ensile. jjjto torrente con »a Poata L TO lil. TP«T, ,4hP«.:i 1^7. _t. 3. ^^3 GLAS ’z^a-*a v ^ številkah nn leto. Celoletna naročnina za Italijo 16 Lil., ______________________________polletna 8, četrtletna 4, posamezna številka 1’50 Lit., zn inosfran- slvo celoletno 20 Lit., polletno 10, četrtletno 5, posamezna številka 2 Lit. • Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik: Roman Pahor. — Naslov za uredništvo in upravništvo : Trieste, Casella postale 348. Tiska Tiskarna „Edinost“ v Trstu, Via S. Franc, d’ Assisi 20. VSEBINA 3. ŠTEVILKE: Lojz Kraigher: MATEJ IN MATILDA..............................................Stran 73 Ivo Mihovilovič: NEDELJNO POPODNE SELJAKA..................................... „ 77 France Bevk: ČAS, KI HODI Z BERGLAMI.......................................... „ 78 Rikard Katalinič-Jeretov: MORNAREVA SMRT...................................... „ 81 Slavko Slavec: NOČNI UKAZI.................................................... „ 81 Severjeva: GOSPODIČNA ANA.................................................... „ 82 Renato Fucini: LUCIJA — (Prev. Slavko Slavec) ................................ „ 83 Branko Perovič: PESMA ISPOD OBLAKA ........................................... „ 85 Ivan Kenda: TOLMINSKO NARODNO BLAGO................................................ 86 Marijana Kokaljeva: GOSPA MILKA............................................... „ 87 Ši-king: TRUDNI VOJAK......................................................... „ 88 Znanost in vzgoja. L. Č.: OB STOLETNICI SMRTI ALEKSANDRA VOLTE........................................ 89 Dr. Just Bačar: KAJ POVZROČA BOLEZNI?.............................................. 91 Zorko Jelinčič: PO TRNOVSKEM GOZDU ........................................... „ 94 ŽELEZNICA, AVTOMOBIL IN ZRAKOPLOV V AMERIKI. - Mirko Luin: LAHKA ATLETIKA. - MENJAVA MORSKIH TOKOV ................................... „ 96 Listek. PRIRODA : Iz bojevnikov so postali poljedelci. — Najmrzlejša in najtoplejša točka na zemlji. — Živali ob potresu....................................... „ 100 OBRAZI: Ludovik van Beethoven. — Georg Brandes................................ „ 100 DRAMA : Hlapec Jernej v Gorici................................................ „ 101 KRITIKA: Alojzij Gradnik: De profundis ...................................... „ 101 ZAPISKI: Makso Cotič. — Petdesetletnica. — Nove ruske drame................... „ 102 ZDRAVJE: Manj alkohola. — Tobak............................................... „ 102 ŠPORT: Smučanje pri nas....................................................... „ 102 ODMEVI: „Obzor“ o „Našem 01asu“ — BRSTJE...................................... „ 103 SMEŠNICE IN LISTNICA ......................................................... „ 104 Na platnicah : Uganke. — Rešitev ugank iz 2. štev. — Izjava. SLIKE: Milko Bambič: Hlapec Jernej in pčtepuh (str. 80). — Hlapca Jerneja vržejo v ogenj (str. 85). — Skupina slovenskih smučarjev iz Lokvi (str. 99). — Beethoven (sir. 100). UGANKE. KONJIČEK. (Sestavil R. F.) zvil kot dar smr pros na ve ska bor nik ten ne nec i ven pre Kmet bles skrom Gre dom tor njih na kov pros gor bom grom nlh sta ne Poteze kakor s konjičkom pri šahu, torej: v pravokotniku, ki ga tvorita dva kvadrata, iz enega kota v nasprotni kot. Pri pravilni rešitvi dobiš 8 verzov znanega sloven. pesnika. NAŠ GLAS Lojz Kraigher: Matej 111 Matilda. A svojega zadržanja nisem niti po tem nastopu izpremenil — Matilda, ki je brez dvoma upala, da bo zdaj mahoma mir, je bila že po nekaterih dneh še vse bolj zbegana in pobita, nego je bila prej. Zdaj ni več tako očitno silila v Rajka. Zdela je ponajveč zamišljena in molčeča med njim ih možem in se igrala z nohti ali zapestnico. Tuintam se je v tihem sporazumljenju spogledala s prijateljem ali je izmenjala z njim posamezno besedico. A če me niso varale oči in slutnje, sta se večkrat našli njuni roki pod namiznim prtom in njuni nogi sta se obiskavali. — Podvojil sem oprezanje; začel sem ju zasledovati tudi na ulici. Gospa Matilda je najbrže sklenila, da se vrže v grešno razmerje z Vozljem, ker je računila, da se ji morda na ta način posreči, odtegniti se duševni odvisnosti od mene. — Saj to je jasno, da je bila živčno bolna; drugače bi ne bila mogla zagaziti v to silno čustveno podvrženost popolnoma tujemu človeku. Ona je mislila, da sem jaz bolan in je govorila z Vozljem o moji — blaznosti... A zdaj si je iskala — zdravila zase!... Kdo je torej bolan? Jaz pa sem sklenil, da ji zmešam njen račun. Ne boš me, ljubica! Če se podajaš z Rajkom, te imam še bolj v rokah! Če vem za tvoje grehe, boš še vse drugače trepetala, dušica! A mučila me je tudi ljubosumnost! Ali jo naj kar drugemu prepustim? Ali naj dovolim, da me vara in se mi na ta način počasi morda res izmuzne?... Zasledoval sem ju na cesti in spoznal, da hodita precej nedolžne poti. Bila sta v začetnem Stadiju ljubezni, zadovoljna, da sta večkrat skupaj, da se vidita in govorita, šetajoč po mestu, po šetališčih in ob reki, posedajoč v kavarnah in po parkih. Včasih sta hodila roko v roki in se stistala drug k drugemu z blaženim nasmihanjem in z redkimi poljubi. Če se mi je zdelo, da postaja njuno razpoloženje sumljivo in nevarno, sem gledal, da sta me srečala, ko bi me najmanj pričakovala. Če je bilo treba, sem hodil v isti smeri z njima, tako da sta me zapazila in zopet izgubila z vida in zopet zapazila... tako da nista mogla nikdar prav sigurno vedeti, ali sem še za njima ali ne. Pozdravljal sem ju kakor običajno z narejeno hladnostjo in s porogljivim nasmihavanjem, Ona mi ni odzdravljala; on me je po navadi samo grdo pogledal in se poniglavo odkril. Nekega večera sem ju nenadoma zapazil za oglom v stranski ulici blizu njenega stanovanja. Ona je bila zavita v šal in razoglava. Pritekla je očividno na dogovorjen sestanek — pravit fantu, da je zadržana in da ne more z njim. Ustavil sem se pod laterno in ju srepo gledal... Ona je skoprnela; zazeblo jo je do srca; zavila se je tesneje v šal in se z naglimi koraki obrnila proti domu. On jo je spremil. Ko se je vrnil, me je iskal, pa me ni zapazil, ker sem se potajil v senco... Zdelo se mi je, da imam srečo. Po vseh opazovanjih sem bil upravičen misliti, da je bil to prvi večerni sestanek, ki ga je dogovorila z njim. Drugače je hodila vse večere z možem v družbo. In njeno duševno razpoloženje je bilo tako, da se je morala silno težko odločiti za sestanek. Oprezala je in omahovala iz notranjih strahov in iz bojazni pred menoj. Očividno je bilo njeno nagnjenje do Rajka nekoliko prisiljeno in njena sla za njim preplitka, da bi premagala vse duševne in druge ovire. In kolikor sem jo poznal, sem moral soditi, da ni sposobna vdati se človeku, če ni za njim vzplamtela v strasti in poželenju. — A zdaj, ko se je končno vendar odločila za sestanek, — ga je preprečil mož, ki ni odšel na sejo, kakor je bil nameraval, — in jaz sem ju zalotil, kakor da me je usoda napeljala... Drugi dan je navalil Vozelj v mojo sobo in se vrgel name; jaz pa sem odrezal — kratko in odločno: «Ne govorim! Zbogom! Ne govorim!« «Potem ti pošljem sekundante!« «Pošlji! Moj sekundant bo Rtidinger!« «Na svidenje, — gospod!« Bled in zelen od jeze je odšel; — a sekundantov ni poslal... Nekaj dni za tem sem se vozil dopoldne s cestno železnico po opravkih, ko vstopi nenadoma — Matilda v voz. Ostrmela je, ko je treščila pred me — in strepetala, da je bila za trenotek čisto zbegana. Zdelo se mi je, da se obrne in skoči dol, čeprav smo bili že v najhujšem diru. Pa se je premislila in se zaletela v nasprotni konec voza in se tam sesedla na klop — z obrazom, obrnjenim krčevito od mene proč. — Bila je nekoliko nemarno oblečena in lase je imela zmršene, za silo potisnjene pod klobuk. V obraz je bila bleda, pod očmi upadla, koža se ji je mastno svetila, kakor da ni umita. Na licih ji je bilo videti nekaj drobnih brazgotin, ki jih do tedaj še nisem bil poznal. — Prvi utis je bil: — Saj ti si grda, draga moja! Kako si ostudna! — A skoraj v istem hipu mi je že bušila kri v obraz — in v meni je zadivjala misel, ki je bila kot prepričanje: — Ona se vrača od fanta! Vso noč je bila z njim! — Postajališče, kjer je vstopila v tramvaj, je bilo tik njegovega stanovanja. — Od gneva in razočaranja mi je tesnoba stisnila j>rsi. Od prevelike muke mi je stopil znoj na kožo. Tako mi je bilo, kakor da stojim na odru pred najboljšo družbo - - neusmiljeno osmešen... Trudil sem se misliti, pa nisem mogel ne premišljati ne sklepati. — Zdajci sem zapazil, da je izstopila. Planil sem z voza in drvel za njo. Ona je skoraj tekla, proti domu... Svoje korake sem umeril, da sem jo dohitel tik preu njeno vežo. «Kaj hočete, gospod?