Año (Leto) XVI (II) No. (Štev.) 28. 99 44 E SLOVENIA LIER E BUENOS AIRES. 9. julija (julio) 1959 ŠKOFU OKU ROZMANU ZA SO LETNIUO NJEGOVEGA ŠKOFOVANJA Marca meseca 1929 je Sveta stolica imenovala ted. ljubljanskemu škofu dr. Jegliču za pomožnega škofa s pravico nasledstva^ dr. Gregorija Rožmana, profesorja na ljubljanskem vseučilišču. Dr. Rožman je bil posvečen v škofa v ljubljanski stolnici dne H. julija 1929 in bo tako U. julija letos slavil SO letni&o svojega škofovanja. Vodstvo ljubljanske škofije je kot 29 ljubljanski škof prevzel leta 1930, ko~ je škof dr. Jeglič stopil v pokoj. Škof dr. Gregorij Rožman živi od leta 19.j8 naprej v Clevelandu v Sev. Ameriki ter skrbi od tam za dušni blagor slovenskih naseljencev v Ameriki in po drugih deželah na svetu. K njegovemu 30 letnemu škofovskemu jubileju mu Svobodna Slovenija izreka najiskrenejše čestitke z globoko zahvalo za njegov neustrašen nastop v obrambo resnice in najlepših tradicij slovenstva pred navalom laži, zločinov in nasilja protiljud-skega in brezbožnega komunizma v najtežjih dneh slovenskega naroda med II. svetovno vojno, ter za njegovo brezmejno očetovsko skrb in ljubezen, s katero sedaj v svobodnem svetu spremlja življenjsko usodo slovenskih naseljencev po raznih deželah, ter za njegove prelepe nauke in vzpodbude za ohranitev verskega in narodnega čuta med slovenskimi rojaki, zlasti pa med slovensko mladino. Bog ga živi in nam ga ohrani še mnogo, mnogo let! MiliJ oni V prejšnji številki Svobodne Slovenije je bila pod zaglavjem Iz tedna v teden objavljena novica, da je sovjetski tiskovni ataše v Rangunu v Birmi, Aleksander Urevič Kaznečejev na tamkajšnjem ameriškem poslaništvu zaprosil za politično zaščito. Tam je povedel, da ne more več prenašati, da bi še nadalje zasledoval svoje osebne prijatelje in znance ter vse podatke sporočal sovjetski tajni policiji. Ameriški poslanik v Rangunu Walter McConaghuty je Kaznečejeva vzel v zaščito in ga dal prepeljati z ameriškim letalom v USA. Po prihodu na wa-shingtonsko letališče je Kaznečejev, ki je star 27 let, že svobodneje zadihal, kar je dokazal z izjavo, da je danes “v ZSSR na milijone ljudi po koncentracijskih taboriščih”. Prav tako je silovito ožigosal “kruto in nasilno tiranijo komunizma” in predal ameriškim oblastem številne podatke o resničnosti svojih izjav. Ta nov prebeg sovjetskega diplomatskega predstavnika v svobodo in njegove izjave o razmerah za železno zaveso znova potrjujejo, da se položaj tam tudi po Stalinovi smrti kljub neštevilnim nasprotnim izjavam sedaj vladajočih mogotcev v Kremlju ni prav nič spremenil. Komunizem je za železno zaveso o-stal prav takšen, kakor je bil ves čas, odkar je prišel na oblast po letu 1917. Vsestranka sovjetska propaganda o gospodarskem in tehničnem napredku v ZSSR in njenih satelitih se je tako zelo razpasla po zahodnem svetu, da je ta v zadnjih letih kar začel pozabljati na trpljenje milijonov ljudi, ki jih je doletela usoda, da so se znašli ostran železne zavese. Sovjetske zmage na raketnem polju, njihovi poleti s sputniki v vse-mirje in dalje mimo in okoli sonca, njihova prvovrstna reakcijska letala, obiski Mikojana in sedaj Kozlova v USA potovanja Hruščeva v Vzhodno Nemčijo in na jug v Albanijo, sprožitev kriz na področju Formoze in sedaj v Berlinu itd. itd., vse to je dalo toliko dela, toliko premišljevanja in toliko zaskrbljenosti zahodnemu svobodnemu svetu, da je moral najresneje misliti na samoobrambo in je pri tem bil tako zaposlen, da se ni mogel ozirati okoli sebe, kaj šele tja čez železno zaveso, če je hotel, da mu*naraščajoča moč komunizma ne odvzame naskoka, ki ga je doslej imel na vseh področjih človeškega udejstvovanja. Še kljub veliki pazljivosti in napenjanju vseh sil je zahodnemu svetu rdeči kolos onstran železne zavese v marsikateri panogi, predvsem vojaški, tik za petami, če ga ni celo prehitel. Krvavi upori proti rdečemu terorju v Poznanju na Poljskem, v Vzhodni Nemčiji, na Madržarskem in v Tibetu so bili kakor injekcije v mozeg dremavemu Zahodu, da se je od časa do časa zdramil in se zgrozil tudi pred strahotami človeškega trpljenja v komunističnem imperiju. Toda te injekcije so 'imele le kratkotrajen učinek. Po nekaj tednih se je val protikomunističnega navdušenja po Zahodu znova polegel. Kremelj je privlekel na dan novo gospodarsko, vojaško ali politično kost in jo vrgel zahodnjakom in njihovemu časopisju za glodanje. V trenutku, ko je tisk obmolknil o usodi Poljakov, Vzhodnih Nemcev, Madžarov ali Tibetancev, je tudi zahodna javnost pozabila nanje. Upori proti rdečim nasilnikom, s katerimi se je ves narod