a plačana v gotovini.
Leto XXIII.
Dolnja Lendava, 2. augusta 1936.
Štev. 31
Cena 1 Din.
Naročina: doma na skümesečno 2 D., iznoga 2 Din. ) par.
V inozemstvo mesečno M. Listom, M. i i kalendarom 100 Din. mora bar meo naprej. ž n i c e 11806. le ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena o g l a sov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslano“ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. SO p, i oglasna taksa posebi.
Popüst po dogovori.
Naš Prezvišeni gospod lavantinski knezoškof i apoštolski administrator
Slovenske krajine 60 letnik.
Augusta 1., včeraj, so dopunili šestdeseto leto naš prezvišeni nadpastir. Za to velevažno dobo človečega živlenja si naš prezvišeni gospod nadpastir ne želejo nikaj drügo, kak naj molimo za njih i sveta prečiščavanja darüjemo za njih i naj zütra popodnešnjo pobožnost darüjemo v namen, ka se vse viseče zadeve v püšpekiji rešijo na božo diko i zveličanje düš. Včinimo to. Pa s tem se nezadovolitno, ka bi samo vütro, 2. augusta to delali. Vnogokrat, do svoje smrti delajmo tak, molimo i se prečiščavajmo goreče za našega višjega pastira. Kajti višji pastir nas vodijo na poti zveličanja pod oblastjov sv. Oče, Kristušovoga namestnika, oni nam pošilajo mesto sebe dühovnike, ki pasejo naše düše z hranov večne istine i z krühom večnoga živlenja, ki nam vodijo düše h Bogi, je čistijo i spopolnjavajo. Najvekša briga, najbole vroče žela, najbole goreča potrebščina, štero nosijo naš prezvišeni nadpastir na srci je zato ne drügo, kak da majo dosta dobrih dühovnikov, ki do
iskali samo božo čast i zveličanje düš. Za to skrbeti, ka se te njihov namen dosegne, ka majo sveto živeče dühovnike, je zato najbole goreča lübezen do njih, je najiskrenejša čestitka za njihovo šestdesetletnico, je najvekši pripomoček za škofijo i apoštolsko administraturo, je pot do najvekše plače nebeske. Ka se te namen našega višjega nadpastira dosegne, ne samo, ka iz srca to želemo, ne samo ka v te namen goreče molimo i se prečiščavamo, nego v te namen smo i bodemo vsi tüdi pripravni trpeti. Trpeti, ka Jezuš žele, naj je vsaki dühovnik vreden drügi Kristuš ! To je naš pozdrav, to je naš poklon, to je naš dar Prezvišenomi gospodi knezoškofi lavantinske škofije i apoštolskomi administratori Slovenske krajine za njihovo šestdesetletnico. Bog jih napuni i živi s svojim dühom i vse njihove dühovnike !
V Slomšekovom dühi vodi
Drage düše vseh h Gospodi !
Živi, živi, duga leta,
Vse pripelaj nas v nebesa !
Tresetiletnica političnoga delovanja g. ministra, dr. Korošca.
Dnes tjeden se vrši v Maribori v „Ljudskom vrti“, tam, gde se vršila lepa igra „Naša apostola“, veliki tabor na čast g. notrašnjemi ministri v spomin, ka je že treseti let dela na poli krščanske politike. Tabor se bo vršo pod naslovom JRZ stranke, v šteroj je zdaj notri bivša SLS. Tabor se začne ob desetih predpoldnevom. Je tabor toti v prvoj vrsti za Maribor i njegovo okolico, vendar se oprosijo vse organizacije JRZ, da pošlejo svoje zastopnike na te tabor. Gospod mi-
nister Korošec je iz Maribora začeo svoje politično delovanje na hasek slovenskoga naroda, zato je pravilno, da iz Maribora ide vü tüdi glas po širnoj državi i prek njenih mej, kak zahvalen je slovenski narod svojemi voditeli, kak ga poštüje, kak se zbira okoli njega i kak se šče ešče nadale od njega voditi dati. Mi prosimo naše lüdi, naj idejo oni, ki morejo, te den v Maribor, da se vdeležijo toga lepoga tabora. Na tajništvi JRZ Aleksandrova 6, se dobijo tüdi znaki po eden dinar,
ki šče, si je lehko küpi, dužnost pa to ne. Ar naši lüdje ne bi mogli biti pri sv. meši, če idejo z vlakom v nedelo rano, se je oprosi, da idejo že v soboto večer, kajti prva dužnost v nedelo je poslüšanje svete meše.
Gospodi dr. Korošci pa želemo pri toj obletnici samo to i molimo samo za to: naj vodi slovenski narod bo božoj voli. To če sprosimo, smo sprosili vse, več ne je mogoče i bolše tüdi ne. Bog živi našega voditela i ga blagoslovi ešče duga leta !
Zahvala velikomi Prekmurci.
Te veliki Prekmurec so mil. g. Dr. Slavič Matjaš, papov prelat, vseučeliški profesor v Ljubljani. Za Prekmurca jih zovemo, ar so za nas Slovene, ki prebivamo v lepoj Slovenskoj krajini, Prekmurec, ar prek Müre prebivajo, posebno pa zato, ar so oni dali Slov. krajini ime Prekmurje i se z celim srcom potegüjejo za to ime. Mi njim toga ne zamerimo, jih poštüjemo pa iz srca jih mamo radi vsi. Oni pod imenom Prekmurec razmijo nas, ar na njih gledoč, ki na drügoj strani Müre prebivajo, smo Prekmurci; mislijo pa z tem imenom povedati vsikdar, da smo Sinovje Slov. krajine, za štere slovenstvo so se ravno oni največ borili i Slov. krajin : tüdi največ priborili stem, da jo mirovna konferenca v Parizi priznala kak en deo
lepe, velike Jugoslavije. So naš dober i davni prijateo iz mladosti. So imeli vsikdar odprto srce za nas. So nam vsikdar pomagali. So vse naše poteškoče bile njihove. Malokde smo najšli teliko razumevanja za naše potrebčine, kak ravno pri milostivnom prelati g. dr. Slaviči, rojaki sosedne Križovske fare.
Naš domači tisk njim je posebno pri srci. Ga lübijo kak malo što. Ga podpirajo leto za letom nesamo z rednim plačüvanjom naročnine, nego tüdi z velikimi podporami. Ga hvalijo, kak dobroga i jih razžalosti do dna srca, če se dela proti njemi, proti Novinam, proti Marijinomi Listi, šteri tisk spoznajo za jako dobroga i krščanskoga ; po njihovoj sodbi je ešče bolši, kak nešterni prečni.
Že večkrat so tüdi pisali v naše liste, pa nam povedali odkrito tüdi falinge, štere so opazili pri njih. To odkrito prijatelstvo visoko cenimo i bodimo zahvalni za nje. Posebno zahvalo pa zaslüži najnovejša podpora mil. g. prelata Slaviča. Gda so lani v roke dobili naš veliki Marijin List i v njem najšli napisano, keliko dühovnikov i redovnih oseb je dala Apoštolska administratura Slovenska krajina svetoj Kat. Cerkvi, so napisali lepi dugi pohvalen članek v katoličanskom dnevniki „Slovenci“ od nas. Celo na vseučilišči med predavanjom so omenili naš Mar. List kak gledalo, v šterom se vidi naše delo za Kat. Cerkev. Pa stem neso se zadovolili. Poslali so nam 500 Din. pravi, petsto dinarov podpore na naše liste z etimi rečmi :
Popom i grofom
zemlo vkraj :raj vzememo, jo vam razdelimo i te ednok srečni, vbogi kmetje i siromaški delavci. — Tak so gučali v Rusiji komunistični agitatorje. Kmet i siromak je vervao. Gledao je samo na obetanje, ne pa na tiste, ki so obetali. Če bi gledao na te, ne bi vervao. Reč drži samo tisti, ki je pošten, ki da svojemi najvišjemi Gospodi, Bogi tisto, ka njemi ide. Če što najvekšega. Gospoda, svojega Boga nešče poznatil i svoje dužnosti do njega spuniti, kak bi mogo on spuniti dužno obečanje do svojega bližnjega? Ruski kmet je vervao, da sloboden bode da bode popovska i grofovska zemla njegova i je za začeo ropati to zemlo grade rüšiti, vrednost ž njih raznašati, čakao je blaženost. I prišlo je  prekletstvo.