« «Z vami grem, Matilda!« «Vi ne morete z menoj! Ne smete!« Vsa klaverna je stala pred menoj; majhna in poniglava kakor otrok, ki ima slabo vest in se boji, da bo tepen. — Izza. bluze, izrezane na prsih, me je vabila njena topla koža in njen sladki vonj mi je opojno udaril v nos. Stisnil sem ji roko kakor v kleščah in na-sršil obrvi: «Hodite naprej, jaz grem za vami!« Pokorno se je obrnila in stc.pala pred menoj — z nekoliko valujočimi koraki in s povešeno glavo. Enkrat je zadela z nadlebtjem ol) držaj, kakor da bi se hotela nasloniti in si odpočiti; pa se je sunkoma porinila naprej. Pred vrati se je obrnila k meni: «Odidite, gospod Pernuš!« Jaz sem iztegnil roko: «Pozvonite, če nimate sami ključa!« Imela je ključ, pa je rajši pozvonila. Služkinja je bila skrajno presenečena: «Dobro jutro, milostiva! Nisem vedela...« Matilda je hitela mimo nje: «Bila sem pri zobozdravniku. Na vse zgodaj sem že šla, ker nisem mogla več trpeti.« Odprla je obednico in me poprosila z roko... «Vašega moža seveda ni doma?« «Ne...» «On je včeraj zvečer odpotoval?« «Ne...» «In vi ste bili nocojšnjo noč pri — Vozlju?« «Jaz sem bila pravkar pri zobozdravniku, ki mi ga je on nasvetoval in ki stanuje v isti hiši.« «Ali hodite vi k zdravnikom — neumita in nepočesana?« «Ne... Bilo je hudo... Trpela sem...« «To sta si neumno izmislila! Tega vam niti dekla ne verjame... In Rtidinger...« «Gospod, — kaj hočete od mene?« «Ljubezni, dušica!« Z rokami v križu sem se postavil prednjo in se sklonil k njenim očem. V njih je Bil trepet in strah; — kesanje je ležalo v njih - in prošnja je kričala iz njih... S hrbtom je slonela na kredenci in roki jc dvignila1 proti meni — napol braneče in napol proseče... Jaz pa sem prijel ti roki in jih razklenil; — toplo, in božajoče sem jih ohjel z dlanmi in lezel s prsti počasi do njenih ram; — uprl sem se z njimi v njene pazduhe in jo dvignil k sebi in si jo pritisnil k prsim... Stala je na prstih, obrazek tik pod mojim obrazom; — s pogledi plahe srne mi je gledala v oči — in njena usteča so, bila blizu mojih ust — in najini sapi sta se spajali... «Ali vidiš, draga, kako me ljubiš? — Ali čutiš zdaj, kako si moja — in samo moja> — večno samo moja?» Sunkoma — kakor sokol, ki plane zviška na svo-j plen — sem udaril z usti na njena usta in se zasrkal vanje... Zamižala je in vzdihnila in vztrepetala, — klecnila je v kolenih in mi z vso težo obležala na rokah... Vjel sem jo v naročje in sedel z njo na divan. — Klobuk ji je padel z glave in se zakotalil proti vratom. — Ves život ji je drgetal in sunki so ji metali ude... Položil sem si jo vodoravno na kolena. Z desnico sem jo, božal in grel po vsem životu, z levico sem ji podpiral glavo in si jo večkrat pritisnil k sebi, zasrkavajoč se v njene blede ustnice... Odpel sem ji bluzo in strgal srajco, z njenih grudi in obtipal udarce njenega srca pod njenimi prožnimi in koničasto-podolgovatimi levimi prsi ...kakor ptička v kletki, ki se zaletava v stene, ji je tolklo... tolklo... lloka mi je zdrknila za srajco o.b njenem košu... Burno sem si jo privil k telesu in se iznova vsesal v ustnice, — v njene sladke ustnice, ki so postajale tople in toplejše... Nenadoma se je pomirila, vzdih se ji je izvil globoko iz prsi, — legla je na stran in mi ovila roki krog vratu... in obležala z zaprtimi očmi, mirno dihajoča, — speča... Dolgo sem sedel in gledal vanjo... In ko sem gledal to nedolžno in otroško spanje, sem se sam pomiril in blaga čustva so mi napolnila prsi... Poželel sem bil to žensko, v strasti sem besnel za njo in sem si jo hotel zavojevati... Zdaj sem jo imel v naročju - brez moči in brez odpora... Če bi hotel, bi si jo lahko vzel... In ona bi se zbudila v mojem objemu — in bi me ljubila... bi me ljubila... Vedel sem, da bi me ljubila! ...A zdaj me je prevzemalo tako blagodejno čustvo vdanosti in hrepenenja in ljubezni, — skromne in hvaležne, proseče in moleče, — da bi ne mogel žaliti tega bitja, — tega dragega in ljubljenega bitja, s katerim sem preživel — tako mi je bilo, kakor da sem res preživel — že celo vrsto srečnih let... Dolgo sem sedel. Tiho je bilo v sobi... samo ura je tiktakala na steni... Z globokim, blagodonečim glasom je odbila deseto uro... Vrata so se tiho odprla; — dekla je pogledala in se zdrznila... Pomignil sem ji k sebi in ji šepetajoč razložil: «Ja.z sem zdravnik... Gospe je postalo na ulici slabo, - ko je prihajala od zobozdravnika; — saj ste slišali! - Pomagal sem ji in jo spremil domov... Njen znanec sem in — gospodov znanec!... Zdaj ji je že bolje! Pustite naju v miru in pripravite vročega čaja, da se napije, ko se zbudi!... Kar pojdite!« Dekla mi je verjela. Pe. prstih je odšla in tiho zaprla za seboj... Ko sem se ozrl v obraz gospe Matilde, sem se osupnjen stresel... Njene oči so bile široko odprte, — vprašujoč, pogled se je upiral varne... «Vi me v resnici ljubite?« — je zašepetala komaj slišne.. «Jaz vas v resnici ljubim!« — sem odgovoril resno. Dolgo so se gledale najine oči — brez vseh strasti in želj, brez vsega nezaupanja, brez vsega boja — kakor dvoje zvezd in njiju dvojnici v gladini tihe vede... Beli madeži na njenih šarenicah ji niso delali oči umazanih, — dajali so jim nek tajinstven blesk nedolžnosti in poveličanja.. . (Dalje prih.) Ivo Mihovilovič: Nedeljno popodne seljaka. Piju tako, tri, četiri sata, piju. Nadvikuju jedan drugog i govore grubo o ženi, igraju nezgrapno. karte i žuljevima 0 krčmarske stolove biju, a, oči im počinju plivati u nekoj mutnoj 1 bednoj mreni. Svi, jadni, misle, da su mnogo sretni i ljudi, utvaraju si, da su u čaši utopili dugove i rad, zbog ko.jili im tako bono škripuču umorne grudi* Ne misle ništa na prošli i buduči glad. Tako'se boje iziči iz krčme, tako se boje, jer im je nedeljno popodne lepi, pijani san, i jako kasno teturaju do bedne kuče svo.je. Svako se usput muči da veselu pesmu nategne. No, svakog otrezni briga na sutrašnji mučni dan, na razdrti plug, na krmu, na njivu ili na bonu Ženu. I bedna se tuga selom mesto vesele pesme razlegne. A svako se pri je nego na tvrdi ležaj legne pretvori u neku tiho i sumernu senu. NAŠ GLAS France Bevk: Čas, ki hodi z berglami. Poznate čas, ki ima peruti? V jetnišnici sem spoznal čas, ki hodi z berglami. Počasnejši je bil kot senca, muke poln in neizbežen. S trpkostjo in srdom smo ubijali drug drugega in sebe, časa nismo mogli ubiti. Ko smo se dvignili v jutro, smo ga bili že siti, ko smo legli, je polzel z večjo počasnostjo mimo nas in nam ubijal spanje in sen. V celico, z dvema oknoma smo bili zaprti štirje hudodelci. Nekatere dni srno molčali vsi štirje in hodili od stene do stene. Koraki so postajali ob begotnih mislili vsak hip hitrejši. Zdelo se je, da hočemo prehiteti počasi polzeče minute, ali da jim mi. predpisujemo naglico s svojo bojo. Nenadoma se je kdo predramil iz misli in dejal: «Hodimo počasneje. Danes ne pridemo do konca...» Oko se je prilepilo na visoki obli stropa, bolj iz želje kot iz prepričanja je govorila duša skozi usta: «Enajsta ura je.» Ta, ki je pogledal skozi okno na senco, ki je delila desno krilo poslopja v dve polovici, je dejal iz izkušnje: «Jedva deveta je minula.« Izpod pepela spomina je vstala bajka, ki jo je pripovedovala mati svojemu sinčku, bodočemu hudodelcu: «Živel je oče, ki je imel tri sinove...