TOKRAT LUCHINO VISCONTI
Vladimir Pogačić, »Luchino Visconti«, Ljubljanski kinematografi - Kinoteka
Še pri koncu lanskega leta je izšel 31. zvezek Kinotečnih zvezkov, ki jih ureja
Film
Zorica Kurent, Vladimir Pogačic pa je predstavil enega najvidnejših italijanskih filmskih režiserjev, Luchina Viscontija. Zanj je drugi veliki cineast Michelangelo Antonioni dejal: »Vedno sem bil začuden in očaran nad Luchinovo nenavadno
434
435
Tokrat Luchino Visconti
sposobnostjo, da je jemal življenju samo tisto, kar mu je bilo všeč, vse drugo pa je zavračal. Zaupljivo se je dal voditi instinktu.«
Kakor koli že, Luchino Visconti ostaja eden tistih režiserjev sodobne kinematografije, ki si je osvojil posebno mesto in bi ga kljub začetni krilatici o neorealizmu dejansko ne mogli uvrstiti v katere od profiliranih »šol« povojnega časa. Prav gotovo je protislovna osebnost, kar se navsezadnje kaže v prerezu njegovih filmov. Najsi ima privržence ali pa vsaj zadržane nasprotnike, njegovim filmskim dosežkom se ne da izogniti ne v italijanskem merilu in ne v evropskem, svetovnem. Četudi gre za zadržke take ali drugačne vrste.
Vladimir Pogačic je z »Luchinom Vis-contijem« podal izredno živo, strokovno podobo o režiserjevem razvojnem loku, knjižica je napisana s tisto sočnostjo in življenjskim utripom, da je preprosto ni mogoče odložiti do konca. Predvsem je Vladimir Pogačic odličen poznavalec filmske kulture in posameznih velikih ustvarjalcev; to navsezadnje dokazuje z zaokroženo podanim Luchinom Vis-contijem. Hkrati pa je V. Pogačic mož peresa. Oboje je prineslo zgoščeno, prijetno, a v vsakem pogledu s poznavanjem in razgledanostjo podano filmsko in človeško podobo samotarskega filmskega ustvarjalca. Pogačičevo pisanje je večplastno, zaveda se, da je sleherni film sad umetnikove kreacije in volje, da je nastal v prostoru in času, kajpak tudi z izrazito osebno valenco in torej ni mogoče odmisliti takih dejstev, ki so kavzalno povezana. Skratka, filma ne pojmuje kot izoliranega pojava v nekakem vakuumu, ampak obratno. Tako je vlil posameznim filmom Viscontija poleg potrebne analize še druge sestavine, ki naredijo širšo podobo vse do recepcije. Pri VI. Pogačiču film ni suhoparno iztrgana umetnina iz vsega drugega življenja, ampak organi-
zem, ki ima tako ali drugačno življenje, odzivnost ljudi, politike, estetike.
Pisec študije je zajel Viscontijev opus od zgodnjih začetkov, širšemu krogu nepoznanih, pa do zadnjega filma in neuresničenega načrta za snemanje Prou-sta. S posluhom za bistvo je strnil tisto, kar je potrebno za razumevanje, opuščal obrobno in s tem dosegel koherentno sliko v Viscontijevih filmih. Film Obsedenost iz 1943. najavlja neorealizem in je skoro čudež, da je pod fašizmom sploh lahko nastal. Zvrstijo se filmi, kot so: Zemlja drhti, Lepotica, Senso, Rocco in njegovi bratje, Gepard, Sanjave zvezde Velikega voza. Somrak bogov, Smrt v Benetkah, Ludwig, pa še nekaj drugih. Vladimir Pogačic je predvsem analitik, ki se najprej sooči s posameznim filmom in ga v svoji vizuri opredeli, v kratki interpretaciji izlušči bistvo, ne da bi se spuščal v nadrobnosti; ob tem upošteva tedanjo kritiko (npr. Sadoul, Martin), ne da bi podlegel sicer znanim avtoritetam, kar je še posebej mikavno; tudi ne zakoliči svoje mnenje kot zveličavno, ampak pusti bralcu, da med možnostmi izbere tisto, kar ima za prepričljivo. VI. Pogačic analizira prepričljivo. Ce vzamemo, da smo pri nas (na Slovenskem) ob izidu Geor-gesa Sadoula malone prisegali nanj - kot na edino prevedeno knjigo te vrste tedaj, pa se je že tedaj prikradel tu in tam tih dvom, ali vsaj drugačen pogled, potem je tem bolj razumljivo, da velja estetske (in druge) poglede preverjati, na novo potrditi ali preoblikovati. Na koncu brošure najdemo filmografijo in teatrografijo pa povzetek v angleščini. Škoda, da ni navedena še odbrana bibliografija o Visconti-ju. Filmsko poznavanje Vladimira Pogačica v širini domače in tuje ustvarjalnosti je tisto, kar navaja bralca na misel, kako koristno bi bilo, ko bi se lotil širše zgodovinske podobe filmske umetnosti.
Igor Gedrih