VOCACIONES MISIONERAS "llluminare”, diciembre 1969 — Continuaciön — Por MANUEL DE UNCITi La intencion de este iconodastismo no podla ser mas sana. Ta! vez, tampoco, mas irreal. Es cierto que no se precisa madera de heroe para ser misionero o misionera. Cierto Io es tambien que en numerosos puestos de misidn la vida del misionero no tie-r.e nada que envidiar, en cuanfo a modernizacion de la exisfencia y confort relaiivo de tenor do vida, a la que la inmensa mayoria de los misioneros y misioneras tiene que actuar en un ambiente de franco subdesarrollo. Resulta paradöjico que, mientras nuestras revistas y demas publicaciones abundan en datos y cifras, relato de situaciones de injusticia, pobreza, miseria, esclavitud, etc., cuando queremos ofrecer una "vision" del Tercer Mundo, este encuadramiento desa- parezca de nuestra atencion a la hora de presentar la vida de los misioneros. . . HOMBRES DEL TERCER MUNDO La vordad es muy otra. Los misioneros, salvo les excepciones de los que desarrollan su actividad en grandes ciudades y en apostolados especializados de tipo intelectual, viven muy a fondo y muy intimamente todas las conyunturas de pobreza y miseria de los pueblos y comunidc des a los que sirven. La habitaeiön. el alimento, las enferme-dades, las faltas de vias de comunicacičn, el aislamiento, la falta de luz, de numerosos pueblos de los paises subdesarrollados, afectan muy de cerca al modo de vivir de los misioneros. El dato es mas que evidente para quienes han tenido ocasiön de conocer de cerca ccmo se desenvuelve la existencia de los misioneros y misioneras en Asia y Africa y en las grandes regiones infradesarrolladas de muchas naciones hispanoamerica-nas. Lo mas penoso de un pa is subdesarrollado no es, sin duda, este rebajamiento de las condiciones materiales de vida, sino Io que podriamos llamar el “subdesarrollo mental'', esa atoma, ese conformismo, esa falta de iniciativa y empuje para vislumbrar otras posibilidades y otro tenor de existencia, mäs digno del hombre y sobre todo, mas propulsor de potencias y energias,- pero, para el hombre que ha crecido y se ha educado en determinado nivel de desarrollo y ha comprobado las posibilidades de todo tipo que el desarrollo aporta, £no le resultarä tiemendamente dramätico y descorazonador el hecho de que la falta de desarrollo de las comunidades a las que se consagra le estä piivando, dia tras dia, de las aportaciones que el desarrollo comporta? Enhorabuena el no hacer de čada misionero un tipo de heroe excepcional y singulär, inaccesible para la mayoria de los jovenes de nuestra cultura; pero tampoco podemos ser tan ingenuos e ignorantes como para imaginarnos que la existencia de un misionero, en pleno mundo subdesarrollado, se diferencia mucho del modo de vivir de las comunidades a las que sirve. LA VISION DE PAULO VI Hama fuertemente la atencičn el que Paulo VI, en las mil diversas ocasiones en que ha hablado de los misioneros, haya utilizado con referencia a la vida de estos, palabras y adjetivos que muchos, superficialmente, calificariamos de romänticos y triun-falistas. Sin ir mas lejo^, ahi esta el comentario que el Papa ha consagrado a los misioneros y misioneras en la jornada del DO M UNO ultimo. “Los misioneros han osado, por el Evangelio, inten ar las empresas mas diflciles, penetrar donde nadie llega, hablar lenguas imposibles sir comprenderlas y sin ser conv-prendidas, dar sin recibi<\ correr riesgos sin temer, mendigar sin enrojecerse, sembrar sin recoger, morir sin terminar su obra, cansados, solos, inmolando las nostalgias, supervi-viente< al unico e invencible amor de CiTsto viviente en su Iglesia. Han tenido e! gran valor He dar todo y de entregarse a si mismos, de dejar todas las cosas propias y queridas para es'ar libres y vinculados a aquello que vale por todas las demas cosas: el amor a Cristo y por Cristo a los hombres, deseubiertos como he.Ananos.” (sigue.) OSAMLJENI Težek je občutek osamljenosti. 2e Grki so rekli: Gorje samemu! Dvakrat težko je, če kdo zapusti vse, se poda na misijonsko delo in mora v sebi napraviti težko operacijo, ko se prilagaja novemu narodu in novi omiki. Ustvari si novo domovino, v njej živi in zaživi. Delo samo ga obda s tolikšno silo, da ni časa za dolgčas. A vendar je občutek osamljenosti prav možen. Ne toliko tisti občutek, ki ga je deležen vsakdo, ki je sam ostal „zaradi božjega kraljestva“, ki se je odpovedal družini, da postane duhovni oče ali duhovna mati tisočem drugih. Težji je včasih občutek osamljenosti v zavesti, da se rojaki, znanci in prijatelji zanj ne zanimajo. Ko se misijonar poslavlja od doma, ko prihaja na obisk, takrat je vse krog njega. Deležen je pozornosti, občudovanja, obljub. A odhaja dostikrat z utvaro, če meni, da bo tako ostalo. Leta minevajo in skoraj pride čas, ko more stara prijateljstva buditi le še s krepkimi pismi. Odšel je v upanju, da ga bo zaledje prijateljev in znancev podpiralo ves čas misijonskega delovanja. Pa z bridkostjo ugotavlja, kako drug za drugim nanj in na njegovo delo pozabljajo. Ta pojav je človeško razumljiv in celo opravičljiv. Ni pa mogoče opravičiti našega krščanstva, ki mora biti v bistvu misijonsko. In če nekdo ni Imel poklica, da se osebno da misijonskemu delu, ali pa niti v zaledju ni pritegnjen v misijonska podjetja, s tem še ni opravičen. Božje ljudstvo v celoti nosi odgovornost, zato nosi odgovornost vsak posameznik. In če smo za kaj odgovorni, smo odgovorni za naše misijonarje. Nje ne smemo pustiti osamljene. Morda se med nami nekaj prebuja. Ko Cerkev doživlja prav v misijonskih poklicih toliko porazov, se pri nas število iz leta v leto veča. Prebudili smo se iz prisiljene okostenelosti. Nekoč so slovenski jezuitje začeli veliko misijonsko delo v Indiji; danes so nič manjše začeli v Zambiji. Sele začetek je, a kakšen sijajen začetek in cela vrsta bodočih misijonarjev se pripravlja, da prihiti na pomoč. Slovenski lazaristi so sanjali o kitajskem misijonu in ga že dosegli. Vse je utonilo v rdeči poplavi. Zaživel pa je Madagaskar in tudi tu začetki pričajo, da je stvar resna. Prav tako se pripravljajo mnogi na ta svoj misijon. Se več. Zgodilo se je nekaj posebnega: od Barage in Knobleharja sem nismo imeli misijonarjev iz vrst škofijskih duhovnikov. Pokoncilski duh pa je prevzel slovenske škofe; in ti si ne štejejo samo v dolžnost, ali celo le da bi pred Cerkvijo pokazali lep obraz, marveč si štejejo v čast, da so že dali dva duhovnika v misijone: enega ljubljanska, drugega pa koprska škofija. Čakamo še na mariborsko. Odpirajo se nova obzorja. Roko v roki so pričeli lepo delo lazaristi in svetni duhovniki na malgaških tleh, kjer je vse šele v začetkih. Frančiškani so imeli častitljive staroste. Vsi so pomrli, sen kitajskega misijona je ostal le sen. A vse kaže, da misijonski duh ni izginil iz vrst slovenskih Frančiškovih sinov. Pričakujemo, da bo o. Delčnjaku OFM sledil nov frančiškanski slovenski misijonar. Naj naštejemo salezijance, ki sicer niso nikdar imeli v načrtu lastnega slovenskega misijona, a so vseskozi pokazali veliko misijonsko gorečnost; sinove Presv. Srca; toliko ženskih redov, k! množe svoje število, ne le usmiljenke in uršulinke, ki so v zadnjih letih pokazale največ zagona; in k temu še čisto novo delo: laične misijonarje, ki so že na terenu, ki se pripravljajo, pa tiste, ki jih še iščemo. Novi poklici bude novega duha v nas samih. Krog sodelavcev v zaledju se veča, ker misijonarji iz tako različnih srenj zajemajo vedno večji krog znancev in prijateljev. Danes je prav gotovo važno, da vse te akcije podpremo. Novi misijoni, za katere so skrb prevzeli slovenski misijonarji; čisto novo podjetje slovenskih laičnih misijonarjev; sodelovanje domovine in tujine, zavest odgovornosti redovnih družb in škofij, vse to budi narod v domovini in zunaj domovine v zavest: misijonsko delo ni več hobby nekaterih, ampak naša skupna stvar, naša skupna odgovornost. Kakor hitro bomo pometli z ostanki romantičnega gledanja na misijonsko delo, bomo res doživeli, kar žele koncilski