Zaščita in uporaba zemlje
Skoraj vsa povojna leta smo bolj ali maiy zapostavljali kmetijstvo v prid razvoja industrije in s tem hote ali nehote slabili naravni človekov občutek navezanosti na zemljo. In-dustrializacija dežele je teijala da-vek, požrla je velike površine naj-boljše kmetijske zemlje. Na ravnicah smo poceni gradili; gradbeni mate-rial je bil pri roki in cena zemlje je bila skoraj brez vrednosti in zaseb-na. Površine zemlje, potrebne za gradnjo tovarn, so bile pravzaprav malenkostne v primerjavi s potreba-mi za stanovanja delavcev in za vse tisto, kar spremlja sodobno naselje.
Stevilna ekonomska, socialna in ekološka razvojna neskladja so nas privedla v sedanjo gospodarsko in družbeno krizo. Za rešitev iz težav se sedaj zatekamo v številne zakonske namesto v ekonomske rešitve. Dobi-li smo tudi interventni zakon za zaščito zemlje, ki je primerna za pri-delovanje hrane. Vsepovsod je čutiti odpor pri uresničevai\ju zakona. Vsi vprek dokaznjemo, da bodo šli vsi naši razvojni načrti v nič, če ne bo-mo gradili načrtovano in če se ne bomo tako obnašali kot doslej. Šte-vilne intervencjje y republiški sku-pščini in v političnih inštitucijah najvišje ravni kažejo, da zemjja v naših glavah še naprej nima veliko vrednosti. Nočemo vedeti, da je zemlja proizvodno sredstvo, ki so jo narava, čas in človek v skupnem so-žitju ustvaijali milyone let. Nočemo pomisliti, da zemljo lahko v trenut-ku uničimo za vse čase. Potrebe člo-veštva po hrani pa so iz leta v leto večje.
Občina Ljubljana Center je po po-vršini daleč najmanjša občina na Slovenskem, saj meri komaj 506 hektarov. Čeprav je občina skromna po površini, je tudi tu uporaba pro-stora bogataška, zelo nenačrtna in neracionalna. Leta 1961 je v občini živelo 43.484 prebivalcev, danes pa le še 32.285. Resnica je, da smo po neki nepopolni evidenci spremenili okrog 1800 stanovary v pisarniške prostore. Marsikatero stanovanjsko hišo smo porušili, da smo dobili pro-stor za mogočne poslovne stavbe. Nekoč in še kako desetletje po osvo-boditvi smo zazidali marsikatero škrbino med hišami; pa tudi kaka majhna stanovanjska hiša se je uma-knila veliki. Gradili smo tam, kjer so bili v bližini voda, kanalizacija, plin in elektrika.
Potem smo začeli »poceni« graditi na malovredni zemlji - tako smo jo ocenili - na velikih gradbiščih: Sav-sko naselje, Štepanjsko, Jarško, Ko-seze, Pri ruskem caiju in tako na-prej. Povsod smo gradili različne ko-munalne vode v dolžino in šiijavo in danes imamo po mnenju vodaijev tako razšiijeno primarno komunalno mrežo, da bi lahko zgradili stano-vafgske hiše za milijonsko mesto, ne da bi dodali eno samo cev za vodo ali kanalizacijo. Za vzdrževanje toli-kšne komunalne mreže bodo tačuni šele prišli, takrat pa »poceni« stano-vanja ne bodo več poceni. To čutimo zopet predvsem v Centru, ko je bila ob obnovi cestne površine potrebna tudi obnova dotrajanih komunalnih vodov na Resljevi, Čopovi, Nazoije-vi, Gosposvetski in še kie. Zahtevala
je veliko več denaija kot nova; šlo pa je pri vsaki cesti samo za skro-mne stotine metrov.
V občini Ljubljana Center je še ve-liko škrbin; nekatere so celo od po-tresa 1895 dalje. Še več je možnosti za nadzidave in obilo hiš (pa ne v starem mestnem jedru) je, ki kar kličejo po rušenju. V njih so stano-varga VI. in VII. kategorije; provizo-rična skladišča, napolnjena z malo-vrednim materialom in zapuščene kleti. Kar naprej jeslišati ugovore, da je v Centru že itak preveč prebi-valcev in da je hrupno in je umazan zrak. Vendar, če povprašate prebi-valce stanovaiyskih blokov na Am-broževem trgu, ki je najbolj gosto naseljena površina v Ljubljani, vam bodo povedali, da je tamkaj prijetno stanovati. Kar z lučjo bi morali iskati krajana v Centru, ki bi se rad brez prostorske ali druge nuje odselil v drugo občino našega mesta.
O tem, da so mnoga stanovaiya v naši občini skromno zasedena, ne kaže pisati; dokler ne bodo stanarine ekonomske, ne bomo pripravljeni skladno z rastjo in upadanjem števi-la članov družine seliti se v večje ali umikati v maiyše stanovanje. Z našim obnašanjem pri gospodaije-iyu z družbenim stanovanjskim fon-dom ustvarjamo hudo materialno breme bodočim generacijam - za čas, ko bodo prevzele v upravljarye žalostno vzdrževane stanovanjske hiše.
Tudi tovarne bodo morale začeti čistiti svoja dvorišča razne navlake in podirati zatohle stavbe, na njiho-vih temeljih pa zgraditi nove zgrad-
be in ustvarjati tako urejena proiz-vodna delovna mesta: svetla, zračna, snažna, malo hrupna in varna, kot so tista v pisarnah.
Pred leti so nam kmetyci dokazo-vali, da je v okolici Ljubljane nesmi-selno pridelovati hrano, rediti živino in varovati drobnico. Poceni kuplje-no in nacionalizirano zemljo so z rento vred tudi pirodajali brež rdeči-ce na licu p^vemu kupcu. Danes nam dokazujejo nasprotno, pa čeprav ima vsak hektar obdelovalne zemlje svoj traktor z vsemi priklju-čki vred; da bi pa združevali zemljo in imeli strojne skupnosti ter sodob-no kmetovali, to pa še ni dobro spre-jeto v naših glavah, kjer je še vedno prostor samo za romantično kmetij-stvo.
In kakšna naj bi bila cena zemlje v prihodnje? Kaj je pravilno ovredno-tena zemjja? Najbrž bi morala veljati najmanj toliko, kot je vrednost leti-ne v zrnu, krompiiju ali v drugem pridelku, na primer v stotih ali še več letih na določeni zemlji. Potem pa bomo videli, da je zemlja na baiju in na ledinah pa v rovtah poceni in edino primerna za pozidavo. In še zelo racionalno bomo začeli graditi; tudi za blokovno gradnjo stanovaiy se bomo raje odločali, kot pa za indi-vidualno hišo. Šele ko bodo vse stvari, materialne in duhovne, okoli nas dobile pravo vrednost, bomo začeli pametno in dolgoročno gospo-dariti. In takrat bomo s pravilno pri-znanimi duhovnimi in materialnimi vrednotami v Jjudeh in med njimi resnično bogati Ijudje.
ALBIN VENOUST