Anton  Medved: Na grobeh.   —   Mih. Opeka: Novorojencu.   —   C)  babičinem  pokopu.        643
z načrtom tega lista; Slovo Staremu trgu (Zbrani spisi I. 89.)  poje:
Spomin jaz večni  bom vam ohranila; Med  vami sreča  moja je  cvetela, Gore, gozdiči in dolina mila!
V Brnu bivajoč Je v „Soči" objavila zgodo-
vinsko-poučne Črtice:   Spilperški podkopi in v
VeČernicah družbe sv. Mohorja Slepčevski \avod
v Brnu. Za to družbo Je spisala tudi povesti: A dneva ne pove nobena pratika, Najgotovejša dota, Dora, Domačija nad vse.
V pisateljevanju Pavline Pajkove odsevajo tu pa tam morda preveč njene rodbinske razmere, sicer pa Ji pristoja odlično mesto v našem slovstvu.
Na grobeh.
¦to grobih zapuščenih  hodim, Premišljam  tiho  marsikdaj. Pode  se  slutnje,  v  srci  sodim, Kako  bil6,   kako  je zdaj.
Napis  gomili  zrem   četrti. Mladenka zorna  spi pod   njo. Na smrtnem torej,  žalnem  vrti Cvetice  tudi  zagrebo ?
Tu  v grobu  truden  od  užitka
Počiva veseljak  morda,
Tu  zakopala smrt je bridka
Vso  slast in  strast  mu  v  črna tla.
Tam  sanja drugi  v tesnem  domu, Za druge  on  nekdaj  je žil. Kdaj   svet hvaležen je in  komu? Plačilo  v grobu je  dobil.
Pod  cvetno  spi gomilo tretji. Užil je  strup  težavnih let; Življenje ni mu bilo v cvetji, Na grobu  zdaj   mu  raste  cvet.
Pogled  na grob  obrnem  peti, Ki lilije ga cvet krasi. O  cveti, lilija,  o  cveti! Nedolžno  dete v jami spi.
In  dalje gledam   spomenike, Pod  vrbo  se ustavim  nem. Na plošči tam  preberem   stike, Komu  zložene,  sam   ne  vem.
„Pod zemljo  so  si  vsi jednaki, Sodnikov  čakajo ukaz Ljudje neznatni in  veljaki, Jednak  sem  ž  njimi tudi jaz."
Na vrbo  to  naslonim  roko, Povesim  mladi svoj   obraz In   v  misel  se vtopim  globoko: Jednak bom   ž  njimi tudi jaz.
Anton  Medved
Novoroj encu.
D,
'ete nedolžno  na svet se rodiš, Vse  okrog tebe srčno  se  raduje, S smehom, veseljem to uro praznuje — Samo  se ti  mi solziš.
Oj  da tako  pač  na svetu  živiš, Da ob  poslednji ti  uri  žaluje, Vse  okrog tebe  s  solzami  toguje
Samo  se ti  mi  smejiš!
Mih. Opeka.
Ob babičinem pokopu.
JL redobro pomnim:  tožnih stal očes Ob tvoji,  babica,  sem  tesni jami; Jesen,  odeta s  sivimi  meglami, Poslednje liste sula je z dreves.
Nad  krsto je  odmolil  svečenik, Ob grudah zazvenele so lopate  — Tedaj  zazrl iz prešle dobe zlate Moj  duh je vrsto jasnih,  jasnih slik.
Mladostne slike —: log in dol in plan, Vodica šumna,  deca lahkoživa, Pri  deci dobrovoljna žena siva, Pomladni cvet in  solnca žar krasan.
Čebljanje, petje, vrišč in jok in smeh — In deca k babici spet sede v krogu, Igra si ž njo, pravljice sluša v logu, Blagost beroč,  ljubezen  v  nje  očeh.
4 <