očetje: prešli bomo v prepričanje, da so vsa ta misijonska podjetja naša last, naše breme, naša odgovornost in naš ponos. Tedaj misijonarji ne bodo osamljeni, ker bo v njih ne samo občutje, ampak tudi dokaz, da z njimi živi in dela ves narod. F. S. Slovenski misijonarji na Madagaskarju bi potrebovali: gradbenika, mizarja in agronoma. Zelo bi jim prav prišel zdravnik. Kdor bi se zanimal, naj se oglasi naravnost na Madagaskar ali na uredništvo Katoliških misijonov. Nujni pogoji: zdravje, strokovna usposobljenost, čisti namen, vsaj pasivno znanje francoščine za intelektualce, obveza vsaj za nekaj let. PRI KARIJANCIH Piše s. Frančiška Novak OSU, Tajska Karijanska deklica Risala s. Ksaverija Pirc OSU Ko sem se vrnila v Regina Coeli, so me sorestrc spraševale, kam na m er ja m zdaj. Ena od njih,, ki je bila namenjena v hribe na Suthep, me je vabila s seboj, pa sem dejala, da so me povabili v 68 km oddaljeni misijon Mae Phon za 4. april. Španske misijonarke P res v. Srca imajo tam zavod Marina, s preprosto tehniško šolo v Ciengmaju; v Mae Phou pomagajo pri misijonarjenju med gorjanskimi primitivci Kai ijanci, kjer je misijon pred 15 leti ustanovil francoski pater Segui-notte. Dela med gorjanci je bil misijonar vajen še iz časa svojega misijonar jen ja po Južni Kitajski. Ko pa mu je 1951. tam zmanjkalo tal je zašel med Karijance v Mae Phon; ti so ga prav hvaležno sprejeli na svojo srečo in korist. V 58 km oddaljeni Čomtong sva se s špansko sestro, ki se je vračala na svojo postojanko, in z nekim tajskim dekletom, odpeljali z avtomobilom. Tam nas je pričakoval karijanski vodnik za 10 km dolgo peš-hojo čez liževa polja v hribe Spotoma smo obiskali sel išče ozdravljenih gobavcev, za katere skrbi misijonar iz Čomtonga in španske sestre. Moški delajo na riževih poljih, žene se ukvarjajo s svilopnejo, otroci pa seveda s šolo in z ročnim delom. Jutro je bilo oblačno, pot v suhi dobi kar dobra, dasi ozka, in opoldne smo bile že na misijonski naselbini Mae Phon. Lesena cerkvica na sredi, ob njej lesena hiša za gojence in hišica za misijonarje; na drugi strani na vrhu hiša za sestre in njihovih 70 karijanskih gojenk, lopa-obednica za dečke in deklice, lopa-kuhinja s tremi ognjišči za tri velikanske lonce: eden je za riž, dva za zelenjavo; to je vse; v bližini kar lepa lesena šola za nad 200 otrok, pa še ni dosti prostora za vse. Sobota popoldne. Misijonar je šel spovedovat, medtem ko nam je njegov katehist razkazal njegov prelepi vrt. Suha doba je zdaj; riž tu zdaj 11 e naste, pač pa zelenjava, tudi kava, koruza, sončnice, ob hiši celo vinska trta. Gojenci in gojenke so bili ravno pri delu; zalivali so, kopali in brskali kot za stavo. Čudila sem se, kako marljiivi so, pa sem potem zvedela, da delajo ha vrtu samo po dve uri vsak dan: eno uro dopoldne in eno popoldne. Ves drugi čas je za učenje, kajti vera in prosveta sta misijonarjeva največja ideala. Vsi ti gojenci, ki so tu docela brezplačno, pridejo tudi iz nad 100 km oddaljenih gora, po cele dneve peš; drugega prometnega sredstva ni; ga tudi rabiti ni mogoče, ker ni cest. . . Prav ubožni so in ni mogoče, da bi za svoje šolanje kaj plačali. Karijanščina je docela različna od tajščine. Ni pa. tako težka. Misijonar jim je sestavil pismenke z latinskimi črkami z naglasi. V šoli jih uči tudi tajsko, računanja, pa še nekaj drugih predmetov, zadosti za prve tri razrede osnovnice; predvsem pa seveda katekizem. Skoraj vsi učenci so krščeni. Vlada te šole ne prizna, pa tudi zanima se zanjo ne. Rajši bi, da bi se gorjanci naučili le tajščine. Misijonar pa dobro čuti, kako je domača karijanščina za vero in bogoslužje nujno potrebna; pa tudi za napredek teh gojencev. Bogoslužni obredi so vsi v karijanščini; svetopisemska berila, pesmi, hvalnice zelo lepo pojo, večkrat celo v kari-janskih napevih. Šolsko leto je deljeno na dve polletji po štiri mesece vsako; med obema polletjema so dvakratne počitnice po dva meseca, ko gredo otroci peš domov čez gore, kar je sicer težko, a misijonar meni, da je stik z demom za te otroke izredno važen, sicer se svojim domačim preveč odtuje, kar pa pozneje škodi. Karijanci so navajeni na dva obroka hrane vsak dan. Ko ni več starega riža, mladi pa še ni dozorel,, so hvaležni tudi za en obrok; večkrat pa tudi stradajo. 150 misijonarjevih gojencev ima prvi obed zjutraj po maši, ki se je vsi udeleže: gorski riž, nekoliko drobnejši od navadnega, pa zelenjava z vrta. Drugi obed, ob Stilih popoldne, je prvemu sličen. Da jih vidite, kako jim gre v slast! O kakšnih začimbah še govora ni, saj jim niso potrebne! Kako lepo se zadrže pri obedu: jedo z rokami, na nizkih lesenih klopicah. Kadar pride kdo v obisk, prinese seveda sladkorčke; so jim strašansko všeč, a se zanje ne stepejo. Nisem še videla tako discipliniranih otrok, kot so ti nepokvarjeni gorjanci. Tihe, ljubeznive,, skromne narave: zdi se, da jim krščanstvo prija kot nekaj,, kar je bilo njihova dediščina od zmeraj, človeška duša je res po naravi krščanska! Še posebno pa v teh razmerah. Dečki in deklice, 6 do 14 let, so skupaj v cerkvi in v obednici; drugače imajo malo stikov. Tako je tu v navadi. Dečki so podobni Tajcem, le velike, ohlapne rdeče srajce jih ločijo od njih. Deklice (tudi vsa neporočena karijanska dekleta) pa nosijo dolge, platnene hodnične halje z drobnim rdečim okrasjem: to je vse. Platno same tko. Ko so bose skakljale po planini, sem se živo domislila božičnih angelcev pri naših igrah; res lep pogled na 70 takšnih angelcev! Za deklice skrbe — oskrba je res kar se da preprosta — dve španski misijonski sestri in štiri domače karijanske sestre katehistinje. Na karijanskem bogoslužju Mac Phon, kakih 70 km zahodno od Čijen-gmaja na Belo nedeljo 1970: s. Frančiška Novak OSU med španskima sestrama. Z njimi so prvoobhajanke in ostale karijanske gojenke. KARDANSKO BOGOSLUŽJE Bogoslužje bele nedelje — gotovo je vsako' nedeljo tako — je bilo ganljivo, misijonsko ganljivo, da rečem. Prva maša je bila ob pol sedmih za „velike ljudi“. Otroci so prišli v cerkev le k jutranji molitvi, kot truma vojakov, nato pa odšli. „Veliki ljudje“, zvečine mladi, zreli in nekaj priletnih mož na desni, kleče ali na tleh sede; na drugi strani pa toliko ali več poročenih žena in ženic, majhnih, drobnih, ljubeznivih. Njihovo oblačilo je mnogo manj preprosto kot pri neporočenih: posebno krilo jim seže skoraj do tal, hlače, bluza z rokavi še posebej, še pekšen suknjič; na glavi večkrat kar umazan kos včasih belega platna namesto pajčolana, če ne pa vsaj krog glave ovita brisača, na ramah spuščena. Cez pleča so žene prevezane s širokim, močnim rdečim pasom; v pasu pa spredaj, zadaj ali ob strani — najmanjši otrok... Ti otroški obrazi so tako ljubki,, tako polni, saj misijonar skrbi, da zaradi lenobe ne stradajo, marveč da družine prav svoje otroke žive. Maša je bila v kari-janščini, z lepim petjem; menda so vsi pristopili k obhajilu, možje in žene z otroki za pasom. . . Druga maša za mladino, s prvim obhajilom sedmih dečkov in štirih deklic, je bila ob devetih. To pot smo Slavo in Vero peli po latinsko v gregorjanskem koralnem napevu, lepo peli. Druge mašne dele pa v karijan-ščini. Po povzdigovanju je misijonar sam začel po karijansko „Skrivnost vere. . . “ in so odgovorili spet v kardanskem napevu: „Kristus je umrl. . . Kristus bo prišel v slavi!