poskušal otresti nečloveškega nasilja komunizma, so dokaz neznosnosti življenja onstran železne zavese. Dokaz so tudi, da je rdeča ideologija, izvajana v praksi, neznosna prav za vse vrste ljudi: za srednjeevropske narode prav tako, kakor za daljne azijske Tibetance. Na žalost je bil Zahod zaradi razmer prisiljen zaenkrat samo gledati ta krvoprelitja in poslušati krike mučenih in umirajočih žrtev. Prav tako ne more storiti drugega, kakor da dnevno sprejema na tisoče beguncev, ki se še vedno, štirinajst let po koncu druge svetovne vojne, valijo kakor reka čez meje sovjetskega imperija na to stran in izginjajo v množicah svobodnih ljudi, ne da bi ti storili kaj več zanje, kakor da jim vržejo obžalujoč pogled ali morda še tolažilno besedo, iz katere pa ni mogoče razbrati upanja, da bi kdaj v bližnji bodočnosti zasijala svoboda tudi njihovim deželam. Med prvo im drugo V meddobju med prvo in drugo ženevsko konferenco, ki se bo začela predvidoma 13. t. m., je v zahodnem svetu čutiti negotovost in razdor. Anglija si želi vrhovne konference za vsako ceno, Adenauer se prepira z Anglijo, De Gau-lle na silo hoče priboriti Franciji enakovreden položaj med velikimi štirimi. Toda časopisje se v tem meddobju ne u-kvarja samo s političnimi novicami, pač pa prinaša tudi novice o dogodkih, ki bi — če bi jih postavili v središče svetovnih dogajanj — mogli dati videz najlepšega miru na zemeljski obli. Diorjevi modeli v Moskvi so privabili na tisoče sovjetskih žena na oglede najnovejše zahodne mode, poroka med belgijskim princem Albertom in italijansko prince-zo Pavlo Ruffo di Calabria pa je zazibala Belgijce v romantičnost pripovedke o princih in princezah. Prosperiteta Evrope se kaže na morskih obrežjih natrpanih s kopalci in na novih avtomobilskih cestah, na katerih se drenjajo najnovejši avtomobili. V Afriki, na Srednjem Vzhodu in v Aziji so se vrstili dogodki, ki kljub zaskrbljenosti dajejo upanje na boljše čase. Zahod kot celota, odn. ves svobodni svet, je na prvem zasedanju ženevske konference dokaj srečno prestal preizkušnjo odpora proti komunističnim grožnjam in ustrahovanjem. In v meddobju na nadaljevanje te konference, se je svet takole razvijal: Zahodna Evropa: Nikdar prej ni toliko zahodnih Evropejcev živelo v takšnem napredku, kakor žive sedaj. Gospodarska kriza je delno mimo: v Franciji so dosegli nov rekord v proizvodnji avtomobilov. Samo v februarju so jih izdelali 102.820. V Zahodni Nemčiji ima 2.670.000 prebivalcev televizijske aparate. Samo v Franciji in Italiji sta komunistični, stranki še močni, toda nimata v nobeni od teh držav odločilnega vpliva na politiko. Novi Skupni trg šestih držav obljavlja revolucionarne možnosti za 166 milijonov prebivalcev. Beže tako iz Jugoslavije kakor iz Vzhodnega Berlina, tako iz Madžarske in Poljske kakor iz Tibeta. Beže rokodelci in inženirji, znanstveniki in diplomati, pisatelji in muziki, športniki in delavci. Beže matere z otroci, mladi in stari. Od tistih, ki ostajajo doma, si nekateri drznejo na glas spregovoriti, v upanju, da jih bodo slišali doma in onstran železne zavese. Pojavljajo se Pasternaki. Mnogi si izberejo prilike za rešitev, ko se jim posreči redno priti na Zahod. Med temi sta v zadnjih dveh tednih napravila odločilni korak v svobodo žena sovjetskega diplomatskega uradnika v Londonu s svojo' hčerko in sedaj sovjetski tiskovni ataše v Rangunu Kaznečejev, ne glede na to, kaj še bo zgodilo z njihovimi domačimi. Gon po svobodi je bil močnejši od krvne povezanosti. Prebežniki v svobodo puščajo za seboj milijone vrstnikov v enem samem o-gromnem koncentracijskem taborišču rdečega imperija. Skoro vsak deseti prebivalec tega imperija je že bil ali pa ženevsko konferenco Zahodni Berlin: še vedno je svoboden. Še vedno tedensko prebeži iz Vzhodnega v Zahodni Berlin nad 2000 beguncev. Vzhodna Evropa: Postala je verjetno še bolj vdana v svojo usodo, kar je vsekakor nesporna zmaga Hruščeva, toda niti v najbolj oddaljeni satelitski vasi si ne bi upala komunistična stranka tvegati svobodnih volitev. Francija: Ker je uredila svoje finance, je njeno gospodarstvo danes bolj zdravo, kakor pa je bilo kdaj koli v zadnjih tridesetih letih. Francosko prebivalstvo je, z redkimi izjemami, zadovoljno s trdim vladanjem De Gaullea v zameno za mir in varnost. Zahod pa je s tako Francijo, kakršna je danes, dobil močnejšega zaveznika, kakor je bil prej, čeprav je zaradi tega ta zaveznik tudi bolj ponosen sam nase. Zahodna Nemčija: Prosperiteta je trdno vkoreninjena. Politično se je rahlo zamajala zaradi spora Adenauerja z Erhardtom. Anglija: Stoji pred splošnimi