àn.iti 7.vez6k „alov, Vecernie" izide mesca julija.
SLOVENSKE
¥E€ERNI€E
za
poduk in kratek òas.
Izdala
«Iriižba sv. ITIohora.
Peti fTeiek.

toj-i^^W «Biiiì "niniaàsV	-^osoy^, jtosè


Mg^POJŽ
D IM a 3 3 3
CJ^* »
" .....
s:;

?,fi5 iste t j! lu ijiLoq
I.--
u . >•' "".I :
L




^	a. -«i/šSj^
..V"-'
£ V - ,





s ovoiisko veceriiioe
za
poduk in kratek čas.
Izdala
•Iružlia Mv. JTIoliora.
Peti nTCEek.
z dovoljenjem visokocnst. Kerškega knezoskofijstr?.
V CELOVCU 1802.
Natisnil Janez Leon.
wß'
•j'ys^r'In^lt

p
fč U ossi
v

■d


-te -Ä ..
-ur' •	•
Ijéj -
t» -•- J
. s» ■
s- •<"


1.
Beraò Bogdan.
(V ceščini spieal V. Stulc; poslovenil —p—.)
I.
red kncinii štirdcsetinii leti je bilo v P— kraj pota videti berača, ki so rnu sploh le stari Bogdan rekali. Bil je to starec sivoglav, visoke postave in resnega obraza. Sedel je navadno pod koščato lipo pri starodavnem križu ob cesti, ter se v obnaši popolnoma ločil od navadnih beračev. Nihče ni slišal, nihče ni videl, da bi bil stari Bogdan kediij glasno in nadležno koga vbogaime prosil. Sedè tukaj s odkrilo glavo in s po-nošeno kapo v roci je mirno čakal, da mu kak usmiljen človek kaj vanjo verže. Za vsak darek se je'zahvaljeval s tihim, serčnim : „Bog vam verni." Dà, čim manj so mu včasi vergli, tim očitnejše se mu je kazala na obrazu zadovoljnosl in veselje. — Na cesto je bilo videti starega Bogdana, kako nabrane darove med druge siromake deli. Sam za se je le malo potreboval. Voda iz bližnjega studenca in košček kruha mu je bilo dosti. Plašč iz grobega sukna je imel uže nekoliko let. Višnjevo to ogrinjalo se tako rekoč ni staralo na njem. Ravno tako je bila tudi njegova spodnja obleka, vsa platnena, če ravno vedno čista, le siromaška. Klobuka
ali kupo nikoli ni nosil na glavi, ampak veiliio k* v roci. Naj je užo bril mraz, ali pi-klo soliu-o, stari ling-lian nikdar ni pokrival sive glave s kloliukom.
Ko se je čiulni la berač pred nekaj leli iiameslil pod lipo pri križn, bilo mu je okoli 50 lei ; ali po glavi so se mu že teilaj kodrali dolgi lasje, beli kol sneg. Na plemenilem, visokem čelu bila je videli globoka rana, ki jo je resni sedoglavec skerbno zakrival. Na suhem obrazu je bila poznali nekaka neizrekljiva notranja bolečina. Levo roko je imel na komolcu odsekano. Vse je kazalo na lo, da je za ndaj.šili lei čudnih zgodeb doživljal, liana na čelu in levica, na komolcu odsekana, kazale sle na lo, da je bil vojšak. Ce ga je včasih kdo poprašal za njegovo prej.^Jije življenje, po-lerdil je sicer, da je bil vojščak, ali dalje od svojih zgodei) nikdar besedice ni zinil.
Borni slan Bogdanov je bil čelerl ure od cesie poleg loga, ki se je razprostiral ob reki. Bila li je lo neznalna, slara lesena bajta med germovjcni. Ponoči je vodno berlela v njej luč. — Beloglavi Bogdan je imel v njej sicer vse čedno in čislo, loda povsod in v vsem je bilo zgoli siromašlvo. Črez prag k njemu ni nihče slopil, le častiti gospod fajmošler svetokriški so včasi zahajali k njemu. Oni so bili edini, ki jim je skrivnostni starček zaupal. Z drugimi ljudmi je Bogdan le malo govoril. Če ga je pa kilo po|)ra.šaI za nekdajne prigodke iž njegovega življenja, je ali molčal ali pa pohlevno prosil, naj ga ne nadleguje z nprašanji, ki mu ni moč na nje odgovoriti. Če se je pa včasih pripetilo, da se je spustil s kom v pogovor, niògel je človek pri njem zapaziti nenavadno izobraženost duha, skrito pod be-raškim plaščem. Ali to se je kaj redko kedaj prigodilo. Večidel je sedel čudni ta berač pod ljubo svojo lipo pri križu, in je molil sv. roženkranc ali pa vos zbrati iz molitvenih bukev. Hrup na cesti ga ni nič inotii :
pobožnost njcfrova je bila priserčna in resnična. Kar je pa najbolj pri nenavadnem starčku v oči padalo, bila je goreča časi, ki jo je na znanje dajal proti zakramentu presvetega Rešnjega Telesa. Mesto P—, ako-ravno je bilo nekdaj skozi in skozi katoli.ško, je jelo, ko je prišlo pod vlado luternnsko, očitno v sv. veri pešati. Hogati meščani so se ravnali po urednikih in častnikih proteslantovske vlade. Ilazun tega razširjala se je v mestu čedalje bolj razuzdanost in združena ž njo ne-mai'iiost v veri, kakor tudi gola nejevera. Nič verovati — zaničevati vero je postajala v resnici zmiram bolj šega, ki se je po svetu širila s Francoskega. Ali stari Bogdan je živel v veri, da bi bil mógel ž njo gore prestavljati, in to véro je pokazoval očitno o vsakej priliki. Vsak dan na vse zgodaj, preden je bila še odperta cerkev pri svetem Križu, bilo ga je videti v veži pred njo na kolenih. V cerkvi je klečal v kotli. Molil je z globoko ponižnostjo in skrušenostjo ter molil ne le z dušo, ampak tudi s pogledom, obličjem in vsakim gibom. Zlasti pri povzdigovanju najsvetejšega zakramenta je dobival celi njegov obraz nenavadno podobo. Oči njegove so bile zamaknjene tukaj v skrivnostno telo Gospodovo, ustnice so mu trepetale, lica bledele, po obrazu se je razprostirala neizrekljiva ofožnost in iz serca so mu po sili uhajali zdihljeji, polni gorečnosti in bolesti. Če je bilo sveto rešnjo Telo izpostavljeno, ostajal je stari Bogdan cele ure kleč0, v molitvah vtopljen, pred njim. Ako so šli duhovni k bolniku z obhajilom, je pobožni starec vselej korakal za njimi in v hiši pri bolniku molil na pragu, dokler niso duhoven odšli. —
Ta goreča pobožnost čudnega berača mu je pridobila posebno .spoštovanje med vernimi. Ali ena reč se je zdela čudna vsem. Starega sivoglavca za celih 10 let ni nihče videl pri mizi Gospodovi. Da bi bil to de-
lai iz mlačnosti ali lénosti, na to se ni moglo nikakor misliti ; nasproti se je videlo očitno, lia ves koperni' za nebeško mano. Kolikorknil koli so se pobožni ljudje vračali od mize Gospodove, se je korčil stari iiofrdan k zemlji ter jokal, da je solza pobijala solzo. Nilire ni mogel zvedeti ali uganili vzroka, zakaj se bogalioječi slarec ogiblje mize Gospodove. Vso popra.ševanje je bilo zastonj. Le gospo<l fajmošter pri svetem Križu, spovednik njegov, so vedeli brez dvombe tudi za ta vzrok.
Cela obnaša Bogdanova se je razno razlagala med ljudmi. Posvi'tnjaki so se stareu posmehovati ter govorili, da ni prav pri pameti. Verni katoličani pa so se mu čudili ter ga visoko čislali. Nekteri izmed njih bi ga bili radi osvobodili beraške torbe, ter mu ponujajo pribežališče : ali Bogdan se je vselej zahvalil rekoč, da on hoče, da mora — prositi.
11.
Neki večer je sedel stari Bogdan, kakor navadno pod lipo. Solnce je bilo uže zašlo za gore in hladen velerc je pihljal iz temnih oblakov. Starec se vzdigne, poljubi križ in se spusti pés po visooem nasipu na po- ^ kopališče, kjer je po svoji navadi vsacega dne molil*za verne du.še v vicall. Komaj stori kacili sto stopinj po nasipu, pa ga spazijo trije mladi častniki (oficirji), ki so se šli iz mesta sprehajat. „Lejte", reče eden, „ali ga vidite? Tam-Ie gre stari Bogdan. To ti je zares nek čuden človek. Pojdimo, pošalimo se malo ž njim !" — „Poznam ga", pravi na to pajdaš, berhko zraščen poročnik (lajtnant). „Ta dedec mi je zopern. Ali se ni Jeziti, če poslane star vojak — svetopetec (terrijalec) ? Tak fant ni vreden piškovega oreha."
Med tem se jim je Bogdan približal,
„Oj, gospod major roženkranskih bojnikov in slavni zmagovavec čornih vrat peklenskih 1" zavpije na-nj stotnik. .Karn še tako pozno?"
„E tje", je (ijal resno starec, „kamor vsi pridemo : na pokopališče."
Tacega odgovora se gospodje častniki niso nadjali, in za nekaj času osupnejo.
„No, tega ti, stari brate, ne bomo branili," reče stotnik, „če se ti hoče na zimo tje preseliti. Ali svetoval bi ti, da zameniš svoj roženkranc za kupico dobrega vina. In namest teh sterganih bukvic pod pazho bi se — staremu bojniku spodobile kvarte. Tako si pa kakor stara baba, ki joka in zdihuje nad nami nesrečnimi sini tega sveta."
„Pustite vendar, dragi gospod, vsakemu, kar ga veseli" je prosil Bogdan, in hoče mirno svojo pot iti.
„Stoj, postavi se v red — odbijaj napad" mu veli stotnik kakor kak zapovednik. „Starec, ti v zobe lažeši Ti nisi bil vojščak, sicer bi ne bil takošna babai"
„To sem si tudi jaz že davno tako mislil,' mu je priterjeval tretji gospodiček. „In ta rana na čelu — ta odsekana levica!? — Kdo vé, v kteri kerčmi in pri kakem pretepu je to ulovil.
.Gospodje! brez zamere," odgovori starček. „Vi ste berž ko ne že v marsikaci bitvi hrabro se bojevali : toda tako, kakor jaz vojniškega življenja ne poznale. Jez sem se vojskoval v dveh delih sveta; jaz sem napadal že baterije, ko vas še ni bilo na svetu; jaz sem so bil s sovražniki, kteri ne puščajo pri življenju nikogar, ki vjetim odsekavajo ud za udom — in jih pobite pojedajo."
„Aj, sram vas bodi, starček! Kako zna starec debelo lagati, da se vse kadi!" se je smejal poročnik.
„Kiiko jo to, slavni junak LavdonI" ga poprnša posmehljivo slolnik. „Kaj tu slišim? lilačo se mi žo tresejo! — E ti dedec, ali Iii se ti ne litelo dolirega anierikanskeffa tobaka? Ta dniijači diši, kakor pa kadilo v Viišiii cerkvah. Naš tobak ne smerdi kakor ta dim od sveč na vaših oltarjih. — in tohakarjii je treba pijie ali lajfe. Ozri se, stari Bofj-dan, jin poglej ! Kakošen so ti tukaj smeja angelček! On ti jo pač lepši, kakor so. vaši angeljčki na oltarju!"
„Za božjo voljo, ne norčujte se, mladi gospod I" je zavpil Bogdan s krepkim visokim glasom. .Ah spametujte se, dokler je k temu še čas!"
„Alia", se je smejal stotnik. „Sedaj se začenja pridiga. Le urno na delo, starec, da dobiš za ine zaslugo pri Bogu!' 1, pusti ga, naj ide po svojih potih stari pridigar", se oglasi drugi; „mertvim na britofu naj pridiguje. — Meni je mraz — in neče se mi poslušati."
„No, sveti Bogdan, tedaj z Bogom!" veli stotnik. „Pozdravi mi pa kamerade pri sv. Križu, in najemi mi tam stanovanje, ali še le za kacih petdeset let."
Starčka je serce bolelo, da že sam sebe ni čutil. Pograbi ga sveta jeza ter stopi k samemu stotniku, pa mu reče z globokim prerokovavnim glasom: „Zgodilo se vam bo po volji. Mertvi čakajo na vas. V štireh tednih pojdete k njim, in to nikakor ne v slavnem boju, ampak brez slave od roke prijateljeve!" — Da se bo tako ta reč obernila, tega se gospodje niso nadjali. Stari Bogdan je stal tu pred njimi kot prerok. B sede njegove in način, kakor jih je izustil, napolnile so jih s strahom in grozo. — Kar zapoje zvonček — zahlišči se lučica v svetilnici, in stari Bogdan v trenutku ves premenjen reče častnikom: „Odkrijte se, gospodje! Zveličar naš in Gospod se bliža." Toda gospodi se ne zmenijo za njegove besede — bih so protestantje (lu-
temei): „Odkrijte se", se oberile k njim starček, „odkrijte se, pokleknile! Sin Božji se bliža, ki nas i)0 vse poklical pred se na sodbo." — Gospodje se prestrašijo — in se odkrijejo proti lastni volji. Ko bi trenil, je bil tli duhovnik, ki gre z naj svetpjšim zakramentom k bolniku. Bogdan je na kolenih zdiboval : „HvaljfMi in če,ščen bodi naj svetejši zakrament Telesa Gospodovega!" — Duhovni, dele klečečim blagfoslovje, pristavil: »Sedaj in na vso veke!" — Na to vstane liogaboječi starec in v molitvi korači za duhovnom v daljno vas k bolniku. Častniki so na meslu ostali, za nekoliko časa vsi prepadeni. „Da le vsi luidirji !" se jo serdil na zadnje stotnik. Ta berač nam je izbrisal oči! — Ali moj služabnik mu bo lo vernil!" Drugi častnik je iz vsega tega burke uganjal, in tretji—je molčal. Pa besede Bogdanove so jim le ostale v pameti.
III.
Enkrat na večer se je vernil stari Bogdan nekaj prej s pokopališča. Opravivši molitev pred podobo Kri-žanega, tim edinim kinčem siroma.šne hi.šice, vstane, prižge lampico, se vsede za mizo. in jame po svoji navadi brati v svoji knjigi „Hoja za Kristusom". — Kar ga na enkrat zbudi iz globocegn, pobožnega premišljevanja silen ropot na durih. Starec stopi k oknu ter popraša: .Kdo je?"
„Za Boga!" se oglasi slab glas, „usmilile se me! Odprite mi, ranjen sem, — sicer mi kri steče!"
Bogdan hiti k durim, odtisne leseni Ziipah, in mlad mož, zavit v plašču, je stopil pred-nj. Ali Kako je to bilo slermenje in gledanje! — Priloidnik komaj spazi sivega starca pa s plašnim glasom zakrici : „Za božjo voljo, kam sem zabredel? — To je sl.iri Bogdan! —
Ah, ti nesrečni preroki Besede tvojo, Itako strasno so izpolnile !"
„Dil, ubogi gospoii, tili stiio se že enkrat vidili, — listi večer, ko ste.. ."
.Ah, usmili se nie, starček !" je prosil z milim plasoin mladi častnik. „Jaz sem vnin naj nesrečniša stvar na širokem svetu — jaz sem postal morivec — ubil sem svojega prijatelja !"
Od bolečin iii žalosti bi se bil nesrečni inladeneč na tla zgrudil, ko bi ga ne bil stari Bogdan prestregel s krepkimi svojimi rokami. Posadiv.ši ga na klop ob steni, je skočil ven po vode in jesiha. Verne se, ko bi trenil, umije ubožcu sènce ter ga pripravi spel k sebi. Kar spazi, da se ranjencu kri lije doli po rokavu. — „Vi ste, kakor vidim, ranjeni !" reče blago-serčni starček s prijaznim glasom. „Ali dovolile, da vam pogledam rano ?" Ranjenec je prikimal z glavó. Stari Bogdan mu suknjo sleče, pregleda mu rano ter spazi, da mu je kroglica obtičala v rami. — Je li naj pokličem zdravnika?" je prašal starec mladega nesrečnika. „Rana vaša je nevarna!"
„Ah, nikakor ne!" zakriči' ranjeni. „Ta bi me izdal. Moj Bog, usmili se me ter mi pošlji človeka, ki bi se mu mògel zaupati!"
Stari Bogdan je milo pogledoval na žalostnega častnika, ki solzne oči upira k nebu, kakor bi molil. Blagi starec ga ljubeznjivo prime za roko ter mu reče: „Ako želite pomoči, in ne zaveržete ponudbe beračeve: kolikor je moč, vam pomòrem in — molčati znam. Nesrečnik se mi mòre zaupati; — jaz rad postrežem."
Te besede, ki jih je izustil z ljubeznivim glasom, so globoko v si'rce segle častniku. — „Hvala ti, starček," je djal, .tebi se mòrem zaupali. Prijatel moj — stotnik, kteri te je un dan z meno vred dražil — me z nekakošno malo stvarco razzali. Ti vés, kako je to
pri vojšnkih. Mi dva se povflbiva na dvoboj. On mene ustrelf v ramo. Jaz sem sc nadjal, da mi prizanese. In strašna me jeza jiopade — namérim — sprözim — in krogija zlcli siromaku skozi persi ! — Ah, tvoje besede, starček, so se grozno dopolnile! Jaz sem poslal ubija-
vec svoje^ra prijatelja! Bog- se me usmili!--Ah ta
rana, kako to sklil"
Bofj-dan se nagne k terpečemu, mu oiré z razfra-Ijcne roke kri, ki je s curkom derla iz rane. Potler vzame iz skrinjice kleščice in nož. Mladi častnik jame sicrmo gledati, opaziv.ši tako orodje v rokah beračevih. „Gospod," je djal Bogdan, „dovolile, da vam jaz potegnem kroglo iz rane."
Častnik prikima.
„Ne bojte se, gospod," ga je tolažil Bogdan. ,Na stotine, na tavžente ranjenih sem že obézal v vojski — in bòdi Bogu hvala, izcélil jih."
In rés, preden bi se bil kdo nadjal, je bila kroglica iz globoke rane, in na to Bogdan ogleda kost. Ta pa je bila nepoškodovana. Dobroserčni sivček pak izmivši in obezavši rano, kakor je treba, položi ranjenega na čisto slamnato posteljo, poklekne zraven njega ter pazi na vsak gib siromakov.
Noč je bila grozna. Vročina je kuhala ranjenca, tako da je bledel. Groza in bolečina mu je morila in stiskala dušo. Ubili je bil njegov prijatelj od mladih nog, bil je generalov sin in ljubljenček, imel je pri samem dvoru kraIjevsk(Mn prijateljev in v naj viših rodbinah mogočne sorodovince. Puh ubitega strašil ga je in misel na nasledke pretre.sala je obuptiika. Posamezni glasi, ki so se po sili izmikali rnzlioleli duši, so bili priča strašnega notranjega terpljenja. Ta mili stok prebadal je kakor oster meč Bogdanu serce. „Ah, ta mlada kri! kako si igra z življenjem! — Prijatelj je ubil prijatelja — ubil ga za malo stvarco — in se vojskuje z obup-
nostjo. Ah, moj Botri zopotJo umeri človok brez skesanosti — iirez odveze, l)rez oblirtjihi. —nofr nebeški, usmili se U^ uboge (hiše!" Tako je zdihoviil iin skrivnem in molil žlalitni sivček kraj postelje, ter pazil na vsak dililjej ue-srečneg-a svojejja posta. Devaje mii pridno liladnt^ o!)oze na rano, ustavi nazadnje vnetje. Kaiijeneo zadremlje. Drug^i dan zjutraj mu precej odleže. In tu je jel zaupno blagemu strežniku svojemu pripovedovali žalostne prigodke minulega dne.
„Po nesrečnem dvolioju" — je djnl naposled — ,sem jo mislil pobeofniti črez mejo na lUisovsko. Ali rana v rami ini je poderla naméro. K'onj se mi spiasi. Nemogoč ga obderžati sem padel ž njega in komaj sem se privlekel sem k tej revni bajtici. In sedaj" — je ječal — „sedaj mi gorjé!'
Bogdan ga je tolažil in nagovarjal, da bi si dal poklicati vrača ; ali zastonj. Častnik bojé se izdaje kar slišati noče nič o zdravniku. Ce ga je pa jel Bogdan tolažiti z véro, delal se je mladi gospod, kakor da nima ušes, da bi slišal. Siromaku so je neprenehoma po mislih vertelo, da je vsa sreča na zemlji proč in da bo obsojen na stnert.
Na silne prošnje svojega (josta se podil Bogdan v mesto, da bi pozvedel, kaj se kaj tam govori o čast-in'ku in kakošna osòda ga čaka. In ni bilo težko zvedeti vsega. Ubiti stotnik je imel mogočne prijatelje, bil je sin enega pervili generalov, in zguba njegova je bila tukaj tolika liujša. Vojniška sodba je ubežnega ubi-javca obsodila na sinert. Ta razsodba ni bila več skrivnost. Bogdan, ko to vse pozve, so verne domu in nesrečnemu mliulenču skerbno razodene te žalostne novice. Ni inn bilo nie nepričakovanega. Ubogi častnik, če se ravno ni mogel tožiti na krivico, se je vendür vedel s počelka kakor obupnik. V nekoliko dneh se je sicer umiril silni obup; ali britkost nad zgubo poštenja, mira
vesli, in življenja ni neliai». Med tem niiiie štirnajsl dni. I'o siieri)iii streži in veslni prizadevi Bogdanovi je nekoliko okreval ("'astnik, da se je tudi že niog-ei po iz-bici počasi sjireliajali. Slari Ooftdan, ker ga doma ni bilo več treba, je začel spet zaliajati prosit h križu kraj eesle. Gustav pa — tako je bilo ime častniku, — je bil jio cele dni sam. Labko si je misliti, kako ga je tu mučil dolg čas. Navajen veselega, hrupnega življenja je moral sedaj žalostno živeti v sobici nizki, ozki in tamni kakor ječa. Kamor so je tu koli oko ozcrlo, vsaka stena, vsaki kotič je pokazoval, da pod streho prebiva siroma.šnosl iti pobožnost. In ta in ona ni bila ošabnemu gosjiodičku po volji.
V (Miem kotu [loleg st(Mie je bilo klečalo. Nad njim je visel lesen križ z lepo podobo križauega Zve-ličarja. liazuu tega sta visela na steni dva izverslna kipa (pilda): večerja (iospodova in milostljiva mali Božja. Pohištva ni bilo tukaj prav nič nepotrebnega. Mizica, stolček, klopica, dva talerja in glinjast verč — to ti je bilo vse pohišje. Na klečalu je ležalo nekoliko bukev. Gustav si jih je začel se ve da le od dolgega časa pregledovati. Bile so to bukve nektere francoske, nektere v jeziku, ki ga on ni umel. Iii temu so Gustav ni malo ču<lil. In lotil se je francoskih in jel v njih prebirali. Ali knjige Bogdanove niso bile mlademu gospodu po godu. Bile so to bukve pobožnega zapo-padka in spodbadajoče na ostro življenje kerščansko; bilo jih je tudi nekoliko o češčenju zakramenta pre-svetega rešnjega Telesa. Ni čuda, da se lahkomiselnemu gospodu niso dopadale ! — In zgodilo se je na enkrat, da je Gustav bukve tje treščil, ter se jezil „na neumnost — na norost" in miloval, starega Bogdana, da si čeravno je sicer izverslen, dober človek, s tacimi rečmi čas krati, lake reči veruje.