“ Morda je tolikšno vero težko najti v najlepših bazilikah sveta! Moj Gospod in moj Bog! Kako je tvoje ime poveličano po vsej zemlji! Ti preprosti gorjanci te slave kot najbolje znajo in morejo, kakor so jih pač naučili tvoji navdušeni blagovestniki. Pridi k nam tvoje kraljestvo!... PREPROSTO, A VEDRO ŽIVLJENJE Po maši sem šla s špansko sestro 'na obisk v karijansko vas: ob vznožju cerkve in krog iti krog na deset in deset bambusovih kolib na koleh; pod slamnato streho edina „soba". Na sredi je prostor za ognjišče, kjer kuhajo riž in zelenjavo,, pa seveda kurijo, kadar je mraz; zdi se, da jih dim ne moti. Nad ognjiščem je bambusov podstavek za lonec in skleda za vso družinsko kuhinjo. Ob ognjišču pa prostor za počitek: na eni strani za očeta in mater, na drugi za otroke. Edina posteljnina je slamnata rogoznica, ki jo zjutraj zvijejo in postavijo v kot. Drugega pohištva v preprostih karijanskih kolibah ni. Na slamnati steni včasih kaka nabožna podoba, pa tudi fotografija, misijonarjev dar. Pod to „hišo“ je privezan med koli črn prašič z dolgo glavo, koklja s piščeti se sprehaja skoraj pred sleherno hišo, morda tudi pes. To je že vse. Misijonar ima seveda mnogo več kokoši, tudi kunce, za svoje gojence in gojenke, zraven pa na drevesu še dve opici. Drugih domačih živali nisem videla. A Karijanci se zde srečni in zadovoljni, prijazni, zaupni. Umazani pa niso. Vode je„ hvala Bogu, v Mai Phon zadosti tudi v suhi dobi iz studencev, ki jih je pater „kanaliziral“, da je zdaj voda vsem v prid. Pred sestrsko hišo je kar cel „slap“; nižje doli teče potok, kamor sc hodijo v suhi dobi kopat. Karijanci dobro vedo, da misijonar in sestre zahtevajo snago in red; tako so si le zadobili nekaj dobrih navad. . . Popoldne po rožnem vencu in po blagoslovu v cerkvi, kamor so spet prišli polnoštevilno, je bil blagoslov nove karijanske hiše. Vsa vas sc je zbrala, tudi vsi gojenci, pod novo kolibo iz bambusa in slame, ki se je zdela tako sveža v primeri z drugimi. Misijonar z blagoslovljeno vodo je stal pred vhodom s katehistom, za njima lastnik hiše, njega dni kadilec opija; zraven njegova že priletna žena, dorasla hči z žup-ljani in z nami vsemi spodaj na bregu. Kako lep prizor! Večer je še bil, ko smo se vračali. Gojenci so šli k igri, namesto večerje, ki je nimajo. Misijonar pa je šel v „dvorano“ pod deško spalnico pripravljat kino za svoje učence. Dobrotniki so mu kupili električni motor. Tako ima misijon, vas ne, po nekaj ur vsak večer, če ne pa vsaj ob sobotah in nedeljah električno luč in — kino za otroke. S. Novak OSU s karijanskimi gojenkami in gojenci po obedu. Supa v ozadju je njihova obednica. S španskima sosestrama sem se sprehajala po planoti pod prečudovitim, kar nizkim gorskim zvezdnim nebom še pozno v noč. Slednjič so priskakljale gojenke v belih haljah: iz kina so prišle, vesele in nasmejane. V nekaj trenutkih so bile že iztegnjene po slamnatih rogoznicah: kar utonile so pod svojimi preprostimi odejami... PRELEPO, A TUDI TEŽAVNO MISIJONSKO DELO Kako lepo in hvaležno je takšno misijonsko delo, bi se komu zdelo. In misijonarju sem iz srca čestitala: nobeden od teh ljudi bi brez njega ne bil kristjan. In krščansko življenje na tem misijonu je pristno in žlahtno, kot življenje prvih kristjanov. Res zavidanja vredno delo za božje kraljestvo! Pa je misijonar potožil, da je breme, ki si ga je naložil, včasih zelo težko: ne samo samota in oddaljenost od sveta, zraven še primitivnost, ne; predvsem ga teže finance! Brž sem mu obljubila, da bom, če mu že sama ne morem kako pomagati, vsaj za pomoč prosila za ta njegov čudoviti misijon. Nad 150 gojencev je tam po osem mescev na leto docela brezplačno; pa naj sta njihovo šolanje in Vzgoja Še tako preprosta, šala to ni! Zraven pa še skrb za toliko družin, ki jih je stalno treba voditi in podpirati. 25 dolarjev bi misijonar rad imel za vsako polletje za vsakega gojenca ali gojenko, tako bi malo bolje shajal. Dobrotniku bo za spomin poslal fotografijo njegovega oskrbovanca, zraven mu pa obljubi še posebne molitve. Ti fantje in dekleta se potem vrnejo v svoje hribovske vasi, utrjeni v krščanskem življenju milosti; pa tudi razumsko in praktično zadosti usposobljeni za življenje in za zahteve, ki jim jih nalaga v karijanskih vaseh v gorah. Če pa je kdo od teh otrok kaj bolj nadarjen, ga misijonar, spet s pomočjo dobrotnikov — tak dobrotnik je prav lahko vsakdo od vas! — pošlje v Čieng-maj v četrti razred osnovnice ali pa še dlje. Tudi na duhovniške in redovniške poklice upa misijonar. Ima že nekaj domačih karijanskih sestra, katehistinj in nekaj katehistov, ki mu pri delu pomagajo, posebej pa še pri prevodih v karijanščino. Za vse to pa je treba navdušenih in požrtvovalnih dobrotnikov, Ici naj z molitvijo, z žrtvami in z denarjem pomagajo pri tem pristnem misijonskem delu, tako v duhu pokoncilske Cerkve, kot v duhu zahtev, ki so orisane v svetega očeta Populorum progressio. Ko sem se v jutru 6. aprila, na praznik Marijinega oznanjenja in učlovečenja Božje Besede vračala s tajskim dekletom in karijanskim vodnikom po gorskih stezah in čez riževa polja, sem razmišljala o skrivnosti jutranje liturgije med Karijanci v preprosti leseni kapeli: Božji Sin se je spet učlovečil, tudi v karijanskih gorah. Marija mu je spet mati v srcih teh gorjancev in nas vseh. Naj tam raste do svoje polnosti I „Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi...“ Marijina naloga je nositi Gospoda s seboj: „Gospod je s teboj“... kot tudi ka-rijanske matere vedno nosijo svoje otročiče s seboj. Nositi Gospoda drugim za druge, na obisk in za vedno — to je naloga zavednega kristjana, še posebno misijonarja, misijonarke. Vračala sem se z obiska, pa se je zdelo, da je imel ta obisk vse globlji pomen. . . po sadovih, upam, zame in za vas vse. Kako rada bi, dragi rojaki po vsem svetu, z vami delila te sadove: sama sem tako slabotna in nezmožna. Iskren Bog povrni že vnaprej! Pridi k nam in tudi v lepe gore Karijancev — božje kraljestvo! fSvojo pomoč za Karijance naslavljajte na: P. Segumotte Catho-lic Mission, Chiengmai, Thailand.) Lepo prosimo vse naročnike, ki še niso plačali naročnine, morda še za leto 1969 in nazaj ne, da to store; s tem nam bodo prihranili delo pošiljanja opominov. PRELEPO MISIJONSKO DELO ZA VZGOJO DOMAČE DUHOVŠČINE KONVERTIT SILVESTER SULWE NOVOMAŠNIK POROČA KAREL WOLBANG CM ZDRUŽENE DRŽAVE Sredi oktobra 1964 se je odločila za podpiranje domačega bogoslovca dobrotnica iz tržaške Marijine družbe (Via Riisorta). Po sodelavki misijonske znamkarske akcije gdč. Mariji Hlad je gospa sklenila žrtvovati skozi pet let po 100 tisoč lir, kar je bilo takrat okrog 150 dolarjev, običajen dar za enoletno vzdrževanje. Ker pa kandidat v petih letih ni skončal študija, je dodala še za šesto leto in poslala 120 tisoč lir kot zadnji obrok. Kljub vsemu sem trdno odločen nadaljevati... Svoji dobrotnici se je Silvester predstavil s pismom 21. marca 1965 iz velikega semenišča Sv. Tomaža Akvinca v Nairobi ju„ v Keniji. Rojen je bil v poganski družini kot četrti otrok; za njim so bili kasneje še štirje. Mati mu je umrla 1958, ko je bil že profesor v malem semenišču v Rakvvaro, tudi v Keniji. Leto pozneje se je odločil vstopiti v bogoslovje, da bi bil duhovnik. Oče, da je hudo bolan, a sploh ne išče pomoči pri zdravniku, marveč večino preloži v postelji. Mlajši brat in sestrici dvojčici, da so v šoli; a šolnina je draga in dvomi, da bi študij resno skončali. Potem zapiše: „Zelo sem srečen, ko vam lahko zagotovim, s kakšnim veseljem sem po našem škofu zvedel, da ste prevzeli moje vzdrževanje v bogoslovju. Upam s pomočjo božje milosti in vaše blage pomoči uspešno iti skozi ta leta preskušnje. Na kratko: moje težave in skrbi. Najprej iskreno povem, da moj oče ni v finančnih težavah. A boji se, da bi med domačini nikoli ne bil vpliven in vodilen, če bi meni pomagal. Njegova trma je še toliko hujša, ker mu moji sorodniki v tem dajejo potuho. T)i pa se spet boje, da bi od mene nikoli ne mogli dobiti tega, kar pričakujejo, če postanem duhovnik. Mislijo, da bi jim bil bolj koristen, če ne bom mašnik. Tako so se nekako zarotili, vse storiti, da me od sklepa, biti duhovnik, odvrnejo. Da bi uspeli, so nagovorili mojega očeta, naj od mene zahteva, da poskrbim za vzdrževanje bratcev in sestric v šolah. S tem me hočejo prisiliti, da bi pustil bogoslovnico. Moja težava je tudi v tem, ker vidim, kako naši ljudje še vedno ne doumejo važnosti, da se tudi dekleta izšolajo. Tako seveda moj oče prav verjetno za moji sestrici niti s prstom ne bo mignil. To je zame težavna stvar, ki je trenutno prav gotovo ne morem rešiti. Kljub vsemu pa sem se trdno odločil, nadaljevati svojo pripravo na duhovniški poklic. Vztrajal bom in se boril, dokler ne bom videl, da stopam že po zadnjih stopnicah h Gospodovemu oltarju. Obljubim vam, da bom vašo velikodušno pomoč za dosego tega vzvišenega cilja čimbolj učinkovito porabil.