di Lenardo.
DAR ZA CERKVICO V KRNICAH
Družina Federico Martina, ki se je izselila iz Rezijanske doline, je poslala župniku v Ravenci 50 tisoč lir za oskrbovanje cerkvice sv. Ane v Krnici. Cerkvica na tej planini je bila zgrajena še leta 1720, ko so tu še skoraj vsi Rezijani v poletnem času pasli tukaj svojo govejo živino. V preteklem stoletju so jo obnovili, a med prvo in drugo svetovno vojno je zopet začela propadati, a so jo s pomočjo domačih ver-
Ana vedno zavetnica, skrbno vzdrževali. Pred nedavnim je bila tu, po 250 letih obstoja te cerkvice, prva poroka dveh domačinov in zato smo prepričani, kar je želja tudi vseh Rezijanov, da bodo bodoči rodovi skrbeli za njeno vzdrževanje, pa čeprav je zakotna in skrita med visokimi hribi (1100 m.).
Komunski konsil v Spje-tru, ki se je sestal prve dni tega meseca, je obravnaval zelo važne točke dnevnega reda.
Sklenili so, da bodo odkupili zemljišče za razširitev pokopališča v Dolenjem Br-nasu in zemljišče na industrijskem področju pri tovarni Daniele-Natisone; druž bi SIP (Società italiana per l’Esercizio Telefonico p. a.) bodo odstopili 110 kvadratnih metrov zemljišča, ki je last špjeterskega komuna, kjer bodo zgradili telefonsko centralo. Nadalje so razpravljali o plačilu škode privatnikom, ki so jo utrpeli zaradi odstopa zemljišč pri ureditvi turistične ceste, ki vodi v Nokule (Oculis) in odobrili načrt za popravilo cest v Polju (Puoie) in v Lipi (Tiglio), kar bo stalo pet milijonov lir. Sprejeli so tudi načrt za razširitev pokopališča v Ažli (Az-zida), tarifo za pobiranje odpadkov in odobrili komunski obračun za leto 1970-71.
DEŽELNI PRISPEVEK
ZA ŠPORTNO IGRIŠČE
Špjetersko športno igrišče bo končno v kratkem dokončano, saj je deželno odborni-štvo za športne dejavnosti prav te dni sporočilo na komun, da je bilo dodeljenih v ta namen 53 milijonov lir.
TAVORJANA
Smrtna nesreča pri deln
Aldo Specogna iz Drejana padel iz zidarskega odra in obležal na licu mesta mrtev
up p
* Šfe '
■ j -t \
Huda nesreča, ki se je pripetila v vasi Ziracco pri Re-manzacco, je globoko pretresla vso našo okolico, saj smo za vedno izgubili pridnega zidarja 52-letnega Alda Specogno iz Drejana. Pri popravilu neke hiše, ki jo je popravljalo gradbeno podjetje Eno Specogna iz čam-peja, je padel iz zidarskega odra (impalcatura) kakih pet metrov globoko in oble-
žal na licu mesta mrtev. Priča tej strašni nesreči je bil sin lastnika hiše v popravilu Silvano Adamo, ki je tudi takoj poklical na pomoč druge delavce in zdravnika. Pomoči ni bilo več, poškodoval si je lobanjo in je takoj umrl.
Rajnki Aldo je bil dober zidar in se je prav te dni preselil z vso svojo družino iz Drejana, ki leži visoko v hribih, v Tavorjano, da bi mu ne bilo treba tako daleč hoditi ma delo, a doletela ga je smrt prav v trenutku, ko si je ustvaril boljše življenjske pogoje.
Globoko prizadeti družini izrekamo naše iskreno sožalje.
IZPOD KOLOVRATA
Javni telefon tudi v Krasu
Domačini so z navdušenjem sprejeli novico, ki jo je sporočilo te dni deželno odborništvo, da bo tudi vas Kras dobila v kratkem javni telefon. Sedaj imajo telefon le na sedežu komuna in v vaseh Pačuh, Obenije, Klo-
bučarji in v Trinkih. Vasi in zaselkov je pa dosti raztresenih po pobočju Kolovrata in zato so se nekateri čutili, zlasti v stiskah, nekako odrezani od sveta. Za dosego javnega telefona v Krasu je zaprosila dreška komunska administracija.
S to vsoto bodo zgradili slačilnice (spogliatoi), napeljali na igrišče električno luč in nabavili razno športno o-rodje.
Ta novica je zelo razveselila mlade športnike Nadiške doline, katerih zares ni ma-
lo.
SV. LENART
GORJANI
CESTA HUMIN GORJANI UREJENA
Končno se je uresničila želja domačinov, in tudi izletnikov, da so popravili in asfaltirali cesto, ki povezuje Humin z Gorjani. Komun Gorjani s svojimi številnimi v bregeh raztresenimi vasmi postaja namreč atraktivna točka za nedeljske izletnike in zato je bilo nujno potrebno izvesti to javno delo. Pa ne samo zaradi tega; številni ljudje iz komuna Gorjani se vozijo vsak dan s svojimi prometnimi sredstvi na delo v Humin in bližnjo okolico in jim je bila vožnja po slabi cesti zelo naporna in nevarna, ker je bila v zares obupnem stanju.
