Naslov





Vanja Lebar


			MADAM E2





O tej e-knjigi




			Vanja Lebar, uni. dipl. ped.

			MADAM E2

			Lektoriranje:

			Robert Titan Felix

			Fotografija na naslovnici:

			Depositphotos

			Oblikovanje e-knjige:

			Maurice Zalaznik

			Avtorske pravice za novo izdajo - e-izdajo: Vanja Lebar

			Murska Sobota, Samozaložba Vanja Lebar, 2020 E-knjiga november 2020

			Spletno dostopna e-knjiga

			https://www.biblos.si/rezultati-iskanja?q=vanja+lebar

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID=34990851

			ISBN 978-961-93508-7-4 (epub)





Avtorske pravice in licence


			Brez predhodnega pisnega dovoljenja avtorice je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim do- stopom ali shranitvijo v elektronski obliki.





		 			Ničesar ni v razumu, česar ni bilo prej v čutilih.

			Aristotel





PRVI DEL





SAMOLJUBEZEN MADAM E


			Češnje so že zacvetele, pomlad. Rada je imela pomlad. Letni čas, ki je po hladnih dneh prinesel razcvet. In priklical ljubezen. Otilijina moderna sodobna družina se je oddaljila od tradicionalne. S časom naprej. In življenje je potekalo po poti, na kateri so bili prav tako vzponi kot padci. Le pozitivno razmišljanje in ljubezen je vodilo njeno osebno življenje naprej. In tako se je z leti tudi Otilijina poslovnost vedno zavila v tančico samoljubja. To je sčasoma postajala njena prednost. S prijaznostjo in mehkim pristopom so se marsikatera vrata odprla. In tisti, ki je iskal prav to, je še pravi čas slišal o njej.

			Pomlad je dobro vplivala na Otilijin razvoj misli in občutkov, večkrat je bila nasmejana kot pozimi. Kakor dobri zvoki prave glasbe prebudijo dobre misli v glavi. Mnogo ljudi je želelo, da bi bili, postali in ostali njihovi družinski prijatelji. Občudovali so jih, posnemali so jih. Menili so, da bodo tudi sami uspešni, če se bodo učili od njih. V druženju z njimi so videli svojo priložnost. Zato je Otilija pisala prijateljski blog. Tako ji ni bilo potrebno ločevati, zavračati in kogarkoli kakorkoli užaliti. Včasih se še potomci dobrih poslovnežev prej odklonijo od vezi in postajajo neprepoznavni. Ali pa postajajo kopije staršev. Mnogo različnih motivov se skriva v željah. Otilija je večkrat pomišljala, zakaj človek ni popolno bitje. In da niti vsevedni nismo, preveč navezani na internet, na virtualnega strička googla. Nekateri preprosto niti ne morejo skriti, da ne razumejo svojega uma. Ne slišijo se. In to se ji je zdelo žalostno. Drugi pa niso vešči sodobnega življenja. Če bi lahko, bi spremenila in dodelila vsem priročnik za uporabo svojega uma. Kjer bi pisalo o tem, kako razumemo svoj um. Ker večinoma nekaj popolnoma naravnih dejanj popači pokvarjena narava ali pokvarjen um.

			Ker sta bila Emil in Otilija tako mednarodno uspešna, sta prejela veliko pohvale. Z zaupanjem jima je Emilov oče nalagal več in več nalog. Prevzemala sta posle, organizacijo, digitalizacijo in projekte. Otilija je bila dobra blogerka. Učila sta se pridobivati in obdržati prave ljudi. Vsak je pri njiju dobil samo eno možnost. Če je prišlo do osebnega spora, je Otilija popolnoma prekinila stike. Spori so nastajali, ker je bil razkorak med dejavnostmi, ki so materi zemlji prijazne, in dejavnostmi, ki niso prijazne materi zemlji, očiten. Vse več ljudi, predvsem iz mlajše generacije, se je odločalo za eko, bio in za ekstremna odrekanja. Tega je bilo v družbi vse več. Vse to se je morda lahko malo prepletalo v realizacije modnih želja hčere Edine. A pri tržnikih, ki so bili odvisni od prodaje, ki so živeli z avtomobilsko industrijo, je še vedno bil vonj po gumi prinašalec dušnega miru. Zato je poslovno zahtevalo več dela, pozornosti in se je vezalo na posel. Tržnikov in avtomobilske industrije Otilija ni omenjala v blogu. Otilija je selekcijo delala po liniji najmanjšega odpora. In nemalokrat je dobila impulz, da bi med objave v blog uvrstila tudi problematiko in prigode iz avtomobilske industrije. Morda ga je kdaj pozneje res zapisala. Če le ni bila preveč zatopljena v literaturo, ki ji je to željo zatrla. Ob tem umskem izlivanju mnenj, filozofij in motivacijskih misli je zmeraj bolj imela rada sebe. Vsak uspeh ji je prinesel nove modre misli in nov vir ljubezni. Bolj in bolj je bila (pri)ljubljena. Opazovala se je in se prepričevala, da bi prav samoljubje, usmerjeno v uspeh, lahko postalo njen skriti adut. Ker v sebi ljubiti svoje ljudi, torej so že tu. In potem vse to zaobjeti v ljubezen. Torej pomeni ljubiti sebe. Ker vsak, ki v njej ostane preko nje ljubljen, ostane v njenih očeh večno nedolžen otrok. Ona je čičala v kotu, gledala vse, kritično. Videti je bila kot majhna deklica, ki čičkasto oblečena pase mulo v kotu in čaka, da bo vse po njenem.

			Po obisku Urbana ji nobena reč več ni ušla iz pogleda. In Urban je bil nekaj časa njena mama, oče in mož. Seveda mu sin Emil dolgo ni dopuščal takšnega odnosa. In se mu je zdelo primerno, da poišče Urban sebi novo žensko v življenje. Vzgledi vlečejo in mikavna Otilija se je tako veliko naučila od Emilovega očeta. Ko jo je tako opazoval, je zardel, potem pa le povedal: »Menim, da potrebuješ več odločnosti. Niso vsi tvoji prijatelji.« In zato se naj neha obnašati, kot da so zdaj vsi njeni prijatelji, ker niso. Otilija je pomišljala, da ji želi nekaj povedati. Konkretno kdo in zakaj je moj nasprotnik. Konkurenca, ali? Urban ji je predstavil shemo, kolikor je poznal veliko ljudi, je izluščil vse tisto, kar je menil, da bi lahko Otiliji predstavljalo past na poti do cilja. In zato ga je zdaj bolj razumela in sta se tudi med sabo bolje razumela. To je bil čas, ko je ON srečal Veroniko. In vedel je, da bo ta prava, za vse njih. Čeprav, potihoma se je spraševal, katere glave bodo zdržale njen sodoben izziv.

			Včasih se je Otiliji zdelo, da je vse v mislih že v glavah pripravljeno. A rezultati so bili boljši in rešitve pametnejše. Da so mobingi in miselne eksplozije tako močne, da nekateri ljudje ne morejo priti v glave drugim. In da si nekateri ljudje ne morejo drugih izbiti iz glave. Zmaga pa samo vztrajnež. Ker le vztrajen ob pravem trenutku uvidi, da podpira steber iz prave strani, da ga bo dvignil v pokončen položaj. Ga ziba in dviga. Če ne, bi se mu podrl, še preden bi stopil korak nazaj. In bi izgubil vse, še preden bi spet odprl oči.



			Hu, hu, je stiskal Otilijo za roko njen Duhec. Stoj. Čebelice, roj čebelic. O, čebelica, bi lahko bila čebelica? Letala bi z vami s cveta na cvet. Ne, poslušaj zdaj, kako brenčevanja potiho nekaj brenčijo. Pogledata se. In brezbrižno odideta. Ha, ha, ha, ha, se zasliši smeh, brčeči smeh. Čebelice se vsedejo na obraz. Sanja v sanje budnosti. Ko se ji čebelica vsede na oko, ji na čelu zrase novo oko. In potem ima dva para oči. Na enem od parov sedijo čebelice. Brenči v brezizhodnost labirinta. Otilija samo spi in brezizrazno zre. Traja, brezkončno strmenje.

			Okrog pokrajine nič, vse brez mej. Okrog le brenčanje. Prijazne čebelice. Brezmejno, nevidno teče v neskončnost iskane meje. Lovijo jo, brezobzirno, potiho brez prizivanja. Brezplodno je iskanje meje v neskončnosti. Ker je ni. Le zaupanje, da čebelice ne bodo pičile. Da so čebelice prijateljice. Zato Otilija želi le uiti temu brezplodnemu početju. Brez smisla je loviti zvok zvena brenčanja. Želi si, da bi lahko bila čebelica. Raje bom čebelica. Bom, bom čebelica. Ko se Otilija tako dere, da bo čebelica, se prebudi v polje sončnic. Zre v sončnico, katere sredica je polna čebelic. Razveseli se in kliče k Duhcu. Ni bilo brez smisla loviti senco. A Duhec živi samo v senci. »Naj čepim v luknji in se brezsramno izmikam vsem, ki me lovijo? Ker ko kukam in kukam, nisem tako brezsrčno nastavila žela kot čebela, ki te je pičila na nos in se ti zaletela v oko. In bila tvoja pekoča bolečina, ko si stopil na njo, pomotoma. In ne, nisem jaz tista čebelica, ki te je pekoče poljubila, ko si srknil iz pločevinke, na kateri se je ravno lotila sladke Coca Cole. Vse je brez upa na rešitev. Rešitev je le v brezčasnem čaranju.« Duhec ponovi za njo: »Le v brezčasnem čaranju.« In ji podari čarovniško kroglo.





DRUŽINSKI RAZDOR


			Otilija je postala Madam E, z veliko odgovornostjo, za katero je poplačana.

			O moj Emil, zakaj ne moreva vedno biti skupaj in zakaj imaš ti vstavljen čip za pametno življenje? Je to moj trdi udarec življenja? Drug ob drugem, vedno le iluzija? In večno iskanje moje skrivne formule za uspešno, srečno življenje? Si le moja namišljena podoba, junak v moji čarovniški krogli? Vedno skrbiš za svojo družino in za dolga leta zveste prijatelje. Njihova naveza je močna in njihov pogled sega k uspehu. Z vizijami in dobrimi načrti jim zmeraj uspeva. Kar pa pomeni ure trdega dela, šole življenja. Je naveza ljubezen, je to ljubezen?

			V življenju sta jo mož Emil in njegov oče večkrat izzvala. Emilov oče Urban je tako začutil, da je čas, da nastopi in prevzame določeno vlogo v življenju dekleta, ki je sin ni mogel pozabiti, že odkar je bil majhen fant. Zanimalo ga je, kako izgleda dekle, ki je iz njega s tem, da je s poroko vzel pod svoj jarem tudi sinčka iz prvega zakona, naredila dedka. Tima, majhnega fantka iz Otilijinega prvega zakona, je namreč Urban vzel v družino. Nikoli ni delal razlik, ker je odnose velikokrat vrednotil materialno. Ker je bil Tim fant, se ga je znal razveseliti, včasih tudi malo prilastiti. Enkrat, še sam ni vedel točno zakaj, se je nenavadno zresnil. Njegov glas je postajal strog in povedal je, kar res ni hotel. »Ti, veš, marsikaj sem poslušal, nekaj celo verjel, a tokrat ti ne bom nasedel. Saj bi si lahko mislil, da boš postal mali lažnivec.«

			Takrat, enkrat samkrat, je Tim odšel in Otiliji sporočil, da se več ne bo vrnil domov. Otilija ga ni spodbujala v jadikovanju. »Pogovorila se bova. Ljubi moj najljubši otrok. Nehaj mi jamrat. Vse te jame v življenju so kakor jame na cestah po vaseh. Nihče ti ne more jamčiti, da se boš vsem izognil, če boš šel po avtocesti. Razumeš? Pridi raje v moj jarem. Čeprav je poln dolžnosti. In se morda počutiš včasih utesnjeno ali imaš občutek, da omejujejo tvojo prostost. Naša kuhinjska miza, za katero bomo sedeli za praznike, bo iz javorovine. Poznam polno ljudi, polnih čustev in fantazije, njihovo jedro je ljubezen.« In je slišala le: »Ah, oh in ah.«

			Zbasal je pest piškotov v žep in odšel.

			»Ti, ja kam pa zdaj greš? Kaj, si jeknil od bolečine, ali se je to slišal odmev tvojega srca?«

			Poklicala ga je nazaj in bila vesela, ko je vstopil skozi vrata. Nikoli več ni poskušal s podobnimi ukanami. Takrat ji je dal Urban lepo vsoto zanj. In mu je pomagala. Urban je bil prepričan, da je ravno z razumevanjem Tima za vedno ugrabil v svoj jarem Otilijo. Čeprav Tim še dolgo ni smel voziti športnega avtomobila. Tudi v svoji lasti avtomobila ni imel. In zapestnega računalnika tudi ne, niti čipa pametnega življenja ni dobil pod kožo. »Ga ne bo imel tako hitro.« Lahko je nosil malce dražja oblačila kot ostali prijatelji. To pa je že nekaj veljalo.

			Urban je cenil to, da je Emil imel zvesto ženo, pametno glavico in delovne ročice svojemu sinu. Zadnjih 10 let je namreč pomenilo preobrat Otilijinega življenja iz sveta pomembnih drugih Viktorja in Ivane v objem treh moških. Sina Tima, moža Emila in njegovega očeta Urbana.

			Oče Viktor ni mogel skriti razočaranja nad hčerino podrejenostjo svojemu spremljevalcu, ko je Emilov oče bil njen camar, nevestin spremljevalec k poroki. In mnogi so menili, da ji tega ni nikoli oprostil. Otilija se je tako odločila, ker je to bila njena druga poroka. A gospod Urban, oče njenega Emila, ni bil nikoli z njimi. Kakor tujec, ki ga nihče ne pozna. Ki je že pred leti zapustil kraj, domovino. Morda zaradi odtujenosti, morda zaradi zasedenosti, tako pač pri organizaciji svatbe ni sodeloval. Ta je bila v Ljubljani. Kar je bilo kar bogato presenečenje. Saj je prva poroka bila le na uradu v Pomurju, s praznovanjem na barki. Po drugi poroki pa svatbe zaradi razdora ni bilo. Le Otilija si je želela posebne večerje v zraku. Ostala je z neizpolnjeno željo. Hrepenela je po tem, da bi jo doživela. Emil je bil namreč njen princ, ki ni priletel na belem konju, a je Otiliji omogočil, da je bila na konju, se temu pogovorno reče. A Viktor je zanj pravil: »Kdor nima svojega uma, naj dela z umom ljudi, ki ga imajo radi.«

			Prvi mož Luka jo je zapustil z majhnim sinom, ker je bil nezrel, premlad. Postal je šofer tovornjaka. In tako v življenju videl več motelskih sob kot muzejev sodobne umetnosti. Nikoli več se ni našel v ljubezni. Druga ljubezen ga je celo pogubila. Drugi mož Emil je tržnik. In je večino svojega časa precej od doma in na službenih poteh. In Otilija lahko zatrdi, da jo ima rad s svojo glavo. In da še več kot preveč uporablja svoj um, ko razmišlja o svojih dragih. Kakor je Viktor to zmeraj počel. Rekel je, več mora razmišljati o svojih ljubih, manj o poslu. Če ne, bosta pogubljena v poslu. In boš le njegov projekt, ne prava ljubezen. In pravo razmerje med enim in drugim je prava ljubezen. Otilija Emila tako zelo močno ljubi kakor svoja oba otroka. Sklepa, da Emil misli na njih, saj je zelo pozoren. Virtualno pa sta bila povezana v odnos. Pravzaprav v vsakem trenutku. Sina iz prvega zakona in hčer iz drugega zakona Edino je imel rad. Tima je vzgajal pozorno. Vzgajal ju je za življenje, ki je bilo podobno njegovemu. Otilija pri tem ni videla nič slabega.

			Očetu je po dobrem razmisleku v enem od precej konfliktnih pogovorov povedala: »Razmislila sem. Vem, kako sem se odločila. In zakaj. Veš, previsoka človeška inteligentnost kliče po napredujočem evolucijskem trendu. To so vsi najini samoorganizirajoči se procesi. Midva nisva projekt, sva le aktivno vpletena v življenjski proces.

			Viktor, dragi moj oče. Lahko skupaj popijemo sok. Lahko razpravljamo, če je ta dober ali ne. In potem gremo naprej vsak po svoji poti. Strinjamo se, da je ta sok zdrav in dober. Vse ostalo pa je zdaj stvar vsakega para zase. Zakaj bi si dvigovali vrv za preskakovanje in se spraševali, kateri lahko višje skoči. Poglejmo si v oči in priznajmo, da gre za generacijski razmik. Ne vem, no, z Emilom nista hlinila svoje nevednosti. Češ, da ne znata, kako bi rešili ta konflikt. Situacije nerazumevanja so tako pogoste. Veliko težav je na svetu, problemov in skorajda nerešljivih situacij. Trenutno je moj še vedno učenje lokalnega jezika. Saj vesta, ta je trenutno italijanski. Prosila bi, če me ne motite pogosto, ker se moram učiti. Vsak prosti trenutek namenjam učenju.«

			Odšla je v zatišje pred nevihto in vedela je, da je, kar se tiče miru za učenje, zmeraj bila deležna razumevanja.

			Zatem je s pomislekom o prismuknjenih prepričanjih večkrat razmišljala tudi o neoženjenih ženskah. Zakaj se niso poročile in so ostale za zmeraj same? Zakaj se niso poročile in so ostale za zmeraj na koruzi?

			Tisti, ki so živeli na koruzi, se pravi, so živeli skupaj, a niso bili poročeni na papirju, so se veliko večerov crkljali in čas namenjali spoznavanju telesa drug drugega. Vzljubili so partnerjevo telo in ljubljenje je tako postajalo celo umetniški akt dveh ljubljenih. Le tako so lahko sile svobode prežele par v objem. Verjetno je bilo to zato, ker niso ležali drug ob drugem in se vsak v sebi tepli s prepričanji o grehu poželenja telesa svojega partnerja. Ljubili so se, tako so vsaj vsi trdili, veliko bolj in tudi bolj srečni so bili. In njihova ljubezen je bila veliko bolj svobodna.

			Njena prijateljica Petra ni bila srečna, ker je sin ravnatelja razmišljal preveč tradicionalno. Ker je bil pod vplivom svojega očeta. In zato sta se hitro poročila, da bi bila ravnateljica. In sta bili dve porodniški v prvem mandatu. Tako tudi ta dva nista le ležala drug ob drugem ob večerih. Loči nas le človeški um, izvor človeka je potrjen.

			Tako, zdaj bosta z leti postala vzgled vsem, ki se vpišejo v šolo. Revolucija proučevanja uma, strašno pametno. Da bosta žarela od družinske sreče. In je najprej postajala mama. Otiliji in tržnikom se je to zdelo absurdno in alternativa, ki so jo mnogi iskali v svojem življenju. Alternativa se je hitro oddaljevala od tradicije.

			Predporočne pogodbe so bile velikokrat vzrok prepirov. In prehitro razmišljanje o posledicah ločitve je privedlo potem do ločitve. Občudovala je tudi nune. Tiste ženske, ki imajo dolgo sivo obleko in belo ruto. Ali morda črno dolgo obleko in belo ruto. Tiste, ki so našle ljubezen svojega življenja in se ji predale v večnost. To je bil sveti mož, Jezus. Ja, nune, zaradi discipline in predanosti mu hočejo služiti vse do svoje smrti. Od celibata učiteljic do poslank. A sama ne bi bila nuna, niti kot debelušni moški pater ne bi živela v celibatu. In takšnega moškega bi težko častila. Lastiti pa si ga niti v mislih ne bi mogla. In politično odločanje, študiranje, sodelovanje v aktivizmu in narodnobuditeljsko delo, ki je bilo velikokrat razdor ljubezni, je tudi ni prepričalo. Ker ni videla sidra. Zato je raziskovala ljubezen tudi skozi različne plati zgodovine in skozi različne kulture.



			Spoznavala je ločnice bork za ženske pravice. Od tega so Otilijo vedno mikali čitalniški večeri in ostala je zvesta organizaciji neformalnih dobrodelnih prireditev. To pa je bila tudi močna skupna točka z vsemi, ki jih je ljubila.

			Emil je vedel, da Otilija ne bo zdržala in bo povedala svojim bližnjim. In tako naložila težo na pot k njuni svobodi. Morda je vedel tudi to, da se bodo zdaj sprli. A da se mati in hči po tem ne bosta več pogovarjali, tega pa ni pričakoval. Še vedno je malce mistično in čarobno zaobjemala vse svoje, njune, njihove prijatelje in prijateljice v vrtinec svojih sanjskih vizij. Otilija je po tem sprejemala radodarno pomoč, darila in življenje, ki so se ji tukaj ponujala.

			Mati Ivana pa: »Pomembno je, da v življenju pač uvidimo, da ne gre za puljenje korenin. Tisti, ki jih puli, se izgubi. Potrebno je sprejeti, kar nam je v življenju dano. Gre za to, da najdemo nekaj, kar nas vse življenje vodi.«

			In tako je Otilijo zbodla z njenim Duhcem iz otroštva. Otilija pa več ni delila svojih sanj z materjo. »Ah veš, izgleda, da Duhec tava v temi.«

			Vesela je bila, da živi svoje sanje. Vse preveč posameznikov moderne družbe se izgubi zaradi poplave informacij, nezmožnosti biti kritičen. Zaradi neodločnosti med izbiro in sprejemanjem. Otilija je bila v obdobju, ko je želela iti stvari do konca. Poniknila je, kakor mravljica v žogico iz volne. Kako pokazati Urbanu, da je vredna »belega gradu« v Milanu. Z marljivostjo in nežno mehkobo, ki mu bo segla do srca. To je bila njena skrivnostna formula.



			Hu, hu, Otilija odleti v zrak. Strahovi so okrog mene. Izgledajo kot lise, bele. Polno strahov je in nobenega vonja nimajo. Bele lise postajajo barvne, nobenega vonja nimajo. Barvne lise postanejo črne. Vse, vsi, tudi ti, me strašite. Premagala bom strah. V moji krogli je moč. Tako zelo smrdi. Strah smrdi. Otilija vstane, sedi na postelji in v roke vzame čarovniško kroglo. Pogladi jo, lise izginejo. Duhec, o Duhec, hu, hu. Zadušila sem se v svojih strahovih. Tako zelo, zelo sem sama. In v krogli zagleda Emila. Med vzorci je. Vpet v virtualno okolje izgleda prav fino. Ojej, v naslednjem trenutku je zraven vpeta še ona. Odnese ju tornado. Oh, Emil, ti, ti, ti.



			Urban in Emil sta bila tako zelo prepričljiva, da se je mikavna Otilija zdaj že zagotovo odločila, da bodo živeli v mikavni hiši, v Milanu. Urban je večkrat poudaril, da naj to ostane le med prijatelji. Otilija je upoštevala namige in je ostala zadržana do določenih ljudi. Ker vsi le niso veseli s teboj. Kakor so tudi le prijatelji vedeli, da je Urban večkrat poskušal Emilu nastaviti zanimive, izzivalne, prav tako mikavne ženske. In sprejel dejstvo, da bo našel sebi pravo žensko. Čeprav je bil kar nekaj let prepričljiv v odločitvi, da nikoli več ne bo srečal prave ljubezni. Bo še kdaj verjel v trajno ljubezen z globokimi čustvi in gorečim srcem? Urban in Emil sta res bila poglavje zase. Od daleč sta si bila podobna kot brat bratu. Le v ključnih trenutkih je Urban pokazal leta. S svojim načinom razmišljanja o vsakdanu. To je opazil Emil, ko se je z njim sprehodil po ulici. Visoki drevored je tu že dolgo zamenjan s kamnitimi stenami. Okna izgledajo zdaj, kot da se skrivajo, da ne bi ljudje gledali skozi nje. Po tistem čudno narejenem križišču, rondoju, se razprostira ta slepa ulica. In ulica mora biti čista. Pojem čisto je relativen, kakor čas. Čistoča ulice? Kaj je čista ulica. Ulica brez prahu, s pospravljenimi smetmi v smetnjakih. Brez velikih pajčevin, izpljunkov, iztrebkov, pasjih in človeških. Ne vem, no, če je kaj čistega zunaj. Ko smo ljudje še tekali v naravo dihat, smo menili, da je narava čistoča. A tudi ona se ne more tako hitro čistiti, kakor jo mažemo. Zato je ulica pravzaprav privlačna, ko je polna ljudi, ki hitijo. Ko je živa. In ljudje jo morajo pustiti čisto. Čeprav nimajo pri sebi plastičnih vrečk, ker so te prepovedane. In je dovolj kant za smeti. In naj odnese svoje smeti vsak tja, kamor spadajo. Ampak, veter zapiha, prinese in odnese. Urban zažvižga svojo skladbo, ko se izgubi v steni ulice. Uide naprej.

			»Kakor tudi ljudje pridemo tja, kamor gremo, ker pobegnemo zmeraj, ko smo tam, kjer nismo. Tja, kamor se postavimo, oziroma tja, kamor nas postavijo drugi. Zato živim, kot živim. In tudi tebe sem učil, da je ta način življenja pot k svobodi. Še kdo sedi kje kar tako, pa se ne zmeni kaj preveč za okolico. Skrit pod svojo kapo, ali zatopljen v svoj mobitel. Res ne vem, koliko ljudi dnevno razmišlja o tem, kje sedejo na kavo. Verjetno sedejo tam kot vedno. Kavo spijejo tam, kjer so. Sprehodijo se tam, kjer se nahajajo. Ključni problemi so živi organizem. Povsod so in nikoli ne mirujejo. Skrajne meje si postavljamo mi. Enim pa jih vse življenje postavljajo drugi. Tega te želim naučiti. Ko boš to razumel, boš svoboden.«

			»Le kaj sledi za tem, a čutiš?«

			Otilija je odhitela v kafič, kjer jo je že čakala Monika. Ta je zdaj bila več v Milanu in v Prekmurju kot po svetu. In iskala novo rešitev zase. Kdo bi si mislil, da se bo končno ustalila. Usedli sta se čisto pri ulici in se prav nasmejano zaklepetali. Naša družba nam prinaša različne ljudi. Tiste, ki iščejo in bežijo. In tiste, ki ne bežijo, temveč držijo. Ker ljudje blaznijo. Eni in drugi. Žalostna je postala.



			Hu, hu, hu, hu, sta sanjala. Sanjala sta, da so na tekočem traku banane. Rada je imela zdrave banane. Lupila jih je in jedla, olupke pa odmetavala v koš. Držala se je za glavo, z drugo roko pa božala želodček. Opica sem, gorila. Vsako banano posebej je premerila, če ni bila dovolj velika, jo je pojedla. Otročila se je in zabavala. On pa jih je vse zlagal na tekoči trak in bil skrajno resen. Budne sanje, banana njam, so trajale vso noč. Ker je zmanjkalo banan, sta z Duhcem morala zapustiti sanje. Hu, hu.



			Otilija se spominja, kako jo je Urban obiskal v novem stanovanju, v Ljubljani. Takrat se je njen ledeni grad iz solza za vedno stopil. Najdlje je bil z njimi na formalni poroki v Prekmurju na uradu, kjer jo je pospremil. Potem pa je Urban kar izginil in se ni oglašal nikomur, razen svojemu sinu Emilu. Takrat je imela občutek, da je vse vnaprej določeno. Kdo bo kaj rekel in kdaj. Da je ne glede na to, kako močno se odloči, njegova volja manjšega vpliva. Miselni napadi in miselna vojna je postajalo njen novi izziv. Spoznala je moč moškega uma, moč denarja. Predvsem pa moč izkušenj v življenju. Otilija, Emil, Tim in Edina tako niso družina, ki bi visela ves čas skupaj. Otilija še kdaj potarna, da je sama v veliki hiši v Milanu, ko jo pride obiskat prijateljica iz otroštva Monika, ki zdaj včasih tudi pri njej živi in za njene otroke skrbi.



			Očeta svojega moža je redko videla in tako Otilija nikoli ni točno vedela, ali je ni želel bolje spoznati, ali pa Emil ni želel, da se vmešava v njuno življenje. Enkrat je celo pomislila, da mu je Viktor povedal, naj se pazi. Ker ne glede na to, na kateri celini je, je pomembno, da ve, kakšno pesem tam radi pojejo, katero pesem radi igrajo in kaj radi pojejo. Ker je bil pač ljubosumen. Otilija se je spominjala svoje babice. Ki je z leti postajala vse bolj drobne postave. Tako skromna in zadržana je bila zmeraj, ker ni videla sveta. In je zbadala babico Ivano in jo opominjala, da je tudi ona sedaj babica in da bo tudi sama babica. Čeprav babice več ni, babičevanja ostajajo. Ker bajevanja so povsod, kjer so bajke ostale v duši.

			Mati Ivana je bila po babici Rozaliji bolj tradicionalna. V zraku je vohala strah, čeprav ni vedela kakšnega vonja strah pravzaprav je.

			»Ves čas je govorila, zakaj se slabe stvari zgodijo dobrim ljudem.«

			In takrat ji je Otilija v zavitih besedah, morda malo mistično, povedala, da zveni kakor babica Rozalija. Previdno je dodala:

			»Zdaj vem, kam izginejo misli in občutja ljudi, ko ti umrejo.« Otilija ni več nič spraševala in se ni marala prepirati. Čutila je povezanost matere z babico. Obe sta imeli tako velike modre oči. Babica bolj svetle, mati Ivana pa temnejše modre oči. In kot otrok je opazovala, da sta včasih, ne bi vedela zakaj, imeli obe enako barvo oči. V tem trenutku se je spomnila na uganko modrih oči. Ker je videla. In kar je videla, v to je verjela. Ker je bil Urban po karakterju močan in vpliven, ni svojega ljubečega moža Emila nikoli spraševala o tem. Ker se je njun pogovor, ki se je nanašal nanj, velikokrat končal s prepirom. Kdo ve, niti obadva, ki sta zdaj tu, pred njo ne bosta povedala enake zgodbe. Kako naj ve, katero dejstvo je bližje pravi resnici? Je to zdaj sploh pomembno?



			Devetdeseta leta 20. stoletja so se imenovala desetletje možganov. Nekaj je naša prirojena struktura, nekaj učenje. Emil je bil več ali manj nagnjen k človeku, podobnemu robotu s sistemi izračunavanja, ki so zasnovani za izračune različnih problemov. Zaradi problemov z materjo so ga trenutni odnosi s taščo navdajali s precejšnjo zaskrbljenostjo. Dovolil si je priznati vpliv dednosti in okolja. A narave, vzgoje, vseh bioloških kulturnih dejavnikov ni zaznaval kot prioritetno pomembnih. Nagibal se je k univerzalnosti, ki je funkcionalna za določeno skupino. Verjetno je že v mojem umu, nevronskem računalniku, razmišljanje o rastlinah, živalih, objektih in ljudeh. Naravni izbor.

			Otilija se je potožila materi Ivani. Z iskanjem rahločutnosti so njeni možgani počeli ravno to, kar je netilo prepir. In zanetila ga je, nekje v globini Otilijinega uma, na koncu mati Ivana. Dokler se je spovedovala materi, so se problemi potencirali. Mati je bila ogorčena. In jo prepričevala, ji odpirala oči.

			»Ti si zmanipulirana, slepa. Izgubila si se. Zašla na drugo pot. Vse ure truda in vere v uspeh, ki si ga sama želela, so šle po gobe.«

			»Ja, ja, res sem spremenila pogled in mišljenje. In začela na veliko s svojim velikim življenjem.«

			In tako je Otilija izgubljala stike z domačimi. Vsaj tiste pristne, za katere je potrebno sprejemanje vključno s koraki v življenju. Čeprav so ti včasih nepričakovani. Čeprav ti vodijo na svojo pot misli ljubljenih.

			Med prepiri so besede vrele iz nje. Urbana je motilo, da njeno razmišljanje, njen um, ruši zlata vreden mir. Pravzaprav je razmišljanje vrsta izračunavanja. Ker um in možgani samo obdelujejo informacije, ki so jih prejeli.

			Zatorej res ne vem, zakaj bi mati Ivana izračunavala naše življenje? Jaz razmišljam, čutim in izbiram. In tako pač delujem.



			A saj smo ja veliko več kot le neprekinjeno komentiranje svojega uma. Če mi za vsako mojo izgovorjeno misel na besedo nekdo lepi etikete, da pa to ni v redu, ne bom nikamor prišel. Ampak, če smo skupaj storili vse to, bomo uspeli v življenju. Ne le besede, dejanja in življenje, ki smo ga že skupaj preživeli, nas je združilo z drugim namenom. Prepir, kdo hoče prepir? To bi pomenilo le evolucijsko nesposobnost.

			Nasmehnila se je svojemu pogumnemu raziskovanju v času nakupa stanovanja v Ljubljani, ali je možev oče, ki zdaj stoji tu pred njo, res poravnal tretjino stanovanja. Res je bil dominanten, a je bil ljubeč. Morda je plačal skorajda polovico stanovanja, jo je prepričal pravnik. Emil jo je prepričal, da več kot polovico stanovanja. Potem je ta njegov oče Urban pripravil še poročno darilo. Barko, zabavo in še nekaj prijetnih presenečenj. Prestrašila se je, da bo zdaj to stanovanje izgubila. In kaj jo bo potem vezalo na državo. Zdaj ni bila več tako prepričana v nujno dejstvo, da ne smejo izgubljati besed. Izgovoriti vsega, kar prinaša prepir. Te preskakujoče misli so bile posledica preskakovanja luž. Popotovanj.

			Do dne torej, ko se je odločila, da bo mlada družina šla živet v Ljubljano, potem pa iz Ljubljane v Milano, je bila odvisna od mnenja svoje matere Ivane. In zdaj je res začutila, da je v situaciji, ko lahko s prepirom z mamo izgubi tudi prebivališče, ker bo stanovanje menda na prodaj. In sama ne bo dovolj močna, da prepriča svojega moža, da ga hoče. Da mora ostati v njihovi lasti. Marsikateri prepir je nastajal zaradi tega, ker je mati Ivana imela v svoji glavi popolno sliko odnosov, kakršni bi morali po pravem biti. Poudarila je, da naj pri njenem možu in njegovem očetu opazuje nos. Urban je imel večjega, kakor da je bil že dvakrat zlomljen. Emil pa tudi ni imel tistega majhnega. Le Otilija je imela majhnega, tankega, res prav fino lepega. Mnogo žena si je želelo takšen nos.





POTOP LEDENEGA GRADU


			In minilo je dobrih 5 let, kar so se videvali z drugimi, zdaj za njo pomembnimi, v Milanu. Dobrih 5 ali slabih 10 let, odkar je s svojo materjo imela skrhane odnose. Odkar so živeli malo tu, malo tam. In bili razpeti med dve državi. In ne le to, 5 let, odkar je delala za Urbana, Emila in tržnike. Postala je del ekipe in se oddaljevala od svoje vloge ravnateljice. Zato pogovor z materjo Ivano ni vodil nikamor, pa sta prenehali. Ker ponavljajoče se misli tlačijo. Vse zanimivejše misli se zvrtinčijo v globino in nekatere morda izginejo pregloboko in jih tako dolgo, dokler smo pod stresom, sploh ne zaznavamo več. Vzdrževali sta odnose, a nista delili svojega mnenja. Zaradi ljubega miru je bil to skriti družinski dogovor. »Če si zastrupljena, prosim izbruhaj ta svoj strup, reši se preostanka strupov,« sta trdili druga drugi. Nobena ni imela prav. Otilija je imela sveže misli v svoji glavi. Sama s sabo je shajala. Zato je več ni klicala. Zmogla je, to je bilo pomembno. Zmogla je sama.

			»Dokler bodo besede iskrile ogenj, pogovora med nami ne bo,« je rekla mati Ivana, ko je Otilija sporočila, da se bodo preselili v Milano. Dolgo je pridno študirala in veliko prestala, preden so jo v kolektivu na šoli potrdili. Bila je ravnateljica, uspešna. In je izpolnila svoja pričakovanja. Življenje ji je prinašalo veliko več kot ravnateljski stol. Ona je imela vse pogoje, ki si jih je Petra šele ustvarjala. Tudi to, da je bila dvakrat poročena. In v vsakem zakonu je rodila po enega otroka. To je nekaj veljalo. To je začutila, ko jo je Petra prosila: »Daj, počakaj, jaz potrebujem še nekaj časa zase. Zgleden primer družinske sreče bomo.« Petra se je na željo starega ravnatelja poročila z njegovim sinom. Strogo sta živela. Tradicionalno, skromno, in tako brez napak je bila videti njihova družinska zgodba.

			Otilija je priljubljena med prijateljicami iz mladosti. Zaželena v družbi. Ne le zaradi vpliva in svoje pozitivnosti, ampak zaradi poguma stopiti na drugo stran. Kakor črno in belo, privlačno nasprotje. Otilija se je večkrat spomnila na Petro. Na pridno pedagoginjo, ki skromno živi in je prevzela njeno mesto ravnateljice. A ni želela biti več del zgodbe uspeha prijateljice Petre. Pustila jo je njej sami, bila je dovolj umsko urna, da bo zase dobro poskrbela. Petra je želela biti glasbena pedagoginja. Otilija je Petro imela pri sebi zapisano kot nosilko njene sreče na poti k šolski karieri. Ni pozabila, kako sta peli pesmico, očarali ravnatelja in je dobila svoje prvo pogodbeno delo. Stari ravnatelj ne bi bil ravnatelj, če ne bi svojega sina dve leti pred prihodom Otilije poslal na morje, kjer je Petra puščala skrbi. Petro je osebno prosil, da se družita. Tako nežno, drobno ljubeče bitje se je skrivalo v njej. Odkrito je povedal, da si želi, da bosta prav onadva tista vodilna. Vzgled za uslužbence šole ter dijake in dijakinje. Prav ta ravnatelj, ki ni nikoli sprejel, da je Otilija odšla na drugo pot. Ker je vedel, da če bi bil pesnik, pisatelj, pravnik, znanstvenik, strokovnjak, doktor, morda celo raziskovalec, bi jo podpiral. Vsi ti bi jo podpirali v želji po tem, da vodi šolo. Japi pa ne, japi zagotovo ne.

			»Otilija, povej mi, kakšne igrače imata tvoja otroka?« In je imel prav. Ker ko je Otilija pomislila na vse te pametne igrače in virtualne svetove, jo je polil slap zaskrbljenosti. Njeni otroci niso imeli Duhca, oni so se pogovarjali z igračami. Te so jim odgovarjale. In te so jih tolažile. Igrače so bile pomočniki vzgoje. Pametne igrače, le kdo jih je izumil in zakaj jih je bilo treba. Z vsakim logiranjem igrače na internetno povezavo je odstopila od tradicionalne vzgoje. Od pojma ljubezni, tiste čiste materinske. Tiste, ko otrok vpraša mamo ZAKAJ. In ne razlaga svojih problemov svoji asistentki v oblačku računalniškega ekrana, temveč mami. Ničkolikokrat je spraševala sebe, ker Emila ni bilo niti v bližini.

			»Ali delam prav? Vem, da Edini in Timu najljubša igrača ni mama. A jima vseeno dovolim imeti precej ljubih igrač. Tistih pametnih.« Pametne igrače prevzemajo vzgojo, imajo znaten vzgojni vpliv, verjamem, da nekateri zato ne vzpostavijo stika z njim pomembnimi drugimi. A imajo vsaj glas staršev. Predvsem Emilov glas je donel iz igrač, ko je bil v tujini.

			Kdo bo te težave reševal, če ne starši sami z omejitvami uporabe pametnih igrač? A Urban in Emil sta v obdobju odraščanja otrokom rada prinašala darila. Vsi imamo radi darila, mar ne? In tistih, ki za darilo niso imeli denarja, je tudi bilo nekaj. Starega ravnatelja ni mogla preslepiti, ko se je poskušala predstavljati kot tradicionalna mati. Otilija je menila, da si je Petra zaslužila njeno delovno mesto. In zato jo je spodbujala. Njena skromnost in premajhna ambicioznost bi jo skorajda stali naziva in poštenega dobrega delovnega mesta. A ljubezen do ravnateljevega sina je bila tako velika, da se bo tudi družinica povečala. Zdaj bo videla, kako je imeti trebuh, vodilni položaj in dve poti, ki vlečeta življenje vsaka na svojo stran. A njej bo to nekoliko lažje uresničiti. In stari ravnatelj, oče njenega moža, je bil lahko manj zaskrbljen. In kar je bilo najbolj pomembno, nič ni tarnal, kakor pri Otiliji.

			Ko je Otilija odšla v Milano, je Petra po težkem popoldnevu pri dementni sosedi njeno mamo Ivano odpeljala na izlet. Ko sta prišli na vrh griča, se je mati Ivana prijela za glavo in si s prsti šla skozi svoje do ramen dolge sive lase.



			Pogledala jo je: »Lahko se zaderem?«

			»Ja, seveda,« je rekla Petra. Misleč, da jo bo krik sprostil. Bila je rdeča v obraz, v oči so silile solze in njen izraz je bil popoln prikaz obupa. Niti glasu ni spravila iz sebe. Petra se je odmaknila in stopila nekaj korakov vstran. Želela jo je objeti, a je vedela, da to ne bi bilo prav. Mati Ivana se je sprostila in šli sta nazaj domov.

			Sledilo je obdobje, v katerem je Ivana na veliko ustvarjala. Veliko voščilnic, risbic, ilustracij in tudi nekaj večjih slik. Morda pa drži, da je umetnost plaz umetnikovih solz, ki jih ne izlije. Otilija je svojo mamo Ivano navdušila nad svetovnimi slikarji. Poglej jih, Picasso, Miro, Dali. Klasika Gustava Klimta, morda Hundertwasser. Ooooh. Ah. Ojej, je bila navdušena. In je ure odkrivala svetove umetnosti. Koščke pa je zadržala v svojem ustvarjanju. Drobne mozaike, ki so prikazovali njena neizpolnjena hrepenenja, zatrto dominantnost po nadvladi. Z vizualnim razmišljanjem je nehala, ko jo je Viktor nekega dne zalotil, kako razmišlja, ali dve telesi ležita vzdolž iste črte. Goli telesi, gola telesa, golota. Viktor s svojim rahlim umetniškim čutom, ki ga ni razvijal v okus, je zmedel njeno zaporedje umskih animacij, tako da jo je postalo celo sram. In je vsaj za nekaj časa pustila umetnost ob strani. In tako je žarek sonca v odnosu med materjo Ivano in Otilijo zašel. A nič zato, Otilija ni bila sonce le za svojo mamo. Nasploh so mnogi rekli, da posije sonce, ko pride Otilija. Če ni šlo tako, je šlo drugače. Če ni šlo uradno, ne po svoje, ne hitro, ne počasi, je ona našla način, da so skupaj porinili voz naprej. In je šlo. Tako je poskrbela, da je vse postalo enostavno in da se problemi dvignejo v zrak. Ja, kolegice so razumele, ko so videle, kako velik vpliv imata Emil in Urban nanjo. So razumele, da sta onadva njeno sonce in luna. Dan in noč. Dež in veter. Šepetalca k uspehu in prinašalca trdnih rešitev. In Tim in Edina, s svojim majhnim umskim geometrom, ki je štel šele nekaj tisoč reči, ki sta jih med seboj razlikovala. Zato naj jo že razume svet, da noče biti ovca brez svoje volne. Gologlava, obrita in izpita. Emilov oče Urban je zdaj že videl njeno samostojnost. Je že morala biti iznajdljiva in pametna, da je lahko bila srečna. Ker kar je njemu bilo pametno, mnogim ni bilo niti najmanj logična rešitev. In kakor je vse bolj razmišljala tako, da je bilo njeno razmišljanje všeč Emilu, manj je bila všeč svojim staršem.



			Nevidno, kakor z očmi brez barve, je noč premagala dan in začel se je potop ledenega gradu. HU, HU, mirno zaspi Otilija med dvema moškima, ki sta ji korenito spremenila življenje. In se potopi. Plava skozi sanje in v vodi je vse polno predmetov. Plava v sebe, v sebi. Morda celo v notranjost svojega telesa. Obkrožajo jo še plavalci. Črni potapljači. Ti dobivajo od zgoraj ukaze, naj rešijo te reči. Ko se obrne z obrazom navzgor, zre v obraze, vidi kup strnjenih glav v krogu. Samo obraze tiščijo v vodo. In pogledujejo v notranjost njenega telesa, gledajo v njo. Gledajo njo v njej. Se je tudi sama potopila?

