Darja Zaviršek
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN
NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO
ŠTUDIJA PRIMERA
(II)
PROSTOR, ČAS IÎV SIMBOLNA ORGANIZACIJA
Psihiatrična bolnica Polje je bila prva bol-
nišnica za duševne bolezni pri nas. Locirana je
bila na robu mesta, obkrožena s polji, fužin-
skim gradom in z obzidjem. Zid so leta 1970
podrli, da bi s tem tudi pri nas zaznamovali
konec velikega zapiranja. Zato se psihiatrične
bolnice Polje držijo številne stigme, ki s svojimi
palimpsestnimi nanosi pripovedujejo dolgo
zgodovino institucije. Še danes je mogoče sli-
šati zmerljivko: "Tale je samo še za na Stude-
nec!" Na Štajerskem, ki gravitira k Ilrastovcu,
je mogoče slišati starejše ljudi, kako pravijo:
"Tale je bil pri papeževi gardi." To pomeni, da
je prišel iz Hrastovca ali pa iz ene od psihia-
tričnih bolnic v tisti regiji.
Ljudje v bolnici pripovedujejo, da se odnos
drugih ljudi do njih spremeni, ko izvedo, kje so
bili. Ženska ni stigmatizirana, ker bi bila pod-
vržena določeni obravnavi, temveč zaradi pro-
stora, v katerem se je nahajala. Ljudi ne zani-
ma, kaj se s človekom dogaja, saj je tisto, kar
nosi stigmo, ustanova sama. Tudi danes je Psi-
hiatrična klinika Poije prostor stigme par excel-
lence, deloma zaradi ljudi, ki prihajajo vanj, in
deloma zaradi statusa, ki ga je pridobila v zgo-
dovini. Socialni status institucije stigmatizira
paciente, nekdanje paciente, pa tudi osebje, ki
dela v njej, in celo raziskovalke, kakršna sem
sama.
Taka stigma se mi je pripela na začetku ra-
ziskovanja v Polju jeseni 1992. Na šoli sem
svojo tritedensko odsotnost poimenovala "ho-
spitalizacija", kar je prišlo na uho starejšim
socialnim delavkam, ki so začele znova obisko-
vati predavanja na novi visokošolski ustanovi.
Ko sem po treh tednih imela pred temi ljudmi
prvo predavanje iz antropologije zdravja, sem
v odmoru prestregla dolge in pomenljive po-
glede, ki so me opazovali drugače kot sicer.
Začela sem se spraševati, kaj pomenijo. Med
drugim odmorom je stopila k meni stara znan-
ka in me kar naravnost vprašala, "Če sem bila
res v bolnici". Takoj sem si razložila govorico
pogledov, in ko sem spet začela predavati, sem
to zgodbo uporabila za prikaz procesa stig-
matizacije v starem grškem pomenu žiga, ki so
ga vtisnili na telo sužnja. Odrasle socialne de-
lavke z večinoma dolgoletno delovno prakso so
iskale pečat, ki mora biti viden, če sem bila v
psihiatriji. Če se ničesar ne najde, se stigma
lahko prilepi na najbolj arbitrarne stvari, ki so
povsem "normalne" za ljudi, ki so brez nje: na
to, da mi iz rok pade kreda, da se ustavim
sredi stavka in ne vem več, kaj sem hotela
povedati, da pozabim, kdaj smo se zmenili, da
bo odmor, ipd. Vse tisto, kar je za človeka brez
stigme "normalno", postane za tistega, ki je
zaznamovan, le dokaz stigme same. Če bi bila
v bolnici brez tolikšne pomenske moči, bi me
ljudje gledali drugače. Tisto, kar je socialne
delavke vendarle razlikovalo od drugih, je bila
njihova socialna inteфretacija dogodka, saj je
bila večina prepričana, da sem doživela "psi-
hični zlom", ker sem "preveč delala".
Drugi del zgodbe govori o tem, kako dolgo
se čoveka stigma drži in koliko je treba, da se
je znebi. Čeprav sem na predavanju javno
povedala nekaj zgodb, ki so bile del akcijskega
99
DARJA ZAVIRŠEK
raziskovanja v Polju in naj bi tudi pojasnile
razloge za "psihiatrično hospitalizacijo", in če-
prav je Vito Flaker na predavanjih o zgodovini
dezinstitucionalizacije uporabil mojo zgodbo
za uvod v Goffmanovo kritično analizo totalne
ustanove, mi je referentka za študijske zadeve
Terezija Rešek čez kakšen mesec prišla pove-
dat, da "nekatere študentke še vedno spra-
šujejo, ali sem že prišla iz bolnice".
To ugotavlja tudi Christine Perring (1990),
ki je v svoji raziskavi o prehodu ljudi z dolgo-
letno hospitalizacijo iz bolnice v skupnost ugo-
tovila, da se je socialna stigma, ki so jo ljudje
dobili zato, ker so dolga leta prebili v stigmati-
zirani instituciji, obdržala.
