18 Podgoričan: Kako se je ženil (Vesela povest. — Z, /agorica je dolga vas v Suhi Krajini. Dobre četrt ure se hodi od kraja do kraja, in hiše se vrste druga za drugo ob obeh straneh pota. Nekatere so čedne, zidane in lepo pobeljene, nekatere že odrte ali še nič ometane, veliko jih je pa tudi lesenih, zlasti tam okoli tiste imenitne počene luže in v spodnjem koncu pod goro. Seve, te so že stare. Drevja in vode nimajo odveč, preostaja jim pa trnja in kamenja. V tej vasi živi okoli pet sto Zagoričanov in Zagoričank, ki so moji najbližji sosedje. Zagoričani so pošteni ljudje, dobrega srca in bistre glave. Kar svet pomni, ni bil še nobeden tam obešen, nobeden ni še umrl od lakote, in zadnji čas je že izšlo nekaj učenih glav izmed Zagoričanov, ki bodo še bolj povzdignili sloves svojih ljubih rojakov. Grešijo včasih res kaj malega, a v resnici jih diči mnogo lepih lastnostij. Smejajo se radi, pojo in pijo radi. Saj pravi o njih pesem: Veselejših ni ljudij, Kot so Zagoričani. Molijo radi, klepetajo tudi radi, pa — — pa-------pa ženijo se radi. Saj se vsak oženi, da le more hoditi ali če ni še posebno kaj kaznovan, in iz Za-gorice je na leto več porok, kakor iz petih drugih vasij na okoli. Ako bi hotel opisati življenje vsake zakonske dvojice pred in po poroki, imel bi pisati do svoje smrti dovolj, in napisala bi se debela, debela knjiga. Pa tudi zanimiva, saj pravijo, daje čas ženitve najprijetnejši v življenju. Se marsikaj pride na vrsto: v sledečih vrsticah vam opišem, kako sta se dva Zagoričana jemala in napo- Kobaležev Matija? Spisal Podgoričan.) sled zares vzela. Pazno čitajte in vse verjemite, ker godilo se je vse v resnici tako-le. I. Sredi vasi, sredi vasi Lesena bajtica stoji. Neznan pesnik. Torej v Zagorici, nad tisto lužo, stoji nizka, lesena koča. Na Kobaleževini se pravi, in prebivalci njeni se pišejo za Kobaleže in se bodo še tako pisali, ako Bog da. Ime prihaja najbrž od tega, ker stoji koča nekoliko na višku, ker tako nekam kobali skalnat greben. Gospodarskega poslopja ni, hlev in koča sta pod jedno streho, in majhen svi-njaček je na koncu hleva, kateri glasno priča, da je v boljših in cenejših časih krulil ščetinar na Kobaleževini. Dobrih pet korakov pred vežo rase hruška drobnica, katero je vsadil kak ded, da se še dandanes valjajo trudni Kobaleži v njeni senci. Nekaj zanikarnih, trnastih in trdih češpelj rase za kočo, katere pa samo cveto, a nikdar nič ne obrode. V tistem času je gospodaril in gospodinjil na Kobaleževini Matija Kobalež v 53. letu svojega življenja. Izmed peterih bratov je bil on najstarejši sin svojih stari še v in je zato podedoval za njimi vse malo imetje. Bil je dolge rasti, suhoten, zagorelega in upadlega obraza, kljukastega nosu in rtaste brade, katero je vsake kvatre dvakrat z jako topo britvijo ostrgal in pogladil. Hodil je včasih bos ali pa v velikih, težkih škornjih, v oguljenih jirhastih hlačah, v hodnični srajci; po zimi in ob nedeljah je oblačil telovnik, narejen iz domačega kozjega blaga. Pozimi se je pokrival s polhovko, poleti pa s Kako se je ženil Kobaležev Matija? 