380
Kriza Doma in sveta
Kriza Doma in sveta, ki jo je sprožilo Edvarda Kocbeka »Premišljevanje o Španiji", brez dvoma ni identična s krizo Ljubljanskega Zvona iz leta 1932. Nesporno je, da imata obe krizi vsaka svojo svojstveno izrazitost in posebnost. Vendar pa so nekatere okolnosti in nekateri vzgibi, ki so enaki pri obeh in ki omogočajo, da ju vzporejamo.
Kocbekov članek je že leto dni sem predmet bodisi javnih razpravljanj po katoliškem časopisju bodisi — in to veliko rajši — vročekrvnih obračunavanj za zaprtimi vrati, medtem ko se o krizi Doma in sveta sami do nedavna sploh ni pisalo. Šele J. Debevec je kot novi urednik Doma in sveta objavil nekaj kronike (DS, 1937—1938, str. 204.), v kateri skuša opravičiti založnika — Katoliško tiskovno društvo (KTD) in posredno očita bivšim urednikom, češ, da nepravilno pojmujejo uredniško in pisateljsko svobodo in da so njihovi kriteriji pri ocenjevanju umetnin napačni. Kot odgovor na kroniko ]. Debevca so izdali bivši uredniki Fr. Koblar, Fr. Štele in Fr. Vodnik brošuro „Dom in svet v letu 1937" (Ljubljana 1938, Samo-založba), v kateri objavljajo korespondenčno gradivo, ki je v zvezi s krizo DS-a, s kratkim, skopim komentarjem. Poročilu bivšega uredništva je še dodano dopolnilo F. S. Finžgarja in izjava E. Kocbeka.
Pri tem je treba podčrtati nekaj stvari, ki se nam zde značilne.
KTD izjavlja naročnikom DS-a v nekem pismu: „Dom in svet smo izdajali kot revijo literarno-estetske smeri (podčrtal por.), s pomembnimi uspehi. Ko pa je revija šla na druga polja (podčrtal por.), je prinesla brez opazke tudi trditve, ki niso več v skladu z načeli Katoliškega tiskovnega društva." (DS,
1937—38, str. 206.). S to izjavo se je KTD postavilo posredno na nevzdržno stališče, po katerem se kulturni delavec ukvarjaj s svojo literaturo in s svojimi estetskimi problemi, politiko in vsa načelna, idejna razpravljanja pa puščaj vnemar.
Po izidu Kocbekovega članka so šle stvari svojo in, zdi se, kakor da že vnaprej začrtano pot. — 7. maja se je moralo ustaviti vse uredniško delo, nakar je KTD postavilo pogoje, pod katerimi bi bilo še nadalje pripravljeno revijo izdajati, in sicer: odstavek v Kocbekovem »Premišljevanju o Španiji", ki govori o heretikih, je treba preklicati, vse članke dajati odslej v pregled, članki o Španiji pa se ne smejo več nadaljevati (glej brošuro „DS v letu 1937", str. 5. in 6.). Ko se uredništvo svoji svobodi ni hotelo odreči, mu je nadškof Jeglič v pismu nasvetoval, naj se podredi cenzuri KTD-a, češ, da že naravna pamet zahteva, da bo pisatelj kočljive članke izročil „dobremu in dovolj izobraženemu prijatelju" v presojo in da bi sicer utegnilo škofijstvo »avtoritativno vmes poseči" („DS v letu 1937", str. 7.). Škofijstvo je res poseglo vmes: 2. avgusta 1937 je škof Rozman obsodil v »Škofijskem listu" stavek o heretikih. Po odstopu urednikov in po jalovih poskusih F. S. Finžgarja, da bi se DS obnovil, je navsezadnje KTD dobilo novega urednika, ki je — kajpada — moral sprejeti njegove pogoje.
Kot je torej videti, so se dogodki že od vseh začetkov normalno razvijali, brez vsakršnih kolebanj in zadržkov, da je nepomembnost in brezplodnost korespondence, ki se je medtem vršila med uredništvom pa med KTD in škofom, več kot očita.
Res je, kot ugotavlja J. Debevec, da se je korespondenca vrtela v prvi vrsti okrog vprašanja uredniške svobode. Ne gre pa pri tem reducirati ves spor samo na to vprašanje. Kajti res je tudi, da se vprašanje uredniške svobode sploh ne bi zastavilo, če ne bi bilo nezaupanja med založnikom in dejanskimi tvorci revije, nezaupanja, ki nikakor ni slučaj, ampak je plod globljih idejnih in nazorskih divergenc. Kako je spričo tega iluzorno poudarjanje »katoliške enotnosti", ki ga je polna vsa brošura in korespondenca bivših Dominsvetovcev, enotnosti, ki mora, če noče biti samo navidezna, počivati vendar na čisto določenih in jasno opredeljenih temeljih.
Vsemu temu principielnemu obravnavanju stvari so se tako sodelavci DS-a kakor KTD v korespondenci izognili. Izognila se je temu tudi brošura.
V spomenici z dne 30. 12. 1936 se Dominsvetovci obračajo na KTD, poudarjajoč potrebo, da si kot katoliški kulturni delavci izgrade odnos do vseh socialnih, političnih, gospodarskih, pa tudi filozofskih, etičnih in verskih vprašanj (glej »DS v letu 1937", str. 3). S tem je bilo prav za prav že napovedano Kocbekovo »Premišljevanje o Španiji". Zdelo se je, da se ostvarjajo prve klice svobodoumnejšega in naprednejšega katoliškega družbenega nazora, čigar oblikovanje bo zahteva KTD-a po predcenzuri kvečjemu pospešila. Ta misel se je utrdila toliko bolj, ko je z novim letom začelo izhajati »Dejanje", ki je za načelnega sodelavca DS-a edina mogoča in pozitivna likvidacija krize.
Ves potek reševanja krize, vsa korespondenca, ki se je izmenjala, kakor tudi brošura sama pa pomeni, s tem da omeji ves spor na uredniško svobodo ali nesvobodo, zastranitev principielnega, nadrejenega v korist manj principielnega, podrejenega.
Vpraša se še, kdo so bili ljudje, ki so vodili boj proti DS-u in katerih nazor se je uveljavil v KTD-u. Brošura — pisana v rokavicah — se tega komajda tu pa tam prav obzirno dotakne. Omenja sicer — v spomenici sodelavcev KTD-u z dne 30. 12. 1936 —, da izhajajo »nasprotstva proti Domu in svetu od strani nekaterih kulturno netvornih, neorientiranih in neodgovornih katoliških krogov..." (str. 2.).
381
Malodane uganiti je treba, da gre tu za struji okoli »Straže v viharju" in »Mladih borcev"; na enem samem mestu je omenjeno tudi ime g. univ. prof. dr. L. Ehrlicha. — Iz vsega poteka dogodkov se da sklepati, da cerkvena hierhija ni bila na strani katoliških kulturnih delavcev.
Vprašanje zase je moralna odgovornost »pred Bogom in Cerkvijo" (pismo predsednika KTD-a uredništvu z dne 9. 5. 1937), ki jo ima bojda KTD in zaradi katere se ne more odreči predcenzuri v DS-u objavljenih člankov. Res je, da pomeni danes DS v bilančnih knjigah KTD-a pasivno postavko, lahko pa bi bilo tudi narobe. Verjetno je, da bi se v drugem slučaju kriza DS-a nekoliko drugače reševala. Res pa je tudi, da se da vsaj v enaki meri govoriti tudi o moraln; odgovornosti tistih, ki so bili — »pred Bogom" — dejanski lastniki revije, bivših sodelavcev Doma in sveta.
Danes je, kot se zdi, kriza Doma in sveta na svojski način rešena. Nasprotij med založnikom in uredništvom ni. KTD ima zdaj revijo svoje »literarno-estetske smeri", kot si jo je želelo. Vse to pa seveda ne more preprečiti, da ne bi dinašnji Dom in svet pomenil v razvoju te katoliške revije ne samo zastoja, ampak korak nazaj.                                                                                                              Drago sega.