“ ,,Za sorodnike nistm izgubljen, kot mislijo. . V opisu božičnih počitnic v domači fari Silvester razlaga, kako jih preživlja. Navadno je blizu farnega dela. Vsak dan je na voljo svojemu župniku, potem kaplanu. Ministrira pri vseh mašah, vpisuje novo-krščene, birmane, poročene, umrle... Pripravlja in deli spovedne listke. Zvečer navadno rad študira; prebira najbolj znana dela sv. Avguština. Zraven pa obiskuje bolnike in pomaga v dispanzerju. Molitvi in premiš-Ijanju odmeri tudi lep čas. Od časa do časa obišče svojo- družino in sorodnike; „vesel in srečen sem,“ pravi,, „kadar imam ob teh srečanjih spet priložnost, da jim razlagam in pojasnjujem, da za sorodnike nisem izgubljen, kot mislijo.. .“ V začetku 1969 sporoča dobrotnici v Trst,, da je prejel subdiakonat. Da je silno srečen, ker se zdaj le bliža mašništvu; nima besed, s katerimi bi izrazil svojo hvaležnost za vzdrževanje zadnjih let študija. In pristavlja: „Resnično ne vem, kako daleč bi brez vaše pomoči sploh mogel,, če pomislim na vse nasprotovanje domačih in sorodnikov, ki niso nikdar hoteli, da postanem duhovnik!“ „Verjetno boste veseli,, če povem, da so me zadnje počitnice poslali na domačo faro; zares me je zadelo, ko sem videl, kako neznansko so naši ljudje potrebni domačega duhovnika! Vse na nas čaka; pa nas je na žalost tako malo-, kateri se na to poslanstvo pripravljamo. Ko sem Posvečenje v Keniji: v mašnem oblačilu je (z leve na desno) najprej Juda Julij Ongongo, zraven njega pa Silvester Suhwe. bil doma, so mi ven in ven hodile v misel Jezusove besede: ,Kot ovce brez pastirja so.‘ V naši državi je tako malo duhovnikov damačinov, da v primeru odhoda inozemskih preti resna nevarnost zadušitve Cerkve. Še bolj tedaj upam, da me bo Gospod res izbral za svojega mašnika in me poslal misijonarit med moje ljudstvo.“ „Sedaj, ko sem dosegel cilj...“ Sporočilo 3. junija 1969 iz škofije Kisuma kratko omenja: „Silvester Sulwe zre pred seboj dan mašniškega posvečenja v prihodnjem novembru. Resen in zelo umirjen je, a med sošolci vesel kot oni sami. Mnogo obetajoč kandidat...“ pripominja generalni vikar David Two-mey. 30. decembra lani piše novomašnik Sulwe s svojega prvega kaplanskega mesta na novi fari svoji dobrotnici: „Sedaj, ko sem dosegel cilj duhovništva, bi vam rad še povedal, kaj mi je vaša pomoč pomenila: rad bi se vam spet iz srca zahvalil, da ste mi omogočili priti tako visoko. 20. novembra me je škof De Reeper posvetil v mašnika. Ob tem slavju je bilo navzočih mnogo duhovnikov, sester, bratov in tisoči krist- janov naše škofije Kisumu. Vsi, ki so mi k temu cilju pomagali,, so bili takrat v mojem srcu. Posebej sem se z zares globoko hvaležnostjo spomnil vaše izredne velikodušnosti. Obžalujem, da vam nisem mogel pisati že pred božičem: zaradi pomanjkanja duhovnikov sem moral čimprej na faro. Zdaj so prazniki za menoj in vam lahko mirno pišem. Prepričan sem, da bi brez vaše pomoči nikdar ne mogel tako daleč. Moja družina bi ne mogla pomagati, preprosto zato, ker tega ne razumejo. Sploh ne umejo, čemu bi morali nekaj žrtvovati za vzgojo semeniščnika. Omenjam to zato, ker nam je potrebno še veliko svetih duhovnikov, in vsi, ki resno mislijo na mašništvc, so v istih težavah. Zato pa sem še toliko bolj hvaležen Bogu za vašo pomoč. Molil bom za vas in v svojih mašah se vas bom vedno spominjal. Ker je vedno več semeniščnikov, ki so potrebni molitve in gmotne podpore, vas srčno prosim, da tudi njim pomorete,, kolikor pač zmorete. Slednjič pa obljubim, da bom opravil pet sv. maš po vašem namenu in po namenu vseh, ki so mi kakor koli k dosegi mojega visokega cilja pomcgli. Prilagam tudi fotografijo z mojega mašniškega posvečenja.“ Z osebnimi žrtvami pojimo rast Cerkve Tako je 59-ti podpiranec bogoslovske akcije za šolanje domačih duhovnikov s pomočjo skromne slovenske dobrotnice, Marijine družbenice, postal misijonar svojega naroda. Vsa Cerkev, tržaška Marijina družba, vsi Slovenci se moramo veseliti, najbolj pa še dobrotnica sama, da je božja Previdnost tako očitno blagoslavlja iskreno žrtev duše, ki ji je rast božjega kraljestva tako pri srcu. Z misijonarjem Silvestrom zdaj ta dobrotnica pomaga poganske duše v Keniji voditi h Kristusu. Preprost, pa zgovoren primer, kako lahko božje darove prav obrnemo za dosego visokih ciljev, četudi ostanemo, kjer smo. Ob zadnji pošiljki pomoči za novomašnika Silvestra v Keniji je gdč. Hladova iz Trsta zapisala: „,V našem novem Marijinem domu je zelo lepo. Imamo vsako nedeljo v topli, lepi kapeli ali dvorani družbene shode, predavanja in prireditve. Pridno zbiramo znamke. Sama jih počasi čistim.“ Naj tudi molitev misijonarja Sulvveja prikliče na vso tržaško Marijino družbo, na bivšega njihovega dolgoletnega duhovnega vodjo msgr. dr. Jakoba Ukmarja, pa na sedanjega duhovnega vodjo msgr. dr. Jožeta Prešerna obilen blagoslov. HVALITE GOSPODA, VSI NARODI, SLAVITE GA VSA LJUDSTVA! TRI KITAJSKE CARLO VAN MELCKEBEKE To, kar vam bom tu povedal, se da skrčiti v en stavek, in če pozabite vse ostalo, upam, da si boste zapomnili to odločilno dejstvo: katoliška Cerkev na Kitajskem in med Kitajci je še krepko živa. Strahotna resničnost komunističnega gospodstva nad kontinentalno Kitajsko, neusmiljeno preganjanje katoliške duhovščine in vernikov v tej veliki deželi ter nekoliko varljiva poročila o razkolu v kitajskil Cerkvi — vse to je v mnogih napravilo vtis, kot da je katolicizem med Kitajci zadeva preteklosti in da je treba Kitajsko črtati iz seznama dežel, kjer obstaja katoliška Cerkev. Nič ne bi moglo biti bolj daleč od resnice. Res je, Cerkev je prestala v celinski Kitajski grozne izgube: izgubila je vse svoje šole in univerze, bolnišnice in dobrodelne ustanove, vse svoje misijonske postojanke. Mnogo škofov in duhovnikov, redovnikov in laikov životari po ječah in prisilnih delovnih taboriščih. Toda Cerkev še živi in naporni boj se brez p res tanka nadaljuje. Kadar govorimo o Cerkvi med Kitajci, ne mislimo samo na kontinentalno Kitajsko. Kitajci so razpršeni po vsem svetu in kjer koli je kakšna kitajska skupnost, najdete v njej po nekaj katoličanov. Mogli bi reči, da so tri Kitajske: 1. Kitajska celina, sedaj pod komunistično oblastjo. 2. Svobodna Kitajska, h kateri je šteti Formozo ali Taiwan ter dva drobca v celinski Kitajski, namreč Hong Kong in Macao. 3. Kitajske skupine po svetu, često imenovane kitajska diaspora. Preden je padla za bambusovo zaveso komunističnega nadzora, je Cerkev na kitajski celini bila številčno šibka v primerjavi s celotnim prebivalstvom: trije milijoni katoličanov med petsto (danes šesto) milijoni Kitajcev. Toda predstavljala je močno vero in krepko katoliško življenje in imela znaten vpliv na narodni razvoj. To Cerkev so prisilili v molk in odrezali od vseh neposrednih stikov z Rimom in ostalim katoliškim svetom, mi pa se zaskrbljeni sprašujemo, kaj se s Cerkvijo godi in koliko katoliške vere je ostalo v tem „molku“. Med zasebno avdienco pri papežu Janezu XXIII. me je sveti oče vprašal: „In kaj je s katoliško Cerkvijo na Kitajskem ?“ Odvrnil sem: „Svetost, na Kitajskem ni razkola!“ Papež me je pogledal nekoliko presenečeno, obenem pa zelo srečen in me spet vprašal: „Kako to veste?“ Moj odgovor je bil tale: „Svetost, trideset let sem živel na Kitajskem. Poznam kitajske škofe in duhovnike, redovnike in laike, in zame je razkol v kitajski Cerkvi nekaj nemogo- čega." To ni samo moje osebno mnenje, marveč je najgloblje prepričanje šestdesetih škofov iz Kitajske, ki so se med koncilom zbrali v Rimu 1. 1962. 