Ali sme nadvarstvena tožbena privolitev biti ^implicite" itd.     139
Ali sme nadvarstvena tožbena privolitev biti „implicite" obsežena v rešilu tožbe?
v sumarni pravdi nedoletne N. A. po dru . . . proti /. V. po dru . . . zaradi plačila 70 gld. kot namestka za kravo, ki je bila po volilu pripadla nedoletni N. A. in cenjena v zapuščinski razpravi na 40 gld., je toženec tudi ugovarjal, da tožiteljica ni dokazala tožbene privolitve nadvarstvenega oblastva za to pravdo.
— C. kr. mestno del. okrajno sodišče v C. je z razsodbo z dne 28. februvarija 1892, št. 2456 tožbeni zahtevi povse ugodilo. Ugovora, da manka tožbene privolitve nadvarstvenega oblastva, ni prvi sodnik v svojih razlogih nič uvaževal niti razmotrival.
— V apelaciji je toženec ta ugovor zopet povdarjal. — C. kr. višje dež. sodišče v G. ni sicer ugovoru pritrdilo in je razsodbo prvega sodnika potrdilo. V razlogih svoje odločbe de int. 10. aprila 1892, št. 6107 pa pravi to-le: „Ugovor, da tožiteljica nima tožbene legitimacije, ker nadvarstveno oblastvo ni bilo podelilo tožbene privolitve, ni upravičen, ker predmet tožbe ni velike važnosti (§ 233. obč. drž. zak.) in ker je pravdno sodišče zajedno tudi nadvarstveno oblastvo za nedol. N. A. ter se je s tem, ko se je tožba ugodno rešila („aufrechte Verbescheidung") priznalo, da je tožba nedoletne N. A. dopustna,-"
140      Ali sme nadvarstvena tožba privolitev biti .implicite" itd.
To načelo, vidi se mi, da je protivno nastopnim zakonovim določilom:
a) Propisu §-a 233. obč. drž. zak., ki določuje, da varuh ne sme nobene tirjatve odstopiti, v nobeni pravdi se poravnati, ako mu tega ni dovolilo nadvarstveno oblastvo. V tej zakonovi določbi ni razlike, ali je pravda velike ali majhne važnosti, samo, da je sploh pravda. Posel, o kojem govori uvod tega g-a je bistveno ločen od pravde; posel je splošen pojem, pravda poseben pojem, Ako bi zakono-davec hotel pojem jjpravda" subsumovati pod pojem „poser, onda ni umevno, iz katerega razloga je „pravde" omenil v daljnem besedilu izrecno. Ako se beseda „posel", ki stoji v začetku §-a 233. obč. drž. zak. tako obširno in obsežno interpretuje, da spada tudi pojem „pravda" med posle, onda se s takim tolmačenjem ustvari „contradictio in se"; kajti po tem takem bi zakonodavec z jedno in isto določbo bil ukrenil, da je za pravdo nedol. varovanca potrebna privolitev nadvarstvenega oblastva in da ta privolitev n i p o-trebna. Kaj takega pa zakonodavcu vender ni smeti podtikati.
b) Določilu §-a 187. ces. pat. z dne 9. avgusta 1854, drž. zak št. 208, ki se glasi: „0 d loke, s katerimi se v imenu nedol. varovanca sklenjeni posli in pogodbe odobrujejo, sestaviti je pri sodnih dvorih kakor tudi pri „okrajnih sodiščih vselej pismeno". Po izvajanji „a minori ad majus" ustanoviti je pismen odlok z razlogi vred, če privoli v tožbo nadvarstveno oblastvo; pravda je j eden izmed najvažnejših in najznamenitejših poslov, tem bolj, ker se s početka niti preračunati ne da, kake nasledke bode imela pravda za imetje pupilovo. Troški pravde lahko nastanejo v primeri z objektom pravde tako veliki, da je predmet pravde konečno pritlikav v primeri z velikanskimi troški. Neumestno bi bilo argumentovati, da je za važnejši del posla, oziroma pravde dana varuhu večja diskrecijonarna. oblast, nego za manj važni del. V napominanem slučaji bi to bilo treba premisliti tem temelj itej še, ker toženec, dasi dedni interesent, ni bil niti poklican k zapuščinski raz-
Ali sme nadvarstvena tožba privolitev biti „implicite" itd.      141
pravi, ker je bil posestnik krave, katero je tudi prodal, in ker se ni naredil sodni inventar o zapuščini.
c) Napominano načelo, ki je izraženo v razlogih višjesodne odločbe, se tudi ne strinja z določilom §-a 17. just. dv. dekreta z dne 24. oktobra 1845, št. 906. zb. pr. zak. S tem določilom se naroča, da je tožitelja, če se je tožba v skrajšanem postopanji pismeno vložila in če se najdejo pri njej kaki pomisleki, po smislu §-a 13., 14. ali 15. navedenega zakona, zaslišati pred obravnavo s a m e g a v sodnem zapisniku. Razume se samo po sebi, da je, rešujoč ta zapisnik, smeti podeliti tožitelju pismeno nadvarstveno privolitev, če ni bila uže poprej v tožbi navedena ali pismeno predložena. Pismena pa mora ta privolitev biti na vsak način; kajti, če ni pismena, potem ni moči, ako je pravda iztekla varovancu neugodno, določiti, v koliki meri je nadvarstveno oblastvo odgovorno za izgubljeno pravdo in povzročene troške. Obseg te odgovornosti se da določiti le iz pismenega odloka, nikakor pa ne iz ustnega zagotovila ali iz splošnega konkludentnega dejanja, t. j. rešitve tožbe. To je jasen namen zakonovi določbi, ki je zgoraj v b) „ad verbum" navedena.
d) Konečno je povdarjati tudi to, da je nadvarstveno oblastvo moralo tudi uže pooblastilo potrditi zastopniku varuhovemu. Tudi to se je v tem slučaji opustilo.
Iz teh sumarno navedenih podatkov izhaja, da ne kaže pismene oblike, ki je v gotovih slučajih prepisana, „brevi manu" v nemar devati. „Littera manet, verbum variatur'. To je jasen smisel, nedvojbena tendenca določila §-a 884. obč. drž. zak. Ako velja to načelo v neprepirnih rečeh, tem bolj je potrebno, da se tega principa oklenemo v prepirnih rečeh. V le-teh se še pismena beseda suče in zavija; koliko bolj pa se lahko piše in zavija, da celo „mala fide" uspešno zanika in utaji ustna beseda, ustno zagotovilo.
Ker sta v napominani pravdi izešli dve jednaki razsodbi, izključena je izvenredna revizija, a velezanimivo bi bilo zvedeti pra-vorek najvišjega sodišča v tej reči. Pripomniti je še, da je to, če je slučajno pravdno sodišče isto kakor nadvarstveno oblastvo, popolnem brez pomena; kajti če bi se smelo iz tega razloga v
142 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
izvenprepirnih rečeh opuščati vsako pismeno sestavljanje odloka, onda bi tudi dovoljeno bilo, vsak pismen račun o gospodarstvu s pupilovimi imetjem v nemar dejati vsaj takrat, če je procesuvalno sodišče varovančevo identno z nadvarstvenim oblastvom. Tega zaključka pa sodišče gotovo ne bi spoznalo kot opravičenega.
Dokazati sem hotel, da napominano načelo v zakonu ni utemeljeno in da je po svojih posledicah celo nevaren praece-dens, katerega se je treba izogniti, da ne zaidemo na krivo pot.
A. Brumen.