« Od svoje mladosti nisem poslušal bajk s tolikšnim zanimanjem in pobožnostjo. Vsaka beseda je z dvojno močjo trepetala v duši. Slednji prizor sem želel imeti podaljšan do neskončnosti, v dolgo vrsto tistih dni, v katerih sc je bajka godila. Kadar je ugasnil glas pripovedovalca, je stal pred oknom hromeč čas, premaknil se je bil jedva za korak. Skozi omrežje je legel na dušo ko strup in jo razjedal. Štiriindvajset ur praznote kakor v vesoljstvu pred stvarjenjem. Dva izmed nas sta se sprijela in metala na tleh. Dva rokoborca, zagrizena drug v drugega; ne iz sovraštva, iz dolgočasja. Hropla sta in se premetavala, rdeča in zaripla v obraz, ležala sta drug na drugem in se valila. Boj se je vršil tiho, brez krika in besed, da bi ne prišel kdo in ju odpodil c-d igre... Ostali smo sedeli na posteljnjakili in zrli; ne radi borbe, ki je bila nagnusna, ampak radi polzečih minut, ki jih ta hip nismo slišali. Dva sta igrala polovico dne damo, drugo polovico dne sta se lasala. «Pootročili smo se,» je modroval tretji. «Še dobro bi bilo., da bi bili res razbojniški.« «Čemu si premaknil črnega?« je protestiral prvi igralec. «Ta je moj.« «Premaknil sem belega,« se je upiral drugi. «Tistega tudi, seveda. Ali mojega tudi.« «Ti slabo vidiš!« «Ti slepariš!« «Tebi ni mogoče dopovedati. Beli je bil tu, črn je bil tu...« ((Dobro...« «Ti si premaknil tega, jaz pa tega. Ali zdaj razumeš?« «Kako je pa ta prišel tu sem?« «Ne igram več! Igraj sam!« Radi dolgega časa, ki je strašil po vseh stenah, gledal izpod stropa in skozi okno, se je vdal: «Igraj! Naj bo po tvojem!« Igrala sta dalje... Mo.rje dolgočasja pa je lezlo v grlo... Iz tega morja so se dvigali med nas Bahaštvo in zavist, ljubezen in sovraštvo, kvante in pesem, ki je bila polglasna in ne vselej lepa in spodobna. To se je zgodilo tedaj, ko smo si povedali vse bajke in spomine, vsa zla dejanja in sodne obravnave in smo z muko grebli po preteklosti, da bi še kaj izgrebli. Radi neuspeha smo bili jezni in smo se ujedali kot modrasi. «Molči, ki si kradel!« «In ti? Trikrat težja je tvoja malha. Če bi mojo v tvojo del, bi so nič ne poznalo.« «To je pa res. Babam kradeš, ki jim nimaš kaj vzeti; za drugo pa sposoben nisi.« Stepla bi se do krvi, če bi stražnika ne bilo na hodniku... Iz smradu očitkov in zasramovanja se je razkužil molk in po-leganje. Zdaj ta, zdaj drugi je zagrabil kepo, sredice, jo prežvečil v ustih in naredil testo. Iz njega je mirno., kakor da je to njegov poklic, izoblikoval male kepice, like za šah, domino, gumbe, kroglice in piramide za damo. Od jutra do večera neutrudno gneteni in stokrat preoblikovani liki so se sušili na solncu in se v prvi jezi spremenili v prah. Vsako delo je bilo samo sredstvo za ubijanje minut, drugega pomena ni imelo. Ne delo radi dela, ampak delo, ki smo ga neutru-do.ma iskali radi dolgočasja. Vse v dolgih letih bridke samote izumljene umetnosti, podedovane iz roda v rod zločincev, ki so bi- vali pod isto streho, so se prebudile radi časa-starca, ki je hodil z berglami. Odvezavali smo umetno, zavozlane pasove, slačili srajco izpod oblečenega jopiča in delali na tisoče drugih, neverjetnih stvari, ki so mejile na komedijantstvo in čarovnijo. Jahali smo drug na drugem kakor mora in prežali slednjo minuto iz zasede, da bi jo, ubili. Malenkost nas je vzradostila, malenkost nas je razdražila... Iz grdih, črnih ljudi smo se v posebnih minutah izobličili v otročičke in se kratkočasili na način kot tedaj, ko smo nosili še srajčke. Iz otročičkov smo se naenkrat prelevili v grde in črne ljudi, siti vsega, srditi na vse. Mimo oken, mimo edinega zelenega drevesa, ki je gledalo na nebo, se je pomikalo solnce, po noči zvezde; bolj počasen od solnca in od zvezd je bil čas, ki smo ga mi spoznali, s. hromo nogo in z berglami. „ ... in če jo srečava, pravico . . Milko Bambič: Hlapec Jernej in potepuh. Rikard Katalinič-Jeretov : Mornareva smrt. Sjedio je pred kučom na kamenoj klupi, gledao more, što se puškomet od njega praskalo i udaralo o žalo. Sjedic. je tako barba Mate, stari morski vuk, svakog popodneva, pa eto i dana«, kad se nebo nekako nasmijalo vedro i modro uoči prolječa. Al barba Mate ni j e bio isti ko svakog dana, nešto je osjetio 4.1 sebi. Ko neki tajni glas, gdje ga zove u neznane daljine. I barba je Mate mirno ustao, krenuo u kudu i prešao prag na čudo svoje sijede družice tete Minke, ko j a ga oslovi: — Mate, a kamo to greš? Lepo je sunce vane. — Gren umret, stara... — Ča, Mate, ča deš, Bog s tobon. — Gren umret — pernesi mi svodu... I barba Mate otvori vrata* i baci se na veliku postelju, gdje ga je majka prvi put povila. Stara se prekriži i vrati se. sa zapa-I jenom svijecom. Spokojno je uze barba Mate u ruke i nekud je blaženo gledao u njezin sjaj, a teta Minka, njegova sijeda družica, skrušeno je molila očenaš. I kad je teta Minka s vršila očenaš, ugas-nula se svijeca i barba Mate bio je za navijeke smiren. Nije se bojao nevere na moru, pa ni smrti na kraju. siavko siavec: Nočni ukazi. Ne drami se, oko; dneva še ni in daleč je še do. njegove zarje. Uho, ne preži v noč; to le komarje slediš brneče, kar se godba zdi. Počivaj, noga — temne so poti. Ne krili, roka — kje še solnca žar je? Brzdaj peneče svoje kolobarje, ne vriskaj še mi v žilah, draga kri. I11 misel, misel — tebi kličem tudi: neplodno sama sebe uničujoč nikar se mi prezgodaj še ne budi, v hranečem snu nabiraj svojo moč. — Ukazi resni so bolj kakor hudi pa nujni, nujni — dokler diha noč. Severjeva: Gospodična Ana. «Zakaj se niste možili, gospodična?» Obrvi je stisnila in v nohte se je zagledala. Tako je pozneje pripovedoval gospod Anton in še to, da je zadrega neprijetna reč. Da si je on med tem pogladil gosto lasovje in da je pomežikal iz navade, tega se gospod Anton ne spominja več. Seveda, takšne malenkosti! «Nobenega niste marali, kaj ?» Bog, ženska ti ostane naivna in otročja, da se ne izrazim drugače, tudi če ima že sive lase. No, ta jih še ni imela — ali pa jih je že imela — in jih ni hotela imeti, mimo grede povedano! Si morete predstavljati, s kakšnim izrazom je odgovorila gospodična Ana gospodu Antonu na' njegovo stvarno vprašanje? Ne? Obžalujem. Tudi meni ni dano, da bi naslikala izraz njenih oči in pa potezo okolu ust tu-le med vrstice. Ni mi dano. Torej, če že ne morem povedati kako, bom vsaj skušala ponoviti, kaj je odgovorila gospodična Ana gospodu Antonu na njegovo stvarno vprašanje. «0... bi že bila marala...» No, hvala Bogu! Tako je rekla, baš tako! Gospod Anton je bil naravnost začaran. In se še danes čudim ter premišljujem, kako se prav za prav to zgodi. Pravijo, da človek, namreč začaran človek, nima potrebne pameti pri rokah. Da se mu oči svetijo kakor mački. Da se ustnice tresejo in roke tudi. Da se začne kri vrteti in da ji hrešči harmonika na uho kakor najmilejša godba iz davnili, starih časov. — Ko je torej začaranje doseglo baš svoj vrhunec, je gospod Anton zajecljal: «Draga... gospodična... A... mene ne bi..» in je najvažnejše, besedo požrl in izvira tista beseda od «lioteti», torej «hoteli». Si lahko mislimo, kako prijetno presenečena je gospodična Ana povesila oči. — Temu pa ni bilo tako. Pomislite in presodite: Neumna Ana ni zardela, niti: «0... Vi... Vi... jaz...» ali kakšne slične kratke besede ni izustila, pač pa ga je premerila... tako, tako... Potem pa se je zagledala skozi odprto okno in je hipoma razočaranemu gospodu Antonu povedala, kar je že itak vedel: «Lepo vreme imamo danes, gospod Anton, kaj ?» Ni prav ravnala. Ji bo še žal. Tako pj-avijo vsi. Bo nemara res. Kar se mene tiče, moram priznati, da nečesa ne razumem. Gospodična Ana prepogosto bulji v sliko gospoda Antona, ki je razstavljena. Rekla sem ji, da to ni potrebno. Smejala se mi je. In zakaj? Ker ne razumem, ker nikakor ne razumem. In to je baš ono. Renato Fucini: LUCija. «Belka, Belka!» je zaklicala s svojim srebrnim glasom in napeto, prisluhnila... Preplašen kos je čivkaje zletel iz grma blizu pečine, vrli katere je stala Lucija in klicala svojci