S o I a. III. Metodike ne spisujera, tedaj tudi obširno ne pišem o tem, kar se podučuje v ljudski šoli in kako se to speljuje, poudarjam pa posamezne točke , ki se mi zde prav važne pri poduku in odgoji. Učenik naj podučuje ves razred! Pa čemu govorimo o tem ? Ali ne pride vsak otrok v šolo zato, da ga podučujemo, ali ne pričakuje sleherni, da bodemo zanj skerbeli? A vendar je nevarnost velika, da učitelji drugače ravnamo, ako namreč sprašujemo le tiste, ki so nam blizo daljne pa preziramo, ako vprašujemo posamezne in ne gledamo na to, kar drugi tačas uganjajo, ako poslednjič sprašujemo le tiste, ki dobro odgovarjajo, slabe pa zanemarjamo. Da to ni pravo, lahko vidimo, poglejmo, kako se bomo tega ognili? Poglavitno je to, da je učenik v šoli na takem kraji, kjer vse pregleda, in kjer ga tudi vsi učenci vidijo. Z lepo naj se ne umakne iz svojega stališča. Slabo navado iraa, kdor med naukora po šoli gor in dol dirja, kakor Avgust, ki je obžaloval svojo na Nemškera zgubljeno vojno. Da so učenci mirni in v duhu zbrani, morajo viditi pred sabo učitelja mirnega in stalnega; njih oči naj se obračajo v učenika; naj se ne začne podučevati prej, dokler niso učenik in učenci oko v oko. Le tako je mogoče vladati z očesom večje število, in ubraniti, da učenik ne govori gluhim. Marsikje bi bilo lahko drugače, ko bi precej od začetka podučevanja bili učitelj in učenci v takem položaji. Vprašanje, katero se stavi med naukom, velja vsemu razredu. Za odgovor se navadno oglasf več otrok in učenik hipoma labko spozna, kateri otroči so pazili, kateri ne, pa tudi ali je prav vprašal ali ne? Ako nij odgovora, bilo je vprašanje ali pretežko, nerazločno postavljeno, ali pa otroci niso pazili. Ako se nij prav vprašalo, ponavlja se vprašanje, in učenec, ki ima odgovoriti, pokliče se po imenu. Ako je odgovoril napačno, vzdignejo drugi perste, kazaje s tem, da vedo drugače odgovoriti. Kaj ne, da tako postopanje drami učence? A tudi to ima svoje meje, katerih ne gre prestopati, ako se oziramo na slabeje, in tudi nje hočemo kaj naučiti. To ravnanje je že samo na sebi tako, ka se vidi, da ogovarjajo le živejši in zmožnejši učenci. Ko bi se to zmirom dovolilo, bilo bi napačno v isti meri, v kateri bi bilo krivično slabejšim učencem. Za poduk bi bilo napačno, ker bi učitelj, ko bi se ravnal le po odgovorih boljših učencev, prehitro postopal in naprej hitel, ne oziraje se na to, ako večina teh, katere podučuje, nauk tudi razumeva. Krivica pa bi se godila slabejšim učencem, ker tudi ti imajo pravico tirjati, da se učenik ozira na nje. Treba je tukaj opomniti, da je učiteljeva dolžnost, ka posebno skerbi za slabejše učence, t. j. take, ki ne odgovarjajo ali iz slabosti ali iz zanikernosti, te mora priganjati in tako rekoč s silo učiti, bodisi s krotko in ljubeznjivo ali pa tudi z ostro besedo. Ako to pridne nekoliko zaderžuje v napredku, ne smemo nikdar prezreti, ka varno hodi, kdor počasi hodi, in ka se učenci v poterpežljivosti in Ijubezni vadijo, ko zmožnejši učenci zarad slabejših bolj zmerno postopajo. Sebi, ki podučujemo, pripravimo z Ijudomilim in sočutnim ravnanjem do slabejših veselje nad vse veliko. Bodimo odkritoserčni, pa spoznajino, ka so pri najboljših učencih naše zasluge kaj male. Njihovi izverstni dušni darovi, skerbna doinača odgoja, temeljito pripravljanje za šolski nauk je pripornoglo k njihovera napredku gotovo toliko, kolikor naše prizadevanje. Ako sino pa tako srečni, da pomagamo k duševni omiki otroku, ki je slabo obdarovan, doma zanemaijen ali še celo psovaa in je njegov duh ves omračen, je to gotovo veliko ceniti in vredno našega prizadevanja. Kaj boljšega od tega pa more storiti tudi kerščanski učitelj ?