Prav gotovo je psihiatrična bolnica polna
negativnih etiket tudi zato, ker opravlja naj-
različnejše socialne funkcije: je bolnica, dom
za ostarele, socialna ustanova, krizni center,
svetovalnica in pribežališče. Večina funkcij, ki
jih opravlja, je povezanih z ljudmi, ki imajo v
življenju manj priložnosti, ki so revni, imajo
šibko socialno mrežo ali so odvisni od različnih
državnih ustanov. Zato je tudi stigma toliko
večja.
Če pogledamo bolnico od znotraj, vidimo,
da gre za zamejen prostor, sestavljen iz eno-
ličnih stavb. V njih so enolični hodniki, sobe za
paciente in pacientke, dnevne sobe na oddel-
kih, ordinacije, čakalnice, bolniške sobe in je-
dilnice. Oddelki so razdeljeni na "zaprte" ali
sprejemne in "odprte", na ženske in moške.
Vse ima svoj realni in simbolni pomen.
Zlasti od starosti uporabnic in od njihove
kronifikacije je odvisno, v katerih prostorih se
bodo gibale in koliko prostora si bodo vzele
zase. Ženske, ki pridejo na oddelek prvič,
praviloma malo raziskujejo in najbolj negotovo
drsajo sem in tja po hodniku oddelka, se
vračajo v svojo sobo in spet pridejo na hodnik.
Le malokatera se zadržuje v dnevni sobi.
Mlajše ženske in ženske srednjih let, ki so
pogoste uporabnice psihiatrije, se pogosteje
zadržujejo v dnevni sobi, odhajajo na obisk na
sosednje oddelke, poznajo skrite prostore svo-
bode in mesta, kjer se kaj "dogaja". Te se naj-
bolj samozavestno gibljejo po bolnici.
Starejše ženske, ki so dolgoletne uporab-
nice, pogosto le s težavo pridejo po stopnicah
navzdol, zato ostajajo na oddelku. Večina od
njih ima "svoje prostore", svoj del sobe, svoje
okno, ob katerem se najpogosteje zadržuje,
svojo posteljo in sobo. Za nekatere je njihov
prostor v bolnici omejen na stol, ki stoji na
hodniku. Nekoč se je zgodilo, da sem sedla na
enega od njih, ne da bi prepoznala njegov po-
seben pomen. Bil je stol kot vsi drugi. K meni
je prišla ženska, ki je nikoh, niti prej niti poz-
neje, nisem videla, da bi se s kom pogovarjala.
Postavila se je pred mano, gledala v prazno in
čakala. MisUla sem, da se hoče z mano pogo-
varjati, in zato sem jo ogovorila. Ostala sem
brez odgovora in zdelo se mi je, da je ženska
zatopljena popolnoma vase in me niti ne sliši.
Zato sem se obrnila nazaj k tisti, s katero sem
bila prej v pogovoru. Čez nekaj minut sem za-
slišala povzdignjeni glas: "To je moj stol, pejte
dol!" Ženska je stala pred mano zato, da bi se
umaknila z "njenega" stola, jaz pa nisem pre-
poznala neverbalnega sporočila. Naslednje dni
sem videla, da se je še nekajkrat postavila za
"svoj prostor" na hodniku in druga uporabnica
jije tudi takoj prepustila stol. To je bila ena od
dolgotrajnih uporabnic, ki ni govorila z ni-
komer, tudi meni se je umaknila, ko sem jo
pozneje še poskusila ogovoriti.
Poseben pomen ima tudi ordinacija ali
soba psihiatrinje, kot jo imenujejo uporabnice.
To je bil prostor, ki je bil popoldne najpogo-
steje prazen, zato sem mislila, da bi lahko tam
v miru potekal intervju. Nekajkrat se je zgodi-
lo, da mi je ženska, ki sem ji predlagala, da bi
se umaknili v sobo zdravnice, negotovo rekla,
da tam ne želi govoriti z mano, katerikoli drugi
prostor bi ji bil ljubši. Nobena mi ni znala po-
jasniti, zakaj, po njihovih reakcijah pa se mi je
zdelo, da gre za prostor, ki je uporabnicam
najbolj tuj in povezan z negotovostjo, ki jo
sproža "ekspertna situacija". To je prostor po-
govorov, pa tudi prostor neprijetnih vprašanj
in postavljanja diagnoz. To je prostor, kjer
nekdo drug odloča o duševnem zdravju člove-
ka, ki pride v bolnico.