			Duhcu se zadere: »Potopila sem se. Na pomoč. Reši me.« In res se pojavi Duhec. Vdihne v Otilijo. Plavaš skozi svoje solze življenja. Solze so voda, ki je nastala iz zamrznjene duše. Tvoja duša je zdaj rešena. Zdaj moraš rešiti reči ljudem, zbiralcem skupaj s potapljači. Rešiti stvari, ki plavajo v vodi, v raztopljenih ruševinah. Ti si kriva, da so jih zložili v tvoj stekleni grad, morda so ti prinašale dušni mir. A grad se bo zdaj stopil, se je že topil, stopil, izlil. Pošteno bi bilo, da dobijo zdaj zbiralci nazaj svoje reči, ki so jih hranili v tvojem gradu. In to takšne, kot so. Kje in če so, jaz ne vem. Objel jo je, stisnil k sebi in spustila sta se po toboganu na dno gradu.

			HU, HU, je šepetal, ko sta bila čisto sama. Vem le, da boš ti zdaj šla v beli grad z ljudmi, ki jih imaš rada. A najprej moramo zložiti in izprazniti ta nastali vodnjak solza. Nobenih reči, nič ne sme ostati v njem. Duhcu in Otiliji so pomagali potapljači. Ti so podajali reči. Ko je zbiralec dobil svojo ljubljeno reč, je izginil. In ko ni bilo več nobene glave nad vodnjakom, so tudi potapljači skrivnostno izginili. Šele sedaj je Otilija ugotovila, kako so nastali vodnjaki na zemlji. V sebi, v globini, iz globočin. Ko se stopijo ledeni/stekleni gradovi, ostanejo le še kot kamniti vodnjaki. Srečna je bila. Čeprav ni vedela, od kod je prišel kamen. Je to votlina, ali od kod je zdaj nastala ta globina. Je to v njej, je to njena globina? V sebe, v sebi. Postavi se na glavo in naredi prostor. V sebi, v sebe. In izgine v kroglo. Otilija je tako sanjala o tem, kako je Urban stopil ledeni grad in sezidal beli grad. Zdaj mora znati prestopiti iz gradu v grad. Hu, hu, spet so bile sanje tu.



			Zjutraj je razmišljala o materi Ivani. Ko se je preselila v Ljubljano, je bila prepričana, da ne bo srečna v ljubezni, če ne bosta z Emilom delala akroyoge. Ker sta bila njen vzor mati Ivana in oče Viktor. Mati, ki je prebrala kilometre duhovne literature. Znane modrosti in avtobiografije. Ki je spoznala pojme odrekanja, borbe, predanosti in prepričljive poti k modrosti. In mati Ivana je to verjela, verjela je besedam, ki so jih duhovni voditelji sami napisali. Z vsako besedo posebej so prebujali zaupanje v bralcih in poslušalcih. Z vsakim javnim nastopom so množice posuli s kapljicami modre ljubezni in jih združevali v univerzalni zakon zaupanja. Verjela je, da so to njihove besede, ker so bili zmožni v miru pisati v stanju zavesti, je bil to res narek višje zavesti. In je požirala napisane zgodbe, modrosti. In zato je njena yoga bila njuna modrost. Onadva sta akroyogo delala, zmeraj kadar sta bila pred ali celo med sporom. Po njenem namigu za umetnost, ki se je izjalovil v perverzijo, je spet bila eno z Viktorjem prav tako ob akroyogi:

			»Midva skupaj sva svoje veselje. Eno veliko zadoščenje, stroj za dotike, natezanje in raztezanje. Izžemanje in izkašljevanje strupov. Nikoli ne ostajajo v naju, strupi namreč. Zato sva tako mladostna.«

			Mati Ivana je postajala ukazovalna in uporniška starka. Ker je bila guru. In ni imela svoje množice, le svojega ljubečega moža. Vse več je moralo biti po njenem. Otilija se je spraševala, kaj je njuna akroyoga, kaj je njun obliž za konfliktno rano? Misli so ji ušle, odgovore bo poiskala v prihajajočih dneh. Z mislimi je še bila pri materi Ivani, obkrožena z dementno sosedo, ni bila v zavidljivi situaciji. Tudi sama je počasi že začela večkrat preverjati, ali je luč ugasnjena. Vračala se je preverjat, ali je zaklenila vrata. Iz mesta je hitela v paniki, ker je menila, da je pozabila izklopiti likalnik. Kar je večkrat potrdil oče Viktor. Njega je poklicala takoj, ko je zapustila dom. Zmeraj je moral preverjati, ali je vse ugasnila in izklopila. On ni podajal neumestnih komentarjev, se je pošalila Otilija. Brezbrižen do vsega pa tudi ni bil. In nekaj je moral čutiti do Otilije tudi on. Ampak tu se je tudi vse končalo. Otilija je bila Viktorjeva deklica, vse do njene prve poroke. Vzgajal jo je, jo imel rad. Se postavil zanjo pred babico Rozalijo. Jo učil in bil zelo odprt, odkrit in prijateljski oče. Veliko je bil pripravljen storiti za njeno srečo. A ob drugi poroki se je umaknil in Otilija ne pomni, da bi se še kdaj potem postavil na njeno stran. Zaprl se je, postal spet borec s hčerinimi duhci.



			 Sanja brez glasu. Sanja o ledenem gradu, ki ga več ni. Pogrešala ga je bolj, kot si je upala priznati. Ledeni grad je stopila dobrota, delo in moč pravice sta ga predelala v beli grad. Delo in sanje. Zavest brez moči, kot čista energija življenja. Opazuje svoje sanje. Tisto potrebo po trpljenju, ki daje moč za podvige. Veliko ljudi je bolj privlačnih, dokler trpijo. Ko pa ne trpijo, si nadenejo masko trpljenja, ker so vzgojeni tako, da je užitek greh. In brez zgodbe trpljenja ni potrebe po povezovanju v razumevanju. Naravna stanja sreče so zato tako preprosto navadna. In niso dolgočasna, niso dolgočasna. In zdaj hudo trpi, ker ne ve, kje je bil to noč njen Duhec. Že dolgo je v solzah opazovala, kako se topi njen ledeni grad iz solz. Sprejela je dejstvo, da se mora njen ledeni grad iz solz zdaj počasi stopiti do konca.



			Ta večer, ko je čez dan vse pospravila in se pripravila, da prideta oče Urban in mož Emil, je čutila posebne občutke med pritiskom in olajšanjem. Med stisko, dvomom in zaupanjem. Ker sta ji Urban in njegov sin Emil ponudila v življenju vse, kar si je zaželela. In obliž je bila Emilova prisotnost.

			Za določeno obdobje je popolnoma prekinila stike z mamo Ivano. Ker v svoji glavi svojega uma ni mogla drugače rešiti v nov način razmišljanja in spremeniti pogleda, je bilo najbolje, da po nepotrebnem ne izgubljajo besed. Viktor ji je povedal, kako zelo je mati trpela za napadi panike, da jo bodo Emil in njegov oče zlorabili.

			Viktor je v letih res pridobil nekaj kilogramov. Ivano je hecal, da se mora videti, da dobro kuha in da kuha z ljubeznijo.



			In vsak mož, za katerega žena dobro skrbi, rad pokaže svoj želodček. Dolga leta se bori za to, da ima ravno prav velik želodec. In v njem hrani vso ljubezen in dobrote toplega zakonskega življenja. Ona ni želela kaj dosti pojesti. Predvsem pa niti grižljaja sladkega. Ostajala je drobna, in kadar ni jedla, je postajala histerična. V glavi je imela bolne predstave. Da bodo Otiliji namestili past v lepi preobleki, ta past pa je pravzaprav hiša. Otilija ni želela poslušati materinih dvomov. Ti dvomi so jo zdaj obdajali in se pletli kakor niti skozi njeno telo. V glavi se je borila s številnimi mislimi o nacionalni pripadnosti. In s tem, da so v Milanu nesramno lepe ženske. Ne mati, ne dvom in ne strah, le samozavest in pogum. In je vzela to kot svojo pot. Njene moči so rasle z zaupanjem ljudi vanjo. V njej so videli uspeh. Njen uspeh je bila njena moč. In sposobnost zavreči staro za novo.



			Otilija se znajde med ledenimi krhlji svojega gradu. Madam se zbudi, princeska vstane. Kraljična, kje boš zdaj kraljevala? Sanje so zaživele, a reči več ni bilo. Je voda odtekla, kakor slap. Kakor da se je vse obrnilo na glavo. Ona, ki je tako rada opazovala zbrane predmete. Res so ji bili všeč, ampak rada pa jih ni imela. Se je raje družila z zbiralci. In zbiralci so v njej prebujali njeno domišljijo in hranili njenega duha dobrin. Ni ga več, mojega gradu, našega sveta reči. Ni, ni, ni ga več! Otilija je ihtela in klicala Duhca. Gola sem, gola in brez vsega na dnu ležim v mlaki solza. Izginjajo, hlapijo, kaj bo zdaj z mano? Bom okamnela? Bom ždela v svoji votlini. Ali bom ždela v globini svoje votline. Kaj me bodo zdaj zalivale solze drugih, ki me objokujejo?

			Duhec jo je ogrnil v lepo dolgo obleko. Modra je bila, kot nebo. In jo je potegnil iz mlake, ki je bila že tako majhna, da bi se v njej veselila le še majhna račka. Duhec in Otilija sta stopila korak naprej.

			Tam je bila tista dolga, polna miza. Polna reči, starih, lepih, težkih in manj težkih. Ta neskončna miza je bila nagnjena. Ni ji bilo videti konca. Z Duhcem sta delala vso noč. Lovila sta te stvari in jih zlagala na sredino mize. Vse te zbrane reči so priklicale njihove speče lastnike. Ti so se čudili, kako to, da so reči odkorakale v Otilijine sanje. In vsak je upal, da bo svoje dobil nazaj. To so bile reči, ki so jih potapljači rešili iz ledenega gradu. Ona pa je malce zalo sodila tistim, ki so imeli te reči raje kot svoje bližje. In takrat jo je presunilo. Če ne bi ljubila, ne bi Duhec prišel po njo in jo gledal odeto v dolgo lepo modro obleko. In je rešil. Če ne bi ljubila, bi v globini na dnu okamnela v vodnjak. Neguj notranjega duha in poglej drugače na stvar.



			Zbudila se je.





STANOVANJE


			Vsi ljubi skupaj niso videli toliko sveta kot Emilov oče Urban, ki je videl mnogo mest. Tudi med podjetniki ni bilo lahko najti koga, ki bi se kosal z njim. Emilov oče je živel zadnjih 20-30 let po svetu. V glavnem v Italiji. On je Emila odpeljal iz prekmurskih ravnic v tistih počitnicah. Ko si je Otilija želela njegove družbe, njegovih pisemc. Oče Urban je prispel, malo preden je prišel Emil. V dnevni sobi mu je bilo celo malo nerodno. Kot da želi dokazati, da je Slovenec, rojen v Sloveniji, ki ima rad našo majhno deželo, čeprav je več ali manj v tujini, je segel po literaturi Ivana Cankarja. V branje je izbral izbor pesmi. Toliko knjig je bilo, da je potreboval nekaj trenutkov, da se je odločil. Ivan Cankar je bil namreč slovenski pisatelj, dramatik in pesnik – največji mojster slovenske besede. Počutila se je polaskano, da ima tako obširno zbirko zbranih del vseh romanov mojstra slovenske besede.

			Takrat pa pride Emil iz Amerike. Pokliče jo, nestrpno je že pričakovala. »Emil, dobiva se pri kadilacu, ki je parkiran ob robu pri igrišču.« Po tistem je pod oknom nekaj zabrnelo. Pogledala je skozenj. Pripeljal se je tovornjak. Vrtnarji so pripravili odvečno zemljo iz hriba na igrišču. Že dolgo je bil kup te zemlje tam. Prevzeti gospod se je prekrižal. Molil in sikal, da to ni res in da se to pravzaprav ne dogaja. Čisto ob njegovem kadilacu je tovornjak nalagal zemljo in ni izgledalo fajn, priznava Otilija. Stisnil je zobe, se prijel za glavo. Nekaj 10 cm od njegovega kadilaka bager, mašina. Koplje, dviga prah, zemljo. Čisto blizu zloščenega avtomobila. V tem času blodnih misli so delavci že naložili zemljo. Ni bilo hudih posledic, le prah.



			Emil je buljil skozi okno avtomobila. Spustil šipo na avtomobilu in se zadrl: »A ste vi normalni?« In se je Urban zamislil. Naši živci so že slabi, čeprav imajo kožo. Živci brez kože bi nam že davno popustili. Takrat je Emil parkiral in še kar veselo stopil iz avta. Stopil je čisto zraven, močno stisnil Otilijo in jo veselo pozdravil. Pogledal je h kadilacu in preveril, ali je vse tako, kot mora biti.

			Končno ga je le objela, ga stisnila k sebi in ga povabila na domači calvados, da se malo zbližajo. Emil je prisluhnil in stopil korak naprej do Urbana. Nekaj mu je prišepnil na uho, nekaj, česar Otilija naj ne bi slišala. Urban je postal rdeč, odgriznil je konec cigare in si jo prižgal. Pravo dišečo, ali kakor hočete, smrdečo cigaro. Izpustil je nekaj tako težkih vzdihov, kot da bi nosil težko breme. Pravzaprav mu je Otilija brala misli. »Dam si odrezati glavo, če se motim.«

			Emil ni pozabil zadnjega pogovora z Otilijo. Imela je cmok v grlu in lotevala se je je lahka depresija. To se ji je zadnje čase večkrat dogajalo. Pogrešala je pogovore z materjo Ivano. Pogrešala je Prekmurje, domov ni šla nekaj let. In zdaj naj izgubi še drugi dom, stanovanje v Ljubljani. Začutil je njeno stisko in ji obljubil, da stanovanja v Ljubljani ne bodo prodajali. A saj to je prišepnil očetu na uho, takoj ko je prispel. Uredil je nekaj poslov in preprečil, da Urban naredi ta korak. Čeprav si je Urban odkrito priznal, da je pravzaprav zato prišel na obisk v stanovanje. Kako bo to vplivalo na Urbana, je Emilu bilo malo manj mar. Pomembno je bilo, kako bi to vplivalo na rahločutno Otilijo. Čeprav je Emilov oče na prikrit način načrtoval prodajo. Samo da bi s tem Otilija sama postala bolj predana željam njegovega sina, ki ga je bilo včasih težko zadovoljiti. A premagalo ga je slovensko srce. Otilija po malem vse v vsem, kakor majhna Slovenija. Speljal jo je na njej bolj ugodno pot, ker je Otilija res dobro govorila italijansko. Pri takšnih spletkah je bila dobra Urbanova nova ljubezen Veronika, ki je lahko močna prijateljica. Veronika je bila Italijanka. Vsestranska umetnica, ki je ustvarjala virtualne svetove. Zanj je bila predvsem umetnica ljubezni. Ona naj bi predstavljala veselje, svobodo pred materjo. V to precej osebno ranljivo čutno navezanost se Emil več ni vmešaval. Urban pa je načrtoval, da bo Veronika prevzela pomembno vlogo v Otilijinem življenju. Za trenutek se mu je porušil svet. Ker to Otilijino iskanje Duhca in povezavo z materjo je Urban štel za šibko točko v njeni življenjski zgodbi. Emil pa je v tem videl moč njenih misli. Urban jo je malo dražil: »Ti, ti bi lahko v virtualnih svetovih moje Veronike našla svoje sanje. Mimogrede bi naletela na njih. In bila popolna Madam E.«

			Njegova Veronika je imela v Milanu svoje veliko stanovanje. V njem je imela pop art umetnine. Živela je svoje sanje iluzionista. Zelo lično in lepo je izgledalo. In človek je takoj opazil, da je ženska z izbranim okusom. To ga je pritegnilo. Iz pop arta si je že v mladosti izbrala Marilyn Monroe v upodobitvi Andyja Warhola. Ker je bila upodobljena na skodelicah, krožnikih. In je krasila ogledala, pohištvo. Stanovanje je bilo polno podob oboževane ženske in prikazovalnikov virtualne resničnosti. Samo v kuhinji je bilo 18 predmetov s podobo Marilyn Monroe. Jih je Urban sam enkrat preštel, ko je čakal nanjo v njeni kuhinji. To ga ni motilo, ker je bilo lično. Vsak kos posebej je bil umetnost zase. In tako je bil Urban očaran. S svojim prožnim in domiselnim umom je tudi Otilija postajala mikavna. In se je tako uspešno reševala iz pasti. Kakor je za prvo resno past vzel Emil soseda iz prvega, starega stanovanja v Ljubljani. Urban se je spomnil, kako mu je o tem sin pravil. Ves zaskrbljen v brezčasnem čaranju sočutja. To je bila dobra motivacija za to, da so se hitro preselili v tole, večje stanovanje, in dobra motivacija za to, da je Otilija ure in ure pridno študirala tuje jezike. In se tako na prikupen način dvigala v Emilovih očeh. To je prekrižalo načrte Urbanu, ki je bil poln Veronike, svoje nove ljubezni. Italijanka je uspela po letih starega Urbana držati v resni vezi. Kar ni uspelo nobeni njegovih ljubic, družabnic, ali kakorkoli jih je že imenoval. Otilija se je zdaj spraševala, kje potem je Veronika. In zakaj je bila to skrivnost. Ob misli nanjo je začutila nekaj, kar jo je prestrašilo. Občutek, da ji bo ona res pokazala vstop v virtualne svetove. Pravzaprav si je to zaželela. Strah pred vrtincem, mogočnim vplivom, je bil zmeraj prisoten. Ker Otilija je stavila na um in na zdrav razum. Veronika pa na tehnologije, katerih odličen primer je vizualna umetnost. Kakor skušnjava ob novi sladici, ko se bojiš, da jo boš jedel do onemoglosti in se zredil. Morda se je je bala zato, ker je v italijanščini Otilija tudi sebi včasih tako tuja. Speljano zapeljana. Vizualno pa tako hitro lahko razdre ključavnice, ki varujejo naše užitkovne gumbe. Niso užitkovni gumbi vsebina za prevare. Še bolj bom tuja materi, tuja očetu, morda celo Emilu in otrokoma. Dolgo se ni niti pogrešala. Še danes večkrat Otilija pomisli, da je vse to bila vaba. Ker poslovne, uspešne ženske je Emil na svoji karierni poti srečeval, v nobenem pogledu ni bil prikrajšan za dobro, lepo in pametno žensko družbo. Je zato vse bolj postajala podobna poslovni, uspešni ženski? Izbirala je možnosti, možne poti za uresničitev govorjenih fantazij. Urban in Emil sta jo označila za mikavno Otilijo, Madam E.

			Ko je Otilija pristopila k svojemu možu, je ta počasi zaključil pogovor z očetom. Otilija je Urbana kot camarja svoje druge poroke prosila, naj pomaga pri organizaciji obletnice. Nič ni vedela o čaranju sočutja. Pravzaprav slavja zaradi trenj med družinama ob drugi poroki sploh ni bilo. Zato je trajalo, da je Otilija končno povedala, da si želi uresničiti sanje iz mladosti in povabiti vse na večerjo v zraku.

			»Urban, moraš nama pomagati pri organizaciji večerje v zraku.«

			Urban pa: »Kakšne večerje v zraku?«

			»Večerje, ki bo preobrat odnosov. Saj veš, volja zloži vsa nasprotja.«

			V tistem trenutku mu je Veronika, kakor da bi vedela, sporočila, da pride v Slovenijo šele čez teden dni. Tudi Veronika je bila Madam E. In kaj vse se lahko zgodi v tem času?

			»To bo le en večer pred pomembnim dnem, en dan pred večerjo v zraku,« je pripomnila Otilija.

			Pričakovan preobrat v odnosih med njimi Urbanu ni uspel. Namesto koraka naprej je stopil korak nazaj. Imel je zvezane roke, ker je Otilija reševala svoje stare sanje in želje. Urban jo je na Emilovo presenečenje na koncu le prav razumel. Nasmehnil se je. »Ah, te ženske. Res razumem, preveč ste si različne in hkrati popolnoma enake. To bo to. Ključni problem so skrajne meje, za katerimi žal nikoli ne vem, kaj bo sledilo.« Usedel se je in zdelo se je, da je v tem času Urban na kavču za nekaj trenutkov celo zacumal. S svojim moškim glasom je nekajkrat zasmrčal, kot če bi imel žuželkin cvrčalni organ. V Otiliji je bil vedno dvom. Strah, da bi ji kdaj ostalo hrepenenje. Čeprav tudi on ni vedel, kakšen vonj ima strah. Morda pa je le lahko slutil, kako zelo ga je Otilija vzljubila. Koliko besed hvaležnosti mu je namenila v svojih mislih.

			Vzljubila je njega, a še bolj to stanovanje, v katerem so zdaj živeli. Emil je dosegel sporazum z očetom po razumnem pogovoru. Pozneje se je še zagovarjal. »Morda, če bo tako življenje naneslo, bo nekoč v njem prebival kdo drug. Ker najemnine so zmeraj dobrodošel denar.«



			Ko je oče odšel, je Emil pomislil, da za to idejo prodaje stanovanja stoji Veronika. Ker je Urban tako hitro popustil in ni kaj dosti ugovarjal. Glavno je, da sta končno sama. Emil razveseli Otilijo z bogatim darilom in iz čipne luknje izloči čip. »Ves dan sem se spraševala, koga bom danes osrečila. In sem menila, da morda tebe. Zdaj si ti mene.« Emil pusti čip na omarici. Kakor tudi službene telefone tržnikov. Ko zapre oči, razmišlja, ali ga Otilija z oboževanjem še vedno tako čaka, pričakuje in se ga razveseli, še bolj pa časa, ki ga bodo preživeli skupaj. Emil je Otilijin eliksir z blagodejnimi učinki in zato je posebej vesela in se dolgo pripravlja, preden pride. Pospravi, uredi, prikliče nekaj dragih ljudi in prijateljic. Z željo, da bo imela dobre novice in bo lahko sodelovala v pogovoru kot aktivna sogovornica. Da bo tisti čas, dragocen in skupen, občutek, da sta med množico nekje med izbranimi. Ker prav veliko ljudi ju je izbralo za prijatelja. In zato je bil Emil ponosen na Otilijine komunikacijske veščine.

			Emil, ta čudno priden podjetnik, kaj je njegova skrivnost? Ko vidi, da ga Otilija gleda s svojim pogledom občudovanja, ji namigne, da stanovanja zagotovo ne bodo prodajali. Ker mu je uspelo. Veliko se jih sprašuje, ali njegova ženska stoji za njim. Za njegovim uspehom. Ker par je mnogim v Italiji še neznanka, saj sta še vedno vezana na Ljubljano. In Emil zdaj, ko sta sama, odkrito pokaže, da se je tudi on navezal na to stanovanje. Takrat pa pozvoni.

			Pri vratih stoji Velia. Otilija je ne želi spustiti naprej, pa kar vstopi korak, dva. Hipoma stoji pri omarici. Kar prijema po rečeh na omarici. In oba z Emilom se spogledata, kaj za vraga počne ta ženska tukaj. Ona bi zdaj morala čuvati dedka. Menda je bila omamljena in Emil jo odslovi, čeprav Otilija začne popuščati. Se ji že skorajda spet zasmili. Čeprav sta se z Emilom najprej dobila v Ljubljani, je bil del srca že v Milanu. In Velia ni bila med priljubljenimi prijateljicami, Otilija ji je pomagala, ker se ji je zasmilila.

			V Ljubljani so imeli še pisarno in bilo je potrebno narediti inventuro. Ta del in prvo srečanje je zato bolj poslovne narave. Emil se je vrnil iz Amerike in zato se je počutil prav fino. Še vedno je bil postaven, nič kaj preveč suhcat, nič kaj preveč razuzdan. Izgledal je privlačno. In zadnje, kar si je Otilija želela, da ga takšnega vidi Velia. Otilija je pomišljala, da ji ga bo v glavi zapeljala. Lahko bi hitro pozabil na utrujenost in vse obveznosti, ki jih še morata opraviti.

			Dejala je: »Nič čarobnega, odpravljava se spat, ker je noč s svojo močjo obema spodnesla tla pod nogami. In ker se dolgo nisva videla. Midva ne greva na koncert,« je pogledala po kartah na polici.

			»Kakšen koncert?«

			Otilija se v tistem trenutku ni zavedala, da bi bilo bolje, če bi ostala tiho.

			»Luka in Aleš sta na koncertu. Saj veš, dobro ti to veš.«

			Velii je postalo nerodno in pogledala je navzdol in opazila njene nove cipelice, lepe lakaste balerinke. Hja, čevlje z okusom. Kakor da jo je prešinilo, je dejala: »Veš, Otilija, hvala ti. Ob tebi mi je za čas uspelo pobegniti od vsega velikega s… in prebuditi nekaj zelo lepih osebnih spominov. Spomnila sem se, kako je jutro imelo prosojno rahlo meglico, ko sva se vračala s plesišča, kjer sva preplesala celo noč, se spomniš, Emil?« Nakar se sama obrne in brez besed odide. A s police urno izmakne karto za koncert.

			Otilija pa se zadere za njo: »To si ti morda sanjala, Emil ne bi nikoli plesal s tabo. Pojdi zdaj k starcu, nazaj k njemu. Željno te že pričakuje, prav čutim, kako te pogreša.«



			Otilija ji je namenoma uredila bivanje pri njem. Zakaj, pa je že druga zgodba. Bolj starega in potrebnega pomoči trenutno niso našli.

			Utrujena od vsega se z Emilom spogledata, oba že pred spancem. Pižama party z gledanjem filmov. Na vrsti je bil filmski večer filmov Jareda Letoja. Emil ga je občudoval in nosil tudi zasluge, da je nastopil leta nazaj na eni od modnih revij. Časi, ko sta tekala za prijatelji v težavah, da bi jim pomagala, so za njimi. In številne spletke spora so izgubile svojo moč. Objameta se v svoji sreči. Emil je Otilijo tako počasi zamotal v klobčič. In se mu je popolnoma predala. In zdaj si je zaželela, da bi lahko objela svojo mater. Pripravljala sta vabilo.

			Draga mami Ivana in oče Viktor

			Vabilo na večerjo v zraku

			Pridita v stanovanje v Ljubljani, k nam domov,

			v petek, 9. 6., ob 17. uri,

			in se bomo skupaj zapeljali na večerjo.

			Potrdita prosim, da nas bosta počastila s svojo prisotnostjo.

			Otilija je želela napisati: »Draga mama, jaz sem srečna in vse je OK. Odločila sem se, da te povabim k sebi v Milano.« A napisala sta zgolj uradno vabilo, ker sta bila vesela, da jima uspeva živeti po svoje. Čeprav čuti Otilija olajšanje, ko pripravita vabilo in se odločita za sporazum, sanja čudne sanje.



			Hu, hu, hu, hu, prede Duhec in ji odpira oči. Veke se ji zapirajo in utaplja se. Emil, poln Janka, Janeza in Gala, ji nikoli ni bil tako všeč, kot Emil, ki je bil pri njej in je bil družinski mož. Obe strani sta bili, dva svetova sta bila izgrajena. In zdaj čip na mizi. Zapre električna vrata, postavi zid med njimi in njima. Med razmišljanjem, željo po pogovoru, pričakovanjem, da se Emil spremeni v družinskega Emila. Med vsem tem potone v sanje. Živo se pogovarja z njimi, z vsemi. In vsi so pomešano zmešani. Hudo ji je in ni razumske razlage za to, kar se odvija v tej sobi. Gal je Emil, Emil je Janko in Janez v vsej noči ne spregovori besede. Emil govori z besedami Gala in tudi ljubi vse to, kar naj bi po pričakovanjih ljubil Gal. Otilija se počuti prevarano. Razum je izpuhtel iz človeka, ki ga je čakala. Podira se ji svet. Dvigne se iz postelje, se usede in se neumorno dere NE, NE, NE.

			Potem v sanje vstopi njegov oče. Tisti, ki je bil danes tako dolgo pri njej. Smeji se in jo gleda v oči. Nemudoma postane mirna. Pogleda ga, oči ji stopijo na peclje. Vidiš, če bi kdorkoli, kadarkoli zamenjal čipe, te moj sin morda več ne bi ljubil.

			Ona pa si želi vstati iz postelje, poiskati čip na polici omarice na hodniku. In ves čas sprašuje, meni da glasno: »Duhec, kje si? Povej mi, kdo je izmaknil karte za koncert in zamenjal čipe? Kdo?«

			Končno ji uspe priklicati Duhca. Odleti v sanje in začne poročati. Čip je ostal na polici, kart pa ni. Samo ena tvoja prijateljica bi to lahko naredila. Bodi pozorna in uresničila boš svoje nenavadne podvige prav ti. Če ti uide trenutek, jih lahko tudi ona. Tvoja skupina mora ostati tvoja, nihče ti jih ne sme zapeljati. Otilija je prepričana, da je dobila zdaj tisto pravo moč. Da je zdaj šele spet pri močeh, ko se je ponovno povezala z mamo Ivano. Ko se je ponovno povezala s svojim Duhcem. Ta ji obljubi, da bo letal nad njenimi sanjami. Da bo opazoval in ji poročal, združeval skupine in jih zadrževal v dobrih namenih.



			Proti jutru Otilija le zaspi, v Duhčevem miru.

			Drugo jutro je rekel Emil, da se je Otilija tako drla ponoči, da je moral iti spat v drugo sobo. In noč prebil ob čajčkanju, v upanju, da ga bo topel čaj uspaval. Najprej se mu je zdelo, da gre čas hitro. Potem pa se mu je zdela cela večnost, da je zavrela voda za čaj. Hotel jo je zbuditi, a je tudi budna sanjala. Otilija je prvo pomislila na čipe. »Čipi, čipi so krivi.« Pogledala je, kako ga je vstavil v uro in prislonil telefon. Odpravil se je na pošto, da odpošlje vabilo v Prekmurje. Vabilo, ki sta ga pripravila. Emil je imel res čudno noč in še bolj čudno jutro. Odhitel je domov in se doma pred ogledalom malo načičkal. Um je imel pripravljen za načrtovanje večerje, nadaljevanja pravljice življenja. Načečkal je nekaj na papir in oddal pošiljko pri okencu. Načelno zmeraj počaka, da za okencem vzamejo vse oddane pošiljke. A gospe za oknom so se naščeperili lasje, da je pogledala za njim. A je kaj narobe, moram še kaj storiti? A ko je dobro pogledal, jo je spoznal: »Sara, kaj pa ti? Ti, ti, tukaj?«

			To bo Otilija presenečena. Sara, uslužbenka na pošti …

			Ko se je pridružila kolegicam na pultu, vsa namrščena, je bila videti kot namučena od prenašanja papirjev z mize v svoj predal. Vodja je stopil k njej in se namuznil. Izgovarjal se je, da bi ženska morala zmeraj skrbeti za urejene papirje, evidence pošiljk. In Emila je stisnilo. Sara je želela postati zgodovinarka. Delala je v antikvariatu, a je podlegla maščevanju piflarjev. Končala je na pošti. Preveč se mu je mudilo, da bi vprašal, kaj počne tukaj in zdaj. Ugibal je, saj je vedel, s kom se je družila v tistih njej pomembnih letih. Očitno je bilo, da spada med zaposlene uslužbenke pošte torej. Tako so se prepletale vezi, prijateljstvo in delo.

			Časovna opredeljenost njegovega dela je zanj bila nadčasovna. Ni kaj dosti razmišljal, še manj spraševal. Nemudoma se je vrnil k Otiliji v stanovanje. Rad ga je imel, čeprav v njem pravzaprav ni preživel veliko časa. Otilijo je pogledal v oči, ali je zdaj spočita. On ni spal, užival je v filmskem večeru. Ona je sanjala. Zato je bila za stopnjo bližje počitku kot on. On je bedel, pil čaj in opazoval njene sanje. Morda bi lahko rekel oziroma kar trdil, da jo je tlačila mora. Ona se sanj ni spomnila. Nič ni vedela o minuli noči.

			Na koncu je med njima stekla beseda o Sari. Ker nobena številka v telefonu ni bila prava, je Otilija čutila jezo nad tem, da je Velia še vedno brez slabe vesti zvonila pri njiju. Kakor da bi se mu pomešali vsi naslovi v telefonu, kakor da bi čarala čip. Vse čipe tržnikov. Dvignil je telefonski klic neznani osebi, misleč, da je tržnik Gal. Nič mu ni bilo jasno. Dokler se ni vrnil Urban, je sedel z Otilijo. In nadaljevala sta z načrtovanjem. Stiki, ki so bili ključni za načrtovanje, so bili nekam čudno pomešani. Otilija je vzhičeno ponavljala: »Velia, tega ti ne bom nikoli oprostila. Ti si pokvarila čipe. Samo s tem, da si se ga dotaknila s svojimi umazanimi rokami. Razmagnetil se je. Ti, ti, ti.«

			Zahrepenela je po časih, ko sta »čarali« z materjo. Klicala je na pomoč rumeno pozitivo, da zaščiti svojo družino. Moja družina, tako rada jih imam. Moja hči, moj sin in ta dragulj od moža. Poljubila bi ga na nos in ga zapeljala, če me ne bi spomnil, da sem bila namenjena v trgovino, da bi kupila nekaj izredno lepega za namestitev v domači dnevni sobi. Mislim, v domači dnevni sobi v Prekmurju. Tam, kjer živita moji ljubljeni osebi mati Ivana in oče Viktor. Brez presenečenja ni presenečenja.





VELIA in KLJUN


			Razočaranja nad prijatelji, ki zlorabijo njihovo dobroto in njihovo odprto srce. Še je upala na moč svojih besed. »Torej pravzaprav imamo vsa semena, da vstavljamo žlahten cepič in vzklijemo proti oblakom, čeprav najprej le v sanjah. A sanje se končajo. Vse. Ljubezen, ljubezen je tista, ki ostane. Zato obstaja neumna ljubosumnost v življenju. Hoja po poti, kjer ONA misli, ON je daleč vstran in doživlja njene misli. Vse dokler se ne zave trenutka. Včasih je to lahko obremenjujoče. Morda celo tako zelo, da se ljudje ne marajo več družiti brez dobrega vzroka. In ostanejo sami. Zato ne bodi nespametna. Potrudi se raje biti vsestranska dobrota. Ne trudi se biti popolna.« Čeprav so vsi Otilijini prijatelji vedeli, da se je sama strogo držala strmenja k popolnosti. Vse je naredila za svoj popolni, vsestranski mir. Tako je lahko bila sama sebi absolutni vladar. In se je trudila povzpenjati se v svetu absolutne tišine, iz nič v svet absolutnega. Njej je to zmeraj uspevalo s pomočjo šepetalcev k uspehu. Verjetno si je to potem zaslužila.

			Velia je iz razuzdane hiše visokega stanu, kjer je bila Madam, prišla k njej na dom prosit za miloščino. Dobro podmazana, z vsemi možnimi frazami, pristopi in lažnimi zaigranimi scenami. Prosila je, naj jo reši hudega življenja. Morda je bil to le del njenega dnevnega teatra iz zadnjih let, kljub temu ji je Otilija pripravila palačinke. Vedela je, da se ob njih spomni lepih študijskih dni. Upala je, da jo bo s tem pocartala in ji vrnila tisti del nje same, za katerega je menila, da ga je zaradi razuzdanega življenja že izgubila. Otilija je večkrat razmišljala o tem, kako je bila njena najboljša prijateljica njeno največje razočaranje. Pra, pra spomini so jo dražili, da je iskala pot za njeno odrešitev.

			Velia je tarnala, da morda niso verjeli sebi, da počnejo skrajne reči med ljudmi. Neverovanja pa jih niso vodila na pravo pot. Postajali so nevlomljene osebnosti, z nevpadljivi obrazi, in z nevmešavanjem v svoje misli, v svoje »moralne mačke« in podobe zdaj odhajajo. Nič zato, kdor je odšel, se nikoli ni vrnil. In ga tudi nihče ni iskal, ali prosil, naj se vrne. Nihče se v nikogar potem ni več vmešaval. A če je šlo pri tem za zaupanje, jih je v nevzdramljenem stanju ohranjala njihova nevzgojenost. Nezadovoljevanje osnovnih potreb. Nezadrževanje pri njihovem zadovoljevanju. Nezahtevano se pač redkeje opravi, ker temelji na notranji motivaciji. Sami divjaki so me obkrožali. Ah, ojej, uboga Velia. Otilija ji je spet nasedla. Dolgo jo je poslušala. Vztrajala je, ne bo je izpustila. Močno jo je držala. Odločila se je, da jo bo poskušala rešiti iz brezna. Ni spustila pritiska nad svojo prijateljico, pod nobenim pogojem. Spreletel jo je občutek, da gre za življenje.

			Otilija je sanjala:



			Hu, hu, hu, hu, v objemu svojega Duhca je lebdela nad mestom, morda celo nad oblakom. Mesto so namreč prekrili črni oblaki. Mesto je bila Velia. Ujeta Madam v gradu, iz katerega je pobegnila. V sebi je molila in prižgala svečo za svojo prijateljico. In potem je padal dež. Nebo je jokalo, srce je pokalo. Dež je zalival mesto, naliv je bil zelo močan. Nobena sila ni mogla zadržati dežja. Kakor ko te nekaj tako močno boli, da solze tečejo. Močan naliv je vzbujal občutek hrepenenja po olajšanju, ki ga ni in ni bilo. In dež je padal. Voda, veter in narava sta bila boj z vsem, kar je bilo na ulico nepritrjenega. Mesto je potonilo, se utopilo v dežju. Na površje je priplavala skrita voda iz podzemlja. Uničeno je bilo veliko tega. Morda nekaj, kar bi že davno moralo biti. Morda nekaj, česar se kot svetega ne bi nihče smel dotakniti. Morda nekaj, kar je dalo misliti. Tisti grad tam, v kleti, v tisti zdaj zapuščeni sobici. Tista sobana čarobnih, čudodelnih, morda celo čudnih reči, pa je zgorela. Vedela je, da je bil to njen zadnji boj in če je Velia čarovnica, bo zdaj dobila svojo moč in se rešila. Če pa ima res tako skurjene možgane, pa ji nihče več ne bo mogel pomagati. In res se je Veliin nos spremenil v kljun. Otilija je to videla v čarovniški krogli. Še preden sta se z Duhcem spogledala in se vrnila iz sanj.



			Naj napišem, kaj vse se je zgodilo, preden se je končno Veliin nos spremenil v kljun. Ker ona je zagotovo živela v prepričanju, da bolj ko si sovražen, več je možnosti, da boš ljubljen. Njena borba s težavami je bila soočanje z njimi in njihovo podvajanje, potrojevanje. Ko bi vsaj ponavljala vse, kar je bilo dobrega. In svoje doživljanje sveta umestila v vsakdanjik. Ne, ona je oboževala čarovnika Maxa Morena in Martina Gardnerja. Otilija ji je vedno predstavljala Gardnerja, Howard Gardnerja, ta je imel vsaj teorije o inteligencah. To bi ji toplo priporočala. Magija je preveč nevarna. Ne, ona je uživala v svojih vrtiljakih v podzemlje. Vse to je videla Otilija v svoji krogli. Zdaj je bila že prepričana, da je Velia potonila. Nič več skrivnostnega ni videla pri tem. Zdaj je razumela, zakaj so se ji vsi zdeli vedno preveč razumski. In zakaj je kot fijakerski konj jahala oblake, te temne, ki so krasili njen svet.

			Čeprav je vedela, da ji je Velia natrosila laži, ji je odprla NOVO možnost. Otilija ji je pomagala in ji uredila status začasno pri starčku na obrobju mesta. Več ali manj je bil sam. Bil je iz ene dobro stoječih družin, ki se je preselila v Milano, on pa ni hotel zapustiti doma. Ta je bil navajen lepote in dobrega življenja. Le leta so ga vabila k počitku, zato je potreboval veliko miru. A nikakor ne samote. Velia ga je na presenečenje vse družine hitro začarala in lepo sta se ujela. Njegovi strahovi so bili njen nemir. Vse dokler ni te noči zaradi krvavitve iz nosu poklicala rešilca. Ta je starca odpeljal v bolnico. Prepričala jih je, naj ga zadržijo na opazovanju. Ona pa je vesela v omami najprej prišla v stanovanje, potem pa odšla na koncert.

			In pozabila na starčka, ga pustila v bolnici. Pravzaprav mu sploh ne bi bilo treba v bolnišnico, sploh pa ne v bolnišnici prespati. Le nekaj iznajdljivosti in medicinskega znanja bi morala pokazati. In manj čarati. Družina ji je to zamerila. Otilija pa ni vedela, kaj se dogaja. V navalu veselja, da se je Emil vrnil. In ob darilih, dobrih novicah.

			Ker … če bi prišla še nazaj v bolnišnico, bi bila videla, da je dedek že v domači oskrbi. Izkazalo se je, da njena mila narava v sebi skriva strup. Iracionalen um, ki je bil poln zadušenih čustev in posiljeno prisiljenih občutkov, lažnih nasmehov in laži. Na koncertu je srečala očeta svojega sina Aleša. Sin Aleš je bil lep in mlad, roker. »Mama,« se je je razveselil. A ona takoj v prepir z Lukom. Tako hudo dolgo se nista srečala, da je s kričanjem izrazila svoje razočaranje nad življenjem. Nad sabo, kakor da se je šele sedaj zavedla, da jo je sram same sebe. In zdaj, ko jo je sin gledal zraven, jo je res lahko bilo sram.

			A starši, kot sta bila Luka in Velia, so bili bolj otročji kot ta mladi. Sin ji je planil v objem: »Mami, nehaj se no dreti. Vse je OK. Pridi, tako fajn je.« Na sebi je imel tako veliko jakno s kapuco, da je komajda izvlekel roko in jo potegnil k sebi. Luka je prebledel, od kod je ta pobegnila, le kako ju je našla. Med vso to množico. To je potem že kemija in njen šesti čut. Nemogoče je bilo, da bi ju zasledovala. Ta čarovnica, spet je pri svojih močeh. Luka ni mogel uiti njenemu šarmu. Ni vedel, ali ima njen obisk skriti namen. Osvojila ga je s pogledom, z nasmehom. Ko pa je spregovorila, se je zmeraj iskrilo. V življenju po ločitvi od Otilije, pri kateri je dobil največjo lekcijo šole zdravega razuma, ni našel več zdrave meje. Niti ne zdravega uma, ki bi mu ponudil mirno življenje.

			V življenju je iskal samo en odgovor. Kako naj živi, ali ne živi, tako da reši svojo žensko, ki jo je izbral. Kako naj reši Velio prekletstva. Prepričan je bil, da bo premagala samo sebe in hudičevo strupen um. Še vedno je naivno verjel, da ga nekje v globini ljubi, ali vsaj svojega sina. Toliko ljubezni premore. Ni tako zelo zelo izpita od vampirjev, ki so jo sesali. Ni, ni, ohranila je tisto seme ljubezni, ki je včasih klilo zanj in za Aleša. In zato je zdaj tu. Zato je ušla. Ko se je Luka obrnil k njej, je Aleš spustil njeno roko. Luka je bil rahlo pijan in pred očmi se mu je zavrtel film, kako jo je našel s tistim zvezdnikom iz Londona. In na njenem obrazu je videl jezike, ki jo oblizujejo. In tako grda je bila, zlizana in pretipana do zadnje celice telesa. In njen vonj je bil čisti produkt sramu. Dišala je po sramu, zdaj je to vedel. Njena ljubezen je postala njena sramota. Koliko sramu je imel zaradi nje in kje je zdaj Tim, ki ga je imel seveda zaradi nje v slabi luči. Njegov prvi sin mu je bil dolgo njegova moška opora ob ponorelih ženskah. Dokler drugi sin Aleš ni dorasel njegovi vlogi.

			Prepir, pijače in polna vreča vseh zavito izrečenih očitkov so v naslednjih trenutkih dodobra začinili koncert. Ritem v srcu melodije je milil prepir. Ni bilo potrebno posebej skrivati, da se dereta. Velia je s sabo prinesla tarnanje, cmerjenje z jokom, stokanje, renčanje in na koncu celo gruljenje. In zatem spet smeh, kričanje in vzklikanje. Ženska je bila nora. Luka pa je v teh močnih čustvih iskal tisto seme ljubezni. Velia je kar naprej histerično odstranjevala plevel iz vzklitega grmička. Vrtnarji ljubezni bi imeli tu kaj povedati. Samo Velia je vedela, kaj se bo pokazalo pod vsem plevelom, ki je bilo krivo, da je zastrupilo njeno srce in zameglilo um. Začne se bobnanje divjih bobnov, ki naznanjajo konec koncerta. Izdonijo. Velia se spet zavije v svojo ruto. Kaj se skrivaš, česa se bojiš?

