„Dom in svet" izhaja dne i. in 15. vsakega meseca.
Vsebina 1. zvezka.
Stran
Cvetje s polja modroslovskega. (Spisal dr. Fr. L.)......... i
„Več luči!" (Zložil Mih. Opeka.)...............4
Drugačne pesmi. (Zložil Anton Medved).............4
Vrbsko jezero. (Zložil Anton Medved)............. 5
Stari dolg. (Povest. — Spisal Ivo Trošt.)................5
Kako je učenec oženil mojstra. (Dogodba. — Spisal Vekoslav.) .... 10 Vzori in boji. (Po prijatelje\ ih pismih priobčil JoOšaben.) [Dalje ] . . . 13
Cez leto dnij. (Zložil Srečko.)................16
Mestne slike. I. II. (Piše Ivan Marin.).............16
Ptujski okoličani. (Spisal o. H. Šalamun.)............18
Ali bivajo ljudje na bližnji zvezdi Martu ? (Spisal dr. Simon Šubic, profesor na
vseučilišču v Gradcu.).................2 2
Na tuji zemlji. XIV. (Zložil M. O.)..............27
Književnost......................29
A)	Slovenska književnost. Knjige družbe sv. Mohorja za 1. 1896.: Zgodbe sv. pisma. — Slovenska pesmarica. — Marija Devica, majnikova kraljica.
B)	Hrvaška književnost. Predavanja o knjigi staroslovenskoj. — Povjest i? up a i crkava %agrebačkih. — Knjige družbe sv. Jeronima za 1. 1896.: Danica. Život Gospodina našega Isusa Krista. — Vračara Klara. — Štitite životinje. — Bog i Hrvatska ili o^biljne misli ^a vjeru i domovinu.
Razne stvari.....................31
„Kristus". — Doma in po svetu. Na platnicah: Socijalni pomenki. ■— Vabilo na naročbo.
Slike.
Izpremenjenje na gori. (Slikal Rafael) [Priloga.]
Dete Jezus. (Po sliki Holbeinovi.)............................1
Sv. Trije Kralji. (Slikal C. Schönherr.).............9
Zemljevid planeta Marta. (Po Schiaparelliju.) ..........23
Ribnjak v ljudskem vrtu pri Ptuju. (J. Winkler.).........25
Listnica nreclništva. Uredništvo *eli vsem blagim sotrudnikom veselo in srečno novo leto, prosi jih obilne podpore, pa tudi potrpljenja, ako jim vselej ne ustre^emo v prvem hipu.
Dobe se še letniki: IV. po 2 gld., V. po 3 gld., VII., VIII. in IX. po 4 gld. 20 kr.
„Dom in Svet" stane za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 10 kr., za četrt leta 1 gld. 5 kr. Za dijake na leto 3 gld. 40 kr., za pol leta 1 gld. 70 kr., za četrt leta 85 kr. V ptuje dežele po i gld. 20 kr. na leto več. Dobivajo se še vse lanske (1896) številke.
Uredništvo in upravništvo je v Marijanišču. Za ljubljanske naročnike posreduje tudi „Katoliška Bukvama."
Cvetje s polja modroslovskega
(Spisal dr. Fr. L.)
,Dom in svet" 1897, št. 1.
Predgovor.
Vsaka doba ima svoje znake in posebna svojstva. V sedanji dobi se med olikanimi narodi razni stanovi in deli človeške dražbe bojujejo medsebojno. Res so se od nekdaj bojevali stanovi s stanovi, pod-ložniki z vladarji, bogatini z ubožci: a nikdar tako. da bi bila v nevarnosti vsa človeška družba. Dandanes pa je omikano Človeštvo , ki bi moralo živeti v najtesnejši zvezi med seboj,
razkosano v mnoge nasprotne sovražne dele.Delavski stan sovraži vse stanove, ki ne žive ob delu svojih rok; stan bogatašev hoče brez
števila ljudij spraviti v svojo
popolno oblast; mnogi izobraženi veljaki sovražijo smrtno vsaka-tero vero in zaničujejo njene prijatelje.
Tako silno bojevanje kvari in pokonČuje
človeško družbo. Zemlja bi nam bila lahko raj, in zemsko življenje jako srečno, ako bi se vsi ljubili bratovsko med seboj. Toda sedaj nam
je zemlja večkrat neprijazna kakor razbojniška jama, in naši najbližji someščani so naši skrajni sovražniki.
Zakaj pa je tako? Ljudje nimajo prave omike, poznati nečejo prave modrosti. Udajajo
se slepim na-
Dete Jezus. (Po sliki Holbeinovi.)
gonom m za-bijo, da smo si vsi ljudje bratje.
Vneti človekoljubje poskušajo z mnogimi načini zboljšati človeško dražbo in olajšati njene žalostne razmere. Brez dvoma je najprej potrebno, da se odpravijo izmed ljudij razne zmote, ki jih vodijo po krivih potih, in da se jim ponudi resnično in trdno spoznavanje najimenitnejših stvarij. Z drugimi besedami pravimo: Ljudem treba prave modrosti; za pravo modrost pa je treba resničnega modro s 1 o v j a.
Nobena druga veda ni storila človeštvu s svojimi zmotami toliko zla kakor krivo modroslovje. Koliko krivih naukov se trosi dan na dan po svetn ! Krivemu modroslovju se moramo ustavljati z resničnim modroslovjem
Pravo modro-
slovje moramo pokazati ljudem tako, da je ume-vajo, sprejemajo in ljubijo.
Kakor drugi narodi, tako bolehamo tudi Slovenci. Tarejo nas iste nadloge, kakor druge zemljane. Mnogi domoljubni možje bi svojim rojakom radi pomogli, a večkrat si izbirajo krive poti, in njihovo najboljše prizadevanje nima uspeha in sadu. Pisatelj teh vrstic si je prizadeval od nekdaj koristiti rojakom z dvema načinoma: i. S temeljitim modroslovnim in verskim poučevanjem, ki je hotelo utrditi pravo prepričanje v bralcih in poslušalcih; 2. z mirnim in krotkim opominjanjem, naj ne zabimo prve in neobhodno potrebne zapovedi ljubezni do Stvarnika in bližnjika. Zlasti pa ga marsikaj priganja sedaj, naj vnema rojake za modrost in ljubezen. Morda jim more s tem kaj koristiti.
V tem malem delu podajemo najimenitnejše nauke vsega modroslovja. Zato smo dali spisu naslov „Cvetje". Ta beseda ne pomenja, da je naše pisanje in poučevanje lepo in prijetno kakor cvetje, marveč, da smo na polju modroslovskem nabrali in v celoten šopek povili to, kar se nam je za sedanjo potrebo zdelo najpotrebnejše, najboljše in najlepše. Namenili pa nismo tega spisa samo učenim, marveč v obče vsem Slovencem, ki radi mislijo in resnico ljubijo. Rabili smo besedo in pisavo prav domaČo in lahko, vrh tega pa tudi lično, prijetno in vneto, kakoršno nam je narekovalo srce. Modroslovcu ni niČ prijetnejšega kakor razkladati resnične nauke mnogim poslušalcem in za resnico vnemati vrstnike. Saj ve, da človeški rod nima tukaj na zemlji višje stvari, kakor je resnica, in da Človeka najbolj povzdiguje prava modrost.
I. Uvod.
1. Od kod izvira modroslovje.
Zdravi človek ima oči, da vidi, ušesa, da sliši in druga Čutila, da ž njimi Čuti razne stvari, ki so okrog njega. To nam je dano po naravi in tako Čutimo: drugače nikakor ne moremo.
Kakor pa imamo vsi to moč, da čutimo s čutili, tako imamo tudi um in pamet, da mislimo. Vsak odrastli in zdravi Človek ima um in pamet, zato tudi vsak misli in drugače ne more ravnati. Otrok začne že zgodaj misliti; čim starejši smo, tem popolneje mislimo. Da bi človek ničesar ne mislil, tega ne more doseči. Tudi je človeku dano to, kako naj misli. Ne more namreč misliti drugače, kakor po trdnem in določenem načinu. Da je n. pr. cel hleb manjši kakor njegova polovica, tega si ne moremo misliti. Jednako je v drugih ozirih.
Dobro vemo, kako čutimo in mislimo. Kadar prav rabimo obojno moč, tedaj spoznavamo. Tudi to je znano vsakomur, kaj je spoznavanje in kdaj spoznavamo. Kdor tega ne ve, temu ne moremo dopovedati. Ce najde potnik na cesti denarnico, odpre jo in pogleda, kaj je v njej. Tedaj spozna, koliko je v njej denarja, ali pa, čegava je, ako je v njej zapisano lastnikovo ime.
V sebi imamo zmožnost za spoznavanje, pa tudi nagib ali željo, da bi spoznavali razne stvari. Že v detetu se kaže ta želja, in dokler živimo, goni in vodi nas neprestano. Zato si naberemo polagoma veliko znanja, ako si prizadevamo in dobro ohranimo v pameti, kar smo spoznali na novo. Nekateri ljudje si pridobe popolno znanost — recimo — vseh rastlin, drugi vseh živalij, tretji vseh potrebnih zdravilnih pomočkov in lekov, zopet drugi si pridobe znanost mnogih postav ali zakonov. Takim znanostim pravimo tudi vede. Znanostij ali ved je prav veliko; učimo se jih v šoli, kolikor pač moremo ali potrebujemo. Ta se uči jeziko-znanstva, oni zemljepisa, drugi zgodovine, tretji zvezdoslovja, četrti računstva.
Vsaka veda mora biti taka, da nas uči resnice. Kdor bi učil v zvezdoslovju, da se suče solnce okrog naše zemlje, ta bi učil napačno ali krivo; kdor pa uči, da se zemlja suče okrog solnca, ta uči resnico. Četudi se namreč zdi, da je zemlja trdna ali v miru, in da se solnce vrti okrog nas, vendar se v istini ali sama ob sebi vrti le zemlja. Spoznanje mora biti resnično, misliti moramo resnično; kdor pa misli, da je slišal ali dobil resnico, stvar sama se pa ne vjema z njegovim spoznavanjem, tisti se moti.
Po resnici hrepenimo, zmote se bojimo. Pa ne samo tako hrepenimo po resnici, da bi zvedeli ali spoznali veliko stvarij, ampak tudi na ta način, da bi zvedeli, zakaj je to, zakaj ono, odkod je in čemu' Tako že otrok vpraša mater, ki mu je prinesla vojaka za igračo: „Kje ste ga dobili? Kako je narejen? Čemu ima vojak orožje:" Prav to hrepenenje žene človeka, da spoznava ne samo to, kar vidi, ampak sega še dalje, sili naprej in naprej, dokler se sploh da spoznati. Znano je, da vprašujemo: „Od kod je neki naša zemlja? Od kod je ves svet.' Cemu je tak? Kdaj se je začel naš svet?" Tako daleč nas goni nase hrepenenje. Dejali bi, da hočemo vse vedeti. In prav je tako in Častno je za nas.
Posebno imenitno je, da pozvedujemo, od kod so neki vse te mnoge in Čudovite stvari, katere vidimo, kaj so prav za prav: ali so neka prikazen kakor v sanjah, ali pa so same iz sebe in večne, kaj bo ž njimi naposled. Že v najstarejših Časih so se ljudje tako popraševali
in so takim vprašanjem odgovarjali; pa tudi dandanašnji ravnajo istotako, ker ono hrepenenje se ne da nikoli ustaviti.
Take može, ki so veliko vedeli o teh imenitnih stvareh, imenovali so od nekdaj modre, pri Grkih tudi modroljube; dandanes pa jih imenujemo m o d r o s 1 o v c e ali s tujo besedo filozofe. Vso vedo pa o tistih vprašanjih, kaj, odkod in čemu so vse stvari, imenujemo mo-droslovje. In prav iz te vede povzemamo v tem spisu poglavitne nauke.
Iz tega se vidi, da je modroslovje najvišja veda. Nobena druga veda (razven bogoslovja) ne vodi naše pameti tako daleč in ji ne razkrije toliko skrivnostij in ne ponudi toliko potrebnega znanja kakor modroslovje. Ta veda stavi najtrdnejšo podlago za druge vede: vse pojasnjuje, vse podpira, z vsemi se druži v prijateljski zvezi kakor mati s svojimi hčerami.
Od nekdaj so častili modroslovje za najimenitnejšo in prvo vedo. Ob vseh časih je bila med drugimi najveljavnejša. Mogočneži, govorniki, učenjaki, pesniki in drugi umetniki — vsi so se ozirali na modroslovje in se po njem ravnali. Pravo in resnično modroslovje je koristilo veliko na vse strani. Krivo modroslovje je pa pokvarilo ne samo nekatere vede, ampak tudi umetnost in življenje. Kako potrebno je torej za nas, da spoznamo vsaj glavne nauke modroslovske! Vsakdo ne more natančno preiskovati brezštevilnih resnic, do katerih nas vodi naš um; a poglavitne resnice modroslovske spoznavamo brez posebne težave. Treba jih je pa dobro in večkrat premisliti, da se jih privadimo in da nas čimdalje bolj prešinejo.
Namen modroslovnega nauka je namreč prava modrost. Zares: tisto modroslovje je pravo, ki nas dela modre. Modri pa smo, ako spoznavamo in cenimo vse stvari po resnici, ako jih sami rabimo toliko, kolikor so vredne, in se zmerom tako vedemo, da pridemo do srečnega konca. Tudi ta spis hoče utrjevati modrost in bralce zanjo vnemati.
Modroslovje torej izvira iz našega uma in je najvišja veda. Naša pamet si pridobiva modro-, slovje tem bolj, čim bolj napreduje. Kadar hrepenimo, da bi spoznali najvišje in najvažnejše predmete, kadar želimo zvedeti zadnje vzroke v vesoljstvu, njegove glavne sile, njegove najvišje zakone, tedaj hrepenimo po modroslovju. Tako izvira modroslovje iz naše narave — njena najlepša cvetka; v prid našemu napredku pa rodi pravo modroslovje najboljše sadove.
2. Kako delimo modroslovje.
Neki kralj vlada v velikem kraljestvu. Posebnost je pri njem ta, da nima vojske in tudi
ne uradnikov, ampak njegove štiri hčere, ki so mogočne in modre kakor oče, stoje mu na strani in store vsa njegova povelja. Jedna se imenuje resnica, druga dobrota, tretja pravica, četrta lepota.
Vsakdo vidi, da smo rabili samo priliko. Kaj so te štiri hčere ? Te so štiri vodnice naše pameti, katere jo uravnajo po pravi poti do njenega namena; modroslovci pravijo, da so štiri ideje. Kmalu jih spoznamo.
Najprej se ozrimo na tisto vodilo v naši pameti, ki nam pravi n. pr.: „To je res, to pa ni res; tvoja beseda je resnična, sosedova pa ni resnična." Ločimo namreč trdno in jasno resnico od neresnice. Potemtakem je v pameti tako vodilo, ki nas vedno vodi, opominja in uči, držati se resničnega in ogibati se neresničnega. To vodilo je najimenitnejše; brez njega bi nam pamet nič ne koristila; pamet bi ne bila pamet brez resničnosti. Zato pa stavimo resnico na prvo mesto.
Modroslovec išče resnice in sicer najvišje, najtrdnejše, najbogatejše. Resnica mu je prva stvar. Zato bomo v tem spisu postavili za prvi del tisto, ki nam kaže resnico v pameti in resnico v vesoljstvu.
Toda Človeka ne vodi samo resnica, ampak tudi druga vodila. Vsem je znano, da pravimo o kakem dejanju, ali svojem ali drugem: „To dejanje je dobro", ali pa : „To dejanje je slabo". Vest nas opominja, naj delamo samo dobro in se varujemo hudega. Tu je zopet vodilo, vodilo za delovanje ali ravnanje. Dobrota hoče določevati in uravnavati vsako naše dejanje ; vsak hip nam kaže pot, po kateri naj hodimo, pa obeta nam tudi srečen uspeh in konec, ako smo ji pokorni. Modroslovje preiskuje in uči, kaj je dobro, kaj ni; kakšen namen je določen človeku, kako naj se izpopoljnuje in osrečuje. — Vsekako je ta del jako imeniten v modroslovju.
Nadalje spoznavamo posebno vodnico v svoji pameti, ki nam pravi, kakšno bodi medsebojno življenje ljudij. Zakaj sam ne more živeti človek, treba mu je družbe. Ker nas je veliko ljudij na svetu, ne smemo početi, kar bi hoteli; ne smemo jemati, kar bi se nam ljubilo, ampak slušati moramo glas pravice. Pravico si ljudje sicer sami postavijo med seboj, toda ne smejo delati drugače, kakor jih uči in sili ona vodnica. Vse se mora ravnati po pravici. Neka veda se imenuje pravoslovje; tista uči, kaj je pravično, kaj krivično, katere postave vežejo Človeka v raznih družbah. Modroslovje pa kaže, zakaj je to in ono pravično, katera je najvišja pravica, od kod izvira, in kdo jo je določil in naznanil. — Tudi ta del modroslovja je jako imeniten, posebno dandanašnji je važen, ker
necejo nekateri pripoznati nobene pravice in tako razdirajo Človeško družbo.
Naposled poznamo in slušamo še jedno vodnico. Kaže nam, kaj je lepo. Ni je stvari, katero vidimo in slišimo, pa bi je ona vodnica ne sodila po njeni lepoti. Nekatere stvari so jako lepe, nekatere manj, nekatere celo grde. Pa tudi Človek sam zna posnemati in kazati, kar je lepega. V sebi ima poseben nagib,.ki ga priganja, naj posnema in iz sebe nareja lepe reči, da so njemu in drugim všeč. Ta njegova zmožnost, s katero posnema in kaže lepe stvari, zraste in se povzdigne semtertje tako visoko, da stvarja in nareja Čudovito lepe stvari. V obče pa se trudi vsak Človek, da nareja vsa svoja dela lepa. Ker nas vodi taka vodnica, zato preiskuje modro-slovje, kaj je lepo, kako in zakaj nam je lepota vseČ, po katerem načinu se dela lepo, kateri človek zna ustvarjati lepe predmete. Taka vprašanja obdeluje modroslovje v četrtem delu, v nauku o naravni in umetni lepoti.
A ne smemo misliti, da vladajo te vodnice vsaka zase in posebej; ne, marveč vedno skupaj in v najboljšem soglasju. Nikdar ne izgubi nobena oblasti, nikdar se ne premene njeni zakoni. Modroslovje razkazuje, zakaj in kdaj se vjemajo, kako sloni na njih popolnost raznih stvarij.
Po tej-le poti nam modroslovje kaže in ocenjuje tudi popolnost vseh stvarij. Ko se učimo prav ceniti stvari, učimo se tudi sami popolnosti. Modroslovje nam kaže torej pot do naše zemske popolnosti in s tem nam razodeva tudi človekov namen.
Res je torej modroslovje najvišja, pa tudi najkoristnejša veda. Pravo modroslovje nas vodi do popolnosti v mišljenju in delovanju, dela nas modre, previdne, trdne in tako stavi najboljšo podlago za krepost. Popolnost pa je ob jednem najvišja sreča; torej vodi modroslovje tudi do sreče.
To so močni in tehtni razlogi, ki nas vabijo, naj se poprimemo modroslovja z vso gorečnostjo.
(Dalje.)
r>
Več luči!"
„Več luči!" bolestno je vzkliknil
Proslavljam pevec-prvak, Dojenec in ljubljenec sreče1): Ko solnce življenja blesteče Zagrinjal mu smrtni je mrak.
„Več luči!" tako se razlega
Po zemlji dandanes povsod: Ko tema poglčd mu zastira, Ko v robstva verigah umira Prej srečni, človeški naš rod.
,Več luči!"
A pevec pozabil,
Pozabil ž njim zemlje je krog, Da v smrtno temö posijati, Da smrtno temö nam razgnati Luč ena premore le — Bog!
l) Goethe.
Mih. Opeka.
Drugačne pesmi.
K,
^aj hoče meni vedna žalost, Kaj hoče rodu tožba moja? Pi-istuje li srca upalost
Vojniku v gosti gneči boja?
Ubrati hočem druge strune,
Drugačne pesmi hočem peti, Da vsakega moj glas presune, Ljubezen v srcu mu zaneti:
Ljubezen drage domovine,
Podobne materi, ki plaka, Nesložne gleda svoje sine, Od njih le dobe lepše čaka.
Slovesno-resno naj zaslove
Ta pesem materi na slavo, Budi na delo vse stanove,
Oznanja bratom mir in spravo.
Anton Medved.
Vrbsko jezero.
(8. mal. srpana i8g6.)
J
ezero Vrbsko, ali resnično
V	zemlji domači dno ti leži? V tvoje oko, nebesom le slično,
Večno bi moje strmele oči.
Sinji valovi, daljnji, globoki, • Bujno obrasli, odičeni breg, Danes še čutim z vesloma v roki Rahlo zibljoči ladije beg.
Gledam nebo, ki v dnu se ti smeje
Kakor iz čistih, stoterih zrkal. Vedno krasneje, vedno mileje
V	vodi se zrcajo dvorci z obal.
Gledam bogato opremljene čolne, Praporce, stkane iz živih boj,
Pesmi poslušam navdušenja polne, Družeb veselih zanima me roj.
Vendar, o jezero, kras Korotana, Biser prirodne lepote — — znaj,
Da krvavi mi, da peče me rana, Kadar se nate spominjam zdaj.
V	duhu gledam minule čase, Bajnoslavne za dedov nam rod,
V	duhu poslušam slovenske glase, Ki zatrti molče ti ondod.
Tožna pozdravlja te pesem moja
Iz slovenskih pokrajin srca, Jezero našega vročega znoja, Jezero naših prelitih solza!
Anton Medved.
Stari dolg.