19 klobukom širokih okrajcev. Služil je od mladih nog. Izprva je bil za kozjega pastirja, potem je bil vedno večji hlapec, in naposled — čujte! — ko je služil pri Vidovih na Lopati, takrat je celo oral. Umeva se, da ni služil vedno pri jedni in isti hiši, ampak je cesto menjaval službe, toda ne ve se prav natančno, ali zgolj iz svoje volje, ali po neizprosni volji gospodarjev. Samo to se natančno ve, da ni pri nobenem gospodarju služil dvakrat, za kar so morali biti posebni vzroki. Ko je imel petdeset let za seboj in mu je umrla ravno takrat mati, pustil je službo, češ, star sem že in slab. Prišel je domov na Kobaleževino, ki je bila prazna. Matija je dobro vedel, da brez dela ni jela; zato je tudi vedel, da ne sme samo doma pod hruško ležati in pasti dveh cib, kateri je bila pustila rajna mati. Tista njiva tam v kamenju za vasjo ga ni mogla rediti, ker je premajhna in tako malo rodovitna, da si ni upal ž njenim pridelkom preživiti se niti do pusta. Premišlja in premišlja, kako bi se živil. Kravo bi kupil, a denarja ni dosti, niti klaje za zimo, in še poleti bi se ji dobro ne godilo, ker v rebri je kaj slaba paša. Nekaj goldinarčkov je še imel in zato je sklenil kupiti kozo na prihodnjem semnju pri Svetem Antonu. Med tem časom je bila pa koklja izvalila in izgodila piščeta, in ko so bila osem tednov stara, prodal jih je Zlato-repki, ki je tako živad vozila v Trst. Štirinajst dnij po tem je bil semenj pri Svetem Antonu na Rebri, gori nad Zden-sko vasjo. Matevž obuje zjutraj škornje, umije se, obleče telovnik, prešteje svoj denar, vzame palico in jo prasne v semenj. «Kam pa ti, Matija?« «V semenj, po koze«, odgovarja radovednežem. «Tudi ti, Matija, tudi?« ogovarjali so ga znanci. «Tudi; kdo bo tičal vedno doma!« V semenj prišedši je šel najprej v cerkev k sveti maši in tam je molil za dobro kupčijo. Ko je prišel nadležni cerkovnik s tisto pušico do njega, spustil je celo krajcar vanjo za boljši uspeh. Po maši se je preril iz cerkve in niti ozrši se na trgovske šotore in mize, kjer se prodaja tista potrebna in nepotrebna drobnjav, krene tje na kozji semenj, ki je bil že takrat poleg živinskega v tistem kamenju in brinju, samo da so bili takrat kozji semnji veliko večji, kakor so dandanes, saj pri nas kmalu koze več poznali ne bodo. Kožarje je Matija poznal dobro, saj je poznal vso Krajino. Pri tistem imenitnem kožarju Andražu s Korinja * se ustavi. «Matija, kupuješ ali kali?« vpraša ga Andraž, udari s palico po kozah, da se mu umaknejo, in stopi k njemu. «Kupujem še ne, pa kupim, ako kaj prodaš.« «Vse, če hočeš. Za koga pa nabiraš ?» «Lej ga, kako si čuden! Zase kupujem, pa ne vseh, samo dve, ali razumeš, Andraž?« «Razumem. Kje si pa sedaj?« «Kaj še ne veš? Doma, na Kobale-ževini, v Zagorici.« «A, a, a!« začudi se kožar. «Kaj zijaš? Prodaš ali ne prodaš? Ako ne, grem naprej.« «Ne bodi tako nagel! Na! Izberi! Kozačka, su, su, su», vpil je dedec, in koze so se gnetle okoli njega. «Na! pa izberi!« Matija gleda nekaj časa z zvedenim očesom živo kozjo čredo, potem pa pravi: «Tisto le rogato, ki ima belo liso na hrbtu, in pa ono-le rjavo muzo mi prodaj!« 2* 20 Podgoričan: Kožar z vajeno roko zagrabi rogačko za roge, muzo pa za ušesa; druge koze preplašene odskočijo in zamekečejo. «Na, drži!« In Matija zagrabi rogato za roge. Gledal jima je na zobe, da se je kožar poredno smejal, tipal vimeni, ali sta dovolj mlečni, in rebra jima preštel, da bi doznal, ali sta dovolj debeli. Ugajali sta mu. Ker je Andraž rad prodal, skleneta s pomočjo drugih kožarjev in mešetarja Kravajca kupčijo za osem goldinarjev, sedemnajst grošev in dva krajcarja brez pijače. Matija odšteje previdno denar, Andraž mu da kozi. Vesel je bil Matija in zadovoljen, Za-goričani pa so se čudili in smejali, ko je gnal koze po vasi. II. Sam je bil, sam Leto in dan. Zabavljica. Na Kobaleževini je bilo odslej živah-neje, zakaj v hlevu sta meketali kozi, okoli koče so brskale tri stare kokoši in tri jarčice, pa še kaka druga golazen se je našla; vse to je bilo Matijevo, kateri je imel sedaj mnogo dela. Za-rana je vstajal in pozno legal, kar je v kmečkem stanu