772
MRTVI DOM
Pavle   Zidar
Kdo je še tu doima,
komu poje ura,
ko, pahnjen v nemir
in globino cest,
poslušam, kaj žalost v obraz
kriči?
Le zakaj bdi nežna skrb,
rože zakaj žive,
ko legle so na oči
in čez solze roke?
Stran,
da me ne zgrudi glas
od kdo ve kje,
milina prstov, ki je tlela
na senceh;
stran, četudi v mirak,
ki bode iz zemlje, —
v lepoto trav,
kjer tišji je korak.