volitvami, ki morajo biti najkasneje do prihodnje pomladi. Macmillan upa dobiti zmago konservativcem, ker se mu je posrečilo doseči popolno zaposlitev za otoško prebivalstvo in ustaliti cene. Gospodarski položaj otoka ni bil, kakor trdi Macmillan, boljši v zadnjih 35 letih. Španija in Portugal: Obe državi se nahajata pred dogodki, ki bodo sledili predaji oblasti njunih starih diktatorjev, grala. Franca, ki vlada ¡Španijo že 22 let, in Salazarja, ki vodi Portugal že 27 let. Ker se oba ogibljeta nasilja, kolikor mogoče, bosta morda preprečila revolucijo, toda tudi resnično demokracijo. Izven Evrope, so se dogodki v letu 1959 razvijali v znamenju nastajanja novih svobodnih držav v sklopu britanskega Commonwealtha ali izven njega. Toda skoro vsa gibanja, ki so se začela v protestu proti zahodnjakom, so končno ugotovila, da morajo varovati svojo svobodo tudi proti tistemu, ki jo je je še vedno v koncentracijskem taborišču, na prisilnem delu ali v ječi. Na Kitajskem je praktično vse podeželsko prebivalstvo na prisilnem delu. V Tibetu je vsakega petega prebivalca zadela nesreča ječe. V ZSSR je nad 16 milijonov ljudi prisilno v Sibiriji. Na Poljskem, v Vzhodni Nemčiji, na Češkem, v Madžarski, Romunji, Bolgariji in Jugoslaviji je posejanih koncentracijskih taborišč na desetine. Vsa ta prostrana področja so posuta z milijoni grobov žrtev krvoločnosti rdeče tiranije. Milijoni so vztrajali v borbi za svobodo, dokler jih siprt, čeprav nasilna, ni osvobodila. Milijoni vztrajajo v borbi za svobodo in nameravajo vztrajati do konca, čeprav ne vedo, kdaj in kakšen bo konec. Milijoni so tvegali vse in se prevalili v svobodo, kakor je to storil pred dnevi Kaznečejev. Taki potem govore za tiste, ki so ostali tam, govore, da bi jih slišal svobodni svet, se zavedel nevarnosti, se je pogumno otresel in tvegal tudi žrtve za tiste milijone, ki čakajo na Vzhodu na vzhod. zagovarjal od zunaj, ko je še ni bilo: proti komunjzmu. Srednji Vzhod: Nasser je sprejel rublje Hruščeva za graditev jeza pri Aswa-nu, toda danes aktivno preganja komunizem in njegove intrige v arabskem svetu. Iraški predsednik Kassem se bori s podobnimi težavami. Afrika: Skoro vseh 10 novih afriških držav je izvedlo svoje prve volitve, toda je pokazalo malo zmožnosti za demokracijo. Večina njih se razvija v enostrankarske države, z majhnim obzirom za manjšinske pravice. Mnogo njihovih vodij je šlo skozi marksistično šolo, toda vsi hočejo zgraditi nekaj novega. Jugovzhodna Azija: Nastop generalov v Pakistanu, Burmi in Tajlandu — prav tako, kakor na Srednjem Vzhodu — pomeni za te države več reda in manj demokracije. Njihovi predniki so bili navadno bolj demokratični v formi kakor v praksi, novi vojaški vodje pa se proglašajo za prehodne. Indija: Ljubimkanje s komunizmom je Nehruju silno škodovalo na ugledu in proti njemu polagoma nastaja opozicija, proces, ki bo končno koristil Indiji v iskanju njegovega naslednika, kljub temu, da je Nehru bil dejansko tisti, ki je organiziral in dal vzgon temu števil'-nemu narodu. Rdeča Kitajska: Kljub temu, da je ta država sila, ki se je najbolj boje v Aziji, pa Kitajska izgublja svoj prestiž kot sila, ki jo je treba občudovati. Doživlja težke poljedelske krize, njen krvavi nastop v Tibetu pa je odprl oči Azijcem, česar Madžarska ni storila. Poleg naštetih je še več drugih faktorjev, na katere je treba računati: eden Kan argentinske neodvisnosti 9. julij je praznik argentinske neodvisnosti. Slavili ga bodo po vsej deželi, glavne slavnosti bodo pa v Bs. Airesu. V katedrali bo slovesna zahvalna maša. Navzoči bodo najvišji drž. predstavniki s predsednikom dr. Frondizijem na čelu, cerkveni dostojanstveniki in člani diplomatskega zbora. Po zahvalni maši bo na Majskem trgu velika vojaška parada, pri kateri bodo sodelovale enote vseh vrst argentinskih oboroženih šil. Med temi bo tudi posadka letalonosilke Independencia, ki je sedaj prvikrat priplula v buenosaireško pristanišče. Proslavi dneva neodvisnosti se pridružujejo tudi slovenski naseljenci v Argentini. Iskreno prosijo Boga, naj bi s svojim blagoslovom podpiral prizadevanja odgovornih mož, da bi ljubezen, medsebojno razumevanje in spoštovanje združilo vse sinove te velike in bogate dežele, da bi v svobodi in demokraciji lahko gradili naprej še lepšo bodočnost domovini in sebi. teh je problem, ali je Zahod dovolj oborožen, da ne bi dal skušnjave Moskvi Za napad, drugi pa ta, ali je Zahod, v njem pa USA, dovolj pripravljena na vodstvo svobodnega sveta v gospodarskih, političnih in morebiti vojaških spopadih, ki se bodo še vrstili na svetovni pozomiei v prihodnjih