50 Naše ženstvo. Naše ženstvo. Premišljala sem na.šo literaturo. Premišljala sem ženske slike, koje nam podajajo naši pisatelji prvaki v svojih romanih in povestih in prišla sem do žalostnega — prežalostnega za- ključka. Dolgo sem brskala po svojem spominu — saj to vendar ni možno, morda se le motim? — Toda zaman. Naša literatura nam nuja same plitve, odurne, brbljave in — prešestne žene. Vzporedno se nam pokaže tu pa tam kak idealen ženski zna- čaj, a kaj pomenja to v splošni gnjilobi in propasti? Kaj hoče teh par uzornih žen v tolpi onih umazanih, zlobnih in podlih kreatur ? Nič, popolnoma nič. Nehote sem se pa vendar vprašala, ali je pa naše ženstvo res tako, kakor nam je slikajo naši pisatelji ? Ali je res tako jezično, tako zlobno, tako hinavsko in pohotno, ali si je morda le vstvarjajo tako pisatelji, ker jim baš tako ugaja za razvoj njihove povesti ? Je-li pa sploh možno, da bi je pisatelji vedno in vedno slikali le tako nizko, tako grdo, če bi bilo v istini uzorno, vzvišeno, idealno ženstvo ? Uboga Slovenija, gorje ti, če je t^^oje ženstvo res tako, kakor to kažejo tvoji romanopisci ! Tako ženstvo ti ne vzgoji nikdar krep- kih, značajnih sinov, ki bi ti mogli zagotoviti in vtrditi tvoj obstanek. Toda ozirala sem se še nekoliko dalje. — Glej, ali niso dekleta vedno le ljubke, dražestne, mehko srčne punice? Zraven seveda tudi naivne, oh kako naivne in neumne goskice. Če pa hočemo misliti logično dalje, pridemo do presenetnega zaključka, da se razvijajo prav te mehke dušice v zakonu v one gori omenjene hudobne Ksantipe, a iz nedolžnih, nevednih deklic postanejo nezveste žene, slabe matere. To nam daje vendar misliti, resno misliti. Ali ni morda baš ta nevednost, ta naivno.st naših deklet kriva, da se ne morejo vpreti se zadostno močjo viharju življenja, da podležejo pod prvim navalom, ker je njihova vzgoja zamudila vaditi jih v moči, vežbati njiho\' duh in vtrditi njihovo žilavost v življenja boju. N a š e ž e n s t v o j e duševno premalo neodvisno. Duševno obzorje naših ženskih ne sega čez domači prag; zanima jih k večjemu le toiletta in predpustna maskerada. Za svetovna vpra- šanja, za vse zunanje in višje duševno življenje nimajo nikakega smi.sla. Žalosten dokaz tej resnici je n. pr. tudi to, da se javljajo v Ljubljani glasovi, ki hočejo \-zetl ženskim volilkam celo to pičlo Danica ; Nase ženstvo. i>l pscudo-pravičico, k e r j e itak ne u m e j o. In žalostno pre- žalostno je, da tem glasovom niti ne moremo ugovarjati, ker govo- rijo le resnico. (V Ljubljanski občinski svet volijo namreč tudi ženske posestnice-davkoplačevalke na ta način, da pismeno pooblaščajo ka- kega moškega, ker osebno ne smejo voliti. No, ako te ženske niso umele svoje dolžnosti in niso oddajale svobodno svojih glasov — čemu jim bode volilna pravica ?) Vendar pa vprašam, ne bi-li bilo bolje vzbujati tudi v ženskih nekoliko političnega zanimanja, da bi oddajale svoje glasove rado- voljno, po lastnem prepričanju, ne pa samo »kot poostreni davek« nasilnim agitatorjem, radi ljubega miru? Kaj naj pa vendar storimo, da dvignemo tudi ženstvo iz tega duševnega močvirja na svitle višiae duševne slobode ? Kje naj se