pač navadno. Ker je bil podedoval za materjo tudi tisto posodo, lončeno in leseno, kupil ni nič takega. Zjutraj je najprej pomolzel, skuhal si in zajutrkoval, izpustil z grede kokoši, vzel palico, zatvoril kočo, izpustil kozački iz hleva ter ji gnal na pašo v reber. Ob jednajstih ji je prignal domov in skuhal južino, za tem je šel na njivo gledat, kako rase, populit slak in plevel, in kar je bilo drugega potrebnega. Predno je šel popoldne past, pobral je jajca iz gnezda in shranil, da ja proda Zlatorepki. Pred Marijinim zvo- njenjem je prignal s popoldanske paše in potem je pomolzel kozi, skuhal večerjo, povečerjal in legel spat. Tako je živel dan za dnevom prav jednolično in preprosto. No, včasih se je vendar zgodila kaka izprememba, saj itak ni skoraj nobene reči pod milim Bogom brez izjeme. In kake izjeme so bile to ? Včasih je prišel domov na Kobaleže-vino kateri služečih bratov, ker je bil zbolel, ali pa šel pred časom iz službe. Matija ga je prav po bratovsko vsprejel, to se pravi, oštel ga je prav pošteno, zakaj pohajkuje in potem — seve — ga je redil najbolje, kolikor je mogel. Ko pa je odhajal, okregal ga je še jedenkrat, češ, naj ne pride več lenarit domov. Tudi oni se je poslovil po bratovsko, tako namreč, da je domačina za plačilo prav lepo ozmerjal. Potem je bila izjema, kadar sta kozi storili; takrat je imel pač dela čez glavo, da se je kar potil in po noči niti spati ni mogel, niti smel. Največja in najsitnejša izjema v njegovem življenju pa je bila takrat, kadar je obolel, kar se je zgodilo večkrat. Takrat je bilo na Kobaleževini strašno puščobno in žalostno. Kozi sta v hlevu meketali in se zaletavali v vrata, kokoši so kokodakale okoli hiše; v koči, na tisti starodavni postelji, na kateri sta umrla oče in mati, ležal je in ječal bolni Matija brez postrežbe. Niti požirka hladne vode mu ni imel kdo ponuditi ali pa skuhati gorke jedi, katera se bolnemu telesu tako dobro prileze. Vselej je dokaj časa minulo, predno je prišel kak vaščan mimo in videl, da je treba pomoči, ali se je pa oglasila Zlatorepka, pobirajoč jajca. Hudobni jeziki trdijo, da je zvita in za kupčijo vneta Zlatorepka ne baš bistroumnega Matijo ob takih prilikah strahovito opeharila. A Matija se zaradi tega ni jezil nikdar. Kako se je ženil Kobaležev Matija? 21 V bolezni je Kobaležev Matija bridko pogrešal blagodejne ženske roke, katera bi mu bila stregla in pomagala nositi bridkosti in težave, ki navdajajo bolnega človeka. In ravno v bolezni je cesto vzdihoval: «Oh, zakaj mi je umrla rajna mati? Zakaj mi ni dal ljubi Bog nobene sestre?)) v Čudno je odmevalo vzdihovanje od črvivih sten. In zamislil se je, kako krasno bi mu bilo potem biti bolnemu, ako bi imel še mater ali pa sestro za postrežbo. Kake druge ženske si ni želel nikdar v kočo, na ženitev pa celo mislil ni. Naposled vendar-le. Bilo je na Vidovo nedeljo, ne vemo več, katerega leta, ko je bil v Kom-poljah pri Svetem Vidu shod. Ker takrat ni doma pri fari opravila, prižene Matija koze — imel je z mladiči že štiri — malo prej domov in se odpravi k maši v Kompolje. Prej tisti dan je bil prodal nekaj jajec, zato je tudi tisti drobiž poiskal in ga vzel seboj, ker nihče ne ve, kaj se pripeti. «Sveti Vid je črešenj sit,» pravi star krajinski pregovor. O resničnosti tega pregovora se je tisto Vidovo nedeljo prepričal tudi Kobaležev Matija. Okoli prijazne Kompoljske cerkvice je bilo vse polno rdečih črešenj; jerbas je stal poleg jerbasa, in tisti rjavi Kra-jinčanje in Krajinčanke tam od gora so vpili na vsa usta: «Cajšnje, čajšnje!