20. novembra tega leta so izpovedali to prepričanje v avdienci pri svetem očetu. Nato je papež Janez obljubil, da se beseda razkol ne bo več uporabljala v zadevah, ki se tičejo katoliške Cerkve na Kitajskem. Ne da se zanikati, da so se pod pritiskom komunističnega režima zgodile nekatere stvari, ki niso v skladu s kanoničnimi postavami. Opomnimo le na eno: izvolitev in posvečenje škofov brez sodelovanja svete stolice. Zaradi tega razloga so ti škofje „nezakoniti", ne pa nujno razkolniški. Da zapadeš razkolu, je namreč potrebno,, da se od poglavarja Cerkve ločiš zavestno, hote in trmasto. Kolikor nam je znano, ni nedvomnih dejstev, ki bi jamčila, da je šlo za tako dejanje. Običajna orodja komunističnega ustrahovalnega pouka, kot so dolgotrajne ječe, prisilna delovna taborišča, mučenje, pranje možganov in popolno osam-Ijenje, so lahko resno poškodovala in zmedla umovanje in moč volje nekaterih kitajskih škofov in duhovnikov. A vemo, da obupno poskušajo obdržati vere,, ohraniti Cerkev in dajati svojemu katoliškemu ljudstvu zakramente, ki jih potrebuje. * ■>:■ Zgodovina katoliške Cerkve na Kitajskem je dolga. Začenja se leta 1307, ko je Janez de Montecorvino postal pekinški nadškof in patriarh Daljnega vzhoda, in se razteza do danes, ko jo navzočnost katoliških Kitajcev po svetu vedno bolj opazna. Prekinjen polet (129i-1368) Janeza de Montecorvino je kot svojega delegata poslal na Kitajsko papež Nikolaj IV. Prispel je v Peking (tedaj nazvan Kambalik) po štirih letih potovanja, med katerim sta njegova frančiškanska spremljevalca umrla. V Pekingu si je pridobil naklonjenost cesarja Timurja,, oznanjal je evangelij, gradil cerkve, poučeval 150 študentov v grščini in latinščini, „a za daritev sv. maše po latinskem obredu“ - tako je sam zapisal — „molim molitve, celo prefacijo in kanon v tatarskem jeziku" (Iti so ga takrat v Pekingu govorili). Iz Rima se je odpravilo sedem frančiškanskih škofov,, da se pridružijo Janezu de Montecorvino; samo trije so dospeli na cilj. Ko je 1. 1328 Janez de Montecorvino umrl, je štel Peking 30.000 kristjanov. Misijonsko podjetje se je razvijalo. V Zaitunu, v južni provinci Fukien, so ustanovili škofijo. V 40 letih je število kristjanov na Kitajskem naraslo na 100.000. Tedaj je kitajski rod Mingov zrušil tatarsko dinastijo in njen padec je odplavil katoliško Cerkev. Izginila je brez sledu - z izjemo „zvončka, kot ga uporabljajo pri maši, z napisom v grških črkah in s krasno vrezanim križcem", kot je dve stoletji kasneje sporočil jezuit Semedo. Sie transit. Žrtev kitajskih komunističnih ječ. Nov zagon (1601-1742) L. 1578 se je 14 jezuitov v Genovi vkrcalo na ladjo, namenjeno im Kitajsko. Eden od njih, Matteo Ricci, je prišel v Peking 4. januarja 1601 in začel prvo srečanje med Vzhodom in Zahodom. Zaradi svoje vednosti in obzirnosti, pobožnosti in vljudnosti si je pridobil spoštovanje cesarskega dvora in veliki cesar K’ang Hsi je postal njegov prijatelj. Modra in previdna razlaga klasičnih kitajskih knjig in obrednih navad je Ricci ju omogočila cepiti nauk katoliške vere na divje kitajsko-deblo, čaščenje Konfucija in prednikov, katerih imena, napisana na ploščicah, je imela vsaka družina, in tradicionalni naziv Na j višjega bitja ni bilo po njegovem mnenju nič vražarskega ali omadeževanega z malikovanjem, vsaj ne za izobražence. Bilo je mogoče postati kristjan, ne da bi prenehal biti Kitajec. Cerkev je odprla vrata vsem, nižjim slojem prav tako kot izobraženim. Malo pred smrtjo (1. 1610) je Ricci pisal: „Kristjanov je preko 2000. V Pekingu jih je nad 300, a mnogi od njih- so izobraženi in odlični kristjani.“ Na smrtni postelji je izjavil: „Puščam vam pot odprto za velike zmage, toda dobili jih boste le za ceno velikega trpljenja in velikih bojev.“ V resnici so bili začetki mnogo obetajoči in Cerkev je svoj položaj utrdila,, Jezuitje Adam Shali, Verbiest, Gerbillon so nadaljevali z Ricci-jevim delom. V provincah so frančiškani, dominikanci, lazaristi, misijonarji Družbe za zunanje misijone organizirali krščanske občine. Ko je cesar K’ang Hsi 1. 1722 umrl, so cenili število kristjanov na 200.000. A nevihta se je že pripravljala. Precej misijonarjev, ki so delovali v provincah, ja zametalo širokosrčnost in voljo za sprijaznjenje s kitajskimi šegami, kot so ju kazali Ricci in njegova pekinška skupina. Misijonarji so se sešli 1. 1662 v Kantonu, da bi našli modus vivendi, upoštevajoč razlike med prebivalstvom na deželi pa bolj zavito miselnostjo meščanov. Kmalu nato je zadevo kitajskih obrednih običajev vzel v pretres Rim. Nato so bili v to vprašanje skozi eno stoletje zapleteni: štirje papeži — Aleksander VIII., Inocenc XII., Klement XI., Benedikt XIV.; trije kitajski cesarji - K’ang Hsi„ Jung Čeng, K’ien Lung; dva rekovno neuglajena in brezobzirna papeška odposlanca - Tournon in Mezzabarba; jezuitski, frančiškanski in dominikanski misijonarji; sveti oficij v Rimu, razsodišče za obrede v Pekingu, Sorbona v Parizu in janzenisti. Med sabo so tekmovale gorečnost in nepristojnost, dobra volja in nepopustljivost. Navzlic prizadevanjem cesarja K’ang Hsija samega, ki je izdal katoliški veri ugoden razglas o strpnosti, je med polemiko postajalo stališče Rima zmeraj bolj trdo. Vedno bolj odločne obsodbe so si sledile ena drugi tja do konstitucije Ex quo singulari; objavljena je bila 1. 1742 kot zaključna točka v tej tragediji nesporazumov. Že se je prožilo preganjanje; vleklo se je eno celo stoletje. Preganjanje (1742-1 844) Po vsem kitajskem cesarstvu je Cerkev živela v ozračju preganjanja, včasih nasilnega, drugič prikritega, a nikdar odsotnega. Skrunili so cerkve, jih podirali ali vporabljali za svetne namene. Uradno ni bilo po provincah več katoliških duhovnikov. Vendar to ni bilo čifsto res. Obkoljeni, zdesetkani, begajoči od enega skrivališča do drugega so misijonarji in nekaj stotin kitajskih duhovnikov ostali zvesti svojim misijonskim postojankam. Da nadomeste rabljeve žrtve, so se na Kitajsko vtihotapljali novi misijonarji. Prihajali! so naravnost iz Evrope ali pa iz Macao ali Manile čez mesce in leta čakanja na ugoden trenutek. Skupine kitajskih semeniščnijkov - ena od teh je živela v čolnu,, kar je bilo pač negotovo sredstvo, da se izognejo nevarnostim preganjanja -so bile poroštvo za počasno spopolnjevanje duhovniških vrst. Kljub tolikemu junaštvu so kitajski katoliški milsijoni nevarno nazadovali. V Pekingu so jezuitje in lazaristi zaradi svojih uslug cesarskemu dvoru še bili deležni nezaupljive in nadzorovane strpnosti, toda poslednji od njih je umrl 1. 1838. Zapel je smrtni zvon katoliški Cerkvi v Pekingu. Navzlic temu ni v notranjosti dežele neuklonljiva vztrajnost misijonarjev i'n kitajskih duhovnikov, med katerimi je bil oče Andrej L.v velika osebnost, nikdar oslabela. Po njihovem zgledu so se kristjani trdno držali; bilo jih je okrog 300.000. Te nepopustljive ure nezmagljive srčnosti so po somraku Cerkve na Kitajskem oznanjale novo zoro. Razmah (1860-1950) S tujimi državami sklenjene pogodbe, katerih prva je bila podpisana 1. 1844, niso takoj prekinile dobe preganjanja, čeprav so vsebovale določbe o verski svobodi. Res je Cerkev dobila svobodo javnega nastopanja; kristjani so smeli odkrito obhajati verske praznike. Kitajska pristanišča so se odprla novim skupinam misijonarjev - Iz Milana, Sheuta in Božje besede - in redovnicam šesterih družb. Vendar je ostala stara sovražnost ljudstva iln upravnih oblasti. Leta 1900 je boksarska vstaja (točneje: vstaja borcev za pravičnost in skladje) povzročila 35.000 mučencev. Kc je nevihta prešla, so se misijoni naglo preuredili. 