Enkrat je prestrepei Bogdan častnika, ko je bil ravno zagnal otl sebe knjigo, hudovaje se „na te prazne reči." Bila je to knjiga o naj svelejšeni zakramentu. „All," se razloži Bogdan, „ah bore gospodirek I Vam se zdi vera v naj svetej.ši zakrament jirazna reč ! Slepi, nespametni rod! Vi govorile vedno lo od božjega usmiljenja in ljubezni; — in žali Bog! zanietujete, kjer so nam ta ljubezen, to usmiljenje nnj lepše razodeval"
„Ne huduj se, Bogdan!" jo djal Gustav ganjen. „Lepo bi res to bilo, ko bi le tudi saj nekoliko mogoče bilo verovali, kar se tukaj o tem pripoveduje!"
„Ko bi mogoče bilo verovati?" pravi nn to Bogdan, „Dà, vi ne morete verovati, kajti ne znale, kaj je ljubezen — nimate ljubezni. Ljubezen more, ljubezen napelje verovati v ljubezen — di\, ljubezen veruje ljubezni. Ptica pelikan hrani mladiče s kervjo svojo; s kervjo svojo redi tudi mali otrociča, ki ga nosi pod sercom. In vam se zdi, do vsemogočni Bog, da večna njegova ljubezen deco svojo ljubi manj, kakor ona brezumna živalica, manj kakor mati? — O molite Gustav", je prosil starček, „molite, priporočujto se Bogu, da bi vas razsvetil s svetlobo svojega duha, ter vi spoznali stan svoje duše — prišli na pot pokore prej kakor jaz. Zakaj védite, — tudi jaz sem bil nejeve-rec, tudi jaz sem zasmehoval in norce uganjal s pre-svetim zakramentom! Molile, ne zametujte, ne odvračajte od sebe milosti Božje. Ako ne bole jedli telesa Sina človečjega, in pili Njegove kervi: ne sprejmete večnega življenja !"
Blagemu starcu se je svetilo oko od nenavadnega navdušenja : suho, bledo obličje je zarudélo, iz oči so mu tekle solze. Primši prijazno Gustava za roko, je stal tu pred njim kol kak poslanec Božji z nebes. Serca častnikovega se je polastil doslej neznan čut, liha žalost presunila mu je dušo. „Ah, dà!" vzdigne
stisknjc Bogflunu roko, „lepo rés — prijetno bilo iii to, če bi verovati mogel!"
Starček je uperl nanj molče oči, in potem odide; prinese merzlč vode, lemono in cukra, ter napravi Gustavu lemonado. — „Zaželeli ste, gospod, ni davno, malo lemonade. Nate jo. Napijte se, in ako Bog da, bole se okrepili.'
Gustav se zahvali starcu z ginjenim sercera. Vzeniši hvaležno pri|)ravljcno pijačo, se po tem ves nekako ganjen molèé vsede, in črez mnogo let zopet pervi-krat jame z nekakim spoštovanjem gledati na človeka, polnega pobožnosti in vere; — jame si želeti, da bi tudi verovati mogel, kakor stari, častiti Bogdan veruje.
IV.
Leta 1813 je nastalo po vsem Nemškem silno gibanje. Napoleon izgubi na Husovskem celo doslej nepremagljivo vojsko. Potlačeni narodi se začno vzdi-govati proti silnemu zatiravcu. Napoleon, še neukroten po udarcih v Moskvi in na Husovskem, je jel na novo nabirati vojšake, pripravljajo se na prederzen boj. Na njegovo besedo derla je skup nova vojska, vse se je spravljalo na nov boj z Rnsi. Kralj Prusovski sklene med tem skrivaj pogodbo s cesarjem Aleksandrom. Prusi so se na čas umeknili in vojska francoska se je namestila v P—i.
Napoleon, dokler je bil vsemogočen gospod v Evropi, je neredko z nogami teptal pravice narodov. Zato se je tudi, bcrž ko je zasvetila nada svobode, vse oborožilo proti sovražnemu zatiravcu. Za znamenitih onih časov je posebno gorela nemška mladost za svobodo ponižane domovine. Med temi mladimi gorečniki, navdušenimi od ljubezni za potlačeno domovino, je bil izmed
IG
porvili luiii grof Adolf, naj iiilnjši sin ljubljenega" gTiie-lala grola iz N—a, brat v ilvoboju ubitejra .stotnika, od Hiladejja pajdaš Gustavov. Mladi derzovilnož je nalia-iiil ncktere roojuienle, tisti čas šo pod banderi irau-coskimi stoječe, prefrovoriti, naj se ob odločenem času obernejo proti noprijatelju naroda in domovine. S tem namenom se poda na pot. Ali |io nesrečni naključbi (iride Francozom v roke — ki /.njmù. Ker so sc našle pri njem pisnni in la/glasi, vabeči na punt proti Napoleonu, ni bilo kar nič dvomiti, da ga bodo berž ustrelili. In to vse se je dogodilo v T—i.
Gustav, do malega že cel, jc zvedel za to v skrivnem pribežališču svojem. In tu se polasti toliko večs britkost njegove duše. „Ti bi bil mogel služiti domovini — aii sam si si pokazil življenje na potu zasluge in slave. Ti si ubogenui generalu ubil sina, prijatelja, brata. Sedaj bodo blagorodnemu očetu Francozje ustrelili drugega — edinega sina. Ko bi tcl)e ne bilo, imel bi nesrečni general saj še svojega Karla, tako pa ostane kakor okleščeno drevo." — Take in enake misli so rojile Gustavu po glavi. Terpljenje njegovo jo bilo veliko. Bogdan, kteremu se je razodel, ga je tolažil, kai je mogel, ali zastonj.
Drugi dan zjutraj je opazil Gustav, da Bogdan z neko posebno gorečnostjo moli. Ko se je pa liogaboječi starček spravljal od doma, se poslovi serčno z gostom ter niu reče s prijaznim glasom : „Danes se spravljam na važen pol. IVatijam se, da vam, ako Bog da, vesele novice prinesem.' Gustav ga je hotel prašati, ali Bogdan že med durmi na prašanje stotnikovo odgovori le z znamenitim pogledom proli nebu in s serčnim : „Z Bogom !" — Gustav je ostal sam, premišljevaje svojo osodo in obljubo Bogdanovo.
iAIed tem jo je mahal naš starček v mesto. Ko pride skozi vrata, jo udari po ulicah, po kterih je bilo
vse živo vojščakov. Korakal jo pa naravnost k poslopju, ki j(! v iijcin prohival general IVancoski. Prišed k prekrasnemu domu, je prosil, naj ga pusU; k generalu. Ali slraže so prevzetno odrivale herača. Bogdan se nasloni o kamnen slelier pred palačo ler sklene poter-pežljivo èakali, dokler mu sreca ne postreže, da mu dovolijo stopiti pred mogočnega gcMicrala. — Ni čakal dolgo. Vidili mladega častnika, ki je namenjen k rečenoinu	o''*-' nekohko stopinj naproti
ter ga, pokloniv.ši se spodobno, ogovori v 1'rancoskeni jeziku : „(Jospod olieir, hodile tako dobri ter so usmilite starega vojaka, ki si? je tudi nekdaj vojskoval pod Iraneoskimi lianderi. I56dile tako dobri, prosim vas, ter mi pomagajte pied generala. — ()znanit(3 mu, da mu nosim sporočila o Feliksu 1.—skem."
Častnik se je začudil, da starce v borni (djleki govori v gladki Iranco.ščini, ktero izgovarja kakor redko kak Nemee. — Namigne tedaj Hogdanu. naj malo počaka, ter biti gori in za nekoliko Irenotkov je bil ze lukaj desetnik, ki mu je bilo naročeno starega berača pripeljati v izbo zapovednikovo.
„In kako.^ne mi nosiš glase od Feliksa L —skega?" ga je prašal general pri vbodu, bistri pogled va-nj vpi-rnje.
„Moj .ložel', kaj ti ne poznaš več svojega Feliksa?" reče z ginjenim glasom IJogdan. „Jaz sem se, res da, ne malo — jaz sem se jako spremenil!"
„Bog nebe.ški!" zavpije (renerai. „Ali je to mogoče? Jeli si ti to moj Feiiks?— Dà. naj draži tovar.š moji" lu ni bil še izgovoril, in že je bil na persib Bogdanu.
Bil je to rajski pogled! — Časti vredni belolasi starec s suhim obličjem oživel je in se razplamtil v naročju moža, leskečega v zlatu, polnega kreposti in življenja. Nekoliko trenutkov sladkega snida je imelo SI, Veternite, V, n,	2
biti starima prijatoljeiiia ociškuda za nmojro leta, kar se nista videla. Jezik ni bil v stanu govoriti; ali sorci ste govorile, sorci ste so razumelo.
Po nekeliko tronulkili se jima je spet tudi jezik razvezal. „Moj Feliks!" jo djal general. „Kaj se ti jo dogodilo? Lasje tvoji so obeloli kot sneg; čelo tvoje je zgerbavelo; obličje vedlo, bledo .... in ti si v mojih letih!'
„Greh na vesti in bol v sercu, moj dragi .lože, ti podjedajo življenje," odgovori Dogdan. „Ne čudi so toraj, da sem videti kakor starec."
„In tvoja obleka?" reče general. „To ti jo opravn siromaška, iii vendar si, kar vem, zamogol miljone. — Ah, povej mi vendar, kaj se ti jo pripetilo, kaj te je pritisnilo — povej mi vso?" je prosil tovarš tovarša.
„Dogodke svojega življenja ob kratkem povem," mu odverne berač. „.laz sem so pregrešil — ložko, pregrešil zopor Boga in to, kar je naj svotojše na zemlji. — Siroma,štvo moje, nuja moja — to ti je moja pokora."
General je stisnil sivčika k sercu, zaupljivo — seréno prose ljubljenega tovar.ša, da bi mu .so razodel. „V nekdanjih letih sva si vso zaupovala" —jo iljal -„nu daj, odpri mi serco svoje, da, čo plačeš ti, morem tudi jaz plakati s tobo!"
.Ne tirjaj tega od mene," je prosil starec. „Pusti mi skrivnost, pusti mi bol mojo. Na zemlji ni več zame zdravila ne tolažbe : — Pomoč in tolaž moja je Bog, in Bog moj me ni zapustil — zveličar se je usmilil mene! — Ne huduj se na me, dragi moj Jože, da mi ni moč odkrili te skrivnosti!"
General je oniolknil. Z žalostnim okom pogleduje naj dražjega svojega prijatelja in reče naposleil : „Vse-diva se, Feliksi Ti si, kakor vidim, ginjon! — Ukaži,
znpovi^, kaj bi rad. — Sloril bom vso, karkoli boš od mene zahteval!"
„.laz sem prišel k tubi, dragi moj Jožel, z veliko prošnjo," reče na lo Bogdan. .Prusovski poročnik (iajlnanl) Adolf, grof iz N—a, je prišel kot vjetnik vam v roke. Pravili .so iin', da je tudi uže na .smeri obsojen. Jaz sem te prišel jirosit, da bi mu podaril življenje — da bi ga izpustil na svobodo !"
„Moj Bog, kaj ti je tia mislih, Feliks?" je djal general. Ti še ne veš ne, za kaj prosiš! — Zahtevaj vse drugo — samo tega od mene ne išči!"
„Za kar si bodi drugega, tebe, dragi moj, prosili ne smem, ne morem, nočem" odgovori slarec. „Življenja, svobode grofa .Adolfa mi je močno treba. Z življenjem njegovim mi opomoreš ohranili drugemu življenje in odrešiti dušo. In ti lo, Jože moj, kakor se mi zdi, storili moreš. Ti imaš moč z eno besedo ohranili življenje dvema človekoma!"
„Feliks!" so izgovarja general. „Kaj ne veš, da je hotel derzo,vilnež na izdajo zapeljati cele kompanije? Ne veš li, kake pisma so se našle pri njem? Po naših postavah je zapadel smerli. Oče njegov, general, dà, celo tudi sam knez Jožef sla prosila za milost : — jaz sem moral odreči temu in unemn. Treba je, borme! da se zgodi nekaj drugim na strah !"
„In jaz ti, Jože moj! nisem več in draži, kakor oče vjelega — kakor knez Jožef?" je i oprašal Bogdan z znamenitim, priserčnim glasom. „Bil je čas, v klerem bi mi ne bil te prošnje odrekel. Glej, jaz od tebe ne zahtevam zgoli nič nemogočega — k čemur bi ti moči in pravice ne imel. Ti moreš podelili milost. — Pomisli le, da ti je obljubljeno za življenje tolega edinega Iri francoske častnike pustili na svobodo!"
„O Feliks, ne udarjaj na nie!" ga je prosil general. „Jaz ne morem — ne smem."
„Jože ! Jeli ljubiš li šo iiiciie iiiiiior Zii nckdiiiijili lelY" je iiopnišal liogdan, ii|iinije v iiem-iahi [looltni. „.hili se še spominjaš na lo, ko smo za morjem iia iioiiicžjii Erieškega jezera siali? 1'oziiaš li vendar še lo rano na mojem čelu? — Indijanec mi je usekal, kakor veš, to rano, ko sem mu razcepil lovai'ša, ki le je že mi tleh pod selioj imel, ter ti liolel persi prehosli. In toUi roka? — Kaj več ne veš, kje, kedaj, zakaj in za kofiti sem zirultil levico? — Ah, ti veš, kaj si mi ondiij obetal !"
Te besede so mu segle do serea. Generai skoči na noiie, ter se \erže liootiiinu v naročje, in oltjemsi ^a z živosljo nilailih lei reče?: „Xikar ne nnsli, da kedaj do smerli |)ozal)iin na lo, kar si za me slorii. Naj li bo, kar zahlevaš. jS'ikdar hi ne bil pomislil, da bom tega ohranil pri življenju. Ali ne jaz — I i si mu ohranil življenje."
„In lo naj ludi zve, da mu moja prošnja pri tebi ohranila življenje," je prosil lioo(laii prijatelja. „Kajti njegova priprošnja mi mora pomagjili, kjer bi moja beseda celo nič ne izdala, (ire mi namreč še za eno življenje." — In razodel jc prijalelj prijaleljn, kaj mu je šo na sercu, in kako misli s |)onio(jo Božjo nesrečnega Gustava oleli iz lujvaniosti. Generala je lo jako ganilo. Ker je pa vendar pred vsem zvedeli bole) skrivni vzrok čudnega življenja Bogdanovega, je udaril še enkrat na serce dragega prijalelja. Bogdanu slopijo solze v oči. Serce bi se bilo i-ado prelilo v serce prijalelja, ali razum, vesl mu ne dasla govoriti. „Ne hudnj se na me, ljubi moj! Verjemi mi, jaz ti le skrivnosti odkriti ne morem •— ne smem. Kedar umrem, jo pa zveš......I — In sedaj med tem z Bogom ! — dokler se spet vidiva!"
„Kje stanuješ? Kje tebe najdem?" gaje prašal general z ganjenim sercem.
„Za vrnti pri poln — pod lipami — pri križu!" oilgovori Roo-diin. ,/1'iiin sc<lavain ter nliniraiine prosim."
Geiioral se olienie na si ran. iz ori so mu tekle solze kakor detetu — serce je kervavelo. — „In kaj ti IUI morem pomafrali tudi z denarji no?"
„Hoir ti plati!" reče Uog-daTi. „Ti si mi dal uže veè, kakor imaš! Deuarja no polrehnjem. Meni je dosti tvoja ljubezen,"
„Aj, ta ti ostaja''na veko," o-a je zapotovljal pfc-noral, stisnivši pri^telja k sercu. Hazplakala sta se oba. Črez nekoliko č^sa se vzdioiie zapovednik, so vsede k pisavni mizici,'; napiše nekoliko besedi ter pozvoni. Poliocnik (oficir) je bil tu, ko bi trenil. „Pojdite, gospod," veli general, .pojdite k irrofu Adolfu iz N—a ter mu recite, Ja je puščen na svobodo. Naj podvižc k svojim, da luili na.ši trije častniki skoraj iipfledajo svobodo. Tu vam je zanj pötno pismo. Toda mu oznanile, da se ima za življenje svoje temu možu zahvaliti,"
Pobočnik, poffledavši berača, se je čudil nad tem, kar je vidil in sli.šal.
.Gospodje! podvizajte!" jo opominjal general. „In ti, Feliks, pa pridi zopet k meni."
Pobočnik odide z beračem v ječo k grofu Adolfu. Ali kako se je prestrašil jetnik, spazivši znanega starca s častnikom. Spomnil se je na oni nesrečni večer, ko so v lahkomiselnosti svoji hteli uganjati burke s pobožnim sivoem. In nič drugega ni mislil, kakor da inu je ta prišel oznanjevat smert.
„Kedaj imam umreti?" je prašal prihodnike, delaje si serce.
„Ne bojte se, gospod!" je djal pobočnik. „Vi ne hote umerli. Na.š general vam je podelil milost. Tu imate potno pismo. Hitite, da, kakor je obljubljeno, za vas trije izmed naših častnikov pridejo na svobodo."
Ta novicn je mliidpg-a grofu jiiko pipslrcpln. Od radosti je zavpil : „O kako se ho olivoselil dobri moj oče ! Se daiiiis pa bom videl in olijel. — In kdo, gospod poboniik, lilije piipoiiiogel k tej nenadani sreči?"
„Ta-le starec," odgovori pobočnik. „Nnraviiost mi je ukazano, da vam sporočim, da le njetmi se imate zahvaliti za svoje življenje."
Grof ni veilel, ima li verjeti svojim ušesom. „Niso to sanje ? — ni li lo sleparija ?"
„Niso to sanje, gospod! ampak živa resnica," reče pobočnik. „Saj se mòretc prec prepričati. Ali ni res, starček?"
„Dà, gospod grofi" pristavi Bogdan. „Pojdite in prepričajte se. Kaj pa, da se vam čudno zdi brez dvombe, kako bi vam, grofu, boren berač pomagati mogel. Ali če Bog da — bisrač mòre I"
Mladi grof je zarudel. „Ti si mi tedaj stari Bogdan, ohranil življenje ?" je dja! na to z začudenjem. „Kdo bi bil na to kdaj pomislil ! — Mi smo te oni dan tako nečedno, tako neusmiljeno mučili: iiHti si se za me potegnil, življenje mi ohranil I — Ah mi nismo ušli kazni I Beseda tvoja, starček, se je izpolnila. Brat moj gnjije v grobu — padel je od roke prijateljeve 1 — Odpusti mu ! Odpusti meni, odpusti nam vsem I"
„Se je že zgodilo — že davno je vsem odpuščeno," odgovori Bogdan. „Roka Gospodova vas je težko zadela. Bog daj, da bi se spreobernili k Bogu ; in kakor se spodobi, njega častili in edinorojenega sina Njegovega — Jezusa Kristusa."
Grof Adolf je stal tukaj kakor omamljen. Serčne besede Bogdanove so se mu zdele glas milosti nebeške. „In kako ti povernemo, jaz — moj oče — cela rodo-vina? Tirjaj, kar hočeš, in zgodilo se bo!"
„Jaz si pridem že sam po plačo !" reče Bogdan. „Toda ne mislile, da bom malo lirjal. Pred vsem pa
vas obvezujem, dn od tega ne pripovedujete nikomur, (iu setti vatn jaz ohranil življenje. Ali očetu to povejte, lu sedaj liilite ! — Z Bogom !"
Mladi grof je podvizal, da Iii izneuadi razveselil svojega žalostnega očeta. Bogdan odide nazaj k generalu. — Zaupno razgovaijatije je terpelo dcdgo. Ločitev njuna je bila tako vroča in seréna, kakor bi so že ločila na veke.
Ko pa na zadnje Bogdan odide iz palače, je s snlztiitni očtni gledal za njim general in iz globočine serca vzdihnil : „Kakošna osoda je morala pritisnili tega ponosnega, gorečega duha, da se je tako ponižal I — Moj Bog, moj Bog usmili se I"
V.
Žalostni konec francoske vojske na Rusovskem je bil početek stra.šnih nesreč, ki so se gnale od vseh strani na prevzetnega Napoleona. Zavezniki njegovi na Nemškem ^ se počasi vsi zjedinili z junaškimi Rusi proti njemu. Neke povoljne kresanja in nerazločne bilke leta 1813, so bile, kakor je bilo videti, poslednji žarki zahajajočega soinca moči in slave tega izverslnega vojščaka. Pogajanje za mir na shodu v Pragu je ostalo brez vspeha, razun da se zadnjič tudi cesar Franc I. oglasi in postavi proti svojemu zetu. In to važno delo je razločilo nesrečo Napoleonovo. Na novo nabrana armada njegova, ki jo je bil odpravil na Nemce v boj, je morala pri vsej svoji navdušenosti za Napoleona, na mnogih mestih jenjevati od vzhoda proti zapadu. Združena vojska Rusov in Prusov je tiščala naprej in se ustavila spet le nekoliko ur hoda od P—, kjer znameniti berač Bogdan pazljivost našo na se obrača.
Glasi od velikih priprav bojnih proti oslabelemu Napoleonu in upanje končne zmage nad njim so segali
tisti èns v vsako luiii naj mniijšo lnijlo nn Nenišlioin. Pozvedoviil je vse to ludi posi liogdiinov, nesrečni (ivüliojiiik Gusliiv. kleli inuije že inno izeeljeno, j(! jel zveèer s|ireliiijiili se |U) g-iiju. Ali (oliko vece jo bilo terpljenje. Ciisli željneniii duliu jo slnln jired ocnii ju-tniškii sliivd iiii bojišču. Seree njej^ovo ni bilo br(!z domoljubja, in ubožec je videl, dii ne siin; slo|iili poil bandei'0, kajli je luni obsojeneija ubijaveii čokalii sni-uiolnti snieil. — Ne bole oslali lirez dela, in naprej vide, da se ne bo več dol^o v liiši IJopdanovi morrei prikrivali, sklene nazadnje uleči od lod ter poskusili srečo v ruski armadi.
Mladi grof odkrije Rog-danu svoj sklep. Ali la je majal z glavo. „K'aj mislile," reče svojemu otožnemu ozdravljeiicu, „da je tako laliko odpovedali se domovini in najli novo? Poterpile šo nekoliko dni. Kdo ve, jeli se vas ne usmili Bog- ter ne omeči serea tem, ki morejo premenili obsodo smerli, izrečeno proti vam."
„Ah, prazno to upatije, Bogdan !" vzdiline častnik. Ti ne poznaš generala iz N—a. Ti ne	kako je
ljubil ubitega svojega sina. Tebi se .še ne dozdeva ne, kaj more pri kralju. Jleni drugega nič ne ostane, kakor pod tujimi banderi častno poginili za domovino, ktere nisem vreden. Ali meniš, da naj tukaj počakam, dokler jo spet naši pritegnejo, mene pri lebi najdejo ter me od tod odpeljejo na morišče ?"
Bogdan je tolažil pobitega mladenča. In opravil je pri njem počasi saj toliko, da si je odločil počakati še nekaj dni.
Drugi dan zjutraj je spazil Gustav da je Bogdan dalj časa zamaknjen v molitvah. Ko se je pa po navadi spravljal starec od doma, pristojii k mlademu grofu ter ga prime za roko, pa mu reče s prosečim glasom : „Dans, dragi moj, molile za me,''da^Bog blagoslovi stopinje moje, in izpolni radost, pripravljeno vam žo
ondnj. Bog- vns olivanij I Alto ne (tiiilpm na verer oh nnviulni uri, nič züUi m- fIutIiìIo, ler iiii me ne čakajle. Jiilri iiko I5i)ir (la, sa lioino veseli spel videli."
(Jiislav so zaèudi in osleniii — liolel je prašati — iili lìogdiin imi |)oiiiigne z loko in se ziiinzne skozi duri.
Naravnost se podii verli naš Bopdan li križu med lipami, ali ni oslal (am. l'oiiioli nekaj očciia.šev pod križem in ponižno poljnlii draj-dreno drevo našepa zve-lióanja, vslane ter jo uilari po eesli proti vzliodn na to stran, kjer je hila pruska armada razpostavljena. Brez pomnile jo je naprej korakal. Nekolikokrat so "slavile rrane()sk(i straže. Toda polno iiisirio, ki ga je imel od {jenerala, obvarovalo pa je vsake neprilike s le strani. Nazadnje ravno priui poldnem pride v kraj, kjer so siali Pnisi jiod poveljstvom generala iz N—a, oèeta mladega grofa AdoHa, kteremii je, kakor vemo, starec Bogdan s svojo priprošnjo ohranil življenje in pomagal iia svobodo. — Častitljivi starček v borni obleci nameri najprej na prusovsko stražo in ta ga pelje, ko je izgovoril, naravnost k generaln. V sprednji sobi najde mladega gospoda Adolfa, ki ga seréno sprejme. „Ah, kaj mi nosi.š, častitljivi Bogdan?" je pra.šiil častnik, po-davši stol starčku, da se vsede kraj njega.
„Jaz sem prišel po plačo !" odgovori starec. „Saj veste, gospod grof, da je berač nadležen posojevavec. Prosim vas toraj, liodite tako dobri ter me peljite k gospodu generalu, visokemu Viišemu očetu. Placati mi mora on — iii —jaz malo ne tirjam — malo ne v z a m e m !"
Mladi grof se je posmejal besedam Bogdanovim. Ali hvaležnost mu je veléla storiti starčku po volji. Hazmi teira je židel sam general, svojo hvaležnost pokazati velieemu dobrotniku edinega sina. ^'zdilrne se torej brez obotave ter reče smeje se : „No [lojdiva !"
Sla sla skozi tropo služabnikov in častnikov, ča-knjočili tukaj povelja zapovednikoveg-a, ter prideta v izbo generalovo.
„Oče," je djal skozi duri grede ndaili grof, „glej, to ti je moj dobrotniki Pa saj ga ti sam že poznaš."
General upre oči v časti vrednega slarea, t(>r ga meri od glave do pete. Bogdan naklonivši se spodobno, stoji tu molcé v pristojni ponižnosti. „DA, poznam te, Bogdan !" je djal general. „Pogosto sem te videl tam pod križem, ko sem za stanovanja svojega v P— memo jezdil po cesti. Ali kdo bi se bil kdaj mogel lega na-lijati, da nam boš ti rešil sina ? Povej mi, povej, kako je bilo to mogoče? Jaz sem prosil — sam kralj naš imel je dobroto, ter se je potegoval za mojega Adolfa pri terdoserčnem Francozu. Naše prošnje niso nič zdale. In ti, ubogi Bogdan, ti si izpeljal, česar mi nismo mogli. Povej, razjasni nam to, starček!"
„Ljubezen in hvaležnost," mu odverne Bogdan, „veliko premorete."
„Ne govori z menoj v zastavicah (vganjkah) starček t" reče general. „Odgovori, da te razumem,"
„Bodite tako dobri, presvitli gospod," pravi Bogdan, „bodite tako dobri ter mi pustite mojo skrivnost. Ne silite v mene, da bi vam razodel, česar mi razodeti ni moč. Ostanite zadovoljni, da se mi je s pomočjo Božjo posrečilo ohraniti življenje va.šemu sinu !"
General ni pričakoval take besede od berača. Upi-raje oči v Bogdana, stoječega pred njimi s pristojno ponižnostjo, mu je črez nekaj časa zopet rekel : „Ne jemlji mi zajzlo, starček! To ti je moja navada, da govorim, kar mislim. Iz vsega, kar sem do sedaj od tebe zvedel, sem sprevidil, |da si nekako prenapet katoličan — pa si dobra duša. Sedaj pak vidim, da si nekaj več kot zgoli berač,"
„Imeli ste reči : „Ti si manj kaifor berač," seže mu Bogdiin v hescdo. DA, gospod general, jaz sem naj reviiiši berač !"
„Ali na dalje ne boš več uiiogaimo prosil, Bog-(liin !" pravi na to mladi grof. „Mi bomo za te skcrbeli, da |)opbičamo, kar si nam storil. Povej le, kaj hočeš, licračil več no boš, Bogdan !"
„Privoščite mi to, gospod," pravi starček nenavadno ginjen. „Jaz moram beračiti. Prositi in moliti moram do zadnjega svojega zdililcja, sicer — gorje moji ubogi duši."
General in sin njegov se začudila in stermita. Generalu se je dozdevalo, da Bogdan ni zgoli prenapet zmešanec in dobroserčen svetopetec. In to svoje dozdevanje je odkril sinu, pregovorivši mu v francoskem jeziku. — Grof Adolf pa je mislil od starca boljše in blaže, samo da se ni mogel načuditi neizrečeni žlaht-nosti njegovi. Oberne se k Bogdanu ter mu priserčno reče : „ti si prišel po plačo. Povej nam, kar želiš. Moj oče je«»dobroserčen — govori brez ovinkov."
„Razodenem vam, gospoda, razodenem, kar hočem," je rekel Bogdan s krepko važnostjo, da se je general začudil. „.laz sem ohranil življenje: dajte mi življenje izgubljeno po postavah— življenje, ktero morete presvetli gospod z mogočno priprošnjo svojo pri kralju ohraniti možu, ki je podoben vašemu sinu."
General ostermi ter se nekako prepade nad to željo. „Kaj to želiš od mene, starček?! — Življenje možn, praviš, ki je zapadlS po postavah?! — In kdo je ta mož ?" je zaklical gospod ves prepaden.
„Prosim vas za življenje mladega častnika. To vam je — Gustav ! — Kakor vam je znano, so ga obsodili na srmrt. Toda vi, inilostljivi gospod, mu morete s svojo priprošnjo pri kralju ohranili življenje — morete ga ohraniti domovini !"
„Ron- iipboški, knj to slišim I" znvpijo frononil. „Kiij tiijnš 0(1 iiiiMio, sliirrck ? — ,Iiiz iiiiiiiii oliniiiili življonjo uliijnvcii iiiojcon sinn ? Izprosili iiiii pVi krnljii milost? —Shirčck, li no veš, KnJ liočtiš. Ju/, frn nisciii olisoilil; sodili! jo liiln po posliivi — in knilj jo po-tordil nizsoilho."
„Ali vnša bosoiia, miloslljivi yospoil, veliko vcljii pri kniljii. Ivrnlj no odpriivi — kriilj no moro odpriiviti oòota nouslišiinopn, ki prosi zn nosrornikii, klori jo iz liilikoinisolnosti iihil prijnloljii — umoril sina prosivòo-vegn. Usmililo so, {gospod ! — Giislnvn jo žal, kosa so, kesiil so bo vse svojo živo <liii. ZinašiHijle so, ali kol kristjan — odpustilo!"
„Gloj, kako mi tu jame iioraò pridin;0valil" zn-renči general in lordo koraka po izhi.
Grof Adolf, v dno duše ffimjon, pristopi k očetu ter se jame ž njim liho raz^:ovarjati. Boß-dan je stal na svojem mestu kakor kako više bitje, svesi si, da iz-voršuje delo božjo.
„Pa zakaj, starček ! se poteguješ loHJvo za Gustava ?" popraša milo gospod Bogdana.
„Zakaj se zanj potegujem ?" odgovori, „nli no veste, kaj je miloserčnost — usmiljenje? —O, vi gotovo poznate te nebeške kreposti. Serce vaše je ganjeno.— Usmilite se! Pomislile zraven, da tudi iz njegovih ran je tekla kri za domovino. Za življenje vašega sina, kterega sem vam ohranil jaz — usmilile se in Gustava ohranite domovini !"
Te le besedo so ganile generala. „Kje je Gustav?" popraša Bogdana. „On je pobegnil, kakor kak malopridnež. — Ali morda veš, kje tiči ?"
„Da, vem !" oilgovori sivi starček mirno in v:ižno.
„In kje je ?" je prašal zopet general.
„Nadjam se, da imam opraviti z žlahtnikom !" reče na to Bogdan. „Gospod Gustav je pri meni. Jaz sem
11)11 olioziil inno, ko se Jo liil listi nesrečni večer p?i-[iliizil lil) inoji; lìiijlii'e. .laz sem mu slrcfrel, dokler se ni z liožjo poiniirjo izcclil — ozdi-avel."
„kiikii je lil visokost — hiiigodušnost !" zdihno mladi <^'rol'. „Mi smo ga diažili, mi smo so mu posme-liovaii, mi smo se luii'èevaii s Um, kar mu je na svelu Milj svelejšeoii : in ijlcj, meni je ohranil življenje, — in drugenni slregcl, eiiej^a izcelil in ni porajtal nič za vse nevarnosli ! — ((cm;, dragi moj occ, učitno se od Bogdana odpuščali razžalnikom."
General J(! liil ves prepaden. Obei'ue se k čudne-iini slarcu in ga prime za roko, rekoč : „Hvala vam, blagi Dogdan, hvala za življenje mojega sina sedaj in dokler hodem živ. — Pod to horno suknjo bije blago^serce. Sjioročile pororniku Gustavu, da nui odpuščam. Oznanile inu, da oli kralkeui zve ali je moja prošnja kaj premogla pii kralju; ali prosil kralja bculem. Vam pa, liogdan, se moramo .še drugači zahvaliti."
(leneral Je komaj dogovoril, kar ga občutki zmagajo in zgr_udi se na stol. Bilo ti je na njem videti, da je težek boj bil s svojim seroom in da Je — premagal.
Uogdanu se je razvedrilo oko. l'ristopiv.ši k generalu mu poljubi roko ter se mu zahvali: „Poveini vam gospod Bog na vekomaj !" in odide iz izbe. Za njim gi-e mladi grol'.
Adoir Je hotel slarca pri sebi zaderžati — ali cii Je hitel nazaj v 1'—. Želel jo naiianiti svojemu gostu, ila nui je velike stvari storil Gospod, kteri je neskončen v svojem usmiljenju,
VI-
Kakor je bilo pričakovali, tnogofnn beseda generalova je našla pri kralju milost in odpuščanje. Dovoljeno
Ulti je zraven, stopili v vojsko, na pet nedelj podvreči se kazni in potlej z junaškimi deli v boju zu domovino ime svoje očistiti od madeža. Bogdan dobi že tn tjeg» dne po tem od mladega grofa Adolfa list, v kterem mu je po dogovoru oznanjeno, kako hitro je uslišana prošnja generalova pri kralju. — Kdo popiše radost časl-iiikovo, ko mu Bogdan razodene, kako velikodušno se Je zanj potegnil, in k'ij mu je izprosil pri kralju oče ubitega tovarša? — Od mdosii in nekaj tudi zalo, ker mu je to pripovedoval čudni l)erač, skorej se mu ni zdelo mogoče verjeti nepričakovanemu glasu.
Toda tudi te dvombe so v kralkem času zginile. Adolf sam mu piše in poterdi, kar mu je bil Bogdan z besedo oznanil. Zraven ga je tudi povabil, da kmalu pride in ga obišče.
Ko jc Zginila vsaka dvoudia, pade Gustav na kolena ter serčno hvali Boga. Ko si utolaži sereni nemir, začne mislili na odhod; ali pujtrei bi še ra<l zvedel, kdo je neki omočil, kdo ganil generalu serce, da je sklenil odpustiti morivcu lastnega sina in s priprošnjo svojo milost mu dobiti pri kralju. Ta misel se mu je vračala neprenehoma, kolikorkral koli mu pride na spomin, ali ne bi morda Bogdan saj nekaj vedel o vzroku le iznenadnc premembe. lu lako nui v radostnih občutkih in v vednem preniišljevanjti mine nek(diko ur, dokler se ne približa večer.
Solnce je bilo že za gorami, ko se je Bogdan počasi s pokopališča vračal k siromašni bajtici. Njegov gost ga je komaj pričakoval, in ko stopi časti vredni starec črez prag, verze se mu časimk v naročje: „Ob raduj se, Bogdan, raduj se z menoj ! Bog se je mene usmilil. Ti si imel prav ! General mi je odpustil. Jaz se morem spet vernili — morem ime svoje očistili v boju za svobodo svoje domovine!" S tacimi
bcsedoiiii jo sprejel Gustav ljulieznjivega svojega do-iiiačitia.
„Bodi liogti hvala, mladi gospodi pristavi Bogdan 7, resnim glasom. .Samo ne pozabite, da se vas je nsinilil Bog. Ne pozabite očistiti ravno tako tudi svojo duše ter jo posvetili Bogu!"
Gustav omolkne. Bogdanov glas mu je presunil serce; du.ša njegova se je počenjala prebujati k novemu življenju. Mladi častnik, ki ni bil sicer slabo po ker.ščansko izrejen, imel je v bajti pobožnega berača dosti [iriložnosti, se z Bogom spet bolj in bolj seznaniti. Veia in [lobožnost, ki se je svetila v celem življenju Bogtiaiiovem in prebivala |)od njegovo siroma.šno streho, jela se jo du.ši razodevati kot angelj miru in blaženosti.
Ko stopita v nizko izbico, prime ves vesel častnik starca za roko ter nni z zaupnim glasom reče : „Bogdan, ti gotovo ve.š, kako se je zgodilo, da mi je do.šlo usmiljenje in odpuščanje."
„Vas, gospod," reče s posebno krepkim glasom starec, „vas se je usmilil — vam je pomagal Bog. Tu Vam bodi, dragi gospod, za sedaj zadosti. — Boga hvalile — na pot se pripravite!"
„Ali kako, mili moj Bogdan! kam in kod?"
„Za to ne imejte skerbi I je djal starec. „Ako Bog da, eno uro pred polnočjo, podamo se na pot. Jaz pojdem z vami ter vam pokažem pot, kjer vas Francozi gotovo ne zasledé. Ali sedaj pokleknite, gospod — molite — spoznajte, da vam je po svojem usmiljenju velike reči storil. Ta, kteri je vsegamogočen. *
Gustav, pred nekolikimi tedni še ošaben gospodi-ček, ubogal je, kakor bi mu bil Bogdan od mladih nog že zapovedoval. Pokleknil je ter sklenil roke. — Solze so mu tekle po licu, in serce njegovo je molilo z Bogdanom tako serčno, hvaležno in goreče, da so se gotovo angelji radovali nad njegovo molitvijo. Črez nekaj
i'usii vstniio 15of;(iiiii, slistu; (ìiistnvn un sorcc, in znnii» priprnvljiili večeijo iiiliulciiui «idslii. l'ii[ii;i\Ijiil jo Je zndiijikriit. Dokler je (lustiiv voc'-crjnl, šel jo lìoi>(lmi iz bajtice, ohidc okolico, ziijdo v lo;r, iii tain še iloiaii moli. Ko se iioveriie, spazi, da je Gustav ves zaiiiišljeii v bukve „Hoja za ivrislusoiii".
Bop-daii pripravi, kar je bilo treba za na pot in oli ediiajstili pred polnn'''jn jo oiIriniMa.
Vil.
Drugi dilli, ko Je Jelo svitali, bila sta iinša dva popotnika že srečno è(!Z nevarno mejo, kjer ni več gospodarila armada francoska. Na čudnem tem nočneni popotvanjn se jima ni nič ne|)ovoljnega pripetilo. Bogdan, ki je poznal popolnonni te kraje, ga je peljal po raznih ovinkili varno skozi raziioslavljene Iraticoske straže. Za naj večo silo pa je imel .še spi'evodno pismo oil francoskega zapovednika. (ìustav vide, s kakošno pre-viilnostjo vodi ga verli starec, kako varno se zna izogibati sovražnim stražam, je spoznal, da je m<n'al bili Bogdan veil vojak. Spo.štovanje, ktero se je bilo pri mladem častniku do žlahtnega berača vsak dan večalo, je s tem .še liolj naraščalo. Ponosni gospod je čutil in sprevidi! očitno, kako bister um, kako blago serce, kako rahločutna duša se skriva pod borno obleko l»e-raško. Ko se pa približala vasem, kjer je stala prusov-ska vojska, ter sta se ločiti imela, pokazal je Gustav, da tudi v njegoviii persili bije serce, ki mu ni neznana hvaležnost in ljubezen. V seréni hvaležnosti za vse, kar mu je bil Bogdan storil, oklene se častitljivemu starcu okoli vrata, in od radosti so mu tekle solze iz oči. — „Bog ti poverili, Bogdan, kar si za me storil. Odpusti rili I — Moli Boga za me! — .laz sem ti velik dolžnik
— veci kakor misliš. — Toda polcrpi ! Jaz ne" bom pozai)il — jaz ti pridem povriičat, kiir si mi storil."
„Ne pozabile Doga — obernite se raji k Bogu. — On je v resnici naš pomočnik in vaš rešnik," odgovori liogdan, in njegove oči se žare v pervem svitu jutraj-nega solnca. — Jaz nisem vreden povračila; samo to vas prosim, ne ravnajte več po strastili, ampak po vesti — po zapovedili Božjih ! — Ako me ubogate, — to mi bo naj slajše plačilo.
Častnik je obljubil, da Boga nikdar več ne pozabi. Bogdan mu da za spomin bukve: „Hoja za Kristusom," ter ga priporoči Bogu, sam se pa oberne spet nazaj proti P — . Ker mu pa sedaj ni bilo več treba hoditi po stranskili potih, se znajde v nekoliko urah spet na svojem mestu — pod križem med lipami. — Kdor hi ga bil bolj pogledal tega dne, težko bi bil po obličju spoznal starega Bogdatia. Beloglavi starec je bil ves kakor pomlajen ; — oko se nui je svetilo z neizrečeno bistrostjo, v rokah je imel sv. paternoster, in serce mu je bilo s posebno gorečnostjo vtopljeno v molitvah.
VIII.
Gustav, poslovivši se od Bogdana, jo je mahal s počasnim korakom in s težkim sercem proti velikemu taboru. Berž so ga odpeljali k generalu. Pade predenj in od samega iliteuja ne more ne besedice ziniti. Ali te solze, ta zgovorna skesanost je bila pravi balzam za globoke rano v sercu generalovem. .Ah, kaj si mi naredil, ubogi Gustav!" reče čez nekaj časa žalostni general. ,Jaz sem te tako priserčno ljubil! — Tvoj rajni oče je bil moj prijatelj, in ti si... Ali moj Bog! — jaz sem ti odpustil — odpuščam !"
Gustav se mu je zahvaljeval ne toliko z besedami, kolikor z očitnim, globokim ganjeujem in milimi pogledi.
SI. Veferaict. V. it,	3
„Bog; ti daj srcfo ! Za kraljevo milost služi spel domovini I"
S temi besedami ga jc miloslljivo oii[iuslil. Gustav, ce se mu je ravno odvalil od serca težek kamen, je šel z brilko bolestjo v persili iz izbe. Kaj je čutil, se ne da popisati. Da bo tako mirno in vljudno poveril oče ubitega tovarša, tega se ni nikdar nadjal. Tolika vera in serčnejša je bila od sili dob njegova hvaležnost do njega. Tudi z Adoliom se kmalo spravi. — Zgodilo se ti je to brez veliko besedi. Gustav pride k Adolfu, ter najde v njem starega lovarša. Padeta si v naročje, ter si zjokata na persih težke britkosti. In na zadnje po-praša Gustav Adolfa : Kdo pa se je f.olegnil za me pri tvojem očeln ? Kaj ne, da si to ti storil, Adolf?"
„Kaj ! tega še ne veš ?" odgovori Adolf. .Kaj ti Bogdan ničesar ni napovedal ?"
„Da, Bogdan je največi dohrolnik tvoj in moj," pristavi sin generalov. Njemu imava zahvaliti življenje svoje jaz in ti," In tu niu zdajci jame pripovedovati, kar je sam vedel od skrivnih prizadev Bogdanovih, kako je najpred njemu — ujetemu in obsojenemu — ohranil življenje s priprošnjo svojo pri francoskeai zapovedniku ; nato pa, kako je prišel in govoril njegovemu očetu, kako ga je ganil — in premogel. — Gustav steriiu'. In ko je dopovedal Adolfu, kako dobroto mu je skazoval v siromaški bajtici, sta se zavzela obn. „In kdo je ta čudni starček?' sla se prašala in tuhtala stermeča prijatelja. — Pogovarjala sla se nekoliko časa in nato se je moral Gustav hočeš nočeš ločiti. Pride mu namreč povelje na nekaj tednov v vojaško kazniv-nico. — Gustav se je rad podvergel tej majheni kazni. Nekoliko teh nedelj mu prejde prav hilro. Zlate bukve, ki mu jih je za spomin daroval Bogdan, bile so mu draga družba v samoti. Prestavši kazen oride k armadi, ki je bila že vsa pripravljena za na boj proti Napoleonu.
IX.
Lela 1814 in 1815 se je odločila končna esoda Napoleonova. Preiiingan pri Lipsku v Saksoniji se je moral na vseh krajih umikati z Nemškega proli Rajni in čez Rajno na Francosko. Bojna sreča se je obernila od njegovih bander in njegovi orli so opešaH. V stiski od vseh strani mu ni ostalo na zadnje drugega kakor odreči se cesarstvu ter se prikriti na otoku Elba z malo senco prej.šnje moči in slave. Prijel je Napoleon sicer še enkrat za žezlo in tron na Francoskem; ali goljufna sreča se mu ni smejala več kot 100 dni. Po-tolčen — vničen pri Walerlov-u je moral na novo pobegnili z Francoskega. Siromak je prišel v roke An-glicanom, ki so mogočnega junaka odpeljali na daljni skalnati otok sv. Helene.
V vseh teh vojskah sta se vojskovala, čeravno na raznih slranéh, mlada častnika, ki smo se ž njima seznanili v P—. Adolf se je dobro deržal v marsikieri bilki, ter je bil povišan od stopnje do stopnje k naj-višim častem. Tudi Gustavu se je dobro godilo. Z junaštvom in serčnostjo je v vseh bitvah pervoval ter si pridobil obilo bojnih zaslug, zavoljo kterih se je tudi pri kralju pozabilo nesrečno delo prejšnih let. V bilki pri Walerlov-u je bil med pervimi junaki. In tukaj snidši se na bojišču Gustav z Adolfom, sta ostala za naprej vedno skupaj, dokler se po dokončani vojski oba s častnim križem na persih ne po-verneta v domovino. In primerilo se je, da sta prišla oba na kvarlir v niestice P—. — Se ve, da sla berž poiskala starega Boijdana. Oba sta čutila in priznavala, koliko sla mu dolžna; oba sta rada obstala svoj dolg, oba sta želela, skazati mu svojo hvaležnost. Misel na žlahtnega berača ju je vedno spremljevala. — Sla sta
iskat g-a pod križ med lipami. Ali sedež iz dernovja je bil zaraščen s travo. Udarita jo k Inijlici : ali ludi lesene bnjle ni bilo več — zginila jo ! — S težkim sercem in brilkimi občutki sla se (iotem Spustila na pol proti pokopališču, morebiti da lam zvesla za svojega dobrotnika.
Ali kam je prišel Bogdan? Kaj se je neki zg-odilo ž njim in ž njegovo kočico? — Ko ste se pervikrat spet udarile vojska prusovska in francoska, sta na eden dan konec vzela Bogdan in bajtica njegova. Povedali bomo, kako. Neko noč se Francozje vzdignejo ter hočejo iznenadi napasti in pokončali levo krilo j)rnsovske vojske, ali sreča jih ogoljufa in strašno razkači raz-peršene vojnike. Trije izmeil njih udarijo v cerkvico ua pokopališču. Ti tolovaji se zaženo k oltarju ter hočejo s tabcrnakelna ukrasti dragocen kelih, ki se je v njem hranjeval naj svetejši zakrament svetega rešnjega Telesa. K sreči je bil Bogdan tu. Komaj ugleda nesrečnike, kar na enkrat poskoči ter zapodi od oltarja prepadene tolovaje. .Poberite se mi odtod, no grešile zoper Boga in najsvetejši zakrament !" Vojuiki, videči pred seboj le samega starega berača, si oddahnejo od slrahii in se vnovič zaženo proli oltarju. Ali Bogdan je vsekal s svojo gorjačo enemu izmed njih rano, da sc na tla zgrudi. Ona dva potegneta sablje. Pa, ko bi trenil, izdere Bogdan enemu sabljo iz rok in jih prežene ne čuteč rane, ki mu je bila vsekana v glavo. Bil je to čuden boj! Slari enoroki Bogdan, zmagavši nad tremi — je obvaroval svetinjo Božjo! UperI je oči k nebe-soin ter se verže pred oltarjem na zemljo. Kri mu je vrela s curkom iz globoke rane na glavi. Toda Bogdan ni porajtal na ratio, ampak je iivalil Boga na glas : „Čast in slava ti, Gospod moj Bog, da si mi dal preliti kri za naj svetejši Tvoj zakrament!" Tako moli nekaj časa in pade v omedlevico.
K sreči je bila tu stara boffoboječa žena, ki se je pred hudobneži, ko so udarili na svetišče, skerbno skrila v spovodnico. Pobožna ta žena je vidila vse. Ko vidi, da je Bogdan omedlel, pritei-o k njemu, ter mu oinije čelo % vodo, da se je nekako spel zavedel. Bogdan je čutil, da se približuje zaželjena urn. In prosi! je za duhovna, da bi se moael izpovedati. Starica je tekla po-nj. — Duhovnik pridejo ter ir.povedó častivrednepa starčka; potem stopijo k oltarju, odpró tabernnkel in vzamejo kcih, da bi zaželjoni kruh nebeškepa življenja, telo Zveličarjevo, po mnopili lelih pervič in zadnjič podelili junaškemu branivru in zgrevanemu časlivcu naj svetcjšetra zakramenta. Bogdanu se zasvetijo oči z nenavadnim, nepnpisljivim leskom : radost, ki je ni moč izreči, je žlalitne£Tn starca okrepila na novo, „O, moj Jezus, moj Biijr, hrana nebeška ! Ah, kako doliro sem jfla-doval — žejal — hrepenel — pinil za Tebol V kaki radosti tone serce moje, plava duša moja v tem svetem trenutku. — Hvala Ti, usmiljeni — Zveličar !"
Ali moč je ginila, glas slabel in pojemal. Duhovnik mu hitro podelé sveto poslednje olje, ter tiho molijo molitve cerkovne pri umirajočem. Molil je pa se vé da tudi Bogdan. Nazadnje še zašepta : Hvala, slava bodi najsvetejšemu zakramentu," in — pusti dušo. .Sedaj in na večne čase, Amen:" mu odgovoré duhovnik in trume angeljske zapojo na višavah.
Tako je Bog sam poveličal smert svojega služabnika. Da, tudi ko je bil že duh zapustil telo, je oko ostalo uperto na oltar, in na oblirju se mu jo lesketal svit, kakor ga na njem v življenju nihče ni bil videl. Roke sklenjene na križ, in križček tišče k sercu, tako je ležal tukaj Bogdan. — Duhovnik po.skropé truplo s posvečeno vodo in tretji dan ga slovesno pokopljejo pri kostnici, kakor si je bil sam želel.
Tako je končal Bogdan. Častnika vojniška, ktera
bi se biln rada zahvalila žlalilnenui starčku, zvesta nazadnje od duhovnpo-a pastirja pri svetom Križu prečudne dogodbe starega Bogdana.
Prinesel jima je neiiolilio listov, rekoč : „Tu imata, gospoda, kar l)i rada. Tu so neklere spomina vredne dogodbe iz življenja berača Bogdana. Popisal jih je sam pr<»d nekoliko leti. — Prepričan sem, da nikakor ne delam proti njegovi volji, ako vama razodencm njegovega prečudnega življenja." Glasile so se takole ;
X.
Zgodbe Bogdanove.
Na rodnih poljf^nah bogate Ukrajine, tam je moj dom ! — Oče iu mati mi tam počivala Jaz seui bil njun ljubček, — njuna nada — edin dedič njunega imena in grajšin. Dokler sem bil pri njih na kmetih, povsod sem vidil le pobožnost in ljubezen. Oče je bil celi svoji družini pravi hišni oča. Katoli.ške navade, sprejete od staroslavnih dedov, so se vestno versile v naši hiši, in kar je še več : pravičnost in ljubezen je kraljevala povsod. Vsak večer je molil gospod s svojo družino. Nihče izmed vaščanov jih ni pogrešal v cerkvi pri"božji službi. — Da, ob vseh velikih praznikih jih je bilo videti z družino vred tudi pri Gospodovi mizi, In pobožnost njih ni bila prihlinjena. Oče je bil povsod spoštovan — bil je svetovavec in pomočnik vsem potrebnim. Mati je bila mati za celo okolico — v vsaki kočici so jo poznali, vsako dete ji je tekalo naprot od daleč. Tak je bil dom roditeljev (staršev) mojih: — vera z ljubeznijo, milost z blagoslovom je prebivala v njem.
Dokler sem bil pri starših, mi je bilo prav dobro. Mali je zbudila v meni čut ljubezni Božje. Blag duhovnik so bili pervi moj učenik — in jaz sem jim bil kot punčica v očesu. Očetovo življenje mi je moglo
biti zerlialo — mi je bilo za izgled. — Ko nekoliko oilraslpin, sem prišel v latinske šole v Kremenci. Ah, kako težko me je stalo ločiti se od doma, od očeta, 0(1 matere! — V(jstiii moj iičeiiik, duhovnik Ambrož, so se z menoj peljali v šole, ter so ostali moj varh, svetnik, vodja, desni antrelj. Bile so lo leta nebeških sla-dosti na zemlji. — V nedolžnem sercu je kraljeval mir; um se je razvijal, omikoval, bistril z vednostmi, po milosti Božji — žlahtnilo se je serce, plemenila duša, tako da so me učeniki imenovali krono šole — roditeljev čast — upanje domovine. Oče in mati sta od radosti poskakovala, slišati veselih novic od svo-jeg^a sina ! — Hranili so sirote upanje, da ne bom poslednji iz žlahtnega plemena S—skeg-a ! Ah, goljufali so se ! Jaz sem jim upanje poderi — postal sem hudobnež ! — Ali kako pri vsej svoji revi moram hvaliti Boga, .da tega na svetu niso dočakali I
Bilo mi je IG lei, ko mi v enem letu umerjeta oče in mati. — Jaz ostanem sirota in dedič velikega imetka. Ali kaj je denar, kaj je blago celega sveta proti izgubi blagih staršev — proti izgubi, ki je mene zadela?!— Zgubim tudi verlega učenika in'vodnika, očeta Ambroža. — Za oskerbnika mi je postavljen stric, ki je sicer vestno skerbel za poboljšanje mojih grajšin ali za dušo mojo si ni mnogo glave belil. Zanašal se je brez dvombe na moje dosedanje dobro zaderžanje. — Toda, bodi Bogu položeno ! ravno to preveliko zaupanje je bila moja nesreča ! — Jaz sem prišel najprej v Varšavo, kjer so mi precej pridruži mladih tovaršev, popačenih po krivih izrekih francoske nejevere in razuzdanosti, ki je gospodovala med vi.šimi stanovi. Nekoliko časa sem se upiral gerdemu zasramovanju in zaničevanju, s kterim se je teptala tedaj vera na samem dvoru kraljevskem. Ali moj upor ni terpel dolgo. Mojega serca se polasti' slepota, ter se jamem počasi sramovati
svete vere, znveržene od nindrijiinov mi Frnncoskeni in njihovih naslednikov nn Poljskem. Riizun tepn je hilii nastavljena iil'ogi duši moji še drng-n mreža, v kleri sem skorej oblinil. Brez skušnje in sred zapeljivih iz)r|i'dov sera oslabel naj pred v kerščanskih svojih dolžnostih.
Nehal sem hodili k spovedi in k sv. obhajilu ; zanemarjati sem jel molitev, službo Božjo. V nekoliko tednih — bi me nihče no bil poznal. Zato so pri.šlo drupe reči, ki je serce za njimi hrepenelo in ginilo : gledališče, koncerti, pevke in plesavke. Oče in mali bi se bila zgrozila nad sinovimi besedami, ko bi pa bila kaki dve leti po svoji smerli slišala, kako se je s tovarši vred šalil z vero — s pobožnostjo. — Ta čas sem tako rekoč v slast požiral hvalji'ne bukve brezvernih modrijanov francoskih. Njih strupeni nauki so se mi hitro in globoko vkoreninili v serce. Moje obnašanje in kralkočasovanje je bilo podobno razuzdanosti izgubljenega sina v evanselju. Da, žali Bog I preden mi je bilo dvajset let, moja vera — mnja lepa po.šlenost bilo je te davno po njih. — Jaz sem sicer ostal pri denarjih — in vendar sem bil ubožec — siromak, ne manj nesrečen kakor zgubljeni sin, ko je moral v ne-«nagi in cunjah lačen svinje pasli I
Zapustivši Boga, sem zgubil svoje nebo na zemlji. Pokoj je bežal iz duše, v serce se mi je zavertal červ nemirne vesti. Življenje moje je bilo življenje zveri, ki se goni po telesnih slastih. Ali vsaka slast, ki sem jo užival v tihi brezbožnosti, je puščala v duši moje želo hudih bolečin. Vino in petje, veselico in plesi, shodi s tovarši in hoje po veselju so razpihovali v meni ogenj neizrekljive muke. Nazadnje se mi založi v domovini, kjer so me lolikere reči opominjale, da sem hudobnež. In spustil sem se na pot v pluje kraje — na jug in ZHhod, na Laško in Francosko. Ali kaj je pomoglo! -Jaz trap sem hotel uteči mukam, ki sem jih nosil v
lastnih persili — v lostneni uirinzanem sereu. — Kjerkoli setn hodil — puvsod me je (rrizlu nepokojim vest — oložtiost ini je pokrivala oblirje in oči.
Lfln 1776 se je vzdifriiila severna Amerika proti Angličanom. Kakor je znano, bila ju sreča prijazna Amcričanon). Njih boj za svobodo je našel v Evropi dosti prijateljev. Jaz sem liil takrat ravno v Parizu, ko so se pcrve kerilela dobrovoljcev pripravljale na pomoč Američanom. Serce moje se je borilo z notranjim ne-pokojem, ker se je iznejeverilo Bojru. Tone v sla-slih in bojrastvu, sred hrnpa posvetnega sem bil otožen nesrečnik. In tu sem se soznanil z mladim grofom Jožefom Cb —ry, Francozom veselega, bliicrejra serca. — Ta žlahtni, čeravno lahkomiselni tovarš, se je toliko bolj meni pridružil, kolik(»r očitniše se je vekšala pri meni otožnost. Na njegove besede sem se potlej podal črez morje, bojevat se za ix.'odvisnost Amerike in v divjem vojsknem hrupu pozab ti notranjih muk. In res smo se tri leta vojskovali tam pod zmagonosnimi ban-deri. Slava, ki mi je migala, drnžha z mladimi, veselimi vojniki, veselja vsaktere so mi dušo omamile tako, da sam se spet nekako umiril. Blažilo pa me je tu naj bolj goreče prijateljstvo z dobroserčnim mojim Jožefom, Bog mi je dal oteti ednega dne prijatelja iz rok Indija-nom. Ko bi namreč ne bil jaz pristregel udarca, ki ga je nameril Indijan na glavo Jožefu, bi mi bilo truplo zvestega prijatelja brez dvombe zgnjilo na pustinjah ameri.ških. Prijateljstvo se je med nama s tem bolj uterdilo. Jožef se mi je zavezal s prisego, da vse svoje žive dni nikdar ne bo pozabil, kaj sem mu storil v boju z Indijani.
Pripetilo se je enkrat, da .se nam zapove z orožano silo udariti na Indijane Erisejske, zjedinjene z Angli-čani. Bil je to nevaren pol. Od cele koiiipanije nas je ostalo samo 12 mož, ki smo se v največi nevarnosti na-
zadnje spet k g;lavni nriimrli povernili. Nn fpm težavnem potu nas je strašno mučila lakota in zima. Ni čuda, da se je tukaj moštvo razkačilo. In tu smo iznenadi udarili enkrat na vas indijansko, opuščeno, kakor bi bila izumerla. Uboo-i Indijani so se raztekli pred nami. Lakota nas stiska ter se razbegnemo vsi po bajtah brane iskat.
Sred le raztresene vasi je obernilo na se oko po-slepjiee, ki je bilo na pol iz lesa, na pol pa iz kamenja narejeno. In jaz prem noter z desetnikom. In glej, sred strašnih pustinj sva se zna.šla v cerkvici kerščanski, kjer je ravno siv starček—duhovnik katoliški—sveto mašo služil. — Nekoliko Indijanov je tukaj klečalo. Spazivši naju, so se razperšili na vse strani. — Duhovni je ravno povzdijTovnl telo Zveličarjevo. Ali kdo more izreči, kaj je v stanu strast in popačenost človeška?! Lasje se mi jezé na (jlnvi — roka se mi trese — noje mi upadajo kedarkoli se spomnim nn delo hudobno, ki sva £ra v oni svetinji na pustinjah storila. — Ali ko hi se v joku raztopil, ko bi si oči izplakal : kaj so te solze proti hudodelstvu, ki sem pa storil?—Moj Botr — večna ljubezen — večni usmiljenec — usmili se me !
Od tega časa, .kar se mi je okužilo serce od strupa francoskega modrijanstva in razuzdanosti, jela se je iz moje duše vera zmirom bolj (rubiti. Nazadnje se mi je zdelo, da se morem z druzimi nesrečniki vred ponašati s popolno nejevero. AH laka slepota ni terpela pri meni še leto ne. Žalostna skušnja in prirojena moč mojepa uma ste me nagnale, da sem zopet dvomiti počel o krivem in plitvem modrijanstvn, ki je razgla-ševalo človeka za brata živine in zveri, červov in žižkov. Ko pa pridem na Francosko in na svoje oči vidim nesramnosti, ki so jih povzdigovali oni modrijani brez vere — brez Boga, — ondaj sem se posili začel strašiti njihove modrosti in razuzdanosti francoskega
dvora in gospode. Spomin nn dom in na blago, prirojeno proslosl našega vernega ljudstva, spomin na očeln in mater, na njih vero in ljubezen, na pobožno in blaženo življenje, na Iiesede, na prošnje pri ločitvi, na tiho, mirno, veselo smeri, da tudi njihov grob : — čiidno je moč na me imel. Duša je jela žalostno po-(jreševati izgubljeni raj ni>dolžnosti in nebeški mir blažene véro za mojih mladih dni. V ravno tej meri raslo je pa tudi čertenje ljudi, kleri so tne ob ta raj pripravili ter mi za odškode niso zgoli nič dali razun plitkih zapopadkov o reč0h, ki so mi bile .svete. S tem certenjem sem se prepeljal v Ameriko. Življenje v vojski, pod poveljem pobožnega AVashingtona, ki se je bojevala za svobodo, lepota in veličanstvo jezer, da tudi puščav ameriških so me pripeljale počasi k trez-nejšemu premišljevanju o Bogu in o rečeh Božjih. To so bili p o če tki k- spreobernjenju 1 — Jaz sem veroval v Boga, ki me .obdaja povsod, mi govori od vseh strani. Toda Kristus in Cerkev njegova staimi ostajala neznana skrivnost ; slepil mi je pogled napuh uma in predsodki proti duhovstvu, s kterimi so me bili modrijani francoski kermili — napajali — kužili.
Izmed vseh členov vere katoliške se mi je pa protivilo zlasti učenje od svetega rešnjega Telesa. Kaj čuda, da se mi je tudi sveta maša zdela sleparija, in duhovniki sleparji — hinavci? —Duhovnik in cerkev, križ in oltar so se mi studili. Ah, in to je bilo ravno krivo, da sem na pustinjah ameriških storil hudobijo, ktere, če bi si tudi oči izplakal, vse svoje žive dni dostojno ne bom objokoval.
Ko sva bila jaz z desetnikom udarila v svetišče sred puščave, je povzdigoval stari duhovnik telo Gospodovo. Zavoljo nesreč zadnje vojne, zavoljo glada in jeze, da nam pri napadu ni šlo vse po volji, sem bil ves razkačen. - In zaženem se k oltarju, skočim k du-
liovnii, iiApnjenemu in {rovorečeitiu svoto bosedo nad kelhom, popaiioin starčka po divjaški zu roko — za-kriòim mu: „Molel, slepar — stoj s svojimi sloparijanii in pripravi mi rajše inesn, kniiia, vinai"— Vroilni duhovnik o^'edavii se nn ni(! z nekakim neizrekljivim čutom in poffledom, je hotel sveto delo dalje opravljati. Ali mene tol ko bolj popade toyota — meno so pelasti hudi duh. Kakor serdita zver popndem kelh. ca treščim ob tla, tako da so je predraira kri Gospodova razlila po podu kraj oltarja. — Uboffi vredni starec je pade! na ze'nijo kakor ranjena košuta, in razjokavši se jame s prahom vred lizatl prečastito kri Zvtdičarjevo. Jaz sem se zakrohotal kakor satan. Desetnik, terd človek brez občntka — brez vere — se mi je bolel prikupiti. Skoči tedaj k oltarju — duhovna proč potisne in z derzovito roko popade bostjo ter s krohotom reče;: .Meni se hoče jesti. Tukaj imava kruha — najejvn se!" — častitljivi starček mu hoče posvečeno hoslijo iz rok izter-gfati, ali zastonj! On udari duhovnika s pestjo tako silno, da se ubogi starček brez zavesti na tla zgrudi. — To vse se je zirodilo v trenutku. Tovarš razlomi sveto hostijo, ter poda z divjim hrohotom kosec tudi meni. Od strašnega stoka in pada častitega starčka se mi zbudi usmiljenje v sercu in jaz se začnem sramovati. Na stran potisnem desetnika, zajmem vode v posodico pa začnen oživljati omamljenca. Starec črez nekoliko časa odpre oči. Bilo mi je, kakor da bi me bil prebodel s svojim solznim pogledom. Komaj se zavé, kar se mi izterga iz rok ter se spet verže na mesto, kjer sem jaz izlil kri Gospodovo, pa jo milo zdihovaje liže s tal. Tovarš moj je že imel kelh v rokah. Kričal je ko brez pameti, klel duhovna in se veselil, kako mu bo žganjica dišala iz tega kelha ! — Tovarš moj odide—jaz od srama tudi nisem mogel ostali dalje na mestu, kije spričevalo tam očitno moje tolovajstvol
l'red kaznijo Božjo zastonj uteka brezbožnik. Angel G(iS[iotlov z golim niečeiii hodi vsakoinu hudodelcu /H peliinii : — hodil je Zii petami se vé tudi nama. — Jloj hudobni pajdaš se je smejal, kako mu bode dišalo žganje iz ukradenega kelha. Ali on se iz njega šo vode ni napil. — V širokih lesih, brez potu in steze, smo zablodili. Prenočivši na bregu med močvirji opazimo drugi (lan zjutraj, da so nas oblegli Indijani. In nastal je kervav boj. Mi smo se branili po levje; ali Indijanov jo bilo preveč. Po kratkem boju smo bili premagani. Samo nudo jih je izmed naših imelo srečo, da so živi utekli k svojim : drugi so bili zajeti in po-morjeni. Z desetnikom prideva v sužnost. V de-selnikovi torbi so našli kelh. Razkačeni sinovi jiuščave, ko spazijo to ukradeno sveto stvar, zaženo strašen krič, ili oči so se jim iskrile od neizrečenega serda. Ko bi trenil, naju privežejo za drevesa, tako da sva morala eden drugega gledati. Divja strast je zadušila v njih vsak raliliši občutek, zaglušila silni glas nove vere, ki zapoveduje usmiljenje. Ubogemu desetniku napravijo pod nogami germado ter jo zažgo, tako da se je nesrečnik živ spekel. Siromak je kričal od bolečine, da mi je scrce pokalo. Indijani pa mu razporjajo život, odsekajo mu noge za gležnjem, roke na komolcu. Jaz sem videl, kako nesrečni pajdaš v neizrečenih bolečinah konec jemlje. In naprej sem videl, da taka smert čaka tudi mene ! — In tu me jamejo obhajati smerlno brit-kosti. Celo moje dosedanje življenje mi stopi na enkrat pred oči; bližnji grob mi je oznanjeval bližnjo večnost ! Hotel sem moliti — čez veliko let spet per-vikrat : — ali strah mi ni pustil. V edini besedi : „Bog, usmili se me!" je našla duša moja nekako tolažbo. In Bog se me je usmilil, — pomiloval je nesrečnika I — Postami sivček v černi obleki,—tisti duhovnik, ki sem bil ž njim pretekli dan v cerkvici tako neusmiljeno rav-
nai — prinese mi usmiljenje — postane mi nngelj varili —
BIngi la starček — apostolski duhovnik — je l)il veliko let niisionar v onih krajih. Spreohernivši iie-klere rodovine indijanske na kcrsùansko vero, je hil vsem pravi oče. — Komaj od daleč zapazi, kaj se jrodi, kar zavpije z milim glasom, in v nekoliko trenutkih se znnjdo sred razknrenih sinov ])ui("av.'. Starček viditi, kaj se je zgodilo, se presiraši — se razjoče, ter jame prositi in rotiti razdražene Indijane. Ali ti mu kot za izgovor pokažejo kelh, ki so ga našli v torbi mojega nesrečnega pajdaša. Starček ostermi, sklene roke ter solzne oči oherne k nehesoni. In pri tem zagleda — spozna mene. In zapové, da me precej odvežejo. Kmalo sem bil prost in se veržem na kolena pred služabnika usmiljenja in ljubezni. Kaj sem tačas obcutd, nisem v stanu popisati. Bilo mi je, kakor da bi mi ognjene gore padale na glavo — na dušo. Častitljivi starček, kol angel mini, me vzdigne in me tako milo pogleda, ila se je vsa duša v meni razplakala. Jaz sem molčal, kajti mi govoriti ni bilo mogoče. Molčal je tudi du-liovnik, le ukazal je, naj mi dado kaj jesti in hladne vode, da se okrepim. In dali so mi. — Jaz sem segel po kruhu — po vodi, jedel in pil sem — toda bolj le zato, ker se volji starčkovi protiviti nisem hotel.
Črez nekoliko časa so jo Indijani odrinili z bo-rišča. Jaz sem moral ž njimi. Za nekoliko ur težavnega potovanja smo prišli v malo vas indijansko. Žene in otroci so nam tekli naproti, ter ve.celo pozdravljali svoje može in očete. Ali k staremu duhovniku je vse derlo — tiščalo vse, kot k očetu, ter mu ne samo roke, ampak tudi obleko poljnbovalo. Cela truma ga je spremljevala v njegovo kočo. Duhovnik deli sv. blagoslov svojim dragim otrokom, ter odpusti trumo, meni pa pomigne, naj grem ž njim v kočo. Tam sedem in
božji služabnik mi prinese sadja in divjačine, naj jem iii se okrepčam. Ali oil britkosti in srama nisem mogel jesti — nisem mogel govorili.
Duhovnik k meni doslej ludi še ni spregovoril, ampak odšel je v drugo izbico, padel lam na kolena ter molil dolgo pred podobo križanega Zveličarja.
Jaz sem ostal celi dan sam s svojimi mislimi. Na zadnje se stori večer. Bogaboječi starček me pelje v drugo izbico, mi napravi posteljo iz mahu, ter mi po francoski voši „lahko noč!" Jaz mu odgovorim s solzami v očeh; on pa me prime za roko ter mi pokaže na božjo martro in odide v pervo izbico. — In nastopila je noč strašna — grozna. Žalost, sramota me tu grize v globočini moje duše. Komaj stisnem oči, že mi je slahi pred njimi podoba ubogega mojega tovarša in me strašila. Jaz sem ga videl, kako mu roke od-sekujejo, trebuh porjajo; — videl sem, kako se mu čreva ven spusčajo — slišal sem, kako milo joče in zdihuje, da so trepetale žile in kosti. Večkrat puhnem iz postelje in hočem pobegniti. Ali kod in kam vtamni noc i iz bajtice duhovnika, ki mi je včeraj otél življenje ? — Tako mi mino noč. Zjutraj me najde starček na postelji — bolnega. Huda vročina, kakor sem potlej zvedel, mi je vzela zavednost !
Dokler sem bil na Francoskem, popisovali so mi duhovne skoz in skoz kot hinavce in samopridneže, ki na drugo ne mi.slijo kakor na zvijače in maščevanje. Na pustinjah med divjaki v Ameriki sem se prepričal, da je ta reč vse drugač. Blagi duhovnik, ki sem mu napravil bolečine, britkejše mimo smerli iz rabeljnovih rok, mi je ohranil življenje, me otel iz rok razkačenim Indijanom. Jaz sem oskrunil dom Božji in on — zvesti služabnik Gospodov — me je pogostil pod svojo streho. Ko se me loti bolezen — ko me vročina ob zavest spravi :
bog;aboječi stnrčck jo skerbel za me ravno kot skerbiiH mali za svoje dele.
Boir sc je usmilil — jaz nisem umeri, temoč pogasi ozdravel. Ah, kaj bi bilo z menoj, ko bi me bila smeri pokopala v mojih fjrebih brez kesii — brez pokore ! Ali ljubezen, s klero mi je slreg^el duhovnik, mi je prebudila po milosti mojega Odre.šenika dušo — k pokori ! Iz ust müoseri^npp;:! leirn Samarjana ni ušla skoz celi ta čas ne ena žala beseda; na njefroveni obličju sem videl le usmiljenost, v vsem njegovetn ravnanju z menoj zgoli ljubezen. In to je bilo čudno zdravilo ubogi moji duši. Da sem pri njem našel toliko usmiljenja, mi je omečilo serce, grehi so se mi jeli staviti pred oči—jaz sem počel s solzami močiti svojo posteljo. V tej meri, kakor sem prihajal k sebi, so se množile tudi britkosti moje duše, ki se jo zbujevala po težkem padu k novemu življenju.
Ozdravel sem ! — iMogel sem zadnjič spel opirati se na noge. In tu je bil pervi moj pot v sobico, v kteri je prebival — v kteri je molil moj dobrotnik — usmiljeni Samarjan — mož po volji Božji. On je ravno v molitvi. In veržem se predenj na kolena, ter ga ves v solzah z oklenjenimi rokami prosim, naj mi odpusti. Kakor angel miru, ko služabnik ljubezni me vzdigne iii solza mu zaleskeče v oèéh. — „Jaz sem vam že davno odpustil", mi reče starček. „Ali vi ste se pregrešili listi čas tudi proti Najsvetejšemu — proti Zveličarjii; pregrešili ste se proti Njenui, ker sle oskrunili presveio Telo, predrago kri Gospodovo. Kakor se mi dozdeva, sle katolik. Jeli pa veste, kaj je svela maša?" Poslednja njegova beseda omami mojo dušo. Iz početka nisem mogel ne besedice pregovoriti. Ljubeznivost Božjega služabnika mi na zadnje razveže ji-zik. Odgovarjaje na njegove prašanja, sem zvedel, da so mi ostali v pameti členi vero kerščanske : ali ta vera je bila, žalibogl
proč. .laz sem vedel, kaj imam verovali, ali nisem veroval. — Oli! kako globoko sem padel!
Ta l)(!loglavi duhovnik je bil, kakor sem pozneje zvedel, v Dalmaciji rojen. Duh Gospodov ga žene v klošler ler naredi iz njega duhovnika, vrednega, da se inu dii ime aposleljna. Gorečnost za razširjanje svete vere in zapoved poglavarjev ste ga pripeljale v Ameriko, kjer je skoz celih 20 let med divjaki obdeloval božji vinograd, liog je blagoslovil nevtrudno njegovo ljubezen in delavnost aposloljsko; — cel rod Indijanov je pridobil Kristusu. Ti novo-spreobernjenci so ga Iju-l)ili kakor svojega očeta. Vsaka beseda, v.sak mig njegov jim je bil zapoved; pobožnost in poštenje, pravica in gostoljubnost, edinost in ljubezen so stanovale v t(!j novi rodovini otrok Božjiii.
liogaboječi starček — oče Ambrož — ki me je (diranil pri življenju, se je trudil na vso moč, da bi mi iz bolezni — ali kaj pravim, iz bolezni? — da bi mi iz duhovne smerti pomagal k življenju neumerjočemu. Ko sem jel močnejši prihajati, nie je nagovoril, da bi ž njim hodil k sveti maši. Ubogal sem. V leseni cerkvici, napolnjeni s pobožnimi Indijaiii, so se mi odperle vrata k življenju. Tu sem videl može, žene, otroke, goreče od duha vere in ljubezni liožje. S kako gorečnostjo prostodušne žive vere so se tu poniževali jired svojim Odrešenikom prerojeni sinovi puščave! — In jaz, rojen kristjan, sin bogaboječih staršev — ah! kako merzlo, kako suho, inertvo sem imel serce ! — Na misel so mi hodili blaženi dnevi moje mladosti; rad bi bil molil z gorečimi Indijaiii ; ali serce mi ni dalo. In tu sem še le jel čutiti svojo vero — jel sem z žalostno dušo iskati svete vére. Oče Ambrož, kteri je komaj čakal tega zaželjenega trenutka, se mi ponudi za pomočnika. Molil je za me, molil z menoj. Vsakega dne zjutraj in na večer sem se pogovarjal ž njim o Kristusu, ü Nje-Sl. Vofernite, V, iv.	i
govem evangeliju, o Njegovoj cerkvi in un mi jc rnz-ložil precuiino visokost keršansko vere. in Inko je gi-nilii počasi lmi\ zinolnjtiv in genia noč nejevere iz moj« duše. Tri meni se je jelo svitali, in nazadnje napoči tudi meni dan, razsvetljen od scdin-a katoliške resnice.
To bolezni ostaja človek dalj časa knmern in slab. Tako se je godilo tudi meni. Ko sem so nanneč iz svoje krive nejevere počel dvigali k veri, iz dvondi k resnici, se polasti- neizmerne britkosti moje duše. Pri luči Kristusove vere nii je bilo še le mogoče popolnoma spoznati, kaj je greh, in kakošni so grehi moji. Bogaboječemu starčku ni ušlo globoko moje ter-pljenje. Ali on je imel mazilo—imel je vino in olje za moje rane. Jaz nui odkrilo odprem svoje serce, pri sveti spovedi mu razodenem te globoke rane : — iii on mi poda čudno mazilo, pomiri me z Bogom, nauči me, svoj pogled zaupljivo povzdigovati k sedežu večnega usmiljenja.
Po odvezi duhovnikovi so spadli z mene okovi, težji mimo vsakega bremena na zendji. Pač sem se sedaj v vseh britkoslih, v vsem terpljcnjn tolažil z vero, da mi je Bog grehe moje odpustil ^— terdno sem bil prepričan, da je bila odveza mašnikova izreka večnega Pomiiovavca : ali me je vendar žalostno serce neredko naganjalo, da objokujem nesrečne zmote in ostudne huilobije svoje mladosti. Čutil sem globoko, kako sem se pregrešil proti Bogu. Serce moje je hrepenelo sedaj z neizrečeno željo za nebeško hrano Gospodovega Telesa : ali jaz nisem nikakor stnel pristopili k mizi Zveličarjevi v cerkvi, oskrunjeni z ostudno mojo hudobnostjo.
In prebil sem v tej blagoslovljeni puščavi čcterl leta pri duhovniku, ki mi je bil \eč kakor dobrolnik. Ali pobožni starček, slab od starosti in truda, nazadnje
nevarno zboli. In čutil je, da niu ne bo na svetu več oziiruvcti.
Jaz sem inu'slregel do zadiijogn trenutka. Ah ! koliko sem so iiatičil [)ri njeni v tej bolezni, koliko o njegovi smerli! — Jìolezen njegova ni ter])ela dolgo: vsak čas lim je bilo liujše. Toda oče Ambrož je terpel tiho ko jagnje, v vsem priporočevaje se v voljo 13ožjo. — Ali vse drugač so se vedli livaležni sinovi puščave. Ti so iKtč in dan ziiihovali k IJogn, da jim pri življenju ohrani očeta in dobrotnika njihovih duš. Kaj pa sem jaz čutil oni čas, mi ni moč izroči! Tudi jaz sem jokal, zdiho-val, molil z blagodušnimi Indijani za vernega služabnika Gospodovega. — Ali Bog je drugači odločil. Ä'ebesa so čakale na izvoljenca, in jaz sem vidil, kako umira pravični.
13ilo ti je na dan Vnebovzetja Device Marije, ko jo pomignil Gospod angelom svojim, da naj iz doline bolečin in solz izpeljejo dušo slvarjeno, odrešeno, posvečeno in dozorelo na slavo blagoslovljenih nebeščanov. Na večer, kakor da bi bil uže vedel, da prihodnjega večera ne učaka, je s posebno gorečnostjo podeljeval očetovski blagoslov hvaležnim in ljubljenim Indijanom. — Noč je bila tiha.—Zjutraj ko je solnce v celi svoji nebeški lepoti vzhajalo na oljnebju, je izmolil moj duhovni oče vsakdanjo duhovsko molitev. — Bolečine so popustile, celi obraz se je razsvetli. Tu mi pomigne, ila pristopim k njemu. Prime me za roko, pogled svoj upre na me v brilkosti, ter me jame tolažiti, opominjati k stanovitnosti na potu spokornosti, uterjevali me v upanju, da se Bog iismiljuje grešnikov, če so še toliki, če le pokoro delajo. — Ni govoril mnogo; ali vsaka beseda mi je rezala globoko v serce. Padem na kolena, pa obetam svetemu starčku, da hočem skoz celo življenje iz vse moje moči deržati se Jezusa Kristusa in svete Cerkve njegove, Služabnik Božji se nasmeji na
me, mi stisiin roko, mi poilcK lilngosiov — pa piilisiie nato sv. mariro k sercii, Icr vzdiiiiio : „Si-ilaj odpiisli, (id-spo(i, svojega služaluiika v miru !" — Wakioiii glavo ter zaspi v Gospodu!
Indijaiii so spravili truplo svojega aposloljua na pokopališču, ograjenim z mladiui drevjem, nasajenem s posvečenim drevesom življenja — s sv. križem. Tik tega križa je bil groii, ki so vanj jioložili merlvo telo bogaboječega misijonarja. In na grobu na.šega dobrotnika smo plakali in molili nekoliko dni jaz in hvaležni Indijani.
Ali ta občina ker.ščanska sred širokih pustih lesov ni smela ostali brez dtdiovnika. liilo je lu treba služabnika Gospodovega, ki bi se trudil doveršiti delo, ki ga je začel verli oče Andirož. lii sklonil sem oditi i/, le pustinje, da poi.ščem blagoserčnim Indijanom apostolskega duhovnika. Poslovivši se nato ž njiuii, se spustim na pot proti jutranji strani.
Bil je la pot težaven, nevaren. Ko bi me nekoliko Indijanov nc bilo spremljevalo in IJog očevidno ne bil varoval : poginil bi bil na teh pustinjah. Tako pa sem s pomočjo Božjo jiri.šel srečno v kraje, kjer sem zadel na kerdela naše armade. Bila je to čudna naključba — ali kaj pravim naključba? — čudna je to bila naredim Božja, da sem zadel ravno na listi polk (regimenlj, v kterem je bil moj prijatelj .ložef častnik. — Zvesti to-varš me stisne na serce kot tovarša, ki je vstal oii mertvih. Ali ni mu ušlo, da se jo z menoj zgodila velika premena. Bazodeli mu koj, kaj se je z menoj godilo v puščavi, za to se mi še ni zdel pravi čas: on bi me tudi razume! nc bil. Povem mu toraj, kako nio je pri življenju ohranil beloglavi misijonar, in kakošne nezgode so me zadele na polu, vse drugo mu pa za-molčim.
Moram spoznali, da mi je bilo v Ameriki že nekako tesno. — Tožiti se mi je jelo po Evropi : tam scMi se luidjal, nnjli popolnoma dušni mir; tam sem mislil dobiti duhovnika, ki bi bil pri volji prevzeti delo, zaporcto po apostolskem očelu Ambrožu. Ali prijatelju za voljo sem se pomudil tu še za kratek čas. Jled tem se zanie bitka z Anglicani. Jaz odidem z dragim svo-jini tovaršem v bitko, vojskujem se na njegovi strani ter mu otmem življenje, ali sam zgubim levico. Sicer Ili bil obupal; ali sedaj občutim očitno, da imam za kaj Boga hvaliti. Kajti je li ni bilo to usmiljenje Božje? Ko bi bil obe roke zgubil, je li bi ne bila to zaslužena kazen za grozno hudobijo, doprineseno v pustinji? Ali Gospod ine je pomiloval. On mi ohrani desnico, da si morem solze utirati in se po persih biti, vzdihaje : //Bog, bodi milostiv meni, ubogemu grešniku!"
Ko so mi je rana zacelila, poslovim se z Ameriko. Toda pred sem izpolnil obljubo, ki sem jo storil Indi-jaiioin. Povedal sem za nje duhovnim misijonarjem v Filadclfiji, potem se podam na pot v domovino. Pre-pcljavši se v Evropo, se obernem z Francoskega črez gore na Laško k grobom svetih aposteljnov. Bog me je sprevajal na tem potu ter me pripeljal v sveto mesto — v večni Rim. V znamenitnem koloseju — tam, kjer je na tavžente mučencev za Kristusa na spričevanje svoje prave vere kri prelilo — tam pri križu sem točil solze nad svojimi grelii. Bog mi je dal zmagati nad grozami, ki mi jih je pred oči stavila misel na večnost. V cerkvi svetega Petra, v spovednici pri duhovniku, polnem modrosti, poterpljenja in ljubezni sem našel nazadnje mir, kterega sem resnično iskal — našel sem, kakor za terdno upam, spravo z Bogom po zaslugah Kristusovih. Po prejetju presvetega Rešnjega telesa iz rok sv. očeta papeža sem doiiil moči od zgorej. — Ali jaz hudobnik je li sem bil vreden tolike milosti Tvoje,
moj Bog, pomilovnvec večni? — Ah, ko bi ne bilo usmiljenje Tvoje veče, knltor morejo bili prchi naši : porje bi bilo meni, bil bi izgubljen. Ali talio sem iz glubočine svojega serca klical k Tebi ; — Ti si nslišal moj glas, da morem povikševati usmiljenje Tvoje!
V Rimu sem oslal pol leta. Ukrepil sem se tu na duši z molitvijo in premišljevanjem v kalakombah (pod-zeiiniili jamah z grohini), iu s težkim sercein sem s« ločil 0(1 tod spel v svojo tlomovino izpolnjevat svoje dolžnosti. — Tako je minulo nekoliko let. Nazadnje pa sem dobil moč, da izpeljem, na kar seru so v Rimu pripravljal. Prodal sem svoje grajščine in zaklade svoje založil, kjer jih rija ne sné in tatje ne ukradejo. Hotel sem iti v klošter. Ali Duh Gospodov me je razsvetlil in jaz si izvolim drug pol, da doveršim svojn pokoro. Ponosni moj duh jo moral pohleven postali. — Beraška palica, borna obleka in bisaga so postale moje bogastvo. In vendar je našlo dosti tolažbe moje ubogo serce pod to suknjo !
Nekoliko let svojega življenja sem |)rebil blizo Odese. Ali moji znanci in prijatli so mi prišli na sled. Za tega voljo sem šel od tod daleč na zapad v ptujo deželo — in tukaj po sreči najdem v zapuščeni bajtici za umerlim puščavnikom stanišče. — Jeli tukaj ostanem še doljjo, to je v božjih rokah. Kolikor dalje toliko bolje, da mi tem manje oslatie za večnost. Ne želim si nič drugega, kakor da bi se Bog moj usmilil nad menoj !
XI.
Častnika, prebravši zgodbe Bogdanove, sla osler-mela oba. Iz teh odlomkov iz življenja tega čudnega berača sta spoznala, da še dosihmal nisla našla človeka, kteremu bi se mogla zavoljo ntavne kreposti in slano-
vilnnsli bolj čuditi. — Diiliovnik, ta pvijntelj Bog-(Innov, Je opnzii (o franjonje. lii razloži visokima g-ospo-(loina še noktere reči iz življenja nenavailnega berača, po čemur sc je pa spošlnvanje do Bogdana še bolj po-vekšaln. Prečndiii dnnndki nenavadnega berača so jimn seijli fflobokd v serce in jn s časom napeljali, da se verriela črez nekaj let sama v krilo matere Cerkve.
Na velikem pokopališču v P—i najdeš še dandanašnji v kotu prost kamniten spominek. To ti jc križ in pod njim napis, ki govori, da tukaj v Gospodu počiva: berač Bogdan.
2.
Moč angeljskega češčenja v izgledih.
Namen teh verstic ni drusri, kakor poveličevati Mariio med slovenskimi brati. Vem, da vsak rad od Marije, naše ljube matere, kaj Iepe.?a sliši; za tejra voljo sem ta spisek napravil, da ztrledi slovenske brate in sestre k tej ang-eljski molitvici spodiuidé in tako veče zaupanje v Marijo oluuié. Časi so budi — o''ernimo se k Mariji. Ona more pomagati in hoče. Akoravno devetnajsto stoletje hudobije vsal<e sorte ljubi, je vendar to stoletje od veliko Tičenikov .Marijna doba" imenovano — zato ker pri vsi hudobiji vendar ni Marija v nobenem stoleljij toliko častiveov imela kot v tem. Brez dvombe smemo tedaj se zanesti, da bo Marija vse hudobije in krivovere zmao-ala in sv. Cerkvi čast in veselje prinesla. Zatorej češčena Marija!
Molitev k časti Marije device in njih moč.
Čiuliipoine so pobožnosli do Marije, v.o so z resničnim sercom, v zaupanji in ljubezni opravljnjo. To pa tudi ne more dru<jraòi bili, lu;r sc darujejo nui^oòiii kraljici — klera se imenuje delivka nelieških zakladov. Sv. pismo in sv. očetje so si izmislili posebne besed(! za imena tej preblaženi devici; vidi so v njih zapopa-dek vsega naj lepšega, na^ modrejšega, naj višega bo-goslovslva. Alarija se časti zdaj ko priprošnica, zdaj ko delivka; drugikrat ko vodnica vojsknih trum svete cerkve proti krivoveram. Marija razsvelljuje kot novidui pridigar, raztergava vezi lu'egrelie, tolaži duše. K ilru-gim svetnikom kliče sv. cerkev : prosite za nas ; — k Mariji pa sploli bolj zaupljivo zdibuje ; odreši zaveze grešnikom, prinesi iuč slepim, daj življenje čisto, stanovitnim pot pripravi, stori pohlevne in čiste. Zavoljo lega sv. cerkev pri vsih službah, pri blagoslovu, pri delitvi sv. zakramentov Marijo na pomoč kliče. Zdi se, ila kakor je nebeški Oče hotel, da iimimo le po zasluženju iVjc-govega Sina kaj prosili, je tudi Sin liolel, da nni moramo vse naše prošnjo skozi roke Marijo njegove matere pošiljati. Pa saj tudi viža, po kteri se k Mariji obračamo, ima posebno slast, da človeka miče in vleče, mu razjasni njegov um, gane serco in krepi njegovo voljo. Kaj hočemo od angeljskega češčenja reči, ali ni v resnici polno milosti? Ta molitvica ima naj lepši čast v sebi, ki jo zamoremo lilariji dali — mi jo spomnimo na njeno velikost, njene čednosti, popolnosti — na njeno moč v nebesih in na zemlji. Mai-ija se je svetim možem prikazala, da jim je moč Ave Marija razodela. Sv. Dominik in Janez Kapislran sla očitno oznanovala : da je zveličanje z Ave iMarijo začelo in da tudi zveličanjo posamesnega je na to molitvico navezano; da je ta
molitev sad življenja iz sulie ncrodovilno zemlje puteg-niiii in da ravno po tem češčcnju beseda božja v našem senni liaiiti začne in sad življenja .leznsa Kristusa zarodi. Zato nas naša ijtdn'znjiva n\ali vsaki dan trikrat z niertvim lironom o()ominja, da bi je ne pozabili tako ime-nilne pomočnice za naše življenje. Pa ne samo trikrat iia dan, ampak vselej naj bo Ave Marija v našem sercu, jiosebno v nevarnostiii, stiskah, težavah in zoper-nostiii. Vselej naj zadoni iz dna serca: Ave Marija.
i. Začetek „Avo Marija'.
Pervi kristjani že so Marijo s to angelsko molitvico pozdravljali. Že v redih cerkovnih sv. Jakopa se najde : „Pnstile nam častiti spomin svete neomadeževane in častitljive device Marije, da na njene priprošnje odpuščanje zadobimo:" potem se berejo besede : „Češčena si Marija, milosti polna, gospod je s teboj, ti si blajro-slovljena med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus".
Sv. Krizostom piše tudi: Jli te častimo, mi te pozdravljamo, Marija polna milosti, gospod je s teboj, zato ker si Izveličarja naših duš redila." Sv. Atanazi je molil: ,Mi te pozdravljamo, Slarija polna milosti, gospod je s teboj; kori angeljski se družijo s stanovavci na zendji, da to počaste. Ti si blagoslovljena med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus! Prosi za nas, ti naša gospodinja, mati in nevesta Gospodova". OVetzer Lex.)
2. Imenitnost „Ave Marije'.
Ariiangel Gabriel je s to molitvo nar vekši vseh čudežev oznanil, in ta molitvica je studenec vsega zveli-čanja za grešni svet. Ravno za tega del je naše izve-ličanje na to počeščenje navezano; nebeška rosa je, ki
nnšo dušo napoja in rodovitno dein; Iivcz to rose bi duša le tnrnje in plevel vodiln. Marija je zveličanetmi Alenu (de la Roš) razodela: „Vedi, moj sin," je djala, ,in vsini naznani, da jo Mižnje znamnje piiffuldjcnin, kdor antreljslio češcenje, kaliro jo sveln zveličanje prineslo, z iievoljo, iiierzloto ali zanikernosljo tnoli". liolj èaslilljiveo-a za le, o Marija, ne poznam in bolj tolaž-Ijiveg-a češčenja. Neki druo-i iireink pravi : to pozdrav-ijenje ne gre do nebes, brez da bi milost za nje na zertdjo ne prišla. Sv. .Tera je od Marije zayolovljenu bila^ da za vsako Avo Marijo bo eno milost prejela. Sv. Brigiti jo Marija za pokoro naložila, da za majhno nevoljo naj eno Ave Marijo odmoli. Kdo ne v6 od sv. Dominika, da niii je mati božja povedala ; le po sv. ro-ženkrancu se bojo krivoverri krotili, in da je tako, je nasledek pokazal, ker je z niolekom čez 10Ó000 krivo-vercev na pravo pot pripeljal, in koliko drugih terdo-vratnih grešnikov je ta pobožnost do Marije spreober-nila! Postavim sem še le te besede nekega svetnika: „Ave Jfarija, s pobožnostjo izgovorjena, je .sovražnik hudiču, kterega v beg zapodi, in kladvo, ktero ga zdrobi; Je posveeenje duše, veselje aneeljev, pesem izvoljenih, petje novega zakona, sladkost ]\rarije, poveličanje pre-svete Trojice."
Marija obi^uti neskončno veselje, kolikorkrat to po-zdravljenje zasliši: kakor je sveti Mebtildi razodela, da nobena druga pobožnost ji tako ne dopade in večega veselja ne dela kot serčno izrečene besede: Češčena Marija; in da posebno te le liesede: „Sv. Marija mali božja prosi za nas grešnike" jo na dolžnost opominjajo, z grešnikom usmiljenje imeli, ker so oni vzrok njene sreče in pristavi, da bi ona ne bila milosti zadobüa, ko bi je grešniki ne bili zgubili, da ne bi bila postula mati Izveličarjeva, če ne bi bilo treba rešiti človeka, in da neskončno število milosti ji ni bilo dodeljeno, ako bi ne
bilo potrebno, da ima mati milosti in pribežališče grešnikom postali.
l'a ne sami Mariji napravija „Ave Marija" veliko veselje, aiii])ak liiiii iintreljem in svelnikoin. Sv. Alain pravi: vse nei)esa se tr^ra pozdravljanja vesele; niiljon in miljon angeljskili trnm prepeva nelie.ški kraljici lo inolilvo vèast. Kakor je pa v nei)esili veselje nad tem, tuko S(! pekel trese pred „Ave Marijo".
Zalo sknšnja uči, da bolj ko je človek pobožen, bolj Indi to molitvico ljubi. Izveličani Ludevik Marija od Monifort pravi : Boljšega znamnja, za zvediti, ali jc kaka oseba iz Boga, nimam, kakor če se ve, da ona Ave Marijo, sv. roženkranc, rada moli. In kdo ne bo z veseljem tepa delal? Posv(?tno kraljico pozdraviti je le redkim pripuščeno, in to se šteje za posebno čast]; kraljico vseh kraljic pa pozilravljali jc vsakemu in ob vsakem času dovoljeno. Ave Marija je molilvica celega sveta: stari in mladi jo molijo; otrok, ko začne govorili, že pozdravlja s timi besedami preblaženo mater-, starček, ki ne more druzega, vendar „Ave Marijo" še čez svoje žnable proti nebesom pošilja. Celo grešnik sme, in ZTiabiti da je ta nudilev še edina, ki ga zamore k Bogu pripeljati, zadnja deska zdrobljene barke, katira po opuščenji vseh drugih pobožuosti in molitvic, po verhu še plava?
Kdo ve. koliko že .«koraj vlonjenih je ta draga de-skica v zavetje pripeljala!
3. Sv. Katarina Sijenska.
Ta svetnica je komaj pelo leto svoje starosti dosegla, ko je že plainlečo pobožnost do Marije ska^o-vala. 01) vsaki uri je darovala nebe.ški kraljii i ,Ave Marijo"; zvesto je na vsaki stofinici, ki so do očetove hiše peljale, pokleknila in mogočno Devico na pomoč
poklicala ter eno „Ave Marijo' odinoliia. O takem zgledu so jc ljubezen do Jlarije tudi v veliko druzih deviciili vnela, ki so ž njo vrcil na odločenem kraju dela pokore doprinašale, pa tudi Češčeno Marijo s poseluio gorečnostjo molile. In sv. Katarina je milost dosejjla, da so jo nebeški duhovi večkrat obiskovali in to se jc zgodilo lo za plačilo odmoljeiiih Ave Marij.
4. Sveta J er a.
Jera je imela prelepo navado, pred praznikom vnebovzetja Oevice Marije toliko Ave Marij odnioliti, kolikor let je Marija na svetu preživela. Pri^fodi so eno ' leto, da svetnica ni mogla to .število brez počitka do-jiolnili, ker jo je merzlica nadlegovala. Ta ona no od-jenja, in ko to molitev Mariji daruje, so jej nebeška kraljica prikaže v zelen, z zlatom vplol(!n plašč oger-njena in ji reče: kolikor besedi je v molitvici, ki so jo^ ti in tvoje prijatiice ravno do mene poslale, t(dikor ^ cvetlic vidiš na tem plašču; in veči ali manjši svil teh cvetlic stoji v primeri z bolj ali manj čistim namenom, ki je bila izgovorjena; in jaz dajem svetlobo tih rožic na duše svetiti, katere so molile, da jih mojemu božjemu Sinu in nebeški trumi prijetne storim.
5. Plačilo sv. Jero.
Po tem ko je sv. Jera na dan rojstva Marije tolikanj Ave Marij odmoliia, kolikanj dni je ta srečna hči v telesi svoje matere Ane doživela, upraša ta devica, kakšno plačilo bi za takšno pobožnost vsi, ki jo skažejo, prejeli? Marija odgovori: „Vsi tisti bojo nebesa zaslužili, in vsega veselja deležni, kterega sem jaz vživala in ga še vživam in po kteri sv. Trojica mojo dušo oblagodariti hoče".
/iuliijič je vidila colo nebesa se odprcli in angclji so siuistili en slol v sredo kora, in Marija je sedela na sloiu z vso lepoto in svillobo, pripravljena prošnje in želje sestric sprejemati. Angelji in svetniki so obdali svojo kraljico, so ji čast prepevali in ji vse znainnje naj glo-liokejšega spoštovanja in naj serčniše ljubezni skazovali. l'ri tem je sv. Jera djala: „O moja naj sladkejša mali, kako se morem jaz nevredna vendar v takem veselji znajti!" „Dobra vulja", odgovori Marija, in čisti namen, s klerini ti svoje molitve na me obračaš, nadomestijo vse in so bolj zaslužljive kot vse telesno pokorjenje".
II koncu tega pi-aznika jo še gospod sam velel Jeri, svojo sveto mater saj enkrat na dan takole pozdravili: O naša besednica! oberni k nam svoje niilost-Ijive oči!" Zagotovil jo je, da si bo po tem pripomočku za smerlilo uro neizrekljivo tolažbo pridobila. Precej daruje .lera 150 Ave Marij božji materi in jo prosi, da ji v sinerlni uri na pomoč pride. Jera je težko pričakovala dneva ločitve od tega svela; zakaj dobro je vedila, kaj jej je za njeno zvestobo do Jezusa in Marije jiriliranjeno. '1'olažbe, klero je o smerlni uri občutila, človeški jezik izreči ne zamere.
6. S v. L i g u o r i.
Sv. Liguori, od svojega rojstva na posebno vižo pod brambo prečisle Device postavljen, je jo v vseli okolščinah svojega življenja priprošnjico, pomočnico in mater imenoval, tako da je ime Alfons Marija prejel.
Perve imena, katere se je izgovoriti vadil, bile so Jezus in Marija, in ta ljubeznjivi olrok je rasici kakor na starosti, tako tudi na milosti, čednosti in modrosti. Gnusobo grelia je tako sovražil, da skozi celo OOletno življenje, kakor njegovi spovedniki lerdijo smerlnega greha ni doprinesel, in to milost je od Boga le zavoljo
velike pobožnosti do križimeira Jezusu iii ljubezni do presvelejrii rešiijeoa telesa dosegel.
Posebno kar zadene njegovo pobožnosl do Älarije, brez nimleža spočete, je vredno da malo postimeino. „O moja najljubezniviša mati", je večkrat zdilioval, „da bi mi iiilo pripuščeiio bili v številu tvojih luijniždi služabnikov, rad bi se odpovedal vsitn kraljestvom lega sveta." Njegovo veselje je bilo, se z Marijo meniti. Nekega dne, ko je z drugimi žlabtniki igral, je dobil trideset stav eno" za drugo. Eden igravcov se jo čez to raz-serdil in zatne" gerdo preklinjati. Svetega otroka je rudeèica oblila in reèe z resnim glasom: kako, zavoljo enega solda, se podstopiš Boga "zaliti? Vzemi, tukaj je tvoj denar, je rekel ; Bog me obvari, kdaj za tako ceno kaj dobiti". Precej jo potegne na tihem v neko hoslico in se je lam do mraka pred (lodobo svoje najslajše matere, katiro je na beršljinovo vejico obesel, ž njo pogovarjal. -Med drugimi pobožnostmi je vsaki dan sv. ro-ženkrnnc molil; vsako ;četerliidio nre, kadar jo je vda-riti slišal, je odinoli! Češčeno .Alarijo rekoč : ta je več vredna kot celi svet. Pred podoband Marijo se je pogosto znajdel, dajal je milo.šne iii postil se je vsako saboto ob vodi in kruhu k časti nebeške kraljice. Pa tndi Marija, katera se kakor je Alfonz sam rekel, ne da v ljubezni prekositi, je Liguorju velike milosti ska-zovalai da so je v pervi mladosti celo njemu prikazala in njegova učenica postala, kakor je pred smertjo svojemu spovedniku naznanil.
7. Sv. Tomaža Akvinskega
pobožnost do Ave Marije: IVjezno nagnjenje do Marije je bilo sv. Tomažu Akvinskemu prirojeno. Njegova do-jivka je neki dan zapazila, da ima otrok košček papirja v ročicah. Hoče mu ga vzeti, ali olrok se brani, za-
vzdiivno jok in se zvija lui vso riioc, da bi lo obdoržai, kiir mu vzeli mislijo. Mali iijcjrova (o vidili (l)ila je pobožna grofinja Teodora), preišče kaj iii mogio to biti, kur otrok tako tišči, in kako se začudi, ker je vidila, da jo augeijskü češčenje na njem zapisano bilo.
8. Čudni izgledi pobožnosli do Ave Marije.
1.	V apatiji Crandselve je živel v časih sv. Bernarda jiobožen mnib, ki se je sploh pobožni Vilhelm imenoval in kterega narveče veselje je bilo, Češčeno Marijo moliti. l'o njegovi smerli mu je iz ust prav lepa lilija priraslla, na ktere listih se je z zlatimi čerkami Ave Marija zapisana brala.
2.	liavno v tistih časih je slovela zavolj svetosti in čudežev serčna Ascelina, v žlahti s sv. Bernardom. Ta je k časli Mariji vsaki dan tri slo in ob sabotah tisuč Ceščena si Marij odmolila. Verh tega je na vsaki Marijin praznik in skozi celo osmino tisučkrat tisto molitvico molila in sedemkrat vseh 150 psahnov prebrala.
3.	Zveličana Marjeta, hči ogerskega kralja, je veliko pobožnost do Marije imela, nikdar je ni imenovala, da bi ne bila še pristavila: Mali božja, mojo iipanje! Kjerkoli je njeno podobo zagledala, pokleknila je in angeljsko češčenje odmolila.
4.	Častiti O li er je od svoje mladosti Mariji posebno spoštovanje skazoval. ÌVikoìi se ni lotil, kakor sam pravi, učila, če ni pred Jlarije na pomoč poklical, in da se ni tudi nič mogel navadili brez te molitve.
5.	Sv. Katarina Švedska je čudeže skoz to molitvico doprinašala, bolnike je ozdravljala, grešnike na pravo pot pripeljala, šibkim je moč dajala in s sveto željo navdajala, mislila je, da s tirni kratkimi besedami ji je vse mogoče.
(i. lùi Minili, kleri jo kot pri(lio;iir po širokem slovel, je veliko šlevilo g^rešiiikov k pokori priklieiil, in rnzodelo mu je bilo, da med vsemi sipreol)enijeiici, ki so se njegovemu Iriiilu pripisovnli, iioiieii na njeiiovo rajlingo nc pride, iimpiik da so vsi le sad Ave Marije, kaliro je pred vsako pridigo za korist besede lio/je odmolil.
7.	Sv. Fraiu;i.šk A si s i je veèkral zaklical : Če rečeni Ave Marija, se nebesa smeldjajo, aiigelji se veselijo, svel poskakuje, pekel se trese in liudièi bežijo.
8.	Sledeée je še bolj preprièavno : Ko je sv. Meli-tilda na neko saboto pri sv. maši se zamaknila, jo tako le proti Mariji govorila: „Trcèudiia mati, iiajvecc vcsseljc za me bi bilo, ako bi to zamogla z najbolj dopadljiviin pozdravom poèastiti, kterega si je človeško serce izmislilo." Na enkrat se ji kraljiea nebes prikaže, iiii njenili persili je aiigeljsko češčenje z zlatimi čerkaiiii zapisano, in jo takole nagovori : „Moja lièi, abotiio je, |)o-češčeiija izmišljevati, katero bi bilo enako tistemu, s katerim me je Stvarnik pozdravil." Ali se more slajšo pozdravljeiije slišati, kol so besede : „Češčena si" s katerimi mi je večni oče oznanil, da me je iijegovn vsegamogočnost pred prekletstvom greha obvarvabi? Kaj je veselejšega kot Ime Marija, katero mi je od Sina poslano, ki je v mojem telesu meso na se vzel in po katerem sem jaz zvedela, da sem namenjena ko! zvezda perve velikosti nebo in zemljo razsvečevati? Kaj se znajde serčiiišega kol oznanilo svetega Dulia mojega ženina, ki me jo polno milosti klical in v trenutku zajiopadek njegovih besed v meni vresničil? Če se mi reče .gospod je s teboj" tako me spomni na čudno sklenitev večne Besede z mojim mesom in na vesolje, ki sem ga občutila, ko se je nezapopailljiva skrivnost v mojem telesu zgodiln. Če se mi govori, „da sem žegnana med ženami", spumnim se, da milost
božja me je čez vse slvai i povikšala; če se še pristavi, da sad mojega telesa je žegnan, taito se z menoj nebesa veselijo, ker je moj ljubeznjivi Sin za zmiraj vse slvarjeno oživil in ìtlagoslovil." (i'oire, III. b. st. 483).
"9. V nekem španskem mestu se je hudoben človek slabemu duhu v oblast izročil; nikoli se ni spove-dal in ni druge pobožnosli doprinašal, kakor daje vsak dim eno Češčeno fllarijo molil. Oče Evzebij pravi, da v njegovi smerlni uri se mu Marija v spanji prikaže. Pogledi matere božje so ga tako presunili, da precej ko^e zbudi, ves jiremenjen spovednika pokliče in mu vse svoje grehe odkrije in s solzami v očeh obljubo stori, da hoče v slan redovnikov se podati, ako mu Bug še dodeli zdravje, in v teh mislih umerje. (Auriem. 1). I. p. 7.)
10. Neki učenec, je Marijo takole častil: .Ceščena .si mali milosti" ! Ko je njegovo življenje h koncu šlo, se mu Marija prikaže ter ga nagovori: O moj sin, ali me ne poznaš? Jaz sem lista mati milosti, katero si ti tolikokrat pozdravil; in v tem hipu služabnik Marije roko stegne, kakor da bi hotel za njo iti, in mirno za-,spi. (Auriem. z. 11. p. 7.)
9. Čudna s j) r eo b er ni le v nekega kneza.
Neki knez, po imenu Ešil, je bil od očeta v mesto Hildesheim na Sakson.skem v šolo poslan. Pa tam se je slabo obnašal in zlo razuzdano živel, tako da je zbolel, nevarno zbolel. V tej stiski je vidil prikazen: zdelo se mu je namreč, da je v ognjeni peči zapert; že je mislil v peklu biti, pa nazadnje vendar skozi eno luknjico vun izleze in teče v velik grad, v katerem Marijo ugleda, ki mu naproli kliče: Prederznež, kako se upaš pred me priti? poberi se od tod in podaj se v ogenj, kterega si zaslužil". Ta mladi človek zdihuje za milost
SI. Vsfiraitt. v. i\.	5
k Mariji, in ker je nektnrc osebe ziifrlcdnl, jih prosi naj gn Mariji priporočijo. In storijo tudi to. Vi no vesto je odgovorila mati Božja, kako iindolino jo bilo njegove življenje, in da si ni prizadel, ,še eno Avo Marijo od-nioliti. Kraljica! odgovorijo priprošniki, on so bo spo-koril. .la, jaz obljubim, je djal inladeneč; moja pokom bo resnična in jaz liočem tvoj zvest služabnik bili. Marija spremeni svoje resno govorjenje in reče: Nnj bo, jaz vzamem tvojo obljubo; bodi mi zvest in moj blagoslov naj te reši od smerli in pekla; in kmalo prikazen zgine. Ešil pride zopet k sebi, zahvali Marijo in pove tudi tovaršem milost, ktero je ravno dosegel. l'o-sihmal je pobožno živel in Marijo posebno častil; je postal vikši .škofv Lüde na Danskem in je veliko never-nikov na pot zveličanja pripeljal. II koncu svojega življenja se je zavoljo visoke starosti nadskolbvski službi odpovedal, je mnih postal in v samostanu Clairvau.x še štiri leta živel in kot svetnik umeri. (IJonny, z. V.)
10. Nore v h os t i.
V začetku 14. stoletja jo bil v spodnji Hretanji, ne daleč od Lesneven, siroma.šk otrok z imenom Salaiin ali Salomon rojen. Popolnoma je bil trapast, skorcj brez vsega uma. Ko je nekaj odrastel, pošljejo ga njegovi starši v šolo, da bi se saj kaj kerščanskega nauka in naj bolj potrebnih molitev naučil; ali otrok je tako terde glave, da se ga clo nič ne prime; same l)esedc, ,;Ave Jlarija" se mu v glavo vtisnejo, Po smerli staršev je moral vbogaime kruha prositi. Izbral si je stanovanje v neki hosti blizo studenca pod koščatim duhom. Pod tem doboni je spal na goli zemlji. Pri vsi nevednosti je pa vendar pobožen bil. Vsako jutro je k sv. maši šel, pri kteri je vedno le bc.se(le izgovarjal : .Ave Marija". Po sv. maši je beračil v mestu ali okoli
po vaseh zmiraj sam pri sebi govoré : Salaiin bi rad kruli jedel, akü bi fra imel, Ave Marija! Otroci letajo za njitn, iii ker ga slišijo ziniraj eno besede ponavljati, zmerjajo ga in za njim vpijejo : Salomon norec, Salomon noreči Pa na vso to zmerjanje nič ne odgovori, kakor: Ave Marija. To njegovo zaderžanje je bilo vzrok, da so ga le „Salamona norca" imenovali. Ko si je kruha zadosti izprosil, Zfiubil se je v hosto in tam pri studencu vsak košček, preden ga je v usta vzel, v vodo pomočil rekoč : Ave Marija. Od časa do časa je svoje cape slekel, se v studencu okopal, potem na dob se "splazil in po vejah se cingal ter vselej Ave Marijo prepeval. Po zimi, naj je snežilo ali deževalo, nikoli iii zapuščal svojega stanovanja. Usmiljeni ljudje so ga večkrat hoteli pod streho vzeti, pa vselej se je zahvalil z besedami Ave Marija. Nikdar se ni slišalo, da bi le besedico jeze ali nevolje izustil. Zmiraj taista zadovolj-nost se mu je brala na obrazu. Vidili ga niso razun tedaj, ko je kruha prosil, ali pa pri sv. maši. Celi čas je pod dnevom pri studencu Marijo častil. Volki in druge zveri, ktere so po hosti tje in sem letale, mu niso nikoli kaj zalega prizadjale, saj ga je varovala Tista, ktero je zmiraj v sercu in ustih imel. Ko je več kot štirdeset let tako ostro in spokorno živel, pa je zbolel. Neke usmiljene osebe, ker ga že več dni niso vidile, gredo ga iskat in ga res najdejo pri studencu bolnega in v naj veči revščini; svetujejo mu, naj se pusti v mesto prinesti, da mu hočejo streči kot bolniku, on pa odgovori: kjer sem živel, tam naj umerjeni; prosim le za gospoda fajmoštra, da me pridejo spovedat in obhajat, kar se je zgodilo. Zadnjič je izročil svojo dušo Bogu v roke, našli so ga mertvega in ga zagrebli brez vsega hrupa. Njegov spomin je svet kmalo pozabil; Bog pa svoje izvoljene pozna, za ktere svet ne vé. Glej, nekaj časa po pogrebu se prikaže na njegovem grobu
5»
lepa lilija v nnjlepšeni cvelu, na ktere peresih so bile z zlatimi čprkami zapisane lieseile: Ave Marija. Croli, žlahtniki, dnhovni in vse ijuilslvo je prišlo ogledaval to čudno lilijo. Vse sternii nad tem iuiležem. Ko je okoli šest tednov ta lilija svojo lepoto kazala, je vsaiinila po tem. Zdaj se hočejo jireprü-ati, kje ima lilija svoje korenine ; za lega voljo grebejo skerbno okoli stebla, dokler do korenine pridejo, in najdejo da je lilija Salomonu iz usi prirasla. Vsi so so čudili in stermeli iii hvalili Boga.
Ta prigodba je v zgodovino zapisana od tistih, ki so jo z lastnimi očmi vidili. Kdo bi tedaj dvomil, kakor morda tisti modrijan, ki je djal : da ako bi inerlvega k življenju obuditi vidil, bi ne veroval, ker svoji pameti več veruje, kol svojim očem. Dobri Bog! taka pamet se ne najde pri drugih ljudeh. Knez Bre-tanjski in drugi žlahtniki so sklenili na tistem mestu, kjer je dob rastel in studenec šumljal cerkvico sozidali pod imenom „naše ljube gospe od norega v hosti". Od le dobe je cerkvica od romarjev zlo obiskovana.
11. Pobožna tercijalka Marija.
Iz življenja sv. Štelanije od Soncino se vidi, da je ona v tretjem redu sv. Dominika živela in zavoljo tega presveli devici posebno vdana bila. Že v njenih otročjih letih se je angeljsko češčenje z gorečo željo učila, in ta molitvica ji je bila lako sladka, da jo je po 200kral vsak dan ponavljala. Ko je sedmo leto doveršila, vnel se je v njej tako goreč planten, Hhiriji služiti in jo posnemati, da je na dan njenega nebovzetja obljubo večnega devištva storila. Ta nedolžni dar je Bogu bil lako dopadljiv, da se je Jezus sam temu olroku v družbi svoje Matere, sv. Dominika, SV. Toinužti Akviiiskcg'a in sv. Katarine Sieiiske prikaza!, in ji čast skazal, da jo
jo za svojo nevesto izbral ter ji perstan posebne lepote in cene podiil. Opravek Štelanije je bil la: cerkvice Mariji jicsvečene obiskovali in med liin je posebno našo ljubo gospo od Loreto častila. (Bazzi iz njenega življenja.)
12. Zgledi moči angeljskega češčcnja.
1.	Neka sv. redovnica se je po smerli predstojnici lislega reda prikazala, in jej djala, da bi z veseljem nebesa zapustila in bolečine svoje zadnje bolezni prenašala, da Iii lo Ave Marijo smela moliti in si zaslug te molitve pridobiti.
2.	Sna ree, eden najbolj učenih bogoslovcev sv. cerkve, kleri je bil tako reči, čudež učenosti in pobož-nosti, ta Snarec je djal, da bi raji vso učenost, kol vrednost ene same Češčene Marije zgubil.
3.	Zveličani Simon Roga s iz reda presvete Trojice je bratovščino pod imenom „Ave Marija" vpeljal, in ta je veliko dobrega na Francoskem, Španskem, Laškem, v Flandriji in celo v Indiji priredila. Ta častitljivi mož je posebno ljubezen do Ave Marije imel; on je tisto pogosto ponavljal, in ž njo bolnike ozdrav-Ijal in hudiče izganjal. Popisovavec njegovega življenja pravi, da ni nikdar kaj od Boga v imenu Marije prosil, da bi na hitrem ne bil dosegel.
13. Plačilo sv. Frančiška, iz reda služabnik o v.
Pred rojstvom sv. Frančiška je njegova mati lo le prikazen videla: Zdelo se ji je, da eno lilijo porodi; iz stebla te lilije so druge pognale, klere so v podobo venca se spledle za sv. devico. Pozneje se je pokazalo, da sanje so se v resnico spreobernile. Od rojslva je
Frančišek ljubezen do Marije sknzoval; kakor hitro so ga poškropili s kcrstno vodo, je podobo Marije ljubeznjivo ogledoval, kakor da bi bolel povedali, da bo njen zvest služabnik. V pervili otročjih b'lih je po noči vstajal in moli! re-ščena Marijo in ])0 pet stokrat je to molitvico ponavljal.
Ko je dva in dvajseto Ido doiiolnil, mn je mati lunerla. Tedaj je stopil v red Sorvitov; oblekel je oblačilo svete Device in ji služil z naj večo grorečnostjo. Marija je hotla pri zadnjih trenutkih njcirove^ra življenja pričujoča biti. Ko je neki dan iz Siena odšel, da bi besedo božjo oznanoval, se zgrudi ob polu, od nevarne bolezni prenagljen. Njegova pomočnica je v tem hipu priskočila; tolažila gaje, mu serčnosi ilnje in opominja v njegov samostan se verniti in k smerli .se pripravljati. Fi'ančišek se verne v Sieno, se poda pred podobo svete Device in jo zahvali za milost, ktiM-o mu je ravno podelila. Kinalo se bolezen shujša ; Marija se inn v novič prikaže: Frančišek! s čim ti hočem poverniti zvestobo, s ktero si mi tolko let služil ? Jezus odgovori sam namest Frančiška: Tisti, ki je tebe ljubil, naj z nama v nebesih gospoduje. Potem sta oba Frančišku djala: Pridi, zvesti .služabnik, pridi v nebeško (lomn^■ino ! — Prikazen zgine, in duša sv. Frančiška se vzdigne z .Jezusom in Marijo v večno stanovališče. (Bolland : življenje sv. Frančiška 16. maja.)
14. Ave Marija otroškega misijonarja.
Ni temu veliko let, ko se je podal pobožen in ponižen duhoven na otok Fernand o-Po in Anabon in ju v imenu križa Jezusa Kristusa in kraljice španske v posest vzel. Črez nekaj let se verne v Madrid, in si poišče pomagavcov, da l)i oči teh revežev pravi veri in pobožnosti odperl; bili so namreč v naj globokeji nevednosti in temi malikovtinja. Ko misijonarji na suho «topijo, najdejo ne daleč od morja na griču vsajen križ,
in okoli križa trop zamori^kov, ktere je bel otrok vodil. Bili so vsi eno starosti, učenik in učenci; okoli križa so hodili in v španskem jeziku so Ave Marija molili. Zlo so se misijonarji začudili, ko so vidili; mislili sn, da znainnjo sv. križa v loj deželi ne bo še nikjer postavljeno. Precej, ko olrok niisionarje zagleda, zavpije po špansko : fajniošter! fajmoštcr! Vsi zamorčki na to {rlavice osuknejo po misionarjih; ti se otroku Mižajo in mu vele, naj jili pelje v hišo svojih staršev; (ilroii pa jim povtS da je pred letom na morji v veliki nevarnosti bil, da se je i)arka zdrobila in ga morje na la otok verylo in da oil lega časa ni staršev več vidil. Neki zamorci so pa gostoljubno sprejeli in on je ž njuni živel. Vidil je križ doma, in mati so mu vsak dan zjutraj in zvečer velevali Avo Marija moliti; za tega voljo je ludi v pluji deželi križ postavil in to molitvico druge zamorčke učil; vsaki dan pridejo vsi skupej, pokleknejo pred križem in molijo! „Ali so tedaj kristjani', pnprašajo misionarji. — „Jaz ne vem ali so ali ne", odgovori otrok, „vidijo me moliti in tudi oni pokleknejo okoli mene in govorijo besede, ktere so se navadili : pa ne vem ali vedo, kar pravijo, zakaj njih jezika jaz ne znam. Učil sem jih pa pokrižati se, in vsa-krat. kadar memo križa gredo, se pokrižajo". — „In kdo je križ postavil?" — „Jaz", odgovori otrok, „jaz sem se spomnil na tiste, ki sem jih v moji deželi videl."
Ta vbogi otrok se ni mogel solz zder-žati, ko je to povedal, in začne na glas stokali. Misijonarji prašajo otroka za njegovo imé, pa ne vé kaj povedati; tudi od dežele, kjer je pred stanoval, ne ve kaj reči, tudi za čas na lanjko ni vedel, kadaj je na ta otok prišel, ker ni pripomočka imel, čas meriti.
Misionarji obernejo oči proti nebu, in tisučkrat lahvalijo Boga, da se je poslužil otroka, kteri ne zna
ne brali, pisati in fudi v sivrivnostiii sv. vere potlačen ni, dii je spreobernitev celoma luiroda začel.
15. „Ave Marijn" častilljiveg-n Janeza Berlini ans- a.
V Flandriji rojen je Janez že v pervi mladosti Mariji večno devištvo obljubil. Da bi .še bolj gotovo to lepo čednost ohranil, stopi v red družbe Jezusove iii je veliko čistost zadobil, ktero jo tudi drugim, ki so ga vidili, vdihnil. Ko je kardinal Bellarrnin od te čednosti Janezove zvedel, bil je tako ganjen, da se je zjokal ter rekel: „To je predništvo, ki ga mu je mati božja dala; ja Jlarija je, ktera je zvestemu pobožnemu otroku ta dar prinesla." Devetkrat na dan je Janez neomadeže-vano presvelo devico pozdravil, prav seréno z otročjo ljubeznijo jo je ljubil, kadar je bil brez duiiovnih opravil, je vselej v globoko žalost se vtonil, iii k Mariji zdihnil, rekoč : daj mi veselje tvojega zveličanja. Nek-da, ko se je v Rimu znajdel, poshin je bil namreč, da bi pri cerkvi na.še ljube gospe „od gora" pridigoval. Primerilo se je, da so pri tisti cerkvi neki vojšaki z drugimi ljudmi igrali in se prepirali. Ko Janez mizo postavi, da bi nanjo stopil in pridigoval, so ga ti ljudje z zaničljivimi besedami grajali in lordili, da zdaj hočejo igrati, ne pa naukov poslušati ; pa mnib gre v cerkvico, odmoli neke molitve in potem pride oznanovat besedo božjo. Eden tovaršev mu reče, da nema drnzega kot zaničevanje pričakovali. Berhmans pa odgovori : „Jaz imam zaupanje v Marijo, in se na-djam, da vsi ti ljudje bojo igro popustili in mene poslušali". To se je tudi zgodilo. Kakor Berhmans na mizo stopi, zažene z milim glasom „Češčena Marija", in v hipu vse potihne. Ni več prepira ne igre, vsi pristopijo in verno poslušajo. Berhmans je s križem,
rožnim venccm in rodovskimi zapovedmi v rokah umeri. „Te Iri reči", je djal, „so mi predrage; ž njimi umerjam prav zadovoljen', jiii kušne in pritisne na svoje serce in zdiinie svojo dušo. cl'iili'ig'-13. Aug.)
IG. Sv. Liguori ozdravi mu tast o dele.
HFutastega otroka so neki dan pred sv. Liguorja prinesli. On l)la<rnslovi otroka in mu ukaže vsak dan tri Ave Marije k časti svete Device moliti. V tem hipu je otrok ozdravljen in postane po nekih letih duhoven. Svetnik je poselino veselje do otrok imel, ker je v njih podobo nedolžnosti gledal. Včasi, ko je šel na sprehod, so mu matere na jiotu holne otroke na proti nosile, zdrave jim jih je dajal nazaj, le rekel je „priporočite jih Mariji", in otroci so bili zdravi.
17. Prikazen — sv. Jakob.
Kar španska dežela božjih potov ima, je eden nar imenitniših ta, ki se imenuje „božji pot k naši ljubi gospi od stebra".
Kakor stare pobožne sporočila govorijo, je sv. Jakob, kterega je previdnost božja v Španijo pripeljala, nekaj časa v Šaragosi stanoval in tu od matere božje posebno milost dosegel. Neko noč, ko je z nekterimi učenci na kraji reke molil, se mu je, kakor sporočilo pravi, Mati božja prikazala in mu zapovedala, na tem mestu cerkvico sozidati. Apostelj je ubogal; in s pomočjo učencov se v kratkem kapelica vzdigne. — Bolj pozno se je tam proslorniša cerkev sozidala, ktere po-svečenje še v Saragosi 17. oktobra praznuje.
Še preden je cerkev to prigodbo poterdila, je Papež Kalikst 111. s pismom v 1. 1456 ta božji pot pripo-
ročeval, čudeže, ki so se pri kapeli zgodili, razglašal ili.ta božji pot poterdil.
V drugih spisih je tn prigodlm liolj natuiijko popisana. Pristavljajo namreč šo tole: Ko je sv. Jakob , ko je bil Oviedo iii Padron iii druge mesta prehodil, več časa v Saragosi ostal, kjer je več učencev nabral, je tiste vsak večer na en kraj sklical, jili učil in od božjega kraljestva ž njimi govoril. Ker je pa videl , da nauki le malo zdajo, olišla ga je velika žalost in ko se je noč storila, vzame učence in jih pelje k reki Ebro, kakor je Kristns svojo jogre peljal k reki Jordan. Tam jo ž njimi molil, zdilioval in jokal. Med tem ko so molili in jokali, so slišali ti, ki so okoli Jakoba stali, kore angeljev na nebeško vižu „Češčena Marija milosti polna" prepevati; in kmalo so v sredi nebeških s svetlobo obdanih dubov lepo razsvetljeno gospo na stebru ualeiiali. Sv. Jakob je v nji mater božjo spoznal in i red njo na kolena padel; ona je pa k njemu rekla : „Na tem ineslu zidaj v mojem imenu Bogu cerkev, toliko več, ker vem da ta del Španije bo vedno do mene veliko pobožnost obranil in meni vdan ostal; od zdaj ga vzamem pod svoje posebno varstvo.
Na te besede je prikazen zibnila. Jakob je storil kakor mu je bilo ukazano, je pustil kapelo zidati, ktero so „našo ljubo gospo od stebra' imenovali, zalo ker se je bila Devica na marmelnovem stebru prikazala. Ne vemo, kdaj je sv. Jakob v Spanji bil, ali to je gotovo, da se je v Jeruzalem vernil in tam kot marternik pervi izmed aposteljnov za Jezusa Kristusa kri prelil.
18. Perstnika sv. Edmunda.
Sv. Edmund, izgled mladosti, slava škofov, čast vseučilišra pari-škega in lepota angleškega naroda, je srečo zadobil, pobožno z vsemi čednostmi olepšano gospo 7,ii mater imeti.
Precej ko jo svojega otroka rodila, je prosila, da naj se Edmund imenuje, ime slavitega mučenca, kte-rcga pokopali.šče je večkrat obiskala, da bi tam molila. Zlo si je prizadela, otroku strah božji v serce zasadili in v čeilnostili ga izgojiti. Od perve mladosti ga je vadila na zderžljivost in pokoro, in ko je odrastel, pošlje ga v Pariz na vseučilišče francosko.
Preden se njen ljubček loči, ga pripravlja na žalostno in nevarno osodo ločitve; uči in svari ga kakor prava kerščanska mati; in ker se je zlo bala, da sin svoje nedolžnosti ne zgubi, mu resno zapove, da se ogiblje vsake slabe tovaršije; tudi pokorilne oblačila mu ukaže nositi, da meso kroti.
Edmund stori vse po naukih svoje matere. Skerbno se je varoval gledališč in plesov; in obiskuje le svete kraje, posebno cerkve, Mariji posvečene. Tako gorečo ljubezen je fmel do Marijo, da ni hotel nič pred vžiti, dokler ni psalmov odmolil, greh pa je tako studil, da je večkrat besede izgovarjal : Ako bi na eni strani greh, na drugi pekel vidil, raji bi v pekel stopil, kakor greh delal." — V tem času je mladi Edmund sklep storil, vedno devištvo ohraniti; zato si je sveto neomadeževano Devico za nevesto zbral. — Da bi pa tej zavezi, ktero je s kraljico angeljev sklenil, večo slovesnost dal. je kupil dva perstnika, na kterih je an-geljsko če.?čenje izrezano bilo. Enega je zase obder-
žal, dnizegn jo Mariji daroval in nn perst noke njene podobe nataknil. Ta zaveza je bila neizmerno koii.stna zanj. Pred smertjo je .sam to terdil, da mn jo moč dajala večkrat slabe nagnjenja podreti, meso krotili in nar hujše skušnjave premagali. Vsak dan je to zavezo ponovit Neki dan se gre sprehajat, tovarši začnejo grešne .šale delati. Edmund pa steče na samoten kraj in žaluje čez malopridnost tovaršcv; in n-ospod se mu prikaže v podobi fantovski in ga takole nagovori : „Pozdravljam te, ljubeznjivi !' Edmund .se prestraši in začudi in ne ve, kaj bi počel. Gospod pa reče : „Kako je to, Edmund ! da me ne poznaš, mene, ki sem vselej na tvoji strani ? Preberi, kaj je na mojem čelu zapi-.sano." In on je bral: Jezus Nacarenski, kralj Judov. ,To je moje ime", je odgovoril fantič, oboroži s tim svoje čelo in pred vsako nevarnostjo si obvarovan." — Na to zgine precej fantič in pusti Edmunda v neizrekljivem veselju.
Vse k casti božji in Marije, Češčena Marija ! Češčena Marija !
V Livku 7. rožnika 1861.
M. P.
3.
V slavo Marije.
Veselo pesem, jezik moj, Miiriji v č.isl in slavo poj ! Ker je brez madeža spočeta Postala Božja mati sveta ; Zato ji vedila čast doni Od vseh jezikov in stvari: Češčena si Marija ti, Vsa polna Božje milosti !
Če vprašam drobne ptičice : Kaj tak lepo mi pojete, Da sladkih pesem glas medeni Odmeva log in gaj zeleni? Marijo me pozdravljamo, Mi pličice odpevajo: Češčena si Marija ti, Vsa polna Božje milosti !
Če vprašam zale rožice : Kaj tak lepo se spletate V prekrasen venček razcveteni, Iz njega klije duh medeni ? Mariji venec spletamo, Mi rožicc odmevajo : Češčena si 3Iarija ti. Vsa polna Božje milosti !
če prašain svitle zvezdice; Kaj tak lepo se vtrinjale, Po iicbu se vaš svit razliva, Ko rajska zarja ljubeziijiva ? Hlariji krono pleteino, Mi zvezdice kimavajo : češčena si Marija ti, Vsa polna Božje milosti !
če vprašam Božje angelce : Kaj tak lepo prepevate. Da vse nebo v radosti plava, In vedna se razlega slava? Mariji časi prepevamo Kraljico jo pozdravljamo: Češčena si Marija ti, Vsa polna Božje milosti I
Češčena si Marija ti. Vsa polna Božjo milosti I Razlegaj se po zemlji celi, Odpevaj sveti raj veseli, Kraljici slave in časti Naj vekoma pozdrav doni : Češčena si Marija ti. Vsa polna Božje milosti !
Jožef Vir k.
Andrej Hofer.
Francoska velika prekucija je bila ves svet zmešala, kakor je vsakemu znano. Tudi naše cesarstvo je zlo zlo ter|iulo. Zgubilo je mnogo dežel, in jih sopet pridobilo. Pa nobena avslrijanska dežela se ni tako seréno potegovala za svoje prirojene cesarje, kakor Tirolska.
Tirolska jo štela mnogo hrabrih in zvestih mož : naj hrabrejši in naj umnejši pa je bil Andrej Hofer.
Leta 1808 se jo avslrijanska vlada spet pripravljala na vojsko zoper Francoza. Tirolci, to zvedeti in ker so ravno tedaj Francozom ubogali morali, berž pošljejo Andreja Hoferja na Dunaj : radi bi bili pač zvedeli, ali še misli pravi cesar kaj na nje, ali jih bo hotel rešiti tujega gospodarstva, ali ne? Ko se je Hofer prepričal, da jih ima cesar še rad, pripravljal je že dva mesca poprej, preden se je bila vojska začela, povzdigo vseh Tirolcov zoper Francoza.
Ko se leta 1809 cesarski vojšaki na Tirolskem prikažejo, se je koj 5000 kmelov vojski pridružilo. Hofer pa je druge kmete zbral, in jo je napledel nad Bavarce, ki so tedaj mesto Francozov deželo posedli. Tri velike voze sena je Hofer pred sovražnike postavil, [la bi vse krogle v seno se poskrile. Srednji voz je vižala kmečka deklica; in kolikorkrat so Bavarci v seno strelili, vselej je zavpila : .hibe ! zalo, da so vedili, da ie še živa. Za vozmi pa so tičali najboljši tirolski strelci, ter so vse Bavarce postrelili, ki so iz topov streljali. Potem pa planejo nad sovražnike, jih še ne-
knj pobijejo, nekiij pa vjaniejo. — 11. ni)rila so kineli glavno mesto liavarconi vzeli, ler jih s puškami iii cepci prav do živega oštoli. — 12. aprila se prikaže 8UU0 Francozov, ki so lileli kar skoz Tirolsko na Nemško se podali. Ali Tirolci iii cesarski vojaki jim kaj lacega niso privolili, in so jih v kervavem boju premagali, iii 13. aprila še enega oboroženega Bavarca ali Francoza nisi luišel po vsi Tirolski deželi.
Ali sovražniki knuilo z novo silo na Tirolsko pri-dero, in nedolžne kmete grozno lepo. h i nekem meslu so 100 seljakov zalo obesili, ker so pri njih orožje našli. Ta novica je Tirolce čez vse razkačila : lloler zbere svoje rojake in tudi sosede jiovabi na boj, ter jim tiikole piše : „Ljubi bratje ! Za Boga, za cesarja in za ljubo domovino ! Jutri zgodaj zadnjokral čez sovražnike planemo. S pomočjo matere božje Bavarce polovimo, al jih pa pobijemo. Pridite nam ponnigal: če hočete pa bolj pamelni bili, kakor božja previdnost, pa le (loma ostanite, bomo že vse brez Vas opravili !" —
Sosedje so prišli, in drugega dne je bila bitka. Na visokem kraju je slal Holer in je vižal boj ; neki ka-pucinar pa, po imenu Haspinger, ta je vžigal serca z božjo besedo. Ranjeni Tirolci niso bolli donni : pod bližno drevje so posedali, so pravili, da gledajo nebo odperlo, naj bi se le bratje dobro tepli. — Noč je boj končala, in po noči pa so jo pomedli sovražniki iz dežele : na tihem so šli, ker so konjem in vozem podkove in kolesa s slamo ovili, da se ropotanje culo ni.
Malo poznej so bili cesarski vojšaki blizo Dunaja tepeni ; cesar je mir storil in Tirolsko sovražnikom prepustil. Dal je to svojim Tirolcem sporočiti, in jim je naročil, naj se Francozom podvrržejo. Pa kaj mislite I še verjeli kaj takega niso zvesti Tirolci, in jim
šlo v glavo, da jih jo ccsur zapustil. — Hoier se po-skrije, pa jo vendar le oddaleč kiiieloiii svoje povelja dajal.' Kiipucinar llaspiiipor jih je od zdaj vodil. Pri reki Ajsak so čakali l<"rancozov : čez reko pa so z vej inosl spledli in so <ra s kaiiinjein obložili. Francozi pridši do reke stopijo zaupno mi most, ali niosl se vdere, iii IVaucoska niuč se ziblje v valovih iu jo zapleše v uni svet. Zdaj pa so Tirolski strelci streljali začeli, in so dvanajst sto sovražnikov postrelili. Sovražniki jo pa vundar naiirej udercj, in zdaj zagrotnijo znad vseh hribov veliko pečine, in poiiiečkajo niarsi-ktcrega Francoza; ženske in otroci so pa posebno kamenje na sovražnike valjali: vse je delalo, kar je le po dveh nogah lazilo. Francozi in Cavarci bežijo v glavno mesto, bilo jih jo še 25.000. — Ali pred mestom jih pričakuje liofer s 18.000 možmi. Dan vnebo-hoda Marijnega je bil razločen dan za Tirolsko : Kmalo po polnoči zbudi lla.'ipiiigcr Ilolerja, bere sveto mašo in ob šestih zjulra začnejo streljati. Tirolci zmagajo in llofer stojia" ponosni) s svojimi rojaki v prosto glavno mesto. Tirolska dežela je bila tretjokrat cesarjeva. — V mestu je govoiil llofer svojim dragim Tirolcem takole : „Pozilravi Vas Bog, Ijnbi moji! Ker ste me za vodja zbrali, sem pač seiidiaj prišel. Vsi, ki hočejo moji prijatelji biti, naj ljubijo Boga, cesarja in domovino in naj se krepko bojujejo; kteri pa kaj takega iu;čejo, naj se mi le kar precej spravijo, to vam povem. Kteri pa hočejo z meno, nuj me nikdar no zapustijo, tudi jaz jih ne bom zapustil, tako gotovo, kakor mi je Holer ime. No! povedal sem Vanf že, vidili ste me tudi; Vas pa Bog obvari!"
Kmalo potem je cesar na Dunaju popolnoma mir storil, in Tirolci so vbogali svojega cesarja, in so se Francozom ali prav za prav Bavarcom podali : še Hofer je opominjal, naj ubogajo. — Ali poznej so neki pri-
Sl. Vcteraice. Y. tv.	6
jatelji ga pregovorili, da je ljudstvo podpilia! — iii zdaj so sovražnii\i mnogo plačila obljiil'ili, če ga itdo umori. Dva mesca je Hofer se skrival v neki koči v piniiiiii pod debelim snegom. Ali njegov služnlmik, ki mu jo skrivaj kosilo Ije nosil, ga jo izdal, in pervega mesca leta 1810 so ga 20. dne ob polnoči Francozi vjeli, ženo in otroke so v miru pustili, njega pa so peljali v Manino, kjer je bila vojaška francoska sodnija. Malo sodnikov ga je v smert obsodilo, ali prišlo je vi.še povelje, da ga imajo v 24 urah ustrelili. Dan 20. februarja 1810 bil je Hofcrjev poslednji dan : ravno pred smertjo jo dal nekemu vojščaku še sreberno dvajsetico, in stoječ z nezavezanimi očmi je umeri : cesar Frančišek pa je njegovo rodovino požlahtil, in jej vse premoženje po-vernil.
Andrej Hofer bil je velik in krepak, imel je dolgo černo brado in slok nos. V lice bil jo rudeč, kol kri. Na strani je nosil dolgo sabljo, ob glavi čern klobuk malo na plat zavihnjen, in na klobuku se je vidila podoba matere Božje.
Serce pa mu je gorelo za dom in cesarja. Kako lep izgled zvestega deržavljana!
5.
Izlandija.
Izlandija je mod vsemi evropejskimi otoci nar dalje od Evrope — gori blizo severnega tečaja, kjer leto in dan zmerzuje. Velik del njegov je visokogorat, zavit v vedni sneg in lied, in zategadel merzel, da ga je
pol cisto noobljiulenogii. l>o divjina prebiva po tacih Siiiiioliiili, zinerzliii krnjili, pa še za-njo je liiido, i\er si mora Ijorno pičo spod snega kopati. Pa tudi obljudene kraje neprijazno olmcbjc obdaja in hud mraz nadleguje, kar je krivo, da oloèiinom dokajkral huda prede zu živež. Mraz niiini'eò jim zamori iii uniči skor vso poljščino, najb(dj pa .škoduje žilu. Tega tako malo pridelajo, da si ga morajo diiigej iskati. Največ ga dobijo z Danskejra. Iti tudi diMiifnverstnih zeli.šč se malo, sila
rac	'
malo nahaja na Izlandiji. Ljudstvo se mora zato preživljati večidel s tako imenovaniui izlandiškiui mahom, kterega je |irecej obilo povsod po otoku. Izlandija je bila nek(laj plodna; da pa dan dana.šnji ni več tako kot jo bila, jo kriv mraz, ki je včasi tak() hud, da vse kdceni, in ljudje in živina konec jemljó. Sccr so si v no-veji dobi mnogo že prizadevali ter sku.šali žitni stan na bolje obernili, ali vsaka poskušnja, vse prizadetje bilo je skor zastonj, malo da ne brez vsacega uspeha. Kriv je pa temu obilni srež, ki pokrije bregove ob morju, in drugo kra je : višine in nižine slednje leto, kmali ko jame juternik briti in tuliti. Naleze se vselej mesca januarja. Včasi so ga polne vse luke in večkrat ludi morje na deleč in na široko okoli otoškega obkra-jevja. Preden odene zemljo in morsko pover.šje, vstane vsikdar hud vrišč. Dalje uzrokujejo hudo zimo mnogi snežuiki, ki ponosno mole sive svoje glave v podnebje, in pa po šest čevljev debela ledena in snežena odeja, ki krije poljane in razne druge planjave. Je zemlja kaj časa zavita v tako zimsko haljino, se zrak zmerzli tako sila, da mnogo ljudi in živine konec stori z drugim vred, kar jej ne more stanovitno kljubovati. Kedar pa nasprot odmekuje in se led tedaj taja, pa take povodnji nastanejo, da voda vse vzame. Še le mesca marca zgine srež, pa z ravno tacim hrumom, kakor se je bil nalegel.
Tacemu mrazu ravno nasprot pa je ogenj, ki zdaj
pa zdaj neznano razsaja v oscrcju iiekterili izlandiškili gora. Menda jo groinovladiii Zt-j ludi Iii sem v p:lo-boko morje zakadil zvcrli visocega Olimpa kacega giganta in zavalil na-nj kos zemlje —■ Izlnndijo, da zdaj sloče, težko diše pod silnim jarmom, ter svojo sapo jiošilja in ogenj bljuje, enako iineinn bratu svojemu, ki pod Sicilijo globoko zdihnje, ječi, razsaja, kakor nam gerska sanjarija pripoveduje o njem. Največa jo besnost ognjena v ognjebljuvnih hribih, med kalerimi je Ilekla iu3 ravno zavolj visokosti, temoč zavoljo besnosti |iosebno znamenit. Velika sreča, da le redkokaj divja; zato pa tedaj, kedar jame, huje razsaja. Kedar v sredi njcjgovi vre, drugi bližnji snežiiici i)ričnejo s silnim hrumom razpokavati se. Nato so ozračje čeznavadno zmerzli in zemljišče močno razgreje. Z(laj še le jame Hekla prav strašno hudovati se. Grozno erjovcnje, pokanje in votlo germenje se čuje iz dna njegovega. Razlega so to raz-sajanje daleč okoli in okoli. Večkrat seže grom čez osem milj daleč. Potem piične ognjena, razbeljena lava lesketati se in svetili iz grozobudivnega žrela ; gost, čern dim se dviga v višine; iz gostih, nad razsajavcem plavajočih oblakov pa pogosto bliski švigajo. Kes strašen pogled! Šestrašnejo je ])a, ko začne enako roječim bučelam, mnogo živega kamenja križem ferčati. To kamenje vodeni sopar z veliko močjo meče iz žrela. Jiaz-siplje ga dokajkrat po več lu' daleč. Vrela, z blatom zmešana voda privre iz znotraj do verli žrela, šine čez na vse strani in vali po šest čevljev velike votličeve kosove sebo. limali za njo se lava ali raztopljeno kamenje razlije, ter zagerne vso — daleč okrog ; potem pa pepel jame napolnovali zrak, tako da spremeni včasi dan v noč — več milj na daleč. Ko tako lava pokrije zemljo, se malo po tem zgornja lega shiadi, sterdi in spremeni v nekako poveršno skorjo, pod ktero še goi'ka lava dalje dere, zadnjič pa odteče. — Na tak način
nastanejo voUinc iz luknje, ki so Izlandčanom v velik prid, ker vanjo laliko devljojo in zaganjajo živino in so loraj namest iilevov ali siaj. Naj znameniteja med vsemi šnpljinami je Surlelir. Ì)olaa je nad 5000 čevlj., visoka šest in trideset, [letdeset pa široka. Nekdaj je vulkan Ifckia še bolj divjal, kar je verjetno in razvidno iz t(;fra, ker je treba na nekterib mestili po osem in šestdeset in še več čevljev globoko kopati, da se pride (Jo tlaka ali sploh do zasutih poslopij in stanovanj. Se nek drug brili je, Krabla po imenu. Ta ima več zijal, iz kterili se neprestano dim vali, vendar pa je moč globoko v žrelo viditi včasi, kader veter razgraja in razpihuje dim.
Vulkan Kath^gia se le malo-malokdaj razjezi, je pa takiat, kader se, toliko strašneje. Najbesniši je bil leta 173«. Vsi bližnji snežuiki so so razpočili bolj ali manj. Nekteri so se silo razrušili. Vrišč in hrum je bil lak, kol sodni dan, Izlandčani so mislili, da je konec sveta, in buli so se, da se cel otok v nezmerno morje potopi. To je liilo strašno. Na to je postal hud potres, za njim pa grom ; oba sta se verstila dalj časa, da je bilo groza. Metal je iz sehe neko posebno toči enako materijo. Jedro njeno bilo je peščeno in pepelnalo. Veliki, po cele tri l'unte težki goreči kamni so kviško skakali iz zijala, okoli njih pa ognjene krogle so se visoko v zraku na drobne kosce razdrobljevale. Ko bi trenil, je hil hrib in celo ozračje v ognju in plamenu, in tako se je razsvetlilo, da se je noč spremenila v dan. Zdaj pa zdaj se je prikazal nad vulkanom ognjen raznobojen, mavrici enak pas, za to prikaznijo pa je jelo germeti in je germelo in hreščalo potem dalj časa, kar je grozovitost te natorne prikazni še bolj poviševalo.
Med narbolj čudapolne natorne prikazni pa spadajo vroči vodometi. Teh se na Izlandii mnogo nahaja.
Najimenitniši jo tnko iineiiovatii Geiser. Geiser jo — nedelcè od Slialliolla — snul .štirdesel do poldesol družili inuiijšili vodometov. Vodomoli ti so raznobarvni : ali lepo lieii kot ndeko, žolli ali kcrvorndeči, kakoršiia je naiin-eč zemlja, po kleri so si pot napravili. Geiser je res znamenit vodomet! Ci'v. iz ktero voda brnlia, je 72 čevljev visoka, počez jili ima pa 1!). Voda ne brnlia neprestano, tndi ne zmirom enako, pa vendar-lo večkrat na dan. Ko je učeni Sved 'l'roilij ta vodomet pregledoval in preiskoval, je brnluila (lopoldtie od .šestih do enajstih desetkrat, vsako pot (i—10 sežnjev visoko, včasi pa še više. Tisti dan ob šlirib jiopoldne je Troilij s svojimi lovarši in drugimi nazočimi vred zapazil, da se je tresla zemlja pod njim na treli raznih krajih in ravno takrat tudi na plavi neceya sosednega hriba; tudi so čutili pod zemljo nekak nemir iu vrenje, ki je zdaj ponehalo, zdaj spel pričelo se. Kmali na to je bruhnila voda iz zijala visoko v zračje, kjer se je nazadnje razdelila in proti tlani vernila. Ko se je najviše zag^nala iz zemlje, šla je dva in devetkrat čevljev kviško. Preden se je to godilo, so metali kamenje va-njo, ki je potem z vodo vred visoko v zrak letelo. i\'i se čuditi, če so te tako znamenite, éuiiobudivne iiatorne prikazni v Izlandčanih zbudile iii do dobrega vkoreninile misel: da je tu vhod v pekel. i\ek drug vodomet je pri jezeru Langer\vater-u, dva dni hoda od vulkana : Hekla. Tudi tu je več predorov blizo skup. Če se jim bližaš, vidiš v le[iem vremenu že od daleč gost dim, ki se vali iz cevi visoko v zrak, kjer se zadnjič razkadi in razgubi. Voda je tako vroča, da se meso v malo minutah skuha v njej.	L. Podgoriški.
6.
Skrivni dobrotnik.
v Mnrsiliji na Francoskcin je živel v poprej.šriem stolelju učen mož, gospod baron Montesquieu. Neko poletje se sprehajn v hladu vštric morja, ogleduje ne-izitierno morje in se čudi soincu, ki se je ravno v tiiorje vtiipljalo. Kar zagleda v čolnu mladenča. Stopi k njemu in ga ogovori :
„Jaz bi se rad malo po morju vozil."
„Le v čoln stopile", mu reče miadeneč.
Baron sede v čoln, ogleduje mladenča od nog do glave in ga upraša : „Kako li je pa ima?"
„Hobert Garcin."
..laz ne verjamem, da bi bil ti prav mornar. Si li moreš s liin svoj kruh služiti."
„O ne gospod, le ob nedeljah i ob delavnikih pa nekemu kupcu mjlengc vredujem."
„Kaj ti je pač v glavo padlo, da se ob nedeljah s tako težko rečjo pečaš?"
„O, da bi Vi vedili!' zdihne miadeneč in pobesi
oči.
„Kaj ti je pa, da se tako klaverno deržiš? Kako si vendar bled !"
„Moj oče so bili mešelar v tem mestu. Vse jim je šlo dobro od rok. Ljudje so jih radi imeli in jim zmirom dosti zaslužili dajali. Pobro smo živeli, vsega smo imeli dovolj. Pa to še ni dosti bilo. Oče so še zmirom kak krajcar na stran djali, in počasi se je precej denarja nabralo. Začno premišljevali, kako bi se dalo s tim denarjem kaj več pridobili. In kaj ti storé?
Nakupijo si suiinja in pintiiii, iiniožijo ladjo, in se mislijo sami v Sinirno podati. Doiìièka hi iiiio res dosti, da bi bilo šlo po sreči. Nt>ko jutro so odrinili in ni jih bilo več. Dolojo nismo vedili, kjo da so in kako se jim godi. Kar zvemo po novicah, da so jih morski tolovaji napadli in jih /a sužnoga v Ti-lnan prodali. J'rnvijo, da jih za dva tavžeiit tolarjev odkupiti moremo. Mati, sestre in jaz se noč in dan trudimo, da bi toliko denarja vkup spravili. Kar jo hilo kaj boljše<Ta, vse smo prodali, prebivamo pa v tesni izbi: pa ni moč. Mislil sem se že sam v Tetuan jiodati in se ponudili, da hi mene mesto snžnjega vzeli. In kmalo bi tje šel, pa so me mati, ko so zveilili, kaj da menim storili, prepričali, da ne bom nič opravil."
„Pa menda veš, kako je njegovenui o-ospodarjii ime", ga vpraša.
„Imena se ravno ne spominjam, lo pa dobro vem, da je kraljev verlnar."
„Kako je pa Ivojemu očetu ime?"
.Moj oče so Korelj."
„Korelj Garcin — snžen pri kraljevem vertnarju — v Tetuanu", baron sam v sebi ponavlja, po tem mla-denču reče • „Ta dogodba je res žalostna, pa kaj si češ, zaupaj v Boga, ti bo že pomagal."
Med tim prideta na breg. Baion potisno mladenču dvajset zlatov v roko, skoči iz čolna in zgine. Mlade-neč ostermi, ko zagleda toliko denarja v roci, rad bi gospoda zahvalil, ga išče in išče, pa ga no najde.
Dva mesca po tem, ko so se pri Gareinovih ravno spat spravljali, polerka nekdo na dui i. Mati gre gledat, pa zagleda svojega moža ; mu pade okoli vratu in od veselja ne zine besediee. Na to priteko še otroci. Korelj veselo zdihne : „Zopel sem med vami, vaša ljubezen mi je k tem pripomogla, Bog naj vam vse sto-sterno povemo."
„Res je, reče Robert, da smo skoraj polovico denarja vkup spravili, pa ni bila božja volja, da bi Vas Vaši oiroci odkupili. Jaz dobro vom, od kod to pride. Knko me jo vendar lisli gospod na lanko izpraševal." l'() lem očetu vse na tanko pove, kar sta se z baronom pogovarjala.
Korelj so je zopet inešetarije lotil in v treh letih se zopet na noge spravi. Otroke je dobro preskerbel in Robert se je tndi oženil. Niso drnzega želeli, ko poznali neziiiinegii dobrotnika. Dolgo niso mogli nič o njem zvedili, kiir ga neko jutro Robert sreča. Pred njim na kolena pade in se mu jokaje zahva-luje. Montesquieu se derži, ko da bi od vsega lega nič ne vedil, in ga sili vstati. Med tim se je ljudi nabralo, baron pa hitro med nje zgine.
Ko je baron ^lontesquieu umeri, našlo se je v nekih njegovili bukvah zapisano : Kraljevemu verinarju v Tetvanu 2000 tolarjev za Korelna Garcina. —Montesquieu-a štejejo med najboljše francoske književnike in modroslovce preteklega stoletja.	J-
7.
Gospodarske skušnje.
(romoček drevesa ozdraviti, ako so o zeble). Kdor zapazi proti spomladi, da mu je drevo oh hudem mrazu precej ozeblo ali namerlo, ga bo ozdravil, če mu luh ali skorje razpara ali prereže. Zveden sadjorejec se koj po hudem mrazu lahko prepriča, ali mu je "drevo ozeblo ali ne, če le toplo vreme nastopi,
nli ce kako mlado mladiko od drevesa odlomi in jo v porko sobo prinese. Aiio Iiih kako ped po doiffein do lesa odreže, lor vitli, da notranja skorja (lako imenovano lièje) in unanji les (lielina), sla rujava, je lo pfotovo znamenje, da je drevo res ozelilo. Ali je bolj in manj ozeldo, se lahko iz drevesne beline prepriča, ako je bolj in nianj začernela in kako y:loboko v les se^a. Male ozeblitie se ni Ireba bali; drevo se samo po sebi okreva (pomao;jO in ircba ni Inba razparali in prerezovali. Ivo pa gospodar zapazi, da je mraz dre-vesn škodoval, (in da se leoa še bolj prepriča, naj sn do spomladi počaka in pojrlcda, ali drevo pog-anja ali ne in je belina še zmeraj rujava), se lubje po celem drevesu na julranji in večerni shani po dol^ama na deblu do beline jirercze ; na južni (opoldanski) sirani pa le več kratkih zarez luili podolgonm napravi. Ne bilo bi dobro, na lem mesta le eno iloloo zarezo narediti, ker bi znalo opoldansiio S(dtice prcrczo preveč narazen gnali, in drevesu belino lako prejiekati, da bi drevesu veliko škodovalo. — Sploh jo pa prereza skorje ludi pri zdravih drevesih zato dobra, da se bolj odebelijo. Toda nikoli se ne sme skorja na južni strani narezati, in indi ne do beline poleti, ampak le po verhu. To opravilo se opravlja že mesca svečana in sušca.
(Gotov pripomoček zoper opeklin oi. Nedavno sem si zelo opekel nogo na podplatu, nisem pa vadil, kaj bi rabil zoper opeklino. Kar se čez malo časa spomnim na pripomoček, kterega so „Novice" na-svelovale pred nekaj leti. Vzamem, kakor so one priporočile, mjila (žajfe), namažem onožnike (Scliuli-fetzen) ž njim in si ovijem opečeno nogo, na kojo se nisem skor čisto nič opreti mooel zbog hudih bolečin. Sperva me je peklo še bolj memo prej, pa knialo je jelo Dečenje pojemati, in v dveh dneh mi je bila noga zdrava. V teh dveh dneh pa nisem več kol trikrat
nnmnzal onožnikov z mjilom. — Naj se posluži tudi kdo (Iriin- tejra pripomočka, kadar se opeče, in vidil bo, da mu ne lu) brez u.speiia. — Hvala vam „Novice" za vaš^asvet!	L. l'-ški.
(Skerh za i)učele.) Zima, čeravno inerzia pa da je slanovilnega vremena, ni močnim panjevom tako nevarna, kakor spomlad, nko je vreme zlo spremenljivo, lo je, da je danes t0|)l0 in sončno, jutri pa spet merzio in oblačno. Toplo vreme oterpnjene in po zimi v kepah miruvajoče bučelice oživi in jili vabi pod milo nebo k delu. Ko so |ia vreme spel hitro s[iremeni in mraz pritistie, premrf; mnog:o pridnili živalic, da ne pridejo več nazaj. Hučele, ki so se prebudile iz zimskega spanja, potrebujejo več živeža, se lotijo večkrat zaloge in jo povžijejo, če je ni obilo, in tako slabijo svoje gospodarstvo; tudi jih sila ropat žene. V takih okolj-šinah je tedaj treba, da čbelar večkrat svojo družinico ogleda in za-njo skerhi, da je goljufna pomladanska toplota prezgodaj na noge ne spravi, kar se posebno; rado zgodi, ako poldansko sonce pripeka na bučelnjak tudi mora skerheti, da oživljenemu ljudstvu živeža ne manjka; kedar se začne cedili in s tem svoje letno delo pričenja, naj nui je na pomoč v t(;m opravilu kakor sploh v vsem, česar je pridni živalici v tem času treba.
(J e s e n o v o perje za živinsko k I a j o.) Knez Svarccnberg naznanja, da je jesenovo perje dobro za živinsko klajo, če se nasoljeno nekoliko časa v kakem sodu ali kadi ležati pusti.
Imenovani knez je dal na svojem vertu na Dunaji (am Rennweg) sred oktobra pretečencga leta okoli 50 funtov jesenovega perja nabrati, in v sod po skladih naložiti, tako namreč, da je na sklad perja prišel sklad kamnene sol/, od zgoraj je perje z dilicami pokril in s kamenjem obložil, ravno tako kakor se po navadi z;
zeljem rnvna. (Soli se jo porabilo 5 funtov, ki je bila po 5 kr.)
Perje so je pustilo do mesca sušen v sodu, potem sc je jelo živini [loltliulati. Tolovicii perja se je z režeiio slamo iii rezaiieo mešala in kravam pokladaln, klere so posebno po perji kaj rade seo-ale; druga polovica se jim jo pa čislo sama, nejiomešana dajala. Krave so golo perje še veliko raji žerle, kakor pomešano, in ši! celo tisto, ki jim je z jasel na tla paillo, so z veliko slastjo poberale in jedle, da je bilo veselje. Iz lega se očitno previdi, da je omenjeno perje živini tudi dobra kerma. — Da pa pride ta živinska Ulajo s soljo vred precty draga, je res, toda ni misliti, da bi se mogla enaka mera soli zalo jemali. Kdor [lerje tudi slabeje soli, bo ineinla ravno tako dobro opravil. — Misliti je, da bo marsikter kmetovaveo poskusil po oznanjeni skušnji svojo živitio z jesenovim jierjem ker-miti, da bo zvedil, po kteri naj inžji ceni more jesenovo perje soliti, da mu bo največ verglo.	(Novice.)

Driižbiii
og asiiik.
i. Imenik (losiiicrtiiiii družnikov.
Do 31, marca 1.1. so na novo stopili v družbo sv. Mo-
liora kot d o s m črtni udje sledeči gospodi in gospé:
91.	Bat Ana v Opačjcm selu, in jo placala v matico........ISgld.— kr.
92.	Kokic Jožef, kurat v Strojni, in
je plačal v matico ......15 „ — „
93.	Don Julian Hornbek, duhoven barnabitski v Doljui Avstriji, in je
je plačal v matico ......15 „ — „
94.	Klemene i č Anton, kaplan pri sv.
Jakopu, in je plačal v matico . . . 15 „ —„
95.	Presa Jožef, kaplan v Koprivuiku,
in je plačal v matico......15 „ —„
Juh Katarina (št. 80), služabnica v Placuti, in je plačala v matico drugi polovični znesek .... 7 „ 50 „ Ilajšek Anton (št. 46), kaplan v Kozjem, je plačal v matico drugi
polovic'ni znesek......7 „ 50 „
E rj a v e C Pete r (št. 47), kaplan v Kozjem, je plačal v matico drugi
polovični znesek......7 „ 50 „
Vsega vkup 97gld.50kr.
2. Družbiiii podporiiilii.
v dnižbiuo matico so darovali : (t.Dolenc Luka, fajmoštui- v 'l\iliiim . . 2gld.— kr
„ Svajger Giibriel, kaplan v Št. Vidu .	2 „ — „
Za neplačano rokopise.......8 „
n
Vsega vkup 12gld.—kr.
DruZbina matica seje toraj, kakor je viditi iz pričujočih razkazov, sopot pomnožila za 109 gld. 50 kr.
K temu znesku v gotovili denarjih gre prišteti šo 3 gld. 78 kr. iz razkazkn v Koledarčku za 1. 18()2.
Za ta gotovi denar (109 gld. 50 kr. 3 gld. 78 kr. =: 113 gld. 28 kr.) sojo sopet nakupila ena der-žavna obligacija po 100 gld. a 5 odstotki; 30 gld. 28 kr. se pa se lu-ani za dalje nakupovanje.
Kiijižoviio naznanilo.
Fri J. Leonu in E, Liegelnu v Celovcu; pri Fr. jcyrerjii v Miirburgn; pii J. Lerherjii in Giontlnltu v
,j 11 bij a 11 i; jii-i Geigerjii in Siroli v Celju; pri Weicin-;erju v Radjjoni; i)rj Ferstelnu v G lil (len; ))ri Wepu-tekll v Novem mostu; pri Schlmpfll v Terstu in pri locharju v Gorici so dobivajo sledeče družbine bukve po ristavljeiii ceni:
1.	Slovenske Veieniice l. in 2. zvezek vkup vezan 1860—,
83+7G str. 30 nkr.
2.	„	„3. zvezek 1861—74 str. 20 nkr.
3.	„	„4. zvezek 1871—80 str. 20 nkr.
4.	Zgodbe sr- pisma starega zakona 1860—129 str. 40 ukr.
5.	„ „	novega zakona 1861—169 str. 40 nkr. C. .Tlarije rožen crei. Molitevne bukve s premišljevanjem v
poèesenje nar svetejših sere Jezusa inMarije. 414str.60nkr.
7. IlnnibertoTC resnice st. Tere t prcmiMicTanje. 1859.414 str. 1 gld.	'
'8.	Šola Tesela lepega petja z napevi. — 55 str. 40 nkr.
9.	Pesmarica za šolo in dom z napevi. 102 str. 40 nkr.
.0.	CTCtice s podobo M. D. na Višarjih 2GG str. 40 nkr.
.1.	Rožice s podobo Blejskega jezera. 170 str. 30 nkr.
12.	Božidar, povest. 113 str. 15 nkr.
'3.	Elizabeta ali pregnanci v Sibirii, povest. 110 str. 15 nkr.
14.	Ogledalo čednosti v povestih. 175 str. 20 nkr.
'Ö,	Stari 1'rban ali zimski večeri dobrih kmetov. 225 str. 30 nkr.
16.	RraljedTOrski rokopis, poslovenil Fr. Levstik. 10 nki-.
K a 'L a I o.
1.	Bogdan.........3
2.	Moč angeljskcga češčeuja v izgledih ....	55
3.	V slavo Marijo........77
4.	Andrej Hofer........79
5.	Izlandija.........82
6.	Skrivni dobrotnik.......S7
7.	Kar bodi za domačo potrebo.....89
Driižbin oglasnik ........	93
Književno naznanilo .......95
v Celovcu 1862.
Natisnil Jauez Leon.