Zadnji cvetici
'ozdravljam, zadnja te cvetica, Ki tožno tod povešaš lica — Pozdravljam! Po noči slanica bo pala, Prenežni cvet bo tvoj končala Nocoj . . .
Ne bo pa rasti umorila, Četudi cvet ti bo sklonila, Nocoj to noč,
Pod zetnljo kal bo počivala, Ko zima bo čez plan divjala In sopla mraz. A ko se vigred vrne zala, lz zemlje spet te bo prizvaia, In spet se bodeš razcvetela In lepše kot kedaj dehtela . . .
I v meni je cvetica cvela,
Da zemlja lepše ni imela
Ni imela . . .
Ah, nada krasna se je zvaia,
Cvctica v prsih moja zala.
A slana je strupena pala
In cvetko nade pokončala,
Pokopala . . .
Če še kedaj se bo vrnila
Tu v prsi moje vigred mila,
Da bo mi nada oživela
ln vnovič lepše se razcvela —
Ve On, ki cvet iz zemlje kliče
In drami iz grobov mrliče.
Slavko