UKINILI OSNOVNO ŠOLO V UTANI IN V DOLENJEM TRBILJU
Že večkrat smo na tem mestu povedali kako dinamično se krči število prebivalstva po vaseh, zlasti hribovskih, Beneške Slovenije. Ljudje se neprestano izseljujejo zaradi pomanjkanja dela na domačih tleh in si v tujini ali kje drugje ustvarjajo nove družine in nova ognjišča. Stari ludje polagoma umirajo in ker mladi odhajajo seveda ni naravnega prirastka.
To se očitno pozna tudi v osnovnihi šolah, v petletkah, katere zadnje čase zapirajo ono za drugo, šolarje pa vozijo v večje vasi, na ravnino, kjer je jezikovno mešano prebivalstvo.
Komun Sv. Lenart je v zadnjem desetletju izgubil 702 prebivalcev, to je 33,8%, sre-denjski pa 602 oziroma 38,7%, kar seveda ni malo in to se kajpada pozna predvsem pri številu šoloobveznih otrok in zato šole ukinjajo Letos so tako ukinili šolo v Utani in v Dolenjem Trbilju.
če bo ta ritem upadanja prebivalstva tako naglo nadaljeval, ne moremo sklepati drugega, kot da se bodo moderno opremljene učilnice, ki so jih po večini zgradili po tej zadnji vojni, spremenile v razpadajoče hiše, kakršne so že hiše ne-štetetih domačinov, ki so za vedno zapustili domačo zemljo.
DEŽELNI PRISPEVEK ZA VODOVOD
šenlenarški komun že vrsto let prosi, da bi dobil potrebna sredstva za ojače-nje vodovodov v vaseh, ki toliko trpe, posebno v sušnih dneh, zaradi pomanjkanja pitne vode. Končno je bila prošnja uslišana. Deželno odborništvo za javna dela je dodelilo v ta namen 26 milijonov lir. Z deli bodo pričeli čim bodo odobrili načrte za gradnjo.
PODBONESEC
PODBONEŠKI ŽUPAN PODAL OSTAVKE
V podboneškem komunu že nekaj časa ne teče tako gladko kot bi si morda kdo mislil in v vrtincu vseh teh težkoč se je znašel župan 70-letni Luigi Dorbolò. Komun je namreč brez segreta-rja in župan je že večkrat prosil videmsko prefekturo, da bi uredila to nujno zadevo. Ali zato, ker ni bila do danes uslišana njegova prošnja, ali zaradi šibkega zdra-
vja, kakor je navedeno za vzrok ostavke, župan čaka, rta ga razrešijo dolžnosti. Ostavke je podal tudi odbornik Pio Menig.
Če bo konsil sprejel ostavke, bodo na prihodnjem zasedanju izvolili novega župana.
IZ KRNAHTSKE DOLINE
V RIMINI UKRADENE SLIKE NAŠLI V NEMAH
Pred nedavnim so neznanci ukradli v Rimini in v Vi-serbi veliko število dragocenih slik in jih na mah razprodali. Nekaj jih je prišlo tudi v Furlanijo in tako jih je 29-letni Franco Valentino iz Nem kupil kar 13, ne zavedajoč se, da so slike znanega umetnika Fantuzzija iz Rimini bile ukradene in da jih po vsej Italiji iščejo karabinjerji. Zanje je dal dva milijona lir. Slike so bile seveda, ko so jih zasledili karabinjerji, zaplenjene, Franco Valentino, ki ima znan javni lokal v Nemah, pa je zaradi dobre vere in neprevidnosti prišel ob lep kupček denarja.
FQJDA
STRAŠNO TRČENJE NA
MOSTU ČEZ MALINO
žrtev nesreče 23-letni Giovanni Toffoletti
iMpini.
Na naših cestah se zadnje čase dogaja vse preveč prometnih nesreč. Kaj je temu krivo, Preozke ceste, neprevidnost, slabo vreme ali kaj, Tudi te dni se je dogodila smrtna prometna nesreča prav na mostu čez Malino, kjer je postal žrtev 23-letni domačin Giovanni Toffoletti. Vanj se je zaletel na mostu nek avtomobil, v katerem so bili trije Arabci in se zdi, da je bil prav voznik brez šoferskega patenta in zato so ga tudi priprli.
Toffoletti, ki je bil kot tehnik zaposlen v Milanu, je prišel en dan prej na obisk k staršem v Fojdo, a prišel je v objem smrti. Tragična smrt je še toliko bolj prizadela družino in okolico, ker je družina pred kratkim izgubila mater in tudi brat pokojnega Giovannija je izgubil življenje pri prometni nesreči.
Sprehod skoai slovensko hnjižeznost	SOCIALISTIČNA	ZVEZA	IIIMVMXA	IJlltSTVA	S1.0VEMJE	0	MANJŠINAH
Franc Šaleški Finžgar se je rodil 1371. leta v Doslovi-čah na Gorenjskem kot sin kajžarja. šolal se je doma in v Ljubljani, po maturi pa je nadaljeval s študijem bogoslovja v Ljubljani. Od leta 1895 dalje je bil v različnih duhovniških službah: v Bohinjski Bistrici, na Jesenicah, v Kočevju, v Idriji, pri sv. Joštu, v Škofji loki, v ljubljanski prisilni delavnici, v Želimljem, v Sori in nazadnje trnovski župnik v Ljubljani, kjer je bil upokojen in je tod živel do svoje smrti 1962. leta. Finžgar je bil tudi redni član Slovenske akademije znanosti in u-metnosti od 1938 leta pa do smrti.