kozico; kozica pa se ni oglasila. «0 Bog! Kdo mi vrne mojo Belko? Kdo mi vrne Belko mojo?» Vsa potrta sede in naslanjaje brado ob eno roko se z bolestnim očesom ozira po pobočju griča ter se žalostna prepušča svojim mislim. Solnce ji poljublja gola ramena in večerni piš se zaganja vanjo, ovijajoč ji odelo tesno okrog vitke postave, segajoč neugnano v njene lase, kakor bi ji hotel ukrasti poljsko cvetko, ki se maje in rdi med njenimi blestečimi kitami. Kako si lepa sredi pomladi, sveža Lucija! In sama si na svetu, uboga Lucija! Očeta ji je pobrala mrzlica v Maremmi; mati je daleč, njena hišica stoji v onih modrikastih gorah tam doli, čisto v ozadju, in stara je in bolna od naporov... če ne počiva zdaj že na pokopališču pri cerkvi. In brat? Sam Bog večni vedi! V vojake je šel; čez morje so ga poslali; dve leti že ni nič več pisal... Kje je zdaj? Potreba jo. je prisilila, da je objela svoje urage in odšla z domačih gor; zdaj služi pri kmetu v dolini, prede, gleda one daljne gore in goni koze na pašo. Mater in brata je ona klicala tako, a nista ji bila ne brat ne mati. lzredili so jo in radi so jo. imeli, dokler jim je najdenišnica plačevala petnajst lir vsak mesec; nato pa so ji dali kos kruha in par novih čevljev in so ji pokazali pot, zaprši vrata za njo: «Bog s teboj, dete!» In Lucija je odšla v dolino; in zdaj prede, goni koze na pašo in gleda one daljn^ gore. «Če se vrneš brez koze, joj tebi!» ji je bila prej zapretila Ro-salba, pahnivši jo sunkoma iz hleva. In Lucija ve, kaj jo čaka, če bi se koza izgubila za zmerom; ve in opirajoč se z brado oh roko zre z bolestnim očesom po pobočju griča, razmišlja in vzdihuje: «Če ne najdem konice, mi nocoj ne dado večerje in Rosalba me natepe kakor oni dan... tako me je bolelo v prsih! O Bog, o Bog!» Kuščar, zelen kakor listi divje smokve, na katero je splezal, da ujame zadnje žarke nagibajočega se solnca, je neopažen upiral vanjo svoje oči od ebenovine, vrteč urno svoj jeziček; Lucija pa je vzdihujoč razmišljala: «Proč me pošljejo... jutri! Morda že nocoj! A jaz nisem kriva. Davi ob šestih sem jih pomolzla, preštela sem jih, bile so vse... Dvanajst lir! Kje naj jih vzamem, da porečem Rosalbi: ,Nate; koza je izgubljena, tu pa je dvanajst lir, kolikor je bila vredna?’ Nimam jih! , Srtan 84. NAŠ GLAS Ne dado mi večerje; Rosalba me bo tepla in spodijo me... O Bog, o Bog!» Veter je potegnil močneje in ji odnesel cvetko iz las-; naglo, je vstala, da jo pobere, in srce ji je poskočilo od veselja, ob nenadnem šumenju, ki ga je začula izmed listja malo korakov pred seboj, misleč, da je našla svojo kozico. Kuščar, ki ga je Lucijino gibanje preplašilo, se je spustil z veje divje smokve, švignil kakor puščica in se z naglim tekom skril v votlem kostanjevem štoru. Pobrala je cvet in si ga močneje pritrdila v lase. Luciji, je bila ta cvetka draga kakor vse druge, ki jih. je vsako jutro natrgala, da si jih dene na glavo in jih zvečer pokloni Mariji, viseči nad vzglavjem njene posteljice. Tudi nocc.j ne sme manjkati sveti Devici po-čaščenje s to ubogo cvetko. Lucija je pogledala solnce in videč, da je polovica njegove oble že utonila v daljnem obzorju, je začutila, kako narašča njena tesnoba, in poslednji krat je viknila obupno: «Belka, Belka moja, teee!» Rahel meket se je začul dober lučaj pred njo; blisk veselja se ji je vžgal v jasnih, modrih očeh in stekla je med trnjem in kamenjem in skozi robido, ne meneč se za rane na bosih nogah in veselo kličoč: «Belka, Belčica, moja Belka»; tekla je nestrpno med listnate veje, je vsa vesela in smejoča se izginila v njih. Lucija ni bila opazila z vrha svoje pečine dvoje človeških oči, ki so se že eno uro solzile od utrujenosti, pršeč pohotne iskre proti njenim očem, njenim ramenom in njenim polnim grudim, in je mislila, da je bil prišel iz ust njene kozice meket, ki ga je bil sirovi Tonio lokavo posnel, in je tekla... stekla je, uboga Lucija, vesela in gotova, kakor hiti nedolžni slavec žvrgoleč v usta požrešne, gledajoče krastače. Veter je potihnil; v tem čopu jesenovcev se noben list ne zgane in zašlo solnce vleče poslednje robove svojega svetlobnega plašča za seboj. Komaj se je znočilo, se je koza meketaje vrnila domov, iščoč svojih družic. Vsi so ji šli veselo naproti; samo Lucija se ni zganila in se ni razveselila. Obraz ji je gorel, eno lice ji je zamodrelo, njeni lasje so bili zmršeni, obleka v neredu... «Če se počutiš slabo, lezi,» ji je rekla Rosalba, ki je postala vljudna, kakor hitro se je bila koza vrnila. In Lucija je trudna krenila proti svoji sobici... Iskala je cvet, da bi ga poklonila Kraljici angelov, toda bila ga je izgubila! Srce se ji je stisnilo, planila je v jok in omahnila na posteljo, kjer je v krčih pričakovala dne. Tonio to noč ni bil zaspan. Naostril je vse kole za murve na nasipu, popravil je prečnico na stari brani in do ene po polnoči se je hladil na skednju, pojoč na vse grlo. Zvezde so migljale kakor v raju. Prevel Slavko Slavec. Branko Perovič peSma JSpod Oblaka. Mene muči čarna štc. ju život skriva — ko bajaco ja.uk u ritanju tela — i udesom grkim srca nam okiva u laž lepili bora svog šarenog vela! I bezbroj me pula gorčina obuze: — Samcat ču ko bednik da se svud potucam: Ja verige mrzim i radost sred uze, al milosti neču suzom da iskucam! Jer ja svoju poznam dušu, što, se bije i kojoj sred muka zanosi vijore, da kliče sa pticom i višine pije. Pa dok navrh stene gradim svoje dvore krv što ju prosipam tako me opije da me svega žarke radosti razgore. . . . Ugrabijo ga, krvavega, ožganega, kakoršen je . . . Milko Bambič: Hlapca Jerneja vržejo v ogenj. Tolminsko narodno blago. Odkod kolenca na žitnem steblu ? (Temljine). V starih časih je bilo kruha, kolikor ga je kdo hotel. Tedaj je bil klas po vsem steblu o.d vrha do tal; zato ni nikomur manjkalo kruha. Ker so pa ljudje živeli v obilnosti, so pozabili na Boga. To je Boga užalilo. Razsrdil se je na nehvaležne ljudi ter zgrabil klas pri tleh in začel smukati proti vrhu. Ko se mu je zdelo, da je dovolj kaznil nehvaležno ljudstvo, se ustavi in počiva, nadejaje se, da se ljudje poboljšajo, ko bodo videli kazen božjo. Ali nobene prošnje ni slišal. Zato smuka klas dalje. Ko ga osmuka nad polovico, se zopet ustavi in počiva. Kjer se je pa ustavil in počival, je pustil za seboj znamenje in tem znamenjem pravimo kolenca. Ko vidi Bog, da se ljudje tudi zdaj ne obrnejo do njega, smuka počasi klas dalje proti vrhu. Ko se bliža vrhu, opazi to pes- in prosi Boga: «Če se nečeš usmiliti ljudi, usmili se mene in pusti mi vsaj majhen klas, da bo za me kruha.» In gospod Bog usliši psa. Vrh stebla pusti majhen klas, da bo kruh za psa. Ta kruh, ki ga jemo, ga je nam ohranil pes in mu gre torej hvala. Zavistnik in skopuh. (Ljubušnje). Neki kralj bi rad obdaroval zavistnika in skopuha. «Onemu, katerega bom zadnjega obdaroval z dobroto, ki si jo sama izbereta, dam dvakrat toliko, nego prvemu,» jima reče kralj. Zavistnik in skopuh se začneta pričkati, kdo bo zadnji obdarovan. Ko se le ne moreta sama sporazumeti, odloči kralj, da mora zavistnik prvi izreči željo. Ta se dolgo brani in prosi, naj bo skopuh prvi obdarovan. A kralj ostane pri svoji besedi in ko izprevidi zavistnik, da ni drugače, kakor da mora on prvi izreči željo, pravi: «Kor sem prvi, izderite mi eno oko; skopuhu pa obe, ker je zadnji.» Lisica in volk. (Dolje). Lisica in volk gresta po noči po stezi ter prideta do mlake, iz katere je odsevala luna. Lisica, vsa zvijačna kakor je, reče volku: «Popijva to siratko; spodaj dobiva sir.» Volk je verjel lisici ter začel piti; lisica je pa samo držala gobec v vodi, da bi volk mislil, da pije tudi ona. Volk je pil, pil toliko časa, da je počil. Ko ga je lisica tako na lepem prevalila, ga začne trgati in jesti. Vrane, to. videč, prilete blizu ter jo poprosijo, naj jim prepusti nekoliko mrtvega volka. Pa lisica jim reče: «Le jejte, ako naredite, da bom potem tudi jaz frlela.» Vrane ji to rade obljubijo. Zdaj se lotijo tudi one volka in ko ga