			S koncerta so se vračali po čisto drugi poti, po ulici, za katero je Luka menil, da bo prazna. Tako hudo mu je bilo. Tu pa tam se je slišal pok vejice pod njegovimi nogami. Ah, Velia, nikoli se ne bo popravila. Ko se je umirila in raznežila, je izgubila zavest in padla na Lukova pleča. V glavi je videla le še zvezdne utrinke. Dobesedno. In seveda ni vedela več, kod in kam. Kje bi morala zdaj biti in kaj bi morala zdaj početi. Zato jo je odpeljal k sebi v stanovanje. Ni vedel, kaj je vzela. Morda tablete za pomiritev, ki ji jih je predpisal psihiater. Te se ne smejo mešati z alkoholom. Aleš je sam šel spat. Luki ni bilo treba izgubljati besed. Luka ni bil več sposoben občutiti zadovoljstva ob običajnem druženju, kot so hrana, druženje in spolnost. In zato je krivil njo. Trpel je za hudo obliko depresije.

			Velia je, kolikor se je zavedala, vztrajala, da bo kar sedela za mizo. Da je čisto v redu. Luka je šel na wc. Velia je skrila roke v svoj obraz in izgledalo je, kot da si briše oči. Morda so ji tekle solze. Po silovitem prepiru na koncertu bi to bilo pričakovati. Luka se je preoblekel in se vračal iz kopalnice, z roko je izza hrbta segel proti njej, ona pa je sunkovito premaknila glavo. Kakor da se bosta butnila zdaj zdaj, je izgledalo. In kar naenkrat sta se tako noro zaletela. Drug v drugega. Velia si je nerodno prst leve roke zarila v svoje desno oko. In ker je imela ostre dolge nohte, je bilo oko hipoma rdeče. Žilice so popokale in izgledalo je hudo bolno. Krvavo ga je pogledala:

			»A si ti neumen?« Ja, ja, jaz sem tista, ki sem kriva za svojo nesrečo, ti nimaš nič s tem, raje grem. »Ah, Velia. Joj, po nesreči se je zgodilo. Kaj si si naredila.« Ona pa je kar odšla. Ni mu bilo vseeno.

			Velia res ni bila rojena pod srečno zvezdo. In je veljala za čudno. Če je že kdo kaj vprašal o njej, je užival v njeni bedi. In vsi so se složno strinjali, da je nora. In res, redko kdo je bil na njeni strani. To so bili njeni trenutki, ko je želela zapustiti zemljo. Želela je sešteti vse drobne atome svojega vesolja in odleteti na luno. Vesela je bila svojih lepih spominov, a kaj ko jih je zmeraj začinila s krvjo. Dobro je to storila zdaj, le zaključila ni lepo. Sanjanje sanjanih sanj so bile Velii le njene nočne more. In nič ni kazalo, da bo kaj sonca posijalo na njeno pot. Najbolje, da pobegne zdaj spet v drugi skriti svet. Kjer bo sanjala v morah in se spraševala, zakaj je življenje tako krvavo. Niti pomislila ni, da bi ji lahko uspelo imeti življenje polno izzivov družinskega življenja. Je družba res zahtevala od nje preveč discipline, je ta normala vsakdanjika množice bila previsoka meja za prevzetno Velio? Čisto izgubljena je odtavala. Bila je pomilovanja vredna, pa ni bilo zraven nikogar, ki bi jo pomiloval.

			Nekaj dni za tem sta Luka in Aleš bila poklicana na pomoč, za delo na pokvarjenem dvigalu. Na vrhu bloka sta stopila k dvigalu. Luka je vstopil, ko so se odprla vrata dvigala. A jašek je bil prazen, dvigalo pa na dnu. Te usodne nesreče ni preživel. Prvo je Aleš pomislil, da bi skočil za svojim očetom. In za ta dan, najhujši v njegovem življenju, je krivil svojo mater. Aleš je doživel velik šok, nekaj dni ni spregovoril besede. Potem pa je poklical Tima. Dolgo sta se pogovarjala po telefonu. Kdo, kdo bi to naredil. Magija mafije. Ni bilo naključje. Iskala sta možnosti za zamere, možnosti za maščevanje. Mafija bo zmeraj ščitila mafijo. Kaj je vzrok, da se je zgodil ta neljubi dogodek. Ja, tehnološka napaka. Skorajda v nobenem primeru se to ne zgodi, dovolj je bilo, da se je zgodilo enkrat v 10 letih. Ker je to bil vzrok za to, da oče ni več med živimi. Četudi bi se to pogosto dogajalo, Aleša in Tima zdaj to ne bi umirilo. Zakaj? Prepozno je bilo spraševati zakaj. Luka se je trudil biti dober oče. In hraniti samo dobre plati svojega delovanja. Napredoval je v dobrem in slabo zatiral. A prepozno je spoznal, da so prej nekateri želeli spremeniti njega. Zato, da bi mu pomagali. In da je potem on želel spremeniti druge, da bi jim pomagal. In da ne zna poiskati nove ljubezni, ker je strahopetec.

			Otilija ji ne bi smela povedati, da prideta onadva na koncert. Lahko bi si mislila, da si bo želela videti, srečati oba. Objeti Aleša, morda celo Luko. Morda je tudi ona verjela v tisto seme ljubezni, skrito nekje globoko v njenem srcu. A namenoma jo je zbodla, ker je vedela, da je ta stari ponoči ne bo spustil. In trenutno je bil njuna rešitev. A Otilija ni vedela, kako globoko je bila Velia v svetu nočnih mor.

			*

			Ko je legla, je videla podobe in se utapljala v svojih nočnih morah. Najprej je samo ležala in si želela ljubezni. Bila je ljubljena, o kako jo je ljubil. Potem pa ni bilo mej. Ni bilo mej in vse je postajalo hitro. Nič ni mogla storiti, da bi to preprečila. To je isto, kot bi se zdaj odločila, da bo ustavila čas. Še nikomur ni uspelo ustaviti časa. Tega ni. Vse hitreje je pritekala noč in jo tunkala. Potunkana v noč je sanjala faluse, povsod so bili. Na njenem telesu, okrog njenega telesa, v njenem telesu. Povsod. V glavi je še bila majhna deklica. Potem jok. Potem panika, ja, panika jo je lovila. Imela je posiljen občutek, čutila je roke, ki jo držijo in je ne spustijo. Takrat so ji enega od falusov zarili v nožnico. In deklica je za vedno izginila iz njene glave. Samo demon je ostal. Smeh, seks, smeh. Falusi so migljali, se dvigali, kakor zajčki na polju. Kakor da čakajo, kdo ji bo prišel bližje. Seks. Seks. Seks. Nič ni mogla povedati, niti zakričati. Falusi so bili zmeraj bolj glasni, migali so in jo gledali z glavicami. Jaz, jaz bi. Kaj, daj no, kaj, daj no, no. Dajmo. Grozno je bilo. Groza se je stopnjevala tako dolgo, da si je želela samo še spanca. Pustite me spati, spati, spati. A ni našla miru, nikjer.

			Tisti z debelimi denarnicami, ki so se ji zdaj kar naenkrat tako zelo, zelo gnusili, so bili povsod z njo. Spremljali so jo v njeni glavi ves čas. In pričela se je gnusiti sama sebi. Edino rešitev je videla v pobegu. In zato ji je potem skorajda uspelo začrtati prevaro, ki bi jo vrnila k sebi, ki bi ji vrnila izgubljeno mladost. Velia je namreč pri gradu, kjer je bila Madam, ukradla avto, v katerem je nek gospod pustil ključe, da ga odpelje mladi portir, mož s kapo na glavi, v katerega se je preoblekla. To je bil njen skrbno načrtovan plan za pobeg. Po pobegu je prišla kot stara dobra prijateljica k Otiliji. Vedela je, da brez zdravil ali vsaj blagih pomirjeval ne bo mogla stopiti nazaj v vsakdanjik. A tega je bila vajena, tablete je dobila. Zato je zmeraj najprej poskrbela. Hitro je pozabila na nočne more, kakor da so izginile. Otilija je že vedela, da je nekaj narobe. Saj vemo, ni novica, ko pes ugrizne človeka. Novica je, ko človek ugrizne psa.

			Na omarici so bili službeni telefoni Emila in tržnikov. In Velia je razmagnetila čip. Morda ga je celo namenoma zamenjala. Nihče ji ni tega naročil, sama je bila tako pokvarjena. Pomešala je pomembne podatke. Pokvarila je popoldan in spremenila prodajne dogovore. Na obtoženi ženski tako leži veliko več, kot le kraja dobrega avtomobila. Zmešalo se ji je. In ker je mnogi niso marali, Velia, ženska teme, ne konča dobro. Ko jo odkrijejo, se je lotijo brez milosti. Otilija Velie ni mogla rešiti hudih obtožb. Ker je sama živela tako, da je nihče ni mogel premagati. Mlade prijateljice iz bordela ji niso pomagale. One so bile naslednje na vrsti za sanje s falusi. Saj na to jih je kot Madam ja pripravljala. Saj se je sama zagovorila, da te niti zase ne vedo več. Kaj šele o vsakdanjiku, v katerega niso bile več vpete. Nič jih ni vezalo na zunanji svet. Za to so dodobra poskrbeli. Z zadovoljstvom, ko niso čisto nič pogrešale, so izgubile vse svoje življenje. In dobile le vsaka svoje veličastne sanje s falusi.

			Otilija pa tudi ne bi tvegala. Ne za njo, tega si ni zaslužila. In če je bila prekleta, je ostala prekleta tudi zdaj. Njena magija je bila mafija. Njena magija so bili falusi. Povsod so bili, v vsakem živem bitju. Eni so bili iz kamna, drugi iz plastike, eden je bil celo v obliki mušnice, tretji iz kruha. Polno jih je bilo, je Otilija enkrat samkrat kukala v kroglo. In ni ji bilo všeč, kar je videla.

			Emil je dovolil, celo zahteval, da se Velii sodi za storjena dejanja, predvsem za razmagneten čip. Prevečkrat je že bil slabe volje zaradi nje. In pomišljal je o svojih obiskih beznic, ki jih ne bi nikoli videl, če ne bi tam iskal Luke. In res ni imel te želje, videti jih. O falusih pa se tudi ni imel volje prerekati.

			»Naj ji pravniki zašijejo to srce. In njen pokvarjen um zaprejo v okvir celice. Naj postane buba, iz katere se nikoli ne bo razvil metulj.«

			Usoda je hotela, da se je je lotil stari pravnik Manuel. Združili so obtožbe. Emil in tržniki za zamenjavo čipov v telefonu. Portir in mogočen lastnik bordela za ukradeno limuzino in za vodenje mladoletnic v svet nočnih užitkov. »Jaz sem te vzgajal za Madam, ti, ti pa si zblaznela od falusov. Tvoja glava je falus.



			Nora si, bolj kot noč.« In na koncu sin Aleš za zanemarjanje lastnega otroka in ponižanja z opravljanjem najstarejše obrti, prostitucije. Obtožba starčka, ki ga je pustila samega med opravljanjem dela varstva na domu, je bila zanemarljivo majhna. Zdaj si je Velia želela, da se reši tega prekletstva. Zdaj, ko so uroki že bili udejanjeni. In posledic ni bilo več mogoče izbrisati. A kaj ko tistega Lukca, ki ji je to res srčno želel, ni bilo več med živimi. Kakor otrok nariše svojo čičko čačko, tako je ona zaigrala svoje razpoloženje. A kakorkoli si je umivala obraz s svojimi dlanmi, ga ni mogla oprati pred njim. On je videl te jezike na njenem obrazu. Vohal posušeno slino pri njenem ušesu. Morda je bil edini, ki jo je videl v njenem svetu falusov, takšno, kot je postala. Ona je bila že ob njunem prvem srečanju prepričana, da bi bila v Indiji v nižji kasti. Nihče je ni prav posebej maral. Dejstvo je bilo, da se je ona prepričala o tem. In je bila zaželena med prijatelji, dokler niso ugotovili, da nima karakterja, nima osebnosti. Njen oče je bil tujec. Njegova kultura je bila kriva za njen nestilni kičasti nastop. Čičkasto je bila videti zaradi čigre na majici. Ta ptica ČIGRA, s škarjastim repom, je bila čičkasta, majica je bila čičkasta. Ona je bila čičkasta. V prvi minuti pogovora z njo si dobil 100 razlogov za izgubljen um. Zmeraj je govorila o čiru, ki ga je imel njen oče. In o tem, kako je želela biti »čistokrvna«. Očiščevanja odnosov in vse razlage, takšne in drugačne, so bile le čiv, čiv čuvanja. Ali drugače povedano: so vse to čivkali že ptički na veji. Krog prijateljev se je zmanjšal za eno osebo. Od rane mladosti si bila prijateljica, ki si vedno nekaj želela. To, da bi te rešila. Pozabi. Nihče te ne more rešiti demona, če si sam sebi demon.



			Noč ima svojo moč in Otilija je s svojim Duhcem pokukala k njej. Le za hip, da ve, da ni rešitve. Ker pravičnost je to, kar je dobila. Keha in prostovoljno delo. Prinesla ji je kuverto in v njej je bil listek, na katerem je pisalo:

			»Vse ljudi lahko nekaj časa vlečeš za nos, nekaj ljudi lahko nekaj časa vlečeš za nos, ne moreš pa ves čas vleči za nos vse ljudi.« (Abraham Lincoln)



			Pozabimo na meje, Slovenija, Italija in Amerika. Naj bo nebo tisto, ki nas bo združilo in spet povezalo. Prekmurje, Ljubljana in Milano so naš dom. Kako naj združim drugače nezdružljivo? S to večerjo, s tem dvigom v zrak, s trenutkom ne-izbire, bo naš svet spet nazaj povezan. Kot agentki se ji je zdelo pomembno, da slišijo povedano le vpleteni, družina in ptice na nebu. Da veter odnese dobre želje in poboža zbrane po obrazu.

			»Večerja bo seansa spuščanja vizij na plano. Slišali jih bodo zbrani in duhci, šepetalci k uspehu. V zrak bodo šle, da jih ujamejo prave vibracije. V zrak bodo šle, da v oblačku postanejo sanje. Se iz oblačka spustijo kot sanje z realnimi možnostmi, da se uresničijo.«

			Načrtovanje je tako steklo samo po sebi, po prvem manjšem prepiru. Večerja po dobrih 15 letih poroke s svojim drugim možem Emilom. Tista sanjana, ki je Otiliji ob sanjanju tolikokrat pospešila bitje srca. Večerja s kopičenjem oblakov nad glavo z vetrom v laseh. In z neponovljivim sončnim zahodom. Predstavljala naj bi uresničene sanje in za predstavitev poti, ki se v vizijah iskrijo Otiliji. Bivši ženi preminulega Luke. Hudo ji je bilo zanj. Emil je to vedel, kakor je vedel tudi, da jo je Luka pustil. In da jo je on zasnubil takoj, ko se je lahko vrnil k njej. Otilija je bila hči, prijateljica, sodelavka in bivša sodelavka. Svetovalka, motivatorka, izumiteljica in rešiteljica. Predavateljica in morda avantgarda v spletni evoluciji uresničenih fantazij v platformo računalniškega okolja. Bila je oboževana in oboževalka. Turistka in obiskovalka. Skratka, ona je bila zdaj Madam E, ravno prav temperamentna, odločna in zapeljiva, so porekli ljudje.

			Torej, ha, ha, ha, je Urban prekinil trenutek razmišljanja. S smehom je prešel na drugo temo. »Hočem povedati, ali sta se vidva vprašala, kako bomo sedeli v zraku. Si predstavljata, bingljata z nogami in veselo prežvekujeta hrano in se pomenkujeta. Kaj pa ostali. Sedijo okrog mize in napol miže stiskajo zobe. Ne upajo si pogledati navzdol in se ne pogovarjajo. Držijo svoje ravnotežje in neprenehoma preverjajo, ali so dovolj tesno privezani s pasom.«

			Predlagal je, da naj spusti svoje želje na polovico. Večerja v zraku se je po načrtih pripravljala na višini 50 m, menil je, da ni potrebno, da se dvignejo več kot na 20 metrov. Vetra bo dovolj in pogled bo lep. Strahu bo pa ravno dovolj. In čeprav nas je več takšnih, ki smo v življenju nagnjeni k izzivom, si povabila tudi starše. Ne pričakuj, da se bodo guncali na 50 m in veselo poslušali tvoje vizije. Da bodo gledali nasmeh uresničenih sanj. In se zadovoljili s specialitetami, ki jih bo kuhar pripravil na licu mesta. In bomo vsi že tako vzhičeni. In navaden človek občuduje nenavadne situacije, moder človek Otilija pa občuduje vsakdanjost. Ja, vsakdanjost, imeti občutek zabavanja. Otilija je to pričakovala. Odločno je povedala, da se bo spektakel nadaljeval na zabavi. Tam se bo plesalo in večerja v zraku služi samo predstavitvi vizij. Zabava sledi pozneje. Po, po, po.

			Že pišem govore in planiram, kakor že vsa leta. Besede pričarajo umske podobe, ki lahko aktivirajo dele možganov. In tako beležimo resničnost. Torej besede postajajo naša resničnost. Saj zato me obožujeta, sem zato bila izbrana za zaupanje, za »muzo«. Saj zato ste vi gospod tisti krivec, da odhajamo v ta beli grad. Ker vaša hiša v Milanu je za nas grad. In Veronika ni del hiše, je le del vaših hrepenenj.

			»Umske slike, vzorci, kako naj razmišljamo z njimi? Zaradi česa so umske podobe drugačne od katerekoli druge oblike misli?« se je spraševala Otilija.

			Veronike v svoji glavi ni zgledno sprejela. Ni vedela, kako bo, vedela je, kako si želi, da bi bilo v njunem odnosu. Ni se je veselila, ne bi si dovolila njene dominantnosti. Slutila je probleme z ljubosumnostjo in dobivanjem bolnih ženskih namigov. Ni videla privilegijev, ne še zdaj. Urban ji je namignil, da pozneje ne bo mogla brez njene pomoči. In prav je imel. Veronika je bila živ kolaž zvezdnikov. Zdaj je že poznal njene vizije prihodnosti. Za hčer, draga moja Otilija, boš naredila vse, tudi Veronikina prijateljica boš postala. Zaenkrat pa naj Veronika pogleda govore za tržnike. Ker pravi Urban, da je profesionalna ravno v vodenju. In to preko ustvarjanja virtualnih svetov. In ima rada ta občutek nadrejenosti, kakor npr. glasbeni DJ-ji. To pa, Otilija, že dobro poznaš, saj je naš Tim rad DJ. Z vsem svojim spoštovanjem, Urban. Potem pač ni debate. Hitro so predelali, kaj bodo povedali za tržnike, podebatirali nekaj pomembnih reči. Ob tem so veselo srkali. Sedeli so pri mizi in načeli hlebček camemberta, Urban, skorajda pol stoletja vezan na Italijo, in Emil, dobrih 20 let vsaj občasnega dela v



			Italiji. Lepi dosežki, ki so ju povezali. To srečanje je bilo že samo po sebi posebna priložnost.

			Kmalu zatem so že rahlo pijani zaplesali v dnevni sobi, družabni ples calypso v dvodobnem taktu. On se je namreč ravno vrnil s Karibskih otokov, od koder ta ples tudi izvira. Plesala sta oče in sin in Otilija se je ustavila in ju ujela v svoj pogled. Prevela jo je sreča. Zunaj je pričelo liti kot iz škafa. Avto bo zdaj opran, so se smejali. In pravzaprav, nikomur se ne bo zgodilo hudega, če bo malo migljal z nogami v zraku. In morda zato malce manj grižljajev prežvečil. Bo vsaj slišal kaj več zanimivega. Več vizij in sanj. Ki bodo poslane v oblake. In v tem trenutku jo je zalil čustven materinsko zaskrbljujoč občutek. Kakor da je v trenutku podvomila vase, v vse. Bleknila je:

			»Za pisanje vizij mojih otrok hočem svojo mamo. Mamo! Da mi pomaga dokončati govore, mi pove, ali sem prav napisala. Morava se pobotati. Nič kaj veliko časa nimava za to. Doslej je še vsak na tem svetu prej ko slej umrl.« Na Otilijin čustveni izbruh je Urban kar mirno odreagiral. Vedel je za dogodek z Luko. No, prav, pa preživita s svojo mamo Ivano 3 dni v Milanu. Pobotajta se, pokaži ji svoj beli grad. Edina in Monika sta v Milanu. Tim je še na ladji z Mirkom.

			In so začeli načrtovati, Otilija in njej najbolj pomembna moška v življenju. Vedela je, da je mnogo ljudi hvaležnih, da so lahko del njenih sanjskih vizij. Na obletnici svoje poroke z Emilom se ne more dotakniti vsakega posebej. Le tistih, ki so dovolj vpeti v ožji krog.





22 GOSTOV


			Omejitev velikosti mize na 22 jih je postavilo pred dejstvo, da je spet treba narediti selekcijo. Kakor že tolikokrat v življenju. Čarobno število 22. Hitro je bilo potrebno pomisliti na najbližje, ki bodo uživali odlično hrano in žlahtne kapljice. Tisti, ki mu bomo prisluhnili, za tistega nam je mar. In nas skrbi zanj. Priložnost povedati svoje, svojo zgodbo. In ne biti v zadregi. In biti toliko odštekan, da ne bo potrebno spuščati večerne inštalacije, preden se program v zraku konča. Ker bi nekdo željno želel prej zapustiti večerno slovesnost. Prej je potrebno poskrbeti za to, da bodo odnosi med povabljenimi zglajeni. Da se pogovorijo in zbližajo, da ne bodo besede vrele iz ljudi, ker se že dolgo niso videli.



			Hu, hu, sanjam svoje vizije, sanjam družinski načrt. Vizije življenja otrok bom dodelala sama. Čutim hvaležnost otrok. Medsebojno ljubezen in spoštovanje. Čutim samostojnost, vzgled, in berem dnevnike lekcij življenja. Življenjske zgodbe, ki jih moji otroci pišejo odraslim. Da bodo ti vedeli, kako naj delajo. Delajo za to, da bodo živeli in doživeli svoje sanje. Mravljica je prilezla iz žogice iz volne.

			In Duhec, o Duhec, pomagaj mi zdaj, da pride spet mati Ivana. Če se bo mati Ivana odzvala vabilu, bom videla, uvidela vse to. To bo to, kar bo zgladilo družinski spor med dvema državama, krajema, osebama. Družinski spor, ki ga uradno sploh nikoli ni bilo. Bil je to spor s časom, ki je enim tekel hitreje, drugim pa počasneje. Otilija se je pomikala skozi gosto temno meglo. Tako lepe črne barve še ni videla. Ne podnevi, ne ponoči. Ko je Otilija zaspala, je sanjala. Hu, hu, hu, hu, se je vrnila v objem. Že sama misel na mater jo je grela. Med dvema moškima je hrepenela samo še po tem prekmurskem gučanju. Gladko se je podrsala mimo gučanja, kakor da se pere v milnem mehurčku. Vozila se je na saneh, kakor ledena kraljica. Nikogar ni bilo zraven. Kdo je vlekel sani, ni videla, ker so snežinke, ki so pobelile črnino, bile povsod pred njenimi očmi. Lovila jih je. Ko je želela spregovoriti, ji je zdrsnilo. Kot da nima besede, ne tu. Nimam nobene besede, moje besede niso slišne. In se je vrnila v žogico iz volne. In se prebudila v Emilov objem.



			Prišel je odgovor na vabilo. »Nisem prepričan, da bi mati Ivana tako hitro prišla, a smiliš se ji, zaradi slabih novic o prvem možu,« je s pismom v roki pred njo stal Emil. Vedel je, redko je prišlo pismo. Vsi so pošiljali sms-e, e-maile, klikali po socialnih omrežjih. In zato je vedel, to je mati Ivana in razumel je. Zelo je bila vesela, da se je mati odzvala vabilu na obletnico poroke. Kmalu zatem jo je poklicala in jo še enkrat povabila na večerjo v zraku. In se pobotala, od matere je prejela veliko mero razumevanja in sočutja za kriminalno dejanje nad Luko. Oni niso nič imeli z mafijo. Nobena mafija ni bila kriva za odtujenost, le tuj jezik. Želela je zaključiti obdobje hoje po glavah drugih in stopiti na novo pot. Dvigniti svoje k sebi, da bodo glave tiščali skupaj. Skupaj pametni, racionalno razumni. Hitro je začutila tisti melos, samozavest v svojem domačem prekmurskem gučanju. In nastala meja zadržanosti, zavita v skrivnost, jo je neizmerno privlačila. In zdaj je Otilija zavohala strah. Tisti vonj, ki je predstavljal strah. Saj veš, tisti.

			S strahom, malo neodločno, je začela pripovedovati, kako je ob zadnjem obisku doma dobila od očeta Viktorja kovanec iz njegove zbirke. Mati Ivana je že pozabila, da ima oče to zbirko kovancev. To je bil njen prvi plus v tem pogovoru.

			Prva črtica ledu se je stopila v kapljico.

			Kovanec je za srečo postavila na hodniku hiše. Bil je na majhnem krožničku. Urban je na vsak način hotel imeti kovanec, da ga pokaže svojemu prijatelju. Tudi ta je bil zbiralec kovancev. In je vztrajal, da ga bo imel. Otilija ni želela prodati kovanca. To je bil njen drugi plus v tem pogovoru, čutila je to. In kovanec je moral ostati v hodniku, da bo prinašal srečo. Emil, povej mu že enkrat, prosim, da denar ni vse, le prepir bo prinesel, če ne bo nehal takoj.

			»Ta kovanec ni naprodaj.« In ga za nobeno ceno ni pustila odnesti. Mati je ostala brez besed, ker je razumela moč te njene odločitve.

			Potem je le rekla: »So stvari, ki jih ne moreš kupiti.«

			In potem so jo izdale solze. Tako ji je bilo žal, da se nekaterih dejanj ne da kar izbrisati.

			»Joj, tako zelo te imam rada. Ljubiti moraš ljudi in ne reči,« je rekla.

			Otilija pa je jecljaje zastokala v slušalko: »Veš, zdaj točno razumem, kaj naj bi to pomenilo. Ampak potem sledi, da hočeš povedati, da bi ga mirne duše lahko pustila odnesti. In ga prodala zbiralcu? Ne, ne razumem.«



			Hu, hu, hu, hu. Otilija je hitro tonila v sanje. Spala to noč zagotovo ne bo, budna v sanje z Duhcem. Budna v sebi, v sebi za sebe.

			 Stopila je korak naprej, lasje so jo požgečkali po podplatih. A jaz to zdaj hodim po glavah drugih. Stopam in tu pa tam se zasliši au, au, au. To pa zato, ker držim lase s prsti noge, da mi ne bi zdrsnilo. Mojih korakov se ne da omiliti. Uf, pleško. Še en pleško. Skočim, skočim, skočim naprej. Iz glave, na glavo. Niso te glave moje ruševine. Niso moje fantazije v teh glavah, ker potem jih moram odpreti. Te glave. Morda so to glave obrazov, ki so zrli vame. V meni so bili. Ne, pravzaprav so prišli v mene, samo po svoje stvari. Izvrzite me. Gledam in vidim.

			Hu, hu, jo je pod roko prijel Duhec in jo ponesel v zrak. Boli, boli, boli jih. Kakor baletka je stopila s prstki prve noge na glavo, na drugo glavo. Z drugo nogo. Lebdela je z Duhcem, preko glav v neznano. Le glave so jo držale na površini. Kje so telesa, ni videla. Morda so potonila v jezeru solza.

			Ostala so bitja z razvodenelim telesom in ostrim umom. In ta bitja so jo strašila, čeprav so jo ljubila. Nič ji niso naredila. Le nenavadno v zrak so jo držala, kakor da ima vato v svoji glavi. Vato in nobene misli. Morda je to bilo stanje čiste ljubezni, morda čistega življenjskega eliksirja. Zbala se je za svoje šepetalce k uspehu, za samoljubezen.



			V zmešnjavi se je zbudila.





VOLJA ZLOŽI VSA NASPROTJA


			Pred večerjo je bilo potrebno urediti odnose. Ljudje ja najdemo dostojanstvo v časteh jalovega obstoja. Da bi vsaj lahko priklicali svoje prvinske družinske vezi. Obe sta to začutili. Viktor pa je tako stiskal pesti, da bi Otilija enkrat prišla domov na daljši pogovor. In uvidela, kje in kako živijo starši. »Postala si tujka. Zanikala si svojo narodnost. Tvoj materni jezik in tvoj okus. Naš jezik, naš okus, ki se odraža v kulturi bivanja. Razumem te. Nisem prepričan, da te lahko podpreva. Ker si mi tuja.« Iskala sta Lukovo Otilijo. Nje pa več ni. Zdaj tu v nekem trenutku jo morda obadva še vidita. Najdeta izgubljeno mladost, nedolžno ljubezen mladih let. Hudo žalostna zgodba. Ker je Otilija res delovala, kot da je vse pozabila. Vendar ni, le Luka ni bil med njenimi bližnjimi prijatelji. Kljub vsemu jo zdaj zvije v želodcu. Sili jo na bruhanje. Viktor se obrne, jo stisne okrog pasu. »Tako bucikasta je bolečina v želodcu. Odnesi me v moj bungalov. Počakala bom na prevoz. Minila je večnost, kar mi je ta fant snemal glasbo. Nisem pozabila.« Viktor je imel solzne oči. Objel jo je in oklep borca z duhci se je razletel.

			Bližje so bili Italiji, več časa so preživljali tam, bolj sta z Emilom puščala prijatelje svojemu toku. V selitvi sta videla rešitev. Izgledala je enako. A vse je bilo tako hladno, odrezano, da se je čutilo prav tuje. Nikomur ni hotel razlagati o tem. Bi hitro nastalo nerazumevanje, napačno razumevanje, morda celo posmeh. Tega ni želel, kaj šele zaničevanja ali preziranja Otilije, ki je bila predaleč, da bi se sama branila. Zato ni spregovoril. Zmeraj je ostal redkobeseden, ko je kdo vprašal za njo. Tudi če bi oni povedali na večerji zbranim tržnikom in vsem prijateljem svojo zgodbo, bi bili v zadregi. Končno sta se starša odločila, da jo bosta podprla. Ideja večerje v zraku se jima je zdela dobra ideja.

			V vsakem primeru je bilo v interesu vseh, da se spor, ki ga sploh ni bilo, zgladi pred večerjo. Zato sta se Otilija in mati Ivana zmenili, da mati pred večerjo pride k njej, ki je bila zdaj že z Edino v Milanu. Mati Ivana je vzela nekaj stvari in se odpravila na pot. Tja, kjer zdaj Otilija s svojo družino že uradno živi. Potrebovali bosta veliko časa, da poiščeta drobtinice. Okruške razbitega mozaika družine in ga sestavita v novo moderno družino. Res bi ji rada pomagala, pa ne ve kako. Ko je prišla, je Emil še kuhal mulo, ker je videl, kako jo je po vseh teh letih mati tako hitro privila k sebi. In to zaradi Lukove smrti. Onadva nista tako zelo žalovala. Nista se vživljala v scenarije, iskala krivca. Mati Ivana pa je spet prinesla morje grenkih solz, gorje, žalost in kriminalno detektivski duh. Ona je poskušala razumeti človeško vrsto in ni gledala na življenje kot na umetnost, zgolj umetnost sama ni imela takšne pomembnosti.

			Kot da sta pozabili, da so minila leta, res veliko let. Opazovati jo, kako se vrača k sebi, ga je spominjalo na obdobje, ko ji je umrla babica Rozalija. Zdaj je čakal le še na to, da bo vztrajala pri tem, da spi doma v Prekmurju. In da bo spet iskala Duhca, ki pa je pravzaprav ves čas z njo. Menil je, da je najbolje, da ju pusti sami.

			Zato je Otilija vozila sama. Avto je imel navigacijo, a izgleda ni bila tako zelo vešča, ali pa je težko sprejela navodila kogarkoli. Ja, to drugo bi lahko bilo celo res. Niti navodil navigacije ni ravnodušno sprejemala. In je zapeljala po bližnjici.

			»Joj, kolikokrat si se pogovorila, da pa po tej ulici s svojim avtom vozijo le idioti. Sem zdaj prestopila med idiote?« se je spraševala Otilija in se držala za glavo. Upočasnila je vožnjo, iskala izhod do trga. Že je videla, kako ji policija jemlje vozniški izpit. Brez panike, na pravo pot se mora vrniti in to čim prej. Zadaj ji potrobijo in zave se, da ni poti nazaj. V prsih jo stisne za trenutek, čeprav nikjer v bližini ni bilo nobenega policaja. Polizia municipale ne bi razumela slovensko. Kar telo ji otrdi ob tej misli. Potem skozi ulice pride nazaj na pravo pot. Nekako je le prišla do dogovorjene postaje in pobrala svojo mamo.

			»O, mami Ivana, kako srečna sem, da te vidim. Spet imam ta čuden občutek, da vsi želijo mojo bogato notranjost prikazati kot siromašno. Zakaj? Ker resnica je, da zdaj vem, da imam na svoji strani dva moška. In oba menita, da sem mikavna.« Mati je stala kot okamenela in pogledovala naokrog. Verjetno se je spraševala, kje za boga sploh je. Zato jo je povabila, da si ogledata trg. In preživita nekaj časa v tem kamnitem predelu, ki se imenuje Piazza Duomo, ta mogočni prostor. Mati je bila kakor oslepela od žarkov, presenečena od mogočnosti. Prijatelj je odpeljal njen avto in peš sta se odpravili pohajkovat. Sončen dan, čaroben. Sonce z žarki boža steklo in uživata ob pogledu na osvetljene, prečiščene različice vzorcev. Doživita tisti občutek mikrozadovoljstva, ki meji na sanje. Samo pravilno sta morali naravnati svoje oči. Stained Glass, slavna milanska katedrala, prebudi v njiju sanje mavričnih niti.



			Hu, hu, takrat je prišel Duhec in jo prijel za roko. Privil ju je k sebi, da sta lahko pogledala v njegovo kroglo. Zrli nista, odkar je Otilija v njej uvidela svojega otroka. Spet ju je obkrožal kokon. Na vrhu katedrale, v kateri sta bili, je bilo mnogo oči. Ko sta jih opazili, začutili poglede, so ju takoj nehale gledati. Vsule so se kakor drobne kapljice. In pletle so niti. Bilo jih je tisoče in tisoče. Kakor v svetu tisočerih, kristalno čistih kapljic. In poslušali so glasbo, melodija je nastajala, kakor so se nitke prepletale, med kapljicami. Tako je bilo, ko je Otilija prvič slišala petje. Zazrla se je materi v obraz in občudovala je mavrične niti in poslušala angelsko petje. Za trenutek se je znašla v svojem ledenem gradu. In gledala barve. Spet je bil tu beli C dur, rožnati A dur, moder E dur, škrlaten As dur in rumen D dur.

			Slišala je te kristalne glasove. Vlekli so se kakor niti, ki so povezovale kapljice. Iz oči v oči. To so bile izjokane solze ljudi, ki so v katedralah puščali svoje trpljenje. Bilo jih je tisoče in tisoče. Kakor v svetu tisočerih kristalno čistih solz. Mreža, v katero so se ujele kapljice in so se vrtele, obračale in so na koncu v tankem curku odtekle. Takrat je pesem utihnila in mreža, v kateri je bil Luka, je izginila.

			Melodija je narisala mavrice, neskončno mavric. Barve so bile pisane in tako zelo lepe. In podoba Luke je potonila v skladbi v mir in večnost.



			Čas je bil, da zapustita katedralo. Čas je bil, da zapustita trg in se odpravita v beli grad. Odpravili sta se v Cantino Cucino na kavo.

			Hiša je bila dovolj velika za dve družini. Kakor so tudi v Prekmurju včasih zidali velike hiše, za otroke, ki bodo tudi živeli doma. Ne da bi razmišljali o modernih časih, ko se vse bolj kaže medkulturnost, individualnost in tradicija ne predstavlja več takšne prikrite avtoritete. Okrog in okrog je bilo veliko dvorišče z vodnjakom in poletno utico. Lepo je bilo urejeno. In s pomočjo vrtnarja je videla tu pravi raj na zemlji. Hiša dreves, grmičkov in lepe trave je zahtevala ljubezen do narave.



			Veliko vsega je bilo tako urejeno, da je res bilo vse postavljeno na pravo mesto. Drugi dan se jima je pridružila Edina. Edina in Monika sta se dobro razumeli, postala je njena pomembna druga oseba. Otilijo je imela najraje, je pa bila njej vedno tako daleč oddaljena. S svojim delom jo je imela na nitki. Ker je veliko njenih dejavnosti bilo delanih prav za njeno uspešno kariero. Edina ni smela sama sebi delati reklame. Niti ni smela uporabljati spletnih omrežij, ne da bi se posvetovala z Moniko. Ta je potem presodila, ali je potrebno, da pokaže in se posvetuje tudi z Otilijo. Javne objave ali izjave za javnost so bile absolutna prepoved. Ker je Otilija načrtovala hiter vzpon med slavne, je v njenem uspehu videla tudi pasti. Zato je Monika Edino učila, da ohrani nasmeh na obrazu in zaprta usta. Noben intervju ni smel biti izdan brez predhodne priprave in temeljite preučitve. Monika je razumela obe. Otilija in Monika sta bili veseli, da je tudi mati Ivana v Milanu. Vau, kako to, da je prestopila prag hiše, belega gradu v Milanu?

			A mati Ivana je bila hvaležna, da je Urban dovolil, da bosta z Emilom za svoje otroke sama uredila bivanje. Zato je bilo prvo skupno druženje namenjeno pohištvenemu sejmu v mestu, kjer bosta našli pravo omaro za Edino. Velike hiše znajo biti tako hladne. In Emil je vedel, da se bosta spet začutili, zbližali. In začrtali vizije, poti hčeri, vnukinji. Ni pa bil prepričan, ali bo to potem trajalo dolgo, dolgo, dovolj dolgo, da se bodo le-te tudi uresničile. Ker sta šli v skrajnosti. In za rezervo so malomeščani radi zmeraj pretirano napihnili plane. Zato sta bila sonce in veter, enaka kot vedno, pravi piš za brisanje prahu, za iskanje minulega. Drobtinice kruha, dobrega, starega, domačega. Vsaj ta je ostal isti, čeprav je čar pekarne sfižila prodaja kruha na bencinskih črpalkah. In prometne ulice so zmedle nirvano miru. In škržati in zvezde na nebu, ki jih je tako radovedno čakala, so bili budno sanjanje.



			Otilija je opazila, da je mati Ivana zdaj že dementna. Tako stara se ji je zdela. Tako zelo, zelo utrujena. A všeč ji je bil njen stil. Kompliment, draga mama Ivana. Ti si modna ikona za dementne babice. Mati Ivana je ostala resna. In jo je pri govorih zelo pozorno poslušala.

			»Poslušala sem ta tvoj govor za večerjo v zraku in naj ti povem, da zdrav razum ni zgolj almanah o življenju. Ti ga vidiš kot priročnik z navodili, ki ga narekuje učitelj. Kot program, ki ga naložimo kot velikansko podatkovno zbirko. Z vizijami in dobrimi načrti vam pravzaprav res uspeva. Kar je fino. Kar je pohvalno. A davek je odnos med nami, ki visi v zraku. Ki ga leta dolgo nismo več uspeli voditi. V zraku bo večerja, tudi tvoj govor visi nekje v zraku.«

			Otilija je komajda zadržala jezo, postalo ji je vroče in rdečelično je segla po kozarcu z vodo.

			Govorila je o spominih, ki so bili medel obris zgodbe, ki je Otiliji bila tuja. Kakor da ima shranjene napačne spomine. Otilija je pričela s svojimi spomini in jih ni in ni mogla priklicati v glavo svoje matere. Napačni spomini. Napačna čustva.

			Zato je vse to sprejela kot del starosti. Materi je pripovedovala Sarino zgodbo.

			»Ne vem, no, a prepričana sem, da ti je Sara, prostovoljka v domu za ostarele, Sara, moja prijateljica iz mladosti, povedala to zgodbo. Ko jo je prijateljica z Dunaja poprosila, naj poskrbi za njeno mamo.«

			Sara ji je namreč pripovedovala:

			»Veš, preden sem dobila pogodbo o delu, me je ena družina najela, da pridem počuvat njihovo babico. Ta mi je vse jutro postavljala ena in ista vprašanja. Hudo. Nekaj časa sem lepo odgovarjala, potem pa sem hodila po hodniku gor in dol in se spraševala, kaj naj naredim. Takrat sem izgubila razum, tisti del razuma, ki je opredeljeval, kaj je zame normalno. Ker je bila babica že v letih, ki jih mi morda niti ne bomo dosegli, sem s spoštovanjem odločno gojila svoje potrpljenje. Ne more trajati večno, minilo bo. Plačano imam vsako uro in ne bo mi hudega.

			Ona pa, kakor da hoče pokazati, kako lepa je bila nekoč. Daj mi zdaj svojo lepoto, mladenka, svoj um, svoj stas. Tako sem se počutila, ko me je pogledala. In spet sem odšla v hodnik. Potem je jela dokazovati, koliko vsega je dosegla v življenju. Številna potovanja, mož in njegova kariera snemanja dokumentarnih filmov. Seveda je ona zaslužna za njegov uspeh.«

			»Pa je bila res?«

			»Ne vem, on je že umrl, nikoli ga nisem srečala. Pustila sem jo in odšla v trgovino po stvari za kosilo. Mislim, če se še prav spomnim, sem kupila juho iz špargljev. Prašek za pire, ribje palčke in solato. In za smoothie, ki sem ga kot naročeno morala narediti svežega, banane in pomarančni sok. Vzela sem še jogurt zame in stopila na blagajno. Razmišljala sem, da so ti moji čudni občutki prenos občutij, ker je gospa dementna.«

			»Misliš, da je to demenca?«

			»No, tako sem takrat mislila. Potem pa lepo vse pripravim, skuham kosilo. Res okusno, kakor povedano. Ker je bilo kosilo bereit, sem jo kar vljudno povabila k mizi. Lično, skorajda kot v hotelu, pomislim.«

			»Ja in, no, kaj je potem bilo?«

			»Ona začne s histeričnimi izbruhi. Z mrmranjem, zgražanjem in graužom nad vsem, kar je na krožniku. ‚To ni nobena hrana, to ni nič. Ta hrana je zanič.‘

			In ti stopijo oči na peclje, stisneš zobe in nastane užaljena tišina, dušenje gneva. Marsikdo bi pograbil krožnik in ga zalučal v zrak, da bi po zraku letela hrana, na njen kašmirjev pulover in po njeni novi super frizuri. Midve pa sva v tej tišini ustavile čas in čakali, kakor dve majhni deklici, da mine. To, to pa je sigurno demenca. Pustila sem jo tako samo, po kosilu. Naj se malo umiri. Jaz pa sem postala tako zmedena, da me je bilo kar strah same sebe. Menim, da je iz več razlogov gospa zrela za bolnišnico.«

			A kaj, sama je bila, to bo to. Vse, kar je ta gospa počela narobe, je bilo, da si je v glavi ponavljala, da je neumna. »Daj mi tvojo glavo, daj mi tvojo mladost, daj mi tvoje iskrive oči,« je vedno govorila s pogledom, ko jo je gledala.

			»To vendar ni mogoče.«

			»Je, je, verjemi, to je demenca.«

			Mati Ivana se je zgodbe spomnila in obe sta bili umirjeni. Čas je bil za spanec.



			Hu, hu, vrtinec je zašumel. Sanje so prihajale. Hitro. Mati Ivana jo je potegnila v svoje krasne sanje mavričnih niti. Katedrala in mavrica. Kapljice in niti, po katerih se te spuščajo in tkejo preprogo melodije. Melodije kapljic mavrično obarvanih niti. Življenje senc. Gledala je v steno. Ni, ni, ni vse tako, kot bi želela. Otilijo je poneslo v vrtinec. Vrtela se je. Zavedala se je, da ima mati lepše sanje in ona občutke, da ji stopajo na prste. Dvomi pravilne odločitve, podleganja vplivom so jo vrteli v vrtincu. V zadnjem trenutku je prijela mater za roko in jo potegnila v vrtinec. Informativno očem znano okolje je izginilo. Padli sta v veliko omaro. Nič več mavričnih niti, nič več lepe melodije. Le velikanska omara in ogromno oblek. Virtualni tornado. Mi, oni in mi.

			Znajdeta se na veliki modni reviji. Oblačijo babice. Vse dementne, neizmerno lepe. Sedeta v prvo vrsto. To je zdaj pravi šov. Klobuki, torbice in palice za pomoč pri hoji. Jopice in okrasni gumbi, broške. Ha, ha, ha, ko pridejo na vrsto tiste s svojimi hišnimi ljubljenčki in peresom v klobukih. Hu, hu, hu, hudo.



			Naslednje jutro, ki se prevesi v dopoldan, vpraša mati Ivana:

			»Kaj naj si oblečem za večerjo v zraku?«

			Otilija se nasmehne in poreče: »Obleci nekaj iz modne revije. Tisto, kar ti je bilo najbolj všeč.« Oči ji skočijo na peclje, ko mati Ivana pobesni.