Finžgar j evo pisateljsko delo sega v leto 1893, ko je izšla njegova prva povest «Gozdarjev sin». V smislu krščanskega socializma je oblikoval podobo delavskega boja proti kapitalističnemu izkoriščanju v romanu «Iz modernega sveta».
V Domu in svetu je v letih 1906-1907 objavljal svoje najobsežnejše delo, zgodovinski roman «Pod svobodnim soncem», ki ga je napisal po preučevanju zgodovinskih virov. S tem romanom je hotel med ljudmi dvigati narodno zavest in roman se je tako zelo priljubil slovenskim bralcem, da je doživel vrsto ponatisov in tudi prevodov v druge jezike.
Finžgar je v svojem dolgem pisateljskem življenju napisal tudi celo vrsto novel, črtic in povesti iz kmečkega življenja, pa tudi prva svetovna vojna je močno vplivala na njegovo ustvarjalnost.
Podobno kot v prozi se je Finžgar uveljavil v dramatiki in velja danes za najboljšega slovenskega ljudskega dramatika. Leta 1902 je izšla njegova prva ljudska i-gra «Divji lovec», medtem ko je v igri «Naša kri» zajel misel o ljudskem odporu proti tujim oblastnikom. Značilno podobo kmečkega življenja in sporov med kmeti je oblikoval v tragični igri «Veriga», v kmečki drami «Razvalina življenja» pa je
Franc Šaleški Finžgar
«Za našo manjšino bo treba še mnogo storiti »
pokazal, kako kmečka družina propada, ker oče prisili hčer, da se poroči proti svoji volji in se iz žalosti vda alkoholu.
Finžgar prav tako sodi med najboljše slovenske pisce za mladino. Spomine na prvo šolo je popisal v knjigi «študent naj bo», medtem ko se je na ljudske pripovedke cprl v štirih pravljičnih zgodbah, ki so izšle v knjigi «Makalonca». Svoja otroška leta pa je živo opisal v
V soboto, 11. novembra 1972 je bila v Čedadu na sedežu društva «Ivan Trinko» seja razširjenega izvršnega odbora SKGZ, na kateri so beneški člani izvršnega odbora Zveze in predstavniki kulturnega društva «Ivan Trinko» orisali splošen položaj slovenske manjšine v videmski pokrajini. Na seji so obravnavali med drugim tudi položaj šolstva v Beneški Sloveniji in Kanalski dolini. Spričo neizpolnjenih zahtev in spričo težav, na katere je kulturno društvo «I. Trinko» naletelo pri pripravah za tečaj slovenskega jezika, je Izvršni odbor SKGZ sprejel sledečo izjavo:
Izvršni odbor Slovenske kulturno-gospodarske zveze obžaluje in obsoja odgovorne oblasti, ki niso ničesar u krenile, da bi začeli pou čevati na italijanskih osnovnih in srednjih šolah slovenski jezik povsod, kjer živijo Slovenci v smislu zahtev, ki jih je predložila v posebni spomenici enotna delegacija Slovencev videmske pokrajine predsedniku deželnega odbora dr. Alfredu Berzantiju 10. oktobra 1969, po katerih bi se moralo postopno vpeljati redno poučevanje slovenskega jezika na vseh šolah. Zaradi neupoštevanja omenjenih zahtev beneških Slovencev in zaradi vedno večjega popraševanja po učenju materinega jezika v Beneški Slo venji, je bilo kulturno društvo «Ivan Trinko» prisiljeno organizirati tečaje slovenskega jezika. Medtem ko Izvršni odbor Slovenske kulturno - gospodarske zveze izraža zadovoljstvo za podporo in sodelovanje, ki so
knjigi spominov in črtic «Iz mladih dni» (1953).
Finžgarjevo pisateljsko de lo je pomemben prispevek v zakladnico slovenskega realističnega pripovedništva. V svojih delih je podal krepke opise gorenjske pokrajine in njenih ljudi v živi, sočni, kleni in bogati domači besedi. Njegovo pisanje ni bilo nikoli samo sebi namen, temveč je hotelo ljudi navajati k lepšemu, boljšemu življenju.
ju nudile društvu «Ivan Trinko» občina Šempeter, šolske in deželne oblasti ob organiziranju prvega tečaja letos spomladi, mora sedaj odločno obsojati vse tiste odgovorne organe, ki ovirajo društvo pri organiziranju drugega tečaja, s tem, da mu nočejo dati na razpolago zaprošenih šolskih prostorov.
Ob neštetih zagotovilih predstavnikov oblasti, da se morajo rešiti problemi slovenske narodnostne skupnosti v deželi Furlani ja-Julijska krajina v duhu republiške ustave, je treha še vedno čakati, da bodo Slovencem v videmski pokrajini priznane najosnovnejše narodnostne pravice».
Izvršni odbor SLOVENSKE KULTURNO GOSPODARSKE ZVEZE
V soboto, 18. novembra je bila v Ljubljani skupna seje predsedstva in izvršnega odbora republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, na kateri so, mimo ostalega, razpravljali tudi o položaju Slovencev v Italiji, Avstriji in na Madžarskem.