Kot je pokazal David Armstrong (1985), je
ordinacija več kot le prostor, ki omogoča so-
cialno interakcijo: je tudi prostor, ki ima no-
tranje in zunanje meje, povezane z dogodki, ki
se odvijajo v teh dveh sferah. Če je do druge
svetovne vojne potekalo zdravljenje v glavnem
doma, se je danes sfera zdravljenja povsem
100
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO (II)
premestila v bolnico, ki je postala nevtralen,
nikogaršnji prostor. Pacient prestopi iz svojega
naravnega okolja v prostor, ki je, kot poudarja
Armstrong, "nekontaminiran z nepomembni-
mi domačimi vplivi" (1985: 660). Tako so nas-
tale ostre meje med zunaj in znotraj, pa tudi
znotraj bolnice same. Prostor za čakanje je
postal ostro ločen od prostora za obravnavo,
sam prostor pa določa tudi odnose med pa-
cientom, zdravnikom in drugim zdravstvenim
osebjem. Na hodniku ali v čakalnici pacient
navadno ni deležen pogleda ne zdravnika ne
medicinskih sester, ki se kar se da hitro premi-
kajo po hodnikih, ko pa človek vstopi v sobo
za medicinske sestre in v sobo zdravnika, se
začne osebje obnašati čisto drugače. Tako pro-
stor kodira komunikacijo. Institucionalni pro-
stor določa tudi meje komunikacije, pravila in
red. Na hodniku se praviloma sme ogovoriti
sestro, ne pa zdravnika; v ordinaciji pa se člo-
vek naslavlja na zdravnika in ne na sestro. Moč
medicinske sestre je vezana na čakalnico in
hodnik, moč zdravnika pa na ordinacijo. Že
simbolna analiza vloge medicinskih sester v si-
stemu bolnice dokazuje, da je sestra nekje
vmes, je mediatorka med različnimi sferami:
zunaj/znotraj, okuženo/neokuženo, svet vsak-
danjega življenja/svet bolnice. Tako je tudi
soba medicinske sestre nekje na meji med sve-
tom čakanja in svetom obravnave. V čakalnici
je človek tisti, ki se odloča, kakšne postopke in
dejanja bo naredil; lahko si tudi premisli in iz
bolnice odide; lahko se pogovarja z ljudmi in
ohranja vlogo kompetentnega subjekta. V sobi
medicinske sestre, ki je preddverje pred vsto-
pom v svet obravnave, je situacija "nekje
vmes"; človek je manj subjekt in težje odide.
Oseba se začne včasih vesti drugače, kot se je
vedla v čakalnici; ljudje umolknejo, ne pogo-
varjajo se več med seboj in čakajo na ukaz, da
lahko vstopijo v svet obravnave, kjer se bo zgo-
dilo tisto ključno. Čakanje ima torej specifično
ritualno funkcijo, ki se navadno zaključi z ra-
zočaranjem osebe, da je čakala veliko dlje, kot
je trajala obravnava.
Medicina je potrebovala določitev prosto-
ra, če je hotela vzpostaviti učinkovit klasifika-
cijski sistem diagnosticiranja in proizvodnje
novih bolezni. Nastanek novih bolezni in
nastanek prostora psihiatrije in bolnice sta
vzajemna procesa, s katerima je medicina po-
stala, kot poudarja Arthur Kleinman (1978),
nov "kulturni sistem".
Z leti se je prostor psihiatrične bolnice
spremenil. Podrl se je zid, ljudje pripoveduje-
jo, da je bilo prej več zaklenjenih vrat. Bilo je
torej več zapiranja. V stavbi, kjer sem razisko-
vala, so zgradili jedilnico, ki je omogočila, da
osebju in nekaterim uporabnicam ni bilo treba
več nositi težkih posod s hrano v prvo nad-
stropje in trikrat na dan po stopnicah.
Pomemben prostor v psihiatriji je prostor
za osamitve, ki je lociran na zaprtih oddelkih.
To je soba z dvema zamreženima posteljama.
Gre za prostor, ki umetno naredi notranji zid
med socialno realnostjo in totalno izolacijo,
prostorom "za sebe". Je prostor v prostoru. Je
prostor, kjer vladajo drugačna pravila, še več,
ves prostor je pravilo zase, je osamitev. Zna-
čilen je za totalne ustanove, je prostor ka-
znovanja in terapevtske intervencije hkrati.
Praznina dobi ponekod tudi ime. V Bolnici za
živčno in duševno prizadete Hrastovec poime-
nujejo tak prostor brez postelje "izolirnica".
Čas osamitve je arbitraren in bolj odvisen od
urnika ustanove in njene dinamike kot od pri-
zadete osebe. Odvisen je od tega, ali se za-
menjajo izmene, ali je dan ali noč, in od števila
oseb na oddelku. Osamitev pomeni prav po-
sebno degradacijo, saj človek ne izgubi le svo-
bode gibanja, temveč tudi pravico do izražanja
najelementarnejših potreb, o čemer bo še tekla
beseda. Juha Brown in Sharon Tooke (1992)
poudarjata, da pomeni ta prostor tudi novo
obnašanje, ki je najpogosteje avtistično. Pro-
stor za osamitve je v tem smislu paradoks, saj
pomeni duševna stiska tako ali tako umik vase
ali preplavljenost s samim s seboj. Osamitev pa
tako stanje le še okrepi.
Tudi vprašanje zasebnosti razdeli pacientke
in osebje na dve skupini. Skupini se med seboj
ne mešata, ločita pa se tudi po tem, kateri pro-
stor uporablja osebje in katerega pacientke.
Osebje ima svojo zasebnost, ki jim jo dajejo
razne pisarne, soba zdravnice in prostor za po-
govore. Kot ugotavljajo številne raziskave psi-
hiatričnih ustanov in velja tudi za Polje, osebje
preživi večino časa v različnih pisarnah in se
ne meša s pacienti.
