Čitalnica | Recenzije 239 Asta Vrečko Čas je, da odrastemo LIEGEY, VINCENT, STÉPHANE MADELAINE, CHRISTOPHE ONDE IN ANNE-ISABELLE VEILLOT (2015): Projekt odrasti: Manifest za brezpogojno podporo za neodvi- snost. Ljubljana: Sanje. Živimo v sistemu, katerega osnovni gradnik in pogoj za njegov obstoj je neenakost; ta že dolgo ne obstaja več le nekje daleč na drugi strani sveta, temveč je prisotna tudi med nami in je postala vsakdanja lokalna novica. Vsak dan lahko v domačih medijih spremljamo deložacije zaradi nekaj sto evrov, zgodbe lačnih otrok in dolge vrste pred humanitarnimi organizaci- jami, v katerih ne stojijo le brezposelni, temveč čedalje več tudi takih, ki s svoji- mi nizkimi dohodki ne morejo omogoči- ti preživetja ne sebi ne svojim družinam. Po drugi strani pa beremo novice o gospodarski rasti, visokem dobičku podjetij, o bančnih luknjah in provizi- jah. Na svetovni ravni, pravi letošnje Oxfamovo poročilo, je šlo kar 82 odstot- kov vsega premoženja, ustvarjenega v letu 2017, v žep enega odstotka naj- bogatejših. Leto pred tem so objavili šokanten podatek, da je bila polovi- ca svetovnega premoženja v rokah 62 ljudi, osmerica najbogatejših pa ima v svojih rokah toliko bogastva kot revnej- ša polovica človeštva skupaj. Ob tem v Oxfamu trdijo, da bi lahko samo z lanskim zaslužkom milijarderjev kar sedemkrat odpravili revščino po vsem svetu! Ti in drugi podatki redno razkrivajo naraščajočo neenakost, čeprav številne med nami, vedno bolj utrujene od vsak- danjih skrbi in boja za preživetje, takšne osupljajoče statistike niti ne prizadene- jo več toliko, kot bi nas morale; nanje smo se sčasoma navadili in jih sprejeli kot del sistema, v katerem živimo. A na srečo je čedalje več pobudnikov, ki se ne strinjajo, da ni alternative – namesto tega menijo, da je treba družbo, ki ima takšne grozljive učinke na življenje ljudi in drugih prebivalcev planeta ter tako katastrofične učinke na okolje, spre- meniti v samem ustroju. Ena takšnih pobud je tudi gibanje odrasti. Francoski aktivisti gibanja Vincent Liegey, Stéphane Madelaine, Christophe Ondet in Anne-Isabelle Veillot so leta 2013 napisali knjigo z naslovom Projekt odrasti: Manifest za brezpogojno pod- poro za neodvisnost. Izhodišče dela je predpostavka gibanja, da ima naša družba napačno postavljen cilj in meri- lo svojega uspeha – to sta obsede- nost z dobičkom in večna gospodarska rast. Manifest se z različnih vidikov loti dekonstrukcije ekonomskega modela, ki tvori začaran krog ekonomske rasti in kriz, pri čemer desakralizira ekonomijo kot nekaj nedotakljivega in naravne- Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 272 | Čitalnica 240 ga. A če želimo spremeniti svoj cilj in resnično preobraziti družbo, moramo spremeniti tudi svojo pot do tja. Premoženjska neenakost ni edino, kar družbo deli na dva nasprotna pola. Velik del svetovnega prebivalstva še vedno nima dostopa niti do osnovnih dobrin, kot so pitna voda, zdrava hrana, zdravila, niti do osnovnih storitev. Na tej točki knjiga ponuja kar nekaj rešitev. Novo upanje avtorji vidijo v brezpo- gojni podpori za neodvisnost (BPN), ki je na prvi pogled morda podobna pri nas bolj poznanemu univerzalnemu temeljnemu dohodku, vendar vključuje še dostopnost do rabe naravnih dobrin in javnih storitev, kot so zdravstveno varstvo, izobraževanje, javni prevoz in druge. Brezpogojna podpora za neod- visnost je povezana z implementacijo minimalnega in najvišjega dohodka, ki naj ga ne bi mogli preseči. BPN