Osnovna šola hcrogđ Bračiča.
^ O ČivfywS+l/U
m Čevtjanjih
Tržič ie imel zaradi svoje lege vse ooooje za razvoj obrti že v najstarejših časih. Pot preko Ljubelja je povezovala razvite severne pokrajine z južnimi predeli, predvsem s Trstom, ki je bil že od nekdaj trgovski in obmorski center.
Vodna sila je dajala Tržiču pogoje za razvoj obrti.Okolica pa za razvoj živinoreje, ki je preskrbovala Tržič in sosednje predele z mesom, usnjarsko in čevljarsko obrt pa s kožami.
V 18.stoletju je bilo toliko čevljarjev, kolikor so njihovih izdelkov rabili za domačo rabo. Sčasoma se je razvila kupčija izven domačega kraja.
K temu so v veliki meri pripomogli trgovci in prevozniki, ki so prevažali blago iz Trsta in drugih južnih predelov preko Ljubelja v srednjo Evropo in v obratni smeri.
Čevljarska obrt se je pod temi pogoji lepo razvijala.Posamezni obrtniki so se začeli udeleževati raznih razstav, na katerih so prikazovali svoje izdelke in jih prodajali. Tako najdemo že leta 1844 izdelke tržiških čevljarjev na ljubljanski razstavi (Bleiweisove novice).
Če je bila soba dovolj velika, je služila za družinsko sobo, obenem pa tudi za delavnico. V vogalnem kotu sobe je bil ob oknu navadno oder iz desk, da se niso poškodovala tla sobe. Na tleh je stala delovna miza z orodjem. Ob mizi pa je bil trinožni čevljarski stol, police za kopita in posoda z vodo za namakanje čevljev in podplatnega usnja. Na steni so visele šablone posameznih vzorcev in papirnate mere z imeni naročnikov.
Ker so čevljarji delali tudi pozno v noč, so morali imeti petrolejske svetilke. S svetilkami so problem rešili na ta način, da so na vsako stran štirioglatega stojala, ki je bilo na sredi delovne mize, obesili po eno stekleno kroglo, napolnjeno z vodo.
V Tržiču so šivali vse ročno, ker še niso poznali šivalnega stroja.
Z izumitvijo štvalnega stroja so bili dani pogoji za nastanek industrijske obutve.
Miha Gros, 6.razred
FOTOGRAFSKU IAPIS1 Z 21
ŠUŠTARŠIČE NEDELJE
Elnoloslci pirilcai delavnice v Kurnikovi Kiši
Tako So vćasik delali in Joopravljali ĆEV|je
m:
*m4*
nmP - -
m
m *
Ek ■	^
JoieTišler in Joiedros ocenjujeta stare ie^lje
ytuo] ded -je btf ^ ižuČVu čm^an
Spraševal sem staro mamo Francko Blažič, Kovor 47.
Ded Nande Blažič je bil izučen čevljar. Učil se je doma, saj je imel njegov oče pravo šuštarsko delavnico. Poleg domačih sa v delavnici delali tudi drugi čevljarji. Čevlje so delali od začetka do konca. Po "muštrih" so izrezali iz "ledra" dele čevlje^ki so jih nato šivali in zlepili skupaj. V delavnici je dišalo po šuštarskem lepilu.
Delali so od jutra do večera. Svetili pa so si s petrolejkami.
Dedek se je zaposlil v Peku, kajti počasi so šuštarsko delavnico zaprli. Za čevlje, ki so jih izdelovali ročno, so čevljarji porabili mnogo truda in časa . Čevlji pa so imeli enako ceno kot tisti - serijsko izdelani v tovarni. Vendar pa dedek ni odnehal kar tako. Po službi je vseeno še vedno rad sedel na šuštarski stol.Popravljal je čevlje, za svoje otroke pa je čeveljčke še vedno rad izdelal sam. To so bili zelo lepi čevlji,lepo izdelani in otroci so jih zelo radi nosili.Nekaj vzorcev se je ohranilo še doma.
Ded je vedno govoril, da mora imeti čevelj "svoj furm". Bil je zelo priden in natančen pri delu. Iz Peka je nosil domov dele čevljev, da jih je sešil skupaj. K delu je pritegnil tudi ostale člane družine. Mamica in teta nista bili vajeni vleči drete, zato sta imeli ožuljene roke.Konec meseca pa je ded prinesel denar in nagradil tudi njiju. Takrat sta bili zelo veseli in sta pozabili na žulje. Za nagrado sta si kupili, kar sta si najbolj želeli. Ded pa je za prihranke nakupil usnje, dreto, lepilo in drugo, kar je rabil za izdelavo novih čeveljčkov.
Sašo Rožič, 6.razred
1/ feku & 'huoUjo jbuCajsuu ceučA arijam p/üka^oH 47^i$kö ce^jcvdb laßkxno
Ta tradicionalna prireditev je bila letos že enaindvajseta. Tržičani, še posebej pa zaposleni v tovarni obutve Peko, ter vsi odgovorni za to prireditev, so se na to pripravljali že mesec prej.
