Vzgled in duh časa. Posnemanje dejanj, navad in besed druzih je občno razvito. Tudi izobraženi in odraščeni Ijudje se ne morejo popolnem rešiti tega nagiba. Tem krepkejše se razodeva to posnemanje pri otrocih, kajti njih duševne sile se še le razvijajo pod vplivom izobražene starosti. Zato treba mladini kazati vedno le pravo lice dejanj in besed. Sploh je vzgled zelo važno sredstvo za razvoj nravstvenosti in značajnosti, ker kaže gojencu, kaj naj dela, kako naj dela in v obče, da naj kaj stori. Pred vsem treba zavračati slabe vzglede, da se mladina na njih ne navzame kvarljivih lastnosti. Taki slabi vzgledi imajo svoj izvor v osobah ali v okolnostih, v katerih živimo. Pa tudi duh časa s svojimi navadami in napravami mogočno vpliva na nravstveni razvoj mladine. Vender se ta duh časa ne razumeva vedno in povsod jednako. Pravo za pravo ni duh časa druzega nego vsota namer, ki se izražujejo v nekaterih merodajalnih družinab. Zli duh časa še ni sam na sebi toliko kvarljiv, da bi ga že kot tacega zanaetovali, vsaj se vender tudi mi v njem vzgojamo; otrok pa se mora tako vzgojiti, da postane proizvod svojega časa. Sicer se tega duha bojimo, ker more na sploh pokvariti marsikako vzgojujoče sredstvo; a bodi duh časa še tako pokvarjen, vender se more Djegovih nedostatkov najlažje ogibati oni, kdor ima priliko, da izpoznava vsakojake Ijudf in kdor se seznani z raznoterimi okolnostimi in razmerami. Najslabše se v tem pogledu godi onemu, ki išče ia najde ves svoj svet le v jednem društvenem odnošaji, le v jednem določenem krogu ljudi. Izpoznavanje samo nekaj praktičnih teženj in le malo značajev človeka ne osposobi, da bi mogel razločevati slabo od dobrega ter se po zadnjem ravnati. Gojenec se mora v različne odnošaje še le uživiti, mora jih razumevati in prav presojevati. Ozek družbinski krog stori, da zli duh časa v resnici slabo vpliva na otroka. Ako bi hoteli pomanjkanje mnogostranskega pojmovanja dejanjskega življenja nadomeščati le z čitanjem, kar se tolikokrat priporoča, ustvarjali bi v domišljiji mladeničevi in dekličini utneten svet, ki v najboljših slučajih goljufa. čud postane mrzla za vzvišenejše pojrae življenja. Predno bi jedino le takovo čitanje koristilo, nioral bi gojenec prej znati razne opise prav presojevati; to presojevanje pa izvira iz sestavbe onih utisov, ki so posledek tega, kar se istinito vidi in doživi. V nedostatku tega je iskati glavni uzrok, zakaj so vzgojni poskusi tako slabi. Kdor je navajen le umišljeno stanje razumevati, ta sočustvuje le z umišljenimi ljudmi, kakeršni se nam predočujejo d. pr. v večini spisov za mladino. Takov človek zadene pri prvem dotiku z istinitim življenjem ob nasprotja s svojo domišljijo. Za pravo bol svojega sobrata mu ne preostaje solz, kajti izlil jih je pri čitanji sentimeatalnih spisov. Zato ne velja otroke zaklepati v ozki krog iz strahu pred hudobnim vzgledom. Naopako bi se moglo reči, da je ta vpliv vzgleda učinek ravno onega zoževanja življenskega kroga. Najprej se dado zapeljati oni odraščeni otroci, katerim vzgojitelj ni dovoljeval, da bi se bili saraostojno razvijali. Pač ne moremo trditi, da bi vsaka nenravstvenost otroka pokvarila; tam, kjer se prikazuje brez lepotičja, obuja v njem gnjus, kakor Špartancem pijani helot; kjer pa ipak le mika k posnemanju, stori le, da se pokvari ona notranja pokvarjenost, ki je že prej v njem pognala kali; v tem slučaji se more takov pokvarjenec tem lažje ozdraviti. Istinitost vzgleda je v ravnem razraerji z vrednostjo osob, ki dajo vzgled. Koliko pa kdo velja v očeh gojenca, to je zavisno večjidel od vzgojitelja. Da se pomanjša nevarni vzgled določenih osob, pokazati in dokazati se ima gojencu njih nevrednost; tudi se more lastna gojenčeva vrednost povzdigovati nad one izprijene značaje. Zadnje je sploh boljše od prvega. Najuspešnejše pa je, ako je vzgojitelj sam gojencu kazalo, po katerem le ta meri lastno in tujo veličino. Najnevarnejši vzgled je domači; in to v mnogih obzirih. Posebno kvarljivo je ono mehkužno in nestalno čustvovanje, ono govoričenje in besedovaiije o tem, kar bi in ne bi, oni popačeni egojizem, ki smatra samega sebe za Boga, ono dogovorno polovičarstvo, ki se opijani z besedanii in ki najde, da je neresnična krepost neuljudna. Te pogibljne domače vzgoje se je težko ogibati, mnogo težje, nego pa odvračati vpliv tujih nenravstvenih vzgledov. To doseči rnore le oni vzgojitelj, ki priklene k sebi gojenca z ljubeznijo, s svojo uvidnostjo, z mirnim vzvišenim mišljenjem in z moško odločnostjo svoje volje. Prizadevati si raora, da utemelji v gojenci intelektuelno in moralno moč z resnejšim znanstvenim teženjem, z obrazovanjem praktičnega soda, z duševnim zanimanjem za vse, kar je človeškega, z ogledovanjem pozitivnih in negativnih človeških veličin v zdanjosti in preteklosti ter z ostrirn opazovanjem in okoriščevanjem njih odseva na srce gojenčevo. Taka vzgoja bode odvzela bližnji okolici otroka ves kvarljiv vpliv. Potem se nam ne bode bati, da bi duh časa škodoval najvažnejšim čutilom človeškega srca. Vse, kar bode vplivalo na gojenca, izpremenilo se bode v dobrodejno sredstvo nravstveno delujoče vzgoje. To pa se godi le pod vodstvom modrega in dobro vzgojenega vzgojitelja. Fr. Gabršek.