pojedo, sede lisica vranam na perutnice, da vzlete ž njo kvišku. Nesejo jo više in više, da je nazadnje komaj videla zemljo. Tedaj pa odlete vse vrane knadu narazen in lisica je padala niže in niže proti zemlji. Ko se lisica zave, kaj je ž njo, začne klicati na pomoč. Pa pomoči neče biti od nikoder. Ko zagleda pod seboj pri reki štor, jame vpiti: «Beži, črni mož! Če padem na te, mrtev boš!» In padla je na štor ter se razdrobila na kosce. Vrane so hitro priletele in pojedle še njo,. Robida. (Ljubušnje). Robida je bila v svojih mladih letih krčmarica. Mnogokdo jej je ostal račun dolžan. Ker ni znala zapisovati in ker je bila tudi zelo pozabljiva, ni vedela, kdo jej je še dolžan, ko je prenehala krčmariti. Zate. zgrabi vsakega, kdor gre preblizu mimo nje, ter zahteva plačila. (Zapisal Ivan Kenda). Marijana Kokaljeva: GoSpS Milka. Mehka jesen je bila tisto leto. Ni pretresala duš z grozo, obsipavala jih je z zadnjimi cvetovi, z rdečim in zlatim listjem. Smrt ni čepela v vrhih žarečih dreves, ni se skrivala v logu; smrti ni bilo. Gospa Milka je žalostna gledala v rdeče vence gozdov. Premišljevala je: «Hotela sem samo prijatelja! Prišel je in me pregovoril, da sva se vzela. In zdaj — kako sva se varala... Ne razumeva se več. Jaz nisem gospodinja in on ni več moj prijatelj! Mož je... Težko je življenje, pretežko skoraj... Kakor je vabilo nekdaj, tako. zdaj odbija... Smešno! In on? Za take malenkosti se razburja! Pustil naj bi me bil! Tako je prišel in mi s silo zapisal usodo!» «Milka!» jo je poklical mož. «Kaj želiš ?» «Legel bom!» «Ze grem!» Še enkrat je pogledala na grede krizantem ter globoko vzdihnila: «In še bolan je poleg vsega!» «Pojdiva k zdravniku!» ga je ogovorila. Pomežiknil je in dejal skoraj hudobno: «Brez revolverja ne grem na pot!» «0 j...!» «Če ga najdem, ubijem najpreje tebe, potem sebe! Ti me mučiš in trpinčiš kakor živinče!» «Slavko, sam si kriv! Veroval si v nemogoče. Najino življenje je res neznosno, ali pomoči ni!» «Sanjal sem o grofici, o gradu, o konjih, zdaj sem v beraštvu. Ugrabil sem tebe... Zakaj, ne vem...» Gospa Milka je srepo strmela pred se. To je bil njun vsakdanji razgovor. Otopela je v njem in če ne bi bilo pisanih šum, bi ne čutila več, da živi. Mož jo je motril. Milejši je postal izraz njegovih oči in dejal je: «Milka, pojdiva k zdravniku. Jutri. Potem bo vse dobro!« Šibka je bila vejica, napol usahla je že bila, ali ona je skrivoma venomer upala. Drugi dan sta se odpravila. Solnce je ležalo nad gričevjem, vlak je mirno drčal v nižino. Predor. Milka si je zakrila oči. O, teme se je tako bala! Tudi Slavka jo pretresal strah. «Iz teme v temo!» mu je brnelo v ušesih. »Neozdravljiva je tvoja bolezen in Milka je taka sirotica... Usmili se je, ali ne vidiš, kako te prosjači?« Stemnilo se mu je pred očmi in pred dušo. Počil je sl rol... Solnce je pogledalo v grozo umiranja — Slavke, se je zgrudil mrtev na leseno klop. Milka se je zgrozila. Nema je bila njena bol. «Tak si bil, tak si še vedno, moj Slavko!« Ljudje so obsuli mrtveca. Ona se ni zmenila žanje. V duši so. ji sijale slike vseh hipov njenega življenja; polagoma se ji je mehčala bol, tople solze so ji vrele iz oči na prijatelja. šiking Trudni vojak. Dekle je starka; listi z vej so pali. Ko daleč grem kot soha tam stoji in gleda... Ah, tako so stali zapovrstjo z glavo ob glavi vsi! Povejte mi, kje svete so vode in kje vasi, ki zarja jih zlati. Od tiso.č ran že topo je srce, od tisoč smrti trudne so oči. Oči otrok: zlat dež rose nebesa, v ročicah malih vino jim žari. Ah, jaz bom legel pod drevesa; tam bom zaspal — mi dobro, bo vse dni. NAŠ GLAS Stran 89. ZNANOS1 r i N V Z G O ] A. C’j iR- Ob stoletnici smrti Aleksandra Volte. V preteklem letu je slavila Italija in ž njo ves katoliški svet sedem-stoletnico sv. Frančiška Asiškega. Katoliški svet je slavil v njem velikega Kristusovega učenca, človeka, ki je skušal živeti samo besedi in po besedi svojega božjega učitelja. Spominu asiškega revčka smo se oddolžili tudi mi Slovani to- in onstran meje, in sicer v več kot obilni meri. Morda bi bila slovenska duša res še najbolj pripravna tla, kjer naj bujno zopet vzcvete že ovelo cvetje z vrta sv. Frančiška. Toda čas je tak, da ne dopušča, da bi pognale take nežne bilke. Srca morajo biti trda kot kraška skala, da se ob njih iskri ostro jeklo in ob njih odbije težki svinec. Letos praznuje Italija in ž njo ostali svet tudi veliko važno obletnico. 5. marca t. 1. je preteklo sto let, odkar je umrl v mestu Como vsem čitateljem po svojih izumih znani profesor fizike Aleksander Volta. Tudi te slavnosti bodo v Italiji dokaj slovesne, posebno v njegovem rojstnem kraju Como, kjer se pripravlja velika razstava elektrotehniških izdelkov, zlasti elektriških prometnih sredstev. Njegovemu spominu bodo posvečene posebne poštne znamke, kakor spomin na sv. Frančiška. Po zunanjem blesku ne bo velike razlike, zato pa bo tem večja razlika v bistvu lanskega in letošnjega slavja. Lani se je slavil človek, ki je živel samo ljubezni do Boga in ki je bičal in trpinčil svoje telo, da je le ostalo čisto njegovo srce in da je ostala brez vsake zemeljske vezi njegova duša. Letos pa se slavi spomin na moža, ki je s silo svojega razuma dvignil zastor, za katerim se skriva večno snovanje prirode. Žarek, ki je tako od tam zasijal, je bil dovolj močan, da je ob njegovem svitu šlo človeštvo zmagovito naprej in si, lahko rečemo, šele tako osvojilo Zemljo. Vse zadnje stoletje nosi pečat velikega izuma Aleksandra Volte, ves silen napredek in razvoj zadnjih desetletij je tesno združen z razvojem elektrike in elektrotehnike. Iz temnih rudnikov dviga človek težki premog in s pomočjo ognja, ki ga je ukradel Prometej bogovom in ga poklonil človeku, osvobaja iz njega silno, solnčno energijo, ki je bila tam tisočletja zaprta in vklenjena. Razposajene in divje vodne sile ukroti in jih upreže v turbine in dinamo. Iz črnega premoga in iz kristalno čiste vode pričara čudotvorni električni tok, ki ga pošilja potem po svoji preudarnosti in volji daleč naokoli: v tovarne in rudnike, kjer goni težke stroje in nadomešča stotisoče človeških rok, v mesta in sela,'kjer daje toplote in svetlobe. Elektrika prenaša težka bremena z lahkoto na veliko razdaljo in na ogromne višine. Za njo ni, ne na poti naprej, ne na poti navzgor, nobene zapreke. Povsod sega njeno omrežje. In tudi tja, kjer ni zunanjega znaka njenega območja, sega njena sila. Preko širokih kontinentov in preko še bolj širokih oceanov gre z njeno pomočjo človeška beseda in človeška črka. Odprla pa nam je tudi pot do največjih tajnosti: zazrli smo v ustroj materije same in mistični dualizem materije - energije se nam je prikazal v doslej niti zasluteni obliki. Vsa doba zadnjih sto let je zmaga človeškega dulia nad zemeljskimi silami s pomočjo usužnjene velike pomočnice — elektrike. Podjarmili smo si Zemljo, toda kakor Prometej smo radi tega še bolj vezani na njo. In te vezi dajajo pečat naši dobi. Vsi ga nosimo na čelu. In nihče od nas si ga ne more izbrisati, ako noče obenem izbrisati zadnjega sledu sodobne kulture in civilizacije. Ta doba pa se je pričela z odkritjem moža, čigar prvo stoletnico smrti slavimo te dni. Če smo se torej lani tako bogato odzvali slavju ubogega revčka iz Asisija, potem je gotovo tudi, in tem bolj, umestno, da se odzovemo spominu Aleksandra Volte, čigar izumi na polju fizike tvorijo začetek dobe, v kateri živimo, in čije otroci smo povsem tudi mi. Ne bom dolgočasil čitateljev s suhoparnim življenjepisom; povedal bom samo, da se je Alessandro Volta rodil 1. 