Njegovi hujskači so seli na stolce oblasti i prvo njihovo delo je bilo, da so vzeli tisto vervajočemi narodi, ka njemi ji je bilo najsvetejše : vero. Prepovedali so njemi k božoj slüžbi hoditi cerkve so njemi podrli, spremenili v skladišča i gledališča; če je skrivoma molo Boga i ga je što gorjavo so ga kaštigali ; če se je skrivajoč po šumaj i drügih skritih krajaj vdeležüvao bože slüžbe, so ga zaprli. Po to še nezadosta. Deco so strgali dol z maternoga naroča, vzela je bolševiška oblast i je dala v državne zavode kde se ne sme včiti od Boga, kde se lübezen do starišov ne imenuje, kde se goji v deci samo sovraštvo do Boga i bližnjega. Deca ruskoga slepo vervajočega kmeta je prešla v tabor brezbožnikov, v šterom z besnim sovraštvom sramoti mladina. Tistoga, ki je bio i je ešče najsvetejše pred njim: dobroga Očo  nebeskoga. Stariš neštetokrat mora zvediti, da je njegovo dete, vzgojene v državnih zavodaj, postalo poleg neverstva tüdi morilec. Nešteto maloletne dece je krivih najvekše hüdobije, ka je povsem razumlivo, da če Boga nega, zakaj bi te dete nebi privoščilo tisto sebi ka majo boljševiški voditelje, ki nikaj drügo ne kak ono. Najstrašnejši vdarec je pa pretrpo ruski kmet i delavec te, gda njemi je vlada vzela njegovo lastno zemlo. Neje dobo popovske i grofovske, nego šče svojo je zgübo. Delati mora za boljševike, ki se mastijo iz njegovih trüdov po varaških palačaj, iz šterih so pregnali poštene lastnike, on siromak kmet i delavec, pa mora stradati na lastnoj grüdi, i če ne pripova teeiko boljševiška oblast terja od nejga ga preženejo v Sibirijo, kde mora pri kaši delati noč no den, dokeč ne vkraj, i to kšenki za boljševiške ravnitele, ki ž njegovimi trüdi pobijejo dol ceno lesi, zrnji i drügim pridelkom i te dovažajo v drüge države, kde znova trpi kmet, ar nemore po poštenoj i pravičnoj ceni odati svojih pridelkov. Trpi kmet doma i trpi v drügih državaj, boljševiški židov se pa masti ž njegovih trüdov, ar je bio takši nemak, da je vervao vsakomi fakini, ne pa tistim, ki so njemi dobro šteli. Milijoni so vmrli v Rusiji od glada. V tistoj Rusiji, štera je prle pripovala več zrnja kak cela Europa, Vmrli so siromaki, ar je boljševik odpelao za sebe vse, kmeti pa ne nehao nikaj, püsto ga je na samoga sebe. Kristušov navuk jasno pove, da človek ima pravico do svojega, to je da ima lastninsko pravico. To lepo Kristušovo načelo, štero priznava vrednost deli, ar se z delom spravla vrednost so boljševiški krvoločniki tal spremenili, da su je samo za sebi obdržali, kmeti so je pa vzeli. Ka kmet pripova, je boljševiško i ten je nišče nemore vzeti, a kmeti se pa vse mora vzeti. Grozoviti navuk. A odkrito povedano, vredna kaštiga za lahkovernost nesrečnoga kmeta.
Gda smo mi küšali, kakši je krüh boljševiški pod Kun Belom, znamo, kak se nam je godilo. Pomlimo ešče nikaj vredne bele peneze, za štere smo mogli ta dati prave. Pomlimo, kak so nam plačüvali živino ž njimi, kak so nas mantrali, kak so pobrali ešče cerkvene kinče i je Kun Bela ž njimi odleto v Moskvo, kde se bogati iz trüdov siromaškoga človeka i se norčari iz vere pobožnoga naroda. Mislite, ka tisto, ka je bilo, ne more več priti nazaj. Hitrej kak bi mislili. Hitrej zna napočiti tista vüra, štero bi na veke obžalüvali, kak den mine, če te Vervali agitatorom. Vse od toga visi, če te Vervali. Če te Vervali tistoj akademskoj mladini, tistim študentom i drügim agitatorom, ki hodijo med vami i vam ponüjajo nebesa na zemli. Pazite, vucje so to, samo koža je ovčja. Koža je obetanje, ka dobite popovsko zemlo i peneze iz kas i vse dobrote. Ešče vam včasi povdarjajo, pop je sam, zakaj njemi
teliko zemle i ví v svojoj nespameti priklumate, ka je tak i njemi verjete. Ne premislite pa, dá guči za sebe i da vi tiste popovske zemle nikdar nete želi, nego te jo želi za boljševika ravnotak, kak te želi svojo lastno za njega, ar de rodila samo za njega, ne pa za vas. Pitajte te lüdi, ki vam kaj obečavlejo, jeli svojo vrednost obečavlejo ? Pitajte je, jeli verjejo v Boga, jeli spunjavajo svoje verske dužnosti, jeli hodijo redno k svetoj meši i predgi, jeli svojo vüzemsko spoved i prečiščavanje vestno opravlajo, jeli živejo poleg svojega stana Čisto, jeli so trezni, jeli siromake lübijo i je podpirajo ? Če vse te dobre lastnosti majo, te se lejko ž njimi v guč vzemete, ovak pa niti v guč se ne vzeti ž njimi. I če vam što kaj naprej nosi od teh novih navukov, Pitajte cerkveno oblast, jeli je vse po Kristušovom navuki ali pa ne. Da če je samo edna litera načiša, zavržite ga, ar Kristuš je samo eden i njegov
navuk je samo eden. Kristušov namestnik, sveti Oča so jasno naznanili sveti, kak se more ravnati z delavci i Siromaki. Kem prle do se delodajalci i bogataši sveta ravnali po tom navuki, tem hitrej pridemo vö z te stiske — i gotovo je da pridemo, — ar kak je Kristuš svet rešo ne samo večne nesreče, nego po lübezni do bližnjega vseh drügih nevol tüdi, gda je prišo na svet, ravnotak je dnesden tüdi pomoč jedino v njem i po njem v njegovoj Cerkvi, v te navukaj, ki so Kristušovi. Ne verte krivim prorokom, ki k vam prihajajo v ovčenoj obleki, odznotra so pa zgrablivi vucje !
To je Kristušova reč, reč zapovedi, držte jo. Če te jo držali, vas obdrži ona i pripela v srečnejše dneve; če jo pa zavržete, celo živlenje te svojo nespamet objokavali. Včite se z nesrečne Rusije, za štero kriči celi katoličanski svet milo i jočeč po vsakoj tihoj svetoj meši : Odrešenik sveta, reši Rusijo !
2
NOVINE
2. augusta 1936.
„Pošilam v spomin na 500 oseb, ki jih je Jugoslovansko Prekmurje dalo 1935 v slüžbo sv. Cerkve. Priporočam se Vam vsem j molitev za prevod sv. pisma stare zaveze. Denar poklanjam za vaš tisk. Lepo pozdravljam vdani dr. AL Slavič.“
Iz toga pisma žari tak lepa lübezen do nas, do našega vsega lüdstva, do njegovih sinov dühovnikov i redovnikov, do njegovih misijonarov i misijonark i do njegovih redovnic, do njegovoga tiska, da komaj najdemo reči zahvale. Gda nam včasi spadne na pot Kristušovo, po šteroj vodimo Vnogi naš mali narod k večnoj i časnoj sreči, poleno z tistoga kota, z šteroga bi reči blagoslova mogli slišati, nas podvojeno razveseli mil. g. prelata pismo, ki je džündž apoštolskoga düha.
Gda se v imeni našega naroda, vsega naroda, doma i v tüjini živočega prav iz srca zahvalimo mil. g. prelati, za odkrito lübezen, štero goji do lüdstva Slov. krajine, štere lübezni znamenje je tüdi te lepi dar na naš tisk, prosimo vse naše lüdi, naj molijo za našega dobrotnika, g. dr. Slaviča i v njegov namen, da se Slovenska izdaja sv. pisma staroga zakona posreči, razširi i slüži vnogim i vnogim, pač vsem Slovencom za napredek v dühovnom živlenji i k večnomi zveličanji. Bog plati jezerofarti !
Politični pregled.
Arnautovič i tovariši obsojeni. Strelec na ministerskoga predsednika g. Stojadinoviča, Arnautovič Domjan je obsojen na 15 let voze,i na zgübo častnih pravic za stalno, ostali so zgübili častne pravice nateliko let, nakeliko let so obsojeni zvün Milanoviča. Obsojeni so : na pet let voze Stojadinovič Dragiša, na 4 letno Trbič Nasilje, Milanovič Dragomir pa na leto dni voze i na dveletno zgübo častnih pravic.