Poleg stranišč, ki jih uporabljajo pacientke,
101
DARJA ZAVIRŠEK
ima osebje svoje stranišče, ki je zaklenjeno.
Uporabljeno je zelo redko, še zlasti popoldan,
ko je osebja manj in se pogosteje zadržuje v
pritličju, v pisarnah za sestre. Stranišča pa-
cientk niso zaklenjena. Tisto, kar je ločevalo
stranišče prvih od stranišča drugih, ni bila či-
stoča in umazanija, temveč toaletni papir in
ključavnica. V straniščih za pacientke ni bilo
nikoli toaletnega papirja, in ker jih ni bilo mo-
goče zakleniti, se je včasih zgodilo, da je
kakšna od pacientk vdrla skozi vrata stranišča,
kjer je bila druga oseba. Za 26 pacientk sta na
oddelku le dve stranišči.
Tudi stranišče poudarja ločnico med obe-
ma skupinama in na simbolni ravni kaže na
strah osebja pred kontaminacijo.
Skupaj s prostorom organizira institucija
tudi kulturo časa. Vstop v psihiatrično institu-
cijo je vstop v novo kulturo časa. Organizacija
časa v instituciji nima praviloma nič s potreba-
mi ljudi, ki prihajajo po pomoč, temveč s kon-
strukcijo časa, ki ga določa institucija, in z
obrambnimi mehanizmi zanikanja, ki so eden
od razlogov, da časa v bolnišnični ustanovi ni.
Bolnica je po eni strani negacija časa, saj v
njej nikoli nihče od osebja nima časa, po drugi
strani pa se v njej producira čakajoča kultura.
Že Goffman (1987) je v svojem klasičnem delu
o azilih govoril o dveh skupinah, osebju in
oskrbovancih, ki se med seboj razlikujeta po
dojemanju časa in po strukturi časa, ki ga živi-
jo. Čas prvih teče prehitro, zato v totalnih us-
tanovah osebje za nikogar nima časa. Čas
drugih pa je čakajoči čas, ki ima prav tako kot
druge značilnosti institucionalnega vsakdanje-
ga življenja vlogo discipliniranja in nadzora.
Ronald Frankenberg (1992) govori o "ča-
kajočem procesu", v katerem človek ne ve, kaj
se dogaja, kdo odloča in koliko časa bo hospi-
talizacija trajala. S tem se je človek spremenil v
pacienta, v objekt biomedicinske prakse. Indi-
vidualni čas se z vstopom v institucijo spreme-
ni v čakajoči, institucionalni čas. Oseba je po
eni strani podvržena zakonu čakanja in po
drugi strani institucionalnemu dnevnemu redu,
ki ga določa ustanova. Čas osebe, ki je v vlogi
pacienta, je anti-čas in hkrati strogo struk-
turiran čas določenih dejavnosti, postopkov in
ritualov (bujenje, zajtrk, vizita itn.).
Čas pacientov je vreden manj kot čas
osebja. Razloga sta dva: prvi je povezan s ce-
lotnim devalviranim položajem uporabnika ali
uporabnice psihiatrične bolnice; drugi razlog
pa izhaja prav iz "čakajočega časa", ki ga
začne živeti oseba, ko vstopi v institucijo. Ne-
strukturiran čas v zahodni kulturi ni vrednota.
Sprejemljiv je le, če je čas (odmor) med dvema
časovnima strukturama, naj bo sekvenca daljša
ali krajša (počitnice, praznik, nedeljsko po-
poldne). V "čakajočem procesu" čas pacientov
nima nobene vrednosti. Kdo lahko na primer
po nepotrebnem ostane na zaprtem oddelku
zato, ker ga še ni prišel pogledat sodni izvede-
nec, ali pa zato, ker ga je osebje pozabilo pre-
mestiti na odprti oddelek. Lahko se zgodi, da
ostane oseba v bolnici dlje zato, ker je zdravni-
ca, preden je v petek opoldne odšla, pozabila
podpisati odpustnico. Človek lahko Čaka nekaj
dni na pogovor z zdravnico ipd. Pacienti so
torej razpoložljiva skupina ljudi, ki čaka. To jih
naredi ranljivejše, zmanjšuje občutek samoza-
vesti in zmanjšuje občutek nadzora nad svojim
življenjem. Tako se vzpostavlja neenakost in
poglablja prepad med svetom uporabnikov in
svetom osebja.
Nekaterim uporabnicam je tako stanje zbu-
jalo jezo, drugim se je zdelo samoumevno,
tretje pa so se vdale v usodo čakanja, kamor
jih je potisnila institucionalna kultura.
Organizacija časa vzpostavlja torej neena-
kost, poglablja prepad med osebjem in pri-
zadetimi in vzpostavlja hierarhična razmerja.
Večina ljudi je le redko v življenju tako bolnih,
da ne morejo opravljati nobenega vsakdanjega
opravila. Vseeno mora ostati človek v bolnici
ves dan, pa čeprav je dejanske medicinske ob-
ravnave deležen le nekaj minut. Preostali čas
bi lahko opravljal vsakdanja opravila, zlasti, če
gre za dolgotrajne paciente. Fleksibilna orga-
nizacija bolnice, ki jo ponekod po svetu že
poznajo, je med osebjem pogosto nezaželjena.