mesecih in letih. Na konferenci v Ženevi, ki se bo znova začela 13. julija, se bo začelo odvijati novo poglavlje v reševanju teh problemov. Dvoličnost Titove politike Titov režim ostaja za zahodnjake vedno uganka zaradi dvoličnosti izjav in nastopov tako do Zahoda kakor Vzhoda. Tako na Zahodu sedaj preučujejo dva koraka, ki jih je Titova Jugoslavija storila pretekli teden. Prvi se nanaša na izjave podpredsednika Titove vlade Rankoviča, ko je napadel Hruščeva zaradi njegovih predlogov o ustanovitvi razorožene cone na Balkanu. Rankovič je dejal, da bi ta ideja že zdavnaj postala stvarnost, če bi bile vse balkanske države tako iskrene o potrebi take cone na Balkanu, kakor je Jugoslavija. “Jugoslavija je edina država na tem področju, v kateri ne bodo nikdar zgrajena raketna oporišča,” je izjavil Rankovič. Prav tako je dejal, da ne verjame, da bi bile nedavne izjave Hruščeva, v katerih se zavzema za ureditev odnosov med Jugoslavijo in njenimi sosedi, iskrene. Po njegovem mnenju so bile te izjave Hruščeva preračunane taktične poteze. Na drugi strani pa so v Beogradu objavili, da se bodo prihodnji teden začeli v Jugoslaviji finančni razgovori z ZSSR, ki jih bo vodil za Kremelj sovjetski veleposlanik v Beogradu. Razgovorov se bodo udeležili tudi trije sovjetski finančni strokovnjaki. Pričakujejo, da bo prišlo do novih posojil ZSSR Jugoslaviji. Kakor znano, je ZSSR meseca maja lanskega leta ustavila vsa posojila Jugoslaviji prav v trenutku, ko se je med sovjetskimi sateliti vršila najsilovitejša kampanja proti Titovemu režimu. Na razgovorih bodo razpravljali tudi o načinu jugoslovanskih odplačil ok. 100 milijonov dolarjev, ki so jih Jugoslovanski komunisti že porabili -na račun sovjetskih posojil. Jugoslovanski komunisti nameravajo na razgovorih tudi zahtevati odškodnino v višini 90 milijonov dolarjev za škodo, ki da so jo utrpeli zaradi odpovedanih sovjetskih po-i sojil. IZ TEDNA V TEDEN Na dan neodvisnosti je predsednik | Eisenhower naslovil poslanico na Ame-rikance-, ki žive doma in izven domovine. Vse je naprošal naj povsod pojasnjuje velika dela svobode in naj zaupajo v Boga. Končni cilj ameriških prizadevanj je doseči trajen in pravičen mir na vsem svetu. Ameriške vojaške edinice v svetu poziva naj bodo ponosne na zgodovinski razvoj svoje domovine, ki je v 138 letih ustvarila industrializirano družbo, ki je pa ohranila vse osebne svoboščine. Na Kubi se sedanji režim še ni povsem ustalil. V vojski so v zadnjem času izvršili več sprememb ter so odstranili vse častnike, ki niso bili povsem “zanesljivi”. Tako je bil odstranjen tudi letalski major Pedro Diaz Lanz, ker je ponovno kritiziral prijateljsko zadržanje vlade do komunistov in ni odobraval, da komunisti lahko širijo svojo ideologijo v vojski. Major Lanz se je skril in je verjetno pobegnil v Severno Ameriko. Razen njega so odstranili še 30 višjih častnikov. Policija je pa objavila, da je odkrila novo zaroto proti Fi-delu Castru in njegovi vladi. Proti sedanjemu režimu so se v zadnjem času že tudi pojavili oboroženi oddelki v provinci Pinar del Rio. Dominikanska republika je pred Organizacijo ameriških držav obtožila Kubo in Venezuelo, da pripravljata vojno proti njej. Po zatrjevanju dominikanskega predstavnika je na Kubi že pripravljenih dobro oboroženih 3.000 mož ter I tudi 25 venezuelskih letal za napad na Dominikansko republiko. Vladi USA in Vel. Britanije sta sklenili, da državam v karibskem področju ne bosta prodajali orožja. V bližini brazilskega otoka Fernando de Noronha, na katerem ima ameriška vojska opazovalno postajo zb vodene raketne izstrelke, so enote brazilske mornarice z radarjem ugotovile tujo podmornico. Brazilske podmornice so jo zasledovale, nazadnje so pa objavili, da “ni bilo primernega trenutka”, da bi nanjo sprožile torpedo. Zvezna nemška republika ima novega predsednika." Na sestanku zveznih poslancev in predstavnikov pokrajinskih parlamentov je bil dne 1. julija v Zahodnem Berlinu izvoljen za Heussovega naslednika ing. Heinrich Luebke, Novi nemški predsednikuje inženir agronomije, star 64 let, član krščanske demokracije in je bil doslej 6 let minister za poljedeljstvo. Za protikandidata je imel socialista Karla Schmida in liberalca Maksa Beckerja. Ing. Luebke je bil pri drugem glasovanju izvoljen s 526 glasovi. Papež Janez XXIIII je zvišal plače vatikanskim uslužbencem. Pri nižjih u-službencih povišanje dosega 100%. Pod sed. papežem so vatikanski uslužbenci kmalu po njegovi izvolitvi dobili še po eno plačo v priznanje za povečeno delo ob volitvi novega papeža. (Nadaljevanje na 2. strani) Naš ponos Slovenci smo