O problematiki slovenskih manjšin je na tem sestanku obširneje govoril predsednik komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja pri republiški konferenci SZDL Slovenije Jože Hartman, ki je najprej analiziral koroško vprašanje, oziroma neizpolnjene obveznosti Avstrije do slovenske narodnostne manjšine, čeprav te obveznosti jasno predpisujejo tako državne pogodbe kot meddržavni sporazumi. Kot zelo pomemben činitelj za dosego pravic slovenskih manjšin v tujini je Hartman poudaril solidarnost celotne Jugoslavije, ki odločno stoji ramo ob rami z vsemi Slovenci v tujini ter tako dokazuje, da so problemi zaščite slovenske manjšine v bistvu stvar in zadeva vse Jugoslavije in ne samo matične domovine Slovenije, kot bi to radi v inozemstvu nekateri prikazali in tolmačili.
Hartman je še posebej govoril tudi o nas, beneških Slovencih, in v svojem referatu dejal:
«čeprav, kot rečeno, ne moremo biti zadovoljni s celotnim položajem naših manj šin v vseh treh sosednjih deželah (tu je mislil na Italijo, Avstrijo in Madžarsko, op. ur.), lahko za njen položaj v Italiji le ugotavljamo bistvene razlike, pogojne iz smeri notranjega razvoja na-
še zahodne sosede. Predvsem ta razvoj dokazuje, da so demokratične sile Italije razvitejše od Avstrije in dokazano sposobne obračunavati z neofašizmom, ki sicer tudi tu dviga glavo.
SZDL se je tudi sama dosti uspešno angažirala v prizadevanjih, ki bi z neposrednim kontaktiranjem demokratičnih sil italijanskega političnega življenja načela in skušala pomagati pri reševanju čim večjega števila odprtih vprašanj, ki zadevajo samo položaj naše manjšine ali probleme medsebojnega sodelovanja na področju gospodarstva, kulture, znanosti itd. Večkrat smo nastala nesoglasja sproti odstranjevali prav zaradi pripravljenosti naših sogovornikov, da jih skupaj rešujemo. Menimo, da je taka pot koristna in bi jo veljalo zato nadaljevati.
Kot doslej moramo tudi v prihodnje podpirati vsa prizadevanja naše narodnostne skupnosti za uresničitev vseh tistih pravic, ki so ostale le deklarirane, ne pa uresničene. Posebej to velja za zaščito naših ljudi v Beneški Sloveniji, kjer bo treba za položaj kljub nekaterim majhnim izboljšanjem, še ze lo veliko storiti, preden bomo lahko ugotovili, da je vsaj izenačen s položajem na Goriškem ali celo na Tržaškem. Tudi predlogi zakonov o zaščiti slovenske narodnostne skupnosti, ki so po zadnjih parlamentarnih volitvah znova vloženi pri italijanskem parlamentu, čakajo svoje uresničitve. Enoten nastop Slovencev v pogojih večje demokratične tolerance večinskega naroda
ob naši pomoči je lahko formula za uspeh, če ji bo pridana tudi potrebna odločnost z italijanske strani, da spravljamo s poti ovire za uresničevanje obljubljenih obveznosti, ki pa lahko motijo naše, sicer dobre in plodne sosedske odnose z Italijo».
Ob koncu svojega referata je Jože Hartman govoril še o problemih porabskih Slovencev na Madžarskem, katerim moramo prav tako nuditi vso podporo in solidarnost.
V razpravi o položaju Slovencev v Italiji, Avstriji in na Madžarskem je sodeloval tudi predsednik Slovensko kulturno gospodarske zveze iz Trsta Boris Race. «Slovence v Italiji so pretresli dogodki na Koroškem», je dejal Race in nadaljeval: «V teh dogodkih smo videli del tega, kar se je dogajalo z nami. Zato smo, ko smo izražali solidarnost s koroškimi Slovenci, zavzeli bolj radikalno stališče. Presodili smo, da dajejo ti dogodki možnost, da pristopimo h globalnemu reševanju vprašanj naših manjšin». V nadaljevanju svoje razprave je Race povedal, da je čutiti nazadovanje v odnosih med Rimom in slovensko skupnostjo ter se zavzel, da komunike SZDL Slovenije prav tako z vso pozornostjo spregovori tudi o slovenski skupnosti v Italiji.
Ob koncu so se na skupni seji domenili, da bodo na prihodnji seji predsedstva in izvršnega odbora SZDL sprejeli uradno sporočilo o problemih slovenske manjšine v sosednjih državah.
LJUBLJANA, politično, kulturno in gospodarsko središče Slovenije s svojim znamenitim gradom, od koder se lepo vidi razsežnost mesta in pokrajina
daleč do Alp in kraških planot
NA SEJI RAZŠIRJENEGA ODBORA V ČEDADU
Izjava SKGZ zaradi oviranja delovanja društva «I. Trinko»
Pristojne oblasti nočejo dati društvu na razpolago šolskih prostorov za drugi tečaj slovenskega jezika
FRANCE BEVK
Kaplan Martin Čedermac
48
Vlažen hlad je Čedermacu prodiral do kosti, da se je zdaj pa zdaj stresnil in se tesneje zavil v suknjo. Da bi se nekoliko segrel, je pospešil korake. Hoja po trdi, asfaltirani cesti je bila mučna, udarci palice so gluho odmevali v noč. Vseokrog trda tema, nebo se je le za spoznanje razločevalo od vrhuncev gora. Pot je le rahlo sivela pred njim; podobna je bila pasu, ki je izginjal na sto korakov in se sproti odkrival pred očmi.