			»Ne, ne, ne, mene pa ne boš imela za neumno. Kakšne modne revije neki. To je resna stvar, meni včasih prav velik problem. In ti boš meni o demenci. Kakšne modne revije. Odkar smo bili na zadnji modni reviji v Parizu, nisem na nobeno več šla.« In je zmanjkalo besed. Le mučna tišina.

			Brez besed so se odpravile na pohištveni sejem. Otiliji je uspelo vnesti v hišo svoj pečat z veliko omaro. To si je želela Edina. In zato jo je tudi dobila. Mama Ivana je izbrala MD Pelle Tetris, ker ji je to Otilija dovolila. In tako je rešila družinski konflikt, ki ga sploh ni bilo. Preprosto, elegantno je povabila mamo na pohištveni sejem.

			Milano se je za teden dni spremenil v svetovno središče dizajna za dom. Mednarodni sejem pohištva je italijansko modno prestolnico ponovno potrdil kot svetovno središče dizajna. (Na več kot 152.000 kvadratnih metrih razstavnih površin se predstavlja 1400 vodilnih izdelovalcev pohištva in stanovanjske opreme, ki narekujejo najnovejše trende v tej industriji.) Delno se je zdaj izkazalo, da Otilija brez svoje matere nima toliko moči. In je spet tako skromno preprosta. Morda ji je zmanjkalo za kanček samozaupanja, da bo dovolj močna za te velike izzive, ki so pred njo. Mati Ivana ji je potrdila le eno, da zdaj res razmišlja na veliko. Nasmehnila se je ob tem. Seveda ne samo zaradi te velike omare, ki sta jo kupili. Ker tako velike omare ni imel nihče od njih. Tako nasploh. Videla je, kakšen vpliv ima Emilov oče nanjo. In razumela je ta čas odtujenosti. Pomagati pa si ni mogla več. Nekaj v njej se je premaknilo na drugo stran.

			In potem sta se skupaj vrnili v Ljubljano, kjer je čakala Emila. Mama Ivana pa je srečna, zadovoljna s spravo odpotovala v Prekmurje. Tam jo je z odprtimi rokami pričakal Viktor in ob pripovedovanju dobil velike oči.

			Skupaj z ostalimi se bodo te dni potem vrnili na večerjo. Hudo je, ko mora nekaj narediti z zunanjo spodbudo in že negoduje, da se bori za nehlapčevanja. In potem nehote mora narediti, česar brez zunanje spodbude sploh ne bi naredil. Mama Ivana ji je pripovedovala o težavah s sosedo. Malokdo ji je bil pripravljen pomagati in najbolje bi bilo, da bi šla v dom. Gospa soseda si je to jutro zaželela mehko kuhano jajce. Ne bi si mislila, kakšna umetnost je pravilno ponuditi mehko kuhano jajce. Zapestna ura, peščena ura ali štoparica. Katera minuta je zdaj prava? Ja, jajce je včasih mehko, včasih bolj trdo. Mora biti prav mehko, ne surovo in ne trdo. Prosim mehko kuhano jajce. Ja, takoj bo. To je zdaj ravno prav kuhano jajce. Joj, trdo je. Bom še enega na hitro skuhala, tako da bo mehko kuhano. Mati Ivana je razmišljala o tem, kako dolga je ena minuta. Na primer, njej, ki kuha in gospe ki tam pri mizi sedi in čaka na jajce. Ona pa mora še po številnih opravkih.

			Po tem, ko je Otilija vso pot poslušala to pripovedovanje, se

			je v njej bil boj skrbi za sosedo, o kateri ji je pravila mama Ivana. Koliko naj se vmešava v njeno življenje. Verjela je tudi Viktorju, ki ji je tu pa tam omenil, da se dogajajo čudne reči.



			Tako se je Otilija odločila, da bo obiskala skupino v domu ostarelih. Soseda je večkrat preživljala čas v tej skupini. Mati Ivana je večkrat hodila tja pomagat. In sta prišli na idejo, da ji pomaga en popoldan. Tako je mislila. Najbolje bo pred popoldansko izmeno.





VEČERJA V ZRAKU


			»Vau, tako velike železne konstrukcije, ki izgleda kot gugalnica, sploh še nisem videla.«

			Vau, vau, vau, navdušeno pogledujejo navzgor zbrani gostje. 22 zbranih ljudi. Otilija doživi preblisk iz sanj. Preblisk glave, obrazi, ki zijajo vanjo. Strese z glavo in se nasmehne. Pogleda po zbranih in pokaže z roko na Urbana.

			Na večerji se zbranim najprej predstavijo vodilni. Urban, Emil in Otilija. Urbanova Veronika, vir veselja, zablesti in očara zbrane kot »moderatorka« srečanja. Tu smo vsi hiperaktivno visoko leteči. Zrežirano je bilo, kaj se bo govorilo. Večerja je bila načrtovana seansa. Otilija je zelo enolično drdrala svoj pripravljeni govor. Za to večerjo je shujšala nekaj kilogramov. In zelo popolno se je uredila. Frizura je bila lepa, nakodrani lasje spuščeni na obraz in ramena. Make up je bil živ, rdeče ustnice in velike trepalnice. Zelo lepe obrvi so ji poudarili s črtalom. Ne le obraz, tudi roke je imela napudrane. In lepi ravno prav dolgi nohti so bili modre barve. Nakit je bil modre barve. Njena obleka je bila modre barve, v odtenkih. Izbrala je model levo stran brez rokava, lepo odrezano pri ramenskem sklepu, ki jo je zapolnila polpulica in desna stran z dolgim rokavom. Na mizi pred sabo je imela servieto modre barve, da je izgledalo kot podaljšek rokava, pa ni bil. Obleka je delovala, kakor da je v enem kosu. Pa ni bila. Več jih je bilo. Nebeška je bila, kakor sanje, vizije in želje, ki so se lahko spuščale v zrak. Vse ostalo bo Po, Po, Po, Po, je rekla Otilija, če je kdo kaj spraševal, ali pomotoma prekinjal seanso.



			Zraven Otilije sedi ob njeni strani zdaj že 15 letna Edina. Edina ima prav tako lepe lase. Dolge, urejene, negovane. Njihov lesk je sij zdravja. Njen obraz je izraz čiste ljubezni. Nežno je bila namazana. Veke so krasile bleščice, umetnih trepalnic ni potrebovala, ker je imela svoje tako lepe, močne in dolge. Izbrala je pisano majico s širokimi rokavi. In črne hlače. Tu je imela vpliv na njo Monika, čeprav tega svoji mami ni priznala. Oče Viktor je imel okrog vratu svojo staro zlato verižico. Z njo je malo stopil v ospredje. Mati Ivana pa je izstopala s svileno ruto, ki je dajala njej poseben osebni prostor. Kakor ščit, ki k njej ni spustil niti sapice vetra. Zraven matere Ivane je sedela Sara. Tista mala pridna deklina iz Prekmurja, ki je materi veliko pomagala pri dementni sosedi. Bila je brez ravnateljevega sina, ta je doma moral čuvati otroka.

			Sin Tim sedi na Emilovi strani. Nekaj let več šteje kot Edina in njegov oče je Luka, ki je bil Otilijin prvi mož. Obe poroki sta bili v Prekmurju. Saj se je Otilija v drugo poročila, ko sta prejela od zdravnika novico, da je noseča. Na večerji pokojnega Luke niso omenjali. Po, po, po, pa je tekla beseda o neljubem dogodku.

			Tim, nekaj let starejši polbrat, je izmerno ljubil svojo mlajšo sestrico od prvega dne, kar je prišla na svet. Sin Tim torej sedi na očetovi strani. Ta s ponosom pogleduje proti njemu in ga spodbuja k ravni drži in samozavestni predstavitvi.

			Na prvo mesto je Otilija postavila njuno hčer Edino. Posebej je namenila čas temu, da je vsem zbranim predstavila svojo sanjsko vizijo in perfektno iluzijo že pred leti načrtovane platforme za hčer in vse povabila k sodelovanju. Ko je Tim potoval po svetu, je odpiral poti za njeno kreatorsko pot. Vse bi dal, da bi bila srečna in bi postala uspešna. Ker so sanjali skupaj in ker je bila v njegovih očeh majhna sestrica, čeprav se je hitro razvijala in odraščala.

			Kako to, da ji je ponudil meso? Emil ga je pogledal in mu dejal: »Hej zakaj bi naj poskusila meso s tvojega krožnika?« Tim pa: »Boš jedla?« Edina ga je pod komolec in z nasmehom dejala: »Ne mi ponujat meso, ko dobro veš, da je edino meso, ki ga maram, tisto, ki tebi v tem trenutku ni delovalo. To so možgani. Samo možgani so meni pomembno meso. Ponudi mi roquefort, cotija ali chevre.«

			Edina dobi željeno na krožnik. Otilija pa kozarec dobrega vina. Potem vsi navdušeno poslušajo. Gledajo z velikimi očmi. In morda si je kdo zaželel, da bi lahko bingljal z nogami. Edina pa je v sebi videla le Francosko Provanso na Azurni obali. Edina je bila hvaležna za vse, kar je bilo na večerji v ponudbi na voljo, še posebej 13 vrst sira, ker je Otilijina hči Edina zavzeta vegetarijanka. Ampak tukaj tudi edina.

			Vsi zbrani so podpirali vizije, prikimavali in čutili vzhičen občutek ob tem, ko je Edina s pomočjo Otilije vabila k sodelovanju pri uresničevanju le-teh. Otilija je to slutila in naredila bo vse za to, da ji bo uspelo. To je počela tako, da je brala.

			Brala v zraku, v zrak.

			Želela je, da bo njena hči kreatorka kot Coco Chanel. Vzbujala bo trepet konkurenci, lepoto in poželenje pri obiskovalcih revij. Da bo znala odkrivati zastrto lepoto. To bo njena hči, kreatorka. Njen podpis življenja.

			Na to, kaj od tega bo resnično naredila in oživela, pa Otilija ni želela vplivati. Čeprav je bilo veliko pogojeno z denarjem. Če se najde naročnik, ki bo plačal, bo verjetno ideja zaživela. In Otilija je verjela, da se bo to zgodilo, tudi v primeru, da bodo zbrani iz večerje v zraku idejo podprli. Design za zabavo



			po večerji je bil zelo lično pripravljen. Večerja v zraku je bila lično pripravljena in povrhu dobra. Večina gostov je prvič doživela svojo nepozabno gurmansko izkušnjo v zraku na 20 m višine. Čarobna gurmanska izkušnja in doživetje z osupljivim razgledom na Ljubljano je bilo popolno presenečenje. Kakor prav za skrite sanje. Ladja zelo lepa, zrak in lebdenje pa nepozabno. Voda in zrak. Ogenj in zemlja.

			Še bolj kot v moč denarja je verjela v moč Duhca. Vse to mu je zaupala in mu predala nalogo, da te njene sanje zagotovo uresniči. Ah, vse te moje želje, sem dovolj velika čarovnica, da jih bom uresničila? Materialne želje, potratne želje, delovne želje, rivalstvo. Držimo pesti.

			Timovo delo in vizijo je na večerji predstavil Emil. Njegova skrita čustva do pokojnega biološkega očeta mu nekaj časa niso dovolila veselja do nočne vloge DJ-ja. Po, po, po, po. Otilija je odločena Emilu pred večerjo še enkrat povedala, da razuzdanost, prevratnost in kriminalna mafija nimajo prostora na večerji v zraku. Nesramno mikavne pripombe prav tako ne. Zato je po večerji zabava, kjer pa se lahko zgodi vse to, kar se mora. Po, po, po.

			Res so moški najprej govorili o dosežkih. Morda so želeli prikazati in opravičiti ta genialno/hiperaktivni način življenja. Tržniki so tržili avtomobile. In so s sklenjenimi posli prepotovali velik del sveta. Zato so bili zaprta druščina. A oni niso bili zvezde večerje v zraku. Njihovi trenutki bodo na zabavi po večerji. Po spustu. Po, po, po, po.

			Kar šteje, je to, da je Tim bog za svojo sestro. Če je le imel možnost, je odpiral trgovine, tam, kjer so se ustavljale ladje za dalj časa v pristaniščih. Še bolj pa je bil ponosen na svojo zbirko fotografij otrok. Trgovine je snoval, odpiral možnosti, da bodo prodajali blagovno znamko Edine. Ker je verjel v njen uspeh in njeno že v otroštvu pripravljeno platformo. Snoval je. Emil ga je pri tem podpiral. Kupil mu je dober fotoaparat. Dobil je vse možnosti, da se aktivno vključi v uresničevanje zgodbe uspeha.

			Čeprav je Urban včasih pihal dim cigare v zrak, kot parnik. Ker edina futurološka napoved, ki je brez dvoma pravilna, ne vsebuje modnih trgovin. Kot so današnji futurologi videti trapasto, bi bil videti trapasto zdaj Tim, a ga je Urban pustil v njegovi slavi. Ni mu podiral sanj. Ga je pa to stalo več denarja, kot je prinašalo. A še bo, boš videl. Otiliji pa je očital mnoga prizadevanja za višje cilje, vrednote in kritično prehajanje med svetovi asketov, raziskovalcev, iskalcev in konec koncev tržnikov. Svetu bomo dokazali, da bo. Urban se je nagibal k temu, da bi se Tim navdušil za avtomobilsko industrijo.

			Tim je bil najboljši prijatelj z Mirkom, ki je sin primorske Ane in Tomaža. In njegova izbranka Jana. Onadva sta tako zelo posebna, ker dela vsak na svoji ladji. Poročila sta se tako mlada. Na ladji, ko sta se spoznala. In zdaj živita, delata vsak na svoji ladji. In sta srečna. Morda bosta kdaj delala na isti ladji, a zaenkrat si tega sploh ne želita. Mati Ivana se je pogovorila, da ti ljudje pač živijo v begu. Da bežijo od vsega nekam, v zrak, na morje. In s tem, da se oddaljujejo, se približujejo sebi. Tega ni razumela, ker z oddaljevanjem se po zdravi pameti samo oddaljuješ. Otilijina teta Ana in njen Tomaž s Primorske veselo potujeta po svetu. Prepotovala sta mnogo dežel in imata neverjetno družabno karizmo. Le v biznis se nočeta vmešavati. Ker je nekajkrat prišlo do manjših zamer med njima in tržniki. Čeprav vsi skupaj nimajo toliko prstov na roki, kolikorkrat so pri njiju prespali. A na večerji v zraku tudi teh sporov ni nihče omenjal. Otilija in mama Ivana sta se večkrat spogledali. Nobeni ni bilo povšeči, da ima ta primorski duh v zaobjemu sina Tima, vnučka. Čutilo se je, da je bil Tim precej avanturističnega duha. In je lepo govoril italijansko, ker morske sirene so bile močnejše.

			»Če se spomnim nazaj, so se mi mnoge poti zdele nemogoče. Dol sem gledal na ljudi, ki so uporabljali tuj jezik kot svoj. Mislil sem si ob tem, lej jih, neumneže. Vse dokler se kar naenkrat nisem sam znašel v tej situaciji. Sem menil, da to storijo le neumni. In zdaj se sprašujem, ali nisem morda prestopil med neumne? Povej mi, prosim zdaj, a sem jaz pravzaprav zate v tvojih očeh neumnež? Bodi iskrena. Prosim.« Po tem je Tim dobil od Urbana čip za pametno življenje. Ta mu je zagotavljal, da ni neumnež. In zdaj mu je manjkal samo še dober športni avto in računalnik na zapestju. Vsi tržniki so ga imeli.

			Vse zbrane na večerji v zraku je povabila, da otrokoma zaželijo uspeh, ali pač športni avto, če si ga kateri želi. Ker je izračunavala neposredne in stranske učinke razvoja, se je zavedala, da bo potrebovala vsakega prisotnega posebej. »In zato smo danes zbrani tukaj. Zato, da držimo in zdržimo skupaj.« Večerja je trajala do sončnega zahoda, ravno dovolj za dnevno sanjarjenje. In potem se je začelo

			po, po, po.





DRUGI DEL





PLATFORMA računalniško okolje za uspešno življenjsko pot


			Otilija razlaga svojemu možu Emilu: »Kdo še nima čipa za pametno življenje? Tim me je pridobil na svojo stran šele v trenutku, ko mi je pokazal zbirko fotografij.« Ah ja, kakšnih fotografij. »Vse njegove vizualne fantazije. Iluzije realnosti, ki jih je tako dobro ujel v objektiv. Daj no, saj vem, da si mu ti kupil enega boljših profesionalnih fotoaparatov. In ga spoznal z boljšim fotografom. Veš, da sta zdaj dobra prijatelja.« Emil je vesel. Seveda je podpiral Otilijinega sina Tima. Rad ga je imel, kakor da je njegov. Oba sta imela rada darila. Mahnjena na obdarovanje in razveseljevanje. Iz različnih svetov, a z enega planeta. Moramo se pomešati.

			Tim, suh, a visok fant, potuje po svetu najprej z ladjo kot delavec, kapitan te ladje je seveda Mirko. Mirko je nekoliko bolj mišičast mož. In njegovo telo krasijo tattooji. Podobe tigra, kače, orla in ne vem, ali je to bil še morda kak ptič, ptičje perje, ali kar indijanska perjanica. Ana in Tomaž sta Timu predstavljala druga starša. In velik vpliv na njegovo življenje sta imeli dve ljubezni, do morja in glasbe. Počasi tudi sam napreduje v kapitana in dobi svojo ladjo. Takrat se je tudi stetoviral. Njegov hrbet je bil kakor potiskan. Izbral si je vzorec, ki je bil v obliki črke V. Črtast, lep. Vzorec je bil na sredini po hrbtenici razpolovljen. In iz te prirejeno narejene luknje se je na obe strani, na desno in levo, vila veja. Zelo lepo, malo čarobno. Dolgo je kolebal, če bo to kača. A drevo, simbol drevesa mu je bil zdaj ideal, kakor da je vezan na drevo življenja. Na svojo družino. Divje je izgledalo. Res divje. Seveda se tako veliki umetniški tattooji ne naredijo naenkrat. In še sam morda ni dobro vedel, ali bo še kaj dodajal na isti tattoo. Emilovi tržniki, Janko, Janez in Gal, mu pomagajo, da naredi mrežo po pristaniščih. Vsak ima tudi svoj interes in svojo ljubico v butikih. Bili so poslovni in so se ob dobrih poslih radi zabavali.

			Janko in Janez sta bila prva naročnika in sta Timu uredila polno ladjo avtomobilov. Pomembno je bilo, da so ti bili prodani, preden so jih na ladjo naložili. Zato sta bila ponosna, strogo uradna in sta se precej zadrževala v svojih sobah. Kakor da ne bi kdo vprašal: »Pa kako vama je to uspelo?« Kar pomeni uspešen posel vsem tržnikom, pomeni Timu srečna mlada Edina, ki sanja o svojem uspehu na področju mode. Vse te ženske ljubice so se učile trženja in so delale po navodilih.

			Edina je imela lepe dolge lase. In bila je vitka, visoka suhica. Počasi se je razvijala v obline. Njeni ideali so bile suhe manekenke. Ni marala misliti, da bi kdaj dobila veliko rit. Prav ona največ časa prebiva v Parizu. In vse bi naredila za svojo lepoto, za svoj uspeh. Odkar je dobila nagrado za najboljše rokavice, je vedno v ospredju. In od tega dne je Urban s ponosom te rokavice nosil. To je bila zanje najboljša reklama. In kadar pride Tim k njej, je on njen DJ. Samo on je za njo vrtel tudi kaj slovenske glasbe. Nikoli ni zanikala, da ima korenine v Pomurju, kakor jih ima tudi on. Italijan pa ni bil. To je dejstvo. V tistem času, ko se je vrnila iz Pariza, je bila še bolj suhcata, drobna, a tako neizmerno lepa. Lepo jo je delal njen smeh. S smehom je pripovedovala tudi, kako je nemalokrat sedla na napačen avtobus in se odpeljala predaleč. Takrat jo je zmeraj lovil strah. Gledala je naokrog, navzgor po stavbah. Najprej si je vedno želela le, da bi šla domov, vse dokler ji to ni postalo zanimivo in se je rada vozila. Počasi je pridobila na orientaciji, na samozavesti in se je naučila uporabljati javni prevoz. Bila je skromna, sita od vonjav in pocejenih slin. Kakor nekdo, ki ve, da ga vse to čaka in bo polna neizpolnjenih hrepenenj v življenju dalj časa ostala mlada. Privoščila si je enako kot ostale prijateljice, kolegice. O sebi ni govorila in z Otilijo se je pogovarjala naskrivaj. In tako je videla svojo pot do množice ljudi, ki so s tem postajali njeni prijatelji. Bila je urejena, zmeraj v drugi opravi, zato si je zamenjevala obleke s kolegicami. Skupno jim je bilo to, da so bile nore na modo. Pravi, da drugače ne bi bila IN, oz. bi težko preživela.

			Ko se je vrnila, je radovedno opazovala, kako ji je Otilija načrtovala kolekcijo »Figlio«. Otilija je pogledala po hčeri, ki je popolnoma shirana stala ob njej. Kakor da je prišla s piste v Parizu. Ni ji bilo zapovedano, da izgubi še nekaj dekagramov. Kakor da je balerina pred predstavo, kjer ji životec ne morejo elegantno zategniti. Spreletele misli so v Otiliji sprožile občutek, da je debela. Tako deluje um. In Otilija se je pogledala, svoje noge. V trebuhu jo je stisnilo na veliko potrebo. Zazrla se je v svojo podobo v ogledalu. In dejala: »Hočem ustvarjalni zmenek same s sabo, da obudim svojo notranjo prirejeno ustvarjalnost. Pusti me samo in se vrni pozneje, ko te bodo tvoje misli v glavi vodile k meni.« Edina je vzela materine besede resno. Mati je odšla na toaleto, opravila svoje. Olajšana je nadaljevala z delom, vse dokler ni končala kolekcije.

			Tim je pristopil k Edini, ki je sedela in čakala na hodniku: »Pa kaj zganjaš zdaj cirkus? Kislo se držiš, kot da si ravno popila najbolj kislo citrusovo limonado. Ah, glej jo, cmeriti se bo začela. Solze bodo cmizele po tvojem licu. Cmočke dobivaš v grlu, vidim to, čutim to.« Cmoknil je, kakor da ima suha usta.

			»Presenečenje.«

			Zakaj je Edina pomislila, da jo bo presenetil z novo kompilacijo? Foto platforma je bila njegovo presenečenje. O, o, o. Kaj pa je to? Sprašujem se, a živim le v podobah, v sencah?



			Očaral je obe. Mater in sestrico, verjetno tudi Veroniko. Tim je bil glavni podpornik ideje modne revije za otroke s kolekcijo Figlio. Moja sestra res ne bo le Jeanie iz steklenice, skupek želja in hrepenenj, ki trepetljavo živijo v suhcatem telesu. Ampak bo svetovna kreatorka. Edina je že dolgo vedela, da ni le skupek svojih notranjih organov. In sta se z bratom Timom vsedla v restavraciji. Dolgo sta jedla in se veliko pogovarjala. V vsaki državi je fotografiral otroke. Kakor da hoče prikazati, kakšni so, kaj nosijo na sebi. So to obleke, cunje, oblačila. In tako je ideja modne revije dobila medkulturno noto. Svetovno bo izgledalo, ko bodo te fotografije napolnile sobo, kjer so si jih ogledovali s projektorjem. Oba sta stekla k Otiliji.

			»Te lahko zmotiva, morava ti pokazati. Skrivnost uspeha sva razvozlala.«

			»O moj Figlio,« ga je objela. Tako je Otilija še ta dan imela izbranih 1000 slik. Povedala je: »Tvoja namišljena ideja izhaja iz predobstoja duše. To opažam tudi pri Edini.« In je podprla Timov interes za fotografiranje. Ko ni bil na ladji, se je učil vse o fotografiji. Veliko se je družil s fotografom. To ni bilo tipično prijateljstvo. Ker sta si oba dajala. Tim je bil bogat izkušenj in je imel neskončno možnosti za fotografiranje zaradi načina življenja.

			Otilija, kakor da želi dokazati, da je še vedno tisti najbolj milo ljubeč vezni člen, vodja, morda celo aktivistka. Ali le želi zaščititi svojo dušo. Zabičala si je, da bo ponudila zbranim na modni reviji Figlio izkušnjo, ki je ne bodo kar tako pozabili. Ker idejni predlogi njene družine, vseh, ki jih šteje v ta ožji krog, zagotovo izhajajo iz predobstoja duše. In je niso kar dobili, le gojijo jo z novimi izkušnjami. Idejno je zasnovala dogodek tako, da bodo valovi še dolgo razburkano butali vse naokrog proti obali. Veronika je poslušala in vedela je, da Otilija računa na njeno pomoč. A tu je šlo za več kot samo za sodelovanje in pomoč.



			*

			Njena želja je zvenela kot ukaz. Že sam prostor je moral dihati, biti živ. Postavila se je v prostor. Videla je, kako vsak izžareva svojo podobo. Noben obraz nima potez dolgčasa. V sebi je meditirala, kot pozitivna, umirjena in hvaležna oseba, in je tokrat še posebej prosila, naj vesolje poskrbi za uresničitev želja in vse postavi na svoje mesto, za uspeh kolekcije Figlio.

			Z veseljem je Veronika ustvarila virtualno okolje za dogodek, ki so ga poimenovali kar Figlio. »Naj bo del našega sveta. Naš sistem išče ravne črte in gladke krivulje. Prave kote kot nenaključne lastnosti. Pravilni objekt, ki oblikuje gibanje. Odločila sem se za dvostransko simetrijo, ki daje občutek celovitosti.« Vedela je, zakaj ljudje uživamo v abstraktni umetnosti: cikcakastih vzorcih, karirastih vzorcih, pikah, vzporednih črtah, krogih, kvadratih, zvezdah, spiralah in packah barv. Zakaj ljudje po vsem svetu krasijo telo in svojo lastnino. Obvladala je to vez z materjo naravo. Ker najdemo to tam, v naravi. Pri živalih, pri delih rastlin. Le človeški izdelki so te vzorce ustvarili umetno.

			Veselili so jo pogovori z modnimi ikonami. Strašansko je uživala v tem svetu. S POP umetnicami in njihovimi agenti. Vsak po svoje je unikaten in poseben. Ti ljudje so bili zagotovo drugačni od njenih kolegov iz šole. Njihove zgodbe so bile nenavadne in vsak je imel svoj fetiš, ki ga je zaznamoval. In od vsakega sta s hčerjo kaj prevzeli. Vse več je bila v prostorih, pripravljenih za dogodke, ali za razstave projektnega dela, izdelkov. Vse več je bilo virtualno načrtovanega, preden je šlo v industrijsko rabo, v trgovine, ali je bilo vidno drugim. In to jo je navduševalo. Ker le tako je dobivala njena vizija računalniških platform pravo podobo. Realizacija idej se je iz dneva v dan zdela lažja.

			Zadnja leta je Otilija iz svojih sanj ustvarjala virtualne svetove skupaj z množico ljudi, ki so bili vpeti v načrtovanje in delo. Kot mlada začetnica še ni vedela, ali bo ustvarjalka unikatov, ali bo le posrednica, tržnica lepih stvari. S praznim želodcem pa je bila navdušena za ustvarjanje nenavadnih oblek. S polnim želodcem je bila navdušena za trženje. Enotni trg Evropske unije je bil velik dosežek. Ovire za trgovino in svobodno konkurenco med državami članicami so bile postopoma odpravljene. Enotni trg Evropske unije temelji na „štirih svoboščinah“:

			1.	Na prostem pretoku oseb,

			2.	blaga,

			3.	storitev in

			4.	kapitala.

			Schultz, Bloom, Delores, Apple, Torres, Collins, more and more. Neverjeten plaz vplivnih oseb z njihovim vplivom na razmišljanje je dajal dovolj moči in vere v uspeh. Tudi zato je bila platforma široko zastavljena, kot da zaradi svojega velikega srca in širokega pogleda na svet ne bi želela nikogar pozabiti. In nikomur ne narediti krivice, bogati ali revni, lepi ali grdi. Prijetni ali strašljivi. Ko se bo rešila idejnih zasnov, ki so ji jih pripravili odrasli, njeni pomembni drugi, se želi ukvarjati z modo za plesalce in umetnike. In veliko mode za gledališčnike in kulturnike. Za TV voditelje in za slavne osebnosti. Individualne in skupinske. In Urbanova Veronika bo na veliko ustvarjala virtualne svetove. Ta je strogo upoštevala Urbanove opombe in nasvete. On je bil svetoven in razgledan. Urbanu se je zdelo smešno, da je Otilija želela vplivati in si izboriti svojo moč pri tem. Tako ji je porekla:



			»Ko boš dodobra razumela musical Cats, Footloose, Flashdance, Mr. Nobody, Labyrinth, Neverending Story in Harry Potterja si ne pozabi pogledati še Hudičevke v Pradi. Vzljubi jih in se bova dobro razumeli. Obljubi mi, obljubi, da si jih boš. Ker ne poznam tvojih idealov. Težko govorim, kam se nagibaš. Morda uvrščaš dogodke in stvari v škatlice na podlagi stereotipov. Morda pa ti odpirajo oči le še številne tragedije in naravne katastrofe. In zato te prosim, da se poskušamo ravnati po luni. Ja, po luni, ta še vedno deluje brezhibno naravno. Vse na polno luno organizirane dejavnosti imajo dvojno moč, dvakrat večji učinek. Ker sta dve luni. Začarata učarane, včarata jih v dogodek. Obenem pa nas zaščitita pred bednimi težavami. Narava je tako pred tem, da maščuje naše grdo obnašanje in nespoštovanje. In nas bo ugonobila, mi se bomo lahko skrili v zaraščen beli grad, a to zdaj ni tema pogovora. To je le druga stran življenja, ki je pred nami.«

			Takole se je Otilija lotila spletne platforme za svojo hčer. Računalniško pismeni strokovnjaki so postavili okvir. Spletno stran, na kateri so v zavihke kakor v miselnih vzorcih ženske vpisale svojo vizijo. Začeli sta z modo za otroke. Zavihek, fotografije z idejo. Ideja dogodka in možnosti za realizacijo. Moda za vegetarijance. Zavihek, možnosti in idejni predlog. Iskanje zainteresiranih in vabilo k sodelovanju. Moda za dementne babice z vzgledom znane Britt Kanje. Kar je bilo zanimivo, je bila ta enobarvnost. Nobenih vzorcev in nič kombinacij barv. Je imelo svoj čar. A je idejno zasnovo precej oddaljilo od POP mode. Fotografije babic z ulice, ki so bile lepo štimane. Idejni predlog in možnosti za uresničitev. Modna revija za brezdomce, ki je dobrodelne narave. Grozljive slike ulice in čudežne preobrazbe. Možnosti za uresničitev in sklad za donatorje.



			Toliko njihovega zavijanja z glasom je povzročilo Otilijino zavijanje z očmi. In le enkrat se ji je zgodilo, da je faca, ne bom ga zdaj poimensko omenjala, prejel plačilo od Otilije že ob podpisu pogodbe. Povedala je, da bo plačala pol, a je plačala ves znesek. A mu je stopilo v glavo in se je začel pakirati. Še preden se je verjetno sam dodobra zavedel, je spakiral in odpeljal. Nedokončano delo, materiali in skice. Rute in šale, ki jih je pokazal, je pustil v sobi za preoblačenje. Najprej so mislili, da se bo kaj kmalu vrnil z izdelki, ki jih je pripravil. Potem pa je le trajalo in čas je pokazal, da je goljuf zbrisal. Da je ob odhodu morda res še imel namen, da se vrne z izdelki. A stopilo mu je v glavo in je odpeljal. Odšel je naprej. Eni so pravili, da je trdno zatrjeval, da je imel res dober namen in da bo zagotovo prinesel izdelke, ki so že bili plačani. Drugi spet, da je takoj dobil še eno ponudbo, za katero je moral delati, a ker ni imel prej dovolj denarja, je s tem denarjem rešil svoj drugi posel in se uveljavil. A mu je potem zmanjkalo za že plačane izdelke. Eni pa so namigovali, da bi ga naj prav v tej sobi videli mečkati se. Katera je bila, pa ni nihče povedal. Otilija je raziskala, vprašala. Več ljudi je povedalo, da je dolgo iskal materiale. In da so potem videli čistilko, ta mlado. Suho, pomanjkljivo oblečeno v kratkem krilcu in brezrokavniku, kako je hitro šla po hodniku brez žabic. In si popravljala razkuštrane lase. In zato so prišli do zaključka, da so se ji nehote ob kakem neljubem dogodku žabice strgale in se je morala iti preobleč v sobo za preoblačenje. A zakaj je potem tam tako dolgo ostala, še bolj čudno pa je bilo, da je potem spet prišla ven, malce zmedena in brez žabic. In je potem čistila v avli, seveda v žabicah, ki si jih je na hitro oblekla na WC-ju. Branila se je, da v raztrganih žabicah ni mogla delati. In da je bolje brez žabic kot v raztrganih. Nikakor niso prišli do konca, kaj se je dogajalo, ko si je šla preoblačit žabice. Oziroma kam si je šla preoblačit žabice?



			Vsekakor to sploh ni pomembno. Dejstvo je, da je potrebno druge posvariti pred tem, da je goljuf. Hvaležen bi naj bil. Kot mravljica pridno delal in se izkazal.

			Kljub mešanim občutkom ji njen mož ni dovolil, da ga sesuje s tožbo in javno oblati. Njegov odločni NE se je raztreščil na drobne koščke. Kakor bi kdo zlomil občutljivo porcelanasto vazo. Na koncu je le uspela, da je vrnil denar, in bila zadovoljna z opravljenim. Emil je potem od drugih izvedel, da sta ta dva res bila ljubimca. A čistilko je kot ljubico skrival, saj bi mu manekenke zamerile. Ji je pa pomagal, da je dobila boljšo službo. Z žabicami ali brez, vsekakor je tako hitreje napredovala. Otilija se je samo nasmehnila, skrbno je zabeležila, kaj vse lahko pričakuje v prihodnosti, vsaj v prihajajočem letu. Hči manekenka, sama svoj šef in vodja. Samostojna modra ženska, ki dejavnike obvlada, čeprav je ni nihče poučil o njih. Tista tanka nit intuicije, žilica za modo. Morda je ostala nekje globoko v genih.

			*

			Edina je zvečer vizualizirala svojo omaro. Njena omara so bile njene najpogostejše sanje. Oblekla je krilo in iskala top. Potem so se v njenih rokah lesketali čevlji. In roke so se božale z rutami, se crkljale s šali. V svoji sanjski omari je imela 1000 odtenkov rut, ki so se pletle v vzorce. Ločeno je hranila enobarvne, vzorčaste in tiste, ki niso imele vzorca, so pa imele več barv. Tiste so izgledale kot slikarske palete, morda kot umetniška slika. Končno je obvezala vrat, ker je rada dolgo, dolgo sanjala z rutami. Na koncu je eno izbrala, to je res. A rada jih je imela vse. Edina je za zaprtimi očmi videla vsako ruto posebej in v rokah čutila njen dotik. In pogledovala h klobukom.



			Imela je manj pokrival kot angleška kraljica. Vizualizirala je popolnost, modo in tako ustvarjala stil. Več časa je v glavi namenila oblekam kot ljudem. Sanjam sanje. Njena podoba so bili materiali. Puhasto-mehko, nežno, toplo-leseno, barvno ali vzorčasto. Mat ali rahlo bleščeče? 666 odtenkov spomina na madam Frančiško.

			Zelo veliko fantazije, ki jo je Otilija pripisovala svojim sanjam z Duhcem, je njena hči uporabila za design. Duhca ni imela, podoba je bila material. Občutek je ustvarjal podobe. Podoba je bila občutek. Podoba je bila slika v čarovniški krogli. Več od občutka ni potrebovala za ustvarjanje fantazijsko unikatnih izdelkov. Najprej je moralo biti osupljivo orgazmično. Ker šele po so se razvile misli. Material jo je moral navdušiti, se samostojno pokazati v podobo obleke. Morda je to uvid, njena skrita formula za uspeh. Ker težko bi sestavili niz pravil, ki bi usmerjale inteligentno vedenje. Verjetno vizija, ki jo ubesedi v obleko. Besede brez slike bi le razcefrale njene oblake. Zato Edina na intelekt ni prisegala. Ker je trgal njene sanje v cofke. Prisegala je na njeno neskončno veliko omaro.

			In zato je prevaro falota sprejela kot namig, da naj ostane unikatna in ne dela z izdelki drugih na trgu. In hkrati je končno razumela, da so broške, cofki, ruta, šal in seveda tudi žabice, pravzaprav seksi fetiš. Velikokrat je Edina doživljala Otilijine misli. Otilija se je smejala in jo prepričevala, da še ne ve dovolj, da bi razumela, kaj je to seksi fetiš. Kar je Otilija mislila, je Edina doživljala. In sanje, kolikokrat sta sanjali skupaj. Življenje je hotelo, da živita ogledalo. Edina in Otilija. Otilija, kakor vedno, nenehno komentira svoj um. Ko je zmanjkalo besed, sta ležali v temi. Z dobrim planom bova kos življenju s svetlobno hitrostjo. Dokler pa ni vizije dobrega plana, bova v temi. Otilija je uporabljala Open Monitoring Meditation. Razvila je sposobnost za reševanje problemov na nov način. Prebliski so vodili sposobnosti in nenehna spoznanja so se vrtela v krogu s prebliski. Začaran krog je čaral vizijo. In večkrat se je spomnila na Viktorja, ki je izjavil: »Kdor nima rad svojega uma, naj dela z umom ljudi, ki ga imajo radi.«





MODA OB POLNI LUNI


			Prva ideja, realizirana iz pripravljene platforme, je bila kolekcija FIGLIO za otroke. Vizija iz čarovniške krogle je dobila svojo podobo. Nihče ni sodelovanje otrok označil za izkoriščanje delovne sile. Našli pa so se aktivisti, ki so želeli predstaviti modne znamke na črni listi. Tiste, ki so se razvijale z izkoriščanjem, katerim je bilo malo mar za okus v primerjavi z dejavnostjo. Evolucija človeške vrste, od revnih do bogatih. Ni vse napuh, ko pravimo, da imamo enak okus, kot lepi ljudje. A za ta dogodek bi to bilo spotikanje na pisti. Veronika in Otilija sta menili, da bi jim lahko ta poteza naredila vzdušje, ki bi bilo ravno nasprotno od željenega. Zato je inspiracija bila kultura. Različna kultura oblačenja. Tim še vedno visok, suhcat, je bil kakor obsijan. Zdaj, ko je njegova polsestra postala modna kreatorka, jo ima še bolj rad. Ni mogel več tehtati starševskega razmerja, le ločnice med žensko in moškim. Očeta je prehitro za vedno izgubil. Vendar ni nikoli živel z njim, kakor Aleš. Emil ga je imel za svojega. Veroniko je občudoval, a je vzdrževal le strogo posloven odnos. Nič več ni poskušal s slovensko vzgojo, glasbo in kulturo. Imel je navado, da je sestro malo bolj osvajal, kot bi se spodobilo. Rad je šel malo čez mejo, morda zaradi posledic starševskega razmerja. Zato se je na modni reviji počutil Edini malo nadrejeno. Drugi pa podrejeno. Glaven razlog so bile fotografije otrok, ki jih je naredil. Vse to je počel iz ljubezni, kakor sta ga naučila Urban in Emil. In prikaz razlik je bil poučen. Izviren in realen. Svojo kulturo je razširil s številnimi potovanji in znanjem tujih jezikov. In zato ga je Veronika zbodla, ko je izrazila dvom v njegovo privrženost domači kulturi in njegovi duši, ki prebiva nekje na vzhodu ene majhne države, ki v svojem imenu skriva ljubezen.

			Potoval je z ladjo, odpiral butike. Cenil je trenutek, ko je stopil na zemljo. Na trdna tla. Kadar so pripluli v zaliv, se je, tako je povedal, zmeraj razsvetljeno na novo prizemljil. Kakor da je odprl nov list in se lotil novega poglavja. Morda ravno zato, ker je na ladji imel dovolj časa, da je vse, kar je imel, pospravil v predalčke. Tim je razvil izredno sposobnost vizualnega spomina. Njegovo življenje je spremljalo zrenje v oblake. In zanj so oblaki bili njegov realni svet, ne le sanje. Obnašal se je spoštljivo in ljudje so opazili, da so v interakciji z njim drugačni. Odprti, vsevedni. Nekaj tega se je naučil od matere madam Otilije. A v glavnem ga je to naučil veter v tišini večerov, tistih na odprtem morju. Delal je posel in če že ni bilo prave priložnosti za posel, je fotografiral ljudi. To ga je vodilo k cilju. Ne le k cilju na kopnem, temveč nazaj k svojim koreninam in družini, ki je bila njegovo pravo sidro. In rodna S LOVE nija. Fotografiral je otroke in le-ti so bili tako posebni. Edinstveni. In vse to zaradi ideje iz pripravljene platforme. Naj bo prva modna revija prikaz otroških oblačil z vsega sveta.

			Vsi so bili navdušeni in tako je zbrane fotografije predal mami Otiliji. Ta je pozorno izbrala tiste, ki so služile za model. Obleko so naročili in priprave na modno revijo so se lahko začele. Modna revija bo v Italiji. Določili so kraj. Milano. Veronika je izbrala virtualno okolje. Yayoi Kusama: Polca dots. Dolgo je potrebovala, da je dobila dovoljenje za uporabne dele že pripravljenih postavljenih scen in ozadij. In potem pravi termin v času polne lune.

			Povejte nam kaj o svojih pričakovanjih: »Ti otroci danes tukaj so si vsi zelo želeli nastopiti. Nihče jih ni silil. Nihče jim ni ponudil nagrade za to. Gre za prijetno druženje. No, vsaj vemo, kdo in kako bo imel dobrobiti od dogodka. Mi vsi, vsi sodelujoči. In vsi isto misleči. Rdeča lička, brez make-upa. To je nedolžen otroški vtis. Prvi vtis, naj si zaželimo, da nobenemu od njih ne zadnji.« Povejte, zakaj dovolite, da iz otrok delajo klovne? Se vam ne zdi preveč, da otrok nosi kapo s cofkom, rokavice s cofkom in ima cofke tudi na čevljih? »Dovolite zdaj VI, da citiram vaše izjave. ‚Otroci so/niso več otroci, ker so javno nastopali.‘ In potem spet v novičkah na twitterju,

			‚Razlike med siromašnimi in bogatimi se povečujejo, ker imajo bogati več možnosti, priložnosti. Ni vprašanje, ali je dovolj kap, šalov, rokavic in torbic. Vprašanje je, koliko so ljudje iznajdljivi. Kje so si postavili svoje meje. Je meja NOVO, ime blagovne znamke ali prijateljsko sodelovanje?‘«

			Edina je bila najbolj primerna za šefico, ker je bila sama še zelo mlada. In je prijazno odgovarjala na pripombe. »Možnost, priložnost in izziv je del življenja vseh, ki stopajo po tej poti. 100 ljudi ima 100 želja. Mi smo nekaterim izpolnili vsaj eno. In vi?«

			Zaslišala se je glasba. Edina se je obrnila, popravila je svojo ruto okrog vratu in urno stopila k odru. Čarobni ples, otvoritev s plesalko. Tako dolgi vrat je imela, kakor čaplja. Bila je sveta in nedotakljiva, kakor čajca, tista močvirska ptica. Tista z meketajočim glasom ob paritvi. Ptiči so že tako poseben simbol življenja, čudež življenja. Če so pisani, lepih barv, so v njih božanstva. Sile, s katerimi se premikajo, so njihova svoboda. Svobodni so.

			Če pa so ptiči veliki, beli, nedolžni, so v njih čarovnice. Čarajo s svojo domišljijo in se zavrtijo. Verjamem, da je plesalka plesala s čarobno močjo, ker nas je vse malo očarala. In smo se rešili teže telesa ter se počutili svobodno. Na Otilijo je ples imel tak učinek, da je z roko segla po ruti in pokazala svoj vrat. Zadihala je, upala je pokazati, da je ponosna na svoj vrat, na svojo drobno verižico in na prečni mišici v obliki črke V, ki sta se napeli, ko je zaploskala. In videla se je drobna luknja v mehkem delu njenega vratu.

			Potem sta v paru profesionalca zaplesala čača. Čača, čačača, čačačavanja okrog in okrog po plesišču. Najprej so videti koraki, kot bi risala čačko. Izredno lepo, (ne)navadna lepota plesa, ki se imenuje čačača. Privlačno, očarljivo. Mili gibi, gibanje in ritem. Zapeljiv ritem, zazibamo se vsi. Jaz vidim zdaj to s svojim čarobnim pogledom kot poezijo pisanja pesmi s svojim telesom, ker je del moje vizije. Tako tudi čutim. Puščica čarostrelca Edino ziba med srečo tega dne in med sanjami. Novinar pa črnogledo sedi in gleda v črpališče vrelca gibov, kakor da se je zavedel svojih neumnih opazk.