najmanjši slovanski narod in eden najmanših sploh. Vendar se moramo zavedati, da število ni važnost, kadar gre za veličino naroda. Res živimo na točki, kjer se stekajo 3 evropske rase. Na tem nevarnem mestu smo zaradi majhnosti kmalu izgubili svojo narodno samostojnost. Toda narod je obstal; izgubili smo sicer dve tretjini narodnega ozemlja. Tudi ni manjkalo v naši zgodovini junakov, ki so se borili z orožjem, toda njen glavni del zavzemajo duhovni velikani in tvorci narodove kulture. Tega se moramo vedno in povsod zavedati ne smemo pa pretiravati, kot se rado zgodi, često zaidemo v pretiravanje, ko vidimo razne pomanjklivosti v deželah, kjer sedaj živimo. Slovenci se lahko v marsičem ponašamo. Naš ponos pa ne sme biti ekskluziven. Prav lahko se merimo z najkul-turnejšimi narodi sveta, mnogo znanstvenikov svetovnega slovesa je dala slovenska zemlja. Naši so bili Gallus-Petelin in škof Slatkonja, ustanovitelj svetovnega zbora Dunajskih pevčkov. V splošni ljudski kulturi smo korakali vzporedno z najbolj izobraženimi narodi Evrope in sveta sploh. Po osvoboditvi izpod Avstrije je bilo v Sloveniji samo nekaj nad 10% nepismenih, leta 1931 je padlo število na 5,5%, leta 1937 pa je bilo samo še 1,8% nepismenih. Toda narodovo življenje se v moderni dobi ne meri samo po velikosti in moči, tudi ne več samo v kulturnem izživljanju, čeprav je to najvažnejše. Moderna doba je doba športa in rekordov in mnogi narodi hlepe največ le za tem. Tudi v športnem življenju smo se Slovenci u-spešno uveljavljali in dosegali odlične uspehe. Kdo ne pozna uspehov slovenskih Sokolov na Olimpijadi 1924 in uspehov Orlov leta 1929 v Pragi. Malokdo ali pa morda sploh nihče ne ve, da je slovenska ženska ekipa v hazeni osvojila svetovno prvenstvo. Smo pa Slovenci tudi prekosili vse o-stale narode v gradnji športnih naprav in to brez kakih posebnih državnih podpor. Letos je planiška smuška skakalnica obhajala 25 letnico. Ta športna naprava, ki je bila edinstvena, je še vedno druga največja skakalnica na svetu, ob otvoritvi pa je bila sploh največja. Precej za tem — po petnajstih letih —- so zgradili v Kulmu v Avstriji enako veliko skakalnico in še kasneje nekoliko večjo, v Oberstdorfu v Avstriji. Obe pa sta točna posnetka planiške skakalnice. Planiška skakalnica je presenetila ves svet, bila je najboljša in največja. Načrt inž. Stanka Bloudeka je bil strokovnjakom nerazrešljiva uganka. Skakalnica je seveda rodila zavist med tujimi smučarskimi zvezami, predvsem pri Norvežanih in tudi Mednarodni smučarski zvezi, to pa predvsem, ker je bila pač največja. Šele 1. 1948 je Fis popustila pri prepove-di skakanja na skakalnicah, preko 100 m. Za gradnjo skakalnice je pripravil 'načrte inž. Bloudek, z deli pa so pričeli 1. 1930. Pri gradnji so porabili 17. vagonov lesa, izkopali 5.800 kub. metrov zemlje in 600 kub. m žive skale... Skakalnica sama ima 155 m višinske razlike. Na raznih prireditvah je bilo na tej skakalnici postavljenih 15 svetovnih rekordov. Zadnji višek je postavil 1948. Švicar Tschanenn s skokom 120 metrov, sedanji višek 139 m je dosegel Finec Luiro 1951 v Oberstdorfu. Po mnenju inž. Bloudka je meja smuških poletov 160' m, pri čtemer bi bila skočna hitrost skakalca 30 m na sekundo. Tudi za tako skakalnico je inž. Bloudek že pripravil načrte in ki naj bi jo po njegovem mnenju prav tako zgradili v Planici. So pa seveda velike težave — predvsem denarne. IZ TEDNA V TEDEN (Nadaljevanje s 1. strani) Predsednik judovskega vlade Ben Gu-rion je odstopil. Do krize vlade je prišlo zaradi prodaje orožja zahodnonem-ški vladi. Ben Gurion je odločno branil prodajo orožja Nemcem, ker da nikakor ne gre zamenjavati dr. Adenauerja s Hitlerjem, levičarski štirje ministri so pa to odločitev vlade napadali. V Italiji imajo že skoro mesec dni stavko pristaniških delavcev. Sedaj se jim mislijo pridružiti še kovinarji, ki so stavko že napovedali od 10. do 14. t. m. Po sporazumu med Francijo in Nemčijo je zvezna nemška republika znova prevzela oblast nad vsem sarskim področjem. Zahodni Nemčiji je bilo Posarje priključeno opolnoči v noči od nedelje na ponedeljek. V Tibetu so komunisti uvedli zloglasna komunistična ljudska sodišča, ki obsojajo na smrt svoje politične nasprotnike. Komunisti so tudi napovedali novo Dr. Bogumil Vošnjak umrl Iz Severne Amerike je prišlo sporočilo, da je dne 16. junija 1959 umrl zaradi oslabelosti srca v Washingtonu podpredsednik Narodnega odbora za Slovenijo dr. Bogumi Vošnjak. K zadnjemu počitku so ga položili na vvashing-tonskem pokopališču dne 20. junija 1959. S smrtjo dr. Bogumila Vošnjaka je zapustila slovensko