Prazniku žena na rob
Nekoč in danes
Dandanašnji prazniki žena so prava pesem. In tudi dosežki težkih bojevza enako-pravnost.Nekdajsobileženskepravzapravle brezpravna raja, na milostin nemilost prepuš-čena močnejšemu spolu. Revice so bile prisi-tjene svojega hlačmana streči spredaj ifi zadaj, kajti le on je bil tista velesila, kije v hišo prinašala denarce. V t&tih oddaljenih časih seveda ni bilo različnih gospodinjskih strojev, ki biženam krajšali čas. Nekdanja gospodinja je bila pač sama pralni stroj na številne pro-grame in svoje smrkavce je morala vzgajati popolnoma sama, brez blagodejnih vplivov radia, televizije in drugih glasnih pripomoč-kov. S politiko tako rekoč pi imela nič opraviti, časopisje paje navadno vzela v roke samo ta-krat, ko ga je po potrebi narezala na primeme kose za določeno higiensko uporabo.
Tako takratne ženske sploh ni mogoče pri-, merjati z današnjimi emancipiranimi ženami. Poglejte, sama zasluži in je sama svoj go-spod. Neredko k hiši prinese celo več cvenka kot mož. Glas žena je tudi vse bolj slišati v kra-jevni skupnosti, občini, republiški in zvezni skupščini. Lep dokaz za to je čisto na vrhu naše državne piramide. V številnih gospo-dinjstvih pritiskajo le še na gumbe in odpirajo konzerve. Majhne otročičke vzgajajo v vrtcu, šolar/e v šoli, mladeniči in mladnke pa se ne-redko izobražujejo tudi sami po različnih vo-galih. Tako je torej današnja ženska skoraj osvobojena. Vendar pa je le nekoliko razlike f med prakso in teorijo...
Denar, ki ga dandanes zasluži Majda, gre seveda naravnost v družincki proračun, kajti njen najljubši sam zasluži malo. Ves izmučen se navadno takofpo šihtu trešči v vodoravno lego in se zbrano preda prepotrebnemu po-čitku. Mimogrede svoji emancipiranki rad svetuje, kaj bi jedel za kosilo in večerjo. Ubogi fant je potem s časopisom v rokah do kraja živčen, ko posluša neprestano peketanje po kuhinjskem parketu:
»Ženska, zakaj štorkljaš?«
»Kuham, perem in pomivam. Po kosilubom likala tvoje srajce in gate, perilo otrok. Ne sit-nari, saj vidiš, da delam.«
»Zakaj pa delaš? Pritiskaj na gumbe, saj smo aparate prav zato kupili in zanje odšteli celo premoženje.«
»Dragi moj, vseenoje potrebno strojnapol-niti s praškom in perilom, odpreti hladilnik, obesiti cunje, spraviti krožnike na mizo. Ne vem tudi, če bi bil zadovoljen s praznimi lonci,« se je zadrževala Majda. Niti mu ni ho-teta pripovedovab, da je danes treba obiskati roditeljski sestanek, na pošti poravnati ra-zlične račune, stopiti v trgovino po meso, zobnokremo, britvice. Se poditi za kavo, pral-nim praškom in še čim. Čemu razlagati spret-riostravnanja z denarjem, kiizginja kot voda v pesku? Čemu poslušati težke očitke o strašni zapravljivosti za vsako najmanjšo škatlico, namenjeno lepotičenju? Ej, kje so časi, kojoje njen Franc še pogledoval kot žensko in ne samo kakor vedno prisotni avtomat? Najlepše besede zadnjih letin visoka hvala sta že dolgo vel/ala njegovemu železnemu konjičku in za najhujši problem na svetu je veljalo pomanj-kanje bencina. Po večerji televizija, dnevnik in nešteto zanimivega. Potem spanje v fotelju in resnično pravičudež, kako dandanašnji Ijudje sploh še rojevajo otroke. Zato je zdajle jezno rekla:
»Televizor bom treščila skozi okno!« »Kaaaaj?« je strašno razburjen Franc planil izza časopisa: »Kaj boš treščila skozi okno?« »Televizor.  Jutri bom tudi razbila avto, danes pokvarila pralni stroj, odpovedala vse časopisje in morda pustila stužbo.« »Pa zakaj, hudiča? Kaj te je obsedlo?« »Zato, da bomo spet Ijudje. Da ne bova razpravljala le med časopisnimi vrsticami in televizijskimi oddajami za otroke. Da boš po-novno spal kot človek in da ne bodo najini edini pogovori o sklopkah in avtomobilskem olju. Zato!« /e potem vsa solzna Majda odfrlela na balkon. Zdajje Franc odložil časopis in se sila resno zamislil. Morda pa je res storil kaj narobe. Dvignil se je in skozi osvetljeno okno nekoliko dpazoval žensko silhueto na balkonu. Da, bilaješe vedno lepo oblikovana. Stopilje na sveži zrak:
»Hm... Lahko bi ti kaj pomagal...« »Seveda...« se je Majda obrnila s. solz-nimi očmi. Končno jo je le opazil in celo poslu-šal. Tudi toje nekaj. Nekajpa je Majda v zad-njih letih dokončno spoznala. Boj za enako-pravnost žena z močnejšim spolom se je !e najlepše obrestoval — možem.
Bogomir Šefic