1208 Maske Tomaž Šalamun SV. JURIJ V MEHIKI Včeraj sem imel čuden in lep dan. Nisem ne vem kaj pričakoval od njega, ker sem predvčerajšnjim napisal štiri pesmi. Dopoldne sem bral Kocbeka, ki mi ga je posodil Junoš. Kakorkoli že, edini Slovenec je, ki se merim z njim. Potem sem šel na Cristinin rojstni dan. Sprejel me je stari Alfredo. Povedal mi je, da je šla vsa banda že dopoldne v Cuernavaco, in da me prosijo, naj se pripeljem za njimi. Morate si dati urediti telefon, se je režal. Stari pesjan natančno ve, da ga skrivam. To buržoazno parmsko dekletce, zgubljeno v daljnih krajih pri fabrikantskem stricu, niti pojma nima, kaj zahteva pisanje. Užaljena je. Jaz sem pa neprestano v paniki, da me hoče poročiti. Počutil sem se bedasto in zapuščeno, niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi jim sledil. Šel sem v Kineret in naročil vino. Blazen 1209 Maske teater. Razbirati sem začel pravila. Če prideš sem zvečer sam, brez ženske, mislijo, da si si prišel kupit dečka. Za pol ure je krasno. Velik defile kar resnih ljudi, vsi vprašajo, če imaš ogenj in uro. Ja. Oboje. Pil sem vino in si bil zoprn. Hotel sem iti domov. Ampak zunaj je sedel nekdo, ki mi je bil, čim sem ga pogledal, všeč. Sedel je sam ob mizi. Nisem se mu upal približati. Promeniral sem gor in dol, ga gledal in premišljeval in se odločil prisesti. Šef makrojev me je besno pogledal, takoj sem izgubil tremo. Razumel sem njegov pogled. Pomenil je: ta tujec te zanima, mojih profesionalcev pa ne opaziš. Odleglo mi je. Giorgio mi je najprej povedal zgodbo, ki me je žfc trenutek spet zbegala. Ukradli so mu 2000 dolarjev na Isli Mujeres in zdaj brez ficka čaka, da mu banka izstavi nove čeke. Nimam pojma, zakaj sem mu verjel, ampak verjel sem mu. Pogovarjala sva se do dveh. In ko mi je dal sabljo, ki jo je izrezljal iz veje, me je zadelo. V hipu mi je postalo jasno, da se uresničuje tekst. (Druidi, str. 63) Sv. Jurij, doma blizu Ascone, 2 km proč od Monte Verita, kjer je živel Hesse. Srečal sem prijatelja. Takšnega kot je Gandalf. Pokazal in prevedel sem mu stran 63 v italijanščino in zdaj bom nanj pazil in ga čuval. Skupaj bova šla v Oaxaco, med Indijance, in poskusila vse gobe v krajih, kjer Je on že bil. Moj tekst je tekst divinizacije. Sono matto d' amore per te, Giorgio. Sempre mi ritorni. 1210 Tomaž Šalamun LESSING Že, imenovali smo mesta in zgodovino: žep z dvojnim dnom. Slučaj je obračal glavo, lačno in poželjivo. Gostje so trkali na vrata. Kmetje so strgali seno z matere zemlje, kot jaz kremo z brade. Rad bi ti vbil v glavo, da štej! Zbudi se. In če si lačen, reci, da si lačen. Ne začeti pri okvirju. Ta, že popolnoma zradirana lokacija zaradi pritiska časa, nosi melodijo v rovu, ki ga skopljejo vojaki. Smeh, kangle mleka, štipendija. Razumi, da sonce samo spi. In ravno tako s prikaznimi, ki so bordure na zemljevidih. Kaj je rekel Freud? »Človek je izumil voz in kolo ni podobno nogi.« In Lessing, s tisto dolgočasno storijo o labirintu in požaru v palači; kdo da ima plan mesta na kolenih, ko že gori? Najbolj zanesljiva iluzija je dež. In ritem: dihanja in zrak, ki da poči balon, magno carto palčkov, ki so potem vdove. Kopulacija! Pridelovanja dragocene kitajske svile! Prav. Pet tisoč dni. Ampak luna je zarjavela in mastna in bracerosov je tudi pet milijonov. Včeraj so nam jih milijon vrnili. Tu te je Lessing naplahtal. Misliš, da te stiskam v paniko, da bi se razprl, cvet? Vemo, kaj so gore in kako utrudijo naivne. In vemo, kaj so revolucije. Gmota živine, ki zdaj izdaja knjige o dinozavrih in nosi ekološke značke. Če bog je, nariši ga torej v kamen, da bo vzdržal. Ikonoklaste naročim. Pa smo spet tam. Križanja, evaporacije in bing bing zvonov, spet novo poglavje knjige. Mama, jokam! Opla! Že zdaj, preden sem ti pokazal drugi konec Maske palice, srečanje na mostu? Podcenjuješ brodnike. Osumljaš jih, da se niso priključili toku, ker jih je zdelala letargija posla. Poznam. Naj ti diktiram?« Če si že Mohameda zamudil, zakaj ne greš zdaj z mano?« Skromnost vajeniških dob in dalje: »Beau ciel, vrai ciel, regarde-moi qui change! Apres tant d, orgueil, apres tant d' etrange Oisevete . .. Zapomni si: poezije ni. No, si si odahnil? Si dobro izrabil počitnice? Si se naletal in naplaval, nisi pozabil poštevanke? Veš, tu že gleda oko z vrha piramide. Po prahu se podijo razcapani starčki, ki stradajo v puščavah, vse z dobrom namenom in ti izgubljaš tempo. Misliš, da bom kričal skozi steno, ko jo ti označuješ za smrt? Da boš imel kar avtomatično isto tovarišico učiteljico? Kaj pa, če boš mlinar, ki melje moko, ali vešča? In tvoje razumne oči, ki so tako srkale modrost! Naj ti jih narišem v zmleto žito, ali na tisto prozorno, stolčeno želatino, ki ji ti praviš krila? Zaspan sem. naj bo tvoja inkamacijia papir. SLAVOLOK Včeraj popoldne je spet prišel Giorgio. Peljal sem ga na kosilo. Pokazal mi je pesmi, ki jih je napisal zjutraj. Potem je telefoniral Alfonsu, na San Luis Potosi, 113 A. Alfonso je rekel, da naju bo čakal na calle Jalapa, vendar smo se zgrešili. Šla sva proti njegovi stari kolonialni hiši in čakala pred njo. Pripeljal se je s volksvvagnom, 1211 1212 Tomaž Šalamun obrit po glavi. Tako sem vedel, da je čarovnik. Zdelo se mi je, da sem ga zelo zanimal. Peljal naju je po sobah, pogovarjala sva se o Levvju, Siru Randolfu. Pripovedoval mi je o svojem učitelju žena in mi pokazal knjigo, ki jo končuje: Svetovni plan prehrane. Potem smo kadili nekaj, kar je rekel, da je navadna trava iz Palenqua. Prijemal sem njegove predmete, meče, krogle, križe iz vrvi, se igral z merkurjem v stekleničkah. Rekel je, da bo priredil mali show za naju. Plesal je, igral in pihal, se vmes neprestano režal. Začudil se boš nad strašno močjo ubijanja, je rekel. Ne boš se mogel upirati veselju. Zdaj bom nadaljeval s pisanjem knjige, je rekel, in vaju zapeljal v center. Izstopila sva na križišču Niza — Hamburg. Začela sva hoditi. Čudil sem se, da delam tako velike korake, da tako globoko diham, da se gibljem tako skladno. Kam greva, sem vprašal Giorgia. Greva, je rekel. Se bojiš? Rekel je, da je prepričan, da ga ne bom ubil. Jaz nisem več vedel. Imel sem občutek, da naju bo sila peljala skozi tempelj, da bom pojedel njegovo srce. Šla sva, da bi se nekam usedla, da bi kaj spila, ker sva imela zelo suha usta. Hodila sva peš, po preprogi. Prišla na Avenido Juarez, Giorgio je pokazal ogromen slavolok na Plaza de la Republica. Tam je moj hotel, je rekel. Hodila sva kilometer po rdeči preprogi, na slavoloku je plapolala ogromna zastava. Bil je 20. november, praznik Mehike. Kam greva? sem ga vprašal. Na začetek, je rekel. Vsi bodo tam, tudi predsednik republike in španski kralj. Jaz sem samo čutil, kako mi narašča moč, kako ga bom najprej 1213 Maske ljubil in mu potem pojedel srce. Veš, mi je rekel, Alfonso mi je pravil, da je enkrat pred njega stopila kača. Umaknil se je, kača je šla proti njemu. Ko ji je dal vso moč, ga ni ubila. Ne, je rekel, ti nisi kača. Ti hodiš vzporedno z mano. Pokazal je s prstom na desno, dol s preproge, ki je peljala proti večnemu ognju pod slavolokom, postal sem žalosten. Potem sva hodila še uro ali dve, zmeraj tako, da je bil tempelj na levi ali desni, spomnim se šuma plapolanja zastave. Potem je pokazal na okno, to je moje okno. Ti odloči, je rekel. Hotel Pennsvlvania je ves v kahlicah, prekrit je z modrimi emajliranimi kahlicami. V recepciji je spala stara ženska. V sobi, ko sva se gledala, je rekel, ti se odloči, na tebi je, ali me ubiješ ali ne. Nehal sem si odpenjati pas. Nehal sem si sezuvati škornje. Ulegel sem se in zaspal. Ko sem se zbudil, je Giorgio jokal. Sedel je na stolu iz rafije, stlačen ob steno. Nisi edini, ki bi rad ljubil, je rekel. Čutil sem, da je dopolnjeno. Spil sem njegovo srce. Zdaj grem, sem rekel. Giorgiev obraz je bil žareč in lep. Vidiš, je rekel, pomirjen. Svetloba je za vse. Danes zjutraj, ko sem šel na zajtrk in kupil časopis Uno mas uno, sem prebral, da je v gvajanski džungli naredilo ritualni samomor 383 Američanov pod vodstvom Jima Jonesa. SONET Človek z lajno, z eno nogo, brez SLOVENSKEGA oči, prodaja srečke. Kaj če bi vzel FANTA srečke in jih zažgal človeku z lajno, z eno nogo, brez oči. Nota: Proustu so razstrelili grob. Ko sem 1214 Tomaž Šalamun ležal z dekletom v travi in se je mračilo. Ko sem grizljal preslico in so se tam daleč spodaj v vasi začele vžigati luči. Ze dolgo nisem videl orla. Že dolgo ni bilo prave kuge, da bi streznila ljudi. V z zemljo prekritih vozih so odvažali mrliče, da bi ublažili smrad. Z bičem sem mu odgnal muhe in poravnal seno z grabljami. Lačen grm se rad zadira v mrtvo travo. SVETI Ob osmih zjutraj sem v baru, TRIJE KRALJI 200 metrov od hiše. Gledam fotografije KANIBALI masakra Ljudstva Templja in se ne znam odločiti. Potem ne premišljujem več in pozvonim. Odpre mi služkinja. Alfonso je še v flajdi. Njegova sestrica se nekaj hihita. Njuna mati — Libanonka — je nesla odsekano glavo očeta stare služkinje na policijo, zavito v srajco, in mačeto za dokaz leta 1952. Giorgio očitno še spi, ni ga. Alfonso reče, najprej do Toluce, potem v hribe. Ob devetih se primaja Giorgio. Najprej smo pili pulque visoko v gorah. Belo kiselkasto tekočino bose Indijanke. Gledal sem smreke, ki so kot v Švici, in ostre rumene cvetove, kot da pijejo kri. V Temascaltepecu smo se naslanjali na zidove hiš, Alfonso nama je pripovedoval, kako je izpiral zlato v teh krajih. Peljemo se k don Mauru, ki se poslavlja. 2e je tu, prozoren dim, dih, ki se bo izgubil v zraku. Rad imam priče svojega odhoda. Tudi vnuk, ki ob njem čaka, se nas je razveselil. Spet sem pil pulque in gledal, kako je meso teh ljudi odprto in mehko. Dona Lucia prinaša stole, Alfonso govori o soji. Vaški učitelj ne ve, koliko so ti hribi visoko. Potem smo si dali roke, dvakrat, od zunaj in od 1215 Maske znotraj. Sonce peče. Pri kosilu je Giorgio mislil, da bo lahko popravil juke-box. Tisti malo bolj beli so šefi, Indijanci napeljujejo vodovod. Jem, osemletni otrok mi čisti škornje pod mizo. Ženske imajo lase skoraj do tal. Najbolj sem si zapomnil bele zobe vseh teh ljudi, in da smo dali zelo visoko napitnino. Po tleh je kaldrma. Alfonso jih pozna, dosti, ki nam mahajo ob poti, do pasu skriti v rovu, ki bo pripeljal vodo. Gledam korenine drevesa, ki sem jih že nekje videl. Ljudje jezdijo na oslih, ob reki, kjer brodijo. Vprašujemo kje je senca, ko najdemo slap. Pod njem je krog, močno se moram odriniti z dna, da me vrže spet na gladino. Giorgio to že pozna. Zgrabi me za lase z roko in reče: ta butec pije. Jaz, če pijem sladko vodo, ko se utapljam, bolj kašljam, kot če pijem slano. Oba, Alfonso in Giorgio vržeta kamen dlje kot jaz. Hitreje sta se tudi oblekla in to na mokro kožo. Jaz čakam, da se mi koža posuši. Gledam tla. Opazujem odtise živine v grušču, mivki, blatu. Za šumom slapa slišim metalni zvok vsemirja. Tudi v koruzi je. Ista pesem. Alfonsa zebe. Plezamo proti cesti. Sonce je zdaj že zašlo. Rdeče je pred nami spodaj dosti rdečega. Slemena, črički, para. To sem videl v sanjah. Tu sem bil že prej, v sanjah. Ko sem videl jezdeca na belem konju, z belim obrazom, z belimi lasmi, z zlatimi črkami je pisalo SAVIOUR v zraku. Tudi Giorgio je to že videl. Naslonjen sem na pločevino 1216 volkswagna. Ne bomo šli do kraterja vulkana. Tema bo čez par minut. Nisi dovolj utrjen, reče Alfonso, lahko bi vaju pograbilo, da bi skočila v žrelo. Potem spet govori o soji, ki bo odrešila človeško lakoto. Smrt je neskončna in pomirljiva. Zakaj? Tomaž Šalamun