Institucionalni čas je prilagojen interesom,
ki jih ima osebje (sistem izmen, natačnost ur-
nika, razpoložljivost pacientk). Dnevne aktiv-
nosti so koncentrirane v dopoldanskem času,
popoldan, zvečer, ob sobotah, nedeljah in
praznikih pa je oddelek skoraj brez osebja.
Ronald Frankenberg (1992: 6) poudarja, da je
v splošnih somatskih bolnicah videti zvezo med
uporabo postopkov za zdravljenje in časovno
102
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO (II)
sekvenco, ki je del institucionalnega časa. V
porodnišnici je pospešitev konca porodnega
procesa z različnimi napravami in kirurškimi
postopki povezana s koncem izmene. V neka-
terih bolnicah se opravljanje carskega reza in
uporaba naprav za umetne porodne popadke
močno povečata proti koncu izmene, še zlasti
na koncu druge izmene zvečer. Ker pacientka
"nasilno vdre" v zdravnikov prosti čas, je, kot
poudarja Frankenberg, tudi on lahko nasilen
do njenega telesa.
Sama sem imela torej po eni strani privile-
gije osebja, saj sem prihajala in odhajala, ka-
dar sem hotela, po drugi strani pa me je moj
lastni notranji urnik razlikoval od osebja. Ker
sem vse pogosteje ostajala na oddelku pozno
popoldan, prihajala tudi ob sobotah in nede-
ljah, sem se v očeh uporabnic vse bolj oddalje-
vala od skupine osebja. Postala sem nekaj
posebnega.
Druga razlika med svetom osebja in svetom
pacientov je v tem, da lahko le osebje ohranja
mejo med osebnim časom in javnim časom.
Trenutka, ko pridejo na delovno mesto in ko z
njega oddidejo, sta demarkacijski črti teh dveh
časov. Posledica tega je, da postane za dosti
ljudi v bolnici zunanji čas nekaj željenega, za
marsikoga pa tudi neznan in prehiter in zato
nevaren. Neka nekdanja uporabnica mi je pri-
povedovala, da je bil eden njenih najbolj ža-
lostnih trenutkov v bolnici, ko sta se dva člana
osebja popoldne ob koncu izmene pogovarjala:
"Tole še opraviva, potem pa greva ven na
pivo." Pravica, oditi ven na pivo, je postala
simbol željene svobode, postala je nekaj nedo-
segljivega, neizmerno daleč od pravic, ki jih je
imela pacientka. Ženska je takrat najmočneje
občutila razliko med seboj in osebjem, po glavi
pa ji je rojil le stavek: "Jaz pa bom ostala notri
in preden bodo šli, me bodo zaklenili."
Ronald Frankenberg (1992) govori o tem,
da je manifestacija bolezni epizoda, ki ni eno-
vita v svoji časovnosti, temveč je sestavljena iz
različnih sekvenc, ki sestavljajo celotno pred-
stavo bolezni. Te sekvence so za različne ak-
terje različne glede na čas, ki ga sekvenca
zavzema v osebnem času osebe. Sprejem nove-
ga človeka na oddelke je lahko za medicinsko
sestro prva sekvenca delovnega časa, ko pride
v bolnico; lahko je del ponavljajočih dogodkov
v dnevu, tednu, letu; lahko je del njene delov-
ne kariere. Za pacientko pa je vstop v bolnico
pretrganje vsakdanjega časa; lahko je eden
najpomembnejših dogodkov v njenem življe-
nju; lahko je dogodek, ki postane ciklično po-
navljajoča se sekvenca časa, ki zaznamuje
njeno življenje in različne dele leta. Za pa-
cientko pomeni ta časovna sekvenca vstopiti v
prostor, kjer vlada drugačna organizacija časa
in kjer mora biti njen individualni časa po-
drejen institucionalnemu.
Eno najpomembnejših študij o času v medi-
cinski ustanovi je leta 1979 napisal Eviatar
Zerubavel, učenec E. Goffmana. Ob prouče-
vanju socialnega življenja velikanske bolnice
na Vzhodni obali, ki jo je zaradi anonimnosti
imenoval University Hospital, je ugotovil, da
je bolnica strukturirana temporalno. Njegov
cilj je bil odkriti delovanje te temporalne stru-
kture v določeni socialni organizaciji, saj je bil
čas zanj eden glavnih paramentrov socialnega
reda. Čas v bolnišnici in njegova zgodovina po-
tekata po Zerubavelu linearno, hkrati pa pote-
ka notranja organizacija po cikličnem vzorcu,
ki ga zaznamujejo ciklusi leta, tedna, rotacij-
skega sistema, dneva in dnevnih dolžnosti.
