737
TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI
Ureja Janez Menart
Šest pesmi Arthurja Rimbauda
Prevedel Slavko Kumer
Francoski pesnik Arthur Rimbaud (1854—1891) je začel pisati s petnajstimi leti, z dvajsetimi pa že prenehal in se predal avanturističnemu življenju. V svoji ustvarjalnosti se je vzgledoval pri Baudclairu (ki mu je bil »božanski«), sam pa je vplival na vso moderno poezijo, v katero je vnesel mnogo novega, celo revolucionarnega, tako po duhu kot po obliki.
Od poezije je zahteval predvsem to, da bodi »jasnovidna« (voyante). Pesnik mora iskati novo in se prebiti do neznanega. Ustvariti si mora jezik, ki bi govoril raznim čutom hkrati (vonju, vidu, sluhu). Zagovarja »alkimijo jezika« in »besedno magiko«. Sprva je pisal v klasičnih oblikah, pozneje pa je prešel na prosti verz in slednjič (v zbirkah Iluminacije in Obdobje v peklu) na pesmi v prozi.
Vse to je bilo seveda nadvse novo, zato je imel mnogo vnetih privržencev in seveda še več nasprotnikov.
Prve prevode iz Rimbaudove poezije smo dobili proti koncu prve svetovne vojne, ko je Anton Debeljak prevedel njegovo pesem Spavač v kotlini (1917). Ta pesem je bila potem prevedena še dvakrat (Andrej Kopitar, 1918, Janez Borštnar 1940), v predelani obliki pa še v Debeljakovi antologiji Moderna francoska lirika (1918), kjer sta bili poleg nje objavljeni še Rimbaudovi pesmi Pijani čoln in Samoglasniki. Po osvoboditvi je lože Vdovič prevedel še pesmi Občutje in Znova sem jo odkril (1953), lože lavoršek pa pesem v prozi Po vesoljnem potopu (1964).
Tu objavljene pesmi so vzete iz izbora Rimbaudovih del, ki ga pripravlja Slavko Kumer (prevajalec zbranega dela Saint-lohna Persa). Večina teh pesmi je iz Rimbaudove prve dobe, ki zanj sicer ni najbolj značilna.
Izbor je narekovala dodelanost razpoložljivih prevodov.
l.M.