(Povest. — Spisal Ivo Trošt.)
I.
Oče Prašnik je ženil sina.
Ker je bil natančen v življenju, hotel je tudi ob koncu gospodarstva urediti pisma, listine, pobotnice, razne tožbe in razsodbe, katere je že dolgo let razjedal prah na polici. Ko sta se s sinom vračala iz župnišča na Studencu, kjer je bilo že preskrbljeno za prvi oklic, stopil je Prašnik še v šolo in naprosil učitelja Rjavca, da bi mu izvolil tiste dni pregledati ormenele nemške spise, katerih on, preprosti poljedelec, ne umeje.
„Kar je važnega, izročim sinu, drugo vržem na ogenj."
„Dobro, oče Prašnik! O prvi priliki pridem!" Učitelj ga je še spremil do vrat, segel mu v roko, pogladil si dolgo rušo brado, in Prašnik je zadovoljno odšel za sinom.
Popoldne — tisto nedeljo po kresu — so sedeli pri Prašniku za mizo: dosedanji gospodar, Rjaveč in bivši njegov sošolec Viktor Predal iz Nove vasi, pol ure od Studenca. Učitelj ga je povabil, naj mu pride pomagat, da bi prej končala brskanje po prašnih aktih.
Prašnik je bil prijazen in gostoljuben mož, zato sta mu rada ustregla.
Pregledovalca sta bila uglobljena v spise, a tudi gospodar je švigal z očmi od jednega do
drugega, kje bi zasledil kako imenitno pismo. Brenčanje muh po oknih, klopeh in policah, po čelu in nosovih, na rokah in po šČegeta-joČem papirju je motilo tišino v soparni sobi.
Zunaj na orehu je pel škržat, pod oreh je vabila prijazna senca; v sobi pa je bilo samo delo in mušja nadlega.
„Slovenske sem že sam odbral, ali nemških — vrag jih zamenjaj — nisem mogel." Prašniku je že presedal molk.
„Zares, tukaj je nemška zgodovina vase hiše malone za celo stoletje — v tožbah, pravdah, obravnavah in poravnavah: slovenske so le tirjatve."
„Samo denar je od Slovenca dober", pristavil je Prašnik, potem so zopet vsi molčali. Tega Prašnik ni mogel več vstrpeti. Vstal je in odšel iz sobe.
Visoka postava, nekoliko osiveli lasje, drzno napeti nos in še sedaj kot oglje črne obrvi kažejo, da je bil Prašnik v svoji boljši dobi lep mož. Marsikdo se je Čudil, da se človek, katerega so šteli in še štejejo med prve veljake na Studencu, ni še drugič ženil.
Popravil je mlin ob potoku, prezidal žago, delal neumorno noč in dan ter pomnožil podedovano imovino. Letos pravi, da se je nave-
lical gospodarskega bremena, in oni dan je pri sodišču vse izročil jedrnemu Ivanu.
„Preklicano je to dolgočasno", dregnil je Rjaveč prijatelja in željno pogledal skozi okno. „Kaj neki ima v teh papirjih? Zaklade ka-lir" „Pssst! Tiho! Sicer te ne povabi na svatbo; morda te je že slišal."
„Svatbe na deželi so si itak vse podobne." „Hm, hm! Bomo videli, kakšna bo tvoja. Dekle kakor vila, in dote, da se ti bodo žepi trgali — hm, hm — saj bi bil že čas. Star fant, kakor ti — —
„Tiho! Sedaj gre. Le pridno!" V sobo je stopil visok, vitek mladenič živahnih oČij in temnih las, domači sin, sedaj ženin^Ivan.
„S-š", podil je muhe z vejo po sobi. Rjaveč mu je pomagal:
„Ta vrag je siten; tu nam seda na nos, na spise, podpise in križe ter se vtika v naše delo. A to delo tudi ni lahko: samo nemški, nemški. Naj jih bere sam Bismark!"
„Ivan", reče Predal, „midva bi bila vesela, ko bi vsaj polovico teh-le papirjev odnesel veter tje-le pod oreh."
„Pa odložita, gospoda! Naj ostane za drugikrat; saj ni sile."
„A, kaj bi to odlašala! To-le pregledam jaz, drugo gospod učitelj; ni res, France? Le urno!" Rekši potegne kopo spisov pred-se; hitel je naprej. Toda France ga ni več slišal. Uglobil se je bil v proučevanje neke zarjavele listine, gladil desno in levo polovico brade ter ubiral obraz v prijetno resne gube. Spis je imel na čelu utisnjen kolek in pod njim napis: Revers. Danes je prebral sicer že več reversov, a ta ga je najbolj zanimal.
„Ali si zadovoljen?" dregnil ga je Predal v ramo s kupom vabil.
„Čakaj no, ne draži me! Moram prebrati to-le", tako se je otresal in zakašljal, kakor da miri otroke v šolskem prahu.
Vrata se odpro, in oče Prašnik se imenitno prismeje z bokalom vina in hlebom kruha v sobo, Ivanu pa je velel iti po kračo.
„Potrpita, gospoda, potrpita! Papirji so prašni; gospoda učitelja že nadleguje kašelj. Izperita si grlo, potem bo ložje!"
Predal je željno pogledal vino, Prašnik pa njega, rekoč: „Ali ste našli kaj važnega:" „Nekaj kupnih pisem, sicer pa — „Tukaj-le, oče, prosim, poglejte ta-le revers, kateri vam je dala neka Minka MešiČkova zato, da —." Starec mu je položil roko na usta.
„Revers, revers! Tega sem iskal. Oh!" je vzdahnil Prašnik in hlastnil po listini z obema rokama ter jo trepetaje obračal na vse strani. „Ali — ste — prebrali?"
„Ne prav do konca; le to vem, da nima ona za otroka niČ —." Zopet ni mogel končati, zakaj mož je nalašč hitel:
„No, no, no . . . no, no, veste ■—- sedaj -— sedaj je vse — —."
„Zastarelo", pomore mu Rjaveč, ki si ni mogel tolmačiti starčeve zadrege.
„Minulo je vse — minulo", popravljal je mož in tlačil v žep spis in izkušal skrivati nemir v prsih. '
Ivan je potem prinesel kuhano kračo ter postavil pred očeta, da jo razreže. Prijetno je zadišala svinjina po sobi, in to je privabilo na stotine muh, da so, sicer nepovabljene, vendar prve hotele okušati kračo. Gospodar je zago-drnjal na nadležno svojat, mahnil nekoliko okrog sebe in vzel nož, potegnil po njem dvakrat trikrat z vilicami, nastavil ga na kračo, potegnil in — vsled vznemirjenja ali kdo ve, Česa -— hipoma je bila krača, nož in krožnik pod mizo.
Nä!--Oh! Škoda! — Te muhe! —
77	v
Te muhe! Človeku zmešajo glavo. Nič ne vem, kaj delam."
Ropot je predramil Predala, da je dvignil glavo in pogledal družbo. O vsem, kar se je tu vršilo, ni vedel nič; le pod Prašnikovima nogama ležeče stvari so mu kazale, da se je tu zgodila — nerodnost.
Ivan je hotel to neugodnost zakriti in rekel:
„Pokusimo, gospoda, prosim! Tako-le kapljico bomo pili na moji svatbi. Živela\a Potem je hitro pobral kračo, nož in kosce krožnika ter prinesel očetu — da bo bolj varno — lesen krožnik.
Prašnik je šel iz sobe.
Sin se je sam lotil svinjine in govoril:
„Oprostite, gospod Predal, da vas nisem še doslej vabil na svatbo ; upam, da pridete vsaj zvečer pogledat našo novo gospodinjo."
Varno je pokladal košček za koščkom na krožnik in Čakal odgovora.
„Na zdravje! Bog jo živi!" klical je in trkal Rjaveč, pa ga potegnil do dna.
„Hvala — hvala lepa! Pridem, Če bom le utegnil; saj sem slišal, da je vaša nevesta jako lepa. V njeni domovini so baje sploh lepe ženske."
„Istina, istina!" pristavil je učitelj. — „Že to je dokaz, ker jo je Ivan tako dolgo iskal in pa tako da^eč našel."
„Nikakor ne, gospod; vojaške vaje so bile tega krive."
„Kaj vaje? Vi ste bili fant za to — fant od fare!"
;;Vi ste vedno veseli in kratkočasili, gospod učitelj."
„E, nisem ne. Rad bi bil, seveda, pa leta pridejo in ž njimi družina, skrbi, otroci —
tudi vi še poskusite* to, Ivan, verjemite. Drugače je bilo ondaj, ko sem tudi jaz nosil puško in vojaške hlače in pa srebrne krizavce v menjalnico ; — e, - dobro smo se imeli, dobro, dokler jih je Marijanica kaj dobivala v materini nogavici — —. Komis je pust brez pijače. Morda ni res?"
Ženin se je namuznil in ponujal narezane krače.
Za nekaj Časa se je vrnil Prašnik in se boječe oziral po družbi, osobito boječe in neza-upno v Rjavca, ki je bil ob spominih na vojaške dneve, v veseli družbi in ob rujnem vincu — v svojem „elementu".
Šalili so se in smejali, samo gospodar je resno gledal v razbrane papirje in jih spravljal na kup; dobršna polovica jih je še ostala ne-pregledanih. Potem je stopil z zvezkom spisov prav blizo Rjavca in mu pošepnil: „Samo za trenutek, prosim — lepo vas prosim, pridite za menoj"; Predalu je pa rekel: „Pustite to za primernejši Čas." Po teh besedah je šel v kuhinjo, Rjaveč kmalu za njim
Čakal ga je v najtemnejšem kotu, kamor so navadno spravljali burklje, loparje in stare kotle. Učitelju je bilo skoro tesno v srcu.
„Ali vam morem zaupati, da bodete molčali o vsem, kar je v reversu, gospod učitelj?" Prašnik je govoril to s tresočim glasom, s pogledom uprtim v Rjavca, držeč njegovo roko v svoji desnici.
„To še vprašate? Veseli me, da mi zaupate. Jaz bom mož-beseda."
„Torej o vsem:"
„Da, o vsem!"
„Vedno?"
„Dokler želite."
„Hvala, gospod! Tukaj sva sama. Oh, boli in peče me ta stvar kakor živa rana. Vem, da sem mnogo zagrešil, a za to imam pokoro. Glejte, ta revers me je skrbel, priča o moji slabosti. Bal sem se, da pride v roke sinu in komu drugemu. Pa tega ne bi rad. Zakaj bi trpel še več, kakor trpim! Tukaj-le naj zgori! Nä!" — Prašnik je stlačil papir pod kotel, kjer se je glasno žvrkljaje kuhala piča prašičem. Na kupu žerjavice je bil papir kmalu sam pepel.
„Hvala Bogu! Sedaj bom počival nekoliko mirneje", rekel je in se zopet obrnil k učitelju. „Saj veste, kaj so mladostne norosti. Mene so leta potlačila; šest jih je že nad petdeset; trideset, kar sem se ženil; šestindvajset, kar sem vdovec, in še mi prihajajo na pot stari grehi — stari dolgovi. Pa sedaj je vse minulo. Štiriindvajset let je že nisem videl in tudi slišal nisem o njej. Bil sem mlad vdovec, nerazsoden vdovec. To vam povem drugoč — —-ko bova prav sama."
Prašnik se je obrnil v stran; Rjavcu se je smilil stari mož.
„Zanesite se name, OČe!"
„Samo, da ni slišal Predal —."
„Tudi ko bi: Predal je mož, ki zna molčati, verjemite!"
„Spoštujem ga, ker je pameten in previden, zanesem se pa le na vas. Torej tiho, kakor grob —." Rjavcu je bilo uganka, kar je Prašnik trdil o starih dolgovih.
Ko sta se vrnila v sobo, bila je krača manjša, bokal prazen, in hleb je imel veliko škrbo, kakor luna o nepopolnem mraku; a tudi ostali kup listin je bil pregledan.
Bokal za bokalom je hodil potem na mizo. Rjaveč je pripovedoval dogodbe iz vojaških let. Predal je „piknil" katero lovsko; Ivan je pa hvalil modrost in previdnost svojega očeta, ki se je najmanj udeleževal vesele družbe. Šele ko se je zmračilo, prisedel je za nekoliko časa.
„Oče! Še to vam moram povedati", pravi sin, „da Jerica ne pride sama v našo hišo, marveč želi, da pride ž njo za nekaj dnij tudi njena prijateljica Minica."
„Tem bolje, bo vsaj več delavnih rok", pritrdil je oče in hitel polniti kupice.
Solnce je že zašlo, in čisto nebo nad zatonom je obetalo lepo jutro V bregu za mlinom so se oglašali ČiriČki, kos se je oglašal iz goščave, v globokem jarku se je stoprav začenjal žabji koncert. Tedaj so stopali po polju nad njivami trije moški in glasno govorili o vsakdanjih rečeh. Prašnik je spremil svoja gosta nekoliko od hiše in je slednjič segel Predalu v roke dvakrat, Rjavcu pa je stisnil desnico vsaj petkrat.
Predal je bil že nekaj korakov naprej, a Rjavca je mož potegnil v stran in mu rekel: „Po čudni poti sem dobil oni revers —, pa sedaj je vsejedno, bolje, da ga ni. Tako Čudno je bilo, da niti denarja nisem oddal — čudno, čudno — -—•. Sedaj je vse sinovo, vendar ne bi rad, ko bi sin — — ko bi ljudje vedeli — — — Vi ste mož! Lahko noč in lepa hvala!"
Rjaveč je takoj mislil na zvijačo ali goljufijo, in čim bolj se je bližal domu, tem bolj se je manjšala PraŠnikova poštenost v njegovih mislih.
II.
Prašnikov Ivan še ni bil star dve leti, ko mu je umrla mati. Deček je brezskrbno brcal v naročju stare mamice, oče pa je šel na vrt, vrgel se v travo in zakril obraz z dlanema. Mislil je in mislil o njej, samo o njej, s katero je bil srečen in bi bil srečen — v samo večnost brez ločitve. Prišla je smrt in razdrla njegovo srečo. Zvonovi so
peli v slovo njegovi ljubljeni ženki; njemu so bili ti glasovi oster meč v boleče srce. Zemlja se je zagrnila nad njo, ki mu je bila nad vse.
Sklenil je ostati vdovec vse žive dni. A česa ne sklene mlad, nepreviden človek!
„Moj sin!" rekla mu je neki dan mati, „jaz sem onemogla; glej, ta-le dečko je pa že tako močan, da bi me kmalu zvrnil, ko meče vse štiri od sebe. Moral si boš poiskati boljše va-rihinje. Pri delu in pri jelu jednega manjka. Ozri se nekoliko po svetu ! Za Boga, saj nimaš še Matuzalemovih let."
„Ne morem je zabiti, mati, verjemite, kakor bi ne mogel vas, ko bi vas Bog vzel."
„Ali misliš, da ne umrjem? Ha, ha! tudi ti boš! Vsakdo nosi smrt na rami, a stara rama teže kakor mlada. — Kam bos s tem-le otro-čičem, ko mene poneso iz hiše?"
Sin je molčal in Šel po opravilih. Čim več je bilo dela, tem rajši se je trudil, da bi nadomestil jednega delavca. Ali kamor je prišel: v mlin, na žago, v hlev, na skedenj, na polje, — povsod sam, le sam.
Minulo je jedno leto po smrti rajne Praš-nice. Vdovec je na tihem priznaval, da povsod v hiši pogreša gospodinje.
Snubili so mu že to in ono, lepo, bogato, pridno, mlado in priletno, a on — kakor da je bil slep in gluh.
O Prašniku, mladem vdovcu, so govorile ženske vsaj v sedmih vaseh. V bližnjem trgu je bil vsakoletni sejem sv. Luke. Od blizu in daleč se je zbralo ljudstvo, da nakupi potrebščin za zimo, in pa tudi, da pokusi novi vinski pridelek. Bistven del sejma je tukaj tudi ples, katerega si razposajena mladina jako želi.
Prašnik je imel na sejmu telico. Ker je kupčijo dobro dognal, stopil je pred odhodom v bližnjo gostilno tolažit želodec. Med mnogimi znanci in neznanci je komaj dobil nekoliko prostora, zakaj pivnica je bila natlačena. Peli so, pili in jedli. Pri pijači se ob takih dnevih ne gleda na mero, pri vedenju pa v gostilni ne na dostojnost. Prašnik je takoj pregledal ne-vabljivo družbo in se že hotel vrniti, kar mu oči obstanejo v daljnem kotu na znani ženski. Pristopi bliže:
„O, Meta MeŠiČkova! Pa vi ste tudi tukaj?"
„I, Bog nas varuj! Kaj jaz ne smem kdaj med ljudi, ali nisem vedno v gozdu kot volkr"
„No, no! — Kaj pa ta-le? Ali ni vaša hčerka?"
„Naša Minka! Saj bi jo morali poznati; če se dobro spominjam, smo še nekaj v sorodu. No, pa sedite vendar k nama in pijte: kaj bi se naju ogibali!"
Prašniku so bile besede o sorodstvu prav malo všeč, veliko bolje pa Minka. „Pa bodi ! Na tvoje zdravje Minka! Nä, pa še ti pij!"
Mati ji pokima in dekle prime kupico, sramežljivo povesi oči in zmoči rdeče ustnice v vinu. Med tem so prinesli vina tudi Prašniku.
Minka je bila Prašniku takoj všeč. Rmeni lasje, modre oči, obraz kot kri in mleko, to razgreje mlado srce. Lice in roke je imela bele, gosposke, zakaj ženski sta se bavili skoro le s šivanjem. Mati je bila vdova po rajnem logarju Egonu in živela s hčerko na malem posestvu o skromni mirovini na Jelovem Vrhu.
„Lepo hčerko imate, Meta, pri moji veri, res lepo — — snubokov ne bo manjkalo pri vas", šalil se je Prašnik, poleg tega pa tudi resno mislil tako.
Minka je zardela kakor makov cvet.
'	v
„Pa se še ne mudi, Andrej. Skoda — Škoda, da si vaš oče in moj mož nista bila dobra, čeprav v sorodu —- — Lahko bi mi svetovali
—	— Pa saj si vdovec. Minka, čuj!" —
„Stari pravijo: bolj ko je svoj, bolj se ga
boj; Minka, midva pa pijva, Če je to res ali ne. Bog te živi!"
Deklica se je nekoliko privadila priljudnega „sorodnika", nekoliko je pa tudi že delovalo zaužito vino -—- saj je Prašnik neprenehoma silil — in prav krepko je trčila. To je Andreju tako ugajalo, da je — nekoliko že razburjen
—	poklical kmalu še jeden polič in ponudil tudi Meti pijače.
„Morda pojdete še plesat, Andrej ?"
„Ne spodobi se; komaj je leto minulo po ženini smrti."
v
„Ce se pa kmalu sedaj kje oženite, na svatbi bo vendar treba plesati."
„To je drugače."
Hčerka je pogledovala mater po strani; njeno govorjenje se ji je zdelo pusto. „Mama, bo treba domov; daleč imava."
v
„Ce tudi ti ne maraš na ples, pojdiva, — kak lep par, pa ne na ples! Mlada oba, vesela oba — — jaz vaju ne razumem." — Zadnje besede je govorila bolj sama za se.
„Pojdem pa še jaz!" ponudi se Prašnik.
„Torej skupaj do Studenca!" de logarica veselo, in šli so.
Dobro uro dolga pešpot je bila Andreju prekratka. Mlado dekle ga je omamilo popolnoma.
„Najrajši bi šel z vama na Jelov Vrh", rekel je, ko so se bližali njegovemu domu.
„Se se bomo videli v nedeljo. Z Bogom!" zaklicali sta mu ženski v slovo.
Minkinih pogledov ni mogel pozabiti, in materine besede, da se mu bo treba res drugič ženiti, bile so mu vedno ljubše.
Dobršen mesec pozneje je kupoval v gozdu za Jelovim Vrhom smreke za na žago in je skrivaj zavil k logarici.
„Vendar naju niste pozabili, Andrej; lepo, lepo!" pohvalila ga je Meta.
„Nisem se vas nadejala", vzkliknila je Minka in ga zopet pogledala. Oh, ta pogled!
Logarica ni več tako poudarjala dozdevnega sorodstva, rajša je vasovalcu postregla kakor je znala. Znala je pa poleg drugega tudi to, da ga je pustila zabavati se z Minko drage volje, dokler je hotel. Ta gostoljubnost je Andreju Prašniku jako ugajala. Z Minko je občeval Čimdalje bolj po domače, čeprav se mu je v srcu oglašalo nekaj, kar ga je svarilo in karalo.
Jeseni je vasoval Andrej o tihih mesečnih nočeh prav pogosto. Povedal je materi, da gre zvečer Čakat zajca, zadel je puško, poklical psa Kastorja in — pustil zajca v božjem imenu ter šel na Jelov Vrh. V lovski opravi je bil Minki posebno všeč, glasno ga je hvalila tudi Meta.
Logarska hiša je stala na samem. Ni se mu bilo treba bati ptujih vasovalcev; zato je pa tudi vasoval, dokler mu je bilo drago.
„Ali se ne bojite", vprašala ga je nekoč Minka, ko mu je še pozno odpirala okno, — „da bi vas srečal — volk?"
„Ničesar se ne bojim, Minka, kadar pridem k tebi. Sama misel na te mi že budi pogum. Minka moja, samo zastran tebe sem tukaj. Ti si moj up, ti moja prihodnjost, ti moje veselje. Minka, ali hočeš, ali bodeš moja ženkar"
Zunaj je polna luna obsevala hribe in doline; mrzlo je bilo, a tiho kakor v začaranem gradu. Le tu in tam se je vsul sneg z drevesnih vej ter zdrčal v hladno senco ... v pozabljenost, kjer ga ne ugleda božje solnce . . .