41 cerkvenih okrožij je imelo 700.000 kristjanov, ki so prispevali' h krepkemu razvoju Cerkve na verski, pa tudi vzgojni in družbeni ravni. Cerkev je neprestano napredovala; prva svetovna vojna je komaj kaj zaustavila ta razvoj, potem pa so prišli znameniti dogodki: 1922 — ustanovitev Apostolske delegacije, 1924 — narodno zborovanje v Šanghaju, 1926 — posvetitev prvih šestih kitajskih škofov, 1931 — uradno priznanje katoliške univerze Fujen, 1938 — sprememba konstitucije, ki je obsodila kitajske obrede. Med kitajsko-japonsko vojno (1937-1945) so poslali v koncentracijska taborišča nad 2000 misijonarjev. Kakor hitro se je povrnil mir,, so znova navdušeno odšli na delo. Čas je priganjal, kajti na obzorju se je pojavila komunistična grožnja. L. 1946 je bila urejena katoliška hierarhija: 20 nadškofij, 79 škofij, 38 vikariatov in apostolskih prefektur. Istega leta je Tomaž Tien, pekinški nadškof postal kardinal. Cerkev na Kitajskem je štela 3 milijone vernikov, 5000 duhovnikov, od katerih je bilo 40 odstotkov domačinov, 16 pokrajinskih velikih semenišč in čez sto malih, v katerih je študiralo 5000 mladeničev; tri univerze ter cvetoče vzgojne ustanove in organizacije za duhovno in tvarno pomoč; v teh je delovalo 10.000 redovnic, od njih 70 odstotkov Kitajk. Cerkev se je zavedala rastoče nevarnosti komunističnega napredovanja in se je pripravila na boj. Sijajen razvoj Marijine legije, temeljito delo Osrednjega katoliškega urada, povečana vnema krščanskih občin,, nepremakljiva volja pastirjev in vernikov, da vzdrže do konca -vse to je povzročilo, da so komunisti zadeli na Cerkev, k:1 je bila resnično prebujena in polna navdušenja in katere odporna meč še ni izčrpana -vse prej kot to! Kalvarija (1950. . .) Navajena preganjanja je Cerkev nudila nezlomljiv odpor čudovitim naporom komunistične propagande. Cerkve na Kitajskem niso mogle uničiti obsodbe in usmrtitve po okrajšanem postopku, ječe in prisilna taborišča, ropanje, odvažanje v pregnanstvo, preračunano in neutrudno poučevanje, zaplemba cerkva in šol, ukinjenje vseh katoliških organizacij. Za 'nas, ki živimo na varnem in v stiku s sveto stolico, prosti prisilnega pouka, pranja možganov in hudega postopanja, so mogoče nekatera dejanja in izjave kitajske Cerkve nesprejemljive. Ker ne poznamo resničnega položaja niti vzrokov, ne sodimo in ne obsojajmo! Po izgonu tisočev misijonarjev so ki/tajski duhovniki (nad 2 tisoč) in njihovi škofje, redovnice (6000) in krščanske občine ostali tam kot nedvomni pričevalci vere. Besede, katere je 1. 1951 v Čunkingu izrekel duhovnik Janez Tong in so jih v popolni tišini poslušali udeleženci vsesplošnega mitinga, ki so ga organizirali komunisti, so odmev v srcih kristjanov na Kitajskem. Moje telo pripada domovini, toda moja duša pripada Bogu. Dolžan sem povedati, kar mislim, in ne reči „da“, ce mislim „ne“. Kar sedaj izjavljam, govorim v popolni posesti svojih zmožnosti; karkoli bom morda. povedal kasneje z zbeganim duhom, bo brez vsake veljave. Sem katoličan in hočem ljubiti oboje: domovino in vero Ne želim, da sta si v neskladju; toda če vlada nima volje do sporazuma z vero, bo prišlo preganjanje in med katoličani bo mnogo žrtev. Ako mora tako biti, bi bilo zame bolje, da takoj umrem. Preden so me leto pozneje izgnali iz Kitajske, mii je sodišče dovolilo obiskati moje kitajske duhovnike v katoliškem misijonu z obljubo, da se v 48 urah vrnem v ječo. Vprašal sem jih: „Kaj naj v vašem imenu povem papežu, duhovnikom, katoličanom, katere bom zunaj srečal ?“ Kot glasniik vseh je odgovoril naj starejši duhovnik: „Gospod škof, papežu, duhovnikom in katoličanom, katere boš srečal, boš povedal, da bomo zvesti Kristusu in sveti stolici. O tem se ne razpravlja. Vemo, da bo to težko, težje kakor umreti muČeniške smrti. Prosi vsakogar( naj za na.s, za Cerkev na Kitajskem moli. Od danes naprej bomo zanje darovali svoje trpljenje in življenje. Papežu boste tudi rekli, da ne želimo, da bi se vi odpovedali svojemu mestu. Vi ostanete naš škof. Vrnili se boste.“ Ob mojem odhodu sta duhovnik, ki je to govoril, generalni vikar, in misijonski; župnik vzela mojo culo in odejo. Na vsak način sta me hotela peš spremiti skozi mesto. Daši obsojen,, sem bil še vedno njun škof. Ločiti smo se morali pri jetniških vratih. Dejala sta: „Gospod škof, na svidenje! Cai kien!“ Čuvaj je srdito zavpil: „Kaj si drzneta reči?“ V tišini prihajajoče noči sta zelo glasno odvrnila: „Cai kien! Cai kien! Na svidenje!“ Zadnja misijonarka, ki je zapustila Kitajsko. Mi veterani iz Kitajske, ki smo spoznali komunistični režim in pod njim živeli, nikakor ne bomo izgubili zaupanja v kitajsko Cerkev. Razmah (1950 ...) Med tisoči kitajskih duhovnikov in misijonarjev, katere je ljudska republika Kitajska med 1948 in 1955 izgnala, se jih je veliko še mladih in navezanih na kitajsko ljudstvo posvetilo apostolatu na Formozi, v H on g Kongu in v kitajski diaspori. F o r m o z a V Formozo, danes središče svobodne Kitajske, so prišli frančiškanski misijonarji I. 1626. Njihov apostolat je bil bežen; do novega poskusa je prišlo kasneje: 1. 1859. Ko so 1. 1913 ustanovili apostolsko prefekturo za Formozo, je ta misijon štel nekaj ducatov duhovnikov in več tisoč vernikov. To stanje je ostalo skoro nespremenjeno do prihoda prvih izgnanih misijonarjev iz Kitajske 1. 1948. Čez komaj dve leti je kongregacija za širjenje vere postavila na Formczi katoliško hierarhijo. Otok so razdelili na pet cerkvenih področij. Neprestani dotok duhovnikov, redovnikov in bratov iz kontinentalne Kitajske je dal apostolatu izreden polet. Po 20 letih misijonskega dela se zdi Cerkev vsajena in organizirana: sedem škofij, več tisoč župnij, 782 svetnih in redovnih duhovnikov, 1013 bratov in sestra, 300.000 vernikov. Šolstvo je 1. 1960 dobilo vrh v katoliški univerzi Fujen, ustanovljeni 1. 1924 v Pekingu. Nankinški nadškof Pavel Yupin„ organizator in rektor univerze, je 20. marca 1969 postal kardinal. H o n g K o n g H on g Kong je čudno mesto, ki mu je uspelo, da je v desetih letih na neznatni površini brez vseh naravnih bogastev spet usposobilo za redno življenje in vanj vključilo en i|n pol milijona beguncev. Nič manj občudovanja vreden ni uspeh na verskem področju. L. 1841 so mesto povzdignili v apostolsko prefekturo, v škofijo 1. 1946. Tedaj je kazalo sliko normalne škofije, podobne drugim po Kitajski: 41 duhovnikov, 72 redovnic, 27.000 vernikov, 12 šol z 8650 dijaki. S prebežniki iz ko-ministične Kitajske je kmalu prišlo nekaj skupin semeniščnikov in kitajskih duhovnikov; sledili so jim iz Kitajske izgnani misijonarji: od severa so prihajali iz tiencinskega pristanišča, od juga so šli skozi carinski prehod v Kovlunu. Po dveh desetletjih apostolata je skromna hongkonška škofija postala škofija prvega reda: 342 duhovnikov, 756 sestra, 235.937 vernikov, 225 šol s 191.477 dijaki. Napredku na duhovnem področju enak, če ne še večji, je bil razvoj socialnih ustanov, med katerimi so odlično organizirana družinska, gospodarska, tehnična, zdravstvena in dobrodelna društva in dejavnosti, kar je zahteval dotok beguncev iz komunistične Kitajske. Prvi kitajski škof Hong Konga Frančišek Hsu je bil posvečen 7. oktobra 1967. Kitajska diaspora To je ime, ki se vzdevije 20 milijonom po svetu razpršenih Kitajcev. Misijonskemu apostolatu niso bili neznani, a prej je bilo njega delo namenjeno Kitajcem, ki so znali kak tuj jezik - angleški, holandski ali francoski. Škofijski duhovniki in iz Kitajske pregnani misijonarji pa so prišli v stik s kitajsko govorečimi in vzgojenimi množicami. Za to nalogo je bila prvovrstne važnosti pomoč 200 semeniščnikov, katere so poslali na varno pred bližajočimi se komunističnimi četami in so bili posvečeni med 1950 in 1960 po končanem študiju v Manili, Hong Kongu, Penangu, Macao in Genovi. 2e 1. 1950 so nekateri misijonarji spet prevzeli službo kitajskim občinam po jugovzhodni Aziji. Kongregacija za širjenje vere se je zavedala pomena in možnosti tega apostolata, zato je 5. maja 1953 ime- novala apostolskega vizitatorja, ki naj pospešuje in organizira to delo. V začetku tvegano podjetje si je kmalu pridobilo priznanje škofov, dejavno sodelovanje duhovščine in laikov ter pomoč papeških misijonskih ustanov, ki ni nikdar izostala. L. 1957 so bile vse razpoložljive delovne sile na svojih mestih; 500 duhovnikov so porazdelili med nekaj sto škofij po 25 državah. Odtlej je vsako leto zaznamenovalo močan porast vernikov in župnij, misijonov, šol, katoliških središč. V Singapuru je bilo vodstvo dveh istočasnih akcij. Eni je bil na čelu apostolski vizitator; šlo je za zveze s škofijami in duhovščino, z Rimom in katoliškimi organizacijami, za dokumentacijo, poročila in tiskovine ter za nekatera posebna podjetja kot semenišča in študijske krožke. Vzporedno s tem je potekalo delovanje Osrednjega katoliškega urada za Kitajce v prekmorskih deželah: ustanovili so ga 1954, da skrbi za tiskovno službo, knjigotrštvo, katehezo, pismene veroučne tečaje, za vzgojo in dobrodelnost. Naslednja stolpca pokažeta, kako so v 15 letih stvari napredovale. Prebivalstvo 1953 1968 Kitajski katoličani 310.865 624.539 Ustanove Misijoni in župnije 140 270 Kitajske šole 38 100 Osebje Kitajski duhovniki 45 253 Misijonarji iz Kitajske in krajevni misijonarji 233 314 Naloga kitajske diaspore je pripraviti kitajsko govorečo duhovščino ih laike širokega obzorja, da bodo v času, ki ga bo določil Gospod, na razpolago za novi katoliški apostolat v kontinentalni Kitajski. Avtor tega članka prevzvišeni škof Carlo M. J. van Melcke-beke C.I.C.M. je prišel na Kitajsko že 1. 