Gozdni požar nad Guncljami
Tokrat je šlo zares
Dolgotrajna suSa v maju in juniju je botro-vala tudi številnim požarom. V ponedeljek, 4. junija je zagorelo tudi v gozdu nad Guncljami, ki je na meji med gunceljskim in šentviškim po-žarnim območjem. Na prostor požara je hitro prišla enota GD Dravlje, ki je požar, s pomočjo še drugih društev, lokalizirala.
Dežurne enote so nato še stalno gasile manj-še izbruhe ognja, pri čemer so pomagali tudi poklicni gasilci iz Ijubljanske brigade. Zato so se gasilci odločili, da speljejo do požarišča vo-do in ga polijejo. V sredo jim to ni uspelo, za-to so se naloge temeljiteje lotili naslednji dan. Vleka cevovoda je bila poseben problem, saj je višinska razlika med požariščem in odvzemnim mestom vode 180 m. Z ogromnimi napori je ga-silskim enotam iz Dravelj, Sp. in Zg. Šiške, Pod-utika, Medna, Stanežič, Vižmarij, Sentvida in Guncelj s pomočjo terenskega vozila uspelo po-ložiti 900 m cevi in postaviti 5 malih in 3 ve-like motorke v strmi breg Gunceljskega hriba. Na pomoč so priskočili še člani CZ in NZ iz KS Gunclje-Male Vižmarje, 20 vojakov iz vo-jašnice Boris Kidrič v Sentvidu in učenci osmih razredov OS Alojz Kebe.
Ponoči so gašenje prekinili in ga nadaljevali v petek, ko je prišlo na pomoč še 100 vojakov iz šentviške vojašnice. Dokončno so požar po-gasili v petek opoldne. Straža je ostala na po-žarišču še 2 dni, da se je prepričala o popolni varnosti pred ponovnim vžigom, kar je ugoto-vila še posebna komisija. Vzrok požara še ni znan. Najverjetneje pa je nastal zaradi strele.
Zaradi velikega obsega in še mnogo težav-nejšega dostopa ter velikega števila udeleženih gasilcev je to eden najtežavnejših požarov do-slej v naši občini.
Janez Kopač
Cttttek
Odkar smo y Ljubljani prejeli novo Ce-Iovško cesto, mi sploh/ ni nič žal, da me naši stari niso vzeli s seboj na morje in sera ostal pri teti Štefki. Kajti teta Štefka ima svoj domicil tik ob Celovški ter mi to omo goča pregled nad situacijo, kar pomeni, da je ves dan silno hecno.
Ce imam čas (tako se samo reče, kajti časa imam izredno dovolj, samo ljubi se mi ne čisto nič), potem okrog druge ure stopim k Dekorativni. Tam se namreč posledice no-ve Celovške oziroma cele zbirke mrknjenih semaforov, napol izkopanih podhodov ia ostale fiktivne opreme najbolj drastično po-javljajo. Ko se namreč odprejo tovarniška vrata, nastane na in ob Celovški neznanski hec, ko avtomobilisti, pešci in kolesarji na-peto tekmujejo, kdo bo koga prej in bolj zeznil: ali bo avtomobilar prej povozil kole-sarja, ali pa ga bo uspel kolesar prej pre-kleti ter mu nato uiti čez cesto. Rezultati so bolj mešani, je pa res, da so pešci in kole-sarji iz dneva v dan bolj spretni. Zadnjič sem gledal izredno lepe rezultate, saj dobro izurjeni skupini občank uspe priti čez cesto prej kot v dvajsetih minutah, kar spričoveli-kega števila gastarbajterjev y kolonah po meni skoraj rekord. Gastarbajter je namreč najbolj zaguljena zadeva: ko pogledaš na tablico, misliš, da je tujec, zezati in prekli-njati zna pa po naše, kar marsikoga spravi v neprijeten položaj. Mislim, da bi bilo bolj pregledno, če bi imeli na avtih posebne ozna-ke...
Sicer pa, močno se govori, da bodo stalni obiskovalci Celovške povabili vse, ki imajo kakorkoli prste vmes pri današnji (začasni) podobi te lepe vpadnice, na prijateljsko sre-čanje v teku čez cesto. O datumu spektakla bom skušal še poročati...
Befefc
Sicer pa se jako veselim atetove vrnitve. Zanesljivo bo namreč izumil kakšno novo kletvico, ko mu bom povedal, da bi Viator spet rad podražil mestni promet, čeprav so mu pocenili nafto. Ce bo kletvica primerna za objavo, jo bom priobčil tudi za vas, sicer si boste morali izmisliti pa kar vsak svojo ...