France. V jedro? Pa ne da si slepomišil?
Simon. Morda sem. Išči! France. Iščem. Človek se obesi, da bi ušel prekletstvu iz davnin. V zanki pasu mu sine poveličano, utelešeno hrepenenje, oči, ki bi se jim izplakal, ustnice, ki bi se jim razodel. Dopolnjen je. Pa si mislil, si mislil?
Simon. Sem mislil svoj rod. Umre naj radevoljno, da se vzbudi v popolnosti. France.   To   se   pravi,   da   naj   hudič vzame Kranjce, le da bo živela Slava. Simon.   Glej,   umeš!   In  to,   potrdi,   to vsaj je — moje in ne tuje. France   (se zasmeje). Otrok brbljavi. To pa tvoje? Nemško, nemško! Simon. Dokazi! France. Herbarta beri! Simon (plaho). Herbarta, deš, Nemca? Levstik (toplo). Ne da bi te žalil. Nisem zavisten, a samsvoj sem. In tudi zato, ker  sem  križ   vzel   nase  in   ga  nosil   v Ljubljani.            #    #    #
Simon Jozipovič Jenko leži sam v zapad-uem delu grobišča v Kranju. Sprejel je cerkveno miloščino, ki se mu je upirala. Ali pa je doživel, preden je legel, kar je v sanjah videl, iskal in imel? Da-li mu je sinilo tisto edino, nerojeno, nikoli živeče lice? Oči, mrzle in mrtve, a sladke do groze, ustnice, trpke kot rana v živem srcu. Oči, da bi se jim izjokal, ustnice, da bi jim dahnil svojo skrivnost. Ali je sinilo? Ko je klical po Človeku, ki prenaša, po bogonoscu in Karonu žalostnih duš in uvelih življenj, ko je sovražil zadnjič: Kalvpso, izpusti!
Morda ... V trenutju šele, ko mu je ugašala zadnja zavest o zadnji zemeljski tegobi.  Zaradi  novcev  v nogavici,  zaradi denarja, ki ni bil njegov . . . Komar, romar, romar . . .
#     #     #
Dve gomili v naši zemlji pod našim nebom: Francetova, Simonova. V slovenskem Weimarju, v mestu na skali s kipe-čimi obrisi cerkvenih stolpov. V solncu se svetijo jabolka vrhov, na jabolkih križ, Marija v zvezdah in solnce . . . Dve gomili pod našim nebom. Sodobnik moj! Ne bodi mi bridek, ne bodi hudiči
Ne štej, ne rajtaj! Ljubi! Sezi v gomile, rasti v zvezde! Od tam do tam je naš svet, neskončna dalja. Samo bolest je brez-brežju vredno merilo. In ni je nad našo bolest. Naši bolesti ime pa je — Pesem. Danes in včeraj vsevdilj . . .               Konec.
PTICA LJUBEZNI.
TINE DEBELJAK.
Jezus moj
je v mladih dneh
v lončeno ilovico
ptico-rajčico
vdihnil in smeh:
ljubim te, poj!
Ptica poje,
ptica-rajčica,
v nebo naših src ujeta.
»Ljubim, ljubim —«
ptica poje,
ptica-rajčica.
Venomer poje,
poje nam v duši,
vdihnjena v prsteno telo;
pa če ne poje:
trohni nam telo
kot ilovnat lik v suši. . .
IZ DNA.
TINE DEBELJAK.
Iz dna duše, moj Bog, kličem Te! Telo mi je padlo med plamene, kričim iz žareče žrjavice, moj Bog!
V dnu mojem so vode usahnile — kje topim naj strasti razpaljene, moj Bog?
Ko si umiral ob tresku Golgote, si mislil kaj na moje sle, moj Bog?
K Tebi vijem roke sklenjene, v trpljenju duše mučene: težke krvi odreši me, moj Bog!