« In ljudje so kupovali in zobali črešnje. Ko je prišel Kobaležev Matija pred cerkev, ni se mogel ustavljati prepri-jaznemu vabilu prodajalcev in pa čreš-njam; stopi k nekemu krajinskemu znancu in vpraša: «Po čem daješ?» »Mero po dva krajcarja. Koliko namerim ?» »Daš tri mere za jeden groš?» «Na, pa naj bode, zato ker si ti!» Matija sname klobuk in nastavi, Kra-jinčan mu pa vsuje vanj tri zvrhane mere rdečih črešenj in spravi groš. «Bode kaj kmalu pozvonilo?« »Ne še tako hitro, lahko še sneš«, odgovori Krajinčan. Matija sede.na oklepni zid, dene klobuk s črešnjami pred-se na kolena in pozoblje vse črešnje s koščicami vred. Pravijo, da ni vedel, ali imajo črešnje kosti. Prilegle so se mu. Med tem se je bilo nateklo ljudij iz dveh fara, ki so napolnili ves prostor okoli cerkve. Nato je zazvonilo k maši. Matija vstane in se prerije v cerkev, ker se je ravnal po dobrem nauku, da ni pri maši, kdor ni v cerkvi. Gneča je bila strašanska, da se skoro ni mogel ganiti. Molil je, toda nič kaj zbrano. Krajinčanove črešnje so mu vedno rojile po glavi. Po maši stopi Matija pred cerkev in potrpežljivo gleda črešnje, katere so ljudje kupovali. »E, pa še jaz kupim, bodo pa za ju-žino odlegle, da kuhati ne bode treba», reče sam v sebi, izvleče iz žepa nekaj drobiža in stopi h Krajinčanu. «Nameri, nameri še štirikrat ali petkrat, da vzamem seboj», reče Krajinčanu, potegne iz žepa nekak robec in ga razprostre, Krajinčan mu pa nasuje črešenj. Zadovoljen je korakal za ljudmi, ki so bili že po večjem odšli, ali pa ostali v Kompoljah pri sorodnikih. V robec je segal in grede zobal črešnje; skozi log gredoč je sedel v senco in se gostil s črešnjami. Niti polovico kupljenih ni prinesel domov. Doma izpije posodo kozjega mleka zaradi vročine in poje še one ostale 22 M. Š.: Voditelja kmetov. črešnje; potem se pa vleže pod hruško. Toda nič mu ni bilo kaj dobro. Prihajale so mu čudne slabosti in težilo ga je v želodcu, kakor da bi bil s svincem napolnjen. Pa trpel je, češ, bode že prešlo. Ležal je in čakal, da bi mu bilo bolje. Pa vrag si ga vedi, bolezen ni kar nič ponehala, ampak vsak hip se hujšala; ko je bilo čas gnati koze, videl je, da jih ne more. «Bodem pa jutri dalje pasel«, potolaži svojo pastirsko vest in se vleže v kočo na posteljo. Nečem na drobno popisovati, kako mu je bilo. Samo to povem, hudo mu je bilo, da se je zvijal na postelji od bolečin in žejalo ga je, a niti kaplje vode ni imel, da bi nekoliko potolažil silno žejo. Mislil je, da je pred zadnjo uro, in pri tej grozni misli mu je utripalo srce in vznemirjala se je kri, da je bil radi smrtnega strahu ves moker. «Oh, da bi imel vsaj jednega človeka pri hiši, da bi ne bil tako sam, da bi mi kaj postregel, in bi se pomenil ž njim», vzdihoval je in mislil, koga bi imel pri sebi. In kar hipoma, kakor bi se bila utrnila zvezda na jasnem nebu in se spustila na zemljo, zasveti se mu nekaj v glavi, neka čudna, nova, nenavadna misel, katere se je skoro ustrašil. Ta misel je bila — čujte! — ženitev. In iz te nove misli so se porodile v njegovih možganih še druge, vabljive misli. Mislil je, da bi mu potem nikdar več ne bilo tako dolgčas, kakor nocoj, in še druge ugodnosti in olajšave so mu prihajale na um. Kuhati bi ne bilo treba, prati tudi ne, in še marsikaj drugega ne, in sam bi se takrat oddahnil in odpočil. Tako je mislil in mislil. Drugega dne ga je pustila tista strašna, smrtna bolezen, toda pustila ga ni misel na ženitev. Sklene ženiti se, čim najprej se bode mogel. (Dalje prih.) Voditelja kmetov. (Črtica iz časa kmetovskih uporov. ¦— Spisal M. S.) začetkom 16. stoletja so bili za našo domovino žalostni časi. Mogočna gospoda, ki je imela takrat vso oblast čez podložnike, mučila je uboge tlačane dostikrat le preveč. Ni se čuditi, da je zbok tega sicer mirni kmet popustil oralo ter zagrabil za vile, motiko in drugo tako orodje, da je rabi zoper gospodo. Najbolj se je širil upor 1. 