1745 v Comu in da je prišel leta 1779. kot profesor fizike na univerzo, odkoder se je na svoja stara leta povrnil zopet v rojstno mesto Como, kjer je 5. marca 1827. tudi umrl. Pač pa hočem v kratkih obrisih pojasniti važnost njegovega dela. Volta ne spada med tiste veleume, kakor Galilei, Nevvton in, če hočemo, v naših dneh Einstein, ki so s svojimi nauki prekucnili vse dotedanje nazore in docela spreobrnili splošno mišljenje. V Volti imamo človeka pred seboj, kakršnega pozna posebno naša doba, človeka, ki neumorno dela v svojem laboratoriju in skuša s silo za vsako ceno odtrgati prirodi tajnost za tajnostjo. Njegova odkritja ne postanejo neposredno last sploš-nosti, njih dalekosežnost se pokaže jasno šele tedaj, ko stoji pred nami nebotična stavba, zgrajena na njenih temeljih, po večini pa pod vodstvom drugega stavbnega mojstra. Vse znanje o elektriki v neposredni dobi pred Voltovim odkritjem se krije s splošnimi nauki o torni elektriki, kakor tvori tudi še danes učni predmet v ljudski šoli. Vedeli so, da postanejo nekatera telesa, ako jih odrgnemo, električna; razlikovali so tudi že dve vrsti elektrike, pozitivno in negativno; proučili so zakone o elektriškem odboju in privlaku in zgradili že prve elektriške kolovrate. To pa je bilo v bistvu tudi vse. Leta 17G8. je profesor anatomije Luigi Galvani v Bologni slučajno opazil, da so se skrčila žabja stegna, ki so ležala na kovinski plošči, ako se je dotaknil s kovinsko žico istočasno ploščic in stegna. Galvani je kot anatom iskal vzrok tega pojava v organskem stegnu. Istega naziranja je bil prvotno tudi Volta, ki je bil tedaj že profesor fizike na univerzi v Paviji. Toda že pri ponovitvi Galvanijevih poizkusov se je prepričal, da ne more biti Galvanijeva razlaga docela pravilna. Nepobitno pa je pokazal njeno nevzdržljivost, ko se mu je posrečilo ugotoviti, da postane vedno po dotiku dveh različnih kovin elektrika. Enako je dokazal, da nastane elektrika po dotiku kovin in tekočin. Posebno jaki so bili učinki, ako je spojil dve različni kovini, med katerima je bila tekočina ali s tekočino namočeno sukno. Ustvaril je tako po njem imenovani Voltov steber in Voltov člen, ki ju je prvič opisal v nekem pismu od 20. marca 1800. To leto moramo torej smatrati kot prvo, odkar se je posrečilo proizvajati in uporabljati trajen električni tok. Novost je bila tako velika, da so sicer vsi spoznali v novih pojavih elektriške pojave, da se je pa od začetka marsikdo branil istovetiti to elektriko s splošno znano torno elektriko. Toda Volta, ki jo je odkril in jo v znak spoštovanja do Galvanija imenoval Galvansko elektriko, je z vso odločnostjo zastopal mnenje, da sta nova in stara elektrika identični; in kmalu so se pridružili temu naziranju tudi vsi prvotni nasprotniki. Volta je s svojimi poizkusi dokazal, da ni potrebna nobena organska snov za proizvajanje elektrike, temveč da nastane ista po primerni kombinaciji dveh kovin s kako tekočino. Toda Volta' sam ni spoznal pravega izvora elektrike. Po njegovem mnenju nastane predvsem elektrika po dotiku obeh kovin in igra tekočina pri tem le postransko ulogo. Nedvomno se pojavljajo pri dotiku dveh kovin vedno elektriške sile, toda te so tako neznatne, da jih more ugotoviti le precej spreten eksperimentator in da si nikakor ne moremo z njimi raztolmačiti postanka elektrike v galvanskih členih. Danes je splošno znano, da je izvor elektrike predvsem v dotiku kovin s tekočino. Ni mesta tu, da bi se s to razlago dalje ukvarjali. Tudi ni bil moj namen, da bi morda s to opombo hotel zmanjšati zasluge Aleksandra Volte. Nikakor. Važnost in dalekosežnost njegovega izuma nista nič utrpeli, tudi ako je razlaga danes bistveno drugačna. Voltov a nepobitna in nezmanjšana zasluga ostane, da je odkril pripravo, s katero nam je bila prvič dana prilika proizvajati električni tok. Z Voltovim izumom se začenja doba velikih izumov. Že naslednja leta so prinesla važno odkritje na polju elektrokemije. Istočasno je Davy izumil elektriško obločnico. L. 1820. je Oersted opazil odklon magnetnice po glavanskem toku. Deset let pozneje je Faraday s poizkusi odkril znamenito galvansko in magnetno indukcijo. Od tod pa je šla pot na eni strani do izuma dinamoelektriškega stroja, ki je dal še le pravi polet moderni tehniki, pa drugi strani pa do pojavov razelektrenja v močno razredčenih plinih, ki so nam odprla pogled v tajinstveni svet materije in atomov. I*. Č. Dr. Just Bačar: Kaj povzroča bolezni ? «Bolezni ne napadajo ljudi kakor blisk z neba; marveč so le posledica zločestih navad in grehov zoper naravo. Ce se poslednji prepogosto ponavljajo, planejo bolezni navidezno kar nagloma na dan.» Tako je učil že pred 2000 leti stari učenjak Hipokrat, tako učijo še dandanes vsi zdravniki. Bolniki pa vendar zatrjujejo, da je povod njihovi bolezni prehlajenje, mrzla pijača, naporno delo, strah i. t. d. Vsi ti povodi so navidezni in le zadnji vzrok bolezni. Primerjamo jih lahko eni sami kapljici, ki zadostuje, če kane v poln sod, da sod prekipi. Srečamo sicer tudi bolezni, katere izzove enkratni zunanji povod. Med te prištevamo opekline, rane, za-strupljenja, ugrize steklenih živali in strupenih kač, nalezenje trakulje in trihine z umazanimi jedmi in z ikrastim sirovim mesom. To pa so same izjeme; pravi vzrok bolezni, tudi nalezljvih, tiči v človeku samem. Kdor je obdarjen po naravi z močnimi prsmi in s krepkimi pljuči, kdor se giblje od mladega po svežem zraku in kdor redno globoko diha, temu delujejo pljuča v vseh svojih delih, tudi najmanjših. Takšnemu človeku ne prizadenejo bacili nikakšne škode in prelilajenje mu povzroča kvečjemu nedolžni prehodni naliod. Drugače je pri ljudeh, ki imajo že od rojstva šibka pljuča, ki se nagibajo li katarjem, in večinoma sedijo v zaprtih in zaduhlih prostorih, površno dihajo, delajo in spijo v prašnem in pokvarjenem zraku. V takšnih pljučih se zbira raznovrstna nesnaga, sluz maši tenke pljučne vejice in prah rani male pljučne mehurčke. Tako nastajajo tu in tam v pljučih mala vnetja. Če se pri sličnih razmerah močno nahladimo, se poraja obilo katarja, obstoječe vnetje se širi in se ne more hitro zazdraviti radi nezdravih razmer in opisanega načina življenja. Na teh mestih se najraje naselijo bacili. Sluz in razpadla tkanina jim nudi ugodne življenske pogoje. Bacili se množijo, razvijajo strupe in ogrožajo človeško telo. Pravi vzrok bolezni v tem slučaju so torej šibka pljuča in ne prelilajenje ali bacili. Mnogokrat naletimo na ljudi, ki so prav za prav zdravi, imajo pa že od mladosti slabo razvito mišičje, šibko srce in občutljiv želodec. Ti ljudje so že po svoji naravi šibkega telesnega sestava. Mladeniču takega telesnega sestava se lahko ulije kri ali celo zastane srce že ob neznatnem naporu pri hoji na srednje visoko goro. Neposredni povod je seveda hoja navkreber, pravi vzrok pa je njegov splošni šibki telesni sestav in sicer šibka pljuča in slabo razvito ožilje. Zdravo telo se samo brani škodljivih vplivov. Ta samoobramba pa je odjek notranjih sil, ki se nahajajo pri ljudeh krepkega in zdravega telesnega sestava. Če so notranje moči slabe in nezadostne, podleže telo kaj rado sovražnemu navalu. Ta pojav imenujemo bolezensko razpoloženje ali dispozicijo, ki je v premnogih slučajih pravi vzrok bolezni. Utrjeni ljudje ne trpijo nikake škode, tudi če se premočijo do kože; slabotneži pa dobijo takoj katar, pljučnico ali sklepni revmatizem. Rane se ne celijo pri dveh ljudeh enako. Eden ima «dobro», drugi «slabo» kri, pravi ljudstvo. Ravno tako se pri epidemijah nalezejo bolezni samo nekateri; na druge, ki niso bolezensko razpoloženi, pa nimajo bolezenske kali nikakega kvarnega vpliva. Šibki telesni sestav je po največkrat prirojen. Ako je bil oče pijanec ali pa je bil kateri izmed dedov težko bolan, omaguje zelo rada pri potomcih telesna odpornost. Taki potomci prinesejo kal bolezni s seboj na svet. Zato jim pravimo, da so dedno obremenjeni. Posebno ogrožajo potomstvo duševne in živčne bolezni, pijančevanje, sifila, močna bledica, protin in jetika. Ne smemo pa biti brezbrižni nasproti podedovani šibkosti, kakor da je naša usoda že zapečatena, ampak se moramo proti njej boriti. Z zdravo vzgojo in s pametnim načinom življenja lahko zatremo v mnogih slučajih vse podedovano bolezenskč razpoloženje. Nedavno mi je pripovedoval 83-letni zdravnik, da smatra za posebno srečo, da je podedoval po svojem očetu šibka pljuča. Radi