1923. Japonci so ga internirali, potem je živel nekaj let pod kitajskim komunističnim režimom (do 1952). Od 1953 je bil apostolski vizitator za Kitajce v prekmorskih deželah in ravnatelj Osrednjega katoliškega urada v Singapurju. Članek je izšel v reviji Worldmission, št. 3, letnik 20, na jesen 1. 1909, str. 16-24. — Prevedel Alojzij Geržinič. ZAHVALA MISIJONSKE ZNAMKARSKE AKCIJE KAREL WOLBANG CM, ZD 29. aprila se je v Ameriški domovini klevelandski poverjenik KM Rudi Knez pod gornjim naslovom zahvalil vsem sodelujočim za uspeh kosila MZA v Clevelandu, v farni dvorani pri Sv. Vidu na St. Clairju. Kosilo je bilo na cvetno nedeljo, izkupiček pa namenjen vsem slovenskim misijonarjem in misijonarkam. V kratkih urah od poldneva dalje so prihajali misijonski prijatelji z vseh koncev Velikega Clevelanda in okolice ter tako na svojski način doživljali osvežujočo bližino mnogih rojakov, ki jih veže iskrena misijonska ljubezen. Požrtvovalna dekleta so imele polne roke dela s pripravo in postrežbo 550 kosil: h koncu je vsega zmanjkalo. Reditelji so poskrbeli za red. Glavna kuharica gospa Mary Otoničar s svojimi stalnimi sodelavkami iz Oltarnega društva pri Sv. Vidu je spet dokazala, da je slovenska kuhinja nekaj svojskega. Same pohvale pripravljenih jedil! Vstopnice h kosilu za odrasle in otroke so prodajali že tedne prej in misijonska velikodušnost prodajalk je rodila večji uspeh. Dobre slovenske žene imajo večino zasluge za lepo vsoto 617 dolarjev, ki so jih ob tej priložnosti zbrali za vse naše pionirje s čistim dobičkom kosila. Gospe Jožefa Tominčeva in Ivanka Pretnarjeva pri običajnih misijonskih piknikih vedno prostovoljno vodita kuhinjo. Tokrat sta v njej zvesto pomagali. Zanimivo je, da je gospa Marija Zorenčeva pri prodaji vstopnic za kosilo sama zbrala 127.50 dolarjev, gdč. Ivanka Po-grajčeva pa čez lep stotak. Kot pravi apostoli so šle od hiše do hiše... Ameriška domovina je v poznejših tednih vsaj šestkrat objavila različna poročila o prireditvi. Pisali so ga. Marica Lavriša, prof. Janez Sever in še drugi. Občudovati moramo pripravljenost tega našega vplivnega slovenskega dnevnika v ZD za vso naklonjenost misijonski misli. Pisec tega poročila je v Ameriško domovino 6. maja napisal krajšo zahvalo vsem, ki so kakorkoli pomogli k uspehu tega „misijonskega“ kosila, pa tudi v tedenskih člankih v istem listu pod zaglavjem „Misijonska srečanja in pomenki“. Vsak bo prejel od božjega Misijonarja za svoj prispevek zasluženje, mimo globokega zadovoljstva v duši slehernega sodelujočega, ko so spet nekaj žrtvovali za hitrejšo rast božjega kraljestva. Rad bi dodal nekaj skušenj s te prireditve: so sad opazovanja, sodelovanja in posprave. So pa to mnenja premnogih, ki so mi jih sporočili. Splošen vtis je bil, da rojaki res ljubijo misijonske prireditve in k njim radi hodijo. Ta ali oni je ob tej priložnosti dal osebni dar za misijone, ki ni vnesen v dohodek pri kosilu. Drug je potožil, da obžaluje, ker nima več pri sebi, češ da je to odlična priložnost, ko lahko kaj več daruješ za naše misijonarje. Po pošti, da se težko pripraviš poslati. Tretji so mislili, da bi morali s prodajo vstopnic za kosilo začeti še prej in pa prodajo bolj načrtna pripraviti, da bi obsegla ves Cleveland. Občudovanja vredna je iznajdljivost posameznikov, ki so kar na svojo loko skušali uspeh prireditve povečati. Gospa Neža Leskovec je s pomočjo gospe Mary Zupančičeve pripravila veliko čokoladnih dobrot, kar vse so med prireditvijo prodali: ena sama hišica iz čokolade je vrgla 18 dolarjev. Ga. Breda Lončarjeva je spekla in darovala doboš torto, ki jo je Lojze Petelin izdražil za 25 dolarjev. Janez Prosen je prinesel 9 lončkov lepih rož in- jih po 1.50 dolarja prodal za misijone. Nekateri pa so že po prireditvi po- slali Knezovim ali pa meni poseben dar z opravičilom, da se zaradi ovir kosila niso mogli udeležiti. Lahko rečemo, da je bila prva misijonska prireditev Misijonske znam-karske akcije živ dokaz čudovite misijonske ljubezni premnogih ameriških rojakov. Mnogi že leta prebirajo KM, ali pa se sicer tudi zanimajo za misijone. Vera jih je tisto cvetno nedeljo pripeljala k Sv. Vidu. Tam so srečali mnoge, ki enako mislijo in so se ob njih sami poglobili in poživili. Mnogi so svoje delo darovali. Poleg že prej omenjenih, je samo v kuhinji pomagalo nad 15 duš... Številne gospe in gospodične pa so poslale kot svojo pomoč kuhinji pecivo in podobno. Bilo je zares v pravem duhu krščanskega sodelovanja po 2. vat. koncilu, ko mnogi iščejo možnosti, kako prinesti kaj „svojega“ za veliki misijonski cilj Cerkve. Tisti dan so mnogi to dokazali. Naj bo vsakemu posebej in vsem skupaj - najiskrenejša zahvala. Bog' naj vsakemu povrne tam, kjer je pomoči in božjega blagoslova najbolj potreben. Slovenske misijonarke in misijonarji, ki bodo to poročilo brali, bodo pa s svojimi verniki zvesto molili, da bi Bog rosil blagoslov na vse, ki jim v zaledju pomagajo. S tem, da drug drugemu pomagamo, vsak po svoje gradimo-Cerkev, kraljestvo božje na zemlji. Misijonska znamkarska akcija bo 2. avgusta priredila na slovenski pristavi v Clevelandu svoj vsakoletni misijonski piknik. Priprave so že v teku. Za tombolo srečke že prodajajo, več lepih darov pa so dale gospe Kušerjeva, Varškova, Celestinova in druge. Prejšnja leta so bili misijonski pikniki v okviru Mladih harmonikarjev. Od letos naprej jih bo pripravila Misijonska znamkarska akcija z željo in v upanju, da bo vsak posameznik in sleherna slovenska organizacija v Clevelandu sama od sebe skušala doprinašati k uspehu prireditve. Gospa Anica Knezova, ki že vsa leta g. Rudiju pomaga pri vseh podvigih, bo radevolje svetovala vsem, ki bi želeli karkoli ob takšni priložnosti za misijone napraviti. Še eno vprašanje smo precej rešetali ob misijonskih prireditvah. Meni so ga premnogi zastavili, a sam ga ne morem rešiti. Za lanski misijonski piknik na slovenski pristavi, kot za misijonsko kosilo v župnijski dvorani pri Sv. Vidu so mnogi menili, da bi odgovorni lahko dali te prostore brezplačno na razpolago kot svoj dar za slovenske misijonarje. Bilo bi primerno in nihče ne bi veliko izgubil, misijonarji bi pa le veliko zadobili, vsak vsaj malo več pomoči, ki je zanje vprašanje obstoja in razvoja misijona. Utemeljujejo to svojo misel s tem, da so mnogi sodelujoči farani Sv. Vida, ki redno svojo faro podpirajo, in bi upravičeno pričakovali, da največja slovenska župnija v ZD vsaj enkrat na leto zlahka žrtvuje svoje prostore brezplačno za prireditev, ki je v pomoč slovenskim misijonarjem. Slovenska naši misijonarji e • s w pišejo AFRIKA Iz dežele Togo nam piše novi slovenski misijonar, o. HUGO DELČ-NJAK OFM. Pismo je bilo poslano z misijona Kande, in sicer 6. II. tega leta. Takole se glasi: „Vaše pismo me je tem bolj razveselilo, ker je bilo nepričakovano. Prav tako sem bil presenečen nad pri loženim čekom s tako lepo vsoto. Za oboje prisrčna hvala! Upam, da pri vnovčen ju čeka ne bo težave. Dal ga bom škofu, da ga vnovči v Lomeju. Vaše revije „Katoliški misijoni“ še nisem prejel; časopisje dobivam po dveh, treh mesecih. Kadarkoli bodo „Katoliški misijoni“ prišli, bodo zame dragoceni obisk domače besede. Po treh mesecih intenzivnega učenja jezika domačinov Lamba, počasi prevzemam delo p. Mateja, ki sc bo po veliki noči vrnil v Francijo. Ta je deloval med tem plemenom polnih 12 let in je prvi misijonar med njimi. Njihov jezik dobro obvlada, kar mi je prav prišlo pri učenju. Saj v tem jeziku še ni nič napisanega, razen kar je p. Matej prevedel od liturgičnih besedil. Po njegovem odhodu bo malo težko, ker bom za vse delo sam na postaji, med plemenom, ki šteje 50.000 članov, raztresenih po savanah. Poleg rednega pouka katehume-nov so zelo važni obiski po naseljih, da se ohrani stik s posameznimi kristjani ter nadzoruje delo katehis-tov, ki so v vseh večjih naseljih. Na. ša postaja jih ima 15. Ti ob nedeljah vodijo bogoslužje božje besede, med tednom pa poučujejo otroke v miši. jonskih šolah, kjer pač so. Naša postaja ima šest takih šol. Vse misijonske prijatelje prav lepo pozdravljam, posebno pa Vas!