			Telo mora ostati v enem kosu, je ves čas govorila Edina. Ne sme se razleteti. Najprej niso točno razumeli, kaj hoče, potem so le razumeli željo po fluidni povezanosti. Črtanje linij po odru, po diagonali. Oder je bil Edinina knjiga in plesalec je čtivo. Ti premlevaš, kako čudaško in (ne)navadno je to, kar počne na odru. Kakor bralec, ki bere knjigo, ki je ne razume. Šele, ko te pogledam, uvidiš, kako čudovito je povezan gib z gibom in kako vleče za sabo linijo ritma telesa plesalca. Ta spremenjeni pogled Tima gane in približata se drug k drugemu. Če ne bi bila brat in sestra, bi kdo pomislil, da je preskočila iskra večne ljubezni, skrite predanosti drug drugemu. Čuvata ta svoj trenutek in komajda čakata, da bosta po predstavi o njej čvekala. Edina se ni mogla zadrževati in je kar jela pripovedovati o svoji novi prijateljici, ki je zbiralka besed. Seveda so vsem bili umetnost in izdelki v užitek, in včasih na trenutke tudi v razsvetljenje.



			Otilija stoji pri zaodrju. Zraven nje stoji plesalka iz čarobnega plesa. Pošilja ji očarljive, privlačne poglede. Prišla se ji je osebno zahvalit za povabilo. Zave se trenutka svoje nadrejene vloge organizatorke. Čeprav nima pogodbe za novo sodelovanje, se počuti, kot da je postala del njihove velike družine. Objame jo, okrog njih se vrstijo ti očarljivi nasmehi. »Očarljivi smo, ker si nas očarala,« se ji zahvali. In skupaj občudujeta čačača do konca.

			Obkrožita jo njena otroka Edina in Tim. Objame ju vsakega z ene strani. Stemni se, na praznem odru se odpre predstavitev kolažev. Hitro se spusti pred njihovimi očmi. Potem pa se posamično povečane slike vrtijo z leve na desno stran, kjer poniknejo v pododrje. Slike so sicer res sužnji organizacije spomina. Vtis, impression. Na oder pridejo otroci. Gledajo.

			»Tim, vsaka ti čast. Edinstveno smo to pripravili za našo Edino,« ga stisne za roko. Gledata. Na pisto so vsakega posebej spremljale manekenke, lepo oblečene so izgledale kot vile. Otroci naj ne bi prosto tekali gor in dol. Manjkala sta deček in deklica. Edina je pogledala po Moniki. Monika ju je šla iskat. Z roko je pomahala proti Edini: »Hitro, pridi sem. To morava zdaj spraviti v red.« Tam na tleh sta sedela Sarina fantek in deklica, ki jima je uspelo, da sta pobegnila od hrupa, množice. Lubčkala sta se. In cartljala. Make up in oblekca sta v njiju prebudila strah, ki ga je premagala ljubezen, skrb in cartljanje. Mislila sta, da če se bosta skrila, ne bosta šla pod žaromete. Zato, da se to ne bi zgodilo, je bilo vse do zadnje potankosti zrežirano. Emil je pripomnil, da je to past tradicionalne vzgoje. Sreča, da ga ni bilo na dogodku, ker če bi bil, ta dva mala ne bi nikoli prišla na oder. Ostali niso vedeli, kaj vse se je dogajalo za zaveso. Ker so bile tam vse te izobražene in najbolj pametne vzgojiteljice in so razumele obe strani, so se prijeli za roke. Veronika ni povsem razumela Otilije, Monike in Sare. A ker so te držale skupaj, je držala z njimi. In vsi skupaj so zaplesali kratko pripravljeno koreografijo.

			Stojijo vzravnano, roke odročijo vodoravno nad glavo in jih počasi spuščajo navzdol do višine oči – polkrožno jih ponovno odročijo v vodoravni položaj in ponovijo gib.

			Plosknejo.

			Počepnejo in iz počepa pričnejo s poskoki.

			Hop desno, hop levo. Hop desno k nogi, hop levo k nogi.

			Korakanje. Zasuk noga spredaj in krog/polkrog.

			Hop desno, hop levo. Hop desno k nogi, hop levo k nogi.

			Korakanje. Zasuk noga spredaj in krog/polkrog.

			Hop desno in roke, hop levo in roke. Hop desno k nogi in hop levo k nogi.

			Korakanje. Zasuk noga spredaj in krog/polkrog.

			Največji aplavz je bil, ko so se v kači sprehodili in hodili, hodili, dokler niso zapustili prizorišča. Seveda so se morali vrniti na oder. Ta kača se je potem vila po odru dolgo, dolgo, dokler se niso najmlajši kar sami predajali v objem staršem, ki so jih občudovali ob odru. In tako je bilo na odru vse manj otrok. Tako je bilo prav. Z nasmehom so potem na oder stopili Otilija, Tim in Edina. Edino so posebej predstavili in jo zavrtinčili v lepe trenutke uspelega modnega dogodka. Um tvori kategorije, občutja pa delujejo kakor ščit. Ne, ne smejo odkriti človeka pod zaveso. To bi bilo v nasprotju z nepristranskim iskanjem resnice. V tem primeru je to bila Veronika.

			Na platnu odra se je v ozadju skozi dogodek odvrtelo 1000 utrinkov iz sveta, delo fotografa Tima. Pred lečami projektorja so bili barvni filtri. Preklapljanje pogleda, morda uporaba polarizacijskega filtra, je naredilo odlične učinke. 1000 otrok, ki so bili naravno takšni, zdaj le malce obarvani. Nihče od njih se ni oblekel posebej za fotografiranje, kar je najboljše v tej virtualni resničnosti, je resničnost v odtenkih. Nihče ni potenciral vzvišenosti na tem dogodku in če jo je kdo želel izkusiti, je moral obiskati še katero od revij za odrasle. In nihče ni postal zaradi tega zvezda. Niti originali, niti otroci, ki so se ves popoldan zabavali. Delež zbranih sredstev je šel za migrante, trenutno najbolj problematično ciljno skupino v Evropi.



			Otilija je sanjala modrce. Najprej so bili tam zloženi po barvah. Zatem je videla stojalo, kjer so bili modrci iz žičk. Zlato-rumeni, črno-zeleni in rjavo-roza. Potem pa kar naenkrat nič. Nobenega oprsja, nobenega modrca. Pa spet. Majhni, srednji, večji. Napolnjeni s polnili. Veliki in špičasti. Modrci so kar naenkrat bili pohujšljivi. Kakor spužve so se napenjali. Otroci so se igrali z njimi. Ta mali je stal in obrnil steklenico z vodo. Pena v modrcu je vpijala vodo, curljalo je po tleh. Modrci so bili kakor cedila. Otilija hitro odpira vse predale. Red, samo red hoče imeti. Nove modrce išče tudi pod posteljo. Ideja. Pokliče Duhca, ta prileti poln modrcev. Zavit v njih se zaleti v njeno glavo. Nekaj modrcev popade po tleh. Nekaj jih takoj pobere. Potem pa jo Duhec na hrbtu odnese v klet. In tam, tam so vse police polne modrcev. Otilija jih dviga. Vau, glej to. Glej to, to sploh ni modrc, to je trup. Ojej, tu so lutke. Pol lutke. Modrci, modrci, na stotine različnih. Juhu, uj, ej.

			V kotu na stolu pa sedi starka. In ta jo pokliče. »Si ti videla njo? Si jo videla, staro madam Frančiško iščem. Jaz sem njena sestra. Jaz sem njen duh iz Pariza. Iščem jo že leta in leta. Se je nekam preselila. Veš ti mogoče, mlada madam, kam? V neko stanovanje, ker bo čuvala dojenčka in eno mlado hčer svoje ljubljene prijateljice.« Izginjam iz obličja. To je noro. Duhec, reši me. Kaj je zdaj to?





REVIJA ZBIRALKE BESED


			Edina je oboževala žensko, ki je zbirala besede. Ta je imela izbrano zbirko CD-jev, romanov in slik. Verjetno je imela tudi kaj umetniških del. In je bilo užitek delati z njo. Poznala je barve, šale, zgodbe in številne teorije. Prisegla je, da sta odličnost in avantgarda zasnovani za izostren okus, produkt let ukvarjanja z idejo, žanrom. S poznavanjem potankosti in vraščenosti v življenjsko idejo, življenje svoje ideje. Življenje je živela kot virtualna asistentka, sodoben računalniški robot. Dvigovanje užitka s svojo idejo in tako doseganje samo aktualizacije nosilca jo je ohranjalo pri življenju.

			Na spletu jo je našla, kako se vrti med svojimi tisočerimi besedami. In ko sta se spoznali, sta združili svoje želje in potrebe. Naredili so metre in metre dolge plahte potiskanih zbranih besed. In nastali so prvi izdelki. To je bil začetek nečesa novega. Pravzaprav je zapisano ime v vrsti, ki je delovalo z neskončnim ponavljanjem, imel že priznani kultni nemški modni oblikovalec. In ideje so vrele iz vrelca čiste zgodovine mode. Umske slike so povzročile aktivacijo. Domišljija in resničnost sta se pomešali. Obema so se uresničevale sanje. Otilija je hčeri kot ideal na večerji postavila Coco Chanel. In ti ljudje so dobro poznali svobodo, ki jo je Coco dala oblekam. In s tem modnim projektom sta bili blizu njenim naslednikom. Iz vseh ostalih je burno vrel vrelec želja in idej, ker je bilo zanje vse novo, moderno. Morda je bila to glavna razlika med generacijo in kulturo druge države. Edina pa je nekaj časa trdno prepričevala Otilijo, da mora živeti v hotelu. Ker je tako živela tudi Coco. Tega pa ji zraven velike bele vile ni dovolila: »Veš, ona je otroštvo preživela v sirotišnici. Bila je obdana z nunami.« Kaj pa če te pošljem k nunam, jo je pohecala.

			Veronika je pokazala potiske. Dolgo je čakala, da je dobila pozitiven odgovor. In spet se je potrdila teza, da ni vse napuh in da se vztrajnost splača. Potiski so ji bili všeč. Večjega potrdila za svoje delo si niti želela ni. In ob novici, da so njene čudaške izmišljotine nekomu sprejemljive umske slike, je spet omedlela.

			Zbiralka je bila navdušena, kakor da je vse kot po pravilih. Edina je bila prežeta z občutkom, da uresničuje sanje zbiralke. Ta je ob gledanju izdelkov kar omedlevala. Zato je zmeraj bil zraven nje ON. Ona namreč ni jedla, »grižljaji in požirki« je bil njen moto. Živela je od prane in njegovih rok. On je polagal roke na njena meča. In nasploh jo je ves čas držal za roke. Ljudje pa so vrteli jezike, da je ona le ena izmed suhcatih bledoličnih manekenk. Čeprav ni bila nikoli manekenka. Pripisovali so ji anoreksijo. Češ da se je sama odločila, da bo anoreksična. Kar jo je pripeljalo do tega, da sama sploh ne funkcionira več. Um in ustvarjalna energija pa sta bili pri njej na višku. Zato je bila vredna podpore. In podpiral jo je.

			In to, da so tako popolnoma naskrivaj kapljale ideje v Edinino »platformo«, je bilo kot neskončna zgodba. Zbiralka je bila prav tako edina, ne po imenu, temveč po svojem (ne) navadnem hobiju. To ji je dajalo misliti. Umska eksplozija s poigravanjem je bil glavni cilj zbiralke besed. Zbiralka besed ji je dala vedeti, da jo nekdo tako zelo potrebuje, kakor ona svojo mamo. Nehote je tako pomislila na Otilijo in zbiralka je pritrdila, da ima prav. Pogledala ga je, njega, ki je bil redkobeseden. V posel se sploh ni vmešaval, v debate tudi bolj poredko. Svojo kritiko je čuval zase, da je pravilno odreagiral. ONA je bila šefica. Upošteval jo je, podpiral v vsem, kar je počela.



			Bila sta neverjetno lep par. Njuna himna je bila Word On A Wing Davida Bowieja. To je bilo njeno ime. On jo je tako uradno častil kot svojo boginjo. Poskrbeti bi moral, da bo njena ideja večna. Da bo živela v neskončnost. In se plaz ne bo končal. To bi lahko po Urbanovem nasvetu naredil tako, da bi izplačal 10-letno profesionalno proizvodnjo uspešnega izdelka na trgu. Lahko pa bi delali na tem, da bi našli dober tim, ki bi ta posel prevzel. Zato je bil ta dogodek poln poslovnih srečanj. In zdaj je čutila, da bi potrebovala še koga, da ji pomaga.

			Zato je Otilijo držala za roke, za besede, in se opirala nanjo kot na rešiteljico njenega sistema. Tako močno si je želela, da je zdaj doživela. Morata najti čudežno formulo neskončnosti. Res iskreno si je zaželela, da naj zre v njeno kroglo, čarovnica stara, kdor koli že je v njej, njen duhec ali ustvarjalna sila. In je verjela v te sile. Ker si je zaslužila, je bila najdena, odkrita in bo dobila podporo celotnega kozmosa.

			Na modni reviji zbiralke besed je nastopil plesalec, njej najljubši. Ves čas so v ozadju letale besede s krilci. Vse življenje ga je hodila gledat in oboževala je vsak njegov gib. On je bil edini moški, na katerega je ON bil prismuknjeno ljubosumen. Plesne linije plesalca so bile izklesane. Kakor zapisane s skritim jezikom na njegovo telo. On je bil sam lep, kakor onadva skupaj.

			Linije členjene, kakor zaporedno ponavljanje linij po členkih hrbtenice. In vsako drobno vretence hrbtenice posebej. Videti je bilo kot nevarno privlačno členovita morska obala, privlačna in razburkana.

			Človek, linija, plesalec. Midva od enega k drugemu. Cmoka on zdaj zamolklo. Stisne njeno roko. Mehko ga poljubi. Plesalec poleti mimo, videti je, kot da čofodra in čofota ptič na vodi.



			Nihče niti ne črhne, on pa tako niti slučajno ne bo črhnil. Plesalec le s telesom, z linijami črkari in kaže črke, črkuje svojo pesem in tako vsem pove svojo zgodbo. Novinarski opazovalci so dogodek razglasili za najbolj afnast dogodek meseca. Ni se vedelo, ali novinar cilja na zbiralko ali na plesalca. Nekateri so ugibali, večina jih ni upala govoriti o tej izjavi. Zaradi spoštovanja in rahločutne narave vpletenih.

			Postopoma je zbiralki le uspelo na precej lep način pristopiti do tega novinarja. Novinar je sedel z leseno pipo v roki. Čohljal se je za ušesom in ni niti mignil z očesom, ko ga je ogovorila.

			Zbiralka je stopila korak naprej. Plesalec je stal za njo. Morata nekako čistiti, snažiti svoj ugled. Plesalec je nosil čeladasto frizuro na svojem čelaku. Nekaterim se je njegovo visoko čelo zdelo smešno. In videti je bil smešno nedostopen. Kot da mu nihče nič ne more. Zmeraj pozitiven, tokrat pa tako resen. Zbiralka je pomislila: »Pravzaprav je on bil nenavaden, včasih tudi skrivnosten. A afnast, ne bi rekla. Torej, sklepam, je novinar mislil name.«

			»Naš umski aparat je narejen za razumevanje sveta. Celo za razumevanje pomena preprostih besed. Vi tega očitno ne razumete. Ne sprejemate dogodka izbranih besed, priložnostnic, pripravljenih za ta dogodek. Naš dogodek pa je kakor naš um zasnovan tako, da deluje v družbi. Razmislite. Ste pogledali na to posebno priložnost s pravim pogledom. Menim, da bi koristilo Vam, zaradi spoštovanja vaših bralcev, da bi spremenili pogled.«

			Novinar je izžareval melanholijo, brezvoljno stanje. Zato je dvignila glas in porekla:

			»To, kar ste VI napisali, je izmišljotina, neresnična vest, to so navadne čenče. Dobra znanost, prikazana z modo, je pedantna, je draga in revolucionarno prekucniška.«



			Novinar: »Da ne bom poklical izdelovalca čepov, da mi prinese dva čepka, bi bilo ja bolje, da se nehaš dreti.« Počepnila je predenj in ga pogledala. Čisto mirno je govorila, saj zbiralka ni nikoli dvignila glasu. Obraz je imel poln gub, ki so bile videti kot čeri na licih. Česavanja te situacije je pač niso razčesala, niti prečesala. Mislila si je: »Tebi bi res moral nekdo počesati možgane.«

			Ostajala sta na mestu, na mrtvi točki nesporazuma. Ona je omedlela. Plesalec je poklical njeno polovico. On, njen guru, jo je hitro prijel za roko. Dvignil jo je v zrak. Še je vztrajala. Objavi zdaj popravek v kritiki in popravi storjeno napako. »S svojo izjavo ste nas užalili prav vse.«

			Da pa ja ne bo zdaj on njen trnat grm češminovega stila. Če Ve, da je ona slasten gozdni sadež. Ali nisem, je pogledala plesalca in svojega spremljevalca. In verjemite mi, prepričala ga je. Ti moj sladek sadež, nihče se ti ne more upreti. Vse si nas premagala.





BABICE


			Brli zdaj lučka v sobi.

			Otilija se je odločila, da dan preživi v Prekmurju, da bi nagodila očetu Viktorju. In ni pomišljala o tem, ali je to prav. V domačo hišo svojega otroštva je stopila zamišljena in pogledala je po sobi. Z vrečko je kar v čevljih stopala do hladilnika in pospravila stvari vanj. Takoj se je odpravila naprej. Nekaj poti mora prevoziti, preden bo na cilju. Izkazati se mora pred mamo Ivano in direktorico doma, ki jo pričakuje. Nekaj glasbe v avtomobilu jo je obdržalo v dobri volji, to je njen dan. Stopila je v stavbo, lepo, moderno in urejeno. Prvič je bila v njej, a je pisarno takoj našla. Direktorica jo je pozdravila. Zelo domače jo je ogovorila. Tako je le vprašala, ali jo pozna.

			Ta je izgovorila: »Ime in priimek, vi ste bili v lanskem letu tu zaposleni. Zanimivo, pred petimi minutami ste bili tu, zdaj ste spet tu.« Je spet ponovila njeno ime in priimek. »Zagotovo sem prvič tu …« je pomislila in še preden je glasno izjavila, da to pač ni res, jo je že direktorica prijela pod roko in jo peljala po hodniku. »Pridite, no, čakajo vas. Vsi vas poznajo.« Stopila je naprej. Sedeli so okrog mize. In je sestra prinesla domačih pogač, da jih bo za vse dovolj. In z juga bo zapihal topel vetrič po že minulem poletju. Čeprav sem jaz na JV in ona na JZ. Pogledala je po skupini. Vsi so bili v zrelih letih. Televizija je bila glasna in nekateri so pogledovali v ekran. Dve od starejših gospa sta imeli v rokah punčko. Takšno, kot se z njimi igrajo njihove vnukice. Ena je pobožala punčko po laseh in jo stisnila k sebi. Druga je bila sredi burnega pogovora s svojo plastično

			sogovornico. Ko je najbližjo gospo prijela za roko, je le izustila.

			»Mene čakate, gremo zdaj. Punčke lahko vzamete s seboj.« Pristopila je negovalka doma in ji jela pripovedovati. Poglej, ta gospa tako sedi v pižami, odeta v žametno bordo haljo. Sprehod z njo je pot od kavča do balkona. Najbolj razburljiv dan dneva z gospo je gledanje talk showa na TV. Temu sledi popoldanski prigrizek in čakanje. Gospa tako čaka gospoda, da jo obišče in se ji pridruži pri večerji. Ta res pride, a se takoj po večerji odpravi. Ona mora z gospo počakati, ker sama ne more biti. Pomenkujeta se o življenjskih stvareh. Gospa daje tak vsemogočni občutek, v njej vidiš rešiteljico, kakor da bo zdaj poskrbela tudi zate. Če jo dobro poslušaš, hitro uvidiš, da na trenutke gospa tava v svojih skritih kotičkih dolgega življenja. Tava v obdobju, ki je že minilo. Tistega dne je gospa vstala in odstopicala po lepo platneno vrečko in vanjo zložila nekaj svojih stvari. Vrečko je pristavila k svojim nogam. Potem sva sedeli na kavču, dan se je prevesil v večer, večer v noč. Poklicali smo gospoda, ker ni želela spat. Pride on. Razveseli se in ga pogleda ter mu reče, pridi no, vse sem pripravila. Pelji me zdaj prosim domov. On je moral z gospo sedeti tako dolgo, da bo verjela, da je zdaj tu doma. Da sploh že leta in leta ni šla z njim domov. In potem ji je enkrat pozneje povedal, da sta z gospo ponoči potem sedela na kavču, kakor da je dan. In čakala, da bo večer, dokler se ni zdanilo. Zato zdaj menimo, da bi bilo pametno, da se tudi on preseli v dom za ostarele. Zgodba je bolj pritegnila mamo Ivano kot Otilijo. Ostala je brez besed. Ona pa ja, ja, starost je žalost. A huje je bilo, ko je prišla mati Ivana s sosedo, ki ni bila edina, ki je imela v rokah plišasto igračko. Ta se je v času čakanja desetkrat vrnila v sobo, da je preverila, če je izklopila kuhalno ploščo in ugasnila luč. Podobna je bila pacientom s poškodbo čelnega režnja.



			Njen sedež volje, snovanje in izvajanje načrtov je bilo moteno. Za to pa je odgovoren čelni reženj. Je potem ta neodločnost in nezaupanje res posledica starosti? Takoj je vprašala, ali je z njo kaj narobe, a ne, nič posebnega se ji ni zgodilo. »Ta res postaja zmeraj bolj dementna,« je pomislila. Saj ne, da Otilija ne bi želela obujati spominov. Le hudo ji je bilo, ker se reči, ki jih je materi govorila, mati ni spomnila. Ni in ni želela priznati. Ves čas je hčer navdajala z občutkom, da laže. In v trenutku ni imela Otilija nikogar na svoji strani. Podvomila je v svoj spomin. Odleglo ji je, ko sta se v naslednjem trenutku smejali, kako je sosedov pes, majhen, močno ugriznil Ivano. Smejali so se vsi, ker jo je zamenjal za poštarja. Ona je tistega sončnega dne iz nabiralnika vzela časopis, zažugala in veselo stopicala na obisk k svoji prijateljici. In ji je skrajšal hlače. Take fine, lepe. Ker tega pa res ni nikoli pozabila. In v navalu smeha sta se z materjo sočutno objeli in prevel ju je občutek, da je vse v redu. Tako, kot mora biti. Otilija pove, da mora do pravih ljudi, s katerimi bodo prav v tem domu organizirali modno revijo. Dovolj je imela obiska. Hotela je proč. Soseda se je le opravičevala, da ni nič spala. In se pohvalila, kako je tablete vrgla pod posteljo, da ni nihče videl. Ker njo pa že ne bo nihče vlekel za nos z uspavali. Otilija se je odločila, da se bo potožila Moniki in Petri. Dve pravi prijateljici za pravo nalogo. Bili sta polni teh zgodb, zdaj je razumela, odkod jima. Komajda se je izmuznila. Se vidive doma, je velela. In se veselila časa, ki ga bo preživljala s svojo mamo. Mati Ivana se ni nič spremenila. Vzdrževala je umsko in telesno kondicijo z jogo. In zato jo je Otilija v sebi še vedno občudovala, predvsem pa cenila.



			 Znajdeta se na veliki modni reviji. Oblečene babice v prevelikih oblekah. Vse dementne, neizmerno lepe. Sedeta v prvo vrsto. To je zdaj pravi šov, ko vidiš, kako deluje um. Klobuki, torbice in palice za pomoč pri hoji. Jopice in okrasni gumbi, broške. Vsega preveč, zaradi skrbi, da ne bi česa pozabile. Ha, ha, ha, ko pridejo na vrsto tiste s svojimi hišnimi ljubljenčki in peresom v klobukih. Hu, hu, hu, hudo.



			Revijo je organizirala Otilija. Otilija je bila zelo čista in fina ženska. Njen vonj po ženski je bil vonj pa naravi. Pod vse kreacije in pod vse informacije o dogodku se je podpisovala njena hči Edina. Tako suha, kakor po vrnitvi iz Pariza ni bila več. Otilija jo je zbadala, da je hodila po Parizu odprtih ust in pozabila, da mora dihati, jesti in spati. In ko je tako stoje sanjala dneve, presegla stanje nižjih potreb zaradi višje potrebe, je pač v tem stanju ostala. In ker je tu zdaj vpeta med ljudi, ki realno živijo svoje sanje, lahko mirne duše jé in duše ne bo izgubila. »Vidim to v moji, v naši čarovniški krogli. Čutim to v silah narave, ki so moje sile. Moje življenjske sile. Brez njih sem nič, kakor sem tudi brez vas nič.«

			Nekaj uvodnih besed je pripravila njena babica Ivana. Otilija ji ni nikoli povedala, kako suha je že bila Edina. To je ostala njuna skrivnost. Razumela jo je. Vedela je, zakaj. Babica Ivana je prepovedala, da bi z njimi na reviji sodelovala Veronika. »Ne rabimo nobenih vesoljskih abstrakcij. Čisto preprosti ljudje smo bili vse življenje in še zdaj smo. Vodi nas le zdrav razum.« Tako so morali na reviji vrteti Edith Piaf in nobenih drugih efektov ni dovolila. »Tu se vsem že tako preveč bliska v glavi. In so jim filtre na očeh naredile mrene, sive mrene. Vesoljce pa sanjajo, so zmeraj tu. Če pa jih ne sanjajo, jih čakajo.«

			Seveda je pripravila tradicionalen enolično naučen govor in ga zdrdrala. Govorila je preprosto iz vsakodnevne prakse in iz svojih lastnih izkušenj. Čeprav njena soseda zaradi častiželjnosti med prebivalci doma ni bila priljubljena, se je odločila, da jo bo predstavila v luči manekenke.

			Soseda je bila vredna čaščenja in slave. Imela je precej veliko rit. In ker je večino časa bila na kavču, se ni mogla rešiti občutka zaležanosti. A bila je zvezda, ker je poznala zgodbo o madam Frančiški. In Madam Frančiška je bila edina, ki je poznala odgovor na vprašanje: »Zakaj je madam od spredaj nazaj enako?« Soseda je bila modra, zbrala je vse drobtinice družinske zgodbe in ves duh madam Frančiške. Imela je njen šal in njeno staro rjavo torbico, oboje Louis Vuitton Pariz. Ta revija se ni pričela s plesom, ampak z govorom matere oziroma babice Ivane. Je pa ta dogodek poživil in bil vrhunec dogajanja. Starke so izbrale charleston, ta hiter ples v dvodobnem taktu. Plesanje tega plesa, ki izvira iz Severne Amerike. In morda je bil ta plesalkin čudodelno čarovni nasmešek, čarni smehljaj, ki je privabil več pogledov starcev, stark in ostalih zbranih, kakor mati Ivana. Ker ona, ona bi mirne duše komu od zbranih stopila na žulj.

			Modno revijo za dementne babice so tako torej organizirali v Prekmurju. V lokalnem časniku so objavili vabilo. Čeprav so prišli ljudje tudi iz Italije, mediji niso naredili iz nje medijskega spektakla. Iskanje informacij je bila molitev mladih za starejše. Čas namreč neumorno teče, čeprav si želimo neomejenega trajanja. Organizirali so jo v domu za ostarele. Dogodek so poimenovali: »Demenca razlaga um.« Ni bilo treba posebej poudarjati, zakaj so zbrani podpirali ta predlog. Ker je ta kočljivo občutljiva ciljna skupina velikokrat vzrok za težko življenje svojcev. Ker je nemalokrat smešna le tistim, ki se z njo ne soočajo. Statična podoba demence ni le mukotrpno obdobje nenehne pozornosti in nemira, ki vlada med »sotrpini«, temveč je razumevanje, sprejemanje. Otilija je sploh pomišljala, ali bi pod dogodkom zapisali, da je to modna revija. Morda le revija, nastop, šov. A potem je prav soseda, ki je bila prinašalka slabe volje, odlično odigrala svojo vlogo.

			Glavna vloga: dementna soseda rdečih lic in z nasmehom na obrazu pride izza žametne zavese. Starka se je zelo vživela. Velike rjave oči so bile čisto na pecljih, tako zelo, da je buljila po ljudeh, da bi videla, kdo jo gleda. Da bi videla, kdo jo bo videl. Začuda se ji je res ta ideja zdela fina. Na koncu piste jo je čakala manekenka s klobukom v roki. In zdaj je tu, stoji zraven nje.

			»Nataknite si ga, draga dama.« Zraven rute, rokavic in torbice je manjkal samo še ta klobuček. Pika na i. Krasno.

			Njena spremljevalka na dogodku, Sara, je bila edina, ki je vedela, kako težko je bilo oprati glavo, lase in zakaj frizura ni bila popolna. Tistega jutra je vodja slišala, kako težko je odhajala negovalka od gospe. »Dobro. Vse je prav. Ne, nisem žalostna, ker greš. Veselim se ure, ko prideš pome, deklina moja.«

			In jo je povprašala, ja, kaj pa je. »Ah nič,« je potihoma dejala. Še zdaj ne ve, zakaj ni povedala, kaj se je zgodilo. No, takole je bilo. Ker starost je obdobje, ki zahteva posebne pogoje. Sara je prostovoljno pomagala v domu. Vedela je, da ima starost svoje zakonitosti. Menila je, da je njena napaka, da vozička že prej ni obrnila. »Kako naj bi vedela, da gre tako na tesno,« se je spraševala. Stara gospa pač ni hotela izpustiti reči iz rok.



			Sara jo je najprej kar na vozičku odpeljala v kopalnico. Pod komolcem jo je prijela, naj že vstane z vozička. Starka se je močno prijela za umivalnik. Nalahno ji je s curkom umila obraz, potem še roko po roko. Do pranja glave nista prišli, ker sta porabili ves čas za nerganje.

			Gospa je sedla nazaj v voziček, a se je močno držala za umivalnik. Gospa je imela dolge roke. Šibka je bila, mišice so bile mlahave. Koža pa tanka, da je vzbujala strah, da bo popokala, če se je dotakne. »Pustite zdaj umivalnik, gremo zdaj iz kopalnice v sobo. Ali dajte dovolite, da vas obrnemo. Vas lahko dvignem v kad?« Gospa je bila tako vzhičena, da je le ihtela:

			»Kaj mi hočete narediti?«

			Zato si je Sara oddahnila, ko je spustila umivalnik. Hitro je prijela za ročke vozička, namestila gospo, zatem kolesca in potegnila voziček nazaj, da jo obrne. A ni šlo. Gospa se je neumorno z vso svojo silo držala za radiator. In ga ni spustila iz rok. Kakor da bo raje vzela radiator s sabo ali vsaj izpulila umivalnik. Ko sta se tako suvali, je z roko potegnila po robu. In njena koža tega ni zdržala. In je ostala na robu radiatorja. Nekaj časa se je čas zaustavil, potem pa je Sara z robčkom pokrila roko, zaprla oči in začutila veliko bolečino. Površinska krvavitev se je takoj zaustavila, rdeče je bilo. Pa vendar, najbolje bo, da preneha vztrajati. In tako sta na koncu lase umili s suhim šamponom. Imela je sive lase, dolžine, ki je komajda pokrila ušesne mečice. Kodri so še držali. Natopirala jih je. In je nastala lepa frizura, saj jo bodo tako pokrili s klobukom. Pozneje je slišala, da so nasploh imeli več težav pri oblačenju starih madam gospa iz doma ostarelih. »A na koncu so le vse glave ostale na telesih. Nobene nismo nikomur odtrgali, ne roke izpulili in nobene noge izpahnili.« So se skupaj kislo nasmihali. Red so razbile obleke na magnete. Cilj revije je bilo pomagati. In ideje zapenjanja z magneti so bile ena boljših rešitev sodobnega časa. Le uporabniki so morali sprejeti to, da ni gumbov, ni zadrg. Hitro so vzljubili magnetke. In si želeli, da bi jih lahko uporabljali vsak dan. In, bingo, je ostalo le eno vprašanje: »Ja, zakaj pa ne?«

			Otilija in Edina sta preprosto prenesli modo iz ulic in trgov v Italiji v domačo navadno pokrajino v obdobje, za obdobje ljudi, kjer moda nastaja s pozabljivostjo in nerodnostjo. S tem, da se iz modnega pomanjkanja luknje modno pokrpajo. Svobodne linije oblek in neustrezno razmerje med desno in levo stranjo. Če bi dodali še vzorce, bi bilo to preveč vsakdanje. Ker so bili domovi polni živih barv in vsega, kar prebuja ostarele. Tako je za dogodek ostala le čista eleganca enobarvnih razsežnosti. Barve so naredile svoje. In na plano potegnjene žepne podloge tudi. A magneti so vse ostalo pomaknili v ozadje.

			Otilija je bila ponosna, da je bila simpatična ženski, ki je imela obraz ujet v svojo frizuro, kakor pudlici ujamejo njen nos dolga ušesa. In ta ženska v dolgem plašču, ki je imela na vrvici 5 pudljev, je pristala na nastop na tej reviji. Pritlikavi, majhni in srednji pudlji. Živi so bili, razigrani in veseli. Ne ravno mladički. Ravno prav so vedeli, da so ženski sledili skozi prostor. Niti psi niso bili za cartljanje, niti ženska ni želela posebnega fotografiranja. Zaradi (ne)navadnosti so jo označili za čudno. Sama je skrbela zase in za svojo »pasjo« frizuro. Kajti njeni skodrani lasje so izgledali, kot lepo počesana pasja ušesa. Njena druga skrb pa so bili psi. Še za 5 psov je skrbela. Nikoli ni imela časa za svoje prijateljice. Nekateri pač ljubijo živali, drugi pa ljudi.

			Pripeljali so tudi nekaj manjših hišnih ljubljenčkov in jih spustili, le-te so stare gospe lahko cartljale. Veliko bolje kot pogovor s plastično punčko. Čeprav je tudi to bilo del šova. Nič vesoljskega. In zaradi preproste, domišljavo prikupne predstave je revija uspela.

			Mati Ivana je Otiliji po modni reviji zaupala, da je bilo najtežje skombinirati čevlje. Čevlji so bili za to ciljno skupino (ne) navadna obutev. Ker so bile v natikačih, coklah. Te dni so se zato pogovarjali o čevljih. Starka ji je zaupala, da so ji ta mlade ukradle čevlje z visoko peto. Ker je ona bila v domu. In so mislile, da jih več ne bo potrebovala. Zdaj pa bi jih potrebovala. Hudo, gospa je jokala. Komaj so jo pomirili. O tem, katere čevlje bo kdo poiskal in nosil na slavnostni prireditvi modni reviji za dementne babice, o tem se je govorilo ves teden. Ta večna minljivost neminljivosti.

			Druga, ki je nergala do onemoglosti, je bila gospa, ki je imela rada rože. Ta tako zelo umirjena in počasna gospa. Njene oči so migljale, kakor da ne more kontrolirati tresljajev, niti jih ne umiriti. Njene roke so se tresle. Ta gospa, ki je že tako slabo slišala in videla. Ta gospa, ki je, preden je prišla v dom, imela najlepše rože. Zdaj je včasih zaradi skomin bila nemogoča za prenašati. Ja, to je bila ona. Še tako živa. Zdaj se niti obleči ni mogla več sama. Je pa vedela ukazovati in zahtevala je, da ima modrc in se jo obleče v njeno modro majčko. Zato so ji oprano majčko sušile tudi z likalnikom, če se ni posušila. To je vedela, samo to, da druge majčke ne bo oblekla. Njej ta ideja z magnetki ni bila všeč. Nič drugega ni dojemala in ni se spomnila več niti popolnoma enostavnih stvari. Morda je ugibala, z nasmehom pokazala, da je vse v redu. A majčke, druge majčke pa ni imela na sebi. Nekateri vztrajajo pri napačnem, da je hudo. In temu bi se res lahko reklo bolno vztrajanje pri napačnem.

			Mati Ivana, dementna soseda in nekaj negovalk so se zapletle v pogovor o vsakdanjih rečeh. Skupaj so se nasmejale dejstvu, da se tu v domu zmeraj ponavljajo ena in ista vprašanja.



			»Kateri dan je že danes?« »Kdaj pride hči, sin, moj obisk?«

			»Zakaj ste me pustili samo?« »Kdaj pride frizerka in kdaj pride pedikerka.«

			Nekateri kar zamenjujejo dan in noč. Nekateri se prav borijo z demoni iz življenja in z duhovi. Najbolj žalostno pa je, kadar se sami prepričajo, da so neumni. In druge obtožujejo, da jih imajo za neumne. A jih nimajo. Res ne. Gre pravzaprav za to, da se stari ne morejo več spremeniti. Da je na nas, da jih sprejmemo, jim priznamo bolezenske primanjkljaje. Smo bolj prizanesljivi, obzirni in razumevajoči. In oblikujemo nov odnos do njih. Pa vendar ni nikogaršnja dolžnost sprejemati žalitve ali celo obtožbe, ki se ga sploh ne tičejo.

			Nekateri so se pogovarjali kar čez in čez še na dogodku. Umske slike so in bodo še dolgo v njihovem vizualnem polju. Morda pa nekateri le niso dojeli, da se dogodek že odvija. Veliko med njimi je bilo namreč na zdravljenju pri »plemenskih šamanih«, ki pa so bili le sleparski mojstri. Njihovi simpatizerji pa niso bili le »šamani«, temveč tudi veliko donatorjev, podpornikov doma, in mladi prostovoljci. Ti so tudi omogočili, da se je neka madam dóma pokazala v stilu Marlene Dietrich. Snežno bela srajčka in metuljček. Manšete iz srebra na rokavih in dolgi nohti. Nalakirani in zmanikirani nohti so krasili njeno staro roko. Cilinderski klobuk in lep dolg sako. Črna barva je delovala kakor temno modra. Temno modra barva je bila sodobna črna barva. Hlače so bile polikane na črto in so segale točno do pete njene noge. Ta je bila že tako preveč tolerantna do Hitlerja in do njegove filozofije ter Tretjega rajha. To, da bi dobivala ista zdravila, tako ni bilo možno. Zdaj smo že vsi vedeli, koliko drog so konzumirali in kakšne. Ona pa je imela nekaj terapije z zdravili. Kaj bi šele bilo, če bi ji povečali odmerke.



			Otilija je po tem dogodku šla spat v svojo posteljo v Prekmurju. Razmišljala je, koga že dolgo ni obiskala. Koga sploh ni obiskala in se spraševala, zakaj naj bi koga obiskala. Monika je z otrokoma odšla že prej. Pravzaprav takoj po samem dogodku. Vsi dragi so bili del njenega življenja. Znanci, kaj z znanci?



			Zaželela si je prespati med vsemi rečmi, ki jih je zbirala vse življenje in so bile pospravljene v škatlicah v njeni sobici. Med vsemi temi dragocenimi spomini, ki se jih ni smel nihče dotakniti. Med škatlami, plišastimi igračami. Poiskala je svoj skriti dnevnik. Iskala je sanje. Iskala je Duhca. Iskala je Luko in babico Rozalijo. Srečala je Madam Frančiško in se pomenila z njeno sestro iz Pariza, za katero je zdaj že zagotovo vedela, da ne obstaja. Tako strašljivo prašno, da je plašno. Potem pa se je vse najdeno privlačilo, zlepilo z magnetki. Opazovala je nastalo kvako, velik magnet, na njem pa svoje sanje. Držim jih, zdaj so tu. Drži jih, magnetna krogla, da poiščem čarovniško kroglo. In je namagneteno ujete sanje z Luko, babico Rozalijo in sestro Madam Frančiške poslala v čarovniško kroglo.

			Duhec jo je opazoval, obvladala je svoje sanje. Spraševal se je, ali ve, da jo opazuje. Spraševal se je, ali ve, da brez njega čarovniška krogla ne bo delovala. Nakar je zaslišala hu, hu, hu. Kliče me. Hu, hu. Dvignil jo je in jo ponesel v spanec. Prespala je v nov dan. Zjutraj je vrgla škatle v smeti, plišaste igrače pa je podarila humanitarnemu društvu. Stopila je naprej po svoji poti. Mirno, ker je sanje ujela v večnost.



			Otilija je po modni reviji v domu za ostarele prinesla s sabo le star adresar. Zjutraj je listala po njem. Prepisovala je stike v nov adresar. Ker je še vedno imela na roko napisane sezname. Ko je vpisala vse ljube ljudi, je bila že skorajda noč. Vzela jih je s sabo v sanje in šla v posteljo. Ajaj, ajaj, je slišala glas. Razmišljala je o svojih prijateljih. V množici sodobnih medijev. Emil, kdo so še naši prijatelji, znanci in kako naj v prihodnosti vzdržujemo svoj socialni kapital? Je vsak od nas našel svoje mesto v tem vesolju?

			Interaktivna omrežja nam ponujajo neskončne možnosti za iskanje prijateljstva. »In najina otroka bosta tako prišla do prave ljubezni?« A si to tako težko priznamo, to ljubezen, ki je tu pred nami. Pogledala je proti njemu. S pametnim telefonom na zapestju in tablico na mizi pred sabo. Nasmehnila se je in pomislila: »A res živimo samo v virtualnem svetu?« Ni drezala vanj, pustila ga je. Tudi njej je bil pomemben njen mir. In povezanost s svetom preko sodobnih orodij. A ta njena moč je bila njena naveza iz otroštva, njena naveza z Duhcem. Vsaj čipa ji ni bilo treba vstaviti, se povezovati, »konektati«. Emil ga je bil primoran imeti, vsi v firmi so ga dobili, s tem letom so ga morali imeti ves čas v sebi. Ker se jim je tako svet zmanjšal in postal brezmejen. Emil se ji je zdel lutka na vrvici. Večkrat je imela občutek, da samo na videz tako sproščeno sprejema velike odločitve. Ker jih pravzaprav ne. Le izvede nekaj, za kar dobi impulz. Kakor da je podaljšek na drugi strani, ki stisne na gumb, po impulzu. Torej jih ne sprejema ON, temveč ONO. Brez telefona bi nekega dne šli po cesti, jokali bi v sebi in sočustvovali. Pa ne bi vedeli zakaj. Norimo in blaznimo v sebi, poneumljeno iščemo zdravo pamet. Vse dokler spet ne pogledamo v sporočilca in ugotovimo, da nas obveščajo, da se je zgodilo nekaj hudega. In nas je to ganilo, preden smo izvedeli. Razumeš lastni um? Veš, ali te vodi um, umetna inteligenca ali komunikacija?

			Utrujena je zaprla oči in se zasanjala.





			Hu, hu, hu, hu, bil je Duhec. Pridi, peljem te na izlet, nazaj v naravo, k sebi. Na hrbtu jo je dvignil. Tako zelo se je razveselila, da je ostala brez besed. Še bolj se je stiskala k njemu. Šepetala mu je svoj nesmisel. Letela sta nad čudnim poljem. Ni bilo marjetic, da bi jim enega za drugim potrgala lističe, v iskanju pomembnega odgovora o resnici. Tudi takrat, ko misliš in se česa veseliš, moraš vedno pričakovati nepričakovano. Ne pričakuj sveta, ki več ne obstaja, pričakuj (ne)mogoče. Naš UM je lahko velikokrat hrupen in iracionalen. In nas premaga. Bistveno spoznanje je, da nas le urazumljenje rešuje. In vedela je, da so te sanje le spomin na otroštvo.

			Takrat je vedela, da ni zmeraj vse tako, kot pričakuješ. Ni zmeraj vse tako, kot si želiš.

			Ni, ni.

			Da zdaj lahko le upa in si želi, da bodo njeni otroci z njo delili svoje sanje. Hrepenela je po tem, da bi vedela, kaj sanja Edina. Njena hči.

			Hu, hu, jo je obiskal Duhec. Na drugi strani je videla sebe.

			»Naj se objamem?«

			Kot otrok domišljije, fikcij in sanj je razumela to kot sporočilo. Tu je vse mlado, kar je staro, in (ne)vidno nas drži pri tleh. Jaz sem tu. Vidim se. Sem svoje ogledalo in všeč sem si.



			Kot mravljica, ki zleze v klobčič volne, je spala vse do jutra. Zjutraj, ko se je prebujala, ko bi morala vstati in se boriti za svoje pravice, je padala nazaj v posteljo. Zbujena je padala in ni mogla izstopiti iz sanj. Brez končnega cilja je tavala v slepi ulici Ajčkaj.



			Otilija je dolgo vztrajala pri tradiciji, redu in opisovala red, ki ga naredi pri sebi, ko uredi stike. Priznala je, da se včasih morda le slepimo z urejenim adresarjem. Abc se naštevanje začne, kakor da bi nam poznavanje abecede bila popotnica. Abeceda se morda razlikuje od jezika do jezika. V našem materinem jeziku je pač samo ena prava abeceda. In ta deluje za dobro komunikacijo preko sodobnih tehnologij, z uporabo umetne inteligence.

			Adresar ne moreš urejati kar tako nesmiselno. Uspeha ne boš dosegel z absurdnimi selekcijami. Izobilje stikov je zaklad. Obogati nam življenje, vsakdanjik. Ker pretirane prošnje (po) znanim niso prava pot k uspehu. Morda stopnica, morda luč, ki kaže pot naprej.

			Že dolgo nazaj je, čas je minil, ko sta skupaj z drugim možem Emilom položila a conto v svoj socialni kapital. Že dolgo nazaj je, kar je pisala prve stike v adresar. Potem je poklicala te ljudi po spisku. In si tako močno želela, da bi jih srečala, se pomenkovala ob hrani. S polnimi usti ob prežvekovanju dobrot zrla v srečne oči. Izbrala bi najboljši menu a la carte-vanja. Spremenila bi nežlahtne kovine v srebro in zlato. Spet je želela rešiti svet, vsaj vse ljudi, ki so kadarkoli stopili na njeno pot.

			Adresar je vseboval tudi stare številke in naslove ljudi, ki jih je Ivana klicala pred leti. In jih Otilija ni želela pobrisati. Predstavljala si je, da se z njimi pogovarja. Iskala je, kdo še živi, kaj se kdo spomni, pa ji ni nikoli povedal. Potem je spet spraševala, zakaj ji tega niso nikoli povedali. Vizualizirala je projekcije teh zbledelih čustev. In ONA je mislila, mati Ivana je doživljala njene misli. Kakor se je to dogajalo njima z hčerjo Edino. Tega se je zavedala, ko je večkrat zatem Ivana poklicala in se pohvalila: »Veš, kdo je klical.« Po vseh teh letih. Ne bi vedela, zakaj in kako. In res so jo klicali ljudje po dolgem času. Kar je dobro vplivalo na njeno obdobje staranja.



			Ko jo je mati Ivana vprašala: »No, si našla svoje sanje?« se je nasmehnila. Ja draga mama, jaz svoje sanje živim. Zunaj je močno deževalo. In spet je bila mirna, ker je mati narava vso to njeno preteklo zgodbo prala. Je jokala z njo?



			Spet se je zasanjala. Seštevala je drobne atome svojega vesolja. Dobila je občutek, da leti. Da ima toliko možnosti, kot jih ima letalo na nebu. Risala je zemljevid poti. Brez zemljevida jo je obkrožal le strah. Čisti, velik strah. Mrazil jo je do kosti in tresla se je. Morda se je zato tako strogo držala svojih začrtanih poti in se trudila, da je na njih hodila skupaj, s svojimi bližnjimi.

			Vesela je bila in se je zahvaljevala tako svojim staršem, črni devici in svojemu Duhcu, da je v njenem adresarju bilo več ljubezni kot strahu. V spominih več lepega kot hudega. Še je bila v vrtincu adresarja. In ob tem je naletela na Afrodito svoje rane mladosti, na Madam Frančiško. Obudila je predvsem spomine na svoje adamite, predvsem na mamo Ivano in očeta Viktorja.



			Dolga leta ni nihče spregovoril o Madam Frančiški. To je bila gospa, ki je življenje preživela v Parizu, svoje stanovanje je obljubila Otiliji. Ker je tako mlada zanosila. A se je prehitro vrnila iz Pariza. Včasih je Otilija pomislila, da nekako ni prenesla njene sreče v svoji nesreči. In potem spet, da je želela ukrasti njeno mladost. Leta zatem, ko je Otilija šla v Pariz, je izvedela veliko več. Kdo bi si mislil, da je tudi sama imela ljubimce, ki so jo razvajali z bogatimi darili. Ni bil edini ON. In pravzaprav so gospe porekle, da je v Parizu bila tako nesramna, kot da bi bila Parižanka. A ni bila. Zato tudi ni nikoli postala Parižanka. Prava Madam. Ker ji je manjkala čutna nota in je padala iz stila s čustvenimi izbruhi. Morda je to bila njena dušna sestra. Temeljna resnica je bila včasih boleča. Zato so jo domači zmeraj olepševali. Ni želela več misliti nanjo. Raje bi z radarjem Alitalia flight AZ4000 preverila polet in kar odletela.





SENZATETTO


			Ta moda za brezdomce. Ideja novega začetka. »Naj v razum prodre izobilje. Obarva tvoj pogled mavrično. Ti da mir in upanje. Pozabo životarjenj žalosti, prebudi nitko ljubezni, ki tke obliž za srce. In naj ti pogled dovoli igrivo opazovanje tega spektakularnega dogodka. Vabljeni. Želela sem se upreti njihovim prosečim besedam, a sem dobila cmok v grlu. Prižgali smo svečko, za dobre želje. Sveča je crkavala, zdaj, zdaj bo ugasnila. Vedela sem, da jim ne manjka cvenka. Cvenkavanja niso bila problem. Vse okrog, v vsakem žepu je zmeraj nekaj cvenketalo … A nobene lastnine. To so bili oni. Brez doma – brezdomci.«

			Na pobudo Urbana in Emila so se odločili, da bodo organizirali/izvedli dolgo načrtovano modno revijo. Z ulic bodo pripeljali brezdomce, jih oblekli in potem bodo ti po reviji lahko te obleke obdržali. A to ni center za socialno delo, to je moda. To je humanitaren dogodek. Višje vrste. Že sam dogodek je selekcija med ciljno skupino. Je rešitev izbranim. In če rešim eno življenje življenja na ulici, je moj namen dosežen.

			Vse je bilo začrtano. Dobili so dovolj sredstev in dober glas za to velikodušno potezo. Čeprav jo je spremljal občutek, da želijo njeno bogato notranjost prikazati kot siromašno. Ne le prikazati siromašno, temveč jo osiromašiti. Ker ob teh ljudeh se je želela nasmehniti, a ni in ni našla nasmeha. Bolel jo je želodec, bruhala je. V stanju naravnega trpljenja lahko človek naredi dejanja, za katera ne bi vedel, kako in kaj. Kaj so storili oni, ne ve. Nihče ne odgovarja za to, da nimajo lastnine. Živijo v svojem svetu, kjer razumejo drugače sebe, svoje delovanje in vpliv okolja, vpliv sotrpinov, pa znancev in morda še koga od idolov, ki jih imajo. Pravo življenje, tiste skrite sanje, so izginile. Spomini so preteklost, sanje so prihodnost. Spomini so boleče nočne more. Spori, nesporazumi. Preveč blata in krvi, pesek v očeh. Oslepljen tako ali drugače, se pa vendarle nasmehne večkrat, ko pove, da nima sanj. Pričakovanja so zbledela, zaradi prepričanja, da nič ne more storiti za to. Kako tem ljudem približati življenje v družbi? Kdo jim predstavlja trenutke iz resničnega življenja? Kako brez lastnine živeti kvalitetno, človeka vredno življenje.

			»Če pomagam drugim, pomagam sebi.«



			Otilija sanja berača, ki je maneken njene ideje za mode za brezdomce. Ta je bil prepričan in je dobro vedel, da so vsi škodljivci v zemlji pocrkali in je bilo dovolj mraza. Kričal je na ves glas: »Zbudite se, ljudje, zdaj bomo obogateli brez cvenka, kar z vrtičkom. In potem bo v naslednjem letu znova vse zacvetelo in se bomo spomnili, spomladi, 8. marca, svojih staršev, babic in dedkov. Zdaj, ko vse to vem, lahko mirno zadremam na klopci.« In je res mirno spal, tako vesel, da je zima končana.

			Ta tepček, mevžo mevžasti. V tako kratkem času me je preletelo toliko različnih misli, da res ne vem, kdo je zdaj tepček, mevžo mevžasti. Sem jaz videti tako, je on videti tako?



			Vsi enakopravni, vsi drugačni. Bo modna pista naredila konec bede, prebudila katerega od posameznikov v drugačno jutro? Za en večer bodo vsi isti, vsi enakopravni. Kaj pa bo potem?



			Kako bodo mnogi začeli nov dan. Vedoč, da je nov dan, vsako jutro, nov začetek in nova možnost v življenju. Nekaj »opranih manekenov« si bodo domačini vzeli na dom in jih zaposlili za gospodinjska opravila. Postali bodo gospodinje, vrtnarji, spremljevalci in čistilci. Obstajali so še bolj problematični posamezniki, ki so bili deležni manj zaupanja. To so bili begunci. To ni vplivalo na razpon med bogatimi in revnimi. S tem dejanjem so si lahko ljudje uredili svoj status. Iz brezposelnega v zaposlenega. In poiskali rešitev za življenje. A v praksi se je izkazalo, da ti ljudje niso bili zmožni delati. Tako se je s tem »novodobnim sužnjelastništvom« razvijal nov odnos do nastale precej pereče ciljne skupine.

			Pogovarjali so se z izbranimi. Posamično. Neka ženska je le rinila naprej. In stopila v sobo. Medicinka je najprej nergala, da naj le počakajo, da še ni vse pripravljeno, nato pa vklopila vodo v grelniku. Ženska, ta silna, je takoj srknila še vroči čaj. Požirek po požirek, kar je izbuljila oči in ga izpljunila. »Kaj, to je skisano. To je pokvarjeno.« Izza hrbta je stopila čistilka.

			»Oprostite, prosim. Jaz sem kriva. V grelniku vode je čistilo. Nalila sem ga vanj, da počistim vodni kamen.« In se kislo nasmehnila. »Ravno sem mislila izliti in grelnik do konca počistiti.« Medicinka je še bolj nergala. Ženska pa je iz tega naredila cel cirkus. Zamerila je. Čeprav je takoj dobila nov čaj.

			V času, ko jih izbrana družina ni potrebovala, so živeli v centrih za brezdomce. In verjeli smo, kar so nam pravili ljudje. Marsikaj se je dogajalo. Saj družina in izbrana oseba nista govorili istega jezika. Vsaj polovico časa v mesecu je moral vsak delati in je dobil zasluženo plačilo. In zato so bili sodelujoči izbranci samo tisti, ki so res želeli spremeniti svoje življenje. In so bili sposobni komunicirati.



			Priprave so bile za to ciljno skupino drugačne. Pripravljali so jih za vstop v novo življenje. Najprej so jih nahranili. Potem jih je bolela glava. In težko jih je bilo poslušati. Edina je bila premlada za tako težke življenjske zgodbe. Želela si je le, da se vse čimprej konča. Stopila je naokrog in prinesla polno payback mil. Brezdomcem so omogočili plavanje v bazenu, tuš in vse, kar pač spada zraven k higieni. Na ulici Ljubljane so pobrali še zadnje brezdomce z ulice. Zdrave posameznike, željne spremembe. Vloga teh ljudi, ki bodo začasno prepeljani v zbirni center za brezdomce, bo čisto preprosta in lepa. Tam bodo preživeli nekaj dni. Potem bodo dobili lepe obleke. Malo jih bodo okrasili. Sprehodili se bodo po pisti in bodo prepeljani nazaj »domov«.

			Otilija je zagledala Veroniko in ji pomahala. »Ostale bodo pripeljali drugi kar z avtomobili,« je dejala Veronika. Ko se je ideja razširila, smo lahko prav izbirali. To so za Otilijo naredili drugi. December je bil pred vrati. V novembru je ves mesec Otilija organizirala in pripravljala vse za modno revijo. Dobrodelnost je bila na prvem mestu, kar je predlagal Emil. Ta bo tako dosegel svoje zadoščenje in se bo izkazal. Vedno je podaril v decembru. To se je naučil od svojega očeta. Otilija je bila vesela, da je pri izvedbi te revije pomagala Urbanova boljša polovica Veronika. Pomislila je, da bo zavihala nos, ker jo je mati Ivana odločno zavrnila. Ona pa je tisti čas zapolnila z drugimi dejavnostmi. In iskala termin za njih, da bo revija lahko ob polni luni. In je natančno upoštevala Urbanova navodila. In on je bil načitan, kdo bi si mislil: Althusser, Levin, Duncan, Passeron, Dreeben, vse jih je prebiral. Zato ni dovolil odstopanj. On že ve zakaj. No, in tako je tukaj bilo dovoljeno le virtualno okolje iz Land art Retreata.



			Edina Veronike ni dobro sprejela, ker ne mara Pariza, a to je bilo le v njeni glavi. Slučajno je slišala, kako sta se pogovarjali mama Ivana in Otilija. In potem ponavljala to, kar je izrekla po telefonu Otilija svoji mami, njeni babici. In to je bil čisti nesporazum, saj ni poznala ozadja pogovora. A kakor nam strokovnjaki lahko pojasnijo okultne sile in jezne bogove, tako je lahko pojasnila Urbanov izbruh ob njenem nerganju Edine le tako, da je ponudila čudežen napitek gospodu v lakiranih čevljih. Urban se je z jezo nakracal v zloščenih lakiranih čevljih. Vso pot do mesta je nekaj brundal, ker ni bilo vse po njegovem. In ker mu ni bilo všeč, da se mati Ivana in zdaj tudi Edina ne ujameta z njegovo partnerko. Ob vstopu v dvorano se je celo kislo nakremžil. Po reviji so spor zgladili. Izkazalo se je, da komunikacija, v katero nisi vključen kot aktiven sogovornik, prinaša le nesporazum. Zatorej je obveljalo: »Misli s svojo glavo.« Spoznavaj sam in si ustvarjaj svoje mnenje. Rasi preko svojih izkušenj.

			Na odru so bili ravno plesalci. Razporejeni so bili kot četa. Plesalke so bile na eni strani. Čakale so kot njihove ljubice. Čakale partnerja. Četvorka, četverodelno zavita. Potem so skupaj glasno zapeli. Nekateri so peli z njimi. Na tem dogodku so se vsi kar živahno in brezskrbno lahko pogovarjali. Žal je nekaj klasičnih gostov modnih revij odšlo. Ostali so tisti, ki so podpirali idejo. Dogodek ni bil tipična modna revija. In naletel je na odziv medijev, ne tistih modnih.

			*

			Ali so to res norčevanja iz življenja?

			Bedim vsakdan v noči, ki jih prebedim do jutra. Beketavanja ovčic odmevajo v daljavo, ko iščem zadnjo ob preštevanju.



			Ojej, nemogoča bivanja pri smetiščni kanti v lupini jajca. Roka glej, topla bratova.

			Uvodoma so predstavili najbolj znamenit par tega mesta, te ulice. Na oder sta prišla Madam na vozičku in njen spremljevalec. Vsi so zaploskali. Večina je poznala njuno zgodbo. Kako sta se srečala, zakaj sta se poročila.

			Madam pa ni bila invalidka. Prav nasprotno. V mestu je prav ta ulica vodila do njene hiše. Ona je že leta, odkar je bila upokojena, hodila po tej ulici zvečer domov. Dan je preživljala na drugi strani mesta, kjer je imela večino prijateljic. Zelo rada je delala, pisala in vodila mlajše kolegice. Če so ji le-te izkazovale vsaj malo spoštovanja, je naredila za njih več, kot so upale. Imela je veliko denarja. Kako ga je tako spretno obračala, niso vedele. Verjetno ji je pomagal njen pravnik. A o tem ni nikoli govorila. Nikoli se ni poročila, nekateri pravijo, da zaradi tega, ker bi potem premoženje bilo razdeljeno. Prebivalci mesta so vedeli, da ima veliko srce. Madam ni imela otrok. Opazila je, da je nekega dne prišel na ulico brenkat mladi fant. Ljudje so širili glas o njegovi življenjski zgodbi. Ta mladi fant naj bi bil mizogin, ki je ženske brez maske na obrazu zaničeval. Vsi so tako pravili, čeprav ga niso poznali. Ženske naj bi sovražil in naj jim nikoli ne bi bil naklonjen. Zaradi nasilja v družini je pristal na ulici. Ni in ni se mogel sporazumeti s svojo materjo. Zato je šel od doma na ulico. Vsako jutro ga je na njegovem mestu vogala ulice čakala flaška vodke. To je imel rad. Flaško. Razveselil se je, sedel, naštimal kitaro. Sedel, srknil in začel. Pel je pesmi, ki so bile že dolgo zlajnane in preigravane. Stairway to Heaven, Knock knock knockin‘ On Heaven‘s Door, Free Bird, Don`t Cry, Samba Pa Ti, Englishman In New York, Hotel California, Losing My Religion, Don‘t Worry Be Happy, Have You Ever Seen The Rain. Imel pa je tudi nekaj svojih.



			Napisal jih je za mater, za naravo in kar sproti si jih je izmišljeval. Čeprav je na koncu res raje odšel na ulico, kakor da bi živel z materjo, jo je pa imel rad. Bolje bo, da odidem, preden pridem tako daleč, da te okrivim. Nedolžno žensko, ki mi je podarila življenje. In se nikoli več ni vrnil.

			Fanta v njem ni bilo več. Zmeraj bolj se je mazal z ulico. Zmeraj bolj je bil v oklepu Don Kihota. Vsi znanci te ulice in domači ljudje, ki so tu živeli, so se pogovarjali o njem. Gospa Madam se je samo smejala. »Mizogin, ker se ni in ni mogel sporazumeti s svojo materjo. Smešno, pokazala vam bom, drage moje prijateljice, da je v tem možakarju toliko človeka, da se bo še vam zahotelo njegove družbe.« Proti večeru gre po ulici proti svoji hiši. V kotu na vogalu ulice brenka mladi brenkač. Vsak dopoldan in vse do poznega večera je brenkal. Brenkal na svojo kitaro in gledal v posodico z denarjem, kamor je pricingljal tu pa tam kak krajcar od mimoidočih. Cvenka mu ni manjkalo. Lastnine pa ni imel nobene. Njegov ključni problem je zdaj bil, da nima doma. Nima strehe nad glavo, svoje postelje, kuhinje in kopalnice. On je bil Don Kihot, turistična atrakcija. Za turiste, obiskovalce te ulice, tega mesta. Izzival jih je k poslušanju, k oboževanju in prosil za prispevke, tako je vsaj zvenel zven njegovega žalostnega melosa. Za vsak krajcar se je zahvalil in bolj veselo zaigral.

			Postajal je ponižen. Ni se znal prepirati. Neka moč in vsaj zdrav razum je potreben za normalen pogovor, nekaj tega pa tudi za prepir. S svojo pojavo jo prosil usmiljenje. S svojo žalostjo je prosil mir. Čeprav je to počel na prikrit način, izpod svoje kape je pogledoval. Kar se pravzaprav morda niti ni videlo. Ta njegov nasmeh, prikrit, kisel ali pač tako navaden. Ves je bil zatopljen, mnogo tega vsakdanjika si je domišljal. Bil je rdeč, kakor njegovo strastno srce. Rdeč, kakor kri, ki je silila na plano na prstnih blazinicah. Te so bile že tolikokrat zadebeljene in prenovljene, da ni vedel, kdaj bo koža počila. Včasih je imel občutek, da mu bo zgornji del prsta kar odpadel. Njegovo čutenje, njegovo čustvo je bilo nasilje nad strastnim srcem. Ni se imel rad. Ne sebe, ne svojega telesa.

			Zanj pozno, enkrat proti večeru, je prišla zmeraj ta bogata gospa, mu prisluhnila in mu spustila denar v posodico. Precej denarja, več kakor vsi obiskovalci, ki so si ga ogledovali po dnevu. Žvenketanje kovancev je bilo njegovo veselje. Ona mu je prinašala veselje, pardon, kovance. Ona je bila bela, kot sneg. Puder je poudarjal njeno čistost in lepoto. Voda, ki jo je imela v steklenici, pa nedolžno skrb zase in za druge. Opazila ga je, ni imela navade gledati ljudi na dnu ulice, na tleh. Čeprav je vedela o njih več kot včasih oni sami. Nekega večera, ko je zunaj postajalo mrzlo, ga je zvabila pod velik šotor za brezdomce, kjer je na toplem zaspal. A medtem ko je spal, so temu ubogemu brenkaču ukradli ves denar. Nič čudnega. Ta je bil res čuden, niti pogledal ni dodobra, kje je, že je spal. Vedela je, da ga greje flaška. Ni pa vedela, kdo mu nastavlja vsako jutro novo flaško na vogal. Brenkač je bil med sebi enakimi, med brezdomci. Zakaj bi naj storila zanj še kaj več, kot to, da mu je pokazala novo možnost? Takoj, ko se je zbudil, je v strahu gledal po posodici, v posodico in bil zelo žalosten. Zaman je iskal, denarja več ni našel. Hitro je stekel brenkat, da si bo zaslužil denar. Ves dan je žalostno brenkal NOVO pesem o tem, kako so mu ukradli denar. A pravzaprav ni nihče poslušal besedil. Melosi znanih pesmi so pritegnili občasno koga, da je zamomljal ali celo zapel refren z njim. Zlajnani The Beatles, Led Zeppelin in celo Lynyrd Skynyrd. Tega dne je še Boba Dylana zabrenkal.

			Mladi so imeli raje sodobno glasbo. Ni vedel, kako jim naj nagodi. A le en popoldan bi moral misliti in vaditi kaj sodobnega.



			Pomislil je, da nima pojma, nima not, nima nikogar, ki bi mu pomagal in je izgubil voljo do novega. Brenkal je stare zlajnane pesmi in se veselil krajcarjev. Pravzaprav ni bil dober glasbenik.

			Potem je zvečer spet prišla ista Madam, ta bogata, ponj in ga zvabila pod šotor. Pograbil je posodico, sprejel vabilo in odšel spat s posodico v roki in kitaro ob boku. Trdno je stiskal posodico in denar. Naivnež ubogi. »A moram res vse preskusiti na svoji koži, da se kaj naučim?« se je smilil sam sebi. To noč so mu ukradli kitaro, ker jo je pustil ležati ob sebi. A kitara ni bila njegovo bogastvo za eno noč, ali en dan. Brez nje ni zaslužka. To je zdaj dobro vedel. Ves dan je žalostno stal ob prazni posodici in besedičil, kako so ga okradli. In zvečer je prišla bogata gospa in mu velela, naj ji zabrenka. Nimam kitare! Okradli so me. Pa POJ, poj, brenkač. Brenkač ji je zapel in spet ga je zvabila pod šotor. Zaspal je, ves žalosten in utrujen. V vsej žalosti je zbolel in se močno prehladil. Ali je čustveno otopel prej, ali po tem, ker takšen, kot je bil, je bil podoben le pol-divjaku. O ti čutni glasbenik z ranjeno dušo.

			V kotu, na vogalu ulice, je stal zraven prazne posodice. Nihče se ni zmenil zanj in za njegovo žalost. Sam je bil. Čisto sam. Želel si je nove kitare, pa ni vedel, kako naj pride do nje. Ljudje so se ga bali. Kapo je snel, jih pogledal v oči in so zbežali. »Poglej ga, čutnega glasbenika z ranjeno dušo.« Zvečer je prišla Madam. Ni vedel, da je ostal brez dobrotnika, ki mu je vsako jutro nastavljal flaško vodke. Morda mu je bilo vseeno. Kar srkal je, kar je našel. In tako zelo se je skrival pred svetom, da se je skril tudi pred sabo. Zavest mu je rasla, da ga Madam zvečer poišče. Zanj je bila podoba, pojava boginje, dobrotnice, matere, sestre in prijateljice hkrati. Očeta brenkač nikoli ni srečal. Morda ga je, pa tega ni vedel. Stala je pred njim in ga gledala.



			Rekla mu je: »Zaigraj mi.« On pa: »Nimam kitare.«

			»Zapoj mi.« On pa: »Nimam glasu, ker sem tako prehlajen.«

			»Potem pa pleši, pleši, pleši.« On pa je zaplesal. In nasula je denarja v posodico. Zvabila ga je pod šotor, naj ne spi na ulici. To noč so prehlajenega brenkača, ki je k sebi stiskal posodico in žalostno spal, zbrcali berači. Zato, ker ni mogel odgovarjati, ko so ga nekaj spraševali. In ker je bil tako zelo sebično zaverovan vase, da ni niti malo mignil v svoj bran. Nič povedal, nič naredil. In to je huligane razjezilo. Tako se je brenkač komajda odvlekel do svojega kota na ulici. Imel je dvoje polomljenih reber. Dremal je.

			*

			Ha, ha, ha, se je odlegal smeh. On se je samo hahljal, zvijal v bolečino. Smeh je bil vse glasnejši. Če bi se hajdučil in ne momljal, ga ne bi tako hitro pobralo. Bi prej huligane odgnalo. In če huliganu ne bi bilo treba pobirati harač, ne bi iskal njegovega zaslužka. In ker ne more pozabiti harakirija svojega brata, zdaj življenja sploh ne ceni več. Huligane je to čisto pokopalo. Ta njegov brat se je baje raje ubil, kot da bi postal harambaš. Harangiral je in se boril za svoja prepričanja. A so ga vsi imeli bolj za hece kot zares. Vse to sploh ni res, zdaj je pomembno le to, da je ta postal vodja. Nekaj se jih je hihitalo, ker so mislili, da je šala. A on je hiperdimenzioniral v čezmerne razsežnosti človeškega razuma huliganov. Blodnje njegovega vodenja so bile kot hipnoterapija. Delovala je hipno. Hlipali so za močmi huliganov. Večglasno so z eno poudarjeno melodijo klicali svobodo. In medtem ko so huligani hrčali, je on hrepenel po koncu. Glasno je hrilil, smrčal. Budnega ga je držal le lasten hropot. Hrup je imel hudičev prizvok.



			Iz dremeža ga je prebudil krik. Bila je ona, bogata Madam. Prišla je zvečer in mu vsa prestrašena velela: »Zabrenkaj mi pesem.« On pa: »Nimam kitare, okradli so me.« »Poj.« On pa: »Ne morem peti, ker nimam glasu.« »Pleši.« On pa: »Ne morem plesati, ker imam polomljena rebra.«

			»Potem, potem pa prosi, brenkač, prosi za usmiljenje.« Brenkač jo je pogledal in prosil za usmiljenje. Bogata Madam ga je odpeljala k sebi domov. Tako zelo se ji je zasmilil. Naučila te bom prositi in moliti. Ti boš še nekega dne tudi komu pomagal. Morda nekaj postal, mu je dejala. In nikoli več mu ni bilo treba na vogal na ulico. Ker slepa ulica ni bila zanj, nobena ulica ni bila zanj. Končno je čutil srečo, kdo je ne bi. Pri vseh rečeh, ki so ga zdaj obkrožale. Kamor mu je seglo oko, je bilo postavljeno nekaj lepega. In vse je bilo tako prijetno prežeto v toplino ženskega doma. Boril se je z demonom. Lepota, ki ji je ubežal, milina, ki ga je odvračala od življenja. Požiral je sline, mednje so se pomešale solze. Absurdni demon, ta hudičev samouničevalni tir in idejno destruktivna miselnost. Mar bi se naj samouničil, mar bi naj tekel, od vsega, kar se mu ponuja. Morda je gospa začutila, kaj se mu dogaja in ga pustila zunaj pred hišo na terasi. Več kot terase si nisem zaslužil, dovolj imam. Ne grem naprej, ne smem. On je tu, moj demon. Ona pa se je nasmehnila, prej bi ga označila za mizantropa kot mizogina. A pustila ga je, saj še sam ni vedel. Izgubljal se je v svoji realnosti, nič kaj rožnati podobi. Dobro je vedela, da je njena terasa lepša, kakor je bila ulica, lepša kakor je šotor za brezdomce. Poklicala je prijateljico medicinko in svoje prijateljice povabila na čaj. Medicinka je prišla, uredila gospoda in spet odšla. Ni mogla verjeti, da je kdo tako nemaren do svojega telesa. To telo tukaj je zdaj urejeno in čisto, lepo in zdravo. Mislil je: »Oprala je moje grde, grobe, hrapave, ranjene gole roke.« Grinte so ji izgledale kot drobni črvi. Se je koža luščila, valila, dokler ni bila vsa odstranjena. Tako sram ga je bilo, da so roke šle v roko in spet so šle v roko, kakor da roka pere roko in te roke ni mogoče oprati. Roke so bile zdaj čisto drugačne. Kakor da je bila oprana umazanija, bolečina, tista nevidna nesnaga, pomešana z bolečino in kapljicami. Kapljicami krvi, znoja in morda celo urina. Želodec se mu je obrnil in izbruhal se je. Medicinka je vedela, kaj se mu dogaja. Brala je iz njegovega pogleda. Ko ga je umivala in mu čistila rane, je videla, kako mlad je pravzaprav in kako zelo nedolžno izgleda njegova koža, ko je čista. »Zdaj več ne sodiš v šotor za brezdomce.« To je bila le družbena poteza zveste občanke, ki še nikoli nikomur ni naredila nič slabega le do trenutka, ko ga ni odpeljala k sebi domov. »Dokler nisem imel nič in nisem postal nič, me je videla kot brezdomca. Potem pa je uvidela, da ne znam živeti na ulici. Da se ne znam postaviti zase. In sem se vdal v lastno usodo.«

			Na vogalu je naslednji dan sedel slepec s svojim psom. Brenkač je bil srečen, da ga je gospa vzela k sebi. Sprehajala sta se mimo, se spogledala, skomignil je z rameni. Na trenutek je pomislil, da bo madam velela, naj sede k slepcu. A ni. Sledil je njenim korakom. Stopila sta na drugo stran mesta, kjer je živela medicinka. Radovedni ljudje so pogledovali, kot da se ga spomnijo. A ni to Brenkač? Poglej ga, ni bil to njegov vogal. Daj, slepec, pojdi, to je njegov vogal. Madam se je nasmehnila in prijela Brenkača pod roko. Stopila sta. Urno in koraki so se ujemali. Nekateri radovedneži so gledali za njima. In tako je bilo ves teden. Potem pa so Brenkača pozabili. Prav na tem vogalu ga je od pobega od doma preskrbne matere vsak večer preizkušala usoda.

			»Zdaj se drživa pod rokami, kakor babica in dedek. Pa ni stara, ona ni stara, jaz izgledam starejše s svojim nagubanim obrazom. A, saj ona to ne ve, ker mi obraz zakriva brada. Iz ulice, potem šotora za begunce, sem bil povabljen na teraso, zraven velike hiške. Nisem videl, niti vedel, kje je ona ponoči. Kakor da nisem upal vprašati. Niti pokazati zanimanja zanjo.« Potem, ko mu je nekega jutra zrla v oči, je predlagala, da bi mu frizerka postrigla brado. Pogledovala je proti njegovemu obrazu, kakor da ga želi preučiti. Prazen želodec, prazna denarnica in strto srce so mu bili največja lekcija v življenju. On pa je bil že tako domišljavo lep. Domišljal si je svojo podobo. Uzrl jo je le v sliki stoječe vode v mlaki, morda vodnjaku, ki je bil na ulici. Iz njega je velikokrat pobiral cekine. Tega mu zdaj ni bilo več treba, ker mu je ponudila prostor, obleke, življenje. Govorila je in besedičila, on pa jo je poslušal in od sreče se mu je v glavi vrtelo in počasi je čutil, kako se mu iz glave kadi. Njen um, ki je narekoval njene besede v govor, je postajal zmeraj bolj hrupen. On je videl njo, kako se mu približuje s škarjami.

			»Čakaj, je ona frizerka, ali kako?« Odrezala bo brado in se zazrla v njegov obraz. Neprijetno mu je bilo. Zaprl je oči. Zaškrtale so škarje in škljoc. Dlake so popadale na jakno, na tla. Slišal je, kako polzijo po jakni. Odprl je oči in se zagledal. Zdrznil se je in oči so mu na pecljih kazale podobo samega sebe. Pol gole kože obraza je zijalo v sebe. Ona pa je bila tako zelo lepa. V ogledalu jo je zagledal zraven sebe, zraven svoje pozabljene podobe. »Nič se nisem spremenil,« je pomislil. »Tak sem, kot tistega dne, ko sem stopil na ulico.« Potem mu je iz ust lezel jezik, nenormalno dolg jezik. Tako skrivnostno je bilo pravkar razgaljeno bistveno spoznanje, da je bilo prav strašljivo. Njeno radovedno opazovanje njegovega obraza ga je splašilo. Videl je njo, njen čisti obraz, brezmadežen pogled. Drobne ustnice in dolge uhane v ušesih. Drobne ušesne mešice so jih komajda držale. Čudno, da se niso bolj nategnile. S pogledom ga je vprašala, o čem misli. In ta pogled, ta obraz, ta ženska je bila podoba, utelešenje čistega izobilja. Res ni vedel, ali je njegov jezik zdaj hudičev? Si to zdaj on sam domišlja? Zato se je brenkač v tem trenutku odločil, da bo pobegnil od nje.

			»Spet bom svoboden,« je vstal in stekel.

			Te njegove ponavljajoče misli so potlačile zanimivejše, sveže misli, ki so se skrivale v globini. Ta misel ga je ubijala in želel je, da bi lahko uvidel, kje je tista luč, ki mu sveti. Ni maral biti na poti nekomu drugemu. Najbolj svobodno se je počutil, ko je bil prepričan, da je na svoji poti. Kaj sledi, je pomišljal in tekel, kolikor so ga nesle noge.

			Izgubljen se je počutil in se je vrnil v slepo ulico. Ona je tekla za njim, kot da mu stoji na repu. Ne bo ga spustila, prijateljice bodo potem imele prav, da je odvisen od alkohola, sovražnik življenja in žensk. Sovražnik vsega lepega in zaviralec družbenega in osebnega napredka. Tako srečen je ugotovil, da je vogal prost. A ko se je sedel, je nekaj zelo počilo. Kar naenkrat je po ulici letelo steklo. Deževalo je steklo izložbenega okna. V trenutku je pozabil vse pred in po poku.

			Skoraj bi že zapel, klofotal se je po kolenih in izploskaval melodijo. Takrat pa je tudi do njega priletel kos stekla. Pogledal je, polovico brade je imel na obrazu, polovica pa je bila že odstranjena. Zato je bil čuden. Ko je dvignil pogled, je začutil neizmerno bolečino. Ona, stara upokojenka, mati božja, je ležala pred njegovimi nogami in krvavela. Skočil je pokonci. Čudak, so vzkliknili ljudje. Ona vsa krvava, leži na ulici. Z zdihljaji se bori, za preživetje. Vržena, kakor priletela po zraku, pred njegove noge. A sta potem tako hitro zamenjala vloge. Ljudje so poklicali rešilca. Jeli so pripovedovati. Nek motorist je gospo, ki je tekla, nekako zadel, da je nerodno padla in potem speljal direktno v izložbeno okno. Njo je vrglo brenkaču pred noge. Odložil je kitaro. Čutno jo je prijel za roko. Hočeš, da grem s tabo z rešilcem?

			Vsi so prebledeli, medicinka je pritekla in ga odrinila. »Nič dobrega nisi naredil v svojem življenju, Glej, da se spokaš.« Madam je z roko segla proti njemu. »Brenkač, Brenkač, pomagaj mi. Reši me.« Stekel je za rešilcem. V ušesih mu je zvenel njen glas, kako ga kliče. »Brenkač, Brenkač, reši me.« V bolnišnici je sedel v čakalnici, zdravniki in osebje so ga ignorirali. Medicinka je dobila dovoljenje, da jo vzame v domačo oskrbo. Vsi trije so stopili domov v njeno hišo.

			Madam je namignila Brenkaču, naj gre na teraso. Medicinki je povedala, naj ga nauči, kako mora skrbeti za njo. Saj nikogar nima. Saj nima nikjer doma in ona vidi njegovo ranjeno dušo. Medicinka je pomislila, da je dobila tablete in se ji blede. A vedela je, da se ji ne sme upreti. Do sedaj še nobene njene želje prijateljice niso zavrnile. In je poklicala vse tiste ženske prijateljice, ki so redno hodile k njej na čaj. Čudno so pogledovale po Brenkaču na terasi. A gospa je vztrajala. In tako so se dogovorile, da bodo medicinka in še ena ves čas ob njej. Dokler si ne opomore. Brenkaču nobena ni zaupala, a Madam se je takrat odločila, da se bo z njim poročila. Glej, nekatere ptice se pri selitvah ravnajo po zvezdah. Sama se nisem nikoli selila. Verjemi mi, da ti bo lažje. Odloči se sam.

			Po noči je gospa klicala Brenkača. Ta jo je tolažil ob bolečinah. Premagala jih je. On ni imel spanca, ker ni več pil. In tako je z njo začel novo poglavje življenja. Ta dogodek ju je zbližal. Tako, da ji je ves čas bil na razpolago, je pral svojo krivdo za nesrečni dogodek. Mineval je čas in Madam je porabila pol leta za okrevanje. Potem je vstala in bila samostojna na svojem vozičku. Zdaj so že vsi vedeli, da bo na vozičku do konca svojega življenja. Brenkač jo je sprehajal po ulici v vozičku.



			Ljudje so pogledovali za njima. Usoda ju je združila. Poglej, kako dober je ta mož. Vsaka ženska bi imela takšnega. Ljubečega, z ranljivo glasbeno dušo in čutno noto. Pozornega in milega. Le slepec je siknil, da je morala ženska skorajda umreti, da je uvidel, da je lahko ljubeč. »Pezde eno, temu je res sekira padla v med. Nikoli ne bi cenil življenja, niti lastne matere. Kri, kri mu je odprla oči. Ne tista, ki je kapljala iz njegovih udov. Tista, ki je pritekla namesto zvoka cekinčkov, namesto veselja, ki ga je vedno prinašala k njemu.« Na neki način je imel prav. Od takrat se mu je življenje spremenilo. In če se je ona odločila, da za vedno potrebuje pomoč, je to naredila zato, da si zdaj dnevno izmenjujeta veselje.

			Ideja je bila označena za zgledno. Pod revijo se je podpisala Edina. Sodelovali so Otilija, Monika in ob koncu so le vse priznale, da brez Urbanove ljubice Veronike ne bi zmogle. Ona je poznala prave ljudi, uredila je večino dogovorov. In je z nasmehom sprejemala goste. Predvsem tiste iz prve vrste. Pomembne, ki so dogodek finančno podprli.

			Vsak izbrani brezdomec je med povabljenimi sodelujočimi na modni reviji naredil vtis. Vsak je dobil svojo vlogo. Svojo obleko, ki si jo je lahko izbral v velikem skladišču. In to, da si izbere, se preobleče in ta oblačila na sebi obdrži, je pravo darilo za ta hladen praznični decembrski čas. Ta modna revija ni bila lepa. Ker so to bile obleke ulice. To je bila kolekcija narejena za to priložnost. In zato je bilo prisotnih nekaj sponzorjev in organizatorjev. Zato so se izbrani sprehodili po pisti in se zbranim posebnim gostom pokazali.





DECEMBER


			December je tu. Modne revije tega leta so za nami. Vse te bleščave sobane. Bleščevanja, ki mnogim odprejo nov pogled, saj se klasičen zaslepi z idejo dogodka. Veronika je imela prav o vplivu virtualnih iluzij. To je stanje čistega trenutka prestopa. Ker so to svetovi, ki jih drugi ne vidijo. Ustvarjeni so za priložnost in nikogar ne vežejo k večnosti. Z Edino sta našli skupno točko v knjigah. Številne situacije so rešile avtobiografije. Toliko zanimivih zgodb in vsestranska razgledanost. Povezovanje, primerjanje in vrednotenje. Umeščanje in raziskovanje svetovnih razsežnosti. Tako sta se vzljubili in prvotnih dvomov v uspešne ženske odnose ni bilo več. »Vse naokrog se bliska, tebi je prijetno in lepo, meni tudi. Ti misliš v italijanskem, jaz pa slovenskem jeziku. Pogledam te in se nasmehnem. Ker nama je všeč ista knjiga, ki jo je avtor pisal v svojem jeziku. Imam že takšne izkušnje in vem, kako se tem stvarem streže. Zaprem oči, in vidim iskrice. To za to, ker smo se izdrli in se odločili, da prepir ni primeren način komunikacije za ustvarjalnost. In ker je Pariz le Pariz.«

			Ni pričakovala takšnega neodziva nekaterih sodelujočih. Nekateri so celo želeli obnoviti staro, kot da naj bi se zdaj vrnila iz sodobne moderne v neoklasicizem, to ji ni bilo sprejemljivo. Pa tudi neomadeževana pri vsem svojem početju ni bila. Nekajkrat so Otilijo užalili, kot da ne bi vedeli, da je ona Madam E. Bila je ponosna na svoj, na njihov super načrt. Za neopravičeno je štela tistim, ki so morali delati za nazaj. »Neopravičevanja mi niso po godu, a opravičevanja s strani krivcev ni bilo. Zato prosim, da Veronika uredi tako, da ljudi z moje črne liste izbriše iz stalno sodelujočih. Vpiše jih naj med nezaželjene. Za hiter uspeh je potrebno zažmiriti na eno oko.« Nepapirna pogodba z nekaterimi prijatelji se je tako zaključila. Otilijina odločitev je bila nepopustljivo dokončna.

			»Včasih se mi zdi, da je december za planiranje, kakor bi pridelovalci hrane pognojili isto njivo in posejali s semenom, ki pa je le malce izboljšano od prejšnjega leta. Zato se že veselim planiranja, ker je že pol dela opravljenega. Toliko odziva je bilo, da so nam ljudje praktično začrtali pot naprej. Skupaj smo začrtali pot naprej. Dobrodošli vsi, ki greste naprej z nami. In ste se izkazali, si zaslužili ta lep praznični december. Se ti ne zdi, da je december preprosto ves čas štetje glasovnic naglasovanih ljudskih ocen. Vse to naglašuje prihod rezultatov, ki so prikazani skozi letne analize. Mediji morda prikažejo te rezultate, da bi nagodili svojim uporabnikom. In vsak golta svoje dobre in slabe rezultate, dokler se ne nagolta z zadovoljstvom.«

			Drugo poglavje so množice ljudi v trgovinah. V tistih s tekočimi stopnicami. V tistih, kjer je zgoraj knjigarna, glasbena trgovina in dobra čokoladnica. Izza ovinka pa kinematograf in velika restavracija. Nagrabljene stvari v vozičkih vedo, da jih času ne bo uspelo nagristi, ker decembra vse hitro poide. Nagubano čelo mnogih daje misliti, da časi niso tako rožnati. Misli pa begajo ljudi k temu, da bi nahrulili sami sebe in cel voziček hrane kar podarili v humanitarne namene, kar seveda mladi pridni podjetnik zmeraj naredi. Akcije praznih vozičkov, postavljenih ob straneh, v pritličju, ob izhodu iz trgovine, so bile zmeraj podprte z zelo humanimi gesli.

			A najde se še kdo drug, ki skrbi za to, da v najetih prostorih december naredi lep za vse ljudi. Ne glede na raso, spol, pripadnost, poznanstvo. Vesela je, da ga pozna, in vesela je, da ima svojo družino. Najprijetneje je v družinskem krogu, na toplem, na kavču pri sebi. S seboj je najbolj srčno in najbolj tankočutno. Najverjetneje je prav zato mnogim doma najzabavnejše. In je to edini čas leta, ko so vsi skupaj. Čas razmisleka in družinskega druženja. Obdobje, v katerem se sadijo semena za naslednje leto. Semena občutij, ljubezni. Obdobje, v katerem je možnost izražanja čustev, občutkov za svoje bližnje, ponujena na pladnju.

			Poljubila je Emila in se veselila. Ker je spet zmagala, si je brezskrbno krtačila svoje lase, dokler ni bila že čisto nakrtačena. Nališpana in nalepotičena ga je hitro omamila, verjetno kar s parfumom: »Ah, moj Emil. Moj najbližji prijatelj, ki je najbolj oddaljen od mene.« Ker je že dolgo ni videl, je le pozabil Ameriko in jo našel tu v njenem naročju.



			Hu, hu. Čas je bil za intimno zadovoljitev. Zgodilo se je, ko sta ležala drug ob drugem. Pritegnil jo je, prebudil z nežnim dotikom. Počasi se je z glavo približal njenemu obrazu. Z roko je odstranil njene lase in nežno grizljal njeno ušesno mečico. Za tren je premaknila glavo, kakor da se je stresla, ker jo nekaj žgečka. On pa se je nasmehnil. Odprla je oči in se zazrla v njegove oči. Presenečenje. Ti si moja prva misel. Ko te gledam, ko še spiš, se sprašujem le, ali bi te zlizal ali kar zgrizel. Zdrsnila je vase in preplavili so jo mravljinci. Zatrepetala je po vsem telesu. Stresla jo je ljubezen. On pa, ki je čutil in vedel za srečno doživljanje trenutkov, je povišal mero občutkov, saj jo je začel lizati po ušesu. Z jezikom je obšel vsak kotiček njenega ušesa.

			Potem je spet grizljal in grizljal njeno ušesno mečico. Predano se je posvetil njeni ušesni mečici. Brezbesedno je šepetal ljubezen. Občutki so jo prekrivali s tanko odejo prave ljubezni. Vse dokler je ni preplavila armada mravljinčarjev in se ni mogla več upirati. Resnično je deloval, kot da v tem trenutku ni na svetu ničesar več. Samo njeno telo.

			Z rokami je segel po njenem obrazu in obraz pridržal v roki. Roko je položil na njeno lice. Stisnil jo je, da so lica izginila kot baloni, iz katerih je izpuhtel zrak. Gledala ga je, ni trenila z očmi. Velike oči pričakovanja je imela. Bila je lepo presenečena, ko jo je zadovoljeval. Ustnice so se našobile in zahrepenela je po poljubu. In jo je poljubil. Palec ji je potisnil v uho in nežno sta se poljubljala. Najprej je doživela ušesni orgazem. In iz nežnega cmočkanja in poljubljanja se je razvnelo strastno poljubljanje. Ni se mogel več upreti. Z roko je segel po njenem zgornjem delu telesa. Stisnil jo je pod pazduho. Potem jo je božal, kakor da šteje rebra. Stiskal jo je, da je v sebi ječala od ugodja. V navalu poželenja se je privila k njemu. Segel je z roko pod njene hlače in jo začel božati še tam, kjer je najbolj občutljiva. Predla si je in se mu popolnoma predala. V trenutkih njegovih dotikov je morala le dihati. Dihaj, izdihaj. Poljubil jo je tako močno, da se je popolnoma prebudila. In ko ji je začelo prihajati, je bil tesno privit in njegova roka je objemala lice. Grizljala ga je za prste. Takrat jo je poljubljal povsod, čisto povsod. To je bilo tisto, kar je pogrešala. Orgazem. Prepričal jo je, da njegova ljubezen ni lažna.



			Potem sta se odpravila v akcijo. Z iskrivimi očmi zaupanja je pustila, da oddirja na pošto. Še pred tem mu je v roke potisnila vrečko nabarvanih novoletnih čestitk. »Za navdih sem uporabila iskrice najinega življenja.« mu je dejala. Na obrazu je imela nasmeh matere Ivane, ki ji je dejala: »Angažiraj se Otilija in preživi čas ob artovanju.« Ta je nekaj časa rada barvala in se zanimala za umetnost.

			»Lepo pozdravi Saro. V čarovniški krogli sem videla, da je zdaj res bolj zadovoljna. Od babic se je veliko naučila. Zdaj ve, da ima vsaka stara gospa eno staro pojočo skrinjico, da je v njej skrit duh njene pokojne matere. VE, da ponoči, ko spimo, smrt hodi okrog in reže glave. Ve, da je noč dan in dan noč. In zato kdaj kdo namesto Lahko noč reče Dober dan. In ve, da je življenje pot s čakanjem. In ve tudi to, da do sedaj ni še nihče preživel. Predvsem pa se dobro zaveda, da v življenju ni nikoli za nič prepozno.«

			Emil je zimo imel raje kot zgodbe o babicah. Teh so se naposlušali vsi pred, po in med modno revijo zanje. Pazljivo je stopil po stopnicah, ker je že bila nabrizgana tanka ledena brozga. Skozi nabuhel obraz, skrit pod šalom, je gledal po stopnicah. Pomislil je, da je to pravzaprav čar decembra. To izstopanje v mraz. Ne pa mrzlično doživljanje potreb po jelkovanjih, obdarovanjih in nakupovanjih. Potreb po okraševanjih in praznovanjih.

			Za Urbanovo družino je bilo znano, da so se radi bogato obdarjali. Emil je bil edinček. Živel je med ljudmi, v velikem stanovanjskem naselju. Ne ve, zakaj se je najraje na igrišču igral sam. Morda zato, da si je lahko domišljal svoje življenjske sanje. Z njim se je v otroštvu ukvarjal učitelj karateja in tisti tradicionalno naravnani učitelj boksa. Življenje je bilo hladno, dokler ni vanj vstopila Otilija. Aktivno se je vključila v njegovo življenje.

			Pošta je bila odprta, na njegovo presenečenje ni bilo polno ljudi. Ker so ljudem pošiljali sporočila preko socialnih omrežij. Nostalgične potrebe po tem, da realno obstaja nekaj, kar držiš v roki. Se zasveti, diši in je mogoče približati očesu. Te nostalgične potrebe so bile le skomine. Tam je stala babica in na tla ji je padla denarnica. Za njo je čakal s kupom pisemskih ovojnic mladenič. Sklonil se je. Starka mu je stopila na prste.

			»Poglej ga, mulca, krade.« A on ni bil ravno mulc. Tiho je bil, kakor da ne najde pravih besed. Tudi Emil je brez besed oddal čestitke. A potem je le pripomnil. »Nočem se vmešavati, a meni izgleda, da je ta mladi mož imel dober namen. Hotel si pomagati. In kaj si dobil v zameno?«

			Sara, ki je na drugi strani vse točno videla, je vstala in okarala babico. »Kako to, babica, da ste pomislila na najslabše. December je. Mesec prijaznosti, obdarovanja, silvestrovanja in razveseljevanja. Babica, veste, to je demenca.«

			Emil, ki je vse to poslušal, se je nasmehnil. »Ja, mladi mož, lepo je, da spoštuješ starejše. A starost je žalost. In zapomni si, da leta prinesejo bolne možgančke. Da ne boš dobil po glavi s palico, raje sprašuj. Ogovori ljudi, preden kadarkoli karkoli storiš zanje. Kako pa veš, da hočejo, da jim pomagaš. To je bilo morda tradicionalno res tako. Mudi se mi.«

			»Joj, Emil, prosim, lepo pozdravi Otilijo. Kako dolgo pa boste še v Ljubljani?« Sara se je zavedala, da Emil ve, o kateri gospe je govorila. In zmeraj ji je bilo nerodno pred Emilom. Čeprav je bil samo normalen moški.

			December. Ko je lepo, čarobno. Ko se vrtinči v zraku. Vrtinčijo se v zraku ljudje. Vrtinčijo se v zraku papirji. V pisarni je tornado. Hu, hu, Duhec, stoj, da pogledava v stekleno kroglo. Kdo bo koga in zakaj. O, o, o, o. Tornado, o, o, o. Letijo pisala, letijo mape, letijo darila, letijo ključi. O, o, o tornado. Tornado, o, o, o. Letijo čipi. Čipi, i, i, i. Ojoj. Ravno ta popoldan je v našo pisarno skozi zaprto okno vstopil tornado. In zdaj moram rešiti čipe, vizije in papirje. Zložiti papirje v mape. Čipe v škatlice. Vizije ujeti in jih zapisati. Dnevnike skriti in delovati, kakor se to pričakuje. Tornado, o, o, o. V pisarni je tornado. Duhec, stoj. Hu, hu. Steklena krogla, zrem vate. Povej mi, kaj naj zdaj naredim.

			Emil in Otilija sta vedno svoje srečanje začela s poslovnim delom. Oba sta vložila vsega sebe v uspeh. Zato je Otilija vedela, da mu bo pomagala v pisarni. Takoj ji je povedal, da je srečal na pošti Saro. Pošta in antikvariat nista bila niti približek muzeju, ali morda kulturni instituciji. Pomislila je, da morda ni uresničila svojih sanj, ker je pozabila nase po prvih arheoloških izkopavanjih. Pozabila je svoje sanje, ko sta sanjala skupaj s fantom. Kolikor je Otilija bila na tekočem, je bila z njim še vedno in sta bila navaden par. Brez izstopajočih izgredov, brez posebnih težav. Preprosta in navadna sta se imela pač rada.

			Mogoče je tudi zdaj še kdo moral dokončati nedokončane zadeve, v novem letu. Nikjer ni bilo določeno, da bi jih moral dokončati do zaključka leta. Zato je zdaj čas, da pridobite na notranji moči.

			Seveda je pridni podjetnik pričel uvodni pozdrav takole: »Za veliko nedoslednost štejem tistim, ki pustijo zadeve nedotaknjene, brez zunanje iniciative.« Jaz pa: »Kakor da nam kdo ukaže, naj se urejamo. To brez negodovanja počnemo, samo zaradi sebe.« Ali morda zato, da moški pogledujejo za vami in potem se zaletavajo v semafore in zavijajo na napačne ulice. Torej zavajanje na ulici, na cesti, v mestu in v pisarni se izvaja nad nami dnevno.



			Videti je, da smo s super planom nepotopni. Nepoučeni so se že potopili, ker so se premalo učili. Morda so se potopili, ker so ostali nepovezani in zato nepoznavni. Nepregledno so zrli v prihodnost, kot da je prihodnost za njih nekaj nepredstavljivega, tako nepregledno so zrli vanjo. A nepremagljivo stopati naprej je pomenilo ostati nepremagan. Nepremišljeno pa zagotovo vodi nekam, a res ne bi vedel kam. In ta pot me sploh ne mika. Zato so nekateri ostali neprepoznavni. Zavrteli so se v vrtinec razmer in potonili. Sočustvujem z njimi, verjamem, da vi tudi.

			Čeprav so koraki neprepoznavno majhni, morajo voditi le po poti naprej. Strmeti za dolgoročne cilje in včasih stopiti v nov dan neprespan. Ne prespati, temveč neprestano paziti na mnogo dejstev in dejavnikov, ki vplivajo na tvoje dejavnosti, korake in nate. In ne prestopiti neprestopna dejstva in ovire, temveč jih pretehtati, da ne pridejo za tabo. Nepreštete napake ostajajo kot nekaj, kar bi lahko bila šola življenja, bogata izkušnja in korak k rasti v mojstra. Nepretrgoma se truditi za cilje, delati za lepše življenje. Nepreudaren postaneš v trenutku, ko nepričakovano odkriješ namesto bogastva izkušenj kopico napak, iz katerih si se pozabil nekaj naučiti. Razumete?

			Monika, morda je res neprivlačno razglabljati o napakah, morda ostaneš ob tem neprizadeta. A videti je, kot da si nisi prizadevala popraviti napake. Nepriznano napako pa potem nosijo vsi in zaradi nepriznavanja sledi nerazcvet prizadevanja. In tako velikokrat nerazkrito potonejo prizadevanja, nerazlikujoč med tistimi, ki so si iskreno prizadevali, in med tistimi, ki si niso priznali. In ta nerazločevanja so nerazložljiva za mojstre. Ne vem, kako zdaj vsak pri sebi vidi in čuti ta razpoznana nerazpoznavanja v tej decembrski evalvaciji.



			In kako to, da nimaš v sebi volje in moči za tisto še tako potrebno spremembo, ki bi te prestavila na svojo pot. Otilija bo skrbela za tvojo prihodnost in sama si tudi blizu mojstrice, mojstrica pa nisi. Otilija je res čutila veliko vrednost za svoje opravljano delo. Vesolje jo je podpiralo. V letih je nadzidala svoje plane v življenju. Nasmehnila se je v sebi.

			Zamišljena je Otilija segala po Emilovih mapah, drugi za drugo. V pisarni je videla reklamni prospekt Stefana Boerija. To je bil začetek novega poglavja. Stefano Boeri je bil umetnik, ki je zasadil več hišnih poslopij v gozd. Gozdna hiša. Tako zelo lepo pravljično. Bolj kot beli grad. Bolj naravno in predvsem bolj zemeljsko. Pokazala mu je vizije s spleta, pravo kopico filmov in dokumentarnih predstavitev dobrobiti takšnega življenja.

			»Všeč mi je ta ideja, uporabila jo bom. To si želim, to si želim, to mi moraš omogočiti.«

			»Vse, vse zate, Otilija.«

			Emil sicer ni verjel, da bo zaradi tega arhitekta hiša posta la mednarodni eksperiment. Hodniki in zunanji deli med teraso in okni so postali dom za drevesa. Kjer se je ujemalo z videnjem arhitekta, da se lahko zasadi zelenje, se je zelenje zasadilo. Hiša je postala pravi mini gozd. Res lično. Res veliko presenečenje za Emila, ki je po planu prihajajoče leto res večinoma prebival v Ameriki. Otilija je kraljevala z vrtnarjem in z otroki, ki so imeli svojo varuško, vzgojiteljico, mentorico. Uspelo ji je, da se je Monika preselila k njim v hišo. Uspešno je izvajala projekt za projektom. In te projekte so snovali zmeraj v decembru. Hiša je bila eden od njih. In ker je njen pes ni očuval pred nasilnim obiskovalcem, je moral od hiše. Čuval jo je, a je ni branil. Moški je vstopil pod pretvezo, da bi si ogledal hišo in se spravil nad njo. In po tem, kar ni imela več volje in ne želje, da bi ga hranila s temi plesnivimi pasjimi piškotki, ga cartala in skrbela zanj. »Pustil si, da so me napadli. Zdaj pa bom jaz mirne duše pustila, da te odpeljejo v zavetišče.« Spoznanje ji je narekovalo, da se ga hoče znebiti. In se ga je. Nekateri so namigovali, da ga je dala v zavetišče, da bo lahko mirno odpotovala v Pariz.

			Pa ti, a ti zmeraj razumeš svoj lastni um? Ali kar naenkrat ugotoviš, da se voziš v slepi ulici. Ugibaš, če je tvoj prijatelj zblaznel in ob tem noriš. Zaradi drugih se ne splača znoreti. To je le izgovor za svoj poraz. To je brezumno početje. Bodi ti, ti.





MESTO


			Nakipela je jeza v Moniki, ki ni natanko vedela, kaj prijatelji naklepajo. Zadnja leta so bili tržniki njeni sodelavci. Ker je z glavo skozi zid silila na svojo pot, je izgubila njihovo podporo. Po tem, ko je prešla na humano pomoč in razvijala potrebo po pomóči pomočí potrebnim, so jo poslali med babice in otroke.

			Ni naključje, da so izbirali med morskimi in mestnimi dogodivščinami. Ja, nekaj dni v decembru, a tisti praznični, tisti so zasedeni. Ana, Tomaž, kapitana Mirko in Tim so se dobili že na Primorskem. Tima je veselilo, da je kapitan Mirko na ladji s svojo ženo. Še na zadnji vožnji ju razdalje niso motile. Prvo je bilo rečeno, da se bodo vsi srečali najprej na Primorskem. Če ne bi bilo toliko prepirov in bi se v miru razšli, bi tam srečanje večkrat ponovili. Otilija in Emil sta zaradi dogodkov tam in starih, zdaj že pozabljenih zamer med Ivano in Ano, bila previdna. Emil je vedel, da je Otilijo motilo samo to dejstvo, da na Primorskem niso imeli pisarne. In so sestankovali kar pri njiju doma. To pa ni bil edini razlog za odhod v Ljubljano.



			Hu, hu, pride Duhec in pelje vlakec. Skozi gozd vozi vlak, ču, ču. Sanje so naplavljene na papir, poglej, na pismu so. Naplavile so se na papir, so se smejali prijatelji Otilije in njene družine. Ha, ha, hu, hu.

			Potem pa so vlak napolnili z vreščečimi dojenčki. Te so čuvali možje v pelerinah in pončih. Glave so bile, tiste iste glave. Kot zmeraj. Torej glave šepetalcev k uspehu. A so to nažigosani obrazi, tisti obrazi mnogih, ki so ostali sami. Čisto sami? Nažrli so se dobrot, nažvižgali svojih najljubših melodij. In izgubili um, zdrav razum. Da bi jim pomagal prepoznavati objekte tridimenzionalnih oblik. Meglena slika sili k izostritvi. A glej, ta, ta je napisal napljavljen papir. Hotel je biti sam s svojim pismom. A je bilo žal neberljivo. Nebesedno sem čutila in videla, kako bi naj bilo videti neblagoslovanje.

			Čas se mi je zaustavil ob njem. Kot da vse brezčutno stoji. Pomislila sem, da morda stoji, da ne bi sočustvovali z njim. Ne, stoji, da bi sočustvoval z nami.

			Duhec, hu, hu, nore sanje.



			Otilija se je v mestu dogovorila še za pogovor z Alešem. Sin njenega prvega moža, ki je tako nesrečno umrl, je prišel sam. Prijatelji, ki jih je spraševala o njem, so bili redkobesedni. Zato ga je želela pogledati v oči. Bil je bledoličen. Žalosten je pristopical v veliki jakni s kapuco. Otilija mu je podarila darilne kupone. Teh je imela zmeraj dovolj za vse. In ker je vztrajala pri tem, da ji pove, kaj je narobe, ji je povedal.

			»Otilija, veš, ti si moja redka prijateljica. Rad te imam, ker te je moj oče imel rad. Velie, moje nesrečne matere, ne maram. Moja mati je namreč v psihiatrični bolnišnici. Ona je znorela. Večkrat je norela. Najprej si je pulila lase. Močno se je vlekla. In potem se je pokala po obrazu. Z desne si je sama primazala klofuto, potem z leve. Potem pa je obe dlani počasi, potem pa vedno hitreje polagala na lica. In se tepla, se kaznovala. Kaznovala se je za svoje prekletstvo. Zaprli so jo in ji dali močna pomirjevala.

			Ko se je zbudila, se je izpraskala do krvi. In ker se ni nehala praskati, je dobila po telesu kup krast, zato so jo nekaj časa celo zvezali in prestavili na zaprti oddelek. Zdaj pa zaradi pomirjeval besediči neumnosti. In kar mi je najhuje, je to, da se noče obleči. In gola sedi na stolu. Kakor da ne prenese ničesar na svoji koži. Pravijo, da so to živci. A zato ne more nazaj v normalni oddelek. Odpor do nje, do mojih staršev, konkretno do moje mame, je velik. Tudi zato se ne morem soočiti s strahom pred odraščanjem, tudi za to bi lahko nosila krivdo. Če ji bodo sodili.

			Center za socialno delo mi je omogočil samostojno življenje. S polnoletnostjo bo izgubila pravice do mene. Dobrota in plemenitost bo premagala hudobijo in njeno zlobo. Saj ni bila nikoli sposobna skrbeti zame. Tudi to dejstvo, da se z ženskami ne razumem, pripisujem njej. S prijateljem živim. In sva se zbližala. Prijazen je, mislim, da me ima rad. Tudi če bi mojo mamo spustili, bi morda morala celo v arest. Težko bi me učila, kako poiskati smisel življenja. Kakšen odnos do ljudi naj imam in kako naj vrednotim svet. Prav tako mi samostojnega obstoja ne mora ponuditi, niti me ne zna podpirati v mojem dosedanjem življenju.

			To je vedel moj oče, on me je naučil dela. In ker lahko delam, lahko živim.«

			Otilija je to zadnje poglavje dobro poznala. Zdaj se ji je zasmilil.

			Ponudila mu je, da se pridruži Timu na ladji, katere kapitan je Tim bil. Vedela je, da ga je Luka vzgojil v pridnega delavca. Leta sta delala skupaj. In bila uspešen delovni tim. Aleš je bil krepak, močnejše postave in je imel kar lep trebuh. Kakor da je ves stres pojedel. In zdaj nosi to v sebi. Ampak bil je dober po srcu. Ni imel težav s prijatelji. Otilija še ni slišala, da bi se kdo pritoževal nad njim. Kogar je vprašala, ni povedal nič proti njemu. Nič posebnega, tak povprečnež. Morda malo preveč ponižen.



			Vedela pa je tudi nekaj, kar mu ni povedala. Velia bi želela pobegniti od svojega življenja, ne glede na to, kje, kako bi živela. Zmeraj je želela nekaj drugega. Tako je tudi ob vstopu v institucijo planirala samo svoj pobeg. In imela je dovolj moči, da je enkrat ušla. Čakala je, da bo v zavodu praznovanje, ko je bilo vse bolj odprto. Tako nemočno je izgledala, da za njo ni bilo posebnih ukrepov. Nebogljena in uboga, a čarovnica s posebnimi močmi. Taka je stekla na ulico. To je bilo nekega večera, ki se je prevesil v usodno temno noč. Skuštrana, zadrogirana z zdravili. Na ulici ni našla žive duše, ki bi ji pomagala. V preteklosti je vedela iskati Otilijo, ali trkati na vratih prijateljev. A novih prijateljev ni imela, Otilija pa je bila v Milanu. Vrtinec zbeganih misli jo je vrtel po ulici. Tako neumno, da je pristala v rokah nekega pijanega idiota. Ta si jo je pošteno privoščil. Kakor po neumnosti mu je padla v naročje, zmešana, komajda prištevna ženska in ga prosila, naj ji pomaga. Zvlekel jo je za vogal, da jo bo malo umiril.

			Zjutraj so v zavodu hitro ugotovili, da je ni. Drugo jutro so jo našli na tleh, vso razgaljeno. Ležala je v lastni bruhanci. In ni se imela želje več prebuditi. Zato je trajalo več kot teden dni, da so jo spravili nazaj k življenju. Zato, zato je zdaj na zaprtem oddelku. Ampak tega ti pa ne bom povedala. In poskrbela sem, da tega ne boš nikoli izvedel. Ker ona je bila moja prijateljica.

			Ko je to tako razmišljala, je dobila solzne oči. Gledala ga je s solznimi očmi in dejala: »Ja, prav bo, da greš na ladjo. Tako boš lahko zaživel.«

			Za trenutke so se prijatelji zbali, da bo Emil slabe volje, ker so zaradi nje v mestu naredili precejšen ovinek. Vesela je bila, da si je tako zelo namislila to popolno ujemanje. Vse prijatelje je tudi prepričala, da jim bo mesto in seveda decembrsko nakupovanje v večji užitek in korist. Tam so se zmeraj kaj skregali. Ker tam ni bilo pisarne, se je poslovno in osebno tako mešalo, da je slej ko prej nekdo izgubil živce. Tržniki so bili poslušni in so Otilijo zmeraj sprejemali kot ženo svojega šefa. Lepo so se obnašali in ji skušali nagoditi na vse načine. Napletali so, da bodo v mestu našli svojo zabavo. Eni v nakupovalnem centru, drugi v športnem središču z drsališčem. Sreča, da je vse to na kupu, kjer se izgubimo v množico. Tudi to ima svoj čar. Veselila se je tudi nakupovanja, zaslužila si ga je. Nalahno je odprla vrata, ko so prispeli. Vse dni je mimobežno opazovala, da so bila na vseh izložbenih oknih nalepljena sporočila o znižanju. Kjer jih ni bilo, so jih ravno lepili. Še trenutek in vse bo nalepljeno. Vsa nalepotičena od znotraj in od zunaj je urno stopila naprej. Za nameček je zunaj narahlo pričel naletavati sneg. Zunaj je bilo čarobno.



			Snežinke, hu, hu. Tako rada bi pogledala v stekleno kroglo. Ali tudi v njej sneži. Hu, hu. Snežinke, hu, hu. Ledena vila, to sem jaz. Nimam več ledenega gradu. Zdaj imamo bel grad, najlepši v objemu narave. Jaz v objemu narave. Jaz doma, pri nas. Tako pravljično naravno. Tako vesoljsko sodobno. To sem jaz. Princeska iz ledenega gradu. Povej mi, kdaj bom šla v Pariz? Snežinke. Zapihal je vihar, pihnil naokrog. Hu, hu. Bil bi tvoj rešitelj, te peljal v Pariz. Hu, hu. A čakajo te, reši te zdaj lahko le pravi nakupovalni seznam.



			Otilija se zave, da se je zasanjala pri belem dnevu. Res naredi nakupovalni seznam. In ostane tako resna. Magija ni sanjarjenje. Čarobnost in magičnost ni v povezavi z Duhcem in čarovniško kroglo. Sama sebe prestraši s tem spoznanjem. Drugi ne vedo, kaj se ji plete po glavi. Napokali so se v avtomobile. Sproščeno privat druženje, lepši čas v letu. Napolnili so tri avtomobile in končno krenili v mesto in v okrepčevalnico. Poslušali so napovedi za prihajajoče leto, vsak december jih je poln. Vse dokler niso ostale le napovedi vedeževalk.

			Središče posla je bila torej zdaj Ljubljana. Konec bo nametavanja in namignila jim je, da bo vsak nekaj dobil, saj se bodo obdarovali. Polno mizo skript iz službe bodo zamenjale na mizo zložene vrečke.

			Monika je pazila Edino in Sarina otroka. Vse življenje je bila nekje okrog po svetu. Zdaj se je malo ustalila. Otroci so jo naredili lepo. Doživela je toliko, videla vse nove, druge kraje, da so jo otroci kar požirali z očmi, ko je pripovedovala.

			Otilija je sanjala s svojim otrokom doma in si želela boljše življenje. Ko je bil Tim še majhen. Imela je obdobje, preden je k njej prišel Emil, ko je mislila kot malomeščanka. Vdana v usodo. Pod starševskim mečem, podrejena v usmiljenje. Samo Monika je takrat vedela, kje tišči. Morda je ona poslala Emila nazaj v Prekmurje. Zdaj, ko je minilo skorajda 20 let, je čutila preobrat. Vse se je obrnilo naoupak. A to, da ji je ponudila sobo v njihovi hiši v Milanu, je bila dobra rešitev. Otilija pa ni mogla vedeti, ali bo Monika tako lahko dolgo ostala, ker ne bo izpolnjena. Temo bo zamenjala svetloba, ko bo čas za to. Srečna je bila, to se je videlo. A ona je želela nekaj več v življenju.



			Hu, hu, hu, je Otilija poklicala Duhca. S čarovniško kroglo je priletel. Letel je naprej. Hej, drži se me, drži.

			 V neznano je vstopila s pokom. Kakor letalo, ki predre zvočni zid. Morda res leti. Upočasnil je, vendar ni ustavil. Hoj, ti moja Otilija. Zadnja mrvica ljubezni, ki je nisi namenila Edini, komu je šla? Ker ona bi ti ušla z Moniko. V ljubezni bi se stopili in te zapustili. Lutke, vsi ste vi lutke. In zato naj le vrvice ostanejo. Dokler je lutkar prijazen, ni nič narobe. Zdaj ste rešene ženske. Čarovnice svetijo, vlečejo nitko misli v glavi. In dokler se ne izpiše izpleteno zapletena življenjska zgodba, bo vsakdanjik poln pripovedovanj. Otilija, poslušaš me? Koga še? Kako dolgo še? Verjamem, da doživeto prepletanje mora v ustvarjalno fazo. Verjamem v moč. In noč ima moč. Človek brez sanj naj dela. Hu, hu. Hu, hu. Vidiš, tako je to. Strmela je v kroglo. Samo gledala je. Opazovala leteče zgodbe življenja. Ena za drugo so letele mimo nje. Listi, popisani listi.

			Šššš šššš piš piš šššš ššš piš piš.



			Izkazalo se je, da je Monika v hiši našla svoj mir. Pomagala je toliko, kolikor je to bila njena služba. Potem pa je začela svoj čas namenjati pisanju. Toliko doživetij je bilo v njenem življenju. Nekega dne je obiskala literarni dogodek, se navdušila. Začela pisati. Potem pa so ideje kar vrele in vrele iz nje. Ker je bila tako mirna in predvsem zanesljiva prijateljica, ni bila nikomur v napoto. Samo nekaj je motilo Otilijo. Odnos. Kam vodi pot ljubezni. Otroška, nedolžna ljubezen. Otilija je bila ljubosumna nad občutki med Moniko in njeno hčerjo Edino. Edina je bila tako razvajena. Vsi so ji nagodili. Še preden je izrazila potrebo ali povedala, kaj želi, je že dobila, kar je želela. Kaj vodi zdaj ljubezen med varuško, otroci, hčerjo in možem?

			Tima ne bo, se je opravičil. Bil je na Primorskem, na prvem srečanju. Zdaj pa je šel na potovanje s svojo izbrano prijateljico. Spoznal jo je na ladji in Otilija se je veselila, da jo bo spoznala. Pomislila je, ali je prav, da sta jima z Emilom tako natančno začrtala pot skozi življenje. Zdaj pa so tista leta, ko jima ne bo treba kaj preveč iskati možnosti in pomišljati, še prehitro minila. Ker je bilo vse tako skrbno načrtovano, sta se morda naučila razmišljati za življenje. Plan A, B in še tisti rezervni plan C. Ta strah, ta skrb, ta ljubezen. Je to ta pravo? Smo potem starši zavestno lahko šepetalci k uspehu, prevzemamo vlogo otroškega duhca. In kaj če otroci imajo svojega duhca in bodo zato nesrečni v življenju. Zato je pustila otrokom, da so hitro lahko uveljavljali svojo voljo. Monika je bila blizu njene hčere Edine, ker ji je zaupala. »Povej. Ti kaj pove? Ti Edina zaupa? Kako razmišlja? Povej, če ni krasna, moja edinstvena Edina.«

			V restavraciji si je vsak lahko naročil, kar mu je srce poželelo. Sarini otroci so bili na obisku, v decembru, ko je čas razveseljevanja. Ta mala je počakala na solato z naluščenimi semeni in namakala krompirček v majonezo. Njami, njami, to je tako dobro. Gledala sem ju in pravzaprav več sploh nista bila tako majhna. Mali Sarin sinček je hotel sladko, hčerkica pa solatko. Poskusila je kremno sladico, ki si jo je naročil ta mali.

			Potem so šli na drsališče in se spustili na ledeno ploskev, na njihovo ledeno steno. Otilija je šla v trgovine. Napredovali so v svojem užitku ob drsanju in bili ledeno mrzlo zadovoljni in srečni. Ne le veselje, tudi mraz je narisal rdečico na obraze. Naprezali so se, a to niso bila neprijetna naprezanja, temveč užitek lepih trenutkov in decembrskih iskric. Najbolj smešno je bilo, ko se jim je pridružil Emil in so razpravljali o rokavicah, ki bi na konicah prstov imele naprstnike. Ker je hotel, da hči dobi še kakšno nagrado, je pripovedoval o ideji narokavičenih naprstnikov. Tako bi bile dovolj trdne, tudi ko je mraz prste že čisto pomrznil in prsti bi tako bili manj boleči. Čarobno pravljično je bilo, prižgali so reflektorje in opazili nešteto vzorcev, zimske vzorce so lično napršili še na steklo. Tam, čisto na koncu, je Emil našel par prijateljev, ki se je napuhaval v prostoru za kadilce. In pustil otroke Moniki. Oni so se že usedli na topel čaj. Emil je opazoval dogajanje na drsališču. Edina se je obračala za fantom v športni jakni. Bil je tako uren, gibčen in lep. Privlačil jo je. Monika je to opazila, nasmehnila se je. A v naslednjem trenutku se je Edina zapletla, padla in Moniko potegnila s sabo na tla. Lepo sta pristali na zadnjicah. Sarina otroka sta hitela in se trudila pomagati. Pridrsala sta, a končala na riti. Napol cirkuško predstavo s fino-teatralnim padanjem in vstajanjem je opazoval lepotec. In je pridrsal. »Vse vas bom rešil. Vse štiri vas bom pobral.« Hotel je pomagati Moniki. Z roko je pokazala na Edino. »Ona, ona rabi tvojo roko.« Stegnil je roko proti Edini. Ta je imela rožnato rdeča lička. Z veliki očmi ga je gledala in trenutek se ji je ustavil. Kapa se ji je spustila na nos. In to je bila pika na i. Monika je za roke držala oba otroka. »No, počasi gremo malo posedet na klopco.« Edina in fant sta stala na drsalkah. Povabil jo je, da podrsata krog ali dva. Da vidita, da je vse v redu. Da si ni morda poškodovala noge. Monika je prikimala. In sta šla drsat. Monika je z otrokoma odšla na klopco. Otilija se je ravno vračala iz trgovin s polnimi vrečkami. In zato je bila s polnimi rokami vrečk, ko je stopila na drsališče in zagledala svojo hčer. Tako srečna je bila. Lepa sta bila. Stopila je k Moniki in ji velela, naj se pozanima, kdo je. In naj vljudno zaprosi za stike. Kakor da bi ji povedala. Moja hči je zdrava. Njeno potrebo po ljubezni bo zadovoljeval zdrav, lep in po možnosti preudarno pameten in zanimiv moški.

			Emil je pogledal po vrečkah. Kot pravi narcis je najprej seveda kupila nekaj zelo lepega za v dnevno sobo. Z rdečimi obrazi so staknili glave in kukali v vrečko. Obrazi nekaterih so postali še bolj rdeči, ko so videli umetniški akt. Nasproti je prihajala Sara s svojim možem, otroci so stekli k njima. Zahvalila sta se, da sta imela čas zase.

			*

			Hu, hu, sanje nakupovalnih centrov je lahko beležka želja. In vse, kar leti po zraku, so te uresničene želje, hrepenenja. In ščemenja po telesnih votlinah. Ali te nove generacije to vedo. In če se svet res deli na zmagovalce in poražence, naj vsak le dobro ve, zakaj se v svojem življenju bori. Ne vidim tistih, ki ne vedo. Ne vidim tistih, ki jim gladko teče v življenju in se zato sploh ne trudijo. Vem pa, da je človek ustvarjen za užitek in ne za trpljenje.

			Tisti, ki so šli v Milano, so se po prihodu najprej ustavili na trgu, da posedijo ob kapučinu. Ko je bila Otilija v Milanu postrežena s kapučinom, se je spomnila na babico Rozalijo in madam Frančiško. Spomnila se je okusa tega kapučina. Samo Madam Frančiška je imela tak aparat, že dolgo je bilo tega. Z mamo Ivano in babico Rozalijo so zmeraj hvalile njen kapučino. In po vseh teh letih, ko je že pozabila na ta gosti, lepo spenjen, pravi kapučino, ga je spet dobila. V trenutku ga je srknila, ker je bil spomin. Zaprla je oči. Mleko se je stopilo v ustih v smetano. In tako so tudi možgani dobili svojo četo mravljinčarjev. Emil pa jo je gledal in se nasmehnil. Otroka sta spila svoj sok. Otilija je neumno vprašala Emila. »Emil, a misliš, da je Madam Frančiška res umrla zato, ker se je prepričala, da je izgubila svojo dušo? Misliš, da je imela dušo dvojčico, ki je ostala v Parizu?« Čudno jo je pogledal in ostal brez besed. Doma sta se zvečer z njenim dragim pogovarjala.



			*

			Razmišljala je, kako se mama Ivana na trenutke vrti v vrtincu zmede. Hu, hu, telesa se stiskajo v objem. Ker svet se ji je podiral, ko so se skrbno hranjeni dogodki in njej pomembne reči zdaj izkazovale za neresnične, izmišljene. Ko bi le lahko priklicala svojega Duhca, da pogleda v stekleno kroglo in jo reši. Razpihne oblak resničnih spominov iz vrtinca perfektnih iluzij. Bodisi da bi jo odpeljal nekam v sanje, ali pa osvetlil dogodke in ji pomagal prikazati le lepe spomine. Saj ni mogoče, da bi vse njeno otroštvo bile le sanje.

			Zamislila se je, da je tudi mama Ivana veliko tega pozabila. Smisel življenja v ljubezni, biti pravičen in duhovno zrel, to njeno brezčasno vodilo, ja, ona je bila zdrava in še vedno fit. Verjamem, da zaradi skupnega življenja z Viktorjem. Če bi imela le družbo dementne sosede, ne bi bila tako prisebna. A še sreča, da za vsako zimo pride pomlad.

			Emil je imel rad svoja otroka, tega ga je učil Viktor. Urban ga je učil posla. Vedela je to. Motilo jo je le dejstvo, da se nič ni nanašal na obstoječi koncept iz mladosti, iz časov njenega študija.

			Doma sta tako sedela pri prazni mizi. In potem sta narezala narezek in se ob tem tako zelo narežala in zamislila ob prigodah v minulem letu. Narezka se pred večerjo niti dotaknila nista. Pripravila sta si svoje decembrsko vzdušje. V jeseni nasekana drva, v stilu planinskih, le v zimi naseljenih koč. V posodico je nasipala še oreške in suho sadje.

			Naslikani trenutki minulega leta, ki so jih spremljali iz digitalnega okvirja, so v njih prebudili nasmeh. Našepetane besede presenečenja in njegove našobljene ustnice. Naštevala sta spomine, ujete trenutke preteklega leta. In vse skupaj se jima je zdelo kot en velik decembrski nateg. Tim in Edina sta delovala odraslo, kot da tega presenečenja ne potrebujeta. Nasmihali so se drug drugemu. Otilija je z občudovanjem gledala in ni verjela svojim očem, kako otroci hitro postanejo mladostniki. Njima ni bilo tako pomembno izgledati naspano. Zato sta ostala pokonci v noč. Nasprejala sta jelko, čeprav sta nasprotovala uporabi sprejev in vsem naravi škodljivim substancam. Zavedala sta se veliko nevarnosti, a le malo sta naredila za to. Plastika in elektrika. Bleščice in tehnologije. Brez tega mi že ne bi vedeli živeti. Trudila sta se vplivati na svojo hčer, da bi z vzgledom s kampanjami vplivali na ljudi, na množice in na življenjske filozofije. A prav nobenemu od njih ni bilo po godu asketsko življenje, odrekanje in ta nesramno prijazna zadržanost do izdelkov. Ker, ko si toliko na poti sem in tja, se zgodi pač, da se ti zasveti nekaj, kar drugače res ne potrebuješ. Da se ti ponudi nekaj, kar drugače ne bi našel. Tako sta se pripravila za nastop v vlogi decembrskih podob.

			»Reši nekako to, mi je bilo povedano. In zato smo hitro oblikovali še načrt za novo prihajajoče leto.« Neobvladane jeze pri tem ni bilo. Bilo je sicer nekaj neodobravanja, a so neodvisno od drugih zaključili planiranje.

			Na šaljivi način so se drugi dan rešili vse navlake starega leta. Pozno se je našel tudi čas, da pove o svojem doživetju. Ko je vstala, ji je namreč iz žepke padel majhen avtomobilček. Otroška igrača, ki jo je spomnila na fantka:

			Pri bankomatu sem ga srečala. Ko se je Monika že veselo drsala z otroci, sem urno hitela do bankomata. Pred bankomatom je stal fant. Zaustavil me je. Ustavila sem se pred bankomatom, da dvignem denar. Stala sem za gospo, ki je živčno pogledovala naokrog. Kot da noče, da ve, da je fant pravzaprav z njo.



			A govoril je: »Na.« Dvignila sem glavo in ga pogledala. Fant je imel enih 11 let. V rokah je držal avtomobilčke in plišasto igračko. Normalno je stal, kot da si vsi na ulici nosimo igrače v naročju. »Na. Vzemi ga.« Podaril mi je ta majhen srebrni avtomobilček. Njegova mati je dvignila glas: »Pa kaj bo ona z avtomobilčkom. Eh. Pospravi ga, kaj delaš.« Sram jo je bilo. Ne vem, zakaj sem se postavila na njegovo stran in vzkliknila.

			»A meni bi ga podaril?« In ga vzela. Z avtomobilčkom v roki sem pogledala gospo in ji dejala: »Na bankomat čakam.« In ji nakazala, naj se umakne, da je čas, da s fantom zdaj odideta.

			Emil jo je pogledal, vzel avtomobilček in dejal, saj to je Renault TREZOR une GT. To je eden od najlepših avtomobilov sveta. In odprl pokrovček, vrata. Vau, ga je pogledala Otilija.

			V zraku je vonjalo po zadnjih dneh decembra. Vreče niso bile polne le pri veliki lutki dedka Mraza in paru jelenov. Povsod so bile polne, v trgovinah, v rokah kupcev, pri blagajnah in pri smeteh. In verjetno so tudi škodljivci v zemlji pocrkali. »Takoj navsezgodaj zjutraj, ko smo se rešili navzetega zimskega mraza, smo se vsi navzoči zbrali pri naši jelki. Konec je bilo obdobja pravljic. Ko so se veselili decembrskih jelenčkov in jelenov, ki bodo pripeljali darila na saneh in novoletno jelko? Prepričana sem, da bo uspelo premagati nerazumevanje z razumevanjem, saj jezikava oba in dnevno živiva jezikovno kulturo. Ker eni bi rekli, da smo nazadovali pri darilih, kot so klasična bombonjera, brisača, kuhinjska krpa in copati.« Drhtečih rok so se lotili vsak svoje vreče. Vedno se je našel kdo, ki je poduhal dišečo svečo, ki je bila prav tako zmeraj zraven, v vsaki vrečki. A glasno je vzkliknil Tim, le ko je odprl kuverto s karto in se razveselil. Dovolj je bilo vsega za vse. Darila v dobi, ko lahko vsak kupuje, ali vsaj najde ogromno vsega na spletu. Darila, ko so CD-ji dostopni vsem, slike v vseh galerijah. Romani v velikih knjigarnah. Umetniki napredujejo le na svoj način, če poiščejo svojo pot. Kupcu najti način, da se izognemo obrabljenemu, je umetnost. December je pravi izziv nasičenim okusom. Razlikovanje poznavalcev od tistih, ki se le posmehujejo trenutni modrosti, je velika prednost tega časa. Zato so bila v vsaki vrečki glavna darila zaprte kuverte. V njih pa letalska karta za potovanje. To ni bila umetnost, niti modrost. To je bila le pot k odkrivanju svoje umetnosti, modrosti. Pravzaprav je Urban za tržnike zmeraj kupil karte za poslovne poti in je bilo ugodno dobiti vse naenkrat. Rezervacije za eno leto naprej je opravil vsak december.

			»Se spomniš, saj je pravzaprav razmišljanje vrsta izračunavanja. Ker um in možgani samo obdelujejo informacije, ki so jih prejeli. Zatorej zdaj vem, da je na koncu Urban izračunaval naše življenje? Sva si želela, da bova delovala kot Urbanovi ovčki?«

			Emil je ta razmišljanja spodil iz glave. Glava je v decembru že tako natrpana z dogodki minulega leta in s pregledovanjem opravljenih nalog, rezultatov in (ne)izpolnjenih želja. Kaj več zraven že meji na natrpinčeno prepolno glavo.

			»Neljuba resnica je bila, da se nikoli ne bova ločila za vedno. Ker sva zmeraj več narazen kot skupaj. In sva v večnem hrepenenju. V hrepeneči odvisnosti.«

			V službi pa je nemir nemudoma prineslo med sodelavce nenačrtovano pričakovanje Urbanove upokojitve. Nenadzorovano ni bilo v timu nič. Urban pa se tako ne bo nikoli upokojil. In je bilo zato za vse nedopustno. Nenapovedovanje je vse prikrajšalo le za navdih. Skupaj so zmeraj bolje delovali kot posamično.



			Otilija je bila dodobra zamišljena. »Le kaj bo natuhtala?« je pristopil k njej in jo objel. »Prosim, nehaj mi tveziti. Naučila te bom, kako poiščeš, začutiš in razčistiš s svojimi občutki.« Tudi njo je presunil ta večer. Mala Edina pa je začela tuhtati. Navajena je bila, da se ji posvečajo in jo cartajo, razvajajo. Njenega lepotca je Otilija namenila povabiti v mestno slaščičarno. Torej je čas, da se bo odprla nova pot. Na mizo je Otilija prinesla najboljše piškote. Ustvarjalno goreče navdihnjeni so postavljali novoletno jelko in okraševali. To jih je navdajalo z mirom in upanjem za lepo prihajajoče leto.

			Na koncu le prideta Veronika in Urban. Z veselimi obrazi, objeta žarita v nov dan. Ne moreta se načuditi hiši. Navdušena sta, tako zelo jima je všeč, da sta naredila precej posnetkov. Otilija pogleda po Emilu. Malo moteče ji je in umika dekor. Drevesa ja, dekorja pa prosim ne. Ta je skrivnost, je le naš okras. Tudi Veronika ne bi želela, da bi popisovali in objavljali, kaj vse ima v stanovanju. Celota, ideja pogozdovanja hiš, pa je tako objavljena na internetu. In iz dneva v dan je več primerov dobre prakse. Urban se ne da motiti in v pogledu vidi, da je drugačen. Kaj nam vidva skrivata? Sprašuje se, če nista bolj lepa in vesela, kot oni. Oni so imeli miren večer in nič se niso trudili razživeti ob tej priložnosti. Ker takšne priložnosti so bile posebno očarljive ob luči in mirni ambientalni glasbi. Pogovarjali so se o minulem letu. O vsem, kar je minilo. Kar je kdo doživel in ni bilo časa povedati čez leto.

			Onadva prisedeta. In glej na koncu le Veronika rdečelično pove. »V naslednjem letu, v drugi polovici pišem jaz porodniško. Otroka bova dobila.« Šokantna novica, za trenutek vzame dih vsem prisotnim. Generacija moja. To pa je zelo lepo. Ampak.



			Otilija se ugrizne za jezik. Pusti tišini, da zaigra. In na koncu se nasmehnejo. »Pogumno, zelo pogumno,« doda Emil. In se nasmehne. Naša Veronika, naša abrahamovka. In naš senior pred upokojitvijo. Pogledal je svojega očeta. Tako star je bil, suh in velik, a tako nemočen. Ja, ja dolgčas ti res ne bo. Nelagodno mu je bilo, ko sva toliko planirala in beležila svoje osebne cilje. »Uživam v vaši sreči, a izgleda mi je namenjeno še kaj lastne sreče. Saj laska.« Toliko let je delal za dobro drugih. »V drugem letu planiramo torej več popotovanj in konkretnih sprememb. Naj bo srečno nam in vam.«

			Hu, hu, kako nesramno popolni smo. Letela je v tunelu in z Duhcem sta iskala časovni stroj. Preden se je ustavila, je bila čisto prepričana, da je glavni glavni. Sanjala je, da ve, da je vodena in spraševala Duhca, ali je mogoče, da bi ga kdo ščuval vstran od nje. Prvič v svojem življenju se je počutila opeharjeno. Hu, hu, jaz bi lahko imela v novi hiši novega otroka. A ne, jaz grem v Pariz. Duhec pa je priletel, jo hitro povzdignil in dejal, ojej, ojej, saj veš, da je tvoja želja moj ukaz.



			Blog: Kako s trmastim otrokom?

			(Branje za 2 minuti.)

			Dragi moji bralci. Berem, da brano vpliva na naše vedenje. Vemo, zato se vedemo drugače. Ker si to želimo. S spoštovanjem do vašega časa pišem svoje misli, ki sem jih sestavila iz gore prebranih člankov in knjig.



			Potrdila sem svoje hipoteze, da imajo leta in vzgoja velik vpliv in ga ni mogoče zanemariti. Kajti vse ostalo je floskula, laž in slepitev samega sebe. Zdaj, ko me končno obkrožajo ljudje, ki pretežno razumejo svoj um, se je pokazalo, da na površje pride po lepo dodelanem načrtu neplaniran izmeček naših potlačenih strahov. Skupek vozličkov, ki smo jih kot kroglice zlagali v svoji notranjosti, nas zdaj duši. Zakaj, ker smo se prepričali, da zmoremo, naš um zmore, naše telo pa ne. Absurd. Jaz sem bila zelo trmasti otrok. V trgovinah se sicer nisem nikoli vrgla na tla, da bi mi mama kupila igračo ali obleko. Le vse je moralo biti po moje. In dolgo sem samo na miru sedela in čakala. Moj reakcijski čas je bil dolg. Zaradi tega sem izgubila veliko vsega v življenju in preko tega odraščala. Imela sem jekleno voljo in predvsem verjela sem.

			V tem blogu vam bom izdala skrivnost, ki je vodila vse nas. In vas, le vi tega niste videli. Da smo vodeni. Kakor vpliva na naše delovanje različnost kulture, v kateri smo vzgojeni. To vodstvo, ki je v nas samih, prihaja od zunaj. To je lahko duhec, vest, glas pomembnih drugih, ki vplivajo na nas. Vesela sem, da me berete, ker potem vem, da sem zanimiva in trmasto vztrajam še naprej v odkrivanju iskric, ki vas iskrijo. Trenutno rišem zemljevid poti za eno deklico. Ustvarjam pogoje, v katerih bo lahko srečna. Sem na poti v slaščičarno in se mi mudi. Srečno do naslednjič.

			Današnja izbrana beseda: hipnoza

			Skrivnost hipnoze je, da ne vemo, kdo vpliva na nas. To so lahko tako močne sile, da nam poskušajo ukrasti celo naše najglobje misli in sanje. Nikomur ne zrite v oči, če to ni potrebno, ker nikoli ne veste, ali vas bo poskušal zavesti. Ker obstajajo ljudje, ki se trudijo izbrisati vaš um. Nikoli ne nasedite. Vi imate vaš um, um ste vi. Brez uma vas ni. Zato vztrajajte in pustite ljudi, ki vam kradejo sanje.





SKRIVNOST ČIPOV


			Problem je nastajal, ker je bilo na kupu vedno več žensk in nobenega moškega, ki bi jim prisluhnil. Zato jih je razumel Maksim, nista pa jih razumela niti Urban, niti Emil. Kar naenkrat je Veronika počela vse tiste neprijetne reči, ki jih je obsojala ob pogovorih o demenci. Puščala je prižgane luči, enkrat celo štedilnik, pečico v kopalnici. In se izgovarjala na svoja leta, na demenco. Izmišljevala si je, kje bo bivala, v hiši ali doma. In si lastila naravne grmičke, sobo v hiši, kjer je bil sprva, a le kratek čas Urban. Nihče ni povedal, da bo to zdaj njena soba. In Monika je rada preživljala čas v tej sobi. To pa ni bil edini razlog, da je tlelo. V zraku je bil vonj po bližajočih se prepirih.



			Hu, hu, Otilija preletava svoj besedni zaklad. Ta je največji, leta po slovarjih in si razlaga razlage besed, ki ji pomenijo temelj v življenju. Definira svojo ljubezen, lepoto, hrepenenje in neizpolnjene želje. Sešteva trenutke sreče in zbira kapljice ljubezni. Spomni se suhcate zbiralke besed. In z lahkoto prikliče vse najljubše besede v svojo glavo. Njej se ne bi moglo zgoditi, da bi s praznim umom strmela predse in nebogljeno, obupano obupala. Najbolje, da gresta obe v Pariz. Napolni se, vstane in lebdi v zraku. Ponesi me zdaj, Duhec, ponesi. Daleč vstran od prepirov. Bodi mi prijatelj in če imaš moč, odnesi prepire, preden sploh pridejo v naš beli grad.



			Uspeha ni na vidiku, zato Emil pokliče Urbana, da se predčasno vrneta za nekaj časa iz Amerike. Urban in Emil sta res prišla v hišo, ker je Otilija zagrozila, da bo hišo pustila v zaraščanje, prepustila naravnemu propadu in potem zapustila Italijo. In to tako, da je več ne bosta našla. Emil se je z Otilijino depresijo nazadnje srečal, ko je zbolela zaradi prepirov z lastno materjo in zaradi strahu pred izgubo stanovanja v Ljubljani. To bi pomenil popolni odcep od rodne države. In ne le racio, temveč tudi strahovi iz globine so bili razlog za Otilijino črno depresijo. Vse, kar se je zgodilo z Luko in kar jo je vezalo na njeno zgodbo iz mladosti, je bila njena črna skrita moč. Njena moč, ki jo je dobivala od Črne device. Zato ker je Emil dobro poznal te zgodbe, je storil vse, da je preprečil, da bi njegova draga žena zbolela. In verjame, da jo je pozdravil v skupnem času, ki ji ga je takrat namenil. S toplimi besedami, z zagotovitvijo zmage v boju s strahovi.

			»Zakaj nimajo ženske čipov?« je vprašal Emil očeta. Ta ga je pogledal in s ponosom povedal, da je to ena od boljših idej. Ženske niso tako vodljive, pa četudi so, postanejo neprivlačne in popolnoma predane programu. Niti kanček njih samih ne ostane ne v glavi, niti ne v najbolj skritih mislih. Te prikupno prismuknjene so naravno zmešane, tiste pa so profesionalke. Pokazal mu je eno, na netu. Emil je nekaj časa slike gledal, potem pa Urbana obtožil, da je Otilija tisto prelomno leto, ko sta bila v sporu, imela vstavljen čip v telesu. »Ti si ji ga vstavil. Ona je bila sprogramirana, da me ljubi, obožuje, čaka in se mi preda v vseh pogledih življenja.«

			Bolečina je nastajala na obrazu, ker je hotel vedeti, ali bi ga ona sploh ljubila, kako bi ga ljubila. Naravno, brez hipnoze. Kot zdaj čuti, je hotel le steči. Tekel je iz hiše, na travi pred grmičkom se je ustavil. Še vedno je bilo vse lepo urejeno.



			Nikjer ni bilo videti, da bi Otilija hišo puščala naravnemu propadu, spet ga je prehitro zvabila domov.

			Izza hrbta je pristopila Otilija. »Emil, prišla sta, kako lepo.« Obrnil se je in jo objel. Čutil je, da sta v dvojini in da ji mora povedati resnico. »Kaj mi hočeš povedati, Emil?« O skrivnosti čipov.

			»Skrivnost čipov? Saj jo poznam. Te poslovne impulze, ki jih dobivaš s programom. Leta in leta jih že uporabljaš, vem to, dragi moj. To ja ni nobena skrivnost. A to pa veš, da bo Urban pripeljal Timu športni avto, to pa je še zadnje, kar mu manjka, da bo uspešen. Računalnik na zapestju že s pridom uporablja, boljšega ima kot ostali tržniki. Tako ponosna sem, ker je delal vsa leta brez večjih napak. Veliko se jih je vrtinčilo v sumljivih vodah. In saj veš, da jih je nekaj utonilo. A, saj res. Verjetno je tudi on čipiran.«

			»Ja, seveda, vem za avto. Jaz sem ga pomagal izbrati. Vedel sem, še preden se je tebi sanjalo. In ja, on ima vse naj, napredno, kakor tudi čip. Ta mu ne dopušča uporabe lastnih odločitev, preden pomisli, mu sugerira navodilo za dejanje. Skrivnost čipa je, da je hitrejši in seveda pametnejši od tvojega uma. Da predela 1000 možnih rešitev in takoj iz uma odstrani vse ostale, ki pa, verjemi, tudi niso tako slabe. Rešitev pa poišče v skladu s sprogramiranimi navodili. In zato ti s svojimi teorijami o delovanju uma tega mogoče ne boš razumela. In mi, ko pripravljamo čip za določeno osebo, vplivamo na to. A ti, ti si naša, razumeš?«



			Hu, hu, po roki mi leze majhen črni kvadratek. Na njem pa piše, kdo sem in kako razmišljam. Na njem je polno drobnih pikic, ki so prostemu očesu nevidne. Te pikice so impulzi, ki so hitrejši kot moj um. Ni se mi treba truditi biti ljubeča in gojiti občutke, ker so že ti kot drobne pikice na majhnem črnem kvadratku. Hu, hu, Duhec, ti si vse to vedel, nič povedal. Zakaj nič povedal. Majhen črni kvadratek. Kaj ljubim, koga ljubim, tebe ti moj majhen črni kvadratek. Zlezeš mi pod kožo, ostane le pika. Enaka kot moja lepotična pika, ki sem jo imela že kot majhna deklica. Brez črnega kvadratka se trudim, zbiram in mislim občutke. Želim, hrepenim in čutim s svojo dušo, se je temu včasih reklo. V sanjah sanjam, da imam še vedno dušo. Pred očmi pa tisoče majhnih črnih kvadratkov z drobnimi pikicami. Jočem, v sebi, ker mi ni ostalo nič. Pogrešam stopljeni ledeni grad, a sem vesela, da ga več ni. Mali črni kvadratek, ti pa si kriv, da tudi mene več ni. Duhec jo prime za roko in jo dviga. Težko se prebijata skozi temo tisočerih črnih kvadratkov. Dviga jo skozi njih v zrak, končno se prebijeta na njun travnik marjetic. Poglej, si, si. Tukaj si, to si ti. Moja Otilija. Hu, hu.



			Pustil je času čas. Menil je, da je stvar toliko resna, da bi v Otiliji lahko sprožila čustven izbruh, zato je pustil, da je pogovor spontano stekel v drugo smer. Nakar ga je na njegovo presenečenje Otilija vprašala: »In Veronika, ona je imela čip?«

			Ja, dobro vprašanje. Seveda ga je imela. Zaradi otroka so ji ga morali odstraniti. In ženski se je zmešalo. V naslednjem letu je Veronika zbolela za hudo poporodno depresijo. Dojenčka je najprej oboževala, cartljala in ljubila. A današnja doba ni več naklonjena pravljicam in petju uspavank. Zato je noro hrepenela za ljudmi, dogodki in iskala svojo popularnost. Postala je, kakršna je bila, preden je spoznala Urbana. Vse več je dojenčka puščala v oskrbo drugim. Bebljanje jo je strašilo. Najela je vzgojiteljico, čistilko, deklino za vse in tako svoji deklici ni ponujala prve materine ljubezni. Ni je imela, ni je našla. Kupila je vse, kar se je za otroka kupiti dalo. Ko je začela zahajati k Otiliji, ji je Urban vstavil program. A ta ni imel več takšnega učinka. Zdaj je spet prinesel novega.

			Tisto staro Veroniko, Italijanko, je s tem »ubil«.

			»Kaj? Zakaj?«

			Problem je nastajal, ker se je Veronika začela za vse izgovarjati na demenco, ki je prej niti poznala ni. Pravzaprav je za njo demenca vse, kar teži k tradicionalni normalnosti. Vsak izgovor, ki je njej v prid. Njen karakter je bil prefrigano občutljivo zgrajen. S polnimi pričakovanji in polno mero tolerance. Njena odprtost za vse je presegla meje. Tu jo Otilija podpira, saj je sama bila bitke s svojo mamo. In tudi Otilija je v tem času dobila od Urbana čip.

			Tradicionalno sodobna je bila, vse dokler kar naenkrat Veronika ni bila bolj svetovna in moderna, kakor ona po vseh letih samostojne kariere in družinskega življenja. Vsi pojmi so se pomešali. To je sicer bilo premetano pripravljeno, saj je z mešanjem kulture in toleranco različne narodne pripadnosti tako tudi bilo. A pritrdila ni izjavam, niti ni želela, da bi kdo predalčkal njej drage osebe v okvire.

			Vsa ta dejstva le pripeljejo do tega, da ženske kljub različnim kulturam in letom držijo skupaj in ne sprašujejo več, če je tako prav. Ker leta so tu na zadnjem tiru, jih povozi način razmišljanja v okviru druge kulture. Ker pa ta kaos lahko premaga le ljubezen, se tu vse konča. Urban bo ostal v Italiji pri ženi Veroniki. V to je bil zdaj Emil trdno prepričan.

			»Najina deklica bo z Edino srečna. Maksimu pa smo vstavili čip za pametno življenje. In verjemi, da jo bo ljubil, kakor jaz ljubim tebe.« Otilija se je spomnila sanj zamenjanih čipov. V ušesu so ji odmevale Urbanove besede: »Če bi kdorkoli zamenjal čipe, te tvoj mož Emil morda ne bi več ljubil.«



			Deklica je bila glasna, živahna in se je kriče borila za vdihljaje. Imela je vse značilnosti trmastega dojenčka. In ni jih bilo mogoče ignorirati. Precej truda in razmišljanja o delu z njim je bilo potrebno. Zato sta se z Otilijo veliko posvetovali. Za vsak prijem je Edina potrebovala več kot 3 poskuse, da je uspela. Ni popuščala, ker je imela resen namen otroka dobro vzgojiti. S popuščanjem bi mu le na čelu pustila nalepko, da je nekaj posebnega, ker ga je »posvojila« vnukinja njegovega očeta. Zgodba je imela svojo moč, ker je vse povezala v celotno družinsko deblo.

			Tistega usodnega dne, ko je spoznala svojega prijatelja na drsališču, je res pogledovala za dojenčki, ki so ležali v vozičkih in čakali mame, ki so nakupovale darila. Ni slutila, da bo tako hitro tudi sama prevzela odgovorno vlogo mame. Z Otilijo sta uporabljali prave prijeme, težava je bila v tem, da Italijanka ni menila tako. Monika je tu bila najboljša. Rada se je »prerekala« s staro Veroniko. In je reševala konflikte, a brez njih bi bilo lažje. A ni imela kaj moči nad tem, ker so vsi ljudje, ki imajo čip, vztrajni pri svojem. Saj ne vidijo druge rešitve. Borijo se samo za svoj prav. In zato ti ljudje skupaj ne morejo obstati. Skupaj so držali, ker je sama priznala, da ne zmore imeti dojenčka. Kakorkoli se je trudila, je bilo to za njena leta in za njen slog življenja preveč. Edina je vedela, da bi ga imela Veronika srčno rada. Da bi ležal zraven v vozičku, in bi ga s ponosom pokazala drugim.

			Deklica je dobila vse igrače, govoreče punčke, lutke, medvedke in druge plišaste igrače. Skozi te igrače je lahko Urban ali Emil, ali kdor je pač želel, preko telefona ali tablice govoril z njo. V glavnem pa so se oglašale z glasom Veronike. To pa je imelo neprijetne in škodljive posledice na njen razvoj. Postala je najbolj trmast otrok, kar jih je bilo v družini. In imela je težave pri razumevanju dejstva, da igrača govori z maminim ali očetovim glasom. A ne dolgo, saj je njena mama bila Italijanka, oče pa Slovenec, ki je prepotoval svet. Za otroke, predvsem najmlajše, je ključna komunikacija s starši, ki poteka v živo. Le tako je lahko ta mala opazovala mimiko, segala po obrazu z ročicami in se dotikala staršev. Največ pristnega fizičnega stika je imela v tem času z Edino in Moniko. In jo je imela raje, kot svoje igrače. O tem, kako in kaj naj bi se delalo z njo, pa sta se prerekali Otilija in Veronika.



			Hu, hu. Spet se je vrtela v ujeti pasti in zrla v čarovniško kroglo. Videla je Edino, vpeto v niti življenjske poti. Sanjane, načrtovane, določene in zdaj celo zapovedane oz. milo rečeno sprogramirane. Veronika pa je bila vse več v sobanah in dvoranah svojih virtualnih svetov. Njene galerije so utrujajoče za vsakdanjik. Prezahtevne za lahko bivanje. Razočarana, ker svojih iluzij ne vidi več in ne more najti izgubljenega raja v novem raju, se trudi nekaj časa, a zaman. Iluzije se razblinjajo v dolgčas. Oddaljujejo se od zanimivosti. Z Duhcem odletita k njej. Svetita ji, jo osrečujeta z iskricami in prebliski. Da bi ujela svoj blišč. Hu, hu.

			Močna sila jih je stisnila v kot. Luna je na sredini bila čisto brez moči. Onadva pa sta naredila objem, da se zaščitijo. In tako je nastal obroč zaščite. Slišal se je glas: »A svetove?« Kar resno in strašljivo je bilo. Kar je nekaj počilo. In je izgledalo, kot da vse okrog padajo gondole s padali. V njih so bile družine. V vsaki gondoli ena družina. In so pristajale. Na steni se je zasvetila črta. Najprej je bila prazna, potem je bilo v njej zapisano sporočilo: »V preobstoječem okolju, ki ga ustvarimo za vas, lahko delujete. Ostalo niti v sanjah ni vaše. Tu imate zdaj nove svetove.«

			Ljudje so s padalom vrženi v okolje. »To je vaša realnost, ustvarjena struktura, ki vam je dana. In vi jo neprenehoma spreminjate. V obstoječem okolju pa ni pravo vprašanje, zakaj je to okolje takšno. Prijazno prosimo, oz. prošnja višjih sil je le to, da okolje takšno uporabite in takšno pustite. Zaradi potratnega preobilja ste dano okolje uničili. Prvo vam je bilo dano, drugo vam bo vsiljeno. Zdaj ni druge možnosti. Ker vi, ljudje, ne znate, kako. Vam bomo že pokazali svetove in kako v njih. Tako.« Ko so se misli stekale, je za čisti vodeni razum veljal tisti, ki ni imel v sebi hladnokrvnosti brez sočutja. Ki ni imel jeze, le visok prag tolerance. Ki ni poznal panike, temveč je znal modro in hitro odreagirati tudi v ekstremnih situacijah. In tisti, ki se ne bi nikoli vdal v usodo.

			»Potem so lebdeli pod nebom, kjer ni bilo zvezd, temveč vzorci elipse, povezane z osmico. Ki je predstavljala neskončnost. Glej, to je okolni svet. Dobrodošli v deželi čistega vodenega razuma. Nobena ideja ne vznikne ex nihilo. Mora se uravnati in biti v sozvočju. Senzibilnost samsare, tradicije, morda celo zgodovine. Rešitev je in bo in je zmeraj bila v stekanju misli v studenec. Dinamično dejanje in prizadevanje nas vseh v razvejano mrežo, nas povezanih.« Kar je Duhcu uspelo bolje kot očetu Viktorju in Urbanu s pomočjo čipov bolje kot Otiliji.

			»Tu imaš zdaj blišč, Veronika.« Ta je tesno k sebi stiskala Edino, ona pa njeno hčer Luno. »Dobrodošli v novo okolje. Sanje so končane.«



			Blog: Medgeneracijska vzgoja

			(Branje za 3 minute)

			Odkar je moja tašča zanosila, ja, prav sem napisala, tašča, vem, kaj pomeni to, ko nekdo hudo zboli. Ona je zbolela za poporodno depresijo in se je spraševala, kako le-ta vpliva na medgeneracijsko pomoč. Tega bloga žal ne bo brala, ker govori italijansko. In z vso svojo ljubeznijo ji sporočam, da jo imamo radi najbolj od vseh, saj nam je podarila novega družinskega člana. Ona še boleha, mi pa smo tisti, ki vodimo situacijo. Ker starši, ki so hkrati tudi stari starši, so posebni starši.

			Vsi poudarjamo pomen medgeneracijske vzgoje. Moja hči ljubi njeno hčer. Morda pa otrok lažje vzgaja otroka. In je za nočna vstajanja potrebna mladost, norost in iznajdljivost. Dojenček v nekaj minutah doseže vse, za kar se odrasli dolgo bojujemo v komunikaciji s partnerjem. To je pozornost, sočustvovanje in toplina. Dojenčka je vzljubila bolj kot modo. Bolj kot sebe. Dovolila je, da je iz nje naredil klovna, genija in otroško mulko. To predvsem takrat, ko sta se šla, kdo bo prej pasel trmo. Kulturno in umetniško se je predala v odkrivanje novega življenja. Velikokrat je poslušala o prigodah, se spraševala, kaj je izmišljeno in kaj ne. Neverjetne zgodbe zdaj postajajo del njenega vsakdanjika. V predzadnjem blogu, ko sem se odpravljala v slaščičarno, nisem vedela, da se bo plan tako dobro uresničeval. Vau, res sem na pravi poti.

			A dragi moji bralci, ne slediti mi, najdite svojo pot!

			Od srečanja v slaščičarni ima moja hči tesnega prijatelja. In tudi on ima rad dojenčico. Zato si obetam zelo dober in tesen odnos. Zdaj že veste, moja hči je skrbnica hčere moje tašče. Ker si je to želela. Kakor da se je ujela v past. In se ob tem dobro počuti. Ujeta v svet, ki je ustvarjen zanjo. Veste, dragi moji bralci, sama sem bila hitro mama. In moja hči me zdaj spominja name. To je lep občutek. Skupaj s pokojnim Lukom sva doživljala to, kar zdaj moja hči, dojenček in njen nov prijatelj Maksim. Dojenček je osrečil mladi par. Čutila sem to srečo, ko smo se sprehajali po parku. In zaenkrat moje tašče to ne moti. Olajšana je, da ima čas boriti se s poporodno depresijo, z demoni v svoji glavi.

			Po tistem, ko je ona zanosila pri svojih 50 letih, se je precej žena odločilo, da jo bodo posnemale. Skrivnosti, kaj vse je naš genialni Urban počel za to, da je otrok živ in zdrav prišel na svet, vam ne smem izdati. Lahko pa vam napišem, da če ste vodeni, boste vodeni do uspeha. Če pa boste posnemali mojo pot, našo pot, pa boste hodili po moji poti. Nikar tega ne počnite. Kar vam je namenjeno, boste dobili. Mi smo dobili najbolj trmastega otroka, kar jih poznam. In z gotovostjo bi si upala trditi, da ima to po meni, a ni moj. Moja hči ljubi tega otroka. In ona ima v srcu v sebi pravo ljubezen zanj. A ni njen. Sicer pa je ta otrok deklica Luna.

			Vse me smo najboljše duhovne prijateljice. In ena brez druge ne zmoremo. In zato nama je z mojo hčerko bilo hudo pri srcu, ko je tašča odkrito izrazila strah, da je Urban želel sina. In da sedaj pač ni več zmagovalna kraljica z malo princesko. Ampak preprosto išče svet, ki se mu je sesul, ko je izvedel, da pa njegov otrok ne bo sin. Ker sem v preteklosti veliko pisala o naši posebni »natur« hiši in je Veronika objavila v italijanski design reviji tudi fotografije, veste kako oz. kje živimo. Mi smo v sožitju z naravo. In to otrok čuti. In zato smo bile vse navdušene nad izbiro imena Luna za našo deklico. Naša skrivnost je, da držimo skupaj. Naučile smo se preprostosti in vsakdanje navadnosti. In zdaj smo skupaj same ženske. In vse se razveselimo, ko pride Maksim. In vse bomo vesele, ko bodo naši možje spet prišli domov k nam iz daljnje Amerike. In nam bo zato lažje, morda pa tudi ne. Sprejele smo tako, kot je. To pa priporočam tudi vsem vam, dragi bralci mojega bloga. Na svidenje do prihodnjič.

			Njeni problemi preprosto niso bili rešljivi z možgančki, zdeli so se na trenutke celo nerešljivi. Veriga nesrečnih naključij je bila prekinjena tistega dne, ko je Urban vstopil v prostor. Ko je Urban to zvedel, je strmel predse. Brez besed, nekaj minut, morda celo četrt ure, strmel predse. Niti trenil ni z očmi. Je res tako globoko razmišljal, ali preprosto ni verjel, da je to resnica. Resnično je bil vesel, da lahko nagodi svoji ljubezni tretjega življenjskega obdobja.

			»Če bom videl s svojimi očmi, bom lahko ostal na pravi strani. In ne bom narobe sodil. Ampak najprej moram povedati, da spoštujem ženske. Tudi domišljijsko življenje vsake posebej. Duhca tvoje žene, njeno navidezno stekleno kroglo in Črno devico, ki jo časti. In Veronikine virtualne svetove. A občutek imam, da so ženske šle malo predaleč.

			Veš, v manj civiliziranih kulturah so bili stari vedno nosilci modrosti. Predvsem so predstavljali moč in zgled mlajšim. Ne bom se hvalil, da sem oče, da je moj sin uspešen. Da sem enega sina posvojil in tudi ta postaja samostojen, ljubeč in uspešen moški. Bom pa priznal, da sem se hotel pohvaliti z novim sinom.«

			Nič novega ni povedal, le v sobi je bila zdaj še večja tišina.



			»Tudi danes bi morali mladi poslušati nasvete starejših. Zaradi nekaterih, ki ne zmorejo biti odrasli, veš, Veronika, moja draga, mladi včasih lahko prevzamejo vlogo. Čeprav niso tako dosti doživeli, izkusili, si pa želijo. In pravzaprav so dobro opremljeni za življenje. In so tu, na pravem mestu, ob pravem trenutku.«

			Veronika je doživela svojo srečo kot svojo stisko in bolečino. Otrok je samo odseval svojo potrebo po tem, da bi bil ves čas ljubljen. In to jo je prestrašilo. Urban je ostal pri njej. Da bi ji pomagal. Motil se je, a si tega ni priznal. In zato je zbolel. Sedel je h kosilu v restavraciji. Z Veroniko sta čakala, da jima postrežejo. S praznim krožnikom je uprizoril pravi cirkus. Kakor da vozi zdaj enega od svojih lepotcev. »Brrr, brrr, brrr. V desno in brrr, brrr, brrr v levo.« Pogledal jo je: »Draga moja, voziva se v avtu. Dobrodošla na moji poti. Hvala, da si se mi pridružila, dovolila, da te peljem s sabo.« Tako očitno je kazal svoje razočaranje.

			Veronika je pomislila, da se mu je zmešalo. On pa je bil le njeno ogledalo. Potem pa je vzel v desno roko skodelico kave in je hkrati z levo roko držal kozarec soka. »Kaj naj spijem prej?« Še enkrat je bil v vlogi dedka. Skrbel je za vse, če bi lahko, bi jih vse takoj začipiral. Jim dajal denar in se z njimi sprehajal. S svojo palico je bil prav prijeten starček. Na koncu se bo mladi par z otrokom tako lepo ujemal, da nihče več ne bo govoril resnice.

			Ko je Emil prišel spet domov, sta z Otilijo šla v Švico na Zipling. Med vožnjo tja je imela v glavi vizije, želje za pot, za novo izkušnjo v življenju. Noč je bila lepa, obsijana z luno, in mesečina je svetila vso noč. Ko je odprla oči, so bile okrog nje gore. Velike, visoke gore. Stopila sta na jutranji sprehod, da zadihata. Pot ju je dodobra prevetrila. Ves čas so ju obkrožali ljudje, ki so potovali. Zavedala se je, da so bogastvo v življenju ljudje. Večje kazni ne bi dobila, kot bi bila paraliziranost iz družbenega življenja. Mladi, manj mladi. Hitri, čisti in starejši. Med trajanjem poti je opazovala naravo skozi okno avtomobila. Razmišljala je o svojih veščinah in si želela, da bi našla v sebi nek dragulj za njuno ljubezen. Naj je ta nastal iz zlatarske ali pasarske obrti, le najti ga morata.

			Obudila sta spomine na večerjo v zraku. Ta je bila družinski dragulj. In nista imela časa za nikogar drugega kot le zase. Hotel se je prepričati, ali je ta ljubezen s čipom in ljubezen brez čipa zdaj njuna prava ljubezen. In se je prepričal, da je ta ljubezen nastala iz skrbi za druge drage.



			Hu, hu, vem, da brez trdega dela, vztrajnosti, tradicionalnih vrednost, kot so spoštovanje, ljubezen, načrtovanje vizij in planov, hrepenenja.

			Hu, hu, vem, da brez lastnega truda, ki mi je najprej prinesel zaupanje ljudi, potem pa me iz dneva v dan obkrožal z ljudmi, ki so me inspirirali.

			Hu, hu, vem, da se je čip naučil od mene. Vem, da je moj čip le kopija mojega uma, mojega truda, zbrana ljubezen. In ta mix je instant čip, moja garancija večnega bivanja.

			Hu, hu. Bivamo mi, zase, zate, za nas vse. In zdaj vem, da si ti pravzaprav moj.



			Na poti domov sta izvedela žalostno novico, da je umrl oče Viktor. Na začetku nista krivila nikogar. Raje sta šla opazovat pokrajino. Splezala sta na hrib, na višja mesta, kjer se lepše vidi gorska panorama. In použila mir. Ker tega nista pričakovala, je Otilija podoživljala borbo. Borbo s samo sabo, ki se bije zmeraj, ko prideš na vrh hriba in se želiš izdreti. Odpiraš usta, da bi bolečina v kriku kriknila iz tebe, a nič. En ničev nič prihaja iz tebe. Kakor da si izpuhtel že ob misli na krik. Emil jo je opazoval, se ji približal, jo objel in tesno objeta je prevetril veter. Kakor da sta na ladji, ki se potaplja. Takrat pa je Otilija izpustila iz sebe najdaljši in najmočnejši krik. Drla se je v zrak, da je odmevalo daleč naokrog. Pomislil je, da bi se zadrl še on. A sta se znašla v zračnem vakuumu. Slišala sta staro mašino njegovega avtomobila in njegov glas, ki ju je pozdravil, ko je stopil iz avta. Kakor da je prišel zdaj tudi on, se pripeljal za njima, da jima pove, da odhaja. Lovila sta Viktorjevo dušo, ki je letala okrog njunih glav. Močne energije dogodkov, ki so zaznamovali njihovo življenje v mladosti, so mu dale krila. Zdaj je verjel v kaos. V zmešano dinastijo in pomešano resnico in laž. Zdaj je verjel v večen obstoj.





PREKMURJE


			Otilija je potem takoj obiskala Prekmurje. Najprej je šla v dom za ostarele, dolgo je sedela ob svoji mami. Premlevali sta življenje, kako je bilo, kako bi bilo in kako je. V materi Ivani je še živela babica Rozalija, madam Frančiška in skromna, ponižna, iskrena ljubezen do bližnjih. Z hvaležnostjo je gledala svojo hčer, ko je listala po knjigi, ki ji jo je prinesla Otilija. To je bila knjiga umetnosti, zbranih mojstrov, ki jih je mati Ivana včasih skrivoma oboževala. In spomnila se je, da je imela ustvarjalno obdobje in potem sramežljivo prenehala. Obraz ji je prekril plaz solza.

			Po obisku pokopališča sta šli na kosilo. Pri obedu se jima je pridružila Petra. Zdaj uspešna ravnateljica z dvema mladostnikoma, ki obetata. Največ priznanj in pohval v kraju sta dobila. In bila sta uspešna na vsakem tekmovanju, ki sta se ga udeležila. Naj je to bila možganska olimpijada, ali matematično tekmovanje. Logika, spomin, vsestransko razviti um. In zato sta študirala. Oba sta si želela le zbrati vse nazive, ki jih družba ponuja. Vsi vemo, koliko visoko šolanih je med brezposelnimi. Ker poklicna šola da poklic. Študij pa povzdigne tvoj um na višji nivo. In potem je izobrazba previsoka za delo. In občutek svobode rase ravno z željo po znanju, izumu. In ker je to vse dobro za našo mater zemljo, potem to postane opravičljiv življenjski smisel.

			A vendar, Otilija je poslušala, kar ji servira mati Ivana. In se ni vrtinčila v samohvali hvaljenih. Čeprav, če bi poslušala svojo mamo, bi bila zdaj že dolga leta uspešna ravnateljica. In otroci bi prav tako odraščali v zdravem okolju. Dobro bi se jim godilo in nič ne bi pogrešali. Bili bi zadovoljni, ponižni in hvaležni. Petra, tvoje ogledalo, vzgled.

			Kaj je bilo treba iluzij, virtualnih svetov, ko je ta tu pri nas tako preprosto lep? Kaj je treba gradov, ko je tu narava, lepa sama po sebi, takšna kot je. A ni dovolj preraščenih graščin.

			Na krožniku so prinesli dobrote, servirali so jih ob posebni mizi. Petra je bila materi Ivani bližje kakor lastna hči. In Otilijo je bolelo, doživela je preblisk svojega življenja. Kaj je bilo, kako bi bilo in kako je. Petra jo je zbodla, ali bo prišla spet v šolske vode. Presenečeno je pogledala, ko je Otilija samo prikimala. »Ja, morda pa res.« In v tem trenutku je čutila, kakor da bi to res lahko naredila. Če bi bilo po tvoje in bi se tvoje prošnje in želje uresničile, bi zmeraj bila tu z vami. A bi potem postala sam svoj gospodar. Še zdaj dnevno sanjam samo o samostojnosti. Je modrost življenja moč črpati samo iz svojih izkušenj. Najlažje bi bilo potem, da bi enako bilo enako iz vseh pogledov, kakor je madam od spredaj nazaj enako.





VRTINEC


			Ta boj med sodobnim in tradicionalnim je bilo čutiti zdaj tudi pri generaciji. Otilija se je z Moniko po vrnitvi iz Prekmurja dolgo pogovarjala. Zdaj je bila sposobna videti svoje ogledalo. Če bi bila poslušna mamina hči, bi njeno življenje bilo podobno Petrinemu življenju. Monika se je samo nasmehnila, razumela jo je. Tudi sama je naredila velik korak, ko je še mladoletna odhajala na daljša delovna potovanja.

			Edina ni imela nobene ženske, pomembne druge, ki bi imela nanjo tipičen tradicionalen vpliv, ali bi od nje zahtevala sprejemanje določene vere. Le zaupanje, ljubezen in predvsem iskreno razumevanje je bila trdna vez med njimi. Edina ozavesti dejstvo, da je modna industrija med večjimi onesnaževalci matere zemlje. Za njen uspeh si pripisujejo usluge tudi njeni bližnji. In brat, ki je veliko na ladji in nima nič proti avtomobilski industriji. Zato se tudi Edina ne odpove svojim željam zaradi matere Zemlje, obstajajo situacije in trenutki, ko sprejema odločitve in se bori sama s sabo. Mati Otilija ji pomaga, jo podpira. Ker so vsi vpeti v ta začarani krog. In zato ponovijo uspešno revijo FIGLIO. S tem niso nič zagrešili, Otilija pa dobi spet novo možnost napisati odličen blog o tem, kdaj otrok lahko prvič stopi na modno pisto. In zakaj nekateri otroci tega naj nikoli ne naredijo.

			Edina je popolnoma samostojno v prihodnosti nastopila na trgu mode za plesalce, gledališčnike, kulturnike in umetnike nasploh. Vse filozofije matere zemlje je spoštovala. Delala pa je po svoji vesti in ob tem bila zelo skrbna mama. In zato je bila spontana in uspešna. In se je družila z zanimivimi ljudmi.



			Hvala vam, šepetalci k uspehu. Ker so sanje in um vsakdanje življenje. In čip pametnega življenja sprogramirano življenje. In vse sile Črne device in Duhca so vedno risale slike v čarovniški krogli. A najbolj zanimivo je, da Duhca in čarovniško kroglo Otilija ni mogla nikomur pokazati. Zanašala se je na nekaj, kar za nikogar niti obstajalo ni. Naj sile čuvajo Otilijo. Brez nje ni ničesar.

			So bile sile usode res tako močne, da se Otilijina zgodba mora ponoviti. In v katerem odtenku se bo ponovila. Ker iskreno je lepo bilo pomešano s krutim delom življenja, ki ga tradicionalno misleči niso deležni. Prihaja moj čas, ko bom raziskovala Pariz. Duhec, ti veš. Postajam čarovnica duha madam Frančiške. Zanašam se nate. Ti veš, zakaj te je sila dodelila meni, ko sem bila majhna deklica. Ker bi brez tebe obupala. Hu, hu.



			Otilija ima dober odnos z vrtnarjem. Ta je imel preveč toplih puloverjev. In samo en anorak. Dajal ji je občutek, da je njemu vloga palatina pisana na kožo. Morda mu je bila res, bil je skromen, ponižen in v sebi je gojil dobrega duha. Nič ni igral. Všeč ji je bil ravno zato, ker je vedel držati pravi odnos. Potem pa so nekega dne poskušali palinko, tisto iz številnih trav, pobranih na travniku. In je delal brez prestanka vse do teme. Nekaj časa mu je še uspelo držati zdrav razum in pametovati. Spominjati se, pomniti in razmišljati, razglabljati kot pametujoči se ljudje. Potem pa mu je zmanjkalo za pogovor. Drugo jutro ga je bilo tako sram, da je spakiral in odšel. Otilija ga je večkrat opazovala in je pomislila, da je bil čipiran, prepričana je bila v to, saj se je le tako Emil zasidral v urejen dom. Ker rad je imel urejen beli grad v Milanu in vse te nore zgodbe, ki so se dogajale v njem.

			Daleč vstran, na drugi celini, življenje živi njen mož. Virtualno ljubezen prenaša v vzgojo. Igrače s posnetki očetovega glasu. Predolgo, predolgo je trajalo. Morajo poiskati rešitev. Življenje je v vajetih glasov, neresnično resničnih (po)govorov in je ušlo iz vajeti normalnega. In močno se mu zdi, da njegova žena brez njega blazni. Vrtinči se v čarovniških urokih. Čip, skrivnost čipa je nenehna kontrola misli, čustev in hotenj posameznika. V njem je pod kožo, vstavljen kakor dobeseden rek, zlezel mu je pod kožo.

			V vrtincu se vrtinčijo Veronika, Edina in Veronikina hči Luna. Težko najde svoj JAZ. Ker mati Italijanka, ki je pravzaprav babica, a le po letih govori drug jezik. Ne le pogovorni, tudi kulturni. In njen virtualni način življenja vrtinči vse v vrtinec mode. Je bila trmasta prej, zdaj je še bolj. Kar naenkrat se najbolj počuti pri Otiliji, v hiši, obdani v naravno fasado. Tam počaka na mladi par, ki je opravil pogovore za kulturno modno popotovanje. Tako Otilija poskrbi, da se mladi par naseli v stanovanje skupaj z Luno.

			Saj zato je kupila to lepo stanovanje v Sloveniji.

			Le tako zaščiti svoje najljubše pred Veroniko. Ki pa je zdaj v rokah Urbana. Čuva jo kot punčico svojega očesa. Ne bo pozabila zadnjega prepira.

			Otilija: »Glejte, v tej hiši je prostora za vse, a v njej vi preprosto ne znate živeti. Ni bilo mišljeno, da se zapiramo, si ustvarjamo svoje svetove. Ker s sabo potegnete strahove, se bojim, da to ne bo dobro za naše zdravje. Zato vidim rešitev v domači kulturi in preprostem življenju. Doma, v mestu, kjer nam je vse sprejemljivo. Kjer imamo občutek, da so naša pravila in smo doma.«

			Veronika: »Porco dio. Come a casa.

			Non capisco cosa intendi.«

			In se vrže na tla, tolče z rokami po tepihu. Se prime za glavo, jo drži ob tla in hlipa. Podobno je napadu, a Otiliji se niti malo ne zasmili.

			Otilija: »Si signora. Patria della Slovenia.« Veronika: »O no, no, no, no.«

			Pobere se, gleda po prostoru in v omari zagleda kroglo. Čarovniško kroglo. Otiliji se posveti, do sedaj ni krogle še nihče opazil. Veronika stopi do omare in jo odpre.

			*

			Hu, hu, hu, hu, zasliši Otilija. Sveže zapiha. V prostoru se zatrese vsaka kapljica zraka. Veronika zagrabi po krogli. Otilija stoji, brezmočno. Otrdi kakor da je kipec iz lesa. Veronika vrže kroglo na tla. Za kroglo izgine vsaka sled. Ni niti stekla, niti vode, niti črepinj. Ničesar več ni. Duhec, a si videl, kaj mi je storila, aaa, jujujuj, aaa. O moj črni kvadrat, ljubim te iz vsega svojega srca. Vem, verjamem. Vse mi smo zdaj Urbanove.

			Se je moj oče skrival v krogli, ki je nihče ni videl in ki je sploh ni bilo. Je krogla bila Viktor, v podobi Duhca v borbi z njim. Ker smešno, a le z njim si se od majhnega tako zelo boril za mojo vero vate. Hu, hu, izginjam z obličja zemlje, tja, kjer mi bo on povedal odgovor.

			Otilija v sožitju z naravo ne mara več toliko zapuščati hiše, doma. Močen razum ji daje moč vladanja, zdaj že ve in je sprejela dejstvo, da je to le zapis na čipu. Z dediščino odkupi stanovanje v Ljubljani. Ta gesta ji prinese veliko miru. Preprosto ona zmore več sama. In tako sama je, da zdaj tu niti sebe nima več. V popolni hiši, obdani v naravni oklep, postaja le dobra čarovnica, ki je ravnokar izgubila svojo čarovniško kroglo. Za trenutek si zaželi, da bi bila ob svoji mami. K mami Ivani hoče, v Prekmurje.

			Si je res vse to želela? Je Veronika s tem odkritjem postala zlobno zvita, kot lisica? In išče njene dobro skrite zajčke? Ostra kot zob in globoka kot njen vdih? Je njen pogled le tema, ki je temnejša od najtemnejše noči? Ni več čarobnosti, ni več sanj.

			A ko pridejo prijateljice Veronika in njuna hči, se zjasni v svetel dan. Ker takrat se Monika prepira z Veroniko, vse dokler se prav neumno ne smejeta. Smeh takrat odmeva glasno, tako da se nalezemo prav vsi. Lahko igrivo se potem družimo, v veliki enosti sreče.

			Veronika še vedno želi postati lepa, najlepša med nami, pa čeprav kot zvezdni utrinek, ki preleti nebo v sekundi. Vse postanejo zvite lisičke, močne kakor bizon, hitre kakor tigrice in pogumne kot medvedki. Naj delamo prav ali narobe, dokler bomo le uspevale. A vsaka mora biti na svojem pravem mestu. Otilija si pač ni želela, da bi postale razuzdane, prevratne Madam. Morala je vztrajati, da so ji verjele, da previdnost vodi življenje po pravi poti.

			Za Veroniko in Urbana se ni bilo bati. Vse se je umirilo, ko je vstopil Urban. Brez besed je odpeljal Veroniko. Domov sta šla v POP art opremljeno stanovanje. Lepo, kot po naročilu. Zdaj sta si želela le zasebnosti. Otilija pa namigne: »Hej, Urban, tako zelo sem ponosna nate, ker predstavljaš ta skupek kultur, jezikov in konec koncev tudi generacij. Hvala, da si me tega naučil, hvala da si mi zaupal svojega sina in zdaj še hčer.« V tesnem objemu sta si izmenjala zadnje besede ob odhajanju. Namenila sta jih očetu Viktorju.

			Ženske so spakirale in odšle v Slovenijo. Edina z Luno, kakor da so se sanje o Parizu končale. Urban je vedel, da potrebujejo čas, Maksima in Emila. Otilijo je poslal v Pariz. Spraševal se je le, zakaj in kako dolgo bo hiša v Milanu samevala. Bo zarasla v grmičke, do vrnitve Madam E, ki raziskuje Pariz?





VANJA LEBAR


			Rodila se je leta 1974 v Murski Soboti. Na oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani diplomirala iz pedagogike. Avtorica večih del. Ob pisanju kratkih zgodb se ukvarja z besednimi igrami, umskim poigravanjem in kreativnim pisanjem. Madam E je bil njen prvi roman. Madam E2 pa je njegovo nadaljevanje.