Deklica je vedela, da Andrej resno misli snubiti, zato je dejala:
„Ne vem, ka, poreko mati."
„To je moja skrb, dušica zlata. — Ali se me še bojiš, Minka?"
„Ne, sedaj nič več."
Dolgo sta se še pogovarjala o prihodnji sreči, snovala zlate nade, in glasno smrčanje za leseno steno v sosednji sobi ju ni prav nič motilo v kratkočasnih pogovorih.
Ko je v jutro potem stopil Prašnik, vrnivši se z vasovanja, na domaČe dvorišče, je že petelin na ves glas pel in budil svojo družino na delo. Na vshodu se je nebo žarilo in mrzel veter je bril Čez goro. Andrej stopi k vratom in se začudi, da so odprta. Tudi ogenj je že žarel na
ognjišču in poleg njega je slonela stara Praš-nikova mati. Tiščala je predpasnik na oči in sina še pogledala ni, ko je vstopil.
„Kaj pa je, mati ?"
„Si -1 i slep ali gluh ali oboje — Bog nas varuj — da ne veš, kaj govore ljudje o tebi? Sinoči je bil skrivaje tukaj tvoj tast Recelj iz Jelševja. Mož je moder in previden, kar ti je znano. Pravil je, da si se seznanil z ono punico na Jelovem vrhu. Tisti ljudje, ki so baje luterske vere in v zvezi s samim — sveti križ božji —,
Sv. Trije Kralji. (Slikal C. Schönherr.)
so nam že od nekdaj sovražni. Ali ne veš, da je stari Egon — človeški ris so mu dejali — nekoč davil tvojega očeta skoro do smrti? Nikoli veČ potem ni bil trdnega zdravja, Bog mu daj dobro. — Iz te izprijene moke ne bo kruha, vedi, dokler sem jaz pod streho. Žive nesreče ne maram v hišo."
Starica je gibala z brezzobimi čeljustmi in godrnjala še druge stvari, toda Andrej je mislil zopet na Jelov vrh, na izvoljeno Minko.
Tisto nedeljo potem mu je govoril Recelj: „Ti potrebuješ ženske, ki bo znala kakor tvoja rajnica — moja hči!"
„Minka zna —."
„Sukati pletivo in šivanko. Bele roke ima kakor mestna gospa."
„Sam sem jo že videl na njivi."
„Ker te hočeta ženski ujeti, verjemi."
„OČe, to ali pa nobene!"
„Tako je govorilo pred teboj že sto in sto lahkomiselnih mladih mož."
„Zakaj mi jo tako grajate?"
„Sam sem videl, ko je Egon zgrabil tvojega očeta in ga davil. Bil je jezen na njega samo zato, ker je ,Človeški ris' snubil tvojo mater, a ona ga ni marala, kakor ga ni maralo nobeno pošteno dekle naše župnije. Ta-le Me-šičkova ga je vzela, ker — ker je ni maral nihče drugi. Pomisli: svojo mladost je preživela tako — tako — na ptujem in iz ptujine je prinesla domov denarje; rajni Egon je bil pa mož, ki je znal denar veliko bolje uživati kakor skrivati. Tako je !" Recelj je nehal in dvakrat trikrat pomignil z obrvmi.
„Toda oče, veste-li, kaj je ljubezen:" vpraša ga Andrej mehko in skesano.
„E, kaj tisto! To je kakor poletna vročina: greje, pari, peče, in zopet: pari, greje in neha, pa imamo jesen na hrbtu. — Ti si s tem na-koplješ materino prokletstvo in Mešičkovo Meto; to je pa živa nesreča, verjemi.u Zopet je Recelj blisketal z obrvmi kar najspretneje.
Mladi Prašnik je molčal in začel premišljati...
Huda zima, slaba pota, neugodno vreme, morda so tudi tastove in materine besede zalegle v Andrejevem srcu toliko, da se je sra-
moval javno obiskovati logarico na Jelovem vrhu.
Le kadar je mogel, je smuknil iz vasi ter hitel k svoji izvoljenki. Koliko je pa resno mislil na ženitev, to se da težko povedati.
Toda žensko srce je občutljivo. Prej kakor je mislil Andrej, slutili sta logarici nevarnost.
„Ali misliš, da zahaja zastonj v hišo:" rekla mu je neki večer Minka. „Mož draži tvojo mater, da bi jo spravil, če bo mogoče, še pred najino svatbo iz hiše — k sebi. Vdovec je. star vdovec, tvoja mati pa ni brez cvenka; sirota boš ti, če se izpolnijo Recljeve želje."
„Dvomim, da bi Recelj namerjal kaj takega. Moja ljuba Minka, jaz ga poznam prav dobro."
„Vendar ne zadosti. Že vsi govore o tem, da te je on pregovoril, ker si tako mrzel. Oh, jaz sem pa prav v tem času na poti nesreče. Sram me je, da ti to pravim že drugič. Osramočena, zapeljana, izdana sem."
Andreja je to ganilo, da ji je pritrdil in ponovil vse obljube. Ko se je vračal, sklenil je trdno, kolikor možno redko obiskovati Jelov vrh. Prepozno! A gorje mu, kdor hoče krivdo poravnati s krivdo.
Res ga ni bilo potem k logarici kake tri tedne, a tisto nedeljo potem je prišel k Prašniku deček s pismom in, ker Andreja ni bilo doma, izročil je je materi; povedal pa je, da je poslan z Jelovega vrha. Starica je pogledala list, ure-zala dečku kos kruha in rekla: „Je že prav!" Deček je odšel in pismo je zgorelo v peči.
Opoldne pa so imeli v Prašnikovi hiši zopet nemirno kosilo.	(Dalje.)
Kako je učenec oženil mojstra.
(Dogodba. — Spisal Vekoslav.)
\ sak človek ima skrbi in srčne želje, ki ga vznemirjajo. Gotovo je pa tudi, da ima izmed množice želj še poglavitno željo, ki presega vse ostale. Tako je tudi Pavel iz Crnilske vasi že od nekdaj srčno želel, kar se mu je slednjič izpolnilo, Čeravno samo deloma. Vzel ga je bil mojster Miha v svojo kovačnico, da se pri njem izuči kovačije, ki ga je tako mikala. Toda le deloma se je Pavlu izpolnila želja, zakaj mojster Miha je bil čuden mož, ki ni maral nikogar pri svojem opravku. Zato je Črtil svojega uČenČka Pavla, kateri se mu je s prošnjami le vsilil v delavnico, in gledal je, kako bi se nadležneža iznebil. Ker ga pa kar naravnost ni hotel zapoditi, hotel ga je k temu prisiliti s slabim ravnanjem in mučenjem. Toda, ko je bila sila največja, zgodilo se je, da je Pavel mojstra
spravil nevedč za vselej v boljšo voljo. Pa da Čujemo, kako se je to dogajalo!
I.
Jaz od njega dosti ven, Ka je črni kak vogljen.
Nar. pesem.
Vabljiv popoldan je bil nekoč o božiču. Vse je kazalo, da bo ta slovesni praznik obhajal svoj veličastni vhod v beli snežni obleki.
Prav lepo je bilo vse Črnilo opravljeno, ker so ponosne hiše tako oblastno stale sredi poljane, bliščeče se v solnčnem svitu. Kljubu lepemu vremenu pa vendar nisi mogel dalje videti, kakor od spodnjega do zgornjega konca vasi; zakaj kakor po letu večkrat tanka mreža
preprega žitna polja, tako je pol prozorna zimska megla spajala ostrešje z ostrešjem. Po vasi pa je bilo povsod živahno gibanje, dasi je bilo jako mrzlo ; vedno je bil kdo na cesti, bodisi, da je šel obiskat soseda ali se je napotil iz vasi. Vedno se je culo rezko škripanje po zamrzlem tiru.
Ko bi ti predstavljal posamezne Črnilske hiše, moral bi kazati prav jednolična poslopja. Tu stanuje kmet, za streljaj od njega drug kmet, in tako je dalje po vsej vasi to poslopje podobno drugemu po stanovalcih in po zunanji podobi. V zgornjem koncu vasi se pac odlikuje županova hiša nekoliko od drugih, zato je pa druga, stoječa vštric županove na takozvanem Bregu (ki se ne šteje več prav k vasi), manjša, ker v njej stanuje le samica, pobožna Minka. Razven navedenih dveh je še samo jedno poslopje v Črnilu posebno različno od drugih. Niti skednja, niti hleva, niti druge shrambe ni pri njem videti, a pokrito je z opeko, česar ni pri nobenem drugem v vasi. To, lahko rečemo, javno poslopje v vasi je črnilska kovaČnica, v kateri gospodari mojster Miha, slavni kovač.
Marsikomu se Čudno zdi, da v vasi govorimo o kakem javnem poslopju: pa kdor se hoče prepričati o tem, naj se le ustavi nekaj časa ob vzkrižpotju pri črnilski kovaČnici, in videl bo, da je tako. Se ura ne poteče, da bi ne prišel semkaj kak vašČan in se tu Ustavil. Ta prinese potrto ključavnico, da bi mu jo mojster Miha popravil, drugi naroči novih nožev, a tretji pride, da naj mu popravi voz. Če pa nima kdo drugega posla, oglasi se samo, da želi mojstru Mihi dober dan in si prižge z žerjavico svojo pipo. Tudi si tukaj prav dobro postrežejo oni, ki jih muči radovednost; saj se tu zvedo vse novice, ki so se zgodile v Črnilu ali tudi dalje po svetu.
Vtem hipu, o katerem govorimo, je mojster Miha pred kovačnico gnetel s pomočjo učenca Pavla nov voz, ki si ga je bil preložil za to zimsko dobo. Toda jedva se je lotil tega dela, kar je prišlo silnejše naroČilo; treba je bilo zopet voz pustiti za poznejše čase. Ej, kako je kovača jezilo, da je ravno sedaj Črnilčan prignal svojo kobilo rjavko, da ji pribije nove podkve!
Kdor bi bil videl mojstra Miho, kako je podkaval razposajeno rjavko, rekel bi izvestno, da je bil mož na svojem mestu. Samo jeden prodirljiv pogled je zadostoval, in prav natanko je vedel, česa rjavki treba, na kateri nogi bo še veljala stara podkev in na kateri bo treba nove.
„Pavlasti, semkaj!" zaklical je, in že je Pavel stal pred njim s stolcem, na katerem so bili žeblji, klešče in pile in kar je še potrebno pri takem opravku. Miha se je pa kretal okoli rjavke, da je bilo veselje gledati ga. Imel je
na svojih plečih že dobrih štirideset let, vendar je bil še jako gibčen. Naj bi bila rjavka še desetkrat bolj divja, kakor je res bila, to Mihi niČ mari; tako spretno ni znal tisti Čas v celem okrožju nikdo podkavati, kakor on.
Podkavanje je šlo naglo izpod rok. Kmet je privzdignil rjavki nogo in jo držal, laskaje se jej z najmilejšimi imeni, ki jih jej je kdaj dajal. Miha je med tem že rezal na kopitu dolgo vzrastli nohet, belil podkev v žerjavici, potem jo pa pribijal in zopet pilil; Pavel pa je moral biti hipoma tu in tam, kamor si je mojster Miha poželel, a še mu je bil pri vsem preneroden in predolgocasen, tako da ga je nejedenkrat premeril bodeči pogled sajastega mojstra.
Miha je Švigal od ognjišča do nakovala, od nakovala pa venkaj pred kovačnico in zopet k ognju ter je sedaj varil podkev, sedaj udaril s kladivom po njej, da so iskre poletele v sleherni kotič v zamazani kovaČnici, in potem je namerjal podkev na nogo. In kako lepo je znal udarjati na nakovalo, da je odmevalo v najrazličnejših glasovih!
Torej je res poseben mož naš mojster Miha. Kakšen je v licu, o tem se v delavnikih, ko je ves sajast, pač ne da naravnost soditi. Žive oči, katerim ne škodujejo ne pršeče iskre, ne prah, ne oglje, so pa zanj vedno značilne. Mihe nikdar ne zebe pri delu, tudi po zimi ne; včasih celo povzdigne krepko roko s podviha-nimi rokavi ter si izbriše s čela kapljajoči znoj; včasih pa si popravi onih malo brk, ki mu jih je Bog dal rasti pod ploščatim nosom.
Poleg ropotajočih cokel je pri Mihini opravi najimenitnejši usnjeni predpasnik. O tem bi se dalo marsikaj povedati. Tega čudnega predpasnika se boje poredni črnilski dečki kakor živega zlobca. Če se iz šole grede pretepajo, treba samo, da zagledajo Mihin predpasnik, pa se vsa tolpa na vrat na nos razleti na vse štiri vetrove, ker hudi kovač jih trdo prime za lase, kadar kaj razsajajo. Taisti naš Pavel, ki se pri Mihi uči, ve prav dobro, kako je Človeku pri srcu, če mojster Miha koga prime za lase, ker on zaužije pri njem dovolj take dobrote, ne da bi bilo treba za to storiti kaj posebnega. Tako se mu je primerilo tudi tega dne. Držal je stolec s kleščami in drugimi pripravami, ki jih je Miha potreboval pri podkavanju. Pa kaj, ko je preblizu podržal nos, češ da bi tudi on videl, kako se podkava! Mojster Miha se je zadel, rad ali nerad, kdo ve, ob stolec, da se je prevrgel in z ropotom razdražil rjavko. Prav pošteno je bil potem Pavel ozmerjan in njegovi lasje so morali poskušati mojstrovo moč.
„Žaba žabja!" kričal je mojster Miha zopet nad njim, „pokažem ti! Ti boš za kovača r"
In ostreje kakor kdaj poprej je ubogemu Pavlu pretil, da ga spodi iz službe, ker ni za nič in se ne zna vesti, kakor treba.
Da ni bilo hujše nesreče, za to je Pavel imel zahvaliti kmeta, ki je po dokončanem pod-kavanju potegnil iz žepa v suknji steklenico prave domače slivovke; ta je jeznega Miho vsaj nekoliko utolažila. Ne bi radi mojstra Mihe njemu na škodo opravljali zaradi njegovih manj dobrih navad, dasi ni bil in ni boljši, kakor tu pripovedujemo: samo jedno lastnost moramo odločno omeniti, da ga laglje spoznamo. Za največjo božjo dobroto smatra namreč Miha, kakor menda še marsikak njegov somišljenik, žganje. Žganje je tista sila, ki Miho potolaži v vsaki jezi, ako ga dobi zastonj. Toda zaprav-ljivec zaradi tega Miha nikakor ni! Potegne ga, če ga dobi zastonj, a sicer ga ne pije; le Če ga tare kaka posebna jeza, prinese mu Pavel merico od pobožne Minke za njegov denar.
„Miha, kdaj se boš ženil?" vpraša kmet med drugimi opazkami, kakor da bi hotel reči: „Zakaj bi ga pa ne podražil zopet malo, saj ni nevarnosti, ker sva ravno pri pijači?"
Pa li mislite, da je Miha odgovoril kaj posebnega na to hudomušno vprašanje? Ne, samo smejal se je. Z obraza pa mu je bilo videti, da se mu zde nepotrebne vse take skrbi, ki bi se tikale njegove ženitve. Mojster Miha se je zanimal samo za steklenico, dokler ni bila sčasoma popolnoma lahka in prazna.
Rekli smo prej, da mojstru Mihi ni preveč mil njegov učenec Pavel, a še manj priljubljene so mu ženske na tem božjem svetu. Vendar nobenemu izmed teh pojavov ne vemo posebnega vzroka. To je v obče znano, da Mihi nikdo ne more omeniti dolgoČasnejŠe stvari, kakor če mu reče, naj bi se ženil. To se zdi Mihi deloma nemogoče, deloma pa tudi nepotrebno. Naj pa pove, kdor je toliko pameten, kam naj bi si neki Miha dejal ženko, ako bi mu Bog že katero odločil? Mar naj jo Čuva v kovačnici? Niti ta ni njegova, ampak je Črnilske občine: kamo-li, da bi imel za njo dostojno hišo? Sploh pa meni, da žene v svojem domu ravno tako lahko pogreša, kakor bi lahko pogrešal nadležnega Pavla.
V takih mislih je Mihi sčasoma slivovka potekla in kmet Crnilčan je odgnal rjavko. Na to sta Miha in Pavel še nadaljevala svoje ognjeno delo. Toda naj sta varila obroč ali pa sta popravljala motike ali sekire, nikjer ni ravnal Pavel tako, da bi bilo po volji sitnemu mojstru.
„Eh, žaba!" pravi slednjič Miha, hoteČ biti vsaj nekaj hipov sam svoj, „hajdi, stopi si po sani, nekaj boš peljal."
Kmalu je bila na Pavlove lične sani naložena nova železna peč, ki je bila prav okusno
napravljena po najnovejšem načinu. Bila je izreden izdelek Mihine kovaške umetnosti. Lepo se je lesketala, stala na tankih nogah in imela ob straneh lično izdelana vratca. Gotovo bo ž njo posebno zadovoljen oče župan, kateremu jo je namenil mojster Miha. A Miha tudi pričakuje za njo poleg poštene plače, da ga za posebno dobroto županovi povabijo Čez božične praznike k sebi in mu tiste dni ne bo treba peči krompirjev in kuhati prosenekaše; saj ta vendar ne more biti vedno na mizi, dasi je dobra.
Pavel je žalosten napravljal svoje sani in z vso silo se je zadrževal, da se mu niso udrle debele solze po licu; saj je vedel, da ga mojster zato odpravlja, da bi mu ne delal napote, ki mu je ni treba.
Že je bila peč v redu naložena, in mojster Miha je še za slovo dolgo na njej pasel svoj radostni pogled, predno je Pavel odrinil s tovorom.
A tu se Miha še nečesa spomni in pravi Pavlu, smeje se :
„Med potom se še oglasiš na Bregu"; to-le jej oddaj, tisti Minki!"
Po teh besedah pa je mojster Miha položil na sani še drug proizvod svojega obrta. Ploščat obroč z držajem in še neko navlako je Miha namenil Minki. In ob tem se je prav škodoželjno muzal.
„Pavel, odloži torej to pri Minki", pravil je. „Pa povej še, da to ni vsakdanje delo, in da bi se takšna stvar ne posrečila iz dobra kateremu si bodi mojstru. Samo njej sem naredil kaj posebnega, ker sva si dobra. Ali Čuješ, Pavel, reci jej vse to, kar pravim. Pa lepo jo pozdravljam in se ji priporočam; reci tako!"
Pavel pa je v svojih dušnih bridkostih samo kimal, da hoče storiti; a če bi se bil vprašal, ne bi bil vedel vsega, kar mu treba storiti in reči.
„Cuj, Pavel!" spomnil se je mojster. „Reci še, da sem jej stvar naredil in jej pošiljam zastonj! Zastonj! veš, ker je ravno ona. Povej tako!"
Potem pa se je obrnil k ognjišču ter gonil meh, a poleg tega se je smejal kakor norec. Pavel pa je med tem Časom že bil izginil po cesti.
Že davno je Minka pri Mihi naroČila dober in močen skopec za podgane, ki so ji v slednjem času doma delale vedno nevoljo in škodo. Pa v obroču, ki ga je mojster Miha Minki ravnokar poslal po Pavlu, spoznal bi jedva kdo pošten skopec. Tako velikansko in Čudno je Miha to stvar izdelal. Tega pa ni storil morebiti zato, ker bi bolje ne vedel, ampak hotel je Minko do skrajne meje razjeziti, ker so ga vedno ž njo dražili, a on je mislil o njej, kakor o vsaki
drugi ženski: Ako bi me tudi lahko vzela brez škode, pa je preimenitna za me in me nece; zato pa tudi jaz ne bom za njo prstov stegoval. Sedaj pa naj ljudje izprevidijo, kako neumne so njih marnje!
Pavlove sani so gladko smukale po sklizki gazi. Pa Pavla danes to ni veselilo, niti se ni tega domislil. Pozabivši ves ostali svet je ihte premišljal le o svoji žalostni usodi in neizpolnjeni srčni želji, pa o mojstrovi neizrekljivo slabi volji.
„O ti moj Bog, ali sem res tako neroden in neumen, da me po vsej sili hoče zapoditi?" Tako je vprašal sedaj pa sedaj sam sebe. Toda
pogum velja! Trpeti hoče in prositi svojega velikega priprošnjika svetega Pavla, da mu pomore v stiski.
Snežena poljana se je blišČala v solnČnem svitu, kakor da bi bila posuta z biserji in dragulji. Po ledu sredi livade so se hrume in vesele se sankali vaški otroci, deloma Pavlovi vrstniki, a Pavel sam ni danes za vse to nič maral. Sam v sebe zamišljen je vlekel za seboj drčeče sani, tako da je pozabil, kaj mu je bilo naročeno, in je pustil župana vstrani ter ubral pot gori proti Bregu, da peč zapelje k pobožni Minki, ki tam-le zgoraj stanuje in samotari.
(Dalje.)
Vzori in boji.
(Po prijateljevih pismih priobčil Jo%. Ošaben.) (Dalje.)
57. Božične počitnice. — Gromova povest.
O božičnih počitnicah . . .
Dragi prijatelj! Še nekaj ur, in staro leto bo izdihnilo, meni nikakor ne v žalost; vendar, predno se to zgodi, naj napišem ta-le list, Tebi v razvedrilo, staremu letu v slovo.