Znotraj teh petih socialnih ciklusov se v bolni-
ci odvijajo vse aktivnosti. Ciklus leta je mogo-
če opazovati v procesu kariere Člana ah članice
osebja; ciklus rotacije je pomemben za mlade
ljudi, ki se vpeljujejo v medicinski poklic; te-
den se kaže zlasti kot konflikt med časom
osebja in časom pacientov, saj začne osebje v
petek živeti svoj zasebni čas; dan in dnevne
dolžnosti pa se kažejo v sistemu izmen in na-
tančno določenih časovnih sekvenc za določe-
na opravila.
Taka temporalna struktura prinaša v line-
arno strukturo veliko motenj. Opisala sem že
motnje, ki nastanejo v obdobjih praznine, ko
osebja na oddelkih ni. Zerubavel (1979: 37)
navaja, da je osebje bolnice, ki jo je raziskoval,
govorilo o tem, da se je število smrtnih primer-
ov povečalo vsako leto takrat, ko je začela delo
nova skupina zdravnikov. V večini bolnic se
človek ne more hospitalizirati v soboto aU ne-
deljo, ker v njej ni zadosti osebja. Ponekod
velja prepričanje, da ostane konec tedna v bol-
nici le najmanj sposobno osebje, zato je najne-
varneje, če je človek operiran konec tedna. Za
103
DARJA ZAVIRŠEK
psihiatrično bolnico je značilno, da poskuša
osebje pred božičnimi in novoletnimi prazniki
čimbolj izprazniti bolnico, saj bo tako osebje,
ki bo še ostalo, imelo manj dela, pa tudi manj
občutkov krivde zaradi ljudi, ki so ostali v
ustanovi.
Bolnica je torej po eni strani organizirana
ciklično, kar prinaša poleg drugih motenj tudi
diskontinuiteto osebnih odločitev (najbolj izo-
braženo osebje je v bolnici zlasti dopoldan),
hkrati pa prinaša tisto, čemur Zerubavel pravi
"nepretrgano pokritje" (continuous coverage).
Institucionalizacija nepretrganega pokritja se
je v Evropi razširila zlasti od 19. st. naprej, ko
je postala skrb moralno in znanstveno vpra-
šanje. Prva izmena torej odide šele, ko pride
druga; človek, ki ne najde zamenjave za svoje
delovno mesto, ne gre na dopust. Zerubavel
govori o tem, da je točnost popoldanske izme-
ne moralni element institucije, ki nima ničesar
skupnega s potrebami ljudi, torej s tem, koliko
ljudi takrat potrebuje medicinsko sestro.
Nepretrgano pokritje je zahtevalo tudi vse
večjo depersonalizacijo, o kateri govori tudi
Isabel Menzies Lyth (1988). Velike institucije,
ki morajo vsak trenutek računati na to, da bo-
do uporabile pravilo nepretrganega pokritja,
morajo vzpostaviti sistem anonimizacije osebja
in pacientov. Zerubavel govori tudi o fenome-
nu "rutinizacije karizme", ki je značilna za bi-
rokratske ustanove. Sistem depersonaliziranih
odnosov standardizira formalna pričakovanja
in tako omogoča zamenljivost oseb (1979: 43).
Psihiatrična institucija torej institucionalizi-
ra osebno zamenljivost, zato da ohranja cikli-
čno socialno strukturo in v njej nepretrgano
pokritje. Hkrati pa je depersonalizacija obram-
bni mehanizem pred kopičenjem tesnobe. V
taki instituciji postane vseeno, katera sestra je
na oddelku, od vseh pričakujejo le rutinska op-
ravila. Tako se izključi nepogrešljivost oseb.
Psihiatrična ustanova ravna tako, da razbije si-
stem osebne nepogrešljivosti, da torej vzposta-
vi rutinizirano karizmo. Šele depersonalizacija
pokritja omogoča kontinuiteto bolnice. Abso-
lutno zamenljivost predpostavlja zlasti pri me-
dicinskih sestrah, kar zmanjšuje odgovornost
posamezne članice osebja (pacientka zdravnice
N. N. ni nikoli tudi pacientka sestre A. A.). Z
depersonalizirajočim pokritjem je povezano
tudi depersonalizirajoče pisanje o pacientkah
in pacientih.
Bolnišnice imajo še eno skupno lastnost, ki
jo je Zerubavel (1979: 90) opredelü kot "čas
pacienta". Čas v bolnici se meri s številom pa-
cientov in pacienti postanejo tako enote časa.
Objekti dela postanejo enote časa in tudi sami
merijo svoj čas v enotah drugih objektov. Ko
medicinska sestra na vprašanje: "Kdaj bom na
vrsti?" odgovori: "Še trije so pred vami," člo-
vek ve, da je njegov čas "dolg" tri paciente. Če
pridejo na oddelek "tri nove", človek ve, da bo
skupinska vizita trajala dlje.