politično in javno življenja odlična slovenska osebnost, mož izrednih sposobnosti, odločne, neupogljive volje do dela za narod, človek izrednega idealizma, ki je spremljal vsa njegova prizadevanja, da bi slovenskemu narodu pomogel do lepšega življenja v družbi ostalih narodov v Jugoslaviji. Pok. dr. Bogumil Vošnjak izhaja iz odlične narodne družine Vošnjakov v Šoštanju. Njegov stric dr. Jože Vošnjak je bil dunajski državnozborski poslanec ter med prvimi poborniki slovenskega taborniškega gibanja v letih 1863 do 1886. Na neštetih taborih je tudi nastopal kot ognjevit govornik in narodni buditelj. Pokojnikov oče Mihael Vošnjak je bil prav tako poslanec v dunajskem parlamentu in začetnik slovenskega zadružnega gibanja med Slovenci. V taki narodno zavedni družini se je leta 1883 rodil dr. Bogumil Vošnjak. Po končani gimnaziji je študiral univerzo od leta 1902 do 1906 na univerzah v Pragi, Gradcu in na Dunaju, kjer je postal doktor prava in političnih ved. V političnih vedah in v ustavnem pravu je nato še spopoljnjeval študije pri prof. Juriju Jellineku na univerzi v Heidelbergu. Leta 1908 je študiral še naprej politične vede na vseučilišču v Parizu. Tu je leta 1909 izdal tudi Razpravo o vladi Napoleona I v jugoslovanskih deželah. L. 1908 je bil jugoslovanski delegat na Vseslovanskem kongresu v Pragi. Dve leti pozneje je ustanovil v Gorici prvo slovensko revijo za politična vprašanja “Veda”. Leta 1912 je začel predavati na zagreški univerzi politične vede in u-stavno pravo. Leta 1915 je komaj ušel avstrijski policiji in pobegnil v Švico, od tam v Rim, nato pa v London. Tako je vso prvo svetovno vojno preživel v emigraciji kot član Jugoslovanskega odbora. V imenu tega odbora je kot predstavnik Slovencev podpisal na otoku Krfu dne 20. julija leta 1917 slovito Krfsko deklara- šel ravno v emigraciji do vsega izraza. Kot sin premožnih staršev je odšel,v inozemstvo s 100.000 zlatimi avstrijskimi kronami. Veliko od tega zneska je pok. dr. Vošnjak dal na razpolago Jugoslovanskemu odboru za njegove potrebe, za izdajanje biljtenov, brošur in za potovanja članov tega odbora. Po vojni je bil leta 1919 glavni tajnik jug. mirovne delegacije v Parizu. Istega leta je bil imenovan za profesorja na novo ustanovljeni ljubljanski univerzi. Tega leta se je tudi poročil z Nado Georgijevič (umrla leta 1942). L. 1920 je bil med ustanovitelji Slovenske kmetske stranke, 1. 1921 pa član ustavodajne skupščine v Beogradu. Istega leta je bil tudi imenovan za opolnomo-čenega ministra in poslanika Države SHS v Pragi. Na tem položaju je ostal do leta 1923. Po vrnitvi v Beograd, je bil v zun. ministrstvu načelnik odelka za trgovinske pogodbe. Od leta 1931-1935 je bil poslanec, v letih 1937-1941 je pa v Beogradu ustanovil “Matico rada” ter izdajal tudi istoimensko revijo. Med drugo svetovno vojno je živel v Beogradu. Ves čas se je skrival pred nemškimi policijskimi oblastmi, ker je deloval v Mihajlovičevem podtalnem gibanju. Leta 1945 je pred Titovo OZNO po- agrarno reformo ter bodo sedaj odvzeli vso zemljo tudi samostanom. Kitajski komunistični vojaški poveljniki so na zadnjem sestanku sklenili, da je treba obnoviti sovražnosti s kitajskimi nacionalisti v formoški ožini. Indonezijski Sukarno je razveljavi u-stavo iz leta 1950, razpustil parlament in objavil, da velja sedaj zopet ustava iz leta 1945, ki mu daje široka pooblastila. Etiopski cesar Haile Selasi je bil na obisku pri Naserju, nato pa je odšel v goste še k Hruščevu v Moskvo, kjer je tudi na obisku vietnamski komunistični poglavar Hočiminh. V Limi v Peruju se je uprla policija. Do upora je prišlo zaradi slabega postopanja častnikov z moštvom, zaradi slabe hrane in oblek. Vojska je upor zadušila. Anton Segni, predsednik italijanske vlade, bo na povabilo Eisenhowerja septembra obiskal Sev. Ameriko. begnil. Sredi avgusta je prišel v Rim. Tu je takoj stopil v stik s predsednikom NO za Slovenijo dr. Krekom ter mu postal zvest sodelavec. Spomladi 1. 