Stranko JNS büdijo. Z dnevom, kak je zdajšnja Vlada dobila oblast v svoje roke, so voditelje bviše JNS stranke popunoma zgübili glave. Pravih pristašov so najmre tej voditelje nigdar ne meli, nego so si pomagali na te način, da so samooblastno, diktatorsko vladali i je lüdstvo kratko malo moralo za nje glasüvati. S prihodom zdajšnje vlade na oblast, v šteroj je tüdi voditeo slovenskoga naroda, g. dr. Korošec, so pa voditelje JNS naednok ostali sami, brez vsakših pristašov. Edno celo leto so se ne mogli znajti i so ne znali, ka naj napravijo. Zdaj so pa že prišli telko k sapi, da so pred nedavnim časom napravili „kongres“ stranke v Belgradi. Na tom „kongresi“ so se zbrali voditelje iz cele države i so si zvolili za novoga predsednika generala Petra Živkoviča, šteri je zdaj ne več v aktivnoj vojaškoj slüžbi. Večinoma so
bili tüdi določeni že voditelje stranke za posamezne sreze. V Sloveniji ma že vsaki srez svojega voditela, kak so objavile naše Slovenske demokratske novine, samo od sobočkoga sreza je nikaj ne bilo zapisano. Pravijo pa, da je za sobočki srez že tüdi določeni voditeo, samo tisti gospod, šteri je za to določen, ešče ne bi rad bio, da bi ga že v časopisaj imenüvali, zato, ka
bi se včasi vidlo, da je te gospod že palig novi politični kaput oblekeo. Tak politični voditelje pomali nazaj k sapi prihajajo i se po mali zbirajo, samo s tem naj se ne troštajo, da bi se tüdi naše lüdstvo začnolo okoli njij zbirati.
Čiščenje v mačkovskom gibanji. Kak znano, so tüdi na Hrvatskom pod mačkovskim kaputom šteli kakše haske za sebe spraviti najrazličnejši politični špekulanti. To so lüdje, šteri so že vsemogoče bili na tom božem sveti, vsigdar so pa iskali sebe samo i svoj hasek, penez njim je jako dišao, delo pa jako smrdelo. Za lüdstvo so se brigali samo, če so meli od toga kakši dobiček, če so pa le gde mogli koga znoriti, so to jako hitro napravili. Posebno so se pa pritepli v mačkovsko gibanje najrazličnejši komunisti. Vsi tej so vsešerom najbole glasno kričali za Mačka i so vsakšega po glavi skukli, šteri je ne ravno tak glasno kričao ž njimi kak oni sami. Od zvüna so pač šteli biti bole mačkovski kak dr. Maček sam. Pomali je pa vodstvo stranke spoznalo, da bo najbolše če vse to smetje kem prvle odstrani iz mačkovskih vrst i tak se je v istini začnolo delati v zadnjem časi. S tem pa, gda je dr. Maček začno vse špekulante iz svojih vrst vö metati, se tüdi čiduže bole približavle zdajšnjoj vladi i dr. Korošci.
I mogoče je že prav blüzi čas, gda bo dr. Maček lepo z voditeli zdajšnje vlade šo vküp i bodo tak na najlepši način pometeni tüdi vsi politični špekulanti.
Revolucijo v Španiji je vlada ešče ne potlačila. Francoski komunisti podpirajo Španjolsko vlado v njenoj borbi. Zdaj sta dve vladi v Španiji i se pogajata med sebov.
Nemiri v Belgiji. Velike demonstracije so napravili socialisti, Policija je mogla razganjati nemir delajoče vnožine. Slika nam kaže nemire v mesti Louvain (Löwen).
Ceste na Goričkom
V „Slovenci“ od 24. julija čtemo, da se bode že letos začno graditi iz banovinskega fonda za javna dela most prek Müre pri Petanjcih. Kak velike važnosti bode te novi most posebno za gorički del Slov. krajine, to sprevidi vsakši, ki se je kda vozo ali je hodo iz Maribora gori do Küzdoblanja. Iz banovinskoga bednostnoga fonda pa se bodeta tüdi že letos popravili občinskivi cesti iz Küzdoblanja do Mačkovec in iz Küzdoblanja do Motovilec. Vendar bode tüdi ednok naša Gorička deležna nikeliko javne podpore.
Pri toj priliki naj Povemo ešče ništerne naše misli. Cesta iz Küzdoblanja do vesi Motovilci je ešče tak za silo. Ešče bogša bode te, kda se popravi, kak nam obečavajo. Tüdi skoz Motovilec je cesta prece dobra. Tam pri Ropoči pa se začne nevola. Od tam, kde ide cesta prek Motovilskoga potoka in prek Ledave na ropoški travnikaj, je že tak božna, da ti ob vsakšem dežji kola v blati obtičijo in da skoron nemreš na velko cesto priti. Te del občinske ceste bi se mogeo zdignoti, z debelim kamnom iz gračkoga kamnoloma potlakovati in potem z brodcem posipati. Nebi bili ravnok preveč veliki stroški za to delo, zato ar je te deo komaj en kilometer dugi. Pertočka občina naj se za to poskrbi in poprosi bansko upravo za pomoč.
Ešče vekšega pomena pa bi bilo to, če bi se popravila, razširila in zbogšala cesta iz Motovilec skoz Ropoče i Krašče v Domajince i zatem skoz Topolovec z mostom prek Ledave v Skakovce. To bode jako važno zdaj, kda se zgradi novi petanjski most. Potem bodemo meli najkračišo cestno zvezo iz Radenc, ali pravzaprav iz Maribora do Küzdoblanja in do Grada (Gornje Lendave). Cesta skoz Cankovo i prek Pertoče na Dolnje Slaveče proti Küzdoblanji i proti Gradi je jako od rok i pa dosta dugša. Samo poglednite si zemlevid i taki sprevidite, kak bi šla nova popravlena cesta naravnost gori proti severi od Skakovec, kde bi se ločila vd velike ceste pa gori do Küzdoblanja. Prosimo banske svetnike, g. Bačiča od Grada i g. Bajleca iz Sobote, naj se zavzemeta za pomoč od banovine za to cestno zvezo. Pa tüdi občine, v šterih okoliš spadajo vesnice, skoz štere bi šla ta popravlena cesta, to so Strükovci, Cankova, Pertoča, naj poprosijo za pomoč iz banovinskoga bednostnoga fonda, da se ta tak potrebna i za goričko Slovensko krajino tak hasnovitna cestna zveza dosegne.
(Eden, ki je to celo pot že prehodo i na kolaj prevozo).
Nemčija i Austrija sklenile mir. Hitlerova politika je dobila veliko zmago, Nemčija i Austrija sta se zmirile. S tem je Nemčija postala prijatelica tüdi Italiji.
NEDELA
deveta po risalaj.
Evangelij (Lukač 19) Tisti čas gda bi se Jezuš približavao k Jeružalemi, videvši varaš, jokao je nad njim, govoreči : ar da bi spoznao i ti, i najbole na ete tvoj den, štera so na mer tebi ; zdaj so pa skrita od tvoji oči. Ar pridejo dnevi na tebe i opašejo te tvoji neprijatelje z grabov i obsedejo tebe i vküp te stisnejo od vsej krajov ; ina zemlo povalijo tebe i sini tvoje, ki so vu tebi : i ne nihajo v tebi kamna na kamni: zato ka si ne spoznao vremena pohodjenja tvojega. I notri Idoči vu cerkev, začao je vö goniti odavajoče v njej i küpüvajoče, govoreči njim : pisano je, ka je hiža moja, hiža molitvena, vi ste pa njo včinili razbojnikov jamo. I včio je vsaki den vu cerkvi.
*
Jezuš je ne jokao nad varašom nego nad njegovim lüdstvom. Zato, ka je ne štelo poslüšati njegovoga opominanja. Ostali so trdi, mrzli, glühi za glas boži.
Bog nam davle svoja opominanja včasi naravnost, včasi pa po drügih. Sam nam pošila tak, da nam razsvetlüje razum, da spoznamo odürnost i velikost pa vnožino grehov. On nam vzhodi düšnovest, štera nas vznemerja. Tüdi po drügih nas opomina k dobromi. Včasi nam pošle nesrečo pri gospodarstvi. Pride smrt starišov, prijatela, lastna smrtna nevarnost. Vse to človeka pretrese. Keliko nesrečnih düš je ravno po takšoj poti najšlo znova Boga.
Lepa opominanja davlejo tüdi lüdje. Dühovnik na predganci, spovednik v spovednici, starišje svojoj deci, bratje i sestre med sebov, gospodarje pa majstri svojim. Što takših opominanj ne poslüša, se za nje ne briga i dale žive v grehi, ma zakrknjeno, trdokorno srce. Drevo je odspodi najbole trdo, zato se najbole tam sekira odbija. Tak je srce zakrknjenoga človeka. Ono se protivi milosti sv. Düha, ar je vsakše dobro opominanje glas sv. Düha.