tega je moral redno in trezno živeti in preživel je že davno vse svoje tovariše s krepkimi pljuči. Neredno življenje in slabe socialne razmere seveda še povečajo podedovano šibkost. Vsak dobi od narave svojo mero življenske moči; čim bolj ž njo štedi, tem dalj se vije nit njegovega življenja. V naravi ni slučajev; tu so le vzroki in dejstva. Nadaljni vzrok bolezni je neprimerna hrana. Glavni pogoj telesnega zdravja je, da se pravilno in zadostno hranimo. Želja po hrani in pijači je naravni nagon, kateremu moramo zadostiti, če nočemo škodovati lastnemu zdravju. Tudi preobilna in preveč enostranska hrana je škodljiva. Hrana mora biti mešana; najbolj zdrava je taka, ki sestoji iz moke, sočivja, zelenjave, sadja, mleka, sira, masti, krompirja in vode. Nekoliko-krat na teden, nikakor pa ne več kakor enkrat na dan, lahko uvrstimo med hrano tudi nekaj mesa. Premesnata hrana je neprimerna in napravlja kri preveč beljakovi-nasto in prenasičeno z beljakovinastimi odpadki. Na drugi strani pa nedostaja krvi apnenskih soli, ki vežejo iz beljakovine nastale kisline. Ta nesorazmerna krvna sestava tvori povod in razpoloženje za razne bolezni, kakor so protin, revmatične bolečine, bledica, debeluhost, sladkorna bolest in razni vročinski pojavi. V krvi raztopljene apnenske soli ali krvna alkalescenca predstavlja samoobrambo organizma, ki si jo pridobimo, če se branimo pb večini s sadjem, zelenjavo, sočivjem in mlekom. Vsem je prav dobro znano, da opojni strupi izpodkopujejo odpornost telesa. Alkohol in nikotin škodujeta možganom, srcu, jetrom in obistim, pripravljata pot nalezljivim boleznim in vplivata škodljivo na njih potek. Če se človek, ki je udan alkoholizmu, močno prehladi in zboli na pljučnici, ne zmore njegovo srce naporov, ki so potrebni, da se premaga ta bolezen. V veliki vročici se srčni udarci podvojijo in samo zdravo srce more z lahkoto kljubovati vsem tem naporom; po opojnih strupih ošibelo srce pa odpove v najbolj odločilnem trenotku. Bolnik je umrl za pljučnico, v resnici pa je postal žrtev opojnih strupov. Zelo pogosten vzrok bolezni je pomanjkanje svežega zraka. Ne smemo se čuditi, da je v prenapolnjenih stanovanjih velikih mest toliko pohabljencev in da sta bledica in slabokrvnost tako zelo razširjeni med šiviljami, prodajalkami in tovarniškimi delavci, ki prebijejo večji del svojega življenja v zaprtih prostorih in ki radi nezadostnega gibanja le površno dihajo. Brez posebne škode lahko stradamo nekaj dni, brez zraka pa ne moremo živeti niti nekaj minut. Za zdravje je nujno potrebno, da stalno vdihavamo kisik in izdihavamo ogijenčevo kislino. Ako se nahajamo dalj časa v zaprtih prostorih, se zrak vedno bolj redči na svoji oživljajoči moči t. j. kisiku ter se gosti z ogijenčevo kislino. Strah pred svežim zrakom je največja in najbolj opasna zmota ki je razširjena med ljudstvom. Ta zmota oropa ljudi najboljšega sredstva, ki jim služi za ohranitev zdravja, ta zmota zapeljuje bolnike in njihove domače, da zametavajo najboljše zdravilno sredstvo in da podaljšuje na ta način bolezen. Strah pred svežim zrakom se deduje od roda do roda in je najbolj težko premostljiva ovira pri delu zdravnikovem. In vendar je ravno sveži zrak najboljše sredstvo za utrjevanje telesa in pobijanje bolezni. Planimo torej iz zaprtih in zaduhlih prostorov! ven iz zakajenih gostilen in zamazanih kavaren! Odprimo okna, pojdimo v naravo in na gore, če hočemo zdravja! Slabo vplivajo na človekovo zdravje tudi strasti in duševno nerazpoložen j e. Pomislimo le na medsebojni vpliv med duševnim delovanjem ter delovanjem srca in prebavil. Od sramu zardimo in v zadregi prebledimo. Strah povzroča grižo. Globoka žalost, strast, jeza in nevoščljivost izpodjedajo telesno zdravje. Med jako starimi ljudmi ne dobimo nikdar zlobnih značajev, ker morajo taki že mladi na oni svet. Strasti je treba krotiti; pred nami morajo lebdeti čistejši cilji in smehu se ne smemo odvaditi. Streh pred boleznijo in smrtjo nam kvari dobro in zdravo razpoloženje. Bojazljivi ljudje se ob času epidemije prvi nalezejo bolezni. Taki ljudje živijo v stalnem strahu in bojazni, opazujejo venomer sami sebe, si preiskujejo vodo, tipajo žilo in vidijo v vsaki nedolžni telesni spremembi znake resnih bolezni. Zagrenijo si življenje. zorko Jelinčič: p0 Trnovskem gozdu. V tej zimi je bilo, ko sem se odpravil na pot. Na nebu so še sijale zvezde. Mrtvaško so odmevali koraki po tihotnih ulicah. Stresal me je mraz. Štirje tovariši so mi obljubili, da pojdejo z menoj: ni b,ilo niti enega. Torej bom sam. Nič ne de. Morda je celo bolje. Na potu proti Kron-berku srečujem okoličane. Zdi se mi, da hodim med stebri veličastnega mračnega templja. Na vzhodu je nebo nalahno zardelo. Pri cerkvici svete Trojice pred Kronberkom krenem z glavne ceste navkreber po potu, ki pelje po vzhodnem pobočju Svetega Gabrijela. V somraku spi blažena Vipavska. Na jugu jo varuje mračni zid kraške planote s svojim očetom Trsteljem. Rahla meglica, ki napol zakriva še usnulo dolino, je podobna prozorni gladini čarobnega jezera. Sv. Marko in brijski hrbet molita kot otoka iz jezera. Ogromni Čaven raste s svojimi boki na severovzhodu iz tega pohlevnega dolinskega sveta. Krvavozlata gorijola ga obdaja. Sij neba motno odseva v vijugasti Soči, ki tone v mrač-nosivi planjavi na jugozapadu. Kronberško polje se beli pod menoj s svežo zapalo slano. Pred skupino hiš visoko v Dambru je stalo nekaj kmečkih fantov v delovni obleki. Kmalu za menoj so začeli peti po klancu navzgor. Na malem pobrežju, tam, kjer postane klanec zložnejši, so se ustavili in se razgledovali. Še dolgo sem jih videl na istem mestu kot stebre, obrnjene proti vzhajajočemu solncu. Misli so mi uhajale v gomazeče mravljišče luči, v oblake dima in prahu. Proti večeru se vsujejo množice iz sivih zgradb v umazano, a bajno razsvetljeno glavno ulico. Leno se izprehajajo po nji, veseli svoje polikanosti, samo zato, da jih gledajo ljudje. V meni je nastalo vprašanje, ali je več vredna zavest, da ljudje občudujejo mojo polikanost, ali je večje vrednosti čuvstvovanje teh preprostih, slabo oblečenih ljudi, ki se zatapljajo v sijaj vzhajajočega solnca. Domislil sem se besed indijskega pesnika Rabindranatha Tagoreja: «Zato je Indija zbirala kraje bogočastja tam, kjer je bila v naravi le kaka posebna veličina in lepota, — tako da je njen duh mogel ubežati iz sveta ozkih potreb in si ustvariti svoje zatočišče v neskončnem. Indija je vedela, da kadar se s tvarnimi in duhovnimi ogradami nasilno oddaljimo od neizčrpnega življenja prirode, kadar postanemo samo ljudje in ne ljudje v vesoljstvu, poskušamo vse vrste umetnih metod, katerih vsaka prinaša brezkrajnih težkoč...» Mesta dobivajo za svojo bolehno prebivalstvo vedno večjih dotokov z dežele, tako v telesnem kot v duševnem pogledu. Ljudi preveč mikajo Rdeči Rob med Tolminom (gledamo iznad planine Dobranjščice.) velika mestna mravljišča, tiste pobarvane in polikane marijonete cestnih tlakov. Dobro je to, da žive podeželski ljudje, četudi so duševno zaprti proti naravi, telesno vendarle sredi nje in se v tem oziru ne morejo ograditi pred njo kakor meščani. Nad Podpečjo, tam, kjer steza doseže cesto, je posijalo prvo solnce. Oster veter je žvižgal v obraz in rezal v ušesa. Razgled se je odprl preko Krasa na morje in na zapadu na zasnežene planine. V Trnovem sem se zadržal eno uro, nato sem pospešil korake. Iz Nemcev na Mrzovec mi je bila pot že znana, zato sem hotel preiti pot naravnost iz Trnovega na vrh. Za zadnjo hišo krene kolovoz s ceste proti gozdu in v smeri proti Mrzovcu. Tako vsaj so mi povedali. Moj «kolovoz» je nehal že v valoviti planjavi pred gozdom, pokriti z borno suho travico, ki jo je posipalo na vsak korak ostro kraško kamenje; vmes so se čeperili trnjevi in leskovi grmiči. Pred menoj, na severu in vzhodu, mi je zapirala obzorje nepregledna mračna plast Trnovskega gozda, črnozelene kope vrhov, vsaka višja, čimbolj se je umaknila proti severu v ozadje, so se dvigale iz tega