Čedermac ni bil plašljivec, že večkrat je premeril to pot v noči, zdaj pa mu je bilo vendarle tesno ob srcu. Ozrl se je proti vzhodu. Vzšel je mesec. Kdaj? Tedaj se nebo še niti za spoznanje ni svetlikalo. Bilo je oblačno in meseca komaj polovica, a pokrajina se bo vsaj malo razsvetlila in ne bo več tako strahotno pusto.
Noč ga je za silo zdramila iz onemoglosti in toposti, misli in občutki so se mu znova porajali in mu bridko legali v srce. Ne bi se jih mogel otresti. Spremljali so ga: zdelo se mu je, da tečejo ob cesti in se mu vsak trenutek zapletajo pod noge.
«Eh!» je dvignil palico, kakor da hoče udariti nekaj nevidnega, in jo je zopet težko spustil na cesto. «Bog nebeški, daj mi moči!» je težko vzdihnil.
Zazdelo se mu je, da hodi nekdo za njim. Morda ga plaši odmev lastnih korakov. Ni se mogel znebiti občutka, da mu nekdo sledi. Postal je in se ozrl. V gostem mraku ni bilo nikogar, potihnili so tudi koraki. Stopal je nagleje in napeto posluhnil. Da, bil je le odmev njegovih korakov. Vendar se ni mogel znebiti občutka tesnobe, spreletela ga je mrzlica, palico je krčeviteje stiskal v rokah. Zbegan se je ozrl okrog, v nasprotni breg, kjer so v strmini stale razvaline srednjeveškega gradu. Saj jih ni razločno videl; njihova podoba mu je le iz spomina migotala pred očmi.
Že je bil pri Svetem Kvirinu, med hišami, kjer je gorelo le nekaj samotnih luči. Odkril se je pred cerkvico, za nekaj trenutkov negotov obstal na križpotju cest. Kod? Cez most, ki se je spenjal nad globoko strugo Nadiže, ali na levo po ozki, samotni cesti skozi Brnas in pod Landar-jem ob vznožju hriba? Krenil je na levo. Morda bo v zatišju pobočja manj vetrovno; in ne bodo ga slepile luči samotnih avtomobilov.
Ni ga več motila prevara, da hodi nekdo za njim; koraki so mu gluho šumeli na pesku. Na samoti, kjer ga nič ni motilo, mu je zopet vstajalo v dušo in ga žgalo kot ogenj. A vendar mu je bilo zdaj vse jasno, do konca dognano, ni ga več trapilo nobeno vprašanje, nobena nerešena uganka. Saj prav to, saj prav to... Nikjer niti žarka kakega upanja. In niti najmanjše špranjice, skozi katero bi se-misel zatekla v samoprevaro... Dosegel je prvo vas. Med spečimi hišami je stopal tiho, narahlo, kakor da se mu svet
ruši pod nogami. Bilo mu je, kakor da stopa po materinih poslednjih besedah; bolelo ga je, kakor da gazi po trnju. Kdo ji je v predsmrtni uri vdahnil žalostno resnico? Ali je čutila isto, kar čuti on v tem trenutku? Oba obtožujeta! Ali sta v zmoti? Saj ni mogoče, da bi bila v zmoti!
Znova je vzdihnil, tako iz srca, da se je preplašil jeka, ki se mu je iztrgal iz prsi. In se mu je porodila drzna, nemogoča želja, kakor še nikoli v življenju. Da bi se mu v tej samoti prikazal Kristus, a on bi padel pred njim na kolena. «Povej mi, Gospod, reci mi, da sem na pravi poti; potrdi me v veri!» Ta misel, porojena iz dušne stiske, je bila tako živa, da je za hip začutil senco ob sebi. Zdrznil se je, skoraj bi mu bila palica padla iz rok.
«Glej, saj ne vem več, kaj delam», je zašepetal pri sebi in se skesano pokrižal. «Izčrpan sem, menda se me loteva mrzlica, bledem. Jutri bi moral vse preudariti, ne nocoj... Jutri, ko se bom prespal...».
Bil je zopet na samoti, daleč za vasjo, njive so izginile, cesti se je približalo pobočje hriba in reke. Voda je rahlo, zamolklo šumela v globoki strugi, nad katero je viselo v sapi pošastno razgibano drevje. V gori je enakomerno šumelo; pesem vetra, ki je bila podobna padanju številnih slapov. Na drugi strani Nadiže, ob glavni cesti, so mežikale luči. Od Kobarida je privozil avto; dva trakova svetlobe sta kot svetle tipalke rezala mrak. Nebo na vzhodu se je rahlo razsvetlilo, bledelo bolj in bolj; mesec je bil skrit nad oblaki, ki so precejali sivo svetlobo. Tema se je razredčila; pokrajina je bila kot pobledela slika s črnimi obrisi dreves in komaj vidnimi sencami.
ilOoJLttJ
ES&r
m
wiSSSsiSsSSa
Vojščaki in zobotrebci
«/	M
Nekoč je živela princeska, ki je imela strašansko grdo navado: kadar je ponoči ležala v svoji posteljici, si je zmeraj brskala po zobeh z zobotrebci. Vendar to še ni bilo najhujše. Namesto da bi potem zabotrebce zmetala v smetišnico, jih je vtikala v rogoznik; s takimi preprogami prekrivajo tla na Japonskem. Zares grda razvada! In ker se je princeska vsako noč igrala z zobotrebci, so bile špranje rogoznice kmalu polne zobotrebcev.
