V rdečem »raju«  Roman iz sovjetskega kmetakega življenja 23 Klavs ga je molče poslušal. Malo prej so ga konjeniki, ki so bili poslani k reki, da bi preiskali obalo, obvestili, da so iz vaškega pristanišča izginili vsi čolni in on se je sedaj vznemirjal radi bega mnogih Baltičanov proti Romuniji. Ni želel, da bi v Moskvi doznali za upor v Balti, ker bi ga izvršilni odbor gotovo poklical na odgovornost, zakaj ni v krvi zadušil upora. Kaj je smrt treh ljudi, ko bi morali biti vsi postreljeni! Čim bolj se je Klavs zamislil v položaj, tem bolj je čutil, kako blizu mu je Balta. Ob drugih podobnih prilikah je dal brez pomišljanja postreliti na tisoče ljudi. Ko je nehote izdal svojo bojazen zaradi beguncev, ga je Karanzin skušal pomiriti. »Tovariš, ne delaj si skrbi,« je dejal. »Voda v reki je že nekaj dni sem tako divja, da ni verjetno, da bi kateri čoln dosegel romunsko stran. Jaz mislim, da nas je Dnjester rešil vseh protirevolucionarjev, ki so hoteli pobegniti.« »To je domneva, a ne gotovost,« je odvrnil Klavs. »Sicer pa bomo videli. Po povratku v Odeso bom na to- vornih avtomobilih takoj poslal ribiške čolne in upam, da boš zanje našel ribiče.« »Bodi brez skrbi! V Balti je dovolj ribičev in jar bom poskrbel za to, da bodo bolj mehki, kakor so bili doslej.« »Dobro! Sedaj pojdi po svojih opravkih. V času večerje pa me spet obišči. Morda bom imel zate kaka nova naročila.« Karanzin je ponižno pozdravil in odšel. Bil je suženjska narava in je mislil, da mora pred mogočnim komisarjem kriviti hrbet. Klavs je čutil v duši veliko praznoto. Rad bi si ogledal Balto in rojstno hišo, a si ni upal ven. Ni zaupal vase in se je bal, da bo to, kar bo videl, premagalo njegovo prisiljeno boljševiško krutost. Najbolj se je bal srečanja z materjo. Njen ljubeči in bolestni pogled bi raztajal led okrog njegovega srca. Zamislil se je. V svoji duši je začutil bedo človeka, ki nima več doma. Prej, ko je govoril s Karanzinom o ribičih, je pred njegovimi očmi oživela preteklost. Videl je ribiče, kako so razpenjali mreže in kako jim je on pri tem večkrat nagajal. Spomnil se je na to, kako je često sedel na obrežju reke in razmišljal o vsakdanjem življenju. Pri reki je večkrat srečal Natašo, ki je čakala na povratek očeta. Potem je pomagala očetu pri razpenjanju mreže. Domov je nesla polno košaro rib. On se ji je navadno pridružil in ji odvzel tovor. Kaj je sedaj z Natašo? Kaj je r Krilovom in Olgoporom ter drugimi znanci? V duhu jih je vse gledal. Nataša je ohranila v njegovi domišljiji svojo živo mladost, mehko, nežno in privlačno lepoto. Polagoma je vse izginilo, samo Natašina slika je lebdela pred njegovimi očmi. Ali ni ravno obraz te lepe, ljubeznive dekliee najprej oživel v njegovem srcu, ko je zjutraj skozi daljnogled opazoval Balto? V sobo je prišla Natalija, Šubinova vdova. Bila je bleda in potrta. Edino čustvo, ki jo je polnilo, je bil strah. Bala se je, da se bodo vaščani tudi nad njo maščevali. Ni se upala dotakniti Šubinovega trupla, ki je še vedno ležalo na vrtu. Za Šubinom samim ni žalovala. Samo to ji je povzročalo skrb, da ni vedela, kam se naj sedaj zateče. »Tovariš,« se je obrnila na Rišina, »kam naj grem, ko se bo Karanzin nastanil v tej hiši?« »Uredi zadevo s Karanzinom!« je suho odgovoril komisar. »Morda ti bo prepustil eno sobo?« »Ne morem ostati v isti hiši s človekom, ki ni pofočen,« je nekam ogorčeno odgovorila Natalija. Rišin jo je začudeno pogledal in se glasno zasmejal. »A tako! Ne moreš ostati v isti hiši z moškim, ki ni oženjen? Kaj to pomeni? Ali nisi svobodna ženska? Česa se bojiš?« »Ne bojim se, a Karanzin je nasilen.« »V sovjetski republiki moški spoštujejo ženo, ki ga ne mara, in jo pusti pri miru.« »O, vem! Tako je pisano!« »No, in —« je začudeno vprašal komisar. »Kar je pisano, se ne izvršuje vedno,« je mirno odvrnila Natalija. »Ker smo predobri in popustljivi. Če bi s smrtjo kaznovali vsakega, ki krši sovjetske zakone, bi bilo drugače ...« Za trenutek je utihnil, listal po Šubinovi poslovni knjigi in nadaljeval: »Ker si tu, poslušaj! Pri pregledovanju računov sem opazil, da je bil tvoj mož tat, ki je kradel iz sovjetskega skladišča. Tudi ti si se okoriščala z ukradenimi stvarmi.« Natalija je prebledela in se začela tresti. Jecljaje je odgovorila: »O, komisar, jaz nisem bila obveščena o šubinovem postopanju. Jaz sem mu samo stregla in se za njegove posle nisem brigala.« »Dobro! Ne moti me dalje! Karanzin mi je govoril o tebi. Mislim, da te bo s hišo vred prevzel. Zaupaj vanj!« Natalija je odšla polna strahu. Misel na bodočnost jo je vznemirjala, zlasti ker še ni vedela, kako se bo zadeva upora končala. 14. V vasi je vladala mrtva tišina. Ljudje so se poskrili. Vedeli so, da se je Klavs, sin Alekseja Andrejeva, za to noč nastanil v šubinovi hiši in so se bali. šepetaje in z grozo v srcih so med seboj govorili o tem, da bodo naslednjega jutra ustreljeni Aleksej Andrejev, njegov sin Fedor in Peter Krilov. Možje in fantje, ki so bili med uporniki, so bili zelo molčeči. Sramovali so se zaradi svojega strahu pred smrtjo. Kesali so se, zakaj niso pristali na žrebanje. Fedor je postal v njihovih očeh junak, obenem pa glasen očitek. Ne bi ga smeli pustiti v prostovoljno smrt. On je sicer bil voditelj, toda za vstajo so bili vsi odgovorni. Drugi pa so bili zadovoljni s tako rešitvijo te nesrečne zadeve. Za njih je bilo tudi suženjstvo rešitev, samo če ni bilo treba umreti. Čutili so se tako globoko zakopane v trpljenje in ponižanje, da so v suženjstvu našli neko gotovost. Nekateri pa so v svojih srcih ohranili dostojanstvo in plemenitost ter so se upirali temu, da bi sprejeli svojo nesrečo. Poraz, ki so ga doživeli, jim ni vzel moči. Žalostna usoda Alekseja, Fedorja in Petra jih je klicala na dolžnost, da nekega dne stresejp s sebe sramotnl jarem... V veliko sobo pri Andrejevih je sijala mesečina. V jasni svetlobi so se odražale črne in ostre sence. Po prostrani sobi se je od časa do časa premikala ženska senca. To je bila Natašina senca. Deklica je hodila po sobi sem ter tja, zatopljena v svoje misli. Iz enega kota je od časa do časa prihajal suh kašelj, ki je mučil ubogo Natašino mater. Za mizo je sedela Karina. Roke je naslanjala na mizo, glavo pa skrivala v dlani. Reva je bila popolnoma izčrpana. Ko je slišala Elzin kašelj, jo je obšla misel, da bi tudi zanjo bilo najbolje, če bi se ji zmešalo. Nataša se je vdajala eni sami misli, ki jo je vse bolj prevzemala. Hotela je iti h Klavsu in prositi, naj pomilosti tri obsojence. Morda je ni popolnoma izbrisal iz svojega spomina in se bo usmilil nesrečnih žrtev. Na vsak način je ona edina, ki more tvegati ta korak. Zakaj ga ne bi tvegala ? Zivljenje je za njo brezpomembno ... Ko je do dobra razmislila o stvari, se je prepričala o brezuspešnosti svojega koraka. Klavs ne bo popustil. Vila je roke v obupu nad svojo nemočjo. Hitreje je začela hoditi po sobi gor in dol. Od časa do časa se je ustavila pri oknu in pogledala proti vasi. Bil je čas večerje. Gotovo tudi Klavs sedi za mizo. Če ne bo šla sedaj, pozneje ne bo mogla priti pred njega. Naglo je še enkrat premislila vse, nato se je odloeila. Pogledala je -mater in Karino. Zdelo se ji je, da obe dremljeta. V naslednjem trenutku je tiho odprla vrata, stopila iz sobe in vrata tiho zaprla. Pri oknu je obstala in pogledala v sobo. 2eni sta bili še vedno nepremični. Nataša je zavila proti vasi. Izbrala je krajšo pot, ki je vodila med poljem. Okrog vasi so goreli taborski ognji. Ob njih so sedeli in ležali vojaki. Pod drevesi so stali konji. Tu in tam se je kateri vojak zasmejal. Vmes je zahrzal konj. Iz vasi se ni slišal noben glas. Tiha noč je pritiskala na duše in hiše. Polja so mirno spala. Mesec se je skril za oblake. Nataša je bila tega vesela, ker je bila bolj skrita. Hitela je proti Šubinovi hiši, v kateri je stanoval Klavs. * Klavs je večerjal. Komisarjev obraz je osvetljevala sveča, ki je stala na mizi. Plamen, katerega je vznemirjal rahel prepih, je metal ostro svetlobo in temne sence na te koščene in stroge črte. V mraku, komaj vidna, je stala Natalija. Pripravljcnp je bila, da zadosti vsaki želji mogočnega komisarja. Toda on ni ničesar želel. Njegovc oči se niso odtrgale od papirja, ki mu ga ie nekoliko prej prinesel Karanzin. Na papirju je bila napisana smrtna obsodba treh talcev in on bi jo moral podpisati. Že kakih dvajsetkrat je prečital imena: Aleksej Andrejev, Fedor Andrejev, Peter Krilov. Njegov oče, njegov brat in Peter Krilov, ki je najbrž Natašin brat. Čim večkrat je prečital ta imena, tem bolj so črke plesale pred njegovimi očmi. V njegovi notranjosti je vrelo, toda obraz je bil hladen. V nemirnem srcu se je spet bil boj med Klavsom Rišinom in Klavsom Andrejevim. Srce je močno in naglo utripalo ter pričalo o tem, da spomin na preteklost še vedno ima veliko mcč nad komisarjem. Toda istočasno se je z neusmiljeno surovostjo vzbudila tudi boljševiška vera. Silila ga je, naj zatre v sebi spomin na preteklost. Njegov oče ni njegov oče, temveč navaden upornik. Njegov brat ni njegov brat, ampak nevaren sovražnik komunistične oblasti. »O, sveta in velika revolucija,« je šepetal, »ki si poklicana, da preobličiš zemljo in človeška srca! Od tebe je odvisna sreča in bodočnost človeštva. Srečen sem, da si mi dala priliko, da izpričam svojo privrženost tvoji stvari!« fDalie sip.ii*