1516. po Dolenjskem in sosednem Štajerskem ter tam popustil marsikak spomin na opustošenem polju in propalih kmetijah. Konec vsem takim uporom je bil običajno za kmete jarem, še hujši od prejšnjega, jarem, ki je upornike globoko ponižal in pokazal, da si sami ne smejo delati pravice. V teh burnih in negotovih časih je stalo za Savo, ne daleč od tam, kjer priteka vanjo zelena Mirna, veliko kmetijsko poslopje Vrtnikovo. Njega gospodar Matevž je bil po vsej soseski znan za Podgoričan: Kako se je ženil Kobaležev Matija? 63 Kako se je ženil Kobaležev Matija? (Vesela povest. — Spisal Podgoričan.) III. K, .atero pa vzamem?« Tako je do tistega dne mislil Kobaležev Matija. Ko bi bil imel Matija že od prej kaj pripravljenega, ne bilo bi mu delalo sedaj nobene preglavice. Sel bi bil k nji in ji rekel: «Vzemi me!« pa bi bilo vse v kraju. Matija si je moral nevesto šele poiskati. Sklenil pa je bil, da jo poišče v vasi, ali vsaj blizu kje. Premišljal je in premišljal, katera bi bila zanj. Našteval si je vsa Zagoriška dekleta na prste, in pri vsaki pretehtal in prerešetal, ali je zanj, ali ni. Toda ta je bila premlada, ona prelepa, ona prebogata, — take in druge napake so imela brhka Zagoriška dekleta. «Starejša bode za-me; te so premlade, ker imam tudi sam že nekaj let», reče sam pri sebi. A sedaj pregleda v mislih vse vdo-vice in ostarele samice. «Ponosen čre-velj ni dober«, pravi znan pregovor, in po tem pregovoru se je ravnal Matija. Vdove je dal na stran in ostale so mu na izbiro same samice, ako se je hotel ženiti v vasi. Pravijo, da je ležal pod hruško na trebuhu, podpiral si z rokami glavo, gledal na lužo, kjer so ženske prale perilo in korenje, in opazoval, katera je najpridnejša. «Kreveljca je prestara, Tonzljevka preklepetava, Mihčevka prenerodna« , godrnjal je pred se in nobena mu ni ugajala. Takrat pa pride Zlatorepka po vasi s košem na roki in se ustavi pri ženskah. Matija se začudi sam sebi, In se zaroti, Da ženo dobi. Zabavljica. udari se nekoliko s prsti ob čelo in pravi: «Boljše ni zame, kakor Zlatorepka! Priletna je, močna tudi, kakor nalašč zame.« Kako, da se ni že poprej spom- v nil Zlatorepke! Cim dalje je mislil o njej, tem bolj mu je ugajala. Videl je samo njene dobre lastnosti. Veselilo ga je zlasti to, ker zna pridobiti Zlatorepka s kupčijo denarja. V duhu se mu je vse lepo razpredlo. Videl je, kako bode nosila Zlatorepka jajca in piščeta domov, kako bode on doma prešteval, vkladal v koše. Kadar se bode napravila v Trst, odpeljal ji bode voziček do Blok, da se «ona>> ne bode utrudila preveč. Koze bode še imel, toda pasel jih bode samo kak sosedov pastirček, sam redkokrat. V koči tudi ne bode več tako pusto in dolgočasno, saj ne bode več sam, ampak bode tudi gospodinja in pogovarjal se bode ž njo, kadar bode le hotel. Iz teh sanjarij se vzbudi še le, ko Zlatorepke več ni bilo na vasi. Vstane in gre v kočo s trdnim namenom, da Zlatorepko zasnubi. Ko se o prvi priliki oglasi pri njem za jajca, razodene ji svoj trdni sklep in jo poprosi, naj se preseli k njemu v kočo. Poprej seveda se naredi vse, kar je treba pri gosposki in v cerkvi. Potem bode on gospodar tudi Zlatorepkinega denarja, kar je j ako imenitna stvar. Ugibal je samo še to, kaj poreče Zlatorepka, bode li zadovoljna, ali ne. Spodobilo bi se pač, to je vedel, iti na njen dom in