Nekoč pa je princesko nenadno prebudil ropot, podoben bojnemu hrupu. Zaslišala je vpitje vojščakov in žvenketanje mečev. Vsa preplašena je planila pokonci in prižgala svetilko ob postelji. Kar pa je zagledala, je bilo tako čudno, da je komaj verjela očem.
Prav ob robu njene posteljice je mrgolelo vse polno majčkenih vojščakov. Nekateri so se bojevali, drugi so prepevali in plesali, vsi pa so počenjali tak hrup, da je šlo skozi ušesa.
Princeska je sprva mislila, da morda sanja, zato se je uščipnila v lica. Ne, ne -zares bi bila čisto budna in oboroženi možički so zares strašansko razgrajali. Takšen hrup je bil v sobici, da princeska vso noč ni zatisnila oči.
Vsa prestrašena je dočakala dne, očetu pa si ni upala ničesar povedati. Sramovala se je, saj ji prav gotovo ne bi hotel verjeti. Ko je naslednjo noč spet legla, so oboroženi možički spet prišli. Potem se je to ponavljalo noč za nočjo.
Da. ti majčkeni vojščaki so vsako noč tako vpili in rožljali z orožjem, da princeska ni mogla več spati. Iz dneva v dan so ji lička bolj bledela, dokler je ni naposled premagala huda bolezen.
Ko je le oče spraševal, kaj ji je, mu je naposled povedala, kaj se dogaja ponoči. Sprva ji ni verjel, nazadnje pa je sklenil, da se bo sam prepričal. Rekel je, da bo spal v njeni sobici ter budno pazil, kaj bo.
Rečeno, storjeno. Oče je v princeskini sobici vso noč bedel ter napenjal ušesa in čakal, toda vojačkov ni bilo od nikoder. Ko je tako bedel, pa je opazil, da je na rogoznici vse polno zobotrebcev. Zobotrebce si je o-gledal bolj skrbno in naposled se mu je vendarle posvetilo, kaj in kako je s to rečjo.
Zjutraj je princesko poklical k sebi in ji pokazal zobotrebec, ki ga je prinesel iz njene sobice. Zobotrebec je bil ves obtolčen in poln zarez, vendar pa so bile zareze tako majčkene, da jih je princeska komaj opazila. In vprašala je očeta, kaj naj pomeni vse to.
Tedaj ji je oče razložil, da vojački vsako noč prihajajo v njeno sobico prav zato, ker leži na tleh vse polno zobotrebcev. Ti vojački so pa takšne vrste, da nimajo lastnega orožja, čeprav si ga še tako želijo. In zobotrebci so kot nalašč, da jih uporabijo
s
za meče, zato tudi prihajajo vsako noč.
«Sinoči pa jih ni bilo na spregled», je nadaljeval oče, «kajti pri sebi sem imel pravi meč, tega pa so se vojački ustrašili».
Ko je to povedal, je princesko ostro pogledal v oči in jo vprašal, zakaj je v njeni sobici toliko zobotrebcev po tleh.
Princesko je od sramu zalila rdečica, vendar je priznala, da je zato toliko zobotrebcev v njeni sobici, ker je bila prelena, da bi jih pometala v smetišnico; raje jih je vtikala v rogoznico. Rekla je še, da se zelo kesa, in obljubila, da ne bo nikoli več tako lena.
Potem je pobrala vse zo-
botrebce; celo tiste je zbezala na dan, ki so tičali v najglobljih špranjah rogoznice.
Tisto noč vojačkov ni bilo, ker so njihovi majčkeni meči izginili. Nikoli več ni bilo na spregled nadležnih vojačkov.
Princeska je kmalu ozdravila, saj ni bilo več hrupnih vojačkov, ki bi ji kratili spanec. Odtlej je zmeraj skrbela, da je bilo vse čedno po hiši, in oče je bil zares vesel, ko je hčerka vsak dan marljivo pometala po vrtu. Nikoli več ni pozabila nadležnih vojačkov in lahko verjamete, da je posihmal vsah zobotrebec vrgla naravnost v smetišnico.
(Japonska pravljica)
Ježek
Mati mesi kruh. Mali Jan-ček vedno sili k njej, ker hoče tudi on mesiti.
— Beži no, ježek! pravi mati nejevoljna.
V tistem času pa so se godili čudeži bolj pogosto kakor dandanes. Tako se je zgodilo tudi ob tej priliki. Komaj mati reče sinu ježek, se deček res spremeni v ježka.
Jež pa nima mesta pri hiši. Zato je tudi ježek-Janček odšel v gozd, tam si je pod votlo hruško izkopal jamo in je v njej prebival sedem let.
Za tistim godzdom je bil grofovski grad. Zgodi se pa, da gre nekoč grof na lov in zablodi v gozdu. Dolgo išče poti, a je ne najde. Slednjič ga zajame utrujenost in sede prav pod ježevo hruško, ježek-Janček pa si prične lepo žvižgati.
— Kaj pa ti, ježek? ga vpraša grof. Zakaj si tako vesel?
— Lahko sem vesel, mu odgovori ježek-Janček, ker dobro vem, da vi brez moje pomoči ne boste prišli iz tega gozda.
