VOJNA: MOLITEV.                    V BOLNIŠNICI.
Molitev milijonskih prsi;                                     Ptička je na okno priletela
in prinesla cvet —
višja kot najvišja gora,                                       pogledal sem skoz šipe in se čudil,
globlja kot najgloblje morje,                              da ves bel je syet širja kot je zvezdni krog,
bolj silna kot pogin sveta,                                 In pod oknom dekle joče,
za čas in prostor nepojmljiva,                           bere pismo to:
rastoča kot vihar pustinje:                                 »Draga, jaz te ljubim vroče  —
Usmiljeni Bog!                                                      pa mi — ni hudo . . .
Usmiljeni Bog!
«
MAKOV CVET.
Dekle joče, jaz umiram . . . Ptiček s cvetom je zapel Solnce sije, travnik cvete — in še jaz sem ga vesel —   —  —
V  poletju čez polje, zeleno, rumeno.
V  solncu se sveti svet, Žena je utrgala makov cvet: Varljivo dekle
je iz cveta pogledalo v me iz Nekdaj! . . .
Jaz: »Vrzi na tla! Ne igraj!«
Rdeči lističi so se sesuli na tla . . .
Po poti sva šla, zamišljena, kakor po krvi bi šla
France Bevk
PESEM.
Veja govori zimo, gora jo govori
in solnce. —
Pride podvečer, iz ravnine planejo zadnji žarki.
Z okni govorijo, pozdravljajo jih parki
in gore so bogate
lepote zlate:
oči se zazrejo — srce vzdrhti, drhti--------
— Ti! -
Klic po pomladi je padel v mraz — iz teme je vzcvetel tvoj obraz-------------
Joža Lovrenčič.
46