bi pri- padal vsakemu človeku od rojstva do smrti, saj bi šlo za individualno in neod- tujljivo pravico, ki se lahko doda dru- gemu dohodku. Ne glede na to, kako se podpora oziroma dohodek imenuje, je, kot poudarjajo avtorji, bistveno, da začnemo delovati v tej smeri, saj nam bo to omogočilo, da nismo ves čas ujeti v kolesju produktivnosti, in bomo lahko vzeli življenje v svoje roke. Četudi se do te točke lahko z vsem strinjamo, je seve- da ključno vprašanje, kako brezpogojno podporo za neodvisnost uveljaviti. Tudi tukaj nam avtorji manifesta ponudi- jo nekaj odgovorov. Predstavljene so tri možnosti, o katerih je najbolje razmišljati in jih implementira- ti vzporedno: prvič, pri snovanju konkretnih alternativ naj gre za povezovanje različnih lokalnih poskusov uveljavitve alternativnih modelov gospodarstva, redistribucije in skupnostnega življenja, ki bi poveza- ni privedli do generalizacije drugačnih modelov; drugič, pri tem moramo upoš- tevati manjše uspešne pobude, kot je skrajšanje delovnega časa, in, tretjič, uveljavi naj se univerzalni temeljni dohodek. Krajšanje delovnega časa bi omogočilo več časa za zadovoljevanje osebnih želja in potreb, v času, ki se ne namenja več delu za preživetje, pa se lahko posamezniki posvečajo tudi političnemu delu v najširšem pomenu. Predlogi za tranzicijo družbe zaobsega- jo veliko elementov, od vprašanja pra- vice do zemlje, do uveljavljanja pravice do bivališča, mobilnosti, dostojne pre- hrane ipd. Vse to je ponazorjeno s kon- kretnimi primeri, na primer s predlogi drugačnih sistemov obdavčitve. Slabost tega dela manifesta je, da so bolj uni- verzalne teme pomešane z bolj parti- kularnimi – tako na primer avtorji v isti sapi govorijo o redistribuciji dobrin in o kolesarskih delavnicah. Posebna pozornost je v delu namen- jena kritiki potrošništva. Avtorji menijo, da se v kapitalizmu ne odločamo več o ničemer pomembnem, naša izbira je omejena na to, katere znamke kupuje- mo (čeprav je, roko na srce, veliki večini tudi ta izbira odvzeta, saj se odloča glede na najnižjo ceno), medtem ko pri osnovnih vprašanjih družbe, v kateri živimo, nimamo pravice odločanja. Na tem mestu avtorji veliko moči polagajo v roke posameznice oziroma posamez- nika, ki mora začeti pri sebi, manj in bolj razumno trošiti, puščati manj ogljičnega odtisa ipd. »Neskončna rast v končnem svetu ni mogoča,« pravijo v manifestu. Čitalnica | Recenzije 241 Zmogljivost planeta je omejena, zato se moramo vprašati, kako lahko svet in posamezniki delujemo z manj, ob tem pa vsem zagotovimo dostop do virov in dobrin, ne da bi pri tem neenakost večali, temveč jo manjšali. Gotovo lahko vsak posameznik z razumnimi življenj- skimi odločitvami pripomore k skupne- mu cilju in »prostovoljna preprostost« je pomemben del koncepta. Takšen poziv k bolj skromnemu načinu življenja je do neke mere popolnoma smiselna kom- ponenta gibanja, vendar pa si ne more- mo delati utvar – tudi avtorji si jih ne –, da bo do radikalnih sprememb privedlo delovanje na individualni ravni, saj s tem še ne bodo odpravljeni izhodiščni razlogi, ki vodijo v opustošenje planeta. Branje knjige se izkaže za posebno zanimiv eksperiment, saj je bila napi- sana v času recesije, ko smo tudi v Sloveniji občutili ostre varčevalne ukre- pe, ki so v največji meri prizadeli mlade, brezposelne in delavce, prevod dela pa je prišel v trenutku, ko je v Sloveniji že nastopila gospodarska rast, ultimativno merilo uspešnosti vsake kapitalistične vlade. Vendar od silnih dobičkov podje- tij in boljšega gospodarskega položaja države večina nima ničesar. Takratni predstavniki vladne koalicije so si (kar konkretno) zvišali lastne plače in sočas- no vztrajno poudarjali, da v proračunu ni dovolj denarja za povišanje socialnih prispevkov in minimalne plače. Tako v Sloveniji še vedno vsak sedmi prebiva- lec živi pod pragom revščine, vsakemu petemu grozi socialna izključenost, pri čemer se še posebej slabša položaj žensk. Takšni podatki žal dokazujejo tezo, predstavljeno v knjigi, da gospo- darska rast koristi le peščici ter bogate čedalje bolj bogati, medtem ko revne dela vedno revnejše. Ne glede na to, ali se z avtorji mani- festa strinjamo povsem ali le v določe- nih segmentih, je knjiga, ki jo prebere- mo na dušek, zanimivo in navdihujoče branje. Ima nekaj ključnih usmeritev, katerim bi morali slediti vsi, ena izmed njih pa je gotovo, da moramo družbo repolitizirati, spremeniti politični dis- kurz in se ne bati sprememb. Avtorji sicer ne ponujajo konkretnega politič- nega modela, a zanj ponudijo veliko nastavkov. Nekateri predlagani ukrepi za uresničitev niti ne potrebujejo pre- vrata in popolne spremembe družbe- nega sistema, z nekaj politične volje sta implementacija temeljnega dohodka in krajšega delovnega časa tudi v Sloveniji na dosegu roke. Čeprav se z leti poveču- je število brezposelnih in atipičnih zapo- slitev predvsem med mladimi, o zapo- slenosti še vedno razmišljamo zastare- lo, v okviru osemurnega delovnika. Nov družbeni dogovor o krajšem delovnem času brez zniževanja plače bi prinesel več zaposlitev, zadovoljstva na delov- nem mestu in vključenosti v družbo. Kaj bi to pomenilo v Sloveniji, je že leta 2011 izračunala dr. Valerija Korošec. Če bi okoli 800.000 zaposlenim v Sloveniji, ki delajo 40 ur na teden, delovni čas skrajšali na 36 ur, bi dobili na voljo dodatnih 3.200.000 delovnih ur, kar je novih 88.888 zaposlitev. Kot je pokazal nedavni poskus v domu za ostarele na Švedskem, uvedba šesturnega delov- nika ni pomenila le novih zaposlitev, temveč tudi manj odsotnosti z dela, država pa je vložek prinesla nazaj tudi pri manjšem številu izplačanih nado- mestil za brezposelnost. Kakovost sto- Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 272 | Čitalnica 242 ritev v ustanovi in zadovoljnost tako uporabnikov kot zaposlenih se je povečala. Da ne gre za utopične ideje, kažejo spremembe v nekaterih evropskih državah. Danska ima na pri- mer 37-urni, Finska in Belgija imata 38-urni, Francija pa je leta 2000 uved- la 35-urni delovni teden. V Sloveniji imamo visoko stopnjo brezposelnosti, veliko delavcev, ki s svojimi delovni- mi razmerami niso zadovoljni, a hkrati v primerjavi z evropskim povprečjem delajo več. Za kaj takega ni nikakrš- ne potrebe, saj imamo izpolnjene vse pogoje, da se namesto siljenja delav- cev k opravljanju (največkrat nepla- čanih) nadur, spodbujanju prekarnih zaposlitev in načina dela, ki ne razmeju- je med delovnim in prostim časom ter posledično povečevanja izgorelosti med zaposlenimi, začne resen razmislek in uvajanje krajšega delovnega časa. Manifest tako pred nas postavlja pomembna vprašanja in naloge. Sili nas k ponovnemu premisleku o jav- nem dobrem, skupnem in demokraciji in nam daje nalogo, da vzamemo svoj čas in prihodnost nazaj v svoje roke ter zahtevamo korenite spremembe. Le tako bomo odrastli v družbo, katere merilo ni gospodarska rast, temveč rast kakovosti življenja in trajnostno ohran- janje okolja.