Zato Zerubavel poudarja kognitivni kon-
tekst pri merjenju časa, saj referenčni okvir
velikokrat natančneje določi čas čakanja kot
čas, ki ga meri ura. Zlasti za ljudi v instituciji
sta koledarski čas in čas ure manj pomembna
kot časovni referenčni okvir, ki ga dajejo redki
dogodki, po katerih ljudje razpoznavajo oseb-
na časovna obdobja. Večina pacientk se ni na-
tančno spomnila, katerega leta je bila prvič
hospitalizirana, šele spomin na referenčni ok-
vir ji je pomagal, da se je spomnila letnice. Ne-
katere so tedne bivanja na oddelku štele po
referenčnem okviru obiskov ob nedeljah, ko so
jih obiskali sorodniki. Zerubavel govori tudi o
sociotemporalnem redu, po katerem je struk-
turirano in regulirano socialno življenje (1979:
105).
Eden od pomembnih obrambnih mehaniz-
mov osebja je spodbujanje občutka, da nimajo
časa. Najbolj razširjena taktika je hitenje po
hodnikih. Če osebje v bolnišnicah za nujne
primere še lahko prepriča antropologa, da se
je pravkar pripeljal "nujni primer", pa to v psi-
hiatrični bolnici ni več mogoče. Ta nezavedna
taktika obrambe je značilna za vse velike in-
stitucije. O njej je najizčфneje govorila Isabel
Menzies Lyth (1988) v svojem klasičnem delu
o kopičenju tesnobe v instituciji iz leta 1959.
Njena študija se nanaša zlasti na vlogo me-
dicinskih sester v eni londonskih bolnišnic, ki
je izvajala medicinsko oskrbo ostarelih bolnih
ljudi. Medicinske sestre so se neprestano so-
očale s stresnimi emocionalnimi situacijami,
povezanimi z izkušnjo bolečine, tфljenja, smr-
ti, lastnega sovraštva, usmiljenja in krivde. Nji-
hovo delo je bilo neprestano povezano z
delom, ki ga večina ljudi ni bila pripravljena
104
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO (II)
opravljati, saj se jim je zdelo gnusno in umaza-
no. Izhajajoč iz psihoanalitične teorije infantil-
nih fantazij, Isabel Menzies Lyth ugotavlja, da
ima osebje v instituciji močno potrebo, da bi se
zavarovaU pred tesnobo, ki jim jo povzroča
vsakdanje delo. Ta boj proti tesnobi proizvede
socialno strukturirane obrambne mehanizme v
kulturi institucije. Socialno konstruirani ob-
rambni mehanizmi postanejo del realnosti,
postanejo postvareH elementi institucije.
Avtorica govori o desetih glavnih struktur-
nih obrambnih mehanizmih, ki jih uporablja
osebje za premagovanje lastne tesnobe, krivde,
dvomov in negotovosti {ibid.: 43-85):
1. Razcep odnosa medicinska sestra-pacient.
Ker predstavlja za osebje bolnice jedro tesno-
be prav odnos s pacientom, je sestrska služba
organizirana tako, da jo varuje pred preveliko
tesnobo. Medicinska sestra mora skrbeti za
veliko število pacientov (praviloma okoli 30 ali
več), za njih pa opravlja le določene dolžnosti
in ne vseh, kar ji preprečuje, da bi prišla v to-
talni stik s pacientom in njegovo boleznijo.
2. Depersonalizacija, kategorizacija in zani-
kanje pomena individualnosti. Sistem dolžnosti
(task-list system) onemogoča, da bi prišlo med
pacientom in medicinsko sestro do osebnega
odnosa. Gre za depersonalizacijo osebja in
pacientov hkrati. To se kaže v poimenovanju
pacientov s številko sobe ali z bolezensko diag-
nozo. Depersonalizacija osebja se kaže v uni-
formah, ki govorijo o njihovih dolžnostih.
Vsaka medicinska sestra je zamenljiva z drugo,
če je treba, saj je vsaka "aglomerat sestrskih
veščin brez individualnosti" (ibid.: 52).
3. Odcepitev in zanikanje čustev. Zahteva
profesionalnosti je, da se osebje nauči nadzo-
rovati čustva in izogibati identifikaciji. Pogoj,
da ne pride do navezanosti, je, da se medicin-
ska sestra nauči odcepiti čustva od konkretnih
delovnih nalog. Profesionalnost se meri po
sposobnosti gibanja iz oddelka na oddelek.
"Prestavljanje" medicinskih sester po oddelkih
je ena od nezavednih strategij institucije, da
zmanjša nezavedno tesnobo. Vodstvo bolnice
uporablja taktiko "prestavljanje" z oddelka na
oddelek zlasti pri mlajših sestrah.
4. Poskus odstranitve odločitev z ritualnim
opravljanjem dolžnosti. Opravila medicinske
sestre so organizirana tako, da s sprejemanjem
minimalnih odločitev minimalizirajo tesnobo,
ki nastopa pri odločitvi v zvezi s pacientovim
zdravjem. Namesto tega se veČina delovnega
časa vrti okoli ritualnih ponavljajočih opravil
(pospravljanje postelj, hranjenje, dvigovanje),
do katerih se zahteva skrajno resnost in odgo-
vornost. Ta ritualna opravila prikrijejo dejstvo,
da se zaradi nakopičene tesnobe osebje izogi-
ba sprejemati fleksibilnejše in individualizi-
rane odločitve.
