Marjanca Kočevar-Colarič
PEJSAŽI    verjeli so, da je nekje mesec, ki jim bo vsako noč brenkal uspavanke na strune mesečine. čakali so na plešoča ozvezdja in na rumene naplavine dneva,
334
Iz lirike mladih
praznih rok so darovali temi zbledele pejsaže predvečera, na najbolj zapuščenih obzorjih so našli večne zvoke zatona in padli na dlan velike smrti.
SAMOTNA POLJA
stopimo na tla votlih korenin in zalivajmo s svojo vodo rjaste naplavine preperelih dreves, izmijmo mah z vlažnih vej, da bo belo mleko naših teles pojilo zakrnele lesnike.
podajmo se na to vijolično pot tišine in razgrnimo vse cevaste ponjave po kotanjah razjedenega polja.
REQIEM ZA DRVARJA
čutil je, kako mu s sekirami
klestijo dušo.
videl je črne drvarje
in belo drčo na hribu.
zapiral je tope oči, ki je z njimi objemal drevesa in razpiral hladne pesti, ki je v njih pela sekira.
čul je, kako mu črni drvarji vse tise in tise s sekirami klestijo dušo jesenovo.
335