1946 je bil dr. Vošnjak izvoljen za podpredsednika Izvršnega odbora Slovenske demokratske stranke. SDS ga je tudi delegirala kot svojega zastopnika v Narodni odbor za Slovenijo, kjer je dobil položaj podpredsednika in ga je zavzemal vse do svoje smrti. Še istega leta je dr. Vošnjak odpotoval v Severno Ameriko. V Washingtonu je takoj navezal stike s še živečimi člani ameriškega kongresa, ki jih je poznal še iz časov prve svetovne vojne. To so bili vsi ožji sodelavci biv. predsednika Wilsona, s katerim se je pok. Vošnjak osebno poznal in z njim tudi večkrat govoril. Skušal je pri njem doseči čim več razumevanja za slovensko stvar. Sodeloval tudi s senatorjem Lausche-tom in ga sproti obveščal o vsem, kar je (zvedel o trpečem narodu doma ter skušal preko njega vplivati na odločilne ameriške može. Lani poleti je kot svetovalec begunskega odseka v zunanjepolitičnem odboru senata obiskal slovenske begunce v raznih evropskih taboriščih in hrvatske ter srbske politike. Med njimi je skušal doseči tesnejše sodelovanje. Bil je delaven do zadnjih dni svojega življenja. V svojem življenju je pok. dr. Vošnjak napisal nad 30 knjig in brošur v slovenščini, hrvaščini, srbščini, češčini, nemščini, francoščini in angleščini. Vse te jezike je namreč obvladal v govoru in pisavi. Znal je dobro tudi italijansko. Navajamo samo nekatere: Zapiski mla- “Mladinska vez”, glasilo slov. mladine v Argentini, je v junijski številki objavila pod gornjim naslovom naslednji poziv slovenskim kulturnikom v svobodnem svetu: Vam, ki ste rastli in se vzgajali v domovini, ki čutite v sebi še vso silo in lepoto slovenskih navad, pesmi in zemlje, Vam, ki zmajujete z glavo, če se nam kdaj zatakne domača beseda —-Vam kličemo: “Čas beži!” Kraljeval je Samo, kneževal Kocelj, vladali vojvode z Gospe Svete... komaj imena so ostala od nekdanje slave. Pradedje so se branili pred Turki, se bojevali za staro pravdo... in kaj vemo danes o njih? Malo, bore malo. Pa kako tudi, saj je bilo malo pismenih med njimi. Dedje so se pod različnimi zastava-ni potikali širom sveta od Mehike pa do ruskih step. Še njih imen ne poznamo. Komaj vemo, da so bili. Ničesar niso zapisali. Morda so nekateri od njih znali pisati, a opisati ni znal svojih doživetij nihče. Očetje so gradili narodu nov temelj, prelivali kri za njegovo svobodo v eni ali dveh vojskah, se,bili in umirali v revoluciji, a pisali so malo. In kaj vemo o vsem tem že mi — sinovi? Mrtvi molče, živi pa ne primejo za pero, kakor da bi Še držali stare, prastare navade. Medtem pa čas beži... Kako naj ostanemo zvesti narodu, ki molči, se klanjamo spominu junakov, ki jih ne poznamo, občudujemo dejanja o-četov, če nam jih ti niso zapustili, da, kako naj molimo k slovenskim mučencem, če o njih ne vemo ničesar!!? Mar res mislite, da bo čez stoletja vstal čudežen pesnik in opeval to, česar Vi niti zapisali niste? čas beži in Vaša bo krivda, če ne bo o tem rodu več sledu, kakor ga ni več za onim, ki se j3 pred stoletji trmasto boril za svoje pravice. Ljudje iz, narodov, ki so bili v vojni premagani, pišejo, ohranjajo spomin na dobo, kakor more storiti to le mekdo, ki jo je doživljal. Kronisti zmagovitih držav se kosajo, kdo bo segel globlje v zakladnico dogodkov tistih let. Bivši nevtralci ¡brskajo po ropotarnici spominov. Vi pa -t— ki ste pretrpeli voj- dega potnika. Na razsvitu, Ustava in u-prava ilirskih dežel (v slovenščini in češčini), študije o problemu jug. narodnega jedinstva, La question de Trieste (1915 med prvo svetovno vojno!), Political and social conditions in sloven lands (London 1916), A bulwark against Germany (London-New York 1918), Les pays de Goritsa (Paris 1919), Poglavje o stari slovenski demokraciji, Kriza su-vereniteta i državna vlast u savreme-noj državi, V borbi za zedinjeno narodno državo (Ljubljana-Zagreb-Beograd, Pobeda Jugoslavije, Ob stoletnici Mihe Vošnjaka, Tri Jugoslavije, Dr. Trinajstič, Jugoslovensiki odbor in druge. Smrt dr. Bogumila Vošnjaka je za slovensko politično emigracijo po II. svetovni vojni hud udarec in nenadomestljiva izguba. Slovenski izseljenci po svetu, pa tudi vsi svobodoljubni. Slovenci, Hrvati in Srbi doma, bodo zaslužnega slov: moža in neprestanega zagovornika za pravo skupno domovanje vseh jugoslovanskih narodov v svobodi, enakopravnosti in medsebojnem spoštovanju ohranili v trajnem in hvaležnem spominu. ★ Za pokoj duše dr. Bogumila Vošnjaka je bila v soboto 4. julija ob 12. uri maša zadušnica v Slovenski kapeli v Buenos Airesu. Opravil jo je direktor slov. dušnih pastirjev g. Orehar ki je nato ob asistenci g. župnika Gregorija Malija Izmolil molitve Reši me. Maše zadušnice so se udeležili vsi v Argentini živeči člani Narodnega odbora ter drugi rojaki. ★ Člani Narodnega odbora za Slovenijo, živeči v Argentini, so se po maši zaduš-nici zbrali na žalni seji v počastitev spomina dr. Bogumila Vošnjaka, podpredsednika Narodnega odbora. Sejo je začel in vodil dr. Celestin Jelenc. V spominskih govorih je bilo poudarjeno, da smrt dr. Vošnjaka ne pomeni le težko izgubo za Slovensko demokratsko stranko, ampak za vse demokratske stranke v izseljenstvu. Posebno pa je bilo poudarjeno, da naj vztrajnost in delavnost ter neizmerni idealizem pokojnega Vošnjaka bodo vsem za vzgled. Lahko trdimo o njem, da ni prenehal z delom do zadnjega diha. BEŽI no in mir, zmage, in poraze, pocestne u-more in požige vasi, taborišča smrti, beg in izdaje, -— Vi molčite! Doživeli ste krimske jame, kočevske gozdove, stali pred puškami, umirali od lakote, gledali smrti v oči — pa se ne drznete stopiti v vrste tistih, po katerih bo zgodovina sledila Vaš rod. Če je tako — s kakšno pravico potem obsojate nas, če si ne vemo pomagati sredi med preteklostjo, katere veličino slutimo, in sedanjostjo, ki nas vabi? Naša edina vez z domovino ste in zato Vas rotimo: Ne odlašajte! Sezite že vendar po peresih in ohranite nam in narodu sliko svoje dobe in svojih doživetij. Ne dopustite, da odmre z vami spomin na dogodke Vašega časa! Pohitite, kajti Vam kakor nam čas beži!! KOROŠKA Koncem maja je bil mladinski dan Pliberške dekanije pri Božjem grobu, eni najlepših točk v Podjuni. Kot uvod v mladinski dan je bil blagoslov motornih vozil mladine. Vse polno teh vozil se je zbralo pred novo šolo; obred je opravil mestni župnik Alojzij Kulmež. Sledila je v cerkvi sv. maša, lep in aktualen govor je med mašo imel prof. Silvo Mihelič. Po maši je pred cerkvijo šmihel-ska mladina pod vodstvom M. Sadjaka zapela več pesmi in uprizorila kratko igrico “Vrtnar, ki se je smrti zbal”. Šmihelska dekleta so v narodnih nošah izvedle vrsto rajalnih nastopov s pesmijo. Prireditev je zaključila pesem “Nmav čez izaro”, nato pa so se udeleženci z motornimi vozili odpeljali do Nončne vesi in v Marijini božjepotni cerkvi s šmarnicami zaključili mladinski dan. Tudi Rožani so pripravili mladinski dan na Macnu. 24. maja se je zbralo na tem idiličnem razglednem kraju nad 400 deklet in fantov iz boroveljske dekanije. Dopoldne se je pričel mladinski dan s sv. mašo, pridigal je župnik Brumnik, popoldne pa je bila lepo uspela kulturna prireditev z bogatim sporedom. Govorom in pesmim fantov so , sledili narodni plesi in simbolična rajanja deklet. V drugem delu kulturne prireditve pa so Selani v režiji kaplana Ivana Matka podali misterij o sveti maši. ARGENTINA Vlada napoveduje obrambo ustavnega reda Po ostavki gen. Pacheca je bil za drž. tajnika za vojsko imenovan stari vpokojeni general Elbio C. Anaya. Na ta položaj je bil imenovan zaradi ugleda, ki ga uživa še vedno v vojski. Ob njegovem imenovanju je vlada izdala poslanico na oborožene sile. V njej omenja ostavko prejšnjega drž. tajnika za vojsko, njegove zasluge za državo v težkih časih, in imenovanje novega tajnika. Zatem omenja dogodke, pri katerih je sodelovala vojska med revolucijo leta 1955 in predajo oblasti svobodno izvoljenim ustavnim oblastem leta 1958 Navaja, da so po nastopu izvoljenih u-stavnih oblasti vsi dogodki revolucionarne vlade prešli v presojo zgodovine. Sedaj ima besedo ljudstvo, ki lahko delo vlade sodi pri volitvah in preko poslancev v narodnem kongresu. Nastop vojske opravičuje samo kaka diktatura, ki narodu povsem omejuje ustavne pravice ter izključuje sleherno možnost volitev. V Argentini je sedaj popolna svoboda. Povsem nemoteno delujejo zakonodajna, izvršna in sodna oblast in tisk je svoboden. Država sedaj potrebuje mir. Sedanji čas zahteva delo v okviru zakona. Oborožene sile, ki so čuvarji narodne neodvisnosti, zagotavljajo tudi red in javni mir. Sedanja trenja v vojski, pa naj bi bila še tako opravičena, izkoriščajo neprijatelji države. Vojaški predpisi so za postopanje v takih primerih jasni. Kdor se jih ne drži, na grob način krši vojaško disciplino in spravlja državo v nevarnost, ker povzroča zmedo in anarhijo. Na osnovi vsega tega vlada odločno poudarja, da bo z vsemi sredstvi branila ustavni red in bo nastopila proti tistim, ki bi ga skušali pre-vreči. Ta sklep vlade je sporočil v narodnem kongresu tudi notr. min. dr. Vito-lo. V poslanski zbornici je bila zadnje dni prejšnjega tedna dvanajsturna debata o polit, položaju v deželi. Opozicio-nalni ljudski radikalni poslanci so ponavljali zahtevo, naj bi predsednik republike odstopil. Vladni intransigentni poslanci so z vso odločnostjo zavračali tako zahtevo ter opoziciji očitali, da je s svojim nepomirljivim zadržanjem tudi sama v znatni meri pripomogla k sedanjemu stanju v državi. Vladni poslanec Domingorena je celo trdil, da za sedanjimi dogodki v Argentini stoje elementi, ki branijo angleške, sovjetske in brazilske koristi proti sed. severnoameriškemu vplivu v Argentini. Predno so sejo v soboto zjutraj prekinili, je govoril notr. min. dr. Vitolo. V pregledu dogodkov od nastopa sed. vlade leta 1958, je povedal, da doslej še nobena argent, vlada ni zadevala na take težave kot ta. Proti njej s