1999
V	petek, prvega septembra, je bila v avli Peka slavnostna seja, na kateri so prisostvovali tudi vodilni možje naše občine. Direktor te tovarne, Franc Grašič, je najprej pozdravil prisotne in se jim zahvalil za udeležbo. Nato je predsednik prireditve šuštarska nedelja, Milan Jazbec, povedal, da se v Peku trudijo mlajšim generacijam prikazati tržiško čevljarsko kulturo. Letos so pripravili natečaj na temo Čevelj, na katerem bi se šolarji predstavili z likovnimi in literarnimi prispevki. Nanj se je odzvala tudi naša šola.
V	paviljonu NOB je bila razstava del nagrajenih šolarjev. Tovariš Milan Jazbec je še pojasnil, da v primeru dežja šuštarska nedelja ne odpade, saj bodo na stojnicah prodajali tudi dežnike.
V	soboto je bila na vrsti modna revija, pa je žal odpadla, saj je na ta dan preveč deževalo.
Tudi v nedeljo nam je vreme zagodlo, tako tudi ta dan niso mogli pokazati modne revije, bile pa so še druge prireditve. V domu družbenih organizacij je bila že od sobote razstava ptic, ki je tudi letos privabila mnogo ljubiteljev.
V	kinodvorani je bila lutkovna predstava o Muci Copatarici. Nastopil je tudi priljubljeni igralec Polde Bibič. Zanimivo je predstavil šuštarsko življenje, njegove šege in navade v času pred vojno.
V	Kurnikovi hiši je bila razstava likovnih del nekaterih tržiških likovnikov in šuštarska delavnica. Tam so tudi odkupovali stare čevlje. Čevelj so najprej pregledali, nato pa ocenili ohranjenost, starost in kvaliteto materiala, nato pa so postavili odkupno ceno.
Medtem so bile na Trgu svcobode, ob občini ter na avtobusni postaji,pa tudi na DEteljici postavljene stojnice, kjer so prodajali čevlje, oblačila, posodo, tudi hrano, že zjutraj se je po trgu kar trlo obiskovalcev.
Kljub slabemu vremenu je prireditev uspela, ker so se organizatorji zelo potrudili.
Maja Ančimer, 8.razred
"Na šuštarsko pridemo vsako leto in tudi letos smo prišli, kljub slabemu vremenu. Ponudba se mi letos ne zdi preveč pestra, veliko stojnic je praznih, seveda zaradi vremena. Do sedaj smo malce krožili po Trgu svobode, nameravamo pa si ogledati še rutavo ptic Kalinka."
Jože iz Bistrice
"Ogledali sva si, kaj ponujajo na stojnicah. Radi bi kupili zimske škornje, pa še nisva našli pravih. Šli bova še na Modno revijo, če bo, seseda, in na Ex-tempore v Kurnikovo hišo."
Irena in Ksenija iz Tržiča
"Prišli smo z Bleda, da vidimo, kaj ponujate v Tržiču.Kupili smo smučarske rokavice. Na plakatu smo prebrali, da se odvija tudi razstava mačk in bomo verjetno skočili še tja."
Anketo izpeljala Mojca Marin
V TRŽIČU BO ČEVLJARSITI AUZEJ SLOVENIJE
Franc Grašič , direktor PeLa^ in Zvonka Pretnar, direktorica Zavodo 20 kulturo in izobra£evan-je
PRERAŠČAH3E ĆEVPARSKE ZBIRKE V ĆEVL3ARSK.1 ttUZE3 SLOVEHOE
fobuolo zo ustanovitev talcega nnuieja vTrziču sta dab Franc Grašić >n 3anlco fAlado, ž.vonlca Pretnar pa ]e predstavila zasnovo čevljarskega muzeja.
fodpis dogoMora cevljorsLe in usn]arslze industrije^ o ustanovitvi oevljarskega muzeja vTr£icu. Dogovoriše podpisoli predstavniki PekaTrtič, Alpine liri, Planike KranpTnoTrzič Tolo Sentjor pri Celju ) Kopitarna Sevnica ,
Ciciban Miren pri Movi Gorici, Tovarna usnja Slovenj Gradec , Koto Ljubljana, Tmaga Ljub"
Ijona ,Tob Klovo mesto, Splošno združenje usnjarsko predelovalne industrije pri GZS,
Zavod zo kulturo in izobraževanje Trxic in Tehnični muzej.
Xxi<uu Mišja cev6ja^sJd xuajsla
Znani čevljarski mojstri so bili: Tišlerjevi, Srečniki, Dobrini, Kramar-jevi, Tomazini, Jurkoviči, Grossmajerji, Robleki, Megliči.
Izdelovali so klobučevinaste copate, sandale, gojzarice, polškornje, visoke škornje, kološne (iz usnja so bili samo prsti in pete), otroške čevlje in sandale.
Tudi nizki čevlji in sandali so bili nakovani, da se niso usnjeni podplati prehitro obrabili.
Mojstri so svoje izdelke prodajali trgovcem v Ljubljano, Zagreb, Beograd, Sarajevo. Za leto 187o navaja trgovska in obrtniška zbornica, da so v tržiških delavnicah izdelali pol milijona različnih ?vljev.
Podate le smo dobili pri Klanji Petelc , lei se veliUo velijo uloiarja * xgodouino Triičo.
Defo ce\fijöAjvcr 7? bife včasih M danes
Spraševal sem mojo staro mamo Lucijo Frantar, ki je bila doma v Sebenjah sedaj pa živi v Kovorju.
V Sebenjah je bilo včasih veliko čevljarjev. Združeni so bili v čevljarski ceh. Pred vojno so nekateri delali ročno, nekateri pa so že imeli stroje. Delavnik je trajal ves dan, pogosto pa se je zavlekel pozno v noč Ob sobotah so svoje izdelke peljali k svojim odjemalcem.
Delo je bilo težko, zlasti, če so bili čevlji okovani ali šivani. Lažja je bila izdelava ženskih čevljev. Čevljarji pa so imeli tudi vajence, ki so prvi dve leti delali na polju, šele zadnje leto so se učili.Ob ponedeljkih čevljarji niso delali. Takrat so "Tucali", kegljali ali popivali po gostilnah, od tod tudi izraz plavi ponedeljek. Ohranil pa se je tudi običaj spuščanja gregorčkov po reki Bistrici.
Delo "Šuštarjev" je bilo včasih veliko težje kot danes. Danes imajo v tovarnah vse mehanizirano,delo je seveda veliko lažje.
Aleš Frantar, 6.razred
"I3i*i$ld jdum] bo imel čtvZjoAsko %bO(ko 5fcüte opneme

Spomin na idilo čevljarskega rokodelstva je ohranjen v tržiškem muzeju z izvirno opremo čevljarske delavnice in vzorci izdelkov.Tovarna obutve Peko Tržič se trudi, da bi muzej dobil čim več stare opreme in izdelkov. Tržiški muzej bo v bodoče edini, ki bo imelzbirko iz cele Slovenije.Muzej je s tovarno obutve Peko in ostalimi tovarnami v Sloveniji sklenil sporazum za zbiranje opreme, ki jo bodo darovale tovarne.
Prav zaradi tega so strokovnjaki tovarne Peko na šuštarsko nedeljo organizirali odkup stare obutve’. Posebna komisija je po pravilniku ocenjevala vrednost posameznih izdelkov, ki so jih prinašali občani. Na nodlagi ocene komisije so obutev odkupili. Vrednost je znašala od 120chn do 200 din. V posebnih primerih je imela komisija pooblastilo, da posamezne izvirne izdelke dodatno nagradi s posebnim darilom. Ljudje so prinesli stare čevlje, najstarejši so bili od leta 1925 do 1950. Komisija je odkupila od občanov 90 primerov stare obutve. Tudi jaz sem prodal en par očetovih čevljev in zanje dobil	din, kemični svinčnik,
obesek za ključe in majico. Občani so z velikim razumevanjem sprejeli akcijo ter darovali staro obutev, čeprav so bile cene sorazmerno nizke.
Odkup starih čevljev so organizirali pred Kurnikovo hišo v Tržiču.
Miha Gros,6.razred

ß
V zadnjem času se v Bistrici zelo razvija trgovski center. Ta center imenujemo Deteljica.
Deteljica ima veliko trgovin z lepimi izložbami. Najlepša izložba se mi zdi izložba prodajalne Peko.
Prodajalna Peko ima razstavljenih mnogo čevljev: od salonarjev do planinskih. Poleg obutve ima tudi drugo športno opremo.S svojo lepo urejeno izložbo je prodajalna zelo vabljiva.
Trgovina je velika in ima kar nekaj oddelkov.Najraje zavijem v športni in ženski oddelek,saj je tam največja izbira in največ zanimivosti. Poleg teh dveh oddelkov sta še moški in otroški oddelek. Na otroškem oddelku je zelo zabavno, saj imajo tako urejeno, da se malčki lahko igrajo, medtem ko njihovi starši izbirajo, kaj bi bilo primerno zanje.
Ko sem se sprehaja krnimo izložb Pekove trgovine, mi je v oči padlo izložbeno okno. Tam so čevlji. Eni od njih so mi bili še posebno všeč. To so bili srednje visoki, črni , z rdeče-zelenim trakom. Rada bi jih imela. 0 tem sem povedala očiju. Upanje, da se mi bo želja uresničila, obstaja.
Alenka Ropret, 6.razred
Autfja mcuuuu jz mposteuQ 0 v Pelm
Velikokrat hodim mimo trgovine, v kateri prodajajo Pekove čevlje.Ker pa sama ne vem, kako čevelj naredijo, sem za pomoč prosila mami, ki je zaposlena v Peku. Povedala mi je, da v osnovni modelirnici izdelajo veliko modelov. Najboljše in najmodernejše modele izberejo kupci.Ko so modeli izbrani, v proizvodnji začnejo z delom.
Najprej v sekalnici zgornjih delov odsekajo vse sestavne zgornje dele čevlja. To so: zgornje usnje, podloga, vmesna podloga, steljka (vložek za v čevelj) in razni okraski. Ko imajo vse odsekano, dele označijo in potanj-šajo. Tako pripravljene dele pošljejo v šivalnico zgornjih delov, kjer jih sestavijo in sešijejo. Med tem ko pripravljajo zgornje dele, se v oddelku sekalnice pripravljajo podplati. Tu morajo podplate odsekati, na podplate pritrditi pete, obleči notranjike in podplate ter sešite zgornje dele kompletirati po artiklih in velikostnih številkah. Vse pripravljeno odpošljejo v montažne oddelke, kjer zgornje dele navlačijo na kopito,po-kosmatijo robove in nalepijo podplate. Potem s čevljev potegnejo kopita in vložijo steljke. Čevlje pregledajo kontrolorji ter jih odpremijo v skladišče. V skladišču čevlje zavijejo in dajo v kartone.
Prodajna služba ima nalogo, da izdelane čevlje proda kupcem. Tovarna Peko ima kupce po celi Jugoslaviji in še več v tujini.
Katja Špik,5.razred
Moja mami in oči delata v Peku. Mami je obrezovalka zgornjega usnja,oče pa strojni ključavničar. Oba sta zadovoljna s svojim delom.
Mami dela v interni 551, oče pa v interni 579. Oče popravlja stroje. Če se kakšen stroj v delavnici pokvari, pride on in ga popravi. Popravil je že veliko strojev. Včasih gre tudi na službeno potovanje, na primer v Varaždin. Mami pa dela za velikim strojem, ki se ji kar kislo smeji med delom,Obrezuje zgornje usnje za čevlje. Ona v končni fazi čevelj naredi.Seveda gre potem čevelj tudi v kontrolo, če je dobro preoblikovan in izdelan.
Jani Klemenc,6.razred
V omari za čevlje je bilo vse polno čevljev: od otroških, ženskih, moških, adidask, planinskih do vojaških. Nekateri so novi, drugi nošeni, pa tudi neočiščeni so bili med njimi.
Kar naenkrat pa se čevlji med sabo začno pogovarjati in prerekati. Vojaški so planinskim očitali, da so bolj trudni od njih prišli domov. Adidaske so se jezile na salonarje, da jim zastirajo razgled po omari.
Le otroški copati so tiho poslušali prepire. Tišina pa je začela motiti druge, zato so začeli dregati, kaj jim je. Copati so žalostno začeli pripovedovati: " Danes pri telovadbi smo morali skakati čez kozo, delati počepe, lesti na drog, najhuje pa je bilo po pouku, ko so nas brcali po avli, vlekli iz rok in nazadnje odlepili podplat. Sedaj smo odloženi v omari in bomo kmalu pozabljeni."
Vsi čevlji so tiho sočustvovali z njimi.
Andrej Bečan, 4. razred
Čajček
Na polici v prodajalni Peko je stal čeveljček. Ves je sijal od lepote. Ljudje so gledali v izložbo.V prodajalno je stopila mati z deklico, ki je hotela tak čeveljček, kot sem jaz. In ker ni bilo nobenega takega na zalogi, je prijazna prodajalka pokazala name. Ves sem bil iz sebe, ker me je deklica kupila. Seveda pa je vzela tudi mojega bratca.
Klara Jankovec, 4.razred
V/
Lucija
U p
xucmuca se xxbva^ja ,S fAcjelAbiojdjeuuL iigovtu? xa opreme
Ta bela pravokotna površina me je že od nekdaj mikala. Že od malega sem rad gledal čez njen rob in segal za raznimi barvnimi svinčniki in flomastri. Ravnila so mi služila kot bojno orožje, svinčniki in radirke pa so z njene površine kar naprej izginjali. Vsi moji poizkusi s šestilom so se končali s prepovedjo njegove uporabe. Risbo, ki je navadno ostajala po maminem večernem delu, sem lahko opazoval le iz varne razdalje.
Danes ta prepoved ni več tako stroga in mi mama dovoli, da si kakšne skice in risbe tudi ogledam. To so ponavadi risbe za opremo.
Moja mama namreč dela na prav takšni mizi, kot jo ima doma, v tovarni obutve Peko kot arhitekt za notranjo opremo. Saj v Peku ne delajo samo tisti, ki izdelujejo čevlje, ampak delajo tudi taki kot moja mama, ki se ukvarjajo s projektiranjem trgovin in opreme. Ta velika tovarna v Tržiču ima svoje trgovine po vsej Ougoslavijijin za te skrbi mama s svojimi sodelavci v projektivnem biroju, da so lepo in primerno urejene.
Ko sedaj v večernih urah po vsakdanjem gospodinjskem delu mama sede za svojo mizo, se večkrat pogovoriva o njenem delu, ki pravkar v obliki skic nastaja pred mojimi očmi.
Matjaž Jazbec,5.razred
älüibe m X>ele(!jid v 3izbici
Te dni sem hodil po Bistrici in pot me je zanesla tudi mimo trgovine tovarne obutve Peko. Privabila me je lepo urejena'izložba. Najprej sem si ogledal izložbo, kjer je razstavljena obutev in garderoba.To bo pa nekaj zame, sem si rekel, saj sem zagledal prelepe adidaske. Odkorakal sem v trgovino, da si pobliže ogledam te adidaske.
Ko sem vstopil v trgovino, sem se takoj zaletel v neko žensko, ker je bila trgovina polna ljudi. Odšel sem na športni oddelek in se razgledoval okoli. Bilo je vse polno trenirk, telovadnih dresov, majic in vetrovk. Vse to je bilo lepo obešeno na obešalnikih. Tudi kape in rokavice si tu lahko kupil. Adidaske in ostali športni čevlji pa so bili lepo razvrščeni po policah. Zagledal sem tudi moje adidaske, ogledal sem si jih natančno. Bile so lepe, pa tudi cena je bila dovolj visoka. To me bo mami vesela, ko bom prišel k njej z željo, da mi kupi nove adidaske, sem si mislil. Postavil sem jih nazaj na polico in se odločil, da še malo pogledam po drugih oddelkih v trgovini. Poleg moškega oddelka sem videl na policah tudi šolske torbe in nahrbtnike. V istem nadstropju lahko kupiš čevlje za čisto majhne otroke, kjer imajo postavljena igrala, da se malčki zamotijo, da ne tečnarijo staršem. Po stopnicah sem se spustil v spodnji oddelek, ki je ves namenjen ženski obutvi. Seveda, ženske imajo vedno veliko želja, tako da je bilo tukaj vse polno čevljev vseh vrst, od nizkih peta do najvišjih, pa škornji, tudi salonarji in copati. Tukaj lahko kupijo tudi lepe torbice, ki se podajo k čevljem, pa še modni p'as.
Ko sem si ogledal še tu vse, sem odšel iz trgovine in si mislil, da se tukaj lahko obuje vsa družina.
Anže Povalej, 6. razred
IILOZBE 's
Skoraj vsak dan se sprehajam po centru Deteljica. Opazujem izložbe in vedno vidim najbolj opazne izložbe tovarne obutve Peko Tržič. Peko Tržič izdeluje čevlje, v centru Deteljica pa ima svojo tovarniško prodajalno.Izložbe so založene s čevlji dobre kakovosti. V izložbah vidimo tudi stare slike čevljarske obrti ter fotografije naših najboljših smučarjev, kot na primer Bojana Križaja in Mateje Svet.
Tudi jaz kupujem v Pekovi prodajalni. In vedno kupim tisto, kar vidim v izložbah. Pekove izložbe vedno privlačijo kupce.
Petra Sedmine^, 6.razred
čevljar	Letnik XX marec 1990	3
glasilo tovarne obutve	tržič	
V wieämshm časopisa cW^vi v PeKi
V torek, 2o.2.1990, smo z literarnim krožkom obiskali tovarno Peko. Razdelili smo se v tri skupine. Prva skupina je šla k vratarju, druga v avlo, tretja pa v uredništvo Čevljarja - tam sem bila tudi jaz. Vstopili smo v prvo stavbo, šli po stopnicah in obstali pred vrati. Na vratih je pisalo Uredništvo Čevljarja. Urednica Marija Slapar nas je prijazno sprejela.
Delo v uredništvu:	V uredništvo najprej pride rokopis.Rokopis popravi-
jo in ga natipkajo.
Časopis obvešča delavce o vseh pomembnih stvareh o delu in življenju v tovarni.
Izdaja časopisa: Delavski svet odloči, kaj bo v časopisu, komu so članki namenjeni. Če jim ponagaja tiskarski škrat, se morajo v naslednji številki nujno opravičiti. Prispevke lahko objavijo tudi anonimno. Prispevkov ni veliko.
Sanja Škofič, 7.raz.
Cgv^oa i?-ha ja Zt 30 6ei
Pred kratkim smo bili na obisku pri urednici Čevljarja Mariji Slapar. Povedala nam je mnogo zanimivih stvari o časopisu, ki izhaja v tovarni Peko, o Čevljarju.
Če zaposleni v tovarni Peko želi, da kaj objavijo, potem napiše članek in ga prinese urednici. Ona ga v uredništvu popravi, mu določi velikost in obliko črk. Določi tudi, na kateri strani časopisa bo natisnjen. V uredništvu zberejo vse primerne prispevke, jih uredijo, lektorirajo in opremijo. Časopis jim tiskajo v Gorenjskem tisku v Kranju, v 4200 slovanskih in 2200 hrvaških izvodih, to pa zato, ker ima Peko poslovalnice tudi v ostalih republikah v Jugoslaviji. Teh pa je 147.
Čevljar je začel izhajati leta ^960 in se je imenoval Naš list. Prvi urednik je bil Govc Peter, sedaj pa izhaja že 30 let, enkra't na mesec. List dobijo vsi delavci, štipendisti in upokojenci. Namen Čevljarja je obveščati delavce o pomembnih stvareh za delo in življenje. Ker je časopis namenjen delavcem, je tudi jezik bolj preprost in v njem ni tujk.
Preden smo odšli, smo se Mariji Slapar zahvalili za pogovor z nami.
Alenka Rozman, 7. razred
22 Poftrotn x ktiauo Wcüc,
V mestu Tržič je tovarna Peko. Njen ustanovitelj je Peter Kozina. Iz leta v leto se je ta tovarna modernizirala in sledila svetovni modi čevljev. Iz sezone v sezono je spremljala modne trende in prodajala čevlje na vse konce sveta. Izdelki so bili ljudem všeč in novica o dobri proizvodnji se je hitro širila iz države v državo.Tako so ljudje prihajali na ogled proizvodnje in nakup čevljev. Ker so ljudje nenehno prihajali, je tovarna potrebovala recepcijo za sprejemanje gosto\. Recepcija je bila ustanovljena leta 1903. Delo v recepciji opravlja tov. Milena Snedic, ki dela na tem delovnem mestu že 15 let. Vsak dan sprejema goste in jih usmeri tja, kamor želijo.Kdor hoče priti v tovarno, se mora najprej oglasiti v recepciji. Gostje prihajajo z vseh koncev sveta. Treba je obvladati vsaj dva svetovna jezika:anglešči-no in nemščino.
"Z gosti je treba biti prijazen in ustrežljiv in le redko se zgodi, da se z gosti ne razumem," pojasnjuje tov. Snedičeva. " KO pridem na delo, me včasih gostje že čakajo, največkrat pa pridejo okrog osme ure in kasneje." Na vprašanje, če takšen dan sploh ni nobenih gostov, kar se nam je zdelo povsem običajno, smo dobili presenetljiv odgovor,-" Nikoli se ne zgodi, da ne bi bilo nobenega gosta. Res je, da jih je včasih veliko, včasih pa malo, a pride vedno kdo." Zanimalo nas je tudi, če je receptorka Milena Snedic zadovoljna s prostorom, v katerem dela. Pravi, da bi morali prostor bolj vzdrževati, da je recepcija obraz tovarne. V recepciji je tudi stet lena omara, v kateri so razstavljeni čevlji, ki jih aranžerji zamenjajo vsako sezono. Skoraj vedno so razstavljena tudi dela umetnikov, največkrat slikarjev. Na ogled pa je tudi stara čevljarska delavnica.
Recepcija je eden izmed redkih tihih prostorov v tovarni. Prijatelji jo sprašujejo, če ji je kdaj dolgčas, ker je v recepciji zaposlena sama. Na to odgovarja takole: "Sem sama, a vendar sem vedno med ljudmi. Dolgčas mi skorajda ne more biti, saj nenehno videvam nove in nove ob-raze.Pogovarjala pa sem se tudi že s kakšno bolj znano osebnostjo."
Z ljudmi, ki pridejo, govori predvsem o poslovnih stvareh.
Zanimalo nas je tudi, če v tovarni Peko mislijo preiti na evropski delovni čas.Izvedeli smo, da ne, vsaj ne še sedaj, vendar pa ob torkih
delovni čas že traja od 6. do 16. ure.
Po enoumen pogovoru smo morali zapustiti prijazno receptorko Mileno Snedic, saj jo je čakalo delo, mi pa smo tudi hiteli domov zapisovat, kar smo izvedeli. Tov. Mileni Snedic se lepo zahvaljujemo za pogovor.
Laura Špik , 7. razred ir Mojca Aljančič, 8. razred

Hojca, Menica in Laura Mileni Shedicevi
Pred
upravnim
poslopjem
Pelca
■at )Jx^ Čev^i
Oaz sem ubog čevelj. Kdo se me spomni? Vsak dan hitim s tisoč koraki na uro.
Moj lastnik Žiga me nikdar ne pusti v miru. Meče me iz kota v kct.Hočem imeti mir pred njim. Nikoli me ne očisti. Skoraj vsak dan tišči v moja usta svojo nogo.
Zunaj pada dež. Žiga hop v moja usta, zdrvi po stopnicah in že stoji v veliki luži. Zebe me. Skače od luže do luže, jaz pa drgetam od mraza. Doma me vrže v kot in se ne zmeni zame. Drugič se mu bom maščeval. Vrgel ga bom v lužo, napije naj se vode!
Žiga Milanič, 4. razred
A-vvv«, vwvet :
ILam- Km, /JLa/Trvvl ( jk "hi	,
MA. A)-tA>Cwd- rrtH
KJL nKnai'V (oU*^w hsyibüJz fWt,	.
NOGA
I)a//Kvo^/ru-/wx/,
Asv j&m&rt/rtV'M/wyaj,
M/ A-J/Ijfy J&hy*'-
’^brrrWj&At'Ad'Wuli'i /OOp^rf/L. /d>Ujt.
%yk dJiaM*/, r.
n
Anre, Bernardi, Aleš in Harlco zapisujejo ; tcar jim o svojem delu pripoveduje Franc Godnov, vratar v Pelcu .
„ V 'PeJ&u vem £5 (et. 'Vko! £ttj <W*r\ ddlc& hučU f^er ^Mme in ^c/nou. Ufrnir^dm} ßcLo ^iWe or ±&vtvyn& ^ fbdlct oOü(M Üa snje. j rt/x, {YH'ßode- im Lu&odz je Mm hefu-aoJbi. ^edd/'/ebe^o. jCd Aod aa Žof&ui jmijidjoJLi bvav, fkifti&ri jeTafierkucU, fovm ja, pe^'ej&tfowrje- bd™. jri yR&cUdi, če, ne, Juj&nva te cU^rOWOv'comv.
‘Vdlli'fto&K>f~ mexxjjomo tega- rrn/ateQ, t <voe£j mün /jvHjrne
u rrUvymelU/m.
‘hna/nc <tjcdnov
Sanja, Saša, Fetra ( Anica, Menicair\ Anita pn /Aarip Sloparievi! urednici tovarniškima glasila Čevljar.
SÄ
O Čevljih' anketa
iMam	čeA^i arS^.lfeoAxlh jic\
(\y ^ojr^fu oSli Qbcyrö\>»o>. Tlexi/^cr cu vlWv«/Yr>
|>cr cmy^m c^uuxu. ^aVbö.ciWÄ cypjbti dk C/vtisl S^o rooodonn J^ic^cvrAnr^ ^o3kW	o^U -^po. acUdooW
J^ajo. GyfVO^OJ>;
^. (vCvämA
l£v& (Würm WmnvÄ, ööa^ •vr	'^ßr
cWn Wipvrrcr /pCyC^Äwvxy c(K>cr i» wwio^ ocs. Jia^raji/ /pa (i\cxUfv^ crÖQ^Xi, eß^äx .
cxväa aaMcvv,
"4 . CKXÄAßd
<fcL/ia c^xaÄma Wpivi^ Ö2^j2. ^ piA-cAi^jm 'GjW. ■ rvoi^L mcown ^c^a-	ceA5Ö^ (/üe/rw^oA- Ocj 'ia ^uatu3^
<5a^ /jncrl'^jru aifwu^u ča^.
tAQ/ia
6. rvo^A«^
rrria/mx pVrOAjA , C^Cv ocr ^ pvVCrC^cJi^oW^ '&iHjCr rnaßr^SX V»>-W^ dh&KXß rrKX^JMS^oX ^04, rmV^f™ ((^Cx ^Cj
hwäiwpv.
Mwnoncx facMč
fy.rtxyishVÄ
6.fHVXAedi
11 ^OaJ^L. jhjULi*JJuriXLlJl/rY\X7 A/"S^^CT" l/^Li/VvvA-rrrwJbs .JuO~ W	rruaßlo^i^) /oZsL ju^) ^cu/acr
uvavröML- nrfyysrr^ /oJX^kc^hX. U /vuuL MYiVw'Asi^Jtrrn.
hdUr.
5.n<xsvwL
3.2
Na^nci]eui ^<»1
ybucrj modedeh O b\I Č.&A)*jOJ\
Moj pradedek je bil čevljar. Imel je "šuštarsko mizico"in vse polno pripomočkov za izdelavo čevljev. Enkrat na leto je naredil čevlje tistim v družini, ki so bili najbolj potrebni. Naredil jih je tudi moji stari mami za praznik velike noči.
Ti čevlji so bili veliki, črni, z debelimi narezanimi podplati. Vezalke so se zavezovale visoko po nogi, podobno kot pri drsalkah. To so bili čevlji za vsako vreme, za vse letne čase in za vse različne priložnosti.
Z mastjo namazani so se svetili, da si v njih skoraj videl svojo podobo. Prav ponosno so se držali, ko so bili občudovani sredi množice ljudi.Največkrat so ti čevlji viseli čez ramo moje babice. Kajti čim dlje jih je hotela imeti, tem bolj je morala paziti nanje. Z vezalkami, privezanimi na ramo, je hodila skozi sadovnjake. Previdno je čevlje brisala s suho travo in drgnila s končkom mašne obleke. To drgnjenje je bilo podobno božanju po dobro opravljenem delu.
Potem pa je prišlo leto 1943. Takrat je moja babica s tistimi prelepimi čevlji odšla v partizane. Takrat ji niso viseli čez ramo. Bili so še kot novi. Od takrat naprej so bili njen največji zaveznik. Nič kolikokrat so jo rešili iz hudih zagat, posebnotakrat, ko je bilo treba teči po kozjih stezah, polnih.kamenja, trnja, pozimi snega. Ubogi čevlji! Prav nič se niso pritoževali. Postajali pa so vedno bolj žalostni.Niso več sijali, podplati so se začeli gubati in kazali so znake utrujenosti. Toda bila je vojna in treba je bilo zdržati. Res so vzdržali prav do srede leta 1945, ko so se po dolgem času spet svetili, ko so korakali sredi ceste. Toda njihov sijaj je bil sedaj drugačen. Videli in doživeli so veliko hudega, hujšega od trnjain kamenja. Trdno so bili povezani z utrujeno zemljo. Podplati so bili le še za silo podobni podplatom in šivi so pokali na vseh koncih, tako so prikorakali na nogah moje babice končno domov.
Bili so potrebni počitka. Zaslužili so si muzejsko vrednost, zato so šli delat družbo ostalim starinam v mlinu. Tam so jih pogosto obiskovali pajki in jih prekrili s toplo odejo pajčevine.
Po tolikih letih sem jih vzela v roke in jih močno zdrgni la.Toda v njih ni bilo več življenja. Tudi oni hočejo svoj mir.
Ana Debevc, 6.razred
Šuštaršiča hedeua
Vsako leto dobim nove obleke in nove čevlje. A ti ne trajajo dolgo. Čevlji mi kmalu postanejo pretesni, obleko pa prerastem. Zato potrebujem nove čevlje in novo obleko, kar pa tudi ni poceni. Takrat se spomnim na Šuštarsko nedeljo in čevlje, ki se radi|)onujajo za nizko ceno na sončno nedeljo.
Organizatorjem včasih ponagaja muhasta narava, ki ob nepravem trenutku spusti dež, a vseeno pride na znamenito šuštarsko vedno veliko ljudi. Ob stojnicah, ki so postavljene po ulicah Tržiča, se vedno gnete veliko ljudi, ki si ogledujejo čevlje, torbice in podobne drobnarije. Ponavadi je zraven nekaj otrok, ki si pasejo oči na igračah in sladicah. Pred to razburljivo nedeljo pa stoji gospodična Sobota, ki se hvali z modno revijo, na katero vedno pride veliko ljudi. Najraje jo obiščejo ženske, ki hoče-•jo vedno biti v stiku z modo, pa tudi moški, ki na modno revijo pridejo bolj zaradi manekenk, kot pa zaradi muhaste mode. Med revijo pa je nekaj skečev, ki v primeru mraza in vročine pogrejejo ali ohlade gledalce.
šuštarska nedelja pa se konča zvečer v Tržiču^b mizah s pijačo in dobrimi kranjskimi klobasami. Zraven pa igra kakšen ansambel, ki posrbi za zabavo ljudi. Tako se šuštarska konča. Naslednji dan pa pride na vrsto čiščenje, pospravljanje...
Drago Matovič, /.razred
Šuštarska nedelja je za našo družino pravi praznik. Moj praded je bil Šuštar, bratranec Miha se je rodil prav na šuštarsko nedeljo, jaz pa potrebujem toliko čevljev kot stonoga. Na predvečer ^uštarske nedelje mamica napiše seznam čevljev, ki jih potrebujem. " Ti imaš sedaj številko 35,. kupili ti bomo čevlje 36 in škornje 37, jaz potrebujem nove salonarje, škornje, tati pa čevlje in copate,"
Zjutraj odidemo v Tržič. Najbolj se veselim Šuštarja, ki deli bonbone in priponke.
Potem pomerjamo čevlje, tati pa nas čaka v slaščičarni, ker pravi, da v takem drenu čevljev še vidiš ne dobro.
KO zapravimo ves denar, gremo k mami Mari na tržiške bržole.
Rok Ahačič, 4.razred
^rva septembrska nedelja je prišla, vsak v Sloveniji jo že pozna.
Tudi za Tržič je velik dan, vsi čevlji Peka pridrve na plan.
£ni zgodaj v naš kraj prihitijo, da si lepe čevlje pridobijo. Na"placu"res je direndaj, kupljenih čevljev nihče ne da nazaj.
Ko modna revija za Virjem se začne, vse iz Peka modnega pokaže se. Ljudem zastaja dih, v Peku modni je navdih.
Ogleda vredno res je vse, kar na stojnicah ponuja se. Kdor pa lačen kje omaga, mu gostilna z bržolami pomaga.
Mojca Marin, 8.razred
IZ ŠOLSKE KRONIKE
/V /oXw/HjW /V'fy-tOSrULs
1989
/uxx/^/vcitXtf; '^rrA^AK^A^%luLimh,Ai^^XtA/rjiölA^JLa^JUTwl ÄiU/ve^/ü#iimjUJ^15^^**/MAtlJ^AöA6ALrtöJbid
j^/lo&i*A,yW/mi/np xMpJbt#',
tyidj&m. ^jrfJrhoVU&^.l
Hal rmed (nanni
v novembru A98^
Na sreCanju z Vitanom Malom mi je bilo vse všeč. Zelo všeč mi je bilo, ko smo gledali film Poletje v školjki. Vitan Mal nam je pokazal tudi knjigo Mali in veliki junak, v kateri so vse zanimivosti o snemanju filma. Je zelo praktičen in simpatičen mož.
Maja Koselj, 5.r.
Najbolj mi je bilo všeč, ko je govoril o svojem psu, ki mu je duhovito nagajal.
Sebastijan Bohinec, <o. r.
volje.
Mislim, da smo bili vsi na tem srečanju dobre
Dušan Hrnčič, 6.r.
Vitan Mal je zelo simpatičen človek. Ima veliko domišljijo. Skoraj vse njegove knjige imajo resnico in domišljijo. Veliko ve o filmu, saj je napisal knjigo z naslovom Mali in veliki junak.
Maja Japelj, 5.r.
Srečanje z Vitanom Malom mi je odkrilo mnogo odgovorov na vprašanja v zvezi s filmom. Vitan Mal nam je največ pripovedoval o filmu Sreča na vrvici.
Ana Debevc, 6.r.
Na srečanju z Vitanom Malom mi je bilo všeč, ko je pripovedoval, kako so snemali film Sreča na vrvici. Po razgovoru s pisateljem smo gledali film Poletje v školjki. To srečanje mi je bilo zelo všeč.
Marko Kovačevič,6.r.
Na šoli nas je obiskal mladinski pisatelj Vitan Mal. Napisal je precej zanimivih knjig, kot so: Ime mi je Tomaž, Sreča na vrvici. Poletje v školjki, Roki Rok, Vanda. Na vse te knjige je zelo ponosen. Napisal je knjigo o filmu z naslovom Mali in veliki junak. Pripovedoval nam je, kakšne trike delajo, ko snemajo. Po njegovem pripovedovanju so nekateri učenci radovedno spraševali in Vitan Mal jim je na zanimiv in šaljiv način odgovarjal. Po končanem srečanju so ga številni učenci zaprosili za avtogram. To srečanje mi bo še dolgo ostalo v spominu.
Tjaša Bertoncelj, 6. r.
V četrtek, 16.11. 1989, nas je na šoli obiskal znani mladinski slovenski pisatelj Vitan Mal.
Najprej se nam je predstavil, potem pa začel pripovedovati o svojih otroških dogodivščinah. Ugotovili smo, da ima dogodivščin zelo veliko. Nato nam je začel pripovedovati o nastanