355
Vse se bo zravnalo.
Bival v mladi sem prirodi, Čuda božja občudaval, Mnogoličnost zrl povsodi Pa najlepši red spoznaval; Videl sem, da stvarstva dika Slavno hvali Umetnika.
Videl v mladi sem naravi, Da le sila premaguje, Da nezmožnost v bran se stavi, A močnejši nadvladuje; Videl sem, da slednje bitje Brani si obstoj in žitje.
V loži drevjiče šibkejše
Zaduše stoletni hrasti;
Kjer zverjadi so močnejše,
Morajo slabotne pasti;
Tudi črv breznožni v prahu
Je pred drobno mravljo v strahu.
Pa sem mislil v svoji glavi: Menda boj se ta bojuje Le v nespametni naravi, Tega duh ne zasleduje — ? Menda ni i človek, kali, Kot nespametne živali —?
Mislil dolgo sem, ugibal Najprej o osebi svoji; V takih mislih sem se zibal, In prikažejo se boji, Mnogi se vzbude spomini O prestani bolečini.
Človek bitje proste volje, Ki ga bistra pamet diči, Tudi ta se z bratom kolje, Kolje, da ga stre, uniči; Brata davi brez ozira, Veseli se, ko umira.
Trop oholih bogatinov Nad sirotami se znaša; Na grobovju rev, trpinov Zreš bahača, velikaša; Zlobec od krvi redi se, Ki iz ran sirot kadi se.
Vskliknil sem ob tem prizori: Kaj dopuščaš, Bog vesoljstva, Da kriči: „Kdor more, mori! " Glas prevzetnega oholstva —? Bog, bo to tako ostalo — ? Ne, ne! vse se bo zravnalo.
Anton Hribar.
K
oncano je
Končano je .. .! Na prsi glava kloni V bolestih, mukah Mu neodoljivih.  -Končano je . . .! Po nebu veter goni Valove megel težkih, temno-sivih . . . Nakrat potihnil šum je ljudstva, vpitje, Vse gleda Nanj, ki tam na križ pribit je
Končano je . . .! Za vršen tvoj zločin je, Nesrečno ljudstvo praočetov slavnih. Pribit na križ sramotni Njega sin je, Ki molil Ga očak je v dnevih davnih. -Končano je . . . Prokletstvo neba na-te! Kaj zgražate se, kaj zdaj trepetate?
Končano je . . .! Nebo tema zastira,
Odpirajo se skalnati grobovi,
Iz smrtnega, stoletnega se mira
Bude pravičnih rešeni duhovi -
Čez goro se sprostira tmina mrka,
Na prsi plaho ljudstvo z grozo trka . . ,
Končano je . . . Po križa trdem lesi Na zemljo grešno kri spasenja teče . . . Zlotvornih duhov truma, zdaj se tresi! Kar v zlo bi bilo naj, nam vir je sreče! Sramotni križ nam zmage je znamenje, Smrt Nazarejca — naše je življenje! . . .
Fr. Ks. Meško.
23*