lo- timo najprej svoje zadače ? Ali se nam ne upre najbolj ono samo v svojem podedovanem konservatizmu ? Saj to je ravno najbolj žalostno, to dela napredku ženskega gibanja najhujše tcžkoče, da se ženstvo samo vpré v svoji slepi brezbrižnosti. Ne, še hujše nego to, niti ne vpré se, ono niti ne čuje glasov, ki je kličejo k prosveti, k osloboji. Ono le dremlje, dremlje. Povsod ista letargija, povsod isto mrtvilo. Prišli smo torej do zaključka, da tista nežna dekliška naivnost ne A'sposoblja za boj v poznejšem življenju. Reformirati moramo tedaj do cela obično dekliško vzgojo, da bo bolj primerna času in njego- vim potrebam. Seveda, tam, kjer se \-zgajajo deklice v duhu Fénélonovem, tam bodo tudi vspehi temu primerni. Samo poslušajmo, kako se izraža ta slavni pedagog : »Dekle sme govoriti samo iz resnične potrebe in samo z izrazom dvoma in spoštovanja ; ono niti ne sme govoriti o stvareh, ki prese- zajo navadno obzorje deklet, če prav je morda o teh poučeno«. Ali moremo morda pričakovati, da bode taka ženska zmagonosno bila boj za obstanek? In vendar, koliko je celo m ozki h, ki se kla- njajo takim principom. Vzgajajte svoje hčere prav tako za samostojnost, kakor svoje sinove. Njihova duševna plemenitost s tem le pridobi. Tista mehkužna odvisnost ne zadostuje dandanes več. Dokler so deklice doma pod dobrim varstvom skrbnega očeta in ljubeče ma- mice, dokler še niso same odgovorne za svoja dejanja, tako dolgo gre še vse dobro. Kolikim dekletom je pa dandanes dano solnčiti se doma v ljubezni svojih starišev ? Kolikim je še dano izgubljati zlato svojo mladost z otročevanjem in igranjem pod dobrim varstvom oče- 52 toveg-a doma ? Koliko jih pač je, ki jih ne pahne skrb za vsakdanji kruh med divji svet? Ce pa tam omahne njihova neizkušenost in ne- vednost, če podležejo omamljajoči izkušnjavi, kaže ves svet s prsti za njimi. A nihče ne misli, da je morda zakrivila pomanjkljiva vz- goja, kar mora zdaj nositi nesrečno dekle samo. Vcepljajte svojim hčeram nekoliko manj vdanosti in sanjarjenja, zato pa nekoliko več ponosa, poguma in energije. Naš vek potrebuje le krepkih značajev ; mehkužnost smo deli m.ed staro šaro, česar še naša dekliška vzgoja neče priznati. Toda ženska, vzgojena po starem sistemu, je le kulturo ovirajoči faktor. Vendar naj bi pa bila prva ženska zadača pospeševati in širiti kulturo. Da bi že skoro i slovenska žena stala na višku časa, da bi bila že skoro kos svoji veliki kulturni nalogi ! Težko se je iznebiti starih običajev in predsodkov. Težko se je prilagoditi novemu naziranju. Es erben sich Gesetz und Recht wie eine ew' ge Kranldieit fort, pravi uže Goethe, a mislim, da nekoliko dobre volje premaga tudi najtežje ovire. Sola ima najprej nalogo vplivati na ženski značaj v modernem duhu, da nam vzraste zdrava, krepka, duševno samostojna generacija. Našim damam bi pa bilo kmalu pomagano iz duhomorne letargije, če bi si njihovi gospodje soprogi iskali kratkočasja bolj v domačem krogu in v razgovoru se svojo dru žico, nego pa v zakajenih, soparnih b e z n i c a h. Seveda, če bi znali ti gospodje sukati pogovor le okoli zanimivih predmetov in ne bi le mlatili neslanih čenč ! Danica.