ji razodeti 64 Podgoričan: svoje želje, a vedel je tudi, da bi ljudje takoj rekli kaj napačnega. Zato rajši tega ni storil, da bi se ne dal preveč ljudem v zobe, saj itak več povedo, kakor je treba. Po tem sklepu je Matija čakal in čakal ugodne prilike, toda Zlatorepke le ni bilo po jajca. Naložila je bila jajec in piščet ter šla v Trst, a k njemu je ni bilo. Matija je bil nevoljen nanjo, pa kaj, saj ni vedela, kaj ga teži. Naposled se vendar ponudi ugodna prilika. Zlatorepka se je bila vrnila s praznimi kurniki iz Trsta in je zopet pleteničila od vasi do vasi okoli znancev in znank, nabirajoč jajec in raznašajoč kavo in drugo Tržaško robo, s katero je pre-skrbljevala pol doline. V delavnik popoldne je bilo ob času, ko se je bližalo solnce večernim goram. Matija je bil v rebri. Sedel je na kamenu kraj steze, pasel koze, ki so smukale med grmovjem in obirale sočno mladičje. Zamišljen je zrl doli na ravno polje, kjer je rmenelo žito, kjer so ljudje osipali koruzo ter pleli v prosu. Bog ve, kake misli so mu prešinjale dušo. «0, Matija, tebi se pa dobro godi in se ti. Sediš lepo in dremlješ, drugi se pa potimo in garamo, da se Bogu usmili«, ogovori ga ženska z jerbasom na glavi; prišla je bila po stezi njemu za hrbet tako tiho, da je Matija niti čutil ni. Morda ni imel dobrega sluha. Matija se stresne, ker ga je nepričakovani glas prestrašil, obrne se urno, in na obrazu se mu prikaže veselje. «0, o, o, Marijana, kaj si ti? Lej, lej, od kodi pa prihajaš ?» začudi se Matija, ko zagleda svoj ženski vzor, o katerem je sanjal že nekaj dnij. «Ustavi se in odpočij, saj vem, da te že noge bole in te v glavo peče, ako ni jerbas prazen!» «Težko že nesem, nekoliko se odpočijem, saj je še precej do noči. Pomagaj mi!» Matija naglo vstane in poseže po jer-basu, ter ga kar sam prav mehko postavi na tla. «Kje si bila?» «Gori na Korinju sem pobirala. Ze davi sem šla gori, pa sem se do sedaj zamudila, saj veš, da Korinjci ne puste človeka iz hiše, dokler jim ne pove vsega, kar ve.» Sedeta oba. «Dolgo te že nisem videl; zakaj nič ne prideš, saj tudi moje kokoši neso», očita ji on. «Veš, ne morem biti povsodi kmalu in zato poberem najprej okoli onih, ki niso zanesljivi, da mi druge ne pobero, a nazadnje se oglasim pri svojih ljudeh.» Matija ni znal odgovoriti. «No, Matija, kako je pa kaj tebi? Mislim, da se nič ne pritožuješ?» «Ne morem reči, da mi je slabo: stradam ne, hišo imam tudi svojo, le to me teži, da sem sam.)) «E, le potrpi: sam živel, sam umrl. Saj tudi meni ni za vse dobro, ker sem sama, vrh tega se pa še potikam po drugih stanovanjih, da sem ljudem na poti.» «Hudo mi je, ker sem sam.» «Pa koga k sebi vzemi!« «Koga? Sestre nimam, ženske pa tudi nobene take v sorodstvu, da bi šla k meni.» Umolkneta za nekaj hipov. »Marijana, sedaj ti jedno povem, da si je lahko vesela«, povzame Matija. «No, le povej jo!» «Veš kaj, Marijana, pridi ti k meni v mojo hišo!« pravi Matija prav počasi. Zlatorepka ga osuplo pogleda. «Matija, Matija, kje je tvoja pamet? Kaj pa ljudje poreko nama?» Kako se je ženil Kobaležev Matija? 65 «Nič.» «Le pomisli, kako bi naju strahovito obrekli, če bi bila sama pod jedno streho, saj poznaš Zagoričane.» «Ne boj se! A čakaj, sedaj ti še jedno povem. Vzemiva se, in s tem zaveževa ljudem jezike.» «Oh, Matija, saj sem vedela, da kaj prav nespametnega poveš. Oh, le nekoliko pomisli, jaz in ti — pa sveti zakon!» «Kaj je to neki nespametnega? Kaj se ne ženijo ljudje, in midva sva še tudi prosta in krepka.« «Oh, povej mi no, kako si nato prišel!« «Kako? Ker sem izprevidel, da bi bilo za oba bolje. Jaz bi ne bil več sam, in ti bi bila tudi na svojem in prav nikomur na poti.» «Oh, midva — da bi se vzela!» «Ali je to kaj čudnega? Kaj ni svetega zakona sam Bog Oče postavil?)) «Kaj pa ljudje poreko?« «Pametna bodi, slušaj me, pa — vzemiva se!» Zlatorepki se ta misel ni zdela čisto napačna, samo privaditi se je ni mogla, ker jo je slišala prenenadoma. «No, Marijana, ali si zadovoljna, ali ne ? Povej!» «Sedaj se še ne morem odločiti. Treba je poprej še dobro premisliti.)) «Kaj bi to premišljevala, saj si stara dovolj. Pa do jutri bodeš že premislila?« «Jutri ti povem.« «Le pridi s košem, pa se pomeniva do dobra.« Se nekaj Cel Sel sedita tako, razgovar-jajoč se to in ono. In ko je že Marijana odhajala, zavpije Matija za njo: «Nikar ne pozabi in jutri pridi, ke-sala se ne bodeš!« Za njo je gledal, dokler mu ni izginila v vas. Zadovoljen je bil, ker ji je „DOM IN SVET!- 1893, štev. 2. povedal, kar ga je težilo. Upal je, da se Marijana ne bode branila. V mraku skliče koze in jih požene domov, kjer bode imel morda kmalu svojo družico, sicer pozno, ali vendar. IV. Ker sta se ljubila, Drug druz'ga sta snubila. Nova pesem. Zlatorepka v prvi hip res ni vedela, kaj bi storila. Spomnila se je, da je postarna samica, kar je bila skoro že pozabila. Premišljala je o sebi in Matiji, o svojem stanju in njegovem. Do polnoči ni zatisnila očij. Izprevidela je, da se njej sami ne godi najbolje in tudi Matiji ne. Ako bi pa prišla oba skupaj, v korist bi bilo morda obema. Oprostiti ji moramo, da je gledala več na svoj prid, kakor na njegov. Mislila si je: stanovanja mi ne bode treba vedno iskati in plačevati, na svojem bodem, delala bodem, kar se bode meni zlju-bilo, voziti mi bode pomagal in še kaj drugega. Vzbudila se ji je tudi ženska ničemernost, češ, kako jo bodo potem ljudje spoštovali, ko bode žena in gospodinja, in kakošno bode šele veselje, če bode tudi mati. Konec vsega tega premišljanja in preudarjanja je bil, da se je drugo predpoldne nekoliko čed-neje oblekla, vzela naročni košek in šla na Kobaleževino. Matija jo je pričakoval z veliko skrbjo. Ze zgodaj se je bil vrnil s paše, — nekaj mu ni dalo dalje ostati v gori — in v hiši je sedel in ugibal, ali pride Zlatorepka ali ne, ali ga mara vzeti, ali je rajša vse žive dni samica. Zasmeje se mu duša in srce mu od burnega veselja trikrat poskoči, ko se prikaže na veznem pragu široki obraz Marijane, njegove izvoljene Marijane. 5 66 Podgoričan: «Marijana, le noter, saj sem sam», nagovori jo Matija. «Kaj počneš ?» «E, kaj ? Sedim pa premišljam sam sebe. Sedi, no!» Marijana sede na drugi vogel mize, ker jednega je zaslanjal Matija. «No, kje imaš jajca, ker že tako vpi-ješ, koliko so ti jih že kokoši nanesle?« «Beži, beži! kaj se o jajcih meniš, saj ne greš precej. Pomeniva se še kaj!» «No, pa reci jedno ali dve; ako bodo pametne, potem ti že kaj odgovorim.)) «Kruha bi ti dal, da ga prigrizneš, toda nimam ga grižljeja pri hiši. Pečem ne, ker ne znam, drugi mi nima kdo peči; kupljeni kruh pa ne zaleže nič.» «Nič mi ne strezi, saj kruha imam sama, pa ti malo mojega prigrizni, da bodeš vedel, kakšnega pečem.)) To rekši, poseže Marijana v košek in prinese iz njega v robec zavit lep vogel sorščnega hlebca in ga porine na sredo mize. «Daj, ako imaš kako ostrino pri hiši!» «To pa, to: britev, nož, sekira se dobi, ali kar hočeš.» Iz miznice prinese v nož. «Cakaj, Marijanica, še nekaj», reče nato, vstane hitro, gre v vežo ter se urno vrne. «Na, da ne bodeš rekla, jaz nimam nič in prijateljicam ne postrežem!)) Govoreč postavi na mizo latvico sesede-nega kozjega mleka z rmenkasto smetano po vrhu. «Saj ni treba, saj ni treba, saj nisem prišla k tebi jest! O, za pet ran božjih, pa toliko mi prineseš!« brani se Zlato-repka. «Pokusi mojega mleka, jaz pokusim pa tvojega kruha.» «Tako bode najbolje.)) Zlatorepka pograbi kruh in nož, in nareže kruha v mleko. «Daj dve žlici in zajmiva!» Matija si ne da dvakrat veleti. Hitro poišče v miznici dve žlici in položi jedno prednjo, drugo predse. «Pa dajva!» Marijana se prekriža in moli po stari slovenski navadi, a Matija ji odgovarja. In potem jesta prav po domače, kakor brat in sestra. «Lepo bi bilo vedno tako-le, lepo«, izpregovori prvi Matija. «Kako misliš?« «Da bi bila midva vedno skupaj.« «Ali še vedno misliš na zakon?» «Vedno. Zakaj bi pa ne, in ti, Marijanica, daj si tudi kaj dopovedati!« «Ljudje se bodo smejali.« «Naj se! Ko se naveličajo, bodo pa nehali.» In jedla sta ter se pogledovala. «Marijanica, reci, da me vzameš! Lej, ' dobro se ti bode godilo. Pomagal ti bodem pri vsakem delu, jajca bodem prešteval, vkladal jih, vozil proti Trstu, in karkoli bodeš še hotela. Veš, rad te imam in godilo se ti bode dobro, žal ti ne bode, ako se omožiš.« «Kaj premišljaš, odloči se!« povzame Matija, ko ona ne odgovori. «Veš, Matija, jaz ne dvomim prav nič, da bi se mi dobro ne godilo, samo če bi tudi ti ostal dober.« «Kaj nisem dober, kaj nisem? Reci, zakaj nisem! Ali sem morda pijanec ali kali?« razburi se Matija. ((Pijanec nisi, tega ne pravim.« «Kaj pa? Kakšen sem?« «Dober. Nič ne vem, da bi bil kaj napačen.« «Torej ne bodi neumna in ne po-mišljaj, ampak reci, da me vzameš!« To rekši, položi žlico na mizo. Marijana še nekolikokrat zajame, potem pa tudi ona položi žlico na mizo, Kako se je ženil Kobaležev Matija? 67 prekriža se, opre oba komolca na mizo, pa mu odgovori: «Matija, ker je že tako na svetu, da se ljudje ženijo in može, in ker ni nobenega vzroka, da bi se midva vzeti ne mogla ali ne smela, torej te. vzamem, da mi ne bodeš očital, češ, trdega srca je. Meni ne koristi možitev nič in le zato, da ustrežem in pomorem tebi, zato te vzamem.« — Gleda ga hinavsko. «Oj, zlata Marijanica!« vzklikne raz-veseljeni Matija. «Bogu bodi hvala, da te je navdihnil s to srečno mislijo.« «Beži, beži! Kaj vpiješ, da kdo sliši!« «Da si le ti zadovoljna, naj sliši tudi ves svet, da me le hočeš vzeti.» «Hočem. Kar sem dejala, sem dejala. Tvoja bodem in nobenega drugega, in glej, da me kmalu pelješ v cerkev.« «Precej, če hočeš!« «Bebec, kako me pa moreš precej peljati? Ali ne veš, da je treba dovoljenja in oklica v cerkvi ?» «Ze vem! To se bode hitro naredilo. Sedaj pa, Marijanica, povej, kdaj narediva svatbo in kako?« In pogovarjata se o svatbi in o vsem, kar je ž njo v zvezi. Razgovorita se toliko, da bodeta jeseni ali predpustom ženitovala. Davno je bilo že poldne, ko se je začela ravnati Zlatorepka na odhod. Predno je šla, prinese ji Matija vsa jajca, kar so jih bile nanesle kokoši, in jih ji zloži v košek. «Koliko jih je?» vpraša ona in odpira denarnico. «Ne vem dobro. Mislim, da okoli petdeset.» «Plačam ti jih tri po grošu.» «E, ne, ne, ni treba! Saj je vse jed-nako, kdo ima denar, ti ali jaz, sedaj, ko je že tako.» «Saj res, prav praviš, dva človeka, jedna mošnja!« nasmehne se Marijana in spravi denarnico v nedrije. Košek natakne na roko, stopi k vratom in prime za kljuko, a predno odpre, pravi: «Kaj ne, tako ostane, kakor sva se domenila?« «0, kajpak, kajpak, tako, tako; jaz ne zbegnem na noben način, verjemi mi, Marijana, tebe, ali pa nobene«, zatrjuje ji on. «Pa dobro! Pa zdrav!« To rekši, odide Zlatorepka. Matija pa sede k mizi in poje ostalo mleko in kruh. V. Oče župan so rekli: