394
I. Berbuč: Na školji Sv. Pavla v Vipavski dolini.
Komaj izgine počasi guvernanta za vratci svoje kabine, pride Ce-tinoviču druga misel v glavo. Potegne težko desko, dva sežnja dolgo, ki služi za brv na gospin brod, k sebi na suho, pograbi dečka v naročaj in steče, kar ga neso noge, k svojemu brodu ter vpije: »Lavda, jadro, in hitro naprej!«
Ni še na brodu, že začuje za seboj: »Du verdammter welscher Hund, du infamer Heuchler!«
Cetinovič potisne dečka v kabino, obrne se in vidi Schwerzerico kobacati po vodi in laziti na nevisok, a strm breg. Veter prime jadro, brod se maje, ženska hiti ob vodi za njim, nameri z revolverjem in streli šestkrat zapored. Veslači se stisnejo k tlom, krogle pa frče po zraku, le dve sta našli jadro; njeni Kitajci debelo gledajo; ne gane se nikdo, akoravno kriči na vso moč nanje. Kaj jih briga to, kar imajo ti »tuji hudiči« med seboj! Od daleč jo pozdravlja »nenavadni« človek s klobukom, potem pa gre tolažit svoj plen, ki se joka in veči, da se mu vidi globoko v grlce.
(Dalje prihodnjič.)
Na školji Sv. Pavla v Vipavski dolini.
Spisal Ivan Berbuč.
rav sredi pustega, z vapnenikom gosto nasutega Cavenskega pobočja pod najvišjim vrhom Kuceljem, ki si krasi glavo svojo s planinskim očincem (graphalium leontopodicum) ter ponosno gleda tja čez sivi Kras na sinjo Adrijo, stoji skala ali — kakor Vipavec pravi — školj Sv. Pavla, malo znan sicer, toda zgodovinsko znamenit. Tožno gleda sedaj tja po dolini, kjer se počasno vije tiha Vipava med trtonosnim poljem, med solnčnimi vinogradi in zlatega sadja polnimi vrti proti bistri Soči; žalen premišljuje vrstitev časa in ž njo zvezane izpremene krajev in običajev, motreč, koliko življenja in veselja je sedaj tam doli, a kako pustotno in mrtvo tu gori. Nekdaj je bilo drugače: tam doli neprodrljiv prales, tu gori živahno gibanje in delovanje, taborišče in zavetje čilemu narodu.
Cesto koraka Vipavski dolinec sedaj mimo njega tja za Caven v Trnovski gozd po drva, ali nikdar ne pohodi velikana, ki je nosil na hrbtu že v predrimski dobi mesto neznanega imena. Kaj pa hoče tud
I. Berbuč: Na školji Sv. Pavla v Vipavski dolini.                             395
tam gori, kjer kraljuje sedaj le silovita burja in brizga čez razvaline te malo gostoljubne samote? Časih spleza pač nanj Vrtovinski ali Go-jaški pastir, da opazuje od todi zvonec nosečo Cado svojo, ki se pase pod Cavnom, in izvablja piščalki svoji razne glasove, razlegajoce se daleč tja po dolini in samotnem pobočji, ali pa sanja o bogati kraljici in njeni krasni hčerki, ki sta morali tu — kakor pripoveduje ljudstvo — od glada umreti, velevši mnogobrojni vojski svoji pred odhodom na sovražnika zazidati vhodna vrata nepremagljivi trdnjavi, ki je tu stala, in šele tedaj jih odzidati, ko bi nasprotnika uničila in nevarnost odstranila. Toda, grozna usoda! — niti jeden vojakov se ni vrnil, vse do zadnjega je pokončal nasprotnikov meč, in kraljica in njena hči in vse, kar je ostalo v trdnjavi, moralo je poginiti.
Nehote obrne časih pastir pogled svoj tudi tja proti vshodu na mogočni Nanos, kateremu črni vrh krasen gozd, in na sosedno Hru-šico, čez katero prilomasti silna burja, ki igraje ruje drevje in premeta vozove. Pred seboj proti jugu vidi gorovje brezstudenčnega Krasa, ki varuje dolino od južne strani ter se razteza tja do iztoka smaragdno-zelene Soče; za hrbtom pa mu moli v zrak Cavensko in Vitovsko gorovje, braneče dolino pred mrzlim ozračjem Tolminskih gora. Od severo-zahoda se mu sveti solnčna Gorica nasproti, za njo cerkve in sela valovito gorastih Brd, pod njo se pa razprostira Furlanska dolina tja do morja, od koder pihlja in greje dolino zrak laškega podnebja, ki zori prvo sadje in mehča Vipavsko ozračje v taki meri, da bi ondu zime niti ne poznali, ko ne bi pregnala burja časih te laške toplote. V tem okvirji se razprostira pod njim bujna dolina, kras slovenske domovine, dom zavednemu in poštenemu Vipavcu.
Stoječega na tem pustotnem školji očara te stoprav razgled po dolini, a bližnja okolica odvrača pozornost tvojo šiloma od tega sve-tozora ter ti vsiljuje sto druzih mislij in vprašanj; žal, da ne najdeš niti najskromnejši radovednosti pravega zadostila. Na prvi pogled spoznaš, da je stalo tu utrjeno mesto, ali nikdo ti ne ve povedati, kakšno mu je bilo ime, kdo je je sezidal, kdo razrušil; zastonj se trudiš, da bi pozvedel, kateri narod je tu bival in kdaj.
Odkod pa ime »Sv. Pavel« ? — porečeš. Razvaline cerkvice, Sv. Pavlu posvečene, ki še dandanes mole v zrak, dajo odgovor temu vprašanju. Slovenska navada cerkvice zidati na vzvišenih mestih, postavila je tudi sem hram božji, v kateri so hodili sosedje ob različnih praznikih k sv. maši, kakor zahajajo še dandanes k Materi božji na Vitovje. Se pred sto leti — tako pripovedujejo bližniki — zvonil je tu gori Vrtovinski cerkovnik »Zdravo Marijo«, večkrat nadlegovan po
39^                         I. Berbuč: Na školji Sv. Pavla v Vipavski dolini.
zakleti kači, ki varuje tu zakopane zaklade ter ponuja srečo in bogastvo onemu, ki bi imel dovolj poguma in bi našel način, da bi jo rešil. Od te cerkvice izvira sedanje školj evo ime; a površen pogled kaže, da so ostale razvaline brezmerno starejše od ravnokar navedenih. Zato pa se nadejemo, da ustrežemo čitatelju, ako opišemo podrobneje ta svet in mu podamo tesno sliko tega v zgodovinskem oziru prezanimivega kraja.
Skolj Sv. Pavla je planota, ki se vzdiguje od druzega sveta kakor naravna trdnjava: strme navpične skalnate stene jo omeje-vajo od vseh strani)', tako da je ločena od druzega sveta in skoraj nedosežna. Na jednakem školji stoji stari Vipavski grad blizu trga istega imena, a na holmci blizu Ajdovščine temu podobno »Gradišče«; vendar je Sv. Pavel višji nego prejšnja, namreč 525 m nad morskim licem. Površje je obrasteno sedaj večinoma s travo, toda ni povse ravno, vendar povprek skoraj horizontalno; tako da se vzdiguje severni rob kakih 20 do 30, južni 50 do 60 m nad okolico; dolžina mu je kakih 250 m, širina pa ni povsod jednaka, največja na južni strani meri kakih  120, najmanjša proti severju pa 70 do  80 ni.
Ves ta prostor je omejeval dva metra debel zid, ki je po nekoliko še dobro ohranjen; drug povprečen zid iste debelosti je delil pa vso planoto v dva skoraj jednaka dela. Dolenji je po naravi trdnejši in varnejši, dočim pojema visokost strmih sten gorenjemu in planejšemu. Jedini vhod v to naravno in umetno trdnjavo je bil na gorenji strani nasproti Cavnu; tri metre dolga in 30 cm široka žlebfna, v živo skalo izklesana, znači še sedaj mesto, kjer so bila vhodna vrata, ki so se pri otvarjenji vzdigovala in zopet doli spuščala. Pred njimi so stoprav znamenja v skalo vrezanih stopnic in koloteče, potem pa drži umetno napravljena pot preko školjevih sten na Cavensko postran. Tam se je delila: jedna je držala preko gore proti Kamenjam, druga proti Vi-tovjam; za to in ono se še dandanes nahajajo sledovi.
Na gorenji polovici se razprostira proti zahodu lepa ravan, rahlo nagnena od obeh stranij proti sredini; tu vidiš kakih dvanajst vzporednih širokih leh od razvalinskih preostankov, katere sedaj preprezata trava in mah, med njimi pa isto toliko ulic. Na južni polovici je tudi mnogo razvalin, ostankov bivših poslopij; osobito zanimivi pa so tu »velbi« in »grobišča«. Grobišča imenuje ljudstvo nekoliko vzvišen, s travo zarasten prostor v podobi elipse, kateri je premer kakih 10 m, dolg, in kakih 6 m širok. Preko eliptičnega oboda so izkopani jarki drug poleg druzega vsi jednake velikosti, nad meter globoki, obzidani in kriti z navadnimi,   blizu   dva   centimetra   debelimi skrilji,     Ti   čve-
0
I. Berbuč: Na školji Sv. Pavla v Vipavski dolini.                             397
terostrani prizmatični oddelki so bili najbrž grobnice posameznim rodbinam. Njih prostornost svedoči, da je tu bivajoče ljudstvo mrliče se-žigalo  ter hranilo le pepel.
Konečno si oglejmo še oboke ali — kakor ljudstvo pravi — »velbe«. Kjer so školjeve stene najvišje, to je na južni strani, zidan je stolp, ki je še nad polovico ohranjen, z namenom, da bi branil dohod po stopnicah, v školjevo stran izklesanih, k studencu, ki izvira pod školjem. V njegovem zidovji ni škrbin, niti okenskih znamenj, vendar vidi se mu, da je slabeje zidan nego drugo zidovje, torej je stalno tudi iz poznejše dobe. Stolp stoji na velikem oboku, ki je sedaj nekoliko zasut in je služil očividno v to, da se je studenčnica skozenj odtekala.   Studenec izvira še dandanes na onem mestu, toda vode ima
v
sedaj malo, kar ni čudno, če pomislimo, da je Cavenska postran sedaj od školja do vrha po vse gola.
Čudom se bodeš čudil, ako si vse zidovje ogledaš podrobneje, kajti uveriš se takoj, da je vse kamenje skrbno izbrano, toda neobdelano. Ni dvojbe, da ni videlo to zidovje niti kladiva niti dleta, in vendar je gladko in po izvrstni malti tako trdno spojeno, da se le težko ruši; malta se je v teku časa strdila kakor cement. Izjema so v tem oziru seveda razvaline cerkvice Sv. Pavla, ki so brez dvojbe iz novejše dobe. Isto tako čudno je, da ne najdeš nikjer najmanjšega znamenja niti kovinskih ostankov, niti opeke. Sicer pa se niso do sedaj grobovi in drugi prostori na drobno preiskovali, ali mogoče je, da se to v kratkem zgodi in takisto najde ključ različnim vprašanjem tega mesta.
Iz vsega, kar smo do sedaj navedli, moremo sklepati, da je bilo to taborišče nedvojbeno iz predrimske dobe. Profesor Rut ar, kateri si je ogledal te razvaline, meni tudi, da so bili taborci pri Sv. Pavlu živinorejci, kajti on zmatra gori navedene lehe na gorenjem školjevem delu za razvaline zidanih staj, kjer so imeli tamošni prebivalci živino svojo (Glej listek »Soče« št. 52. 1. 1885.) Vendar je opomniti, da dotičnih razvalin, leham podobnih, ni še nikdo preiskoval, in z ozirom na prostorni obseg vsega školja bi bilo verjetneje, da so bila tu poslopja namenjena vojski.
Kdo so pa bili taborci pri Sv. Pavlu, so li bili v zvezi z onimi pri Ajdovščini in Vipavi, kam je držala pot preko Vitovšče i. t. d., na vsa ta vprašanja ni mogoče danes še dati odločnega odgovora. Ker so bili Karni najstarejši po Vipavskem bivajoči narod, med katere so se naselili že zgodaj galijski Kelti (potem ko so se začeli 1. 600 pr. Kr. seliti proti iztoku), trdi navedeni strokovnjak, da so ti sezidali taborišče pri Sv. Pavlu.