— Tako? Torej ti poznaš pot iz gozda?
— Do vašega gradu vas spremim, seveda, če mi dobro plačate, gospod grof.
— Kakšno plačilo pa zahtevaš?
— Eno svojo hčerko mi dajte.
Dolgo sta se pogajala, slednjič je moral grof le privoliti v tako plačilo, ker drugače ni mogel iz velikega gozda. Ježek mu pokaže pot prav do doma.
Drugi dan pa prižvižga Jan-tro! kriči Janček-ježek pred grofov grad. Prišel je na oglede.
— Dobro jutro! Dobro jutro! kriči Janček-ježek pred gradom. Po plačilo sem prišel.
Lena	m
Dajte mi eno izmed svojih hčera.
Grof pa je bil svojim hčerkam že prej naročil, kaj naj napravijo, če pride ježek. Zato hitro zapro grajska vrata, odpro okna in opazujejo, kaj bo sedaj počel revček ježek.
Na grajskem dvorišču se je sprehajal velik petelin. Ježek-Janček to vidi in mu sko-či-smuk-na hrbet. Petelin se prestraši in zleti z ježikom vred na okno, pri katerem so stale grofove hčerke.
— Halo, gospodične grofi-čice, se oglasi zdaj ježek na oknu s korajžnim glasom. Sedaj se pa le hitro odločite, katera me vzame za moža.
— Še grofa ne maram, pa bi vzela ježa! se oglasi najstarejša zaničljivo.
— Kralja čakam, reče druga in se smeje.
— Jaz pa te vzamem za moža zato, ker si rešil mojega očeta, pravi najmlajša.
Grof zapreže v najlepši voz iskre konje, hčerka nevesta sede na voz, vzame ženina Jančka-ježka na krilo in tako se odpeljejo k poroki. Komaj pa stopijo pred oltar, se ježek-Janček strese in pri priči spremeni v prekrasnega mladeniča.
Sestri to vidita in črv zavisti se oglasi v njunih srcih.
— Premlada si še za ženitev, prepusti ga meni, pravi najstarejša najmlajši sestrici nevesti.
— Jaz ga vzamem. Saj ti si še otrok, pristavi druga.
Janček pa vesel objame svojo nevestico in pravi:
— Ti si me rešila ježeve kože. Tebe vzamem za ženo in nobene druge.
Ravno včeraj so končali veselo gostijo.
Neki fant je vzel za ženo bogato, dela nevajeno dekle, povrh vsega tega pa se je še zaobljubil, da je nikoli ne bo udaril.
Toda nevestica sploh ni nič delala, pohajala je od hiše do hiše, spletkarila in opravljala podobne ničeve posle.
Mož se je ni dotaknil. Nekega jutra pa, ko je odhajal na delo, je nagovoril mačko: «Ukazujem ti, mačka, da boš, medtem ko bom zdoma, delala vse, kakor treba. Lepo pospravi hišo, za opoldne pripravi kosilo, in napredi vretno preje, če ne, te bom, ko se bom vrnil, namlatil, da boš pomnila svoj živi dan».
Mačka je predla na ognjišču in pohlevno poslušala naročilo. 2ena pa si je sama zase mislila, da je mož najbrž izgubil pamet.
Rekla je:
«Mož, zakaj zapoveduješ take reči mački, saj vendar tega ne bo mogla narediti».
«More ali ne more, mi malo mar», je odvrnil mož, «saj nimam nikogar drugega, da bi mu zapovedal. Če tega ne bo storila, boš videla, da jo bom pretepel: jo bom, da bo joj!».
In je odšel na delo. Žena je jela spodbujati mačko:
«Delaj, mačka, drugače te bo moj mož pretepel».
Mačka pa ni delala. Žena je
spet šla pohajat, in ko se je vrnila, je mačka še zmeraj dremala, ogenj pa je ugasnil. Vnovič ji je rekla:
«Mačka, podpihni ogenj in delaj, sicer bo šiba pela!» Mačka pa ni delala. Gospodar je prišel domov, se ogledal po hiši in opazil, da je vse razmetano. Zgrabil je mačko, jo privezal ženi na rep in jo tepel, da je začela žena lepo prositi:
«Nikar ne tolči mačke, ni ona kriva, saj ne ume teh reči».
«Obljubiš, da boš ti vse storila namesto nje?» jo vpraša mož.
«Storila bom še več, kakor ji boš zapovedal, samo da ne boš tolkel ubožice», je zatrjevala žena.
Nevestica je pohitela k materi in ji potožila:
«Obljubila sem, da bom namesto mačke opravila vsako delo, samo da je ne bo tako neusmiljeno tolkel».
Oče pa je dejal:
«Kar si obljubila, moraš držati. Če ne boš, jo bo mačka spet jutri skupila».
In jo je poslal nazaj k možu.
Naslednjega dne je gospodar naročil mački, kaj bo morala storiti. Tudi tokrat mačka ni delala nič. Gospodar jo
je spet pošteno pretepel na hrbtu svoje žene.
Mlada žena se je zatekla domov, da bi se potožila, toda oče jo je takoj nagnal nazaj.
Tretjega dne je gospodar dal mački novo naročilo. Toda mačka ga do konca niti poslušati ni mogla, tako je bila preplašena. Niti tokrat se ni pritaknila dela. Vendar je sedaj vse namesto nje opravila mlada žena. Ni pozabila, kar je obljubila: zakurila je, prinesla vode, pripravila kosilo in pometla. Opravila je vse kar je bilo potrebno. Kar se je dogajalo z mačko, je namreč prizadevalo tudi njo: ko je mož tepel mačko, je ta zasadila kremplje ženi v hrbet in konec njegovega biča je u-darjal preko mačke tudi po njenem hrbtu.
Ko se je mož vrnil, je bilo vse v najlepšem redu. Rekel je:
«Ne boj se, mačka, nič hudega ti ne bom storil».
Žena je z veseljem pogrnila mizo, postavila pred moža kosilo, najedla sta se oba in bila zadovoljna.
Odslej je bilo tako vsak dan: mačka ni bila več tepena, nevestica pa je postala gospodinja, da bi take zlepa ne našel.
{Madžarska pravljica)
Požrešni divji petelin
M iškaspovesticami
Miška tekca povsod. Upa si k bogatinom v hišo in o-bišče celo največje siromake. Ponoči s svojimi svetlimi očki opreza za vsem, kar naskrivaj nastaja, in nobena zakladnica ni tako varna, do bi si miška ne znala izkopati poti vanjo in pogledati, kaj v njej hranijo.
Pred davnim, davnim časom je stkala otročička, po-vestico, iz vsega, kar je videla. In stkala jih je še in vsaki je dala haljico drugačne barve: belo, rdečo, sinjo ali črno. Povestice so ji bile namesto otrok in živele so pri njej in so ji stregle, zakaj lastnih otrok ni imela.
Pozno jeseni so prileteli ptiči na rob gozda. Pripravljali so se, da odlete v tople kraje. Sedem dni in sedem noči so se zbirali in drug čez drugega vpili:
«So vsi? So vsi tu? Kdo še manjka?».
Izkazalo se je, da manjka divji petelin. Planinski orel je udaril s svojim zakrivljenim kljunom ob suho vejo, udaril še enkrat in naročil mladi divji kokoški, naj leti po divjega petelina. Prhu-taje s krili je priletela divja kokoš v gozdno goščavo in zagledala petelina, kako sedi na cedri in lušči iz storža orehe.
«Spoštovani divji petelin! Odleteti hočemo v tople kraje. Pa že sedem dni in sedem noči čakamo le še na vas».
«No, no, ne govoričite tjavdan! Saj se s poletom v tople kraje tako ne mudi. Koliko orehov je še ostalo tu! Kaj naj vse to pustimo tu?».
Divja kokoš se je vrnila na rob gozda.
«Divji petelin lušči orehe», je povedala, «in še noče odleteti».
Orel je poslal hitrega jastreba. Jastreb je zakrožil nad veliko cedro, ali petelin je sedel kar naprej, škrtal s kljunom in tolkel iz storžev orehe.
«Hej, petelin, že štirinajst dni čakajo ptiči nate. Čas je, da odletimo v tople kraje ».
«Kaj bi hiteli», je zabrusil petelin. «Bomo že odlete-
li.	Ali pred potovanjem se moramo najesti».
Orel se je razjezil in na
čelu ptičev odletel v tople kraje.
Divji petelin je še sedem dni luščil orehe. Osmi dan je vzdihnil in si otrl kljun ob perje.
«Že vidim, da vsega ne pojem. Precej bo ostalo vevericam».
In je odletel na rob gozda.
«Kaj pa je to?».
Tu stoje cedre brez igel. Veje pregibajo gole vejice. Ptiči so, čakaje divjega petelina, pokljuvale vse igle. Pod drevesom je belo, kakor bi zapadel sneg. Ptiči, čakaje na divjega petelina, so o-benj čistili svoje perje.
Divji petelin je vroče zajokal in zaškrtal:
«Sam samcat, zapuščen od vseh sem ostal v gozdu. Kako bom vzdržal čez zimo ».
Od solz so se mu pordečile oči.
In kadar koli se od takrat
njegovi otroci, vnuki ali nečaki spomnijo, kako je moral divji petelin sam prezimovati v gozdu, vselej vroče zajokajo. Zato imajo vsi otroci, vnuki in nečaki divjega petelina obrvi rdeče kot žerjavica.
Kozla na brvi
Na dolgi, ozki brvi sta se srečala dva kozla.
«Umakni se!» je rekel eden.
«Ti se umakni!» se je zadrl drugi.
Ker ni hotel popustiti ne ta ne oni, sta se začela trkati in mikastiti, tako da sta nazadnje oba padla v vodo. V mrzli reki sta splavala vsak na svojo stran.
VjazA in sekire
Po poti skozi gozd je pripeljal voz. Bil je naložen s sekirami, ki so pravkar prišle iz kovačnice. Ko jih je zagledalo mlado drevje, ki je raslo ob kolovozu, se je razžalostilo, zašumelo z listjem in začelo šepetati.
«Kaj pa je!» jih je vprašala stara bukev, ki je rasla globlje v gozdu.
«Z nami je konec», je odgovorilo mlado drevje.
« Zakaj ? »
«Zato, ker so v gozd prišle sekire».
«Poglejte, če je pri njih kaj lesa».
«Ni ga».
«Če ga ni, se nič ne bojte!» je rekla bukev. «Niti vejice ne bomo izgubili, dokler les ne postane zaveznik železa. A strašno bo, če bo gozd dal sekiram toporišča!».