SLOVANSKE KNJIŽEVNOSTI 2 0. STOLETJA
Lansko leto je v Moskvi izšel Zbornik', ki obsega 19 esejev: 6 o srbski (Serbskaja literatura konca XIX — načala X.X veka; Hudozenstvennye tečenija i idejno-estetiče-skaja bor'ba v serbskoj literature mežvo-ennogo perioda; Stevan Sremac; Social'naja napravlennost' Ivo Cipiko; Tvorčestvo Borisava Stankovića; Lirika Milana Rakića), 3 o hrvaški (Horvatskaja literatura 1918— 1941 gg.; Vladimir Nazor — pisatel' i graž-danin; K voprosu o hudožestvennom metode Avgusta Cesarca), 1 o makedonski (Kočo Racin i roždenie makedonskoj proletar-skoj literatury), 2 o češki (Russkie perevo-dy »Silezskih pesen« Petra Bezruča; Drama Capka »R. U. R.«), po 1 iz bolgarske (Bol-garskaja dramaturgija pervogo desjatiletija narodnoj vlasti) in poljske literature (Ras-skazy i povesti Ivaškeviča (40—60-e go-dy)); 5 esejev, torej več kot ena četrtina, pa je v knjigi posvečenih slovenski literaturi in njenim vidnejšim predstavnikom, in samo o teh esejih tu na kratko poročam.
N. I. Kravcov v prispevku »Osnovnye ten-dencii razvitij a slovenskoj literatury konca XIX — načala XX veka« pregledno opisuje smeri v slovenski književnosti na prelomu stoletja, nato pa podrobneje pregleduje poezijo Aškerca, Cankarja, Ketteja, Murna, Zupančiča, omenja Gradnika; v drugem delu se ustavlja ob prozaikih — Deteli, Finžgar-ju, Kraigherju, Cankarju, Mešku idr., na koncu pa razpravlja še o dramatiki tistega časa. Kljub jasnim in ponekod izredno natančnim oznakam posameznih del pa bi avtorju članka lahko očitali nekatere pomanjkljivosti in netočnosti (o Stritarju npr. govori kot o epigonu; pri Aškercu opazi kritično noto, pri Gregorčiču pa je niti ne omenja; Aškercu pripisuje socialistične ideje, pri Cankarju omenja »višji tip realizma«, pri predstavnikih moderne pa ne opazi na začetku drugih vplivov razen impresionizma). Lahko mu očitamo tudi nekatere čudne trditve, kot je npr. ta, da so vsi dosežki prejšnjega stoletja povezani v poe-
' Zarubeznye slavjanskie literatury. XX vek. Moskva 1970. Str. 434 +  (II).
ziji Z impresionizmom, v prozi z realizmom in v dramatiki z naturalizmom. To pa nikakor ne ustreza resnici, ker je bilo obdobje na prehodu stoletja tako neenotno in tako polno različnih struj, predvsem pa pisateljev tako različne ustvarjalne moči, da tega nikakor ne moremo poenostaviti na tri ozko omejene izrazne stile.
V eseju »Osnovnye napravleniia v mežvo-ennoj slovenskoj literature« E. I. Rjabova najprej na kratko opisuje literarne smeri tistega časa, nato pa se podrobneje ustavlja ob posameznih avtorjih (Bevk, Kozak, Finž-gar, ... Zupančič, Albrecht, Golia ...), daje kratke, a večkrat nepodkrepljene sodbe, dovolj strpno govori o katoliškem krogu in o predstavnikih kozmičnega ekspresionizma, omenja njihovo protivojno usmerjenost (Podbevšek, Jarc ...), se podrobneje ustavlja ob skupini okrog »Mladine« (Kosovel), ob predstavnikih socialne poezije in revolucionarnega protesta (Seliškar, Klopčič . . .), ob marksističnih kritikih (Brnčič, Ziherl, Kreft). Pri vseh pa išče realizem, čeprav opaža tudi nacionalno in socialno zaostrena vprašanja v delu posameznih avtorjev.
M. I. Ryzova objavlja v knjigi tri eseje: »Realizm France Bevka«, Tvorčeskij put' Alojza Gradnika« in »Zizn' i tvorčestvo Prežihova Voranca«. V vseh treh je kratek življenjepis avtorjev, nato pa kronološko obravnava posamezna njihova dela. V pj-vem eseju o Bevku poudarja njegovo namerno prikrito, a kljub temu ostro obsodbo fašističnega terorja, preleti vsa boljša dela, podrobneje pa se ustavlja ob njegovih najpomembnejših delih (Muka gospe Vere, Znamenja na nebu. Kaplan Martin Čeder-mac. Iskra pod pepelom. . .); govori tudi o njegovem delovanju v vojnem in povojnem času, posebej pa omenja dela, namenjena mladini. Ustvarjalna aktivnost, čut za ostre socialne konflikte, dobre psihološke analize, predvsem pa resnična človeška prizadetost in objektivnost so po mnenju avtorice njegove najboljše lastnosti.
Drugi esej je posvečen Alojzu Gradniku. Našteva vse poglavitne teme njegove poe-
86
zije, opisuje njegovo pot iz razklanosti, mračnih občutij in osamljenosti v umiritev in tiho občudovanje lepot narave; smrt dobi v času vojne pomen splošne tragedije. Iz intimizma in zaprtosti vase se odpre socialnim krivicam in nacionalni problematiki. Premalo pa je avtorica poudarila njegov posebni položaj v slovenski literaturi, njegovo sopotništvo in neodvisnost od takratnih literarnih struj, njegovo enkratno in ne-posnemljivo osebno izpovedno liriko, s katero se je uvrstil v sam vrh slovenske poezije.
Tretji esej je posvečen delu Prežihovega Voranca, ki ji je prav zaradi svoje usmerjenosti morda najbližji. Njene ocene posameznih del so sicer kratke, a dovolj natančne. Opaža njegove najboljše lastnosti in jih tudi primerno poudarja. Jasnost, nenavadna plastičnost likov in njihova samo-niklost, lirični opisi otrok in široki epski
prizori, ki jim je dodal še socialno-zgodo-vinsko analizo, so po njenem mnenju Pre-žihova največja odlika.
Vsi trije eseji omenjajo tudi vplive sovjetskih pisateljev na te tri avtorje, predvsem pa skušajo odkrivati realistične ali celo so-cialno-realistične poteze v njihovih delih.
Ob prevodih narečno obarvanih naslovov posameznih del večkrat zadenemo na netočnosti, ki se jim je avtorica včasih izognila s tem, da je v oklepaju navedla originalni naslov. Kljub takim pomanjkljivostim pa je avtorica v vseh treh esejih dostojno predstavila sovjetski publiki tri pomembne slovenske avtorje ter s podrobnim pregledom njihovih del in v povezavi z esejema N. I. Kravcova in E. I. Rjabove morda vzpodbudila tudi širše zanimanje za našo literaturo.
Alenka Logar-Pleško Filozofska fakulteta v Ljubljani
87