Pomislimo na trdokornoga mladenca. Sto i stokrat sta ga že oča pa mati opominala, naj začne lepše živlenje, a vse zobstom. Stokrat sta prosila lehkomišleno hčer stariša kak tüdi düšni pastir, naj se ne podaja v grešno priliko. Njeva pa se delata norca iz vsega toga. Keliko opominov čüjejo pijanci, preklinjevalci, lakomniki, krivičniki, nečistniki, v sovraštvi živeči pri predgaj, v spovednici pa indri, pa vse nikaj ne pomaga ! Što tak dela, tisti zove nad sebe božo kaštigo. Poslüšaj ka pravi Bog : „Neso šteli poslüšati, nego so hrbet obračali i svoja vüha zapirali, da ne bi čüli . . . i prišla je velika kaštiga od Gospoda vojskinih trum“. (Zah. 7.) Na drügom kraji čtemo : „Ar sam vas zvao, pa ste se branili ; sam stegüvao svojo roko, pa ga je ne bilo, da bi gledao ; ar ste moj tanač zavrgli i moje opomine zanemarili, se bom jaz k vašoj pogübi smejao, gda vas zadene ono, ar se bojite“. (Preg. 1-24).
Dijaški kotiček.
(Refleksije)
Zgodovina je učiteljica narodov. Koliko zla bi bilo prihranjenega človeštvu, če bi se hotelo učiti iz zgodovine. Zgodovina pa nam tudi priča, da je tisk najuspešnejše sredstvo za širjenje zla. Pod pretvezo, da delajo za izboljšanje socialnih razmer, za napredek, obračajo svojo ost proti Kristusovemu nauku, proti Cerkvi.
Vojske in revolucije, politični prevrati in karkoli se v zgodovini človeštva velikega zgodi, vse je delo idej. Te delajo zgodovino. Več glav, več misli in pri tem kaj lahko pride do trenja. Zgodovina ni nič drugega kot borba med dobrim in zlom, med dobrimi in slabimi ljudmi, med kraljestvom božjim in kraljestvom hu-
Povej mi, kdo je pripravljal pot francoski revoluciji ? Bili so Voltaire, Diderot, Roussean in drugi, ki so s svojimi spisi napovedali boj dotedanjemu družabnemu redu. Njihove misli so postale misli ljudstva, ki je začelo misliti, kakor so oni pisali. Je sicer res, da je zboljšanje razmer bilo potrebno, toda ob revoluciji koliko nasilja, koliko krvavega preganjanja bi
bilo prihranjenega ljudstvu, če bi ti pisatelji podajali le zdravo hrano !
Trenje med dobrim in slabim, sovraštvo do Cerkve, ki je v francoski revoluciji prišlo do viška in je zahtevalo mnogo nedolžnih žrtev, se ponavlja do današnjih dni na ta ali drugi način, zdaj v tej, zdaj v drugi državi. In to, kar se vsled slabega tiska dogaja neredov po svetu, velja za posameznike. Le čuj !
Kakor ogenj se je raznesla po mestu vest, da so našli v mestnem logu 13 letnega dečka, ki je bil zadrgnjen z vrvjo. Kdo je bil morilec ? Šestnajstletni mladenič, sin dobrih staršev. S slabim čtivom si je zastrupil dušo. Z dinarji, ki jih je dobival za kruh, je med šolskimi odmori kupoval šund romane. Dan za dnevom je srkal strup iz teh romanov in sam je priznal sodniku, da ga je nekaj vedno priganjalo, da bi storil kaj podobnega kot junaki njegovih romanov.
K Slavnemu francoskemu pisatelju je prišel čuden obiskovalec. Bil je mož neprikupne zunanjosti, oblečen v staro, umazano obleko, obraz mu je bil upadel in roke so se mu tresle kakor starčku. Služabniku se je zdel sumljiv in ga ni hotel pustiti k pisatelju. A on je posili vdrl v stano-
vanje in se brez oklevanja vsedel na stol. Pisatelj se je čudno ozrl na nenadnega obiskovalca in zarohnel : „Kako si dovolite tako predrznost ?“ Čudni gost je potegnil iz žepa samokres in rekel : „Prosim, ostanite mirni !“ Pisatelj je vznemirjeno vstal, ta pa mu pokaže samokres, rekoč : „Prosim, vsedite se !“ Pisatelj je nerad ubogal, a ni bilo drugega izhoda. Mož pa je s poudarkom vprašal : „Ali ste ví spisali roman La f ... ?“ (to je eden najbolj nenravnih francoskih romanov).
„Da“, je obotavljaje odgovoril pisatelj.
Tujec je vzel z mize svetilko, posvetil pisatelju v obraz in nepremično zrl vanj. Usta je imel odprta, kot otroci, ko kaj z zanimanjem občudujejo. Iz odprtih ust pa je izhajal grozovit smrad. Po petih minutah je postavil svetiljko zopet na mizo in rekel : „Tako torej zgleda tisti pisatelj ! Poglejte name, mlad sem še. Ali je človek pri 30 letih že star ? Ako je, mora biti za to važen vzrok, kaj ne ? Gospod, pred 10 leti sem bral vaš roman La f . . . Čital sem skrivaj, požirajoče ; v dveh dneh sem ga prebral . . . Gospod, ali veste, kaj je nedolžnost ? Poglejte to ! Mož je po-
2. augusta 1936.
NOVINE
3
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
Nova sv. meša g. Bakan Ivana, salezijanca bo 23. augusta, ne pa 2. kak je to bilo prvotno javleno. Sv. meša se je odložila zavolo nagloga teškoga betega sestre novomešnika. Nova meša bo v Dokležovji.
Črensovci. Preminoče dni sta se Zaročila g. Rous Matjaš, akademik i gdč. Luthar Elizabeta z Črensovec. Obema čestitamo i iz srca želemo, da prideta kemprle do že davno zaslüžene slüžbe.
Sobota. Julija 26. se je vršo v Soboti pripravlalni shod za nastavitev lovskoga drüštva za Slov. krajino.
Krasen Pozdrav za novomešnika je poslao prijateo Lovro Salaj svojemi prijateli novomešniki g. Kozar Alojzij. A pozdrav je prišo te že v tiskarno, kda so bile Novine dotiskane, zato ne smo ga mogli objaviti. Prinese ga Marijin list ob priliki. Oba sina naše lepe Goričke, kde je redko novomešna slavnost, se v lübezni zdrüžüjeta, štera ne pozna mej. Pozdrav je prišo z Škofje loke.
„Düševni list“ se je pali zmoto. jul. številka piše : „Etak Kleklnove Novine v št. jun. 28 : „Nasledüjmo Slomšeka, on vodi v jakostno živlenje i večno srečo v nebesaj“. Kako pa sv. pismo ? Jezuš veli : „Nasiedüj mene, jas sem ta pot, istina i žitek, nišče ne pride k Oči, nego po meni“. List, ki šče rezati našim evangeličancom krüh verskoga živlenja, je močno zablodo. Na oči nam meče, ka zakaj smo priporačali, naj nasledüjemo Slomšeka, ki je bio pošten, čisti, trezen, bogaboječi pravičen človek, ki je najbole verno nasledüvao Kristuša i za njim v nebesa prišo. Kristušova reč, „nasledüj mene“, ne pomeni te teliko, ka bi njegove jakosti nasledüvali? Te bi pa lejko dužni bili pijance, nečistnike nasledüvati? Kristuša tisti nasledüje, ki nasledüje njegovo živlenje. Njegovo živlenje je nasledüvao Slomšek, zato, ki njega nasledüje, Kristuša nasledüje. Če Düševni list toga ne pripoznava, te zavrže svojega luteranskoga vadlüvanja najostrejši i najpoglavitnejši navuk, najmre ravnanje po svetom pismi. V tom pa čtemo, da jakosti imenitnih, dobrih možov i žen moramo nasledüvati. V tom stoji, da stariše moramo poštüvati i v dobrom je nasledüvati ; v tom stoji, da dobroga prijatela moramo lübiti i ga v dobrom nasledüvati ; v tom stoji, ka nas sam Bog vči, ka moramo jakosti poštüvati, ka moramo svetnike častiti. Ve je pa sam Bog poslao k Mariji, toj prečistoj Devici najvišjega angela Gabriela i jo tak počasti. Vekše časti pa ne more na zemli nišče dobiti. Pa gda nam Kristuš pravi, da ga nasledüjemo, ga moramo tüdi v tom, da častimo tisto, ka je on častio i ka je vredno časti. I te so vredni tisti predvsem, šterim pravimo, da so svetci, da so sveto živeli. Tak dra-
gi „Düševni list“, tak je to istina po tistom svetom pismi, z šterim si nas šteo vdariti. Sebe si ne vdaro, nego ščista zakopao. Ne si zato pozvani, da včiš evangeličance na njihovo vero, ar je sam ne razmiš i neveš.
Poznate „Očin krüh“ ali ržene rožičke ? To je jako čemerna, giftična goba, štera škodi zdravji i je letos preci v žiti. Najbolše jo je nabrati pred žetvov, kda se žito zori, nego lejko se zdaj tüdi nabere, kda se to čisti na trier i najde se tüdi pri mlatilnici spodkar. Apoteke küpüjejo te Očin krüh za vrastvo. — Rž. R. Gančani.
Dar na misijon g. Kereca. Kak je prečteo pismo našega misijonskoga brata, Meolic Števana, ki se trüdi v Junnanfüi za rešenje düš, naš delavec v Franciji, Kerec Mihal, je taki poslao 100 Din. na misijonske potrebe. Penez smo poslali na Rakovnik, da ga naprej pošlejo. Prosimo še drüge dobrotnike, da se nespozabijo z našega misijona. Bog plačaj te dar !
Lendava. V pondelek popoldnevi okoli 3 vüre je naednok začnola goreti pri Nasički edna hüta, v šteroj je bilo puno sena. K nesreči so se taki pripelali domači gasilci, šteri so hitro začnoli gasiti. Prišli so tüdi gasilci iz Sobote i tüdi od Benkove fabrike gasilci, šterim pa je že ne trbelo stopiti v pomoč. Kak je nastao ogenj, se ne vej, ali velika Zahvalnost ide domačim gasilcom, ki so s svojim požrtvovalnim delom hitro pogasili.
Nova meša g. Tratnjek Štefana v Beltincih julija 26. Po 32 leti so Lipovci dali znova novomešnika sv. kat. Cerkvi v osebi g. Tratnjek Štefana. Nešteta vnožina naroda je sprevodila novomešnika do prve njegove daritve. Vodo je novomešnika pri oltari g. Vadovič Rudolf, domači plebanoš. Predgao njemi je g. Škafar Ivan, kaplan z Prevalj. Jedro predge je bilo sledeče : Julija 5. gda si bio posvečen, se je zglasila za tebe najlepša pesem : Dühovnik si vekomaj. Zvonovje so ti dnes to pesem ponovili : Dühovnik si vekomaj. Vretina neizmerne časti, če dühovnik sveto žive i sramota, če svoj stan zanemari. Dühovnik je drügi, a bolši Adam, je dober pastir i drügi Kristuš. Kak je Bog Adami dao možnost da povekšava rod človeči, tak je dühovnik dobo oblast, da je dühovni oča, da düše, teh živlenje rodi po rečeh sv. Pavla : V Kristuši Jezuši sem vas jaz rodio. Dober pastir je dühovnik i dela, kak je pravo sv. Ivan krstiteo : Kristuš mora rasti v düšaj, greh, človeče slabosti pa se zmenšati, zato mora hraniti i braniti ovce dühovnik. Drügi Kristuš je dühovnik, Kristuš se njemi je popolnoma zročo, njegovo daritev ponavla pri svetoj meši. Dragi novomešnik, bodi popolnoma Jezušov, kak je on tvoj. Samo za to živi. Moli dnes, gda Jezuš pride po tvojih rečaj na oltar, za višje nadpastire, vse dühovnike i tvojo drago mater, ki te je s svojimi molitvami i zgledom pripravlala na lepi stan i vse dala Bogi, ar je jedino svoje dete, tebe, njemi darüvala. Moli za rod i vse nas. Zadnja moja prošnja je pa : ostani Marijin sin ! — Dühovnikov z bogoslovci se je zbralo 19.
Gasilski svetek se je obhajao 19. julija. Posebno slovesno so ga obhajali v Soboti i Lendavi. Odlikovani so pri toj priliki v sobočkom srezi sledeči gospodje: Benko Jožef, nar. poslanec, Vezer Geza z Martjanec i Cvetko Ludovik iz Sobote. V lendavskom srezi pa gg.: Taš Dragotin iz Lendave i Smej Števan iz Beltinec. Čestitamo.
Deveta nova meša v Slov. krajini. Slüžo jo bo v Bogojini g. Bojnec Engelbert, iz reda kapucinskoga, sept. 6. Novomešnik je doma iz Strehovec.
„M. Krajino“ boli, da smo na laž postavili njeno Štetje lüdi pri našem shodi v Soboti i Lendavi. Boli jo i se tolaži, ka prej z Novinami mora meti potrplenje. Mi pa pravimo, ka ne z Novinami, nego sama z sebom. Kajti pitali smo uradne osebe, keliko lüdi so prešteli na tema shodoma jul. 5. i so nam odgovorile z istov številkov, kak smo jo mi zapisali. Zato pa „M. Krajina“ mora meti veliko potrplivost, ka gda požre vse uradne podatke, njej tej želodca ne pokvarijo.
Grad (G. Lendava). Delo za Prosvetni dom. Bije se cigeo za Zidanje velikoga i lepoga, pa ešče bole potrebnoga Prosvetnoga doma. Naše mlado Prosvetno drüštvo, štero se je letos ustanovilo, trno potrebüje velko dvorano (hižo), v šteroj bi melo svoja spravišča, igre i drüge sestanke i nastope. V zdajšnjih sükešnjih časaj to veliko prosvetno i socijalno delo sreča že pri svojem začetki velike težave i nevole. Vüpamo, ka de Bog blagoslovo to delo, vse lüdi, šteri ga delajo i k coj pomagajo. Vsem, ki so že dozdaj pomagali — se prav lepo zahvalüjemo — prosimo pa ešče nadale vse farnike gračke fare — brez izjeme — ka nam naprej pomagajo. Vej de to hiža — naša, za naše sinove i hčere, za naše očeve i matere — za vse nas. Nezavüpanje, pa ogrizavanja i šinfanje püstimo že ednok — s sküpnimi močmi Pokažimo — pa nekaj zmoremo. Bog pa poživi vse dobre i razmete lüdi — samo koražno i veselo naprej za dobro stvar ! — Nova fajta. Tüdi v naše lepe, tihe i še zdrave goričke kote se že šče na skrivom (pošteni človek vsigdar pri posveti delal) privlečti kaj tihinske mode. Tak so se prej pojavili nove fajte lüdje, šteri več neščejo meti bele kože — kak mi ovi — nego rdečo — kak lüdje tam za Karpatami. Zdaj se prej ešče bole skrivlejo. Če de to istina, ka se takši lüdje resan pojavlajo, te Vam te lüdi ednok malo bole na šürko opišem, odkec so, ka ščejo i za koga delajo. Dobro de, če se poznamo.
Poštnina v inozemstvo z 1. augustom povekšana. Z prvim augustom se je povekšala poštnina za 50 par. Poštnina dopisnic je 2 Din., pisem pa 4 Din.
V molitev priporočamo teško betežnoga dolenskoga g. plebanoša. Klekl Jožef, dolenski g. plebanoš, so teško zbetežali. Njihovo stanje je jáko nevarno. Prosimo vse naše naročnike, naj molijo za betežnika, predvsem pa njihove vernike dolenske. Teški betežnik ležijo v sanatoriji Leonišče v Ljubljani.
Novine so narasle meseca julija za 34 komade. Odpadnolo je 10 komadov. Čisti narastek 24 komadov. Marijini Listi so narasli za 27 komadov, odpadnolo je 7 komadov. Čisti narastek 20 komadov. Iz srca se zahvalimo častitlivomi slugi božemi Antoni Martini Slomšeki za pomoč i prosimo po sv. Cirili i Metodi dobroga Boga, da ga podigne na oltar.
Ceno pšenice določi oblast i de strogo kaštigani, ki bi jo po nižišoj ceni küpüvao, kak oblast določi. Banovinski žitni odbor bo meo vse na skrbi. To uredbo je izdala vlada v smisli 98 člena finančnoga zakona.
Melinci. Za kvar, šteroga nam je napravila Müra, smo dobili 70 metrov kukorice na prošnjo g. dr. Klara, narodnoga poslanca. Za nevmorno delo i brigo, ki jo g. poslanec nosi za naš celi srez, se njemi toplo zahvalimo, posebno pa za lübezen, štero goji do nas Melinčarov. Gda so nas pred volitvami lani pitali Mačkovi agitatorje : Zakaj pa volite dr. Klara? smo njim etak odgovorili : Zato ka bole kak dr. Klar potrebüje nas, potrebüjemo mi g. dr. Klara. - Melinčarje.
Martjanci. G. plebanoš Berden, so žito že dali zmlatiti. Pšenico i oves pa morajo stražiti, ar se bojijo, ka bi njim što vužgo oslico. Razneso se je glas, da je nekak šteo vužgati oslico i na strlaj čuvara je odbežo.
Lepo sliko sv. Ane je namalao g. Jakob Karol, naš akademski slikar iz Lipovec za bakovsko kapelo. Gospoda slikara prav toplo priporočamo. Če se bo sobočka cerkev slikala ali štera drüga, naj se ne pozabi toga našega človeka, ki je z teškimi trüdi v velikom siromaštvi dovršo svoje študije. Podpirajmo ga, ki ščemo dati kaj slikati.
Velika slavnost na Goričkom na Anino.
Nova sv. meša g. Kozar Alojzija. — Evangeličanci i katoličanci se zdrüžili pri Gospodovom oltari.
Ne pomli ne človek, ne zgodovina, ka bi se kda kaj takšega godilo pri borečkoj sv. Ani, na den proščenja, kak se je dnes tjeden. K novoj svetoj meši se je zbrao naš dober gorički narod v tak velikom broji, da je vsakomi srce strepetalo od radosti, ki ma količkaj žive vere v sebe. Zbralo se ga je okoli desetjezero. Ta vnožina je napunila celi prostor okoli cerkve sv. Ane, cesto i vso bližnjo okolico. Med pobožnimi romari je bilo več bratov i sester iz Slov. krajine na Vogrskom, več pa ne je püstila prek vogrska omejna kontrola na prepoved monoštersko glavara, Horvat Pavla. Evangeličanov je bilo okoli trijezero, ki so z najvekšov napetostjov sledili obredom svete meše i poslüšali krasno predgo gospoda bivšega ravnitela Martinišča, dr. Kelenc Tomaža i zaprosili od svojega rojaka, sina lepe Goričke, novomešniški blagoslov. Novomešnika je vodo pri oltari g. Ficko Karol, markovski plebanoš. Domači g. plebanoš, Činč Anton so se ne mogli vdeležiti lepe slovesnosti zavolo betega. Novomešnik je sin vnogoletnoga širitela naših listov, Kozar Jürja.
Sv. meša se je slüžila vünej na prostom, med šterov je nad vse lepo i genlivo popevao akademski zbor naše kat. akademske mladine, ki ga je
dirigirao g. inžener Neržima. Dühovščine se je zbralo z bogoslovci vred 21, lepo število med temi iz dalne lendavske dekanije pod vodstvom g. dekana Jeriča.
Naša katoličansko misleča akademska mladina je priromala tüdi v te najoddalnejši kot Slov. krajine, da pokaže, da je pripravna se boriti za svetinje našega lüdstva z cele moči i to povsod.
Cela slavnost je bila kak edna prikazen, ki je prišla iz kralestva lübezni na zemlo. Lübezen je kralüvala pri celoj slavnosti, ne se poznala nikša razlika med evangeličanci i katoličanci, vsi so se zbirali z ednim istini lübečim srcom okoli Gospodovoga oltara i se veselili njegovomi novomi namestniki, ki bo k njemi vodo düše. Kak da bi pozabo naš narod, da ga je verska kriva novotarija na dvoje vtrgnola, kak da bi iz groba pokojnih očakov naših, ki vsi so bili katoličanci, stanola stara zložnost i napunila srca vseh navzočih z osvedočenjom, da drüge poti, kak jo kaže katoličanska Cerkev vsikdar, posebno svetlo pa pri novih svetih mešaj, nega do Kristuša. Molimo vsi, evangeličanci i katoličanci dosta, da nas Kristušova roka znova zjedini, kak nas je roka nevrednoga dühovnika na dvoje raztrgala.
tegnil iz žepa fotografijo, jo poljubil in dal pisatelju : „Dobro si oglejte tega lepega mladiča“, je zapovedal skoraj strogo. „In zdaj poglejte drugo, tretjo, četrto, peto, šesto, sedmo ...“ In pri tem mu je podajal celo vrsto fotografij. Nenadoma pa je zakričal in iztrgal pisatelju vse fotografije iz rok in vpil : „Ne, ne, ne glejte jih ! Ker vi, prokleti, ne veste kaj je nedolžnost !
Mladenič na prvi fotografiji — to sem jaz — a takrat sem bil nedolžen. In ta dekleta — bila so nedolžna . . . Tale se je lani obesila in za tri tedne je njena mati od žalosti umrla. In te . . . oh, vse so bile poštene, a zdaj so skvarjene, nesrečne in živijo v sramoti“. Zagledal se je v svojo mladostno fotografijo in jokaje rekel : „Danes bi bil lahko duhovnik, če bi takrat ne bral vašega romana. Tresoč se od sreče in veselja bi smel vsak dan povzdigovati kelih . . . A zdaj . . . se trese v moji roki samokres in ne vem, če se bom dobro zadel . . .“ Naglo je vstal, spravil fotografije in samokres ter dejal : „Opravil sem . . . videl sem tistega, ki je ugonobil mojo mladost, mojo srečo. Ali vam je neznosen smrad iz mojih ust? Puščam vam ga polno sobo, spada namreč sem, ker nalezel
sem se ga iz vaših romanov“.
Zaloputnil je vrata . . . Nesrečna žrtev neuravne knjige ! Svet pa slavi pisatelja, mesto da bi ga kaznoval.
Katarina S. je bila obsojena na deset let prisilnega dela v poboljševalnici“, je pisal neki časopis. Kakšen zločin je zagrešila ta Katarina ? Čuj ! Obsojena je bila, ker je stregla po življenju lastnega očeta. Sodniki so upoštevali njeno mladost in zato ji prisodili milejšo kazen. Toda zanjo je govorila še druga, bolj olajševalna okoliščina. Dekle je skvaril njen lastni oče s slabim čtivom. Ni mu bila všeč hčerkina pobožnost, njeno pogosto prejemanje svetih svestev in nagnjenje za redovni stan. Zato ji je dal knjigo, ki je ostudno in lažno sramotila redovniško življenje.
„Beri to knjigo in prešle ti bodo muhe. Stavim glavo, da ti bo prešlo vse veselje za samostan“.
Očetova želja se je uresničila. Deklica res ni postala redovnica, a njena duša je bila skvarjena po slabem čtivu, njen moralni čut omračen in v 16 letu je nameravala ubiti lastnega očeta.
In podobne črne zgodbice bi se lahko nadaljevale. Na koncu vsake bi se moralo napisati : Zgubil je vero, zgubila je poštenje zaradi slabih knjig.
Proda se posestvo
z vsemi pritiklinami vsled selitve. Posestvo obstoji iz 8 katastralnih oralov zemlje, dobro rodovitne, ki leži v d. o. Ocinje. Stanovanska hiša zidana z opeko krita, gospodarsko poslopje pa v primernem stanu. Več se izve pri obč. uradu V Rogaševcih.
Slüžbo dobi
dobra, poštena dekla, kera je vajena vseh hišnih poslov i po mogočnosti tüdi kühanja. Opitati je v Kmečkoj Posojilnici v M. Soboti.
4
NOVINE
2. augusta 1936.
Čüdna „Mur. Krajina“.
Že smo naprej znali, da „Mur. Krajini“ i lüdem okoli nje nede ravno šlo po žilaj, velko zborovanje v Soboti, šteroga se je vdeležilo več kak jezeropetsto lüdi. To so tüdi včasi v prvoj številki „Mur. Krajine“, po zborovanji pokazali i s tem nevedoč izdali svoj polom širšoj javnosti.
Zato pa v svojoj razburjenoj onemoglosti piše „Mur. Krajina“ med drügim tüdi to : „Shod je bil napovedan za pol enajsto uro i sicer v dvorišču hotela „Krona“. To dvorišče se da dobro zapreti i je kaj primerno za politične shode.“ S tem šče „M. Krajina“ povedati, da se je to zborovanje ravno zato držalo v dvorišči „Krone“, da nebi mogli priti na zborovanje, plačani hujskači, razgrajači i drügi njim primerni zalokanci.
Dobro je potegno „M. Krajino“ že nam dobro znani dopisnik s tem, da se je prej čülo samo nekaj vzkrikov dr. Korošci i dr. Kreki. Ka, ali se je sam vdeležo Sprevoda ali pa je glüpi, da je ne čüo nepretrganoga vzkrikanja dr. Korošci i dr. Kreki. I to ne vzkrikao samo „dober tucat“ lüdi liki nad 700 lüdi.
Tisto pa, da bi „M. K.“ preveč veselio miren potek shoda, preveč dvomimo. Zato či bi jo resan tak preveč veselo, bi zagvüšno opüstila njej prirojeno taktiko.
„M. Krajina“ tüdi komentera članek napisani v „Slovenci“ i njemi podtiko laž, sebi pa objektivnost, četüdi sama zna, da je istina ne na njenoj strani. Pobija najmre, da je ne bilo na zborovanji 2000 liki 400 lüdi. Da pa cenjeni čtevci nedo vervali „M. Krajini“, njim dokažem z etim računom. Dvorišče hotela „Krona“ (vzemem najmenši račun) je vendar dugo okoli 30 metrov i šürko 30 metrov. I či to pomnožim z 30X30, dobim 900 kvadratni metrov. Zračunano je najmre, da na ednom m2 5—6 ma lüdi mesto. Jaz vzemen samo 2 i s temi pomnožim številko 900 pa dobim 1800.
Ali je ne čüla „Mur. Krajina“, da so zborovalci dostakrat prestavili z živijo kričanjom g. Bajleca i to ne dr. Mački liki dr. Korošci i dr. Kreki ?
Hidič Štefan.
Pisma naših iz tüjine.
Dompere, 28. jun. 1936.
Prečastiti g. urednik ! Pozdravlam Vas v imeni blažene Dev. Marije i Vam želem lübo zdravje i vse najbolše. Najlepše se Vam zahvalim za liste, štere redno dobivam. Najprle prečtem evangelij potem pa predgo. Sem toti pri krščanskih lüdeh, ki pa verske dužnosti ne spunjavajo. Sem blizi cerkve, zvon mi pod vühom doni, pa v cerkev nesmem. Delamo od noči do noči, pa ti grozni francoski gospodarje nam ne voščijo niti edne vürice počitka v nedelo i svetek, da bi šli v cerkev i si s svojim
Bogom pogovarjali. Kak strašno me srce boli, da vidim po nedelaj i svetkaj pole puno z delavci, cerkev pa prazno, samo par ženk sedi v klopeh. Če bi Vi to vidili, bi se nad nad nami razjokali. Prosite Marijino pomoč, naj nas občuva stanovitne v tom pokvarjenom sveti, te zablojene lüdi pa povrne na pravo pot. Vüpam se, da me bo Vaš list srečno pripelao skoz teh nevol. Bolšega pripomočka si v tüjini nišče ne more želeti, zato pa ostane Vaš list moj najbolši prijateo. Pozdravlam Vas, svoje stariše, brate, sestre, Preč. g. voditela M. Drüžbe i celo M. Drüžbo. Drage sestre I Molite za mene, kak smo si oblübile, da se spuni pesem:
Da na veke zveste ljuba Mati,
Ti hčerke hočemo ostati !
Hanc Rozalija iz Črensovec.
Caudray, 5. jul. 1936.
Poštüvani g. urednik !
V Imeni Jezuša i Marije Vas najsrčnej pozdravim i Vam želem dobro zdravje, da bi še več let mogli skrbeti za nas s svojimi listi, ki so nam edina tolažba v tüjini i pri šterih se čütimo, kak da bi doma bili. Nesem Vam vüpala prle pisati, ar bole znam hrvatski kak slovenski, sem priženjena iz Hrvatske v Dugoveške Gorice. Pošilam Vam naročnino, ka de više, ostane na podporo. Pozdravlam dühovnike Lendavske, mojo mater v Dugoveškij Goricaj, ki jo zročim g. dühovnikom v obrambo. — Perša Agneza iz Dugoveških Goric v Franciji.
Pozdrav pošilajo: Kolman Ana, Igeurande, Francija, doma v Trdkovi, svojim starišom, bratom, sestram, sosedom i rodbini v Trdkovi i v Martinji i uredniki Novin. Zahvali se za redno pošilanje listov, žele bože plačilo uredniki, je pri dobroj krščanskoj drüžini i svete meše ešče niedno nedelo ne vönehala. — Makövec Marija, Dolnji slaveči, iz Francije, uredniki Novin i se zahvali za redno pošilanje naših listov, ki so njej na veliko radost. Celoj Slovenskoj Krajini, dragim starišom bratom, rodbini, botrini, sosedom, prijatelicam, vsem poznancom v Jürjanskoj i gračkoj fari. Že je pet let v ednomistom mesti i vsako nedelo lehko ide k svetoj meši, je jako dobra krščanska drüžina njenoga gospoda, tüdi spoved lejko redno opravi. Veseli jo, da more po rokaj Nevtene Device Marije darüvati sveto mešo dobromi Bogi na molbo, to je veliki hasek za düše.___________________
Banque S. Baruch
et Cie, 11. Rue Auber 11. Paris - 9 e. odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kumi. Vrši vse bančne prišle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu Sprejemajo plačila na naše čekovne račune. Belgija: št. 3064-64, Bruxelles ; Francija : št 117-94, Paris; Holandija : št. 1458-66, Ned. Dienst ; Luxembourg : Št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice.	24-16
Zapisnik
rednega plenarnega zasedanja sreskega kmetijskega odbora 15. 4. 1936.
II.
Skrb banovine je tudi, da redno obnavlja dobro semensko blago, da se izvajajo poskusi z novimi sortami in kulturami, da se pri živinoreji redno osvežuje kri z od drugod vpelanimi plemenskimi živalmi, posebno pa, da s poukom in tečaji dvigne strokovno izobrazbo kmetovalcem. Tudi more le ta višja oblast s svojo avtoriteto in policijsko močjo doseči, da se bodo zakoni o pospešavanju kmetijstva tudi v resnici izvajali. Samo z njeno pomočjo je mogoče res doseči na pr., da izgine šmarnica, da se ne uporabljajo zakotni biki, da se razni škodljivci res uničujejo, dočim predsedniki občin sami tega ne morejo, če hočejo, da ne pride njih imetje v nevarnost.
Sreski kmetijski odbor pa mora sam podpreti povsod tam, kamor vsled oddaljenosti ali pomanjkanja organizacij banovinske podpore ne dospejo tako, da bo polagoma v vsakem kraju za demonstracije in kot vzorci par dobrih gnojišč, par vzornih hlevov in svinjakov, silosev, umetnih, osušenih in pravilno namakovanih travnikov, nakaj primerno urejenih kmetskih vrlov, sadovnjakov itd. Posebno pa naj podpre občine, ki same pikažejo dobro voljo.
Občine, ki pa toliko denarnih sredstev nimajo na razpolago, se pa morajo pri tem delu bolj poslužiti zakonite moči, katere jim dajejo zakoni, vendar pod sopomočjo kralj. banske uprave. Znano je, da imajo kmetovalci prav radi točen red, vendar mora biti tudi nekdo, ki ta red pravilno odreja. Tako ni na pr. niti pravilno, da bi morale občine same nakupovati vse potrebne bike, katere porabljajo v večji meri ravno gospodarsko močnejči, pač pa naj strogo skrbi, da bodo izginili zakotni biki in da bodo redno plačevali skočnine.
Selekcijska društva in druge organizacije tudi nimajo nikakor namena, da bi z vednimi prošnjami skušale zbirati le podpore za svoje člane, marveč naj v svoji sredi zbirajo raje manjše število, a zato boljše in dovzetnejše gospodarje, ki bodo res z zanimanjem sodelovali in tudi nekaj žrtvovali za skupnost.
Tudi smernice tega dela bi bilo potrebno nekoliko spremeniti. Pospešavanje živinoreje je sicer umestno, vendar bo treba tudi drugim panogam posvetiti vač sredstev in dela. Podlaga vsej živinoreji so dobri travniki in dovolj pridelka beljakovinaste krme na polju. Vsled goste naselitve sedaj ni več mogoče spremeniti v večjem obsegu njiv v travnike, treba bo pa pridelati več živalske krme na polju, da dobi živina poleg slame Vsaj potrebno beljakovinasto krmo. Zato bo potrebno sejati na polju več detelj, ki zavzemajo danes v srezu komaj
8% površine, več raznih travnih mešanic, več ovsa, soje lenenega semena itd.
Več brige bo potrebno posvetiti tudi sadjarstvu. Ravnina sicer ni tako primerna za to, zato pa toliko bolj sončni obronki podaljškov Goričkega, ter nižje lege Lendavskih goric, v katere bolj spada sadno drevje, kot pa trs. Pa tudi po ravnini se bo moralo posaditi več sadnega drevja, da bo jabolčnik kot domača pijača polagoma pregnal škodljivo šmarnico, ki se žari ravno, ker ni druge primerne domače pijače. Nekoliko bi sadno drevje ob vedno večjem škodljivem krčenju gozdov oviralo tudi pot ostrim, suhim vetrovom, ki postajajo vedno hušji in vedno bolj izsušavajo zemljo. Po bregovitem terenu bi pa travna ruša pod sadnim drevjem zavarovala rahlo peščeno zemljo, katero v toliki množini vsako leto odplavljajo številni nalivi.
Zlasti bo pa moral sreski kmet. odbor osmeriti svoje delovanje na dvig strokovnega pouka in propagande. Posebno sedaj, ko je upanje, da se kmalu otvori kmetijska šola, bo moral skrbeti za potrebna sredstva, da bo čim več starejših, po možnosti pa vsa kmečka mladina šla skozi to šolo, skozi praktično - teoretične tečaje iz travništva, govedoreje, svinjereje, sadjarstva, ureditve domov, knjigovodstva, sodelovanja pri organizacijah zadružništva itd. Še-le po tem bi bilo res pospešavalno in posvetovalno delo v srezu združeno z uspehom. (Dalje.)
Službena naznanila.
Sresko načelstvo v Dolnji Lendavi,
dne 20. VII. 1936.
II. No 5606|2.—
Pižmovka, podatki.
Vsem občinami
V zadnjem času se je pojavila pižmovka tudi v tukajšnjih krajih zlasti ob potoku Lendavi in Črni potok, gotovo pa tudi ob Muri in njenih starih rokavih. Da bi se točno ustanovilo, v koliki meri se je ta nevarni škodljivec razširil, zberite točne podatke, kje je prižmovka zapažena, kdaj in koliko jih je že ubitih in od koga, na kateri način jo je najlažje ujeti itd.
Pižmovka je dolga okrog 40, visoka pa okrog 20 cm. Telo je pokrito z dlako ki je rdeče-rjavkaste barve, rep pa je plošnat in lustast ter služi živali kot krmilo. Zadnji nogi sta precej večji in imate plavalno kožico.
Pižmovka živi ob mirnih vodah, posebno tam, kjer rastejo goste vodne in obbržne rastline.
Nevarno je posebno na nasipe, v kateri si napravi gnezda in potrebne hodnike na vse strani. Zunanji vhod v gnezdo je vedno pod vodo, zato ga je zelo teško opaziti.
Ker je pižmovka nevaren škodljivec, pozovite prebivalstvo, da jo posved ubija in uničuje. Posebno ribiči in mlinarji lahko pokončajo veliko tega škodljivca. Koža pižmovke ima precejšnjo vrednost kot kožuhovina posebno od živali, obiti po zimi, ko je dlaka bolj gosta in daljša.
Dva primerka pižmovke bi rabilo tukajšnje sresko načelstvo za poučne svrhe. Primerno nagrado za predložene živali bo izplačal sreski kmetijski odbor. Poročilo predložite do 10. avgusta 1936.
Sreski načelnik: _____Dr. Bratina s. r.
Razglas.
Kuratorij samoupravne gimnazije v M. Soboti naznanja, da bosta v prihodnjem Šolskem letu 1936|37 odprta na gimnaziji v M. Soboti peti in šesti samoupravni razredi. Kuratorij je podvzel potrebne korake tudi za otvoritev sedmega samoupravnega razreda in da država prevzame vse višje razrede, ni pa prejel do danes nikake rešitve ali obvestila.
M. Sobota, dne 18. julija 1936.
Kuratorij samoupravne gimnazije.
Za brata.
Povest.
Toda Roku se ni zmešalo ; pač pa mu je ostal spomin na brata, ko je v nedeljo za svojega sovražnika njemu izročal svoj pristradani denar, tako živo v srcu, da se ga ni mogel znebiti. S tem spominom mu je pa tudi oživel spomin na prošla leta, na rajne starše, katere je spravil pod zemljo, na vse njegovo dolgo življenje, polno hudobij in pregreh. Bratova ljubezen mu je prebila srčni led in misel na Boga in na večnost se mu je vračala v zamrzlo dušo. Jel je moliti in z molitvijo je prišla vera in z njo — upanje — — —.
Prihodnjo nedeljo so ga videli vaščanje po dolgem času zopet v cerkvi. V kotu je klečal in ni dvignil očes, ki so mu jih zalivali potoki solzá. Po opravilu je šel v župnišče in drugi in tretji dan zopet. Gospod župnik so poklicali mnogo mož iz fare in iz okolice k sebi in so jim izročili večje ali manjše vsote denarja; tudi na pošto ga je šlo precej kot Rokovo povračilo.
Prišla je zopet nedelja in pred mašo je klečal pri obhajilni mizi tudi Rok. Še v cerkvi se je preril k njemu
Gašper in mu stisnil roko.
Rokova hišica je bila kmalu naprodaj, ker je na noben način ni hotel vzeti Gašper zase. Skupiček se je nato razdelil med farne reveže. Rok je bil prej ostavil faro, kjer je toliko let delal pohujšanje, in nastopil je pot pokore.
Šel je na Brezje, na Sv. Višarje in na Sv. Goro, po potu proseč si miloščine. Vsi, ki so ga videli, so se čudili njegovi ponižnosti in krotkosti. Takega berača še niso poznali.
„Nisem vreden tolike dobrote,“ je zatrjeval za najmanji dar in neprenehoma je molil.	
Bolan se je vrnil s trimesečnega pota v Log in par tednov kesneje je vdan v božjo voljo pod Matevževim podstrešjem na tleh umrl. Niso ga mogli pripraviti, da bi ga bili prenesli v hišo ali da mu bili vsaj pripravili postelj.
„Prevelik grešnik sem, samo molite zame,“ je navadno ponavljal.
Pokopali so ga poleg njegove matere. Gašper, ki ga je spremljal k zadnjemu počitku, je pri novem grobu — veselih, jasnih oči pogledal proti nebu :
„Mati, izvršil sem svojo obljubo. Hvala Bogu !“
Tri leta kesneje so iz ravno tiste koče prenesli starega koparja Gašperja truplo na groblje. Matevževka je oslabelega svojega dobrotnika sprejela pod streho in skrbela zanj kot za očeta. Sladke, mirne smrti je zaspal — brez bolečin in brez strahu. Nenavadno je bilo, da so se po pogrebu obrnili duhovnik k ljudem in jim v kratkem opisali lep vzgled preprostega koparja.
»Bogastva ni imel — Bog je bil njegovo bogastvo ; prijateljev do zadnjega ni poznal razen angelov in svetnikov v nebesih, toda bil je srečen, ker je živel v sveti veri in po veri. Z mirno vestjo lahko rečem, da je ob 73 letih čisto nedolžno dušo izročil svojemu Stvarniku, in prepričan sem, da ga sedaj v nebesih za svojega brata spoznava tisti, katerega je on spoznal pred ljudmi. Ne pozabimo njegovega zgleda !“
S temi besedami so končali gospod svoj govor. Trdi ljudje se sicer štejejo Ložanje, toda vendar ga ni bilo med mnogobrojnimi pogrebci suhega očesa in vsi so si želeli takega življenja in take smrti, kakor jo je prestal kopar Gašper.
(Konec.)
Pošta.
Franko Franc, Manchecourt, Francija. Naslov spremenili, naročnine ešče nikaj ne dobili. Ti piši domo, naj zdignejo z kase i nam plačajo, mi nemamo oblasti. Raj smo pa, če ti pošleš, ar moramo z gotovim plačüvati vsaki tjeden. Odpiši nam, šteroga Marijinoga lista si ne dobo, ka ti ga dopošlemo. — F. A. Zemun. Izročeno v dotično mesto. — V. A. Bled. Prosimo. — Sukič. Radovci. Zakaj ste nam ne včasi javili, keliko številk ste menje dobili ? Keliko smo meli, teliko vam zdaj dopošlemo. — Baša Jozefe domači. Vaše Novine iz Francije so prišle nazaj. Naznanite nam njeni novi naslov. — Beer J. Lukačevci. Obrnite se na gd. Plej Marijo Hotel d’ Orleans Ave de Ia Gare Chateauraux, Indre, France. Mogoče bo njeni gospod rabo kaj, ali pa vam dao naslov, kam se lejko prosite. — Kerec M. Villiers. Vse bo po želi vašoj. Me bo veselilo, če pridete.____________________
Küpim kravo,
dobro mlekarico, nej rico rico nej prestaro in tüdi veščo vožnje.- Oglasite se najkesnej do 5. augusta letos v SOBOTI, NOVA ULICA 10.
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkánjl Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.