5. Zmanjševanje odgovornosti pri sprejema-'
nju odločitev s preverjanji in ponovnimi prever-
janji. Tudi pri sprejemanju manj pomembnih
odločitev, ki nimajo odločilnega vpliva na člo-
vekovo zdravje, osebje pri sprejemanju odloči-
tev vplete v proces več ljudi, da zmanjša lastno
odgovornost. Včasih medicinske sestre sezna-
nijo z odločitvijo številno osebje, ki je tisti hip
na voljo, prav zato pa je služba medicinske se-
stre organizirana tako, da onemogoča spreje-
manje hitrih in učinkovitih odločitev.
6. Prikrita socialna razporeditev odgovornosti
in neodgovornosti. To, da ena skupina osebja
obtožuje drugo, ima funkcijo zmanjševanja
intrapsihične napetosti, ki se prenese na inter-
psihični nivo. Pogosto starejše medicinske
sestre ali sestre, ki so višje po rangu, opredeli-
jo mlajše za neodgovorne. Ta obtožba se na-
vadno ne nanaša na posameznico, temveč na
vso skupino "mlajših sester". Pritožbe so pos-
ledica prikritega sistema kulturno sprejemlji-
vih zanikanj, razcepa in projekcij. Kot zapiše
Menzies Lyth: "Vsaka sestra poskuša odcepiti
določene aspekte svoje zavesti, s tem da jih
projicira v druge medicinske sestre" {ibid.: 57).
7. Smiselna obskumost prì formalni porazde-
litvi odgovornosti. Čeprav se na prvi pogled zdi,
da so delovne naloge in odgovornosti med ose-
bjem jasno določene, s podrobnejšim pogle-
dom ugotovimo, da ni tako. Najbolj togo so
določene delovne naloge in odgovornosti naj-
mlajših medicinskih sester. Bolj ko se bližamo
hierarhičnem vrhu, obskurnejše so odgovorno-
sti. Pogosto pa medicinska sestra namesto
predpisanih obveznosti opravlja kaj povsem
drugega.
8. Zmanjševanje teže odgovornosti z delegi-
ranjem na nadrejene. To je značilno prav za
zdravstvene institucije, kjer je med nižjim
osebjem močna potreba po zmanjšanju teže
105
DARJA ZAVIRŠEK
odgovornosti. Posledica tega je, da medicinske
sestre opravljajo danes bistveno manj kvalitet-
na in odgovorna opravila, kot bi jih zaradi
svoje izobrazbe lahko (v bolnišnici Polje, na
primer, mora medicinska sestra vprašati zdrav-
nico, ali sme osebi, ki je premeščena iz spre-
jemnega na odprti oddelek, vrniti dokumente,
čeprav gre za vprašanje ritualne narave, saj
ima na odprtem oddelku vsakdo pravico do
svojih osebnih predmetov).
9. Idealizacija in podcenjevanje osebnih raz-
vojnih možnosti. Potreba po zmanjšanju tes-
nobe med osebjem se kaže v zahtevi po
"najboljšem osebju", ki mora priti na delovna
mesta medicinske sestre. Pogosto velja pre-
pričanje, da se mora človek "roditi kot medi-
cinska sestra", da je ta poklic "vokacija", kar
pomeni po eni strani ekstremno idealizacijo
poklica in po drugi strani podcenjevanje
procesa učenja za poklic. Sam proces učenja je
sestavljen zlasti iz učenja formalnih postopkov
in le malo iz učenja za osebno rast.
10. Izogibanje spremembi. Izogibanje spre-
membam v medicinski ustanovi izhaja iz tega,
da pomeni vsaka večja sprememba tudi spre-
membo socialnega sistema obrambe. Močan
sistem obrambe pred tesnobo bo zato deloval
tudi kot močan sistem pred spremembo. Le na
točkah krize vsega socialnega sistema institu-
cije bo osebje dovoHlo spremembo.
Nedvomno je v psihiatriji dejstvo, da osebje
nima časa, posledica nezavednih mehanizmov
obrambe pred tesnobo. Pomanjkanje poglo-
bljenih pogovorov omogoča distanco med
svetom osebja in svetom uporabnic. Osebje za-
polni svoj delovni urnik z ritualnimi delovnimi
obveznostmi, ki omogočajo čim manj poglo-
bljen stik z uporabnicami na oddelku. Njihova
razporeditev časa je odmerjena na kratke sek-
vence vizit, skupin in sestankov, ki omogočajo
minimaliziranje osebnega angažmaja za posa-
mezno uporabnico in ohranjajo občutek oprav-
ljenega delovnega urnika. Taka socialna orga-
nizacija institucije med osebjem vsaj deloma
ohranja občutke samozavesti in lastne vred-
nosti. Število mehanizmov obrambe pred tes-
nobo pa po drugi strani zmanjšuje zadovoljstvo
in občutke kvalitetnega dela pri bolj kritičnem
osebju, o čemer govorijo prav izjave nekaterih
članic in članov osebja, ki s svojim delom in or-
ganizacijo ustanove niso zadovoljni.
(Se nadaljuje.
Literatura ho navedena na koncu zadnjega dela.)
106