“ BRAT FRANC PREGELJ, jezuit, se nam je oglasil iz Chishaxvasha v Rodeziji s temlem pismom, datiranim 15. februarja letošnjega leta: „Najprej Vam iskreni Bog plačaj za poslani ček, ki sem ga takoj vnovčil in tudi porabil za akumolator in brezplačno za prireditev, ki je v pomoč slovenskim misijonarjem. Slovenska pristava pa tudi stoji in uspeva prav zavoljo sodelovanja vseh rojakov: prav lahko bi vstopnino za misijonski piknik darovali za naše misijonske pionirje, ali pa naj bi vsaj prireditev bila brez vstopnine. Obe mnenji sta upoštevanja vredni. Le malo več misijonskega razumevanja je treba in morda malo več dejavne misijonske ljubezni, pa bi bila rešitev v splošno veselje sodelujočih in v večje dobro misijonov. Naj nas vera vodi k dobrim delom in pozabimo včasih na nekaj malega dolarjev, ki bodo morda drugje v vesoljni Cerkvi tako neznansko prav prišli. Naj bo tudi to, kar sem povedal, zapisano v duhu sodobnega dialoga. Morda bo pa sčasoma le rodilo nekaj več sadov. V misijonu brata Preglja S.J. na podružnici, ob bratovem obisku; takole ga s počepom pozdravijo; stoječi je katehist; naš misijonar fotografira. popravo mojega starega avtomobila, tako da mi ga sedaj ni treba več potiskati naprej in lahko veliko hitreje dosežem ljudi na našem obširnem misijonu! Vsaka pomoč iz zaledja posebno v naši deželi zelo prav pride, kajti radi sankcij zlepa ne pride kaj v deželo in zato večkrat pride do krize tudi v našem misijonu. No pa, hvala Bogu, doslej smo težave še nekam premagovali, in čeprav tičimo v dolgovih, upamo, da se bodo časi izboljšali in da bodo druge države našo priznale. Sicer je pa naša dežela najbolj mirna v celi Afriki in tudi rdeči pritisk iz severa še ni mogel organizirano nastopiti. Beli in črni prebivalci naše dežele se kar nekam razumejo; črni vidijo, kaj se dogaja v drugih afriških deželah, kjer imajo svojo črno vlado, in si zlasti izobraženci prav nič ne žele črne vlade, ker se boje, da bi prinesla borbe med plemeni in bi bilo trenje nevzdržno. Res je, da nam oblasti niso naklonjene, ampak nam celo tu in tam malo nagajajo in so nam naprimer vsako pomoč ukinile, a kljub temu se božje kraljestvo lepo širi in je dela med mladino vedno več, tako da je silno težko najti čas za počitek in oddih. Jaz na primer začnem že ob pol 4 zjutraj z različnimi opravki in se ne ustavim, tako da sem ves zbit in mi je še zaspati težko, zlasti če me tudi ponoči kličejo v bolnišnico k bolnikom. Letos imamo v našem misijonu in podružnicah petdeset tisoč osnovnošolskih in osemsto sred. nješolskih otrok; poleg tega imamo še semenišče za domače duhovniške poklice. Še enkrat srčna hvala za de. nar in pozdrav vsem dobrotnikom!“ Iz države Čad smo prejeli dve pismi od misijonarke s. ANE ŽNIDARIČ; eno je pisala 18. decembra, drugo pa koncem januarja letos. „Gospod Kvas mi je iz Toronta poslal od tamkajšnjih rojakov lep misijonski dar, pa sem se mu šele danes mogla zahvaliti. Imela sem namreč zelo težko gripo, kakršne v mojem desetletnem življenju tukaj nisem še občutila in tudi ne pri dru- gih doživela. No, pa sem jo premagala, a me je zelo zdelala. Dav dobrotnikov mi bo zelo prav prišel, saj je vse polno potreb naokrog. Zdaj na primer poskušam pomagati 13 letnemu fantiču, ki je v naši bolnici. Ima kostnega raka, pa mu zdravniki obetajo kvečjemu še tri mesece življenja. Bil je zelo priden učenec v šoli in pri krščanskem nauku. Nisem še izgubila vsega upanja. Pomolite zanj tudi Vi, prosim! Drugače so pa tukaj ljudje polni upanja, da bo letos nekoliko lažje glede prehrane, kajti na polju je dovolj dobrega dežja in bo radi tega letina obilna kot že šest let ni bila. Vsaj lakote ne bo, hvala Bogu!“ V naslednjem pismu se zahvaljuje tudi za denar iz skupnega sklada za vse slovenske misijonarje in misijonarke. Prilaga fotografijo, ki v nekem pogledu preseneča, a jo ona takole razlaga: „Slika nam kaže našo redovno družino: Prva na levi je Francozinja in deluje veliko s katehisti — domači, ni. Druga zraven sem jaz, ki se po. svečam z učenjem gospodinstva in šivanja po raznih kotih naše mestne četrti v Kabalayu. Tretja je Španka in je prišla med nas šele septembra lanskega leta: poučuje v šoli bolničarjev in bolničark. Četrta je pa Francozinja in dela v bolnišnici že deset let. Med prvo in drugo je tudi Francozinja, je babica in bolničarka. Imamo še eno kanadčanko, ki pripravlja razpravo o pospeševanju gospodarstva v naši državi. Tako vi- Novo misiionišče v misijonu o. Oballe v Irola. orna 2000; dosmrtna 10.000. V ZD in Kanadi: 3 (6, 50) dolarjev; v Italiji: 1600 (3200, 25.000) Lir; v Avstriji 60 (120, 1000) šilingov; v Franciji 12 (24, 180) NF> v Angliji 1% (2 in pol, 18) funtov; v Avstraliji 3 (6, 45) dolarjev. PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Rarnon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA.« Rev. Charles A. Wolbang CM, St. Jcteph's College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey, 08540. — Mr. Rudi Knez, 679 E. 157 Mi St., Cleveland, Ohio 44110. — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 5574 1. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, CHICAGO, III. 60608 U.S.A. Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 61 1 Manning Ave, Toronto 4, Ont. Za Ontario (razen Port Arthurja) in za Quebec: Rev. Jože Časi CM, istotom. Za Montreal in okolico? Rev. Andrej Prebil CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P. Q. Za Port Arthur (Ontario) in za vso ostalo srednjo in zapadno Kanado: Rev. Jože Mejač CM, 95 Mac-donold Ave, Winnipeg 2, Man. Ita‘ija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia. Trst* Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3. Francija: Louis Klančar CM, Rue de Sčvres 95, Paris VI. Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klcgenfurt. Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford. Avstralija: Slovenske sestre, 4 Camaron Court, KEW, Vic. 3101, Vrabec Franc, Baraga House, 19 A'Beckett St., KEW, Vic. MISIJONSKI DAROVI ZA BARAGOVO MISIJONIŠČE IN MISIJONSKI KOLEGIJ Družina Širca, Lujän, 5000 pesov; družina Mažgon, Slovenska vas, 3000 pesov; N. N., Buenos Aires, 1000 pesov; France Novak, Rio Negro, 5 zabojev jabolk. DOSMRTNE NAROČNINE KATOLIŠKIH MISIJONOV Beč Marija in Šime Jože (v zahvalo Baragu), oba iz Francije; Božič Ana in Mersih Marija, obe iz Trsta; Jurij Paljk in Cvetko Valič, iz Slovenije. KRSTI IN ODKUPI Antonija Vatovec, po Mar. družbi na Via Risorta 4 v Trstu, 40.000 lir za odkupe; N. N., po Mar. družbi Via Risorta 4 v Trstu, 5 krstov na imena Mihela, Ivan, Karel, Tončka in Lazar, 5000 lir. TISKOVNI SKLAD KATOLIŠKIH MISIJONOV Po poverjeniku Francu Vrabcu iz Avstralije, v dolarjih: Krista Golob 1; Kreševič Danilo 2; Julijana Pavličič 2; F. Mukovec 2; M. Jernejčič 2; — Ivanka Mlakar, Francija, 5 dolarjev. SKLAD ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJE Po Marijini družbi na Via Risorta v Trstu: družina Umek, Trst, 2400 lir; neimenovana dobrotnica, 100.000 lir. ZA POSAMEZNE MISIJONARJE objava v prihodnji številki. VSEM ZA VSE: S R C N A HVALA! -Misijonar Emil Čuk pozdravlja na misijonu v Afriki zamorsko mamico in ljubkega sinčka. V o c K Ü co FRANQUEO PAGADO Concesiön N9 3143 TARIFA REDUCIDA Concesiön N9 561 2 Registra de la Prop. Int. N? 977.679 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467. Buenos Aires