temnega vesoljstva. Zadnji vidni, najvišji vrh, kjer je med brezlistnim drevjem svetil sneg — je bil moj prvi cilj, Mrzovec. Obžaloval sem, da nisem vzel s seboj kompasa, — pošteno bi ga bil rabil. No, upal sem, da jo bom vseeno srečno izvozil, držeč se trdno smeri, ki sem jo ubral, ko sem še videl in ločil Mrzovec od drugih vrhov. Tudi sem se zanašal, da mi orientacija v zimskem gozdu, ki je zgubil svojo zeleno listnato odejo, ne bo pretežka. Vtonil sem v skrivnostno tišino gozda. Brezmejna samota me je objela od vseh strani. Sam, čisto sam... Tako sam, da bi me čudno spreletelo, če bi zagledal človeka v tem svetišču. Morda bi mi zamogel zbuditi komaj rahlo senco v duši in bi šel mimo njega kakor mimo trhlega štora ob robu gozdne kotanje. Redke, ogromne bukve, s svojimi blestečimi, ravnimi debli, so prepuščale pogledu prosto pot po valoviti planjavi v skrivnostne prostore gozda. Stebrovje svetišča... Prišel mi je zopet na misel Tagore, ki pravi dobesedno: «Prvi naval v Indijo je bil enak navalu evropskih naseljencev v Ameriko. Tudi oni so prišli v spor z ogromnimi gozdovi in v hudo borbo z urojenci. Ali ta borba med človekom in človekom ter med človekom in prirodo je trajala do konca; nikoli niso prišli do pomirjanja. V Indiji so postale šume, ki so bile bivališče barbarov, — svetišča modrijanov. V Ameriki te velike, žive katedrale niso imele globljega pomena za človeka. Donesle so mu bogastvo in moč, morda so ga tudi kdaj razveselile s svojo lepoto ter obogatile dušo kakega pesnika. Nikdar niso dosegle svetih vezi s srci ljudi, kakor v krajih velikega duhovnega pomirjenja, kjer se človeška duša sestaja z dušo sveta.» Naglo mi je med hojo po gozdu potekal čas. Ko sem prilezel na vrh, sem ugotovil, da sem bil zgrešil pravi vrli. Prišel sem na Črni vrh, jugovzhodno od Mrzovca. Tudi drugi vrh še ni bil pravi. Sneg mi je hrustal pod nogami. Skale in ogromna, napol strohnela debla jelk, zlomljenih v kaki viharni noči, so mi ovirale pot. Vrh Mrzovca (1406 m) je precejšnja ravnica poraščena z bujno travo — tedaj večinoma pod snegom — in redkimi drevesi. Ravnico obdaja gozd krog in krog, le semintje propušča tesen razgled. Na robu ravnice so ostanki lesenega razglednega stolpa izza dni vojne. Zlezel sem kake štiri metre visoko nanj, izravnal nekaj prečnih drogov ter preiskusil trdnost že močno nagnitega lesa. Še je držalo. Toplo solnce me je obsijalo. Ogromen razgled se je odprl na vse strani sveta. Zdi se mi, da sploh nimamo v svoji domovinici lepšega, bolj raznolikega. razgleda. Na severu in zapadu blišče v osolnčenem snegu naše Julijske Alpe s Črno prstjo, Krnom in Kaninom; nadaljuje jih zid Karn-skih alp, tja v sinjo daljavo Dolomitov, v globino proti severu kipe vrhovi. Visokih Tur. Na severovzhodu pa se hele razvlečeni hrbti Karavank in kopičasti vrhovi Kamniških planin. — Na jugu in jugozapadu tone pogled v modričasti mrč Vipavske in Furlanske nižine, ki se preliva v kovinasto bleščečo ploskev morja od Gradeža in Pirana in tja do Kvarnera. — Vse naokrog leži vesoljni Trnovski gozd, ki na vzhodu prehaja v mračni Nanos in Notranjsko medgorje, na severovzhodu pa v črnovško-trebušansko-cerkljanske vrhe — tja do ljubljanskega barja in Krima. Res je, da Mrzo-vec nudi v prvi vrsti razgled v srednje visoko gorovje in da tvorijo visoke planine, ravnina in morje le nekako bolj povdarjeno ozadje. Vendar pa se raztezajo visoke planine tako blizu in v takem obsegu, da tvorijo razgledu z Mrzovca drugi bistven sestavni del, ravnina pa tretji. Morje je preoddaljeno, da bi tvorilo več kot drugovrstni sestavni del razgleda. (Konec prih.) Železnica, avtomobil in zrakoplov v Ameriki. Razvoj prometnih sredstev v Ameriki kaže, da izda prebivalstvo vsako leto več za avtomobile in vsako leto manj za železnice. Število onih, ki potujejo v avtomobilih namesto po železnici in ki dajo prevažati svoje hlago rajši s tovornimi avtomobili nego po železnici, postaja od leta do leta večje. V zadnjih petih letih so se znižali izdatki ameriškega prebivalstva za železniški prevoz, tako glede osebnega kakor glede blagovnega prometa, za približno 1 milijardo dolarjev, dočim se je izdatek za avtomobilih promet v istem času dvignil za štiri milijarde dolarjev. Ameriški železniški strokovni list «The Raibray age» (doba železnice) omenja, da je še pred'petimi leti izdalo občinstvo več za železniški prevoz nego za avtomobil ni, danes je razmerje obratno. Leta 1925. ,je stal železniški prevoz vsako družino 150 dolarjev, avtomobilni prevoz pa 264 dolarjev. Leta 1920. je plačalo ameriško občinstvo za železniški prevoz okoli 7140 milijonov dolarjev, predlanskim samo še 61.87 milijonov dolarjev in pol. — To je pa samo obrat in niso vračunjeni tudi stroški za nabavo novih avtomobilov. — Leta 1925. je pa izdalo občinstvo za avtomobilni promet 10 in pol milijarde dolarjev, torej za okroglo 4 milijarde več nego leta 1920. Vrhu tega iso izdali predlansko leta za nakup novih avtomobilov in novega orodja okoli 3750 milijonov dolarjev; zraven pride še 1 milijarda za zgradbo in popravo cest, in ta znesek moramo posredno ali neposredno računiti k izdatkom za avtomobilni prevoz. V Zjedinjenih državah je okoli 40 milijonov družin. Ob skupnih dohodkih železnic v znesku 6187 milijonov dolarjev je prišel na eno družino izdatek 150 dolarjev; in ker so izdale železnice leta 1925. za gradbo ter investicije 754 milijonov dolarjev, pride na eno družino okoli 19 dolarjev. V avtom obilnem prevozu je prišlo na eno družino 264 dolarjev, vrhu tega 94 dolarjev za nabavo novih avtomobilov in 25 dolarjev za gradbo in popravo cest. * * * V Severni Ameriki so pri vseli večjih podjetjih posebni oddelki, ki nimajo drugega dela, razen da premišljujejo, na kakšen način bi sedanji tehnični napredek razširili z novimi iznajdbami. Avtomobilizem je v Zedinjenih državah na takšni stopnji, da so tehniki prepričani, da s sedanjimi sredstvi v doglednem času ne bo mogoče izdelati boljših avto-, mobilov, nego jih imajo sedaj. Ameriški avtomobilih trg je prenasičen, ameriške avtoinobilne tovarne si prizadevajo, da dobijo na evropskem trgu novih kupcev. V podobnem položaju so ameriške železniške družbe. Zedinjene države so preprežene z železniškim omrežjem, ki je last nekaterih velikih zasebnih družb; te družbe na vse načine konkurirajo med seboj. V letih pred vojno so skušale druga drugo prekositi s hitrostnimi rekordi, vlaki so dosegli hitrost, ki jim nismo bili kos v Evropi, tudi na najhitrejših progah ne. Napredek zrakoplovstva med vojno in po vojni je pa železniške družbe prisilil, da so obrnile svojo pozornost drugam. S hitrostnimi rekordi ameriškemu trgovcu niso več imponirale, odkar so aviatiani velikani prehiteli brzovlak za tretjino ali polovico njegovega voznega časa. Zrakoplovi so postali nevarni železnicam, to nevarnost so morali na vsak način odstraniti. Proti zrakoplovih so mogli nastopiti samo z dokazom udobnosti potovanja. Sicer velja v Ameriki izrek: «Čas je zlato», a ameriške železniške družbe nag lasajo v svojih propagandnih letakih in brošurah, da so ure, ki jih prebije trgovec na trgovskem potovanju v zrakoplovu, zanj izgubljene; kajti trgovcu, ki se mudi, je nemogoče, da bi v kabini zrakoplova pri neprestanem tresenju in ropotu vetrnice narekoval pisma, proučeval spise ali pa kaj resnega bral. Železniške družbe so si nabavile v velikem številu nove vozove, ki nudijo potovalcu kot odškodnino za daljša potovanja prijetnost in udobnost, ki je v resnici popolna. Veliki brzovlaki imajo ves komfort velikih prekmorskih parnikov. Pensyivania Railawy Company si je dala napraviti nove Pultonanave vozbve, ki pomenijo rekord udobnosti na potovanju. V vsakem vlaku je brivnica in česalnica z moško in žensko postrežbo, nadalje popolne naprave za kopel vseh vrst, vse v belem mramorju. Trgovec dobi v vlaku tipkarice, ki vse njegovo dopisovanje med vožnjo vestno opravijo. V vsakem vlaku je telefon, ki s pomočjo brezžične naprave vsak čas lahko dobi zvezo s