PARTIZANSKE POVESTI MATEVŽA  HACETA
Naši obrazi* obsegajo šestnajst zgodb. Pisatelj jih je posvetil »veselim so-borcem, odločnim možem in fantom — prijateljem, ki so živeli, a jih ni več...« Posvetilo razodeva, da gre torej za spomine iz narodnoosvobodilnega boja, ki so že po svoji naravi dokumentarni in nimajo notranje razsežnosti umetniškega dela. Na platnicah moremo prebrati oznako te proze, ki knjigi zaradi precenjevanja njene kakovosti nikakor ni v prid. Nehote jo postavlja med najodlič-
* Matevž Hace: Naši obrazi. Partizanske povesti. Opremil Marijan Sežun. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1961. 171 (III) str. I5roi!.
78
nejša besedila s tematiko iz narodnoosvobodilne vojne, kar jih pozna slovenska književnost. Vemo pa, da je takšnih del kljub velikemu obsegu te literature bore malo — in ko preberemo pričujočo knjigo, zlahka presodimo, da ne spada mednje. Vrednost te knjige moramo poiskati predvsem v njeni vsebini. Gre za opis osebnih doživetij v obliki krajše proze, črtice ali novele, za neposrednost pripovedi in opažanja, ki jih more zapisati le soudeleženec vstaje. V povestih se mešajo spominske sestavine z umetniškimi, kar je značilno za vso partizansko memoarsko književnost. S takšnimi deli nastaja pomembno gradivo, ki bo ohranilo svojo pričevalno vrednost in bo nekoč nemara osnova za veliki tekst o revoluciji.
Vsebina zgodb je zelo pisana in zanimiva. Z osebno prizadetostjo pisatelj dokaj kritično razpravlja o borcih in jih razkriva v najrazličnejših medsebojnih odnosih. Zato jih poišče, ko nabirajo novice, hrano, ko preiskujejo hiše zaradi skritega orožja, gre z njimi v zasede, se vživlja v položaj degradiranega komandanta in biča komisarjevo ozkost. Vrača se spet h kurirjem, popisuje štabno cenzuro in zabeleži usodo omahljivcev v prelomnem času.
Kakovost vseh zgodb ni enaka. Nekatere so izrazno šibke in zato zgube na prepričljivosti. V drugih zgodbah presenetijo detajli, v katerih pokaže Hace ljubezen in razumevanje do vsakdanjih stvari, ki so po vsebini daleč od revolucionarnega boja, a vendar njegov nujni spremljevalec. Kot celota je najboljša zgodba Nezaželeni obiski, ki razpravlja v živahnih dialogih in z enotno pripovedno linijo o divizijskem oficirju in njegovem odnosu do podrejenih na položaju.
Zgodbam primanjkuje večkrat psihološke prepričljivosti, ki jo zahtevajo vsaj nekateri odlomki, medtem ko avtor ne glede na značaj vsebine uporablja faktografsko pripoved.
V oblikovnem pogledu povesti niso preveč trdne. Nekaj jih je napisanih v slogu, ki je svoj čas krasil večerniške povesti (V soteski), ali pa bolehajo zaradi jurčičevsko zasnovanih uvodov (Konjar Jože). Motijo nekatere karakterizacije oseb, ki jih pisatelj uvaja v zgodbo; te se ponavljajo ali pa so si podobne v različnih zvezah.
Hacetov oblikovalni postopek je pri nadrobni razčlembi jasen: spominsko gradivo je organiziral v zgodbe in ga kritično osvetlil; manjkata pa mu intenziteta izraza in notranja moč pripovedi, tako da ostane to gradivo marsikje neobdelano ali pa je obdelano le na površini.
Proza se v tej knjigi giblje po utrjenih poteh opisanega realizma in zaide mestoma že v reportažo, medtem ko pomeni vsebinsko prijetno obogatitet književnosti iz narodnoosvobodilnega boja.
Stanko   Šimenc
79