Celih sedem dnij že uživam božične počitnice. Hej, kako mi teknejo! Sedaj se maščujem za vse one bridkosti, katere sem prestal v Ljubljani, ko sem moral tolikokrat zgodaj vstati, pa sesti k mizi in delati — matematiške naloge. Sedaj imam mir pred njimi in brez skrbi spim do belega dne. Vrh tega se o teh praznikih res cesarsko gostimo. Ljudje so tukaj namreč prav dobri in imajo to navado, da skoro od vsake hiše prineso tudi v šolo koline, kadar zakoljejo. In tako se je napolnila naša shramba za jedi s klobasami in klobasicami, mesenimi in jetrnimi, pa tudi kašnatimi. Zaradi tega se nikar ne čudi, če ti pravim, da sem se zredil doma in da se mi je začela koža skoro svetiti, prav, kakor poje Horac, kje, ne vem; navedel nam je njegove besede parkrat gospod profesor latinščine:
Me pinguem et nitidum bene curata cute vises, Gum ridere voles, Epicuri de grege porcum.
No, v Ljubljani bo že zopet obledelo lice, saj tam imajo take bele barve dosti, posebno pa dijake mažejo ž njo. Morda ima odtod priimek „bela Ljubljana"? Pa bodi temu, kakor hoče, prav nič me ne vleče nazaj. Najrajši bi videl, ako bi nam minister podaljšal počitnice vsaj še
za nekoliko dnij. Kako sem si jih pa tudi zaželel — teh božičnih počitnic ! Utrujena živina si ne more tako zaželeti hleva, kakor sem jaz želel počitnic. Ali pa je to kaj čudnega? Saj trpi včasih ubogi dijak huje nego živina. Zlasti pred počitnicami je bilo grozno: narediti je bilo treba slovensko in nemško domačo nalogo, potem smo pa še v šoli pisali vsak dan kaj, latinsko ali grško ali pa — matematiko. No, za matematiko smo imeli gotovo najpriprav-nejšo uro : bila je predzadnja pred počitnicami od 2. do 3. ure popoldne, ko so bile že vse naše misli domä; — nä, pa piši in beli si glavo z jednačbami in krogi in trikotniki, kakor da se ti gre za večno izveliČanje. Dijak je res pravi trpin; dobro, da nas vsaj Slomšek tolaži, ko pravi, da
Le trpljenje naših dni Nam veselje posladi.
Zadnji teden mi učenje že ni kar nič vec dišalo. Pa kaj ti to pripovedujem, saj vem, da se je tebi godilo prav tako. Dijaška narava je menda povsod ista. Moj mali sostanovalec, učenec četrtega razreda, je že pred štirinajstimi dnevi preračunil ne samo, koliko ur bo še v Ljubljani, ampak tudi, koliko minut. In za vsako minuto se mu zdi škoda, ki jo preživi tukaj. Misli si namreč :
Minuta zamujena Ne vrne se nobena.
In skoro tako sem si mislil jaz tisti dan pred počitnicami. Salust se mi ni zdel Še nikoli tako pust kakor ono zadnje dopoldne; pri Homerju pak sem gledal skozi okno, kako nale-
tava sneg, ter premišljeval, kako ga bo treba drugo jutro gaziti od železniške postaje do doma. Najhitreje nam je minula naravoslovna ura od treh do štirih popoldne, torej prav zadnja. Gospod profesor je hitel, kar se je dalo, da je razložil vse vretenčarje. Razlaga pa tako, da ima šolsko knjigo pred seboj ter bere iz nje, vmes pa pove mnogo zanimivega. Ko je prebral zadnji stavek o teh preklicanih vretenčarjih, vzkliknil je gospod profesor slovesno: „Aus sind die Wirbelthiere!" ter zaloputnil knjigo; Franzi pa se je obesil na zvon ter naznanil, da so se začele počitnice. Vsuli smo se res iz šolskih dvoran, kakor da gori za nami. V istem času pa so hiteli mimo nas otroci iz nemške šole v Mahrovi hiši ter vpili po ulicah :
Die Schule ist aus,
Wir gehen nach Haus'.
Tako je vse hitelo, in nikdo ni potoČil solze stari gimnaziji v slovo. Hvaležnost, pravijo, je redka čednost; nemara da je res. — Kako smo se vozili, tega ti ne bom popisoval. Včasih smo mi, študentki, s spoštovanjem gledali v večje dijake ter molčali, ko so na kolodvoru ali v vlaku prepevali in zbijali šale; pati stari znanci so drug za drugim odšli z gimnazije v svet, med tem smo mi odrastli, in sedaj nas gledajo začetniki z istim spoštovanjem in molče poslušajo, ko mi prepevamo in jih razdiramo. Tako se vse izpreminja na svetu, iravua psi, kakor je rekel star filozof, ali pa kar smo vedeli že v prvi šoli:
Tempora mutantur, et nos mutamur in illis.
Se par let, pa tudi mi ne bomo več hodili na počitnice, in vse to veselo dijaško življenje bo minulo in potem
Kdo bo še po nas povprašal,
Kdo se z nami bo ponašal?
Pa kdo bi se pečal s takimi mislimi ! Ob kratkem povedano: na vsaki postaji nas je bilo manj, dokler se nisem slednjič tudi jaz poslovil ter šel, ker je bila Še noč in do doma precej daleč, Čakat v restavracijo. Vsa je bila zakajena od dima. Po klopeh je dremalo nekaj popotnikov na svojih zvežnjih. Le pri jedni mizi je bilo živahno. Štirje kvartopirci, z zabuhlimi obrazi in krvavimi očmi —• najbrže so bdeli vso noč — so sedeli okrog nje ter metali tiste zamazane podobice drugo na drugo, da so kar odskakovale. Kakšna proza! Tako slovesni trenutki, sedaj pred rojstvom Gospodovim, ko so misli vseh v Betlehemu, in ti ljudje — kvartajo tako strastno! Brž ko se je nekoliko zdanilo, mahnil sem jo čez hribe proti domu. O blažena pot, ki držiš v domačo vas! Premeri jo
stokrat, tisočkrat, nikdar se ti ne pristudi. Vse okrog, hrib in dol, je bilo pokrito z debelim snegom. Vse tiho, le od daleč je žvižgal hlapon skozi gozdove naprej, naprej. Nesrečni ljudje
—	mislil sem si, —- ki morajo celo danes potovati v tuje kraje, ko je vsak najrajši doma v svoji rojstveni hiši! — Mrzla burja mi je brila okrog ušes, toda nisem se zmenil zanjo, ter krepko korakal, saj v srcu mi je bilo tako prijetno gorko in vleklo me je, vleklo preko žametov z neznano silo. Saj bom po tako dolgem Času zopet videl mater, očeta, brate in sestre, in toliko ljubih znancev in prijateljev. In tako sem dospel do zadnjega vrha, od koder se je odprl mojim očem pogled na ljubo domačo vas, vso založeno s snegom, in tam na koncu stari znanec, zvonik!--
Doma mi teko dnevi, da nikdar tega. Najlepše seveda je bilo na sveti večer. Ko so v mraku zapeli zvonovi — Josip, to je nepopisno! Prav trdi Stritar v „Gospodu Mirodolskem", da tako milo, tako ljubeznivo ne pojo zvonovi nikdar kakor o božiču. O paČ nekaj posebnega se je moralo zgoditi v tej sveti noči, pač ljubeznivo je moralo biti ono božje dete, da ima spomin njegovega rojstva po tolikih sto letih še vedno isto mlado, čarno moč do naše duše.
—	In ko so se ob božičnem zvonenju zbirali vaščanje v polmraČni cerkvi, in je pripeljal sivolasi starček rdečeličnega vnuka s seboj, dočim se je njegova sestrica boječe oklepala krila stare matere, in ko so zadonele nato še nepozabne božične pesmi, — prijatelj, kdo bi mogel ostati trd, kdo ne bi z veseljem pokleknil in z vernim ljudstvom vred molil novorojenega deteta? Oni večer sem prav živo občutil vso puhlost in odurnost brezverstva, katero živi med nami, zakaj, ako zavržem vero, kje pa imam potem še kaj tolažbe, veselja, poezije na svetu?
—	Le jedna reč mi je kalila veselje oni sveti večer. Pri sosedovih, to je pri Gromovih, so imeli mrliČka. Šestletna Lenčika jim je bila namreč prejšnjo noč umrla vsled prehlajenja, ker ubožica ni imela gorkega oblačila. Šel sem jo bil pokropit. Ležal je ta krilatec na jako siromašnem odru. Pa ni mi bilo hudo zaradi deklice, zakaj vedel sem, da praznuje sveti večer vse lepše z angeli tam gori; pač pa se mi je milo storilo, ko sem videl to bedo pri Gromovih. V hiši mrzlo, gospodinja in otroci prezebli in objokani. In kako tudi ne ? Pri vsaki hiši, lahko se reče, si kupijo za praznik bele moke, da si speko podprtnik, ali kakor mi pravimo „žiipnik", poleg tega pa povitic ali kak drug priboljšek,
—	pri Gromovih pak niso pekli. Gospodar je bil odšel že jeseni na Hrvaško v samo z mnogimi drugimi vred. Obljubil je bil ženi, da prvi denar, ki ga zasluži, pošlje domov. In res so
Čakali, čakali teden za tednom ter stradali; zakaj kdo bo dajal na upanje taki hiši, ki niČ nima? Mislili so : vsaj za božič nam pošljejo oče, da dobimo najpotrebnejše obleke in da bomo vedeli, kdaj so bili prazniki. Zastonj vse čakanje! Gospodinja, otroci, vse je bilo žalostno. Kam se obrniti i Otroci majhni, ne morejo še služiti, in mati: ali naj jih pusti same? Vtem umrje Lenčika, kakor sem rekel, od mraza in stradanja. Drugod so imeli podprtnik na mizi, pogrnjen z lepim, belim prtom: pri Gromovih je ležalo nedolžno dete na odrčku, tudi pogrnjeno z lepim, belim prtom. Po drugih hišah so veselo uživali božično večerjo: pri Gromovih so bile za večerjo — grenke solze. Moja mati so jih tolažili ter jim prinesli tudi nekaj jedi. Kako so bili hvaležni! Mesto veselih božičnih pesmic so se žalostno povpraševali: „Oh, sam Bog ve, kje so sedaj naš ljubi oče?" In potem so otroci pokleknili ter molili za očeta. — Na sveti dan zjutraj, po drugi maši, so pokopali mrlička. — Se tisto popoldne prisopiha listar iz trga h Gromovim z brzojavko. „OČe so pisali, oče!" razveselili so se otroci Mati odpre brzojavko, a kaj je stalo v njej? „Pošlji takoj trideset goldinarjev, da morem domov." Brzojavka je bila oddana v Klausenburgu na Sedmograškem. Uboga žena, pričakovala si pomoči ti, a sedaj pomagaj sama!
Dobil se je pa vendar usmiljen človek, — kdo bi paČ na tak dan mogel odreči prošnjo taki siroti? — ki je posodil denar. Četrti dan se je vrnil oče Grom. Razveselili so se ga vsi, da je le prišel. Obiskal sem ga. Žalostna je bila njegova povest. Ogerski žid jih je vodil za nos, cela truma je bila najedenkrat brez zaslužka. Groma so prijeli v Klausenburgu ter zaprli, ker ni imel nikakega bivališča. Na sveti dan je moral drva sekati, da si je prislužil lonček gorke juhe. V tej stiski in obupu je brzojavil za zadnje novčiče. Da mu ni došel denar, ne vem, kaj bi mu bilo početi? „A kje so drugi r" vprašal sem. „Nekateri so šli čez mejo v Valahijo, drugi jo peš mahajo proti domu. Kdo ve, kje prezebujejo danes!" — Glej, prijatelj, to so naši Hrvatarji. Res, da večkrat dobro prineso domov, a kolikokrat tudi — pri-beraČijo! Tako živi in trpi ubogo ljudstvo. Kako je to življenje vse drugačno, kakor pa tiste naše knjige. Da, da:
Greif nur hinein in's volle Menschenleben,
Und wo du's anpackst, da ist es interessant.
Doma so mi tudi povedali, kar se je zgodilo posebnega med tem časom, odkar nisem bil doma. Prerešetali smo vse hiše po vasi kakor jagode na molku. Najbolj sta me pretresli dve novici: da so umrli Mežnarjev oče in pa stara
Kladvarica. Mežnarjev oče so bili stari gotovo nad osemdeset let. Bila sva velika prijatelja. Naučili so me bili tudi „ministrirati", ko sem bil še tako majhen, da sem težko prenesel masne bukve. In kolikokrat so nas otroČaje vzeli s seboj v zvonik ob sobotah popoldne, da smo zvonili „z velikim", dočim so oče pritrka-vali z drugima dvema. Oj srečni časi! Počivaj v miru, dobri starček! — In stara Kladvarica ? Od nje sem se naučil prve pesmi v svojem življenju, predno sem še začel hoditi v šolo, pesem o Belemgradu:
Oj stojaj, stojaj, Beligrad, Za gradom teče rdeča kri, Za gradom teče rdeča kri, Da b' gnala mlinske kamne tri.
Še sedaj vem, kako sem se zgrozil, ko sem slišal, da je bilo toliko krvi! Prišla je žena večkrat k nam pomagat materi. Otroci smo jo imeli prav radi. Znamenita je njena smrt. Neko jutro v začetku adventa, kmalu ko je bila opravila izpoved za advent, pokliče svojo hčer, s katero sta stanovali skupaj v Kotarjevi koči, rekoč: „Urša, naredi luč, jaz bom sedaj-le umrla." Urša se vzbudi, vstane, prižge luč, gre k materini postelji, a mati je bila že mrtva. Tako, vidiš, pri nas umiramo.
Da sem o teh počitnicah obiskal tudi svojega starega prijatelja, vedno veselega strička, ume se samo po sebi. Ko sem ga vprašal, kako je kaj, odgovoril je dobrodušno: „Čast bodi Bogu, ker uČakal sem zopet svetih božičnih praznikov. Veš, ki si moj, Ivan, nisem mislil, da jih bom. Pa kar Bog tako da, da se delj pokorimo na tem svetu." „Ej, striČek, trdni ste še, trdni", pripomnil sem jaz. Starček pa je globoko vzdihnil: „Leta so leta, ljubi moj. O, kje je moja nekdanja moč! Kar čutim, kako pešam. Prihodnjega božiča, vem, da ne učakam več." In solze so se mu prikazale v' očeh. — Čudno, nihče se ne loči rad od življenja. Vendar vse te otožne misli sva pregnala pri krčmarju Francetu, kjer sva dobila še par vaških gospodarjev, s katerimi smo se tako zmenili, da
Ne gremo domu, Ker je vince presladkü.
Omenim naj ti še, da jako pridno nabiram narodno blago o teh počitnicah za prof. Ple-teršnika, ki urejuje slovensko-nemški slovar. Kjer ujamem kako manj navadno besedo, brž jo zapišem. Nabral sem za sedaj lepo zbirko priimkov, tako n. pr. sem slišal neko mater, ki je grajala neposlušnega otroka, pa je rabila te-le ,krasne' slovenske izraze: terüs (recte: terüs!), ti hlačar ti, brus, vamp, vampec, ti prikazen, ti Čampelj 1 če je deklina: ti čampa!) in tako naprej. Pridno zbiram tudi pregovore, v
katerih tiči vsa narodova modrost. Tako na primer je možakar v gostilni pri Francetu povedal tade pregovor, ko smo govorili o ubožcih in bogatinih: „Denar dela denar, uboštvo pa uboštvo." Zopet drugi je povedal ta-le rek: „Žganci streho dero, štruklji po svetu ženo." Upam, da si napravim večjo zbirko. Stori tudi Ti tako.
Ob koncu Ti želim, dragi Josip, ker je to pismo zadnje v starem letu, veselo novo leto, zlasti s tem dostavkom: da ne bi dobil zanaprej v šoli nobene dvojke. Naj se izpolni ta želja meni in Tebi!
Tvoj
Ivan.
v
Cez leto
K^o lani sem tod mimo šel, Na oknu nagelj je cvetel, Lepo cvetel, lepo duhtel, Pri oknu pa nekdo je pel.
Ko letos pa spet mimo grem, Na okno malo se ozrem, Da poje spet, si mislil sem, Ustavil se ob oglu tem.
dnij.
Začudim se, ker petja ni In nagelj tu mi suh stoji. Povprašam brž, ker me skrbi: Zakaj več petja, cvetja ni?
Pa mi pokažejo z roko Na hribec mal, da tam nekdo Počiva zdaj že pod zemljo . . . Postane v srcu mi tesno. —
Srečko.
Mestne slike.
(Piše Ivan Marin.)
Mrak se je razgrnil Čez mesto. Ulice so zažarele v blesteČih lučih. Gospoda je izstopila iz stanovališČ ter se izprebaja po trgu mimo prodajalnic, kjer se razkazujejo vsakovrstne dragocenosti in lepotiČja.
Majhna pritlična hišica v predmestju pa je temna; nobene luči ni zazreti v malih okencih. V majhni sobici, kjer tli na ognjišču žerjavica, sedi mati z mlado hčerko, ki se oklepa njenih kolen. Hčerka se oglasi po daljšem molčanju:
„Mama, kaj bomo večerjali?"
„Tiho, Anica, saj nisi tako lačna!"
„O, mama, sem lačna, pa še hudo!"
„Le potrpi, ubožica, boš že jedla."
Zbodle so jo te besede Aničine. Oh, dala bi rada jesti, ali — — sama nima.
Ogenj zaplapola zdajci na ognjišču in razsvetli mater, hčerko in sobno opravo. Mati je žoltega, upadlega lica; oči se jej Čudno svetijo v plapolajočem ognju. Hčerka je cvetočega polnega obrazka s kito Črnih lasec. Sobna oprava obstoji iz mize, par stolov in dvoje postelj v kotu.
„Kdaj pa pridejo ata:" začne zopet dekletce.
Zopet je zabolelo mater to vprašanje. Rdeči plamen zaplopola vnovič na ognjišču in razsvetli
1.
njen obraz. Gube na obrazu se skrčijo — podoba globoke žalosti.
Mati molči. Dekletce je nestrpno:
„Mama, ali spite, ali me ne Čujete?"
„O, dobro Čujem. — Ata bodo kmalu tukaj."
„Mama, ali bodo zopet tako hudi in vas bodo — tepli?" vpraša nedolžno dekletce.
„Molči, molči, Anica!"
Solza zdrči po velem obrazu navzdol in, do-spevši na brado, kane na bujno glavico AniČino.
„Mama, vi jokate?" pravi hčerka, ko pogleda mamici v obraz.
v
„Ne, ne! — Čakaj Anica, greva ateju naproti."
Obrisavši si oči, se vzdigne, prime Anico za roko, vzame ruto, ki je ležala na stolu poleg nje, in ogrne z njo hčerko.
Nato odideta.
Bujno in živo vrvi svet na ulici. Mati stopa s hčerko po tlaku. Anica radovedno gleda mimo-švigajoče bogate kočije in iskre konjičke, ki tako hitro teko.
„Mama, glejte, počakajte, — jej, kako je to lepo!" čudi se, zroč v bliščeča okna.
„Mama, kaj mi prinese sv. Miklavž letos r" spomni se, ko gleda lepe igrače.
„Moli, moli, Anica, da se te usmili sveti Miklavž — —" de žalostno mati.
Med tem sta prišli na drugo ulico.
Tropa izmučenih, srpo zročih delavcev se pomika sredi ulice. Vračajo se iz tovarne k večernemu počitku.
Mati gleda pazno vsakega, očividno išče nekoga.
„Ali je že šel moj mož?" vpraša starega, sključenega delavca.^
„Ne, zadaj je. Ce se ne motim, stopil je tje-le", odgovori in pokaže z razkavo, zdelano roko na hišo, iz katere se razlega hrušČ in pred katero visi krčmarsko znamenje. Vendar tu se ne toči v toliki meri vino kakor žganje.
Žena vzdihne, pogleda žalostno starca ter odide počasi s hčerko proti hiši. Dospe pred hišo. Iz veže puhti smrad po plesnobi in nesnagi. Med vrati se prepirata dva strgana pijanca, grdo preklinjaje in pitaje se z umazanimi priimki. Iz sobe pa se Čuje hripav glas, ki prevpije ves hrušč.
Anica se prime tesneje matere in pravi boječe:
„Mama, ali ne govorijo ata notri? Jaz se jih tako bojim, ko vpijejo!"
„Počakajva tukaj, da pridejo ven!" de mati in stopa polagoma dalje. Dolgo časa stopata mimo hiše gori in doli. Materi se bere na obrazu čimdalje večja nestrpnost in skrb.
Zdajci se začuje v veži glasen govor in iz hiše stopi, opotekaje se, moška postava. Možu švigajo oči ognjeno in grozno okrog, z rokami maha okoli sebe, kakor bi plesal. Klobuk mu je pomaknjen na tilnik, in rjavo, zgrbanČeno Čelo pokrivajo kuštravi lasje.
Glasno govoreč sam s seboj se opoteka po ulici.
Mati in hčerka stopita za njim.
Ko ga doideta, prime ga žena s tresočo roko za rokav in de s proseČim, tresočim glasom, ki priča, da se komaj vzdržuje joka:
„France, bodi miren in ne govori tako glasno, saj vidiš, kako te ljudje gledajo!"
Pijanec se ne iznenadi prav niČ, ko začuti roko svoje žene in njen proseči glas, temveč jeza ga popade:
„Vraga, kaj govoriš, da naj molčim? Ti!" — in ustavi se ter zapreti majaje se, kakor tanka breza v vetru.
„Kaj meni mari ljudje, kaj?--Kdo mi
kaj da?"
Ljudje postajajo in zrö čudno trojico.
Tako se počasi pomika družinica po razsvetljeni cesti proti domu.
Domov prišedši pade mož na posteljo in začne takoj glasno smrčati. Žena in hčerka pa se vsedeta v temi k ognjišču.
Grenke solze padajo v plapolajoči ogenj.
Gosta megla leži nad mestom. Sneg pokriva ulice, in na tlaku polzi, kakor na ledu. Mraz je, da reže Človeka v nos in ušesa.
LuČi Čarobno brlijo iz megle.
Na oglu velike hiše peče mlado dekle kostanj. Majhna svetilka, ki sveti komaj tri korake v okrožju, razliva luč čez beli obrazek deklice. Lasje ji gledajo izpod debele rute, ljubko se vijoČ v Črnih kodrih, in roke, rdeče in napihnjene od mraza, tresejo pridno raženj, na katerem se peče prijetno vonjajoči, debeli kostanj.
Sem ter tje odpre usteca in zakliČe z zvonkim glasom v meglo:
„Marroni caldi, marroni caldi!"
Nato pa drži roke nad kostanjem, da se ogrejejo, sklene jih, ter piha vanje gorko sapo, potem pa še nekoliko pomencä. Ob jednem pa udarja lahno z nogami ob desko, na kateri stoji, ker nadležni mraz prodira celo debelo usnje in prihaja do nožic.
Zdajci se pokaže iz megle nekdo in stopi k luči. Debela suknja s širokim kožuhovnim ovratnikom, v katerem tiči skoro cela glava do
„Dom in svet" 1896, št. 1.
visokega cilindra, -—- priča, da je njen posestnik kavalirske vrste.
„No, kako je, mia bella?" pravi kavalir, odpenši spodnji gumb suknje in iščoč po žepu denar.
„Je vroč, kaj ne?"
„O vroč, vroč. gospod!" odvrne dekle, vzemši z zidka papir, in zvije spretno zavitek.
„Pa menda ni tako vroč kakor tvoje srčece,
—	mia cara! Kajr" — nadaljuje kavalir, gledajoč živo, kako se mično obrača deklica.
Ta mu poda z jedno roko kostanj, drugo pa drži odprto, da prejme denar. Ob zadnjih besedah ji je obraz oblila rdečica.
Kavalir vzame kostanj, z drugo roko, ki ti Čl v gladkih, tesnih rokavicah, pa stisne v odprto roko deklice denar, vendar ji ne izpusti roke.
„Cuj me, ne izpustim te, predno me ne poljubiš. Oh, daj--"
„Pustite me, gospod! Kaj mi stiskate roko?
—	Oh, pustite me v miru!" zaprosi deklica, izkušaje izviniti roko iz kavalirjeve. Na obrazu se ji Čita plahost in oči zro okrog.
2
„Oh, kaj bo, če kdo pride in me vidi! —-Oh, pustite me, prosim vas!" Kavalirju pa oči-vidno dobro dene dekličin strah, in ne izpusti ročice. Ob tem obrača pohotne oči, da bi jim dal izraz milobe in sladkosti.
K ognju stopi debela dama, vsa zavita v kožuhovino, le veliki nos in široka usta molita ven v ostri mraz. Kavalir izpusti mahoma ročico — in izgine v gosto meglo. Deklica pa postreže debeli dami.
Kmalu nato stoji dekletov gospodar poleg svetilke, — visok, bradat možak, temno-rjave kože in hudega pogleda.
„Kako gre kupčija?" vpraša deklico.
„Slabo, slabo!"
„Kako to, vedno slabo! Kaj, vraga, delaš? Kaj ne znaš ljudem postreči, ali kaj;"
„Jaz storim v svoji moči. Koliko potrpim, oh koliko! A sedaj ne morem več! Ravno preje je bil nadležen gospod tukaj in koliko sitnosti —"
„Aha, prosil te je--, kaj ne ? No, no, to
ni tako hudo! Sploh pa te imam za to tukaj. Čemu prejemaš vsak mesec plačo? Ti si za to tukaj, da ljudem postrežeš in da jih na vsak način privabiš. Ko bi mi do tega ne bilo, vzel bi si staro babo, ali bi pa sam pekel kostanj. Ali si razumela r"
Deklica pa ni mogla odgovoriti, ker približal se je gospod, da mu postreže s kostanjem. Iz prsij pa se je izvil vzdih in ustnice so nehote šepetale:
Ko bi stare moje mamice ne bilo! Oh, kakšni so ti ljudje, ti grdi, brezbožni in podli ljudje!"
Ptujski okoličani.
(Spisal o. H. Šalamun.)
V	prejšnjem letniku smo mnogo slišali o mestu Ptuju in njega okolici. Sedaj si oglejmo posebej prebivalstvo v ptujski okolici.
Lepa je ta okolica ptujska. Proti severni strani se vrste mali griči z livadami, gozdi in vinogradi, na vshodno in južno stran pa je velika in malo rodovitna ravnina, Dravsko ali Ptujsko polje imenovano, kjer so se svoje dni bojevali veliki in mogočni narodi med seboj in kri prelivali. Todi prebivajo naši ptujski okoličani. Poljski prebivalci bivajo radi skupno po vaseh, Goričani, kakor jih imenujejo, pa bolj posamezno, t. j. njihova bivališča so raztresena po hribih in brežinah.
V	okolici ptujski stoji dokaj znamenitih gradov, ki so pomenljivi tudi zgodovinsko, na primer Vurberg (Wurmberg, gl. „Dom in svet" 1895, str. 494), Dornava, Turniše, Monšberk, Gojkova. Sela in vasi so n. pr: Nova vas, Ro-goznica, Hajdina (bojno polje), Sveti Marko, Sv. Vid in druge. Znamenita je božja pot na Črni ali Ptujski gori, o kateri je že obširno poročal ta list. (1895, str. 20, 50).
Gradovi niso v slovenskih rokah, po pristnih okoličanih pa se pretaka slovenska kri; njih pradedje so nosili lastno okoličansko nošo. Kdo izmed starejših se ne spominja rdečih telovnikov (lajbičev) z velikimi srebrnimi gumbi, jirhastih hlač in škornjev z dolgimi golenicami, klobuka s širokimi okrajniki pri moških? Ženske so tedaj nosile bele rute, peče in „avbe". To je bila prava slovenska noša pri nas, ko se je kmet nosil še po domače, in rabil za svoje potrebe doma pridelano platno.
Ko je stopal brhki okoličan v popolnem narodnem kroju po mestu, tedaj je vsakdo vedel, da je slovenske krvi. Ali žal, ta noša izginja po okolici in sedanja mladina se je jela sramovati stare noše svojega očeta. Če prideš nedeljskega dne v mesto, zagledaš prav različne noše, in po noši lahko razločiš Goričana, Po-Ijanca in Haložana. Najbolj pristna in ubožna noša je Haložanova, kateri ima belo-platnene hlače, „berguše" imenovane, belo-platneno ali hodno srajco, vrh nje pa rdeči ali Črni telovnik. Tudi ženske se nosijo preprosto, njih obleka je iz platnine, glavo pa jim pokriva bela peča.
Bogatejšo nošo nego Haložan ima Poljanec Navadno imajo dolge modre ali črne hlače, mal jopič in moder telovnik, okrašen z mnogimi gumbi, na glavi pa jim Čepi malokrajni črni klobuk, preprežen s Črnim, svetlim obrob-kora. Bolj ošabno se nosi ženski spol, katerega obleka sega skoro do tal; velika krila so pre-prežena z različnimi obšivi. .
Redkokje pa se še nahaja narodna noša med Goričani, le semtertje še najdeš kakega sivolasega dedca v svojem „mantlu" in kožuhu po zimi, ali kako staro babico v beli peči, modrim krilom in rdečim gibčjem. Mladi zarod pa se nosi že bolj meščansko; le semtertje še najdeš kakega bogatega fanta z dolgimi črevlji ali škornji do kolen. Dragoceno obleko imajo ženske in se približujejo mestnemu kroju. Glavo si krase s svileno peČo, okoli vratu imajo verižice, telovnik in krila so majhna, po zimi pa imajo dolge jope namestu starega kožuha. Tako se je preustrojila cela obleka. Ljudje si hočejo
osvojiti, kar jim veleva napredna šega, a žal, ta poje veliko denarja.
Značaj in šege okoličanov.
Že izdavna, kakor nam zgodovina pripoveduje, stanuje v tej okolici delavni, veseli in gostoljubni slovenski narod. Ker se več ali manj peča z obdelovanjem vinogradov, zatorej so ptujski okoličani dobrega srca. Posebno radi pojo, zlasti dekleta. Žal, da je pri njih poleg mehkosti in pohlevnosti doma tudi nezmernost. Od staroslovenskega duba se je ohranila najbolj gostoljubnost. Gostoljubnost namreč, ta plemenita lastnost Slovanov, ima tudi v ptujski okolici globoke korenike. Ce prideš v hišo, sprejmo te prijazno; hitro ti postrežejo s kruhom, včasih tudi z vinom in svinjino ali s čim drugim. Ako si pa redek gost, speče gospodinja gibance ali pa pogače; ta navada se nahaja le na levem bregu Drave.
Ostanek starodavnosti je, da še verujejo v duhove in čeznaravna bitja: čarovnice, škratlje itd.; tako tudi, da nekateri ljudje znajo s posebnimi pripomočki čarati, vedeževati in prerokovati, da ima rastoča in pojemajoča luna moč do zemeljskih stvarij. Zaradi čarovanja so 1. 1660. na smrt obsodili Gero Kranjc iz Stonjec pri Borlu.
Akoravno je tukajšnje ljudstvo dobro in pobožno, vendar je izgubilo že veliko od prejšnjega značaja ter se približalo mestnim šegam, bolje, novim navadam, kar nam neki kronist1) tako lepo opisuje: „Kdor je poznal štajersko ljudstvo pred prekucijskim letom 1848. in imel priliko nepristransko je opazovati, ta vidi nehote veliko premembo, katera ni hvalevredna. Odkritosrčnost, poštenost, pravičnost in vrlost v dejanju, veselo družinsko življenje, verska preproščina, nravna poštenost v domači hiši so se umaknile prisiljenemu in nezaupnemu obnašanju. Zares daleč smo dandanes od tistega hvaljenega in slavljenega selskega življenja, o katerem je vzkliknil svoje dni rimski pesnik : Beatus, qui procul negotiis . . ." Od 1. 1848. res uživa naš kmet slobodo, a s to mu je došlo tudi mnogotero zlo, ki ga sedaj tlači: veliki davki, veliki stroški za oblačila, obilnejše uživanje in celo zapravljanje in zaradi tega Čim-dalje večji dolgovi.
Narodne šege.
Kakor pri vseh Slovencih, tako so se tudi med ptujskimi okoličani ohranile nekatere šege
') Chronik im Manuscripte des Pfarramtes Oeblarn, Obersteiermark, geschrieben von P. Wernfried Fettinger O. s. B. Pfarrprovisor daselbst im Jahre 1S65.
Še iz poganstva, druge so se izcimile pozneje. Najvažnejše so verske šege. Taka šega je k dedovanje. Zvečer pred sv. Štefanom, pred novim letom, pred sv. tremi Kralji in svečnico hodijo mladi pevci od hiše do hiše in pred vrati ali pred oknom pojo koledniške pesmi, katerim so predmeti voščila za dobro srečo dotični domači hiši in tudi prigodba, katere spomin slavi cerkev v teh dneh. Pred praznikom sv. Treh Kraljev hodijo preoblečeni z lučmi in zvezdo ter navadno začetne črke njih imen (G. M. B.) in letno število zapišejo na vrata. Za petje dobijo darila. — Na pustni torek častijo pusta (Kurenta) z jedjo (po mnogih hišah pražijo tako imenovane krape), s pijačo in s plesom. Po nekaterih hišah imajo navado jesti svinjsko glavo.
—	Sredi posta pa „babo žagajo" na dravskem mostu, ter njeno kri rabijo za velikonočna jajca.
—	Na cvetno nedeljo nesö iz različnih vej spleteni „presmec" v cerkev k blagoslovu, domov prišedši pa ga morajo vreči na streho. — O veliki noči pečejo povitice in pogače, kuhajo povojeno meso in rdeča barvana jajca, kar neso v cerkev blagoslovit. Ko pridejo od blagoslova nazaj, nese navadno hišni gospodar ali gospodinja mal košček hrena v tisti studenec, kamor zahajajo navadno po vodo. Na velikonočno nedeljo zjutraj kurijo kresove, spominjaje se čuvajev pri Odrešenikovem grobu. — O binkoštih zjutraj morajo pastirji zarana gnati na pašo. — Za kres pripravljajo na primernem kraju, navadno na kakem hribu, gromade; zvečer, ob mraku, gre staro in mlado na kresišče in tam zažgo gromado, okoli ognja pa uganjajo vsakojake reči, streljajo, skačejo (tudi čez ogenj), pojo in se šalijo. (Tudi na predvečer svetega Cirila in Metoda zažigajo kresove.) Sv. Miklavž straši otroke, kateri nečejo moliti, pa jim tudi prinaša darov. — Na dan sv. Lucije mora začeti delati stolec tisti, kateri hoče pri polnočnici videti čarovnice. —- Na sv. večer delajo Bet-lehem in jaslice; pomenkujejo se in pripovedujejo pripovesti, pa tudi molijo; potem gredo k polnočnicam. Kateri pride prvi od polnočnic, tisti mora živini položiti. Na sveti večer mora celo noč luč goreti. Na božič ne sme nihče delati, razven tega,, kar je nujno potrebno; da, celo pometati in luči prižigati ni pripušČeno.
—	Na Janževo pa se navadno blagoslavlja šent-janževec. — Na dan nedolžnih otročičev hodijo otroci od hiše do hiše ljudi „tepežkat".
S v a t o v s k e navade so po imetju različne. Ako že preje ni bila zgovorjena zaroka, gre ženin s kakim tovarišem na nevestin dom na „oglede". Ako so nevesta in stariši zadovoljni ž njim, sklene se zaroka, in nato gredo k zapisovanju. Po zaroki gresta ženin in nevesta vabit na svatbo. Na dan poroke se na-
pravi ženin s starejšino in gosti med vriskanjem in godenjem na nevestin dom. Tu pa najdejo navadno vrata zaprta in v hiši je vse tiho. Dolgega govorjenja in trkanja je treba, da se naposled prikaže hišni gospoda ' ali kdo drugi, in marsikatero morajo uganiti, predno jim pokažejo nevesto. Kadar gredo v cerkev, zapro jim vaški fantje pot, da morajo z darili odkupiti nevesto, katero hočejo vzeti iz vasi. Pri obedih na ženinovem in nevestinem domu, ki navadno trajajo po veČ dnij, je starejšina reditelj, kateremu se mora vse pokoravati. Godci pa skrbijo za godbo in šalo. Na levem bregu Drave imajo bogatejši „barovčine", katerim je naloga vse preskrbeti, kar je potrebno za gostijo, zraven tega morajo iti vabit ter na dan gostije nevesto in ženina spremljat v cerkev. Na desnem bregu Drave, t. j. na Ptujskem polju, pa gredo fantje in dekleta k hiši, kjer je gostija, „na prežo"; ako hočejo gosti mir imeti, morajo jim navadno jesti in piti dati, in ob tem se velikokrat pripeti nesreča.
Za rajnim praznujejo sedmino na dan pokopa; spremljevalci, navadno sorodniki, sosedje in znanci gredo na mrličev dom ali pa tudi v krčmo, kjer se okrepčajo z dobro kapljico in tudi molijo za rajnega.
Te navade pa ginejo od leta do leta; zlasti v poslednjih letih duševnega gibanja je navdušenost za te ostanke sive starodavnosti jela Čim dalje bolj pojemati.
Narodnost.
Prebivalci ptujske okolice so po veri vsi katoličani, po narodnosti pa vsi Slovenci. Četudi so ljudje več ali manj v dotiki z mestom Ptujem, ni jih doslej okužil niti protinarodni, niti brezverski duh.
Narodno zavest krepi in širi zlasti list „Slovenski Gospodar", ki v več iztiskih dohaja med nje, pa tudi družba sv. Mohorja, ki je štela leta 1896. v župniji sv. Petra in Pavla v Ptuju 393,
Nevesta
(Narodna pesem i
.Ančika po ganjki šetala Na visoke Hnje gledala, Na visoke linje gledala, Sivo meglico zagledala.
Oča! Oča! ljubi oča Vi! Po polju se meglica kadi, Ančika, Ančika, ljuba hči! To pa meglica se ne kadi.
pri sv. Marku 142, pri sv. Urbanu 182, pri Hajdinu 122 in pri Vurbergu 98 udov. Narodno zavest krepijo tudi na novo ustanovljena bralna društva v okolici, tako n. pr. bralno društvo v Podvincih, ustanovljeno lanskega leta po gospodu Petroviču, v Krčovini po Čast. gospodu Gomilšaku, bogoslovcu v Mariboru, ter še bralna društva na Hajdinu, pri sv. Urbanu, pri svetem Marku itd.
Jezik.
Ptuj je na meji, kjer se ločijo ljudstva v jeziku, šegah in obleki. Zato se okoličani na južno in zahodno stran bližajo Kranjcem, na severno in vshodno stran pa Hrvatom in oger-skim Slovencem. Kakor v šegah in obleki, tako je tudi v jeziku: ravno tukaj se srečuje dvojno narečje, panonsko in noriško ali karantansko. Ta razloček je bil po mnenju učenjakov že v 9. stoletju.
Kakor trde nekateri zgodovinarji in jezikoslovci, bila je ravno Panonija zibelka cirilo-metodijskemu staroslov. obredu. Miklošič piše leta [874.: „Altslovenische formenlehre in para-digmen": „Okoli srede devetega stoletja se je cerkveno slovstvo v slovanskem jeziku ustanovilo v Panoniji in samo v Panoniji.1) Goričani ali panonski Slovenci so ohranili samoglasnike in soglasnike najjasneje, pa tudi končnice pri sklanjanju. Tako n. pr. se izgovarja u kot nemški ii, duh glasi se düh, ura — tira, kruh —-kriih, kup — kiip itd., jednako Ribničanom na Kranjskem. Deležnik minulega Časa izmeta v govoru zobnik d, t pred /-om, tako govore: pala, plela. Namesto sem bil pravijo sem bia ali bio; maša — meša.
Pravilneje govori prebivalstvo na Dravskem polju, samo da se pri njih besede v govoru natezujejo, česar pri Goričanih ni. Haložan pa skoro bolj poje, kakor govori.
l) Zgodovina slovenskega slovstva I. zv. Sp dr. K. Glaser, str. 37.
Ančika.
ptujske okolice})
To ni nekakšna meglica, To je konjska sapica: To se pelja tebi v ogledi Cara turškega najmlajši sin.
Tam boš se po gradi Šetala, Srebro no zlato pobirala; Slodej naj vzame turške grade —-Vse turške grade, žolte zlate.
l) Iz „Steiermärkische Zeitschrift" IV. Jahrg., 1. H., Graz 1837, pod naslovom „Volkslieder der steiermär-kischen Wenden" prestavljene na nemško, pod črto pa je slovenski tekst.
Kočije se v dvor postavljajo, Bele ruhe se prestirajo, Bele ruhe se prestirajo, Zlate kupice natačejo.
Hala, hala, ljubi oča Vi, Jel' bote mi Ančiko dali P „Jaz sem Vam jo obečal, Pa Vam jo bom tudi dal."
Kupice vinca se natačejo
Mlado	Ančiko napajajo
Gostje	v kola se nalagajo
Ino v	druge kraje pelajo.
Ženihi	je klobuČec dol pal,
Sneha	je po klobučec segnola,
Sneha	je po klobuČec segnola,
Ojster	nož v srce zabodnola.
Hala, hala, mladi hlapčiči, Pelajte mi Ančiko domu. — Hlapčiči so hitro genuli, Mrtvo v beli grad perpelali.
Tri hčeri.
(Narodna pesem ptujske okolice.)
M ati je 'mela hčerke tri. Vse tri je omožila. Eno je omožila Daleč k sivem' morji.
Drugo je omožila Daleč v ravno polje. Tretjo je omožila Daleč v strme gore.
Mati je šla gledat K svojoj prvi hčerki Daleč k sivem' morju Sivem' 'no globokem.
Ljuba moja hčerka, Jel' je tebi dobro Per tem sivem morji, Sivem 'no globokem? —
Dobro mi je, dobro Hvala bodi Bogu! Z vinčecom se vmivljen No s perkalom brišem.
Mati je šla gledat K svojoj drugi hčerki Daleč v ravno polje, Ravno 'no široko.
Ljuba moja hčerka, Jel' je tebi dobro Na tem ravnem polji, Ravnem 'nö širokem?
Dobro mi je, dobro Hvala bodi Bogu! S mleČecom se vmivljen No s pajčolanom brišem.
Mati je šla gledat K svojoj tretji hčerki Pod te strmne gore Strmne 'no visoke.
Ljuba moja hčerka, Jel' je tebi dobro Po teh strmnih gorah Strmnih 'no visokih?
Dobro mi je dobro, Da se smili Bogu ! S solzami se vmivljen No s pelinom brišem.
VsakŠno noč odide, Vsakšno noč mi pride, Vsakšno noč pernese Mi mrtvačko glavo.
„Čuješ moja draga, Poznaš toto glavo?" „Kaj ne bi poznala Mojega očeta glavo!"
Čtiješ moja draga Poznaš toto glavo? — Oje 'no prej oje! Moje matere glava.
Če boš se jokala, Bom te tudi vmoril Bom te tudi vmoril, Kak sem tvojo mater.
Z ustmi se smejala
V	srcu pa jokala
V	srcu pa jokala No dušico dala.
Ali bivajo ljudje na bližnji zvezdi Martu?
#	t	v #
(Spisal dr. Simon Subic, profesor na vseučilišču v Gradcu.)
Ko bi francoska akademija v Parizu danes razdeljevala bogato zapuščino tiste Čudne dame, katera je vse svoje imetje namenila za darilo onemu, ki bo našel sredstvo za občevanje s prebivalci nebeških svetov, nobenega bolj vrednega bi ne našla, kakor je zvezdoslovec Schia-parelli v Milanu.
Med mnogimi obiskovalci zvezdarnic ni nobenega vprašanja slišati pogosteje, kakor:
„Ali tudi na zvezdah prebivajo ljudje?"
Priljudni zvezdoslovec pomigne z rameni ter odgovori:
„Tega ne vemo, pa tudi ni nobenega upanja, da bi človek kdaj to zvedel'"1)
S tem odgovorom pa niso nikdar odpravljena radovedna vprašanja o nebeških svetovih. Oni obiskovalci, ki bi le radi vsaj po strani pozvedeli kaj o bivanju in življenju na nebeških svetovih, preobračajo to stvar in povprašujejo nadalje:
„Ali ne poznate, zvezdoslovci, na nebu nobenega sveta, kateri bi se prilegal za bivališče živih bitij, kakoršna žive na zemlji?"
Temu vprašanju odgovarja sloveči zvezdoslovec Schiaparelli:
„Na bližnji zvezdi ali na sosednem svetu, katerega poznamo z imenom ,M a r t', tam opazujem jednake razmere, kakoršne so na naši zemlji. Kar se pa tiče vaše neukrotljive radovednosti, ali bi ne mogla na Martu živeti Človeku podobna umna bitja, za ta odgovor sedaj še niste pripravljeni. Ce pa vas vedoželjnost le vleče s tako silo, pridružite se mi in spremite me na moji hoji po Martu!"
Jeseni zvečer, kadar stoji planet Mart na jugozahodnem nebu, spoznati ga je kaj lahko po njegovi rdečkasti luči. Njegova sicer mirna svetloba zadeva oko, kakor bi razvijala pred očmi dvobarvni trak na rdečkaste in zelenkaste kosce. LuČ njegova zadeva nevajeno oko, kakor bi zvezda metala okrog sebe rdečkaste in zelenkaste utrinke. — Ce ga pa pogledaš skozi dober daljnogled ali teleskop, zdi se ti rmenkaste barve.
Marta spremljujeta pri njegovem gibanju in potovanju po nebeških prostorih krog solnca
*) To uči veda s svojega prirodnega stališča. Iz krščanskega razodenja pa sklepamo za trdno, da takih ljudij, kakoršni smo mi zemljani, ni na zvezdah. Ali so na zvezdah katerakoli živa b tja, ki bi bila podobna našim živalim, o tem nam nič ne pove razodenje. — Uredn.
dve mali lunici, ki pa sta tako drobčkeni, da ti ju pokaže le dober teleskop. P h o b o s in D e i m o s sta njiju imena. Phobos, to je s t r a h zvezdoslovcev, zakaj ta lunica se giblje nasproti pravilom Kant-Laplacevega uka. Phobos obhodi Martov svet v sedmih urah in štiridesetih minutah; Deimos pa hodi trideset ur in osemnajst minut krog Marta. Kaj miČno bi bilo ogledovati ju iz obližja.
„No, prijatelj! Schiaperelli naju je povabil, naj ga spremiva na njegovi hoji po Martu. Ako te torej mika slišati kaj več o tej zvezdi ali celo ogledati si zemljo na sosednem svetu Martu, pridruživa se Schiaparelliju."
„„Ne vem, kako bi ga spremila tje, saj pogrešava celo med zemljo in luno potrebnih potov; tukaj ne najdeva najslabejše brvi, še vrvi ne, pa tudi nobenega škripca, da bi se Človek, težak, kakor je, ž njim potegnil kvišku ter se odtegnil objemanju svoje matere zemlje. Ta ga vleče in pritiska nase, kakor mati svoje ljubo dete, katero se plaši pred strahovi!""
„Res, planet Mart je še bolj odmaknjen od zemlje nego luna, pa za telo doslej ni izdelane nobene poti ne do lune, ne do Marta, pa je tudi ne bo vekomaj ne. A kaj hočemo ondu s telesom, ki je ustvarjeno samo za zemljo ? Pustiva telo materi zemlji: duh je otrok vse-svetovja, na njegovih perutih se dvigniva v nebeške prostore!"
„„Kaj bi uganjal šalo z menoj! Ali se mi rogašr Kako si misliš, da bi dovršila ta naklep? Hujše izmišljotine še v starih basnih sivih vekov nisem našel nikjer, dasi sem čital tu in tam, kako so napadali Titani Olimp!""
„Ali tega tudi nisi slišal pripovedovati, kako so stari modrijani obiskovali v duhu vnanje kraje? Pythagoras, tako se pripoveduje, je bil včasih tako zamaknjen, da ni videl, ne slišal, kaj se godi okoli njega. Njegovi vrstniki so trdili, da je med takim zamaknjenjem njegov duh zapuščal telo ter hodil v vnanje dežele med ptuja ljudstva — in obiskoval celo nebeške svetove! "
„„Kaj praviš? Ce je taka, pa stvar ni brez čarodejne umetnosti!""
„To ni nikako čarodejstvo, nikaka taj-nostna stvar. Nobene magične sile ni treba, to vse stori dar božji, katerega pa vsak človek ne zna rabiti. Ta dar božji nas prestavi v duhu, kamorkoli hočemo."
„ „Torej zgodi se tvoja volja v imenu božjem! Samo to si izgovorim, da me ne boš silil
delati kaj napačnega ali Čudnega, kakor delajo špiritisti." "
„V take stvari te ne zapeljem, to ti rad obetam."
„„Kaj pa, kako bi si upal s teboj v take višave — še okoli sebe se ne bom smel ozreti, da se ne pogreznem v neskončno brezdno svetovnih prostorov; saj si še do vrh domačega zvonika ne upam stopiti, tako rado se mi vrti v glavi.""
„Pomiri se, prijatelj! Telesu se vrti v glavi, duhu pa ne."
„„Ce je taka, naj pa bo!""
„Nekaj vaje ti pa ne bo škodovalo, saj toliko, da te prepričam' da se ti na Martovem
svetu ne bo vrtelo v glavi. K meni pristopi! Ta-le priprava ali aparat je zvezdarski daljnogled ali teleskop. Vanj poglej, pa reci, kaj ti kaže!"
„„Beži no, beži! Toliko pa že poznam nebo, da mi lune ne boš usilil za Marta! To, kar sedaj kaže daljnogled, ni nikak neznan svet, to je luna, bližnja in stara spremljevalka zemlje.""
„Res, luna je. Ali jo pa res kaj poznaš, kakor se hvališ, ali ne, tega me moreš šele prepričati. Poglej v daljnogled in reci, kaj po-menja podoba, katero vidiš v sredi razoranega polja ?<<
„„Ce sem si prav zapomnil, so to razpadli stari ognjeniki, vulkani, katerih žrela omeju-
Zemljevid planeta Marta. (Po Schiaparelliju.)
jejo okroglasti, razpokani in deloma porušeni obronki." "
„Tako je. Sedaj pa reci, ali. se ti je vrtelo v glavi, ko si ogledoval na luni porušene vulkane."
„„O, tega ne! Kaj bi se mi bilo vrtelo v glavi, saj stojiva na trdnih tleh varne zemlje.""
„Zato se ti tudi pri ogledovanju Marta ne bo vrtelo v glavi. Kakor te je teleskop prestavil v duhu na luno, tako prestavi naju s Scbiaparellijem vred na Martovo zemljo. — A pripravljena še nisva popolnoma za namenjeni obisk na Martu, treba je polastiti se še nekaj zvezdoslovja: to pa najlaglje doseževa na luni."
„„Kaj bo ubožica luna naju poučevala, saj trde zvezdoslovci, da umira, če ni že popolnoma konec njenega organskega življenja!""
„Prav tako je. Skoraj vsi marljivi opazovalci kamenitega obraza lune sodijo, da na luni ni pogoja za življenje, ker ni niti vode niti zraka."
„„Kako to vedo zvezdoslovci r" " „Ako si zadovoljen z dvema besedama, odgovorim ti, da ti krajše ne more odgovoriti nihče. Ti dve besedici sta: Megle nima!"
„„Že prav; a moja pamet je prekratka, da bi mogel razumeti, kako se to veže.""
„No, pa preudari malo to stvar! Po zraku plavajo megle, recimo, tako nekakšno, kakor drva po vodi. Ce se voda posuši, obleže drva na dnu struge ; Če bi torej ozračje izginilo, posedle bi se megle na dnu ali na tla; zasedle bi nižje kraje ali prelaze med gorami, ter bi nam zapirale pogled tistih zvezd, katere stoje
zadaj za prelazi. Megle na luni, in jednako tudi gosti soparji, bi skrivali in zakrivali našim očem zvezde, ki gledajo čez prelaze. Zvezdo-slovci pa pravijo, da na luni nikdar ne zakrije zvezd nobena stvar ne v višavah, ne pri tleh na obzorju. Torej luna nima megla in tudi vode ne."
„„Okoli tečajev zmrzuje pri nas na zemlji in se dela toliko ledu, da se nikdar ves ne otaja na solncu, in sneg pokriva polarna tla z belo odejo. Ali zvezdoslovci ne najdejo nobene take bele odeje na luni:""
„Dobro, dobro! Lepo in hvalevredno je, da paziš. Sedaj si pripravljen, da razumeš zvezdo-slovca Schiaparellija, prvaka veščakov; njemu te prepustim brez vseh skrbij, ko se zadeneva na Martu. Tedaj se ni treba nama muditi dalje z vasovanjem pri luni. Na Martu naju Čakajo velike znamenitosti.
Naša zemlja ima dva sosedna planeta: Venero in Marta. Venera, bližja solncu kakor zemlja, skriva kakor sramežljiva ženska ali Turkinja svoj obraz vedno pod odejo neprozornih megla. Te megle so pregoste, da bi se skozi nje zagledalo kaj zemlje na Veneri.
Ce štejemo svetove — planete od solnca proti zemlji, je zemlja na tretji stopinji, Mart pa na Četrti. Martov tir oklepa pot zemsko krog solnca. Mart se giblje po svojem tiru jajČje oblike kakor zemlja; njegova eliptična pot je pa skoro dvakrat daljša kakor elipsa, po kateri teka zemlja krog solnca. Njegova srednja oddaljenost od solnca je blizu poldrugikrat večja kakor oddaljenost zemlje od solnca ter znaša okoli trideset milijonov milj.
Po svojem tiru deroč krog solnca preteče planet Mart vsako sekundo 24 kilometrov ali 3-2 milj, zemlja pa preteče trideset kilometrov ali štiri milje v sekundi. Svoj daljši tir krog solnca obhodi Mart v 687 dneh ; torej je njegovo leto skoraj pol daljše, kakor naše leto na zemlji. Dan njegov pa meri naših 24 ur in 40 minut."
„„Prijatelj, sedaj te pa moram opomniti, da se nikar ne mudiva z zemljepisnimi števili, ker s takimi dolgočasiva Čitatelje in poslušalce. Pravil si mi, da je na Martu nebo skoro vedno jasno, in da Schiaparelli ne zamudi trenutka lepega dne, da bi ne ogledoval Martovega sveta in opazoval, kar se na njem godi. Torej bova pa kmalu skupaj zadela s Schiaparellijem, Če stopiva na Martova tla!""
„Kakor te je prej daljnogled prestavil v duhu na luno, jednako te prestavi sedaj na Martov svet. No, tukaj sva na Martu! Odslej te pa prepustim Schiaparelliju ; od njega se bodeš več učil, kakor od mene, ki le njegove pridelke občudujem in prežvekujem. Ta sloveči
zvezdoslovec pa ti razloži vse, kar je opazil v svojem dolgoletnem marljivem ogledovanju tega sveta, on ti bo najzanesljiveje tolmačil on-dašnje prizore; razodel ti bo pa tudi zvesto svoje misli o tem, kaj pomenjajo opažene razmere in vsakatere pozvedbe na Martu."
„„Že prav; a strokovnjak take veljave, ka-koršno uživa Schiaparelli, je vajen uČenost-nega razlaganja; to pa ni za moja preprosta ušesa. Ostani torej na moji strani ter bodi moj tolmač, kar se tiče pozvedeb na Martu.""
„Prijatelja ne bom zapustil. Pristopi torej in ogleduj Martov svet, — daljnogled ti odpira nebo in pogled. In pravi čas je, zakaj sedaj stoji planet Mart najbliže zemlje."
„„Kar mi na luni razodeva skoro že prosto oko, namreč svetle in temne lise, to se mi vidi tudi na Martu.""
„Res je tako. Svetloba povrh Martove zemlje ni povsod jednaka. Ce natančneje pogledaš, pa vidiš in spoznaš, da one lise tudi nimajo povsod jednake barve. Cim dalje ga ogledujeva, tem natančneje razločujeva posameznosti na njegovem površju. Dosti natančneje pa bi zagle-dovale najine oči vsakatere podrobnosti, ako bi imela toliko vaje, toliko ročnosti in izurjenosti, kolikor je ima Schiaparelli, posebno ko bi solnce obsevalo Martov svet tako čvrsto in živo, kakor obseva ozračje in tla na zemlji.
SolnČna svetloba je na Martu dosti slabejša kakor na zemlji. Mart in zemlja sta od solnca oddaljena približno 30 miljonov milj in 20 mi-ljonov milj ali v primeri 3 : 2. Ravno narobe kakor oddaljenost se kaže na videz solnčna velikost, torej v primeri 2:3; — moč solnčne svetlobe pa v primeri 22 : 32 ali 4:9. — Le-ta razmera pravi, da solnčna luč daje zemlji več nego dvakrat več svetlobe kakor Martovemu svetu. Zato ogreva solnce Martova tla več nego dvakrat slabeje kakor zemeljsko površje."
„„No, če le Mart ne pogreša več solnčne toplote nego dobro polovico te, katere sva vajena doma, zmrznila ne bova zaradi njegovega mraza. Pa ta stvar me ne zanima toliko kakor ona lisa, katero si mi poprej pokazal, zakaj sedaj spoznam, da ni na miru, ampak da se pomika ob pasu od srede proti kraju.""
„To je veselje, da si tako umen opazovalec! Kaj ta pojav pomenja, ne bo treba Schiaparellija vprašati. Misli si, da stojiš pred kolovratom; na vreteno gledaš; v perutnicah tiči kavka. Ce perutnici stojita na miru, stoji kavka na miru. Ce pa zavrtiš vreteno. vrtita se perutnici in kavka se pomika od srede, kjer je stala, proti kraju. Vrtenje je vzrok te prikazni. — Tako si na pomikanju lise zasledil vrtenje Martove krogle okrog osi.
Zvezdoslovec pa s tem še ni zadovoljen, ampak opazuje na natančni uri, koliko Časa preide, predno se tista lisa, ki jo je vrtenje vzelo s seboj in skrilo za robom, povrne na svoje staro mesto. Kolikor ur, minut in sekund preide tedaj, toliko znaša čas vsakega vrtenja okrog osi, toliko dolg je dan na Martu. — Na tak način je našel Schiaparelli in našli so tudi drugi zvezdoslovci, da je Martov dan dolg 24 ur in 40 minut.
Vrtenje lise pa ne razodeva le dolgosti dne; temveč marljivemu zvezdoslovcu kaže tudi lego Martove osi, okrog katere se planet suče; torej mu kaže tudi, kje ima Mart svoja tečaja.
Tečajev se vidi večinoma le jeden, pomaknjen proti svoji strani. Ko zvezdoslovec zna lego osi in planjavo njegove elipse, tedaj mu je igrača povedati, za koliko zemljepisnih stopinj je Mar-tova os nagnjena proti tej plani ali koliko kota dela os s planjo. Pri zemlji merita kot 230 28', pri Martu pa 250."
„„Ne vem zakaj bi bila tako imenitna ta zemljepisna števila, da me nadleguješ ž njimi: rajši mi povej, ali ima planet Mart letne čase, kateri delajo na zemlji toliko različnih pojavov ali izprememb med letom?""
„Prav zaradi vprašanja o letnih časih je treba poznati lego osi. Glede na vrtenje okrog
Ribnjak v ljudskem vrtu pri Ptuju. (J. Winkler.)
osi in na njeno poševnost proti plani, po kateri se suče okrog solnca, sta si zemlja in Mart kaj sorodna. Ker se zaradi poševnosti zemeljske osi menjajo letni časi, sklepajo zvezdoslovci, da ima Mart jednake letne Čase, kakoršne imamo mi na zemlji."
„„No, to pa, to; s tem sklepom sem zadovoljen, saj si me prej dovolj nadlegoval s pustimi števili. Menjava letnih Časov na Martu me navdaja s sladko nado, da bi vendarle utegnili živeti ljudje na Martu. To pa že vem, da z letnimi časi ni vse opravljeno. Kakšna pa so tla na Martu, ali so podobna našemu svetu?""
„Schiaparelli je kaj natančno ogledoval Mar-tovo zemljo in ogleduje jo še vedno. Kar je pozvedel, to ti lahko razložim, pa tudi pokažem, da se prepričaš z lastnimi očmi. No. sem poglej! Pred teboj stoji svetla podoba severnega Mar-tovega tečaja. — Na zemlji, to veš, so kraji okolo obeh tečajev zamrznjeni; na severnem tečaju poznamo ledene arktične pokrajine, katere so tako obložene z ledom, da doslej ni bilo možno priti do tečaja. — Kaj ti pa kaže Mart okrog svojega tečaja }u
„„Belo bleščeči kos sveta vidim razgrnjen okrog tečaja. Ce smem soditi po zemlji, tedaj ta bela lisa ne more biti nič dru-
gega kakor ledena ali snežena odeja Martovega tečaja. Reci, ali je?""
„Ako ima Mart sploh kaj vode, tedaj ni dvombe, da bi oni svetli beli kos ne bil pokrit s snegom in ledom."
„„To pa je težavno dokazati, da bi imel planet Mart res kaj vode na sebi.""
„Težavno je bilo v prejšnjih vekih, sedaj ne. V drugi polovici našega stoletja smo na zemlji doživeli take iznajdbe, katere poostre Človeško oko, da spoznava tvarine nebeških svetov."
„„Kaj praviš? Človek, ki stoji v taki oddalji na zemlji, pa bi razločeval stvari na nebeških svetovih?""
v
„Da, da, tako je. Ce strokovnjaku pokažeš oni svetli kos tal na Martovem svetu in povprašaš, kaj se tamkaj sveti, odgovori ti s pomočjo svojih aparatov, s katero snovjo so pokrita ondi Martova tla. To ni nobeno čaro-dejstvo, to je napredek dejanske vede. Odkar sta Bunsen in Kirchhof izumila spektralno analizo, odslej ne dela učenjakom nobene težave vprašanje, kakšna tvarina je na nebeških svetovih.
Ce imaš količkaj potrpljenja in me poslušaš rad, razložim ti v kratkem to stvar. Pot k tako imenitnemu spoznavanju nam odpirajo Frauen-hoferjeve črte v solnČnem spektru. Ko malo pred solnČnim zahodom prodirajo solnČni žarki zemeljsko ozračje nizko nad tlemi, kjer je zrak bolj nasičen s soparji, prikažejo se v spektru posamezne temne nitke, katere narejajo vodeni, po ozračju plavajoči soparji. Čuj, kako so to preiskovali s spektroskopi! V takih časih, kadar stojita brezvodna luna in planet Mart oba nad obzorjem, so zvezdoslovci ogledovali učinke nju svetlobe na solnčni spektrum, Češ, če ima Mart kaj vode, mora imeti tudi soparje v svojem ozračju ter mora njegovo ozračje in njegova svetloba drugače vplivati na spektrum kakor luna. In glej, hitro se je pokazal velik razloček med luno in Martom, in učinek na spektru je pokazal s svojimi temnimi, iz vodenih soparjev izvirajočimi Črtami, da ima Mart vodo.
To je jako imenitna pozvedba. Le škoda, da ne moremo prenesti takih priprav in postaviti jih na luno ali Marta, pa bi hitro spoznali, ali je severni tečaj našega sveta pokrit z morjem ali s snegom in ledom. Kaj ne, kaj takega bi se ne bil nikdar nadejal, da človek v tej stvari ve bolj, kako je na vnanjem svetu, kakor, kako je na lastni zemlji. Potrpi in zvedel boš še dosti veČ, če greš z menoj po Schiaparellijevih sledeh. Marljivi opazovalec, ki ga ne utrudi nobena težava, je v teku veČ let zapazil, da se po leti zmanjšuje in skrčuje ledeno okrožje okrog severnega tečaja in da v nekaterih letih led
Čisto mine in da se otajajo arktične pokrajine do tečaja."
„„To bi bilo kaj na malin onih preiskovalcev, ki se z vsem naporom duševnih in telesnih močij poganjajo, da bi odkrili• severni tečaj. —- Nekaj mi pa na Martu ne gre v glavo; to namreč, da bi se na Martu, kateri uživa, kakor praviš, polovico manj solnčne gorkote kakor zemlja, pa bi se tamkaj otajal severni tečaj, naš pa ne!""
„Kadar preudarjaš te razmere, ne smeš pozabiti, koliko more sicer manjša toplota, Če dalje časa obseva sneg in led. Martovo leto je skoro dvakrat daljše kakor zemeljsko, torej obseva solnce tečajne pokrajine na Martu skoro tako dolgo, kakor trpi celo naše leto; saj veš, da obseva tudi zemeljska tečaja pol našega leta. Torej ni nemogoče, da skopni na Martovem tečaju ves sneg in da se staja ves led v takih letih, kadar kaj pripomorejo tudi druge okoliščine. Saj tudi na zemlji arktični kraji niso leto za letom jednako debelo zamrznjeni, ampak v nekaterih letih se odpro morska nedra dosti dalje proti severu kakor v drugih.
Leta 1894. se je zamrznjeno okrožje južnega tečaja na Martu od 1. rožnika do 1. kimovca skrčilo od 3900 do 300 kilometrov, in pozneje se je otajalo popolnoma. Tečajne pokrajine torej Marčanom ne delajo toliko zavir kakor Zemljanom, če se tudi tako silno trudijo obiskovati in preiskovati tečajno okrožje kakor mi."
„„Ne vem, ali je moja glava preveč zabita ali je tvoje dokazovanje preslabo: tega namreč ne umem, zakaj bi dvakrat daljše ogrevanje slabejŠe gorkote na Martu toliko zaleglo ?""
„Prav tako, le izusti svoje pomisleke, vsaj vem, da me marljivo poslušaš, da misli napenjaš in si prizadevaš prisvojiti si resnično spoznanje onih razmer. Res, moj uk je preplitev! Jednako se godi vsakemu poslušalcu in čitatelju, pred katerim razlagalec le preveč okrajšuje svoje razlaganje, boječ se, da poslušalca ne utrudi. Če ga pa s tem vspodbada k lastnemu premišljevanju in razsojevanju, kakor sem jaz vspod-budil tebe, tudi prav. — Pozabil sem povedat vzrok, zakaj na Martu solnčna toplota zaleže več kakor na zemlji."
„„No, kaj bo pa zopet to, da bi ista mera toplote ne zalegla prav toliko na zemlji, kolikor zaleže na Martu!""
„Nikar se ne Čudi in ne grozi — moja misel ni nalagati te, ampak prepričati te. Vidiš, vzrok je lahko umeven. Na Martu je ozračje skoro vedno brez velikih oblakov, nebo lepo jasno : torej ne zavirajo megle ogrevanja tal in skoro vsa moč solnČnih žarkov se porabi za otajevanje. Vse drugače na zemlji: tukaj zakrivajo posebno po arktičnih pokrajinah dan na dan vse leto
oblaki in megle zamrznjena tla solncu. Kako ogreva na Marta solnce iz jasnega neba z vso svojo močjo tla, to ti bo še očitneje, Če poslušaš, kaj uČe poskusi in pozvedbe. Vzemiva vroč poleten dan kos ledu; če ga položiva, kakoršen je, na solnce, hitro se raztaja in raz-leze; ako ga pa zavijemo v bombaž, ki slabo vodi gorkoto, tedaj se kaj počasi taja, tako počasi, da te skoraj ne strpi Čakati, da se raz-
taja. Na Martu leži led in sneg odkrit na solncu, na zemlji pa ga megle zakrivajo solncu, kakor bi bil z bombažem zavarovan pred solnČno gorkoto. — Ta vzgled je kaj prepričevalen, razloček očiten, da skoro očitnejši biti ne more; brez napora svojih mislij spoznaš, zakaj se na Martu led hitro taja. na zemlji pa ne.
(Dalje.)
Na tuji zemlji.
XIV.l)
Šestič o,raä „a me, p,,a,„a se Zve2da bo*čna.
Kar me črez rojstveni prag v svet je zanesel korak, Kar je poslednji zamrl pogled nad vasjo mi domačo,
Predno v daljavo zavil gladki železni je tir. Zdrava z nebeških višav, božičnica, draga poslanka,
Sveta pozdravljena noč, ki jo naznanjaš ljudem! Kristus rodi se nocoj, radüjte se dvori nebeški,
Kar je na nebu zvezda, vse naj svetlo zagorel Kristus rodi se nocoj, veseli se zemlja sirota,
Svojega moli Boga, človek, in hvalo mu poj! — Šestič v tujini spomin obhajam prečudne dogodbe,
Ko je najvišji se Kralj v hlapca ponižal za nas . . . Tiha, slovesna je noč: po ulicah mesta in trgih Voz je polegel ropöt, ljudstva umiril se šum.
V	celici pevec bedim, a duh se zataplja mi v sliko,
Lepše ni zame slikar slike zamislil nikdar . . . Preprosta vas, dom kmetski v vasi, sneg krov mu pobelil, Sveč je ledenih pod kap mrzli pritrdil mu mraz.
V	lini cerkveni je zvon Mariji odpel že pozdrave,
V kmetsko je hišo priplül čarobni sveti večer. —
V	oknih zabliska se luč, pozdrav govori si družina:
„Hvaljen nam bodi na vek Jezus, Rešitelj sveta!" Vrata se hišna odprö, kadila božičnega v izbo
Sladki razlije se vonj, v duši pobožnost drameč. OČe se hišni kadit je odpravil po shrambah pri hišnih,
Davni zapustil mu rod v dedščino šego je to. Glasno molitev moleč pohaja vse kote domovja,
Verno jih vse pokadi glasno molitev moleč: Da bi nebeški Gospod obvaroval slednje nezgode
Rodni premili mu stan, njemu in vnukom za njim . . . , Mati pa v izbi mej tem približa do bele se mize, Pražnji, najličnejši prt nanjo pogrne skrbno; Kruhe božične zloži na mizo s hvaležnim očesom:
Vsak je lepo zapečen — dobro imela je peč — Vendar najlepši od vseh poprtnik se ji vidi veliki,
Toli vznesen še nikdar ni bil in toli lahäk. Kruhe na mizo zloži ter s prtom jih mati pokrije:
Saj je nocoj se rodil On, ki je živi naš kruh — — Skromna večerja — — Potem pa prične se prisrčno veselje, Kakor ga iščeš zaman v grajskih razkošnih domeh.
l) Glej: Dom in svet" 1892, 1893, 1895.
K peči pritisne se ded in z babico mati in oče,
Deco pa umni pastir k jaslicam zbere pred ,kot'. Jaslice krasne zares: Po hribcu zelenem iz maha
Bele stezice vijo, križajo se in gube; Truma pastircev bedi pri krotkih ovčicah na paši,
Angelskih pevcev je zbor trudne jim vzdrämil oči; Zvezde repäte sijäj igrä si nad hlevcem ubožnim,
V	hlevcu Devica kleče svojega moli Sinu, Večnega moli Boga, ki v jasli ga je položila —
Preprosti, revni tesar tik ob Devici kleči . . . Jaslice krasne zares ... in krasna ta pesem pobožna,
Ki iz nedolžnih zdaj prs nežno-ljubo zazveni: „Čudo poglejte nocoj ..." prepeva si pesem mladina,
Deklica vbira naprej, bratec prilaga za njo; Čarobno pesem zveni — ne more kaj ded si pri peči,
Da ne bi tukaj in tam malo pomagal še on. A ko umolknil je spev, pohvali si babica deco,
Dedu pa pravi tako, da mu okoren je glas . . . Tu pa iz vivčka pepel iztrka si dedek počasi,
Pa se za malo mu zdi babični smeli ukor; „Glas moj okoren, nü dä — a čakajte", živo pristavi,
„Čakajte, da vam povem, nekoč kako sem jaz pel!" Pa jo zastavi povest o blaženi, davni mladosti
Sebi v prisrčno sladkost, deci brezskrbni v pouk Dolgo, sprelepo povest . . . Oj koliko dragih spominov,
Koliko modrih besed, koliko smeha in šal! . . . Potlej pa zopet se spev zaori po hiši prijazni:
„Slava v nebesih Bogu, rodu človeškemu mir!" Dedek glasneje kot prej pripeva k božičnemu spevu,
Najsi drži še tako babica se mu na smeh — — Spev se za spevom vrsti — a babica, oče in mati,
Oni pač tudi pravljic znajo iz prešlosti dnij. — Naglo poteka večer, in sreči le-tej in veselju
V	grajskih razkošnih domeh iščeš zamän jim sledu. — Zdajci iz line se zvon oglasi po mirni se vasi,
Sveti polnočni se čas bliža v svetišče vabeč. Deca je trudna seve, — a oče in mati na noge,
Babica tudi na pot v božji odpravi se hram. Dedek naj varuje dom. in luč naj prijazno — sveteča,
Dokler zazori se dan, v kmetski naj hiši gori: Saj je rodil se nocoj nebeški je božji Rešitelj,
Luči pravečne izvör, sam najsijajnejša Luč . . .
Šestič oziraš na me, prijazna se zvezda božična,
Kar me Čez rojstveni prag v svet je zanesel korak, Šestič v tujini spomin prečudne obhajam dogodbe,
Ko je najvišji se Kralj v hlapca ponižal za nas. V celici pevec bčdfm — in duh se iz snä mi predrami:
Dražestno sliko spomin čaral je meni zares — Božič prelestni — doma . . . oj tiho, srcä koprnenje: Skoraj resnica bo spet: božič prelestni — doma
K nj i ž e
Slovenska književnost.
Knjige družbe sv. Mohorja za 1. 1896.
Od 1. 1895. do 1. 1896. se nam kaže zopet znaten napredek, bodisi v številu udov, bodisi v knjigah. Izkušnja kaže in priča, da je sedaj družba na pravi poti. Veselo znamenje je zlasti to, da vsi zavedni Slovenci in vsi naši časniki jednoglasno delujejo in vnemajo za družbo ; v nobenem narodnem delu nismo tako jedini, kakor smo tukaj.1) Da, prav družba sv. Mohorja kaže, kako je za našo književnost potrebna jedinost, ako želimo lepih uspehov; kaže pa tudi, kakšno slovstvo sme upati ugodne bodočnosti.
Letos je dospela družba do 75.227 udov. To je zares lepo število! Ako se oziramo na majhno število Slovencev, smemo reči — kolikor vem —, da noben drug narod se ne more ponašati z jed-nakim književnim in verskim društvom. V ljubljanski Škofiji pride na 19 oseb po jeden ud Mohorjan; ali počez se lahko reče, da vsaka druga ali tretja družina že ima mohorske knjige. Kakor je to zares veselo, tako pa nam to število tudi pravi, da se da podvojiti in potrojiti celo na Kranjskem. Torej le še na delo!
Letošnjih knjig je šest, različnih po vsebini in obliki.
Zgodbe sv. pisma. Slovencem priredil in ra^lo^il dr. Frančišek Lampe. 3. snopič. 40. Strani 225—-352. — V tem snopiču se obdeluje sveta zgodovina od onega časa, ko je dobil Mojzes novi tabli, pa do Samsonove smrti, torej jako obširna doba. Zved-enec umeva, da je bilo tukaj treba mnogo krčiti, bodisi z ozirom na bralce, bodisi z ozirom na to, da se mora delo pomikati naprej neprepočasno.
Ocenjati „Zgodeb" ne moremo ; samo nekaj pripominjamo zastran slik. Primerilo se nam je že večkrat, da je kak bistrogled kritik opazil v slikah neprimerne stvari, katerih sami nismo opazili. Gledamo namreč pri slikah na splošni značaj, in ne preiskujemo teh in teh rečij z drobnogledom. Otroci se ne pohujšujejo, ako vidijo kako golo roko, pač pa poželjive oči kakega odrastlega iz-prijenca. Četudi je jako, jako težko, dobiti slik, katere bi ustrezale vsem nravnim zahtevam, vendar bomo v bodoče še bolje pazili in rajši zavrgli podobo, kakor da bi jo objavili komu v spotiko.
L.
Slovenska pesmarica. I. ^ve^ek. 8°. Str. 205. — Kakor je nekdaj „Cecilija" mnogo koristila
') Kolika je stanovska občutljivost, to so nam pokazali zadnji pojavi v slovenski kritiki. Dobro, a pomnite: Cesar nečeš, da bi drugi tebi storili, tega tudi ti drugim ne st6ri!
v n o s t.
cerkvenemu petju, tako hoče sedaj koristiti posvetnemu petju „Pesmarica". Naš narod rad poje. Rečemo pa še rajši in bolj po resnici, da je nekdaj jako rad pel, zakaj dandanes nazaduje med narodom petje vsestransko: poje se manj in poje se slabše. Kako radi pojo kmetiški fantje nedostojne in celo grde pesmi, to je dovolj znano.
Res potrebno je bilo, da je odbor tako razširjene družbe sv. Mohorja sklenil povzdigniti posvetno petje z dobro in mično „Pesmarico". Ta lepa zbirka bo gotovo globoko prodrla med narod, če ne hitro, vsaj polagoma.
V	obče smo s knjigo lahko zadovoljni. Da pa vendar odkrito izrečemo še drug del svoje misli, povemo, da se nam nekatere pesmi zde nekam previsoke za naš namen. Lahke pesmi se udomačijo najprej, težke bodo ostale samo na papirju. Med „narodom" ni mnogo zborov, ki bi bili kos vsem natisnjenim pesmam. Seveda, urednik si je mislil: Razlika mika — in — za vsakega nekaj! Ker imamo tukaj Šele prvi zvezek, upamo, da nam poda gospod urednik pozneje še več pravih narodnih pesmij.
V	besedah pa želimo, da bi se apostrofi in
drugi pesniški nedostatki odstranili, saj slovenski
jezik je že toliko olikan, da se jih lahko ognemo.
V tem oziru bi utegnilo biti boljše. Kaj slabo se
sliši in bere n. pr. stran 198. poslednja kitica:
Oh, naj spominja in vselej nas viža Posihdob znamn'je mis'jonskega križa!
Kakor je gospod koncertni vodja M. Hubad v glasbi nekatere akorde premenil in zboljšal (vendar je vsakega še živečega skladatelja vprašal, ali sme nekoliko preminjati, ker se po njegovem mnenju to in ono bolje glasi in je izvajanje ložje), tako bi tudi želeli, da bi gospod župnik J. Aljaž dal besede kakemu veščaku v popravo.
S tem pa nismo hoteli knjigi kratiti veljave in urednikove zaslužene hvale. Knjiga se nam zdi velepomenljiva in zlato darilo družbe sv. Mohorja, zato smo v oceni — dejali bi — nekoliko sit-nejši kakor po navadi.	L. ä H.
Marija Devica, majnikova Kraljica. Izvirno spisal P. Beks, general društva Jezusovega. Slovencem priredil Anton Zgur, duhovnik ljubljanske škofije. Izdala in	\la družba sv. Mohorja v Celovcu. 18gb. Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva. — Slovenci se ne naveličamo „Šmarnic". Tega si v svesti nam je družbeni odbor zopet podal „Smarnice", ki so za nas sicer nove, a so doživele v Nemcih že 15. natisek. Knjiga je razdeljena na tri dele. V prvem so po-božnosti k Mariji Devici, majnikovi Kraljici, in sicer za vsak dan v mesecu po jedno premišljevanje iz življenja Marijinega, po jedna molitev,
pojasnjujoča hkrati lavretanske litanije, in po jeden vzgled, povzet skoro brezizjemno iz življenjepisov svetnikov, kateri so bili prav posebni častilci Marijini. Ta oddelek se odlikuje po lapidarnem zlogu, kjer ima vsak stavek zase kaj pomena; pozna se mu, da je sad mnogega premišljevanja, in za nas več ali manj novo izločevanje posameznih točk priča, da je to delo učenega jezuvita. Drugi del obsega razne molitve, med katerimi bi mašne že smele biti krajše. Zaključen je ta del s tehnično dovršenim prevodom malih dnevnic v čast Materi Božji, katere je prevel naš vrli pesnik g. A. Hribar. Zastran molitev, ki so sploh v bogoslužni rabi, nikakor ni odobravati, da jih ima skoro vsak nov molitvenik kaj izpremenjene; tu omenjamo le molitve po vsaki tihi sveti maši in lavretanskih li-tanij, kjer se v našem molitveniku čita n. pr. namestil „sv. Mati Božja" — ^;sv. božja porodnica", potem „Mati prečudežna", „Devica najmodrejša". V tem delu se pogreša molitev v čast sv. Jožefu, ki se moli pri rožnivenški pobožnosti. Glede na pesniški proizvod tega dela poudarjamo posebej še, da je kaj lepo in koristno, ko imamo v letošnjih družbenih knjigah pesmi nabožnega obsega od pravih pesnikov. Bil je že skrajni čas za to. Ako je treba svetne pesmi toliko likati in piliti ter skrbeti za blagoglasne rime, ali naj mar nabožne pesmi po obliki zastajajo za onimi? In vendar, kako malo imamo od naših najboljših pesnikov nabožnih proizvodov ! Po drugi strani je pa ogromno število svetih pesmij v obliki slabo rimana proza od raznih pesnikov, katerih „duh je sicer voljan, meso pa slabo". V tretjem delu so pesmi brez podpisov v čast Mariji Devici, majevi Kraljici.
Jezik v naši knjigi je dovolj lep, a bil bi še lepši, ko bi ne bilo zlasti v molitvah prvega dela toliko samostavnikov. Tudi ni izdajatelj dosleden v pisavi: Mati Božja in božja porodnica, piše te pridevke sedaj z veliko, sedaj z malo začetnico. Tuja lastna imena naj bi se pisala po izreki, vsaj v oklepu. V knjigi, našemu preprostemu ljudstvu namenjeni, naj se nič nerazumnega ne „učini", niti od „vzornikov", „koji bi potem manj „dopadli". Stavek: „Ko nekoliko časa svoje oči proti nebesom obrne" ni pravilen (str. 41). Odstavek o razodenju sv. Brigite bi bolje izostal (str. 121). Slika pred naslovno stranjo bi bila lahko lepša. Sicer pa se mora splošno reči, da je letošnja šmarnična knjiga po vsebini in jeziku boljša kakor marsikateri molitvenik prejšnjih let.
Val. Bernik.
Hrvaška književnost.
Predavanja o knjiži staroslovenskoj. Na-
pisao Iv. Radetič sveč. profesor. Senj i8g6.
V tej knjigi podaje pisatelj v navadnem preprostem načinu pregled vprašanja o jeziku staro-
slovanskem in nadaljevanju slovstvenega delovanja Cirila in Metoda. Knjiga je razdeljena v šest razdelkov. Govori o Slovanih pred dohodom sv. Cirila in Metoda v Panonijo; o Cirilu in Metodu, o narodu, kateri je govoril jezik najstarejših slovanskih knjig ; o pismu Cirilo vem; o slovstvenem delovanju sv. bratov na Moravskem, Hrvaškem, v Srbiji in Bul-gariji. Pisatelj je v kratkem posnel vse, kar se je pisalo o tem na Hrvaškem in sploh med Slovani ; iz tega povzema, kar se mu je zdelo najgotovejše. Zgodovinskim načinom razpravlja vprašanje, kateri Slovani so govorili staro-cerkveni jezik; dovršuje pa razpravo z mnenjem Jagičevim „da su sv. brada mogla sobom donijeti narječje, a to bi bilo ma-cedonsko ponješto različno od bugarskoga." Pa-nonija nam je izhodišče za stari slovanski jezik, odkoder je prišel kot liturgični jezik med druge Slovane. — Knjiga je pisana za širše občinstvo, torej se priporoča vsakomur, ki ga zanima to vprašanje.
Povjest župa i crkava zagrebačkili. I. Župa sv Marka. Napisao Janko Barle. (Potiskano i^ Ob^ora.) Dionička tiskara v Zagrebu. l8g6. 8°. Str. 105.
Ime ga. Janka Barleta ni neznano čitateljem tega cenjenega lista; marljiv sotrudnik mu je bil od njegovega začetka. Pa tudi drugodi na slovenskem slovstvenem polju nahajamo mnogo njegovih spiskov. Sedaj pa je obdaril tudi svojo drugo domovino in njeno glavno mesto s prvim večjim delom veščega svojega peresa. Namenil si je namreč spisati zgodovino zagrebških župnij in tako dopolniti prekrasno delo Tkalčičevo, katero opisuje zgodovino prvostolne cerkve zagrebške. Prvi zvezek je izdal lani, in v njem popisuje zgodovino prve in največje župnije ne samo v mestu, ampak tudi v celi zagrebški nadškofiji, — župnije sv. Marka. Natančno iz virov je popisal v prvem delu zgodovino same stavbe župnijske cerkve, oltarjev, orgel, propovednice, krstilnice, izpovednic, zakristije, zvonov, zvonika, kapelic, potem vrsto župnikov, kapelanov (žal, da kapelane našteva samo do leta 1800), orglavcev in pevcev, a nazadnje raznoterne cehe in bratovščine. V drugem delu opisuje vse podružnice, od katerih jih je nekoliko že porušenih in povsem pozabljenih. Pisatelj je lepo dovršil svojo nalogo in nam v skupini podal, kar je po raznoternih arhivih in knjižnicah raztreseno, lep donesek k cerkveni zgodovini na Hrvaškem, posebno pak v njenem glavnem mestu Zagrebu. Upamo, da tudi nadaljni zvezki ne bodo zaostajali za tem in da kmalu ugledajo beli dan.
Družba sv. J er o nima je izdala za 1. 1896. te - le knjige:
1.	Danica. Koledar i Ijetopis društva Sveto-jeronimskoga.
2.	Život Gospodina našega Isusa Krista, kako ga četiri evangjelista opisuju. Od Georgia
Hesera. Preveo i^ latinskoga jezika a djelom po-pravio i popunio Dr. Josip Stadler, meiropolit i nadbiskup vrhbosanski. Knjiga II.
3.	Vračara Klara. Pucka pripovijest. Na-pisao Ivan Lepušič.
4.	Stitite životinje. Opomene mlade^i. Po njemačkom priredili L. Str^alkowski i Ad. Ho/man.
Kakor se vsako leto trudi odbor, da poda udom družbe kolikor mogoče dobre knjige, tako je tudi letos storil. Danica je prav izborno sestavljen koledar, a tudi povest „Vračara Klara" je prav za ljudstvo primerna in poučljiva. Žal da se družba nikakor ne more razširiti med hrvaški narod kakor bi mogla in morala. Čeprav je sedaj udnina na leto za kmete, obrtnike in dijake le 50 kr., ni število udov čez 16.000.	V.Bučar.
Bog i Hrvatska ili ozbiljne misli za vjeru i domovinu. Hrvatskom narodu poklanja Ivan Nčpomuk Jemeršič, *upnik grubišnopoljski. Zagreb l8g6. ISakladom Piščevom. Tisak Antona Scholia v Zagrebu. 8° str. 289. Gena 1 gld. 20 nov. —
V tej knjigi obdeluje znani pisatelj geslo narodno: „Sve za vjeru i domovinu — za Boga i Hrvatsku!" ali, kakor tudi peva:
Širi ljubav k vječnom Bogu, Koji sudbom svieta ravna; Da nam narod bude sretan Hrvatska nam bude slavna.
Nek nas složi ljubav bratska, Živila Hrvatska!
Na dolgo in Široko razpravlja dosegljivo bodočnost hrvaškega naroda; govoreč o Bogu in sodbi njegovi posameznih narodov pravi, da je Bogu vsak narod mil in drag, da on odločuje usode narodov ter je vsakemu narodu posebej določil domovino, kjer naj živi, podarivši mu dar jezika, do katerega ima vso pravico, in nihče nima pravice mu ga jemati s silo. Vse to dokazuje z vzgledi iz svetovne zgodovine. Vera, pobožnost in narodnost so v vsakem narodu tesno združene, tako tudi v hrvaškem. Opisuje nevero in njene vzroke, sijaj narodne prosvete, izobrazbo in umetnost posameznih narodov, in to obrača na HrvaŠko. Vsi sloji so dolžni delovati za blaginjo domovine, po geslu: „vsi za jednega in jeden za vse"; v slogi je moč narodova. Hudo udriha po odpadnikih, kateri se sramujejo očitno spoznavati svoj narod in materni jezik. Naposled tolaži nesrečne narode — tudi hrvaški — z boljšo prihbdnjostjo.
O. //. Š.
Razne stvari.
„Kristus". Leonova družba na Dunaju si je pridobila veliko zaslugo in trajno hvaležnost vseh prijateljev glasbe, da je v dan 18. grudna m. 1. priredila prvo popolno proizvedbo veličastnega Liszto-vega oratorija „Kristus" na Dunaju. Slavni glasbenik Fran Lis-zt (roj. 181 i,umrl 1886), je dovršil to veliko svoje delo 1. 1866. in v prvič se je proizvajalo v celoti v dan 21. vel. travna 1. 1873. v Weimaru pod njegovim osobnim vodstvom. Na Dunaju se je le prvi del izvajat 1. 1871. v filhar-moničnem koncertu. Zanimanje je bilo torej — umevno — veliko, in obširna dvorana napolnjena do zadnjega kotička. Časopisi so prinesli večinoma že popreje vsebino oratorija in oceno glasbe, tako da je ta bila slušalcem v bistvu znana ter se je vse zanimanje obračalo na delo samo.
Lisztov „Kristus" ni delo v običnem okvirju oratorija, marveč je nekak ciklus krasnih orkestralnih in mogočnih pevskih točk, katere veže le ista ideja. Vse delo razpada na tri dele: v božični oratorij, po razglašenju, ter v trpljenje in vstajenje Kristusovo. — Prvi del podaje instrumentalen uvod, — oznanjenje angelovo (kjer se pričetkom vrsti sopran-solo z zborom, in naposled združi v mogočni „Gloria in excelsis") — staro cerkveno pesem ; „Stabat mater speciosa" (zbor z orglami) in dve orkestralni točki: Pastirji pri jaslih in Popotnica treh kraljev. — Drugi del podaje blaženstva
(melodična deklamacija baritona, kateremu ponavlja in odgovarja šesteroglasni zbor), oče naš (zbor z orglami), ustanovitev cerkve („Tu es Petrus" in „Simon Joannis, diliges me?" veličastno in milo, v izborni karakteristiki), krasno orkestralno točko: vihar na jezeru, — in slednjič veličastni vhod Kristusov v Jeruzalem z ogromnim „Hosana" in „Benedictus".
Tretji del slika Kristusa na Oljski gori (bariton-solo in orkester) z neizrekljivo milobo, — podaje pesem „Stabat mater dolorosa" (za solo, zbor, orkester in orgle) — velikonočno pesem: „O fx Iii et filiae" (nežni zbor), ki preide v mogočni „Resurrexit" in „Alleluia" (zbor, orkester, orgle).
Ves oratorij je imel izreden uspeh, vse točke so se sprejele z najživahnejšim odobravanjem. Pa se tudi ni mogoče dovelj načuditi silnemu geniju Liszto-vemu, ki je združil v toliko mojsterski obliki v cerkvenem duhu tako zakladnico pevskih in orkestralnih točk, dovršenih v obliki, in kljubu temu umljivih tudi lajiku, v srce segajočih in duh razvnemajočih. — Težavno nalogo je dovršil dirigent prof. Loewe izborno, solisti (baritonist gospod Tullinger iz Strassburga, in sopranistinja, Dunaj-čanom dobro znana gdč. Chotekova), zbor in orkester — vsi so izborno pogodili svoje težavne naloge.
Oratorij je trajal, z malimi, po odobravanju provzročenimi presledki, tri in pol ure; vsekako
to preutrudi in prenasiti; ako bi se podal v treh delih (v treh koncertih), bilo bi možno posamezne krasote bolje utisniti si v spomin; tako pa je obudil zlasti utisek veličastnosti.
Naša „Glasbena Matica", ki je že izkazala v mnogih težavnih proizvedbah svojo izbornost in izvežbanost, morda soznani rojake v domovini o priliki vsaj z nekaterimi odlomki tega veličastnega dela.	__F. Gosti.
Doma in po svetu.
I.
Ko se je naš list iz majhnega mladinskega glasila polagoma povečal in premenil v list za širše občinstvo in posebno za slovenske družine, silil ga je njegov načrt, naj podaje svojim bralcem tudi mirno, stvarno in umno pisan razgled dogodkov domačih in tujih. Ker je jako kočljivo, sitno in težavno pisati o tako imenovani politiki, zato smo se ogibali tega dela, kakor dolgo smo se mogli. A list ni popoln, ni časopis, ako ne opisuje svojega časa, svoje dobe. Res se lahko zameri nekaterim bralcem, ki niso istega mnenja kakor pisatelj. Vendar upamo, kar se nas tiče, da bo vsak razsodni naročnik spoštoval, ako tudi ne odobraval, nazore poročevalčeve. Kako namreč more naročnik zahtevati, naj bo urednik in pisatelj ali brez trdnih nazorov, ali nekak kameleon, ki preminja barve, kakor hoče? Sicer se pa da pisati tudi tak svetoven pregled brez strankarske tesno-srčnosti. Za to se bomo prizadevali.
Doma se ni dogodilo v novejšem času nič takega, kar bi bilo res pomenljivo za ves naš narod. Omeniti vredno je pač to, da se tudi pri nas čim dalje bolj širi socijalizem in kaže svojo moč. Iz ljubljanskega mesta sili po Kranjskem v mala mesteca in v take kraje, kjer je veliko delavcev. Jednako je po drugih slovenskih pokrajinah. Socijalizem hoče popolnoma preosnovati sedanje države in družabne razmere. Ali bo v to pre-osnavljanje pomagal tudi slovenski narod, ne moremo vedeti sedaj : težko se bo odtegnil splošnemu toku. Gotovo je pa tudi to, da bi socijalizem pahnil naš narod v veliko nesrečo, ker je po svojih načelih nasprotnik vsake vere, zlasti pa katoliške. O tem bomo še slišali. — V tujini pa so se godili v drugi polovici lanskega leta važni dogodki, ki nam kažejo prav živo, po kakšnih nravnih in političnih načelih ravnajo omikane vlade. Po vsem svetu se piše in govori o strašnih razmerah v Armeniji. Že 1.1894. so pobili Turki in drugi mohamedani več tisočev armenskih kristi-janov. Proti koncu 1. 1895. so Turki zopet divjali zoper kristijane. Že začetkom minulega leta so naštevali žrtev, da je bilo groza. Poročilo v „ Kathol. Miss." 1896, 2. pravi, da je bilo do meseca svečana min. leta pobitih 60.000; v mestu Diarbe-
kirju samem 5000, v okolici 15.000. Tako hudo ni bilo divjanje Turkov niti leta i860., ko so v Siriji pobijali kristijane od hiše do hiše. A vse to še ni bilo dovolj. Lansko leto se je začelo mor-jenje prav po zvito sestavljenem redu, ki ga je določila brez dvoma vlada v Carigradu in ga je potrdil sultan sam. Takih grozovitostij in tako malovrednega potuhnjenega vedenja, kakoršno je kazala turška vlada v poslednjih mesecih, menda ne pozna svetovna zgodovina. Meseca vel. srpana so morili po Carigradu Armence z raznimi izgovori in pretvezami. Podtikali so jim zaroto, potem ropanje, zlasti, da so napadli banko otomansko i. dr. Večina je bila čisto izmišljena in samo zatrošena med razdivjano druhal, da je pobijala kristijane. Turki so bili oboroženi, a kristijanom so orožje pobrali in jih potem pobili, otroke podavili, ženske oskrunili. Noben kraj, nobena beseda jim ni bila sveta. Kakor v Carigradu, tako so ravnali drugodi. Doslej cenijo nad 100.000 mrtvih.
In evropske vlade, ki so na stališču splošne humanitete, kaj so storile in kaj store za kristijane v turškem cesarstvu? Posvetujejo se, ponižno ugovarjajo, dado si pokorno pa lažnivo odgovarjati od Turka, in vse to se vleče vrh vsega tega neznansko dolgo, od meseca do meseca, da med tem dela Turek, kar hoče. Prav tu se vidi, kako nedostaje voditeljem svetovne politike ne samo krščanskega, marveč tudi Človekoljubnega duha. Zato moramo reči, da so grozne morije Armencev 1. 1896. ne samo nov vzrok, da se turški krvoločnosti stori vsaj jedenkrat radikalno konec, ampak so neizbrisen madež za sedanje vlade. — Zna-čajnost vladajočih mož se kaže tudi jako očitno pri obisku ruskega carja v Parizu. Ruski car torej, ki doma ne dovoli narodom slobode, išče prijateljstva pri Francozih, ki se ponašajo, doma in pred svetom, s prostostjo; in prav ti Francozi se klanjajo ruskemu vladarju s smešno navdušenostjo. — Ko so bile slavnosti carjevega obiskovanja pri kraju, prišla je na Nemškem neka stvar na dan, ki je razsvetlila razmere vladne kakor blisek v temni noči. Znano je, da so zvezane tri države : Avstrija, Nemčija in Italija v tako zvani trozvezi. To zvezo je ustvaril najbolj bivši nemški kancelar Bismarck zoper Rusijo in Francijo. Vsled te zveze si morajo države druga drugi pomagati, ako napade katero sovražna država. To je bilo vse v redu in tudi vsem znano. A zviti Bismarck je povedal meseca vinotoka m. 1. v časopisu, da je bila poleg te tro-zveze do 1. 1890. še druga pogodba med Nemčijo in Rusijo, vsled katere bi morala ta kakor ona ostati v prijaznem miru, ako bi drugo napadla brez izzivanja sovražna sila. Potemtakem je bila Avstrija dolžna pomagati Nemcem zoper Ruse in Francoze, a Nemčija bi pustila — četudi je zaveznica naša — naj Rusija stare Avstrijo, ako jo hoče in more. Take so torej visoke zaveze!
Socijalni pomenki.
Soditi smemo, da smo si z bralci „Dom in svet"-a že dobri prijatelji. V lanskem letniku smo na tem mestu razpravljali več točk, tičočih se tako važnega družabnega vprašanja. Nikakor ga nismo dovršili; zato nam drugega ne kaže, kakor letos nadaljevati tvarino. Torej prosimo nove bralce, naj ne prezro naših skromnih vrstic na platnicah. Pomenkovali se bomo tako, da bodo lahko umevali vsako razpravo, ako bodo le Čitali pozorno. Zato naj brez skrbi vstopijo v kolo naših starih znancev in naj nas spremljajo po obširni poljani, katero odpira socijalno vprašanje.
Spodobi se, da priČetkom leta napravimo nekak uvod svojim pomenkom in v njem ob kratkem narišemo pot, po kateri hočemo letos hoditi. Vsako znanstveno raziskovanje se mora ozirati na zgodovinski razvoj tiste stvari, katero obravnava. Namen socijalnim pomenkom je izražen že v naslovu. Seznaniti hočemo svoje bralce z idejami, ki se tičejo socijalnega življenja. Ob tem si moramo ogledati izvor teh idej in njihovo moč na življenje. Pa najboljše merilo za socijalne ideje, koliko so namreč veljavne, opravičene in dobre, je v njih uspehih. Vsled tega moramo pri vsaki taki ideji opazovati njen vpliv, ki ga je pokazala v življenju. V to nam bo torej služila zgodovina.
Tako bomo samo po sebi spoznali, kakšni so razni sestavi ali celotni nauki, po katerih izkušajo urediti družabno življenje na svetu; uvideli bomo pa tudi, koliko so vredni. Vrh tega se nam bo pokazalo sedanje družabno stanje v svojih vzrokih h krati z zdravili, ki nam jih zanje ponujata izkušnja in pamet.
Da bi mogli obširno obravnavati svoj predmet, treba bi nam bilo obravnavati vso človeško zgodovino s socijalnega stališča. To bi bilo pa preobširno in v naših razmerah naravnost nemogoče.
Tako delo more roditi Šele prihodnost. Sedaj nimajo za to stvar pravega zanimanja in prave modroslovske podlage niti pisatelji, niti bralci. Zgodovine, ki se sedaj pišejo, obravnavajo prav za prav samo dogodke, ki se tičejo vladajočih slojev in oseb. Cesarji in kralji, vojskovodje in knezi se natanko opisujejo. Tudi velike pesnike in učenjake, in po vrh še velike lupeže spoznavamo natančno. Zgodovinarji nam opisujejo, kdaj so se rodili in ženili, kako so se prepirali in bili, in kako so umirali. Vse to je lepo in zanimivo, a življenja ljudstva pri tem vendar ne spoznavamo.
S o c i j o 1 o g u ali družboslovcu je pa ljudstvo prva in poglavitna reč. Človeška narava mu je središče vidnega
sveta in po njej meri pravico in resnico, dobro in slabo, lepo in grdo, koristno in škodljivo. Ne kak posamezen stan, ne kaka posamezna družba, marveč človek sam na sebi ga v prvi vrsti zanimlje. In ko pregleduje zgodovino, gleda jo uprav s tega stališča. Tako sodi vse dogodke in jih uvršČuje med zmote ali med resnični napredek.
Človeška narava, katera mu je bližnje merilo za vse, kar je v vidnem, človeku neposredno dostopnem svetu, mora mu bi biti seveda najpreje do pičice jasna. Ako se tu moti, potem je vse drugo izvajanje neresnično Ker je pa človeku nemogoče pojmovati človeško naravo brez razodetja, zato je v tem oziru na trdnem samo krščanski družboslovec. Samo on ve, kaj je človek, od kod je, od kod je zlo ali greh v njem in krog njega, kam gre. Samo on ve, da je človek živo čutno, umno bitje, bistveno od Boga odvisen, za Boga ustvarjen, povzdignjen v nadnaravni namen, po grehu pokvarjen, po Kristusu odrešen in h krati namen vsemu tvarnemu stvarstvu.
Kdor se moti v tem oziru, moti se v vsem družboslovju. S tega stališča hočemo motriti posamezne družbene preosnovne poskuse.
Najpreje si hočemo ogledati tako zvane teoretične utopije.
Ime utopija') je prvi rabil Tomaž Mor. Ta blagi in duhoviti Anglež je hotel v 16. stoletju podati načela prave vlade v urejeni državi. V ta namen je popisal vzor državnega in sploh družabnega življenja, kakoršno si je sam mislil na nekem otoku, kateremu je dal ime Utopija.
Odtod imajo vsi podobni spisi, katerih pozna svetovna zgodovina obilo, svoje ime. Odtod se imenuje splošno vsaka ideja, ki je zavoljo svoje pretiranosti nemogoča, utopijska.
Za utopisti se bomo pa pečali z glavnimi družabnimi preosnovatelji novejše dobe, katere večinoma ločuje od prejšnjih materijalistiČno naziranje o svetu in o Človeku. Kdor ne sega globlje v zadnje temelje, na katerih se snuje kakega posamnika mišljenje, ne more umevati, kako je mogel v svojih podrobnih izvajanjih zaiti tako daleč. Kdor pa zasleduje izvor zmotam, temu je nakrat vse jasno. Logična doslednost se navadno nahaja v vsakem človeškem umovanju; toda, premise ali prvi stavki so preČestokrat napačni.
In premise, na katerih sloni vse modrovanje mnogih novodobnih naših sveta popravljalcev, so materialistične. Tisti skepticizem, ki sta ga v novejše modroslovje uvedla Kartezij in Bakon
') Ime izraža kraj, katerega v istini ni.
Verulamski, je jel kmalu kaliti. Na Angleškem sta se ga poprijela Hume in Locke in sta ga dosledno razvijala. Začetkom se je trdilo: Vse drugo je dvorano, samo, kar spoznavamo po izkustvu, je gotovo. A kmalu se je jelo tajiti tudi to. Tudi Človeška Čutila ne dajejo nobene izvestnosti; tudi njim ne smemo verjeti; tako so trdili kmalu učenci tistih, ki so z dvomom podrli resnici ves temelj.
Že na Angleškem se je ta dvomljivi duh pokazal tudi v verskem in nravnem oziru. Že začetkom sedemnajstega veka je bilo mnogo mož, ki so se javno ponašali s svojim uporom proti cerkvenemu krščanstvu. Izprva so se upirali posamnim točkam, razdirali so le posamne stebre razodete vere, kmalu so se jeli ustavljati vsemu razodetju, naposled so tajili celo Boga in sploh vso izvestnost naravno-verskih resnic.
Z Angleškega je prešel ta upor na Francosko in je ondukaj v tako zvanih enciklopedistih imel najvnetejše zastopnike. Bogotajstvo v verskem, podli cinizem v nravnem, revolucijska kritika v političnem oziru — to so glavni znaki te dobe. Završila jo je krvava prekucija, v kateri je padla Ljudevita XVI. glava pod giljotino.
Vse to gibanje je v svojem bistvu materi-jalistično. V Človeku ne vidi več krone stvarstvu, ne pozna več niti njegovega naravnega dostojanstva, o nadnaravnem namenu njegovem pa seveda neče vedeti nobene besedice.
Navidezno znanstveno je glede na človeka utemeljen ta materijalizem šele po Darwinovi knjigi (v nemškem prevodu): „Abstammung des Menschen durch geschlechtliche Zuchtwahl" 1. i 871. — V tej knjigi trdi Darwin, da je človek
navstal v osrednji Afriki iz tako zvanih kata-rinskih opic v boju za obstoj in po spolskem izboru.
A že sto let preje je Adam Smith načela, po katerih je Darwin v svoji domišljiji skoval Človeški rod, uporabljal na gospodarskem polju. Materijalizem v družabnem življenju se je torej pojavil preje, nego v naravoslovju, in po pravici trdimo, da je naravoslovsko raziskovanje vtem oziru stalo in še stoji pod vplivom družabno skvarjenega duha svojega časa.
Pot materijalizma se je torej pričela v mo-droslovju, nadaljevala v bogoslovju, brž potem prestavila v politiko in narodno ekonomijo in šele nazadnje stopila na svoja naravoslovna, znanstvena tla.
Z materialističnimi družboslovci se bomo dosledno tudi pečali v svojih pomenkih; zlasti si bomo ogledali Karola Marksa in Engelsa, ki sta zaplodila sedanje tako silovito socijalno-demoKratično gibanje.
Ce ostane kaj prostora, ozirali se bomo potem na posamne delavske stanove, ki potrebujejo socijalne preosnove. Opisali bomo njihove stiske in podali tudi sredstva, po katerih jim je mogoče rešiti se. Tako bomo, kakor se nadejamo, ustregli svojim bralcem in jim podali času primernega pouka in razvedrila na tem mestu. Bog blagoslovi naše delo, pomnoži število naših prijateljev in združi vse naše krščansko misleče domoljube v krepko, zmagalno četo
proti vsem
i k? ^
// ©
-:- ! o t?
Vabilo na naročbo
Četudi so naše javne razmere leposlovju neugodne, vendar začenjamo z močnim pogumom 10. letnik. Zaupamo v pomoč božjo; zaupamo tudi trdno, da vstrajno delo ne bo brez uspeha.
Naš program je znan. Nikakega vzroka ni, da bi ga preminjali. Pač pa ga bomo v novem letu razširjali. Slovenci smo v poslednjem Času jako napredovali, seveda v dobrem in slabem. „Dom in svet" ne more biti dandanes kakor otrok, ki bi se samo igral; ne more biti kakor stari ded, ki bi pripovedoval samo lepe pravljice, marveč biti mora kakor zrel mož, ki umeva in hoče delati za blaginjo svojega bližnjega, pa tudi odločno braniti to blaginjo zoper vse krivične napade. Oznanjamo mir, ki je pred vsem potreben našemu narodu; a ni nam v mislih gnili mir, znamenje propalosti,
našega naroda!
ampak mir v soglasju z večnimi resnicami, s krščanskimi načeli. Si vis pacem, para bellum: tudi miroljuben Človek se mora včasih spoprijeti z objestnimi nemirneži in napadniki.
Zlasti se bomo prizadevali podajati veliko poročil in novic: o znanstvu, umetnosti, novih iznajdbah, gospodarskih izkušnjah itd., kakoršne bodo koristile slovenskim družinam.
Potrebno, jako potrebno se nam zdi, naročnikom poročati tudi o kmetiškem vprašanju.
Dovolj obljub, treba dejanj! Zopet nujno prosimo prijatelje svoje, naj se potrudijo za našo stvar z besedo in pisanjem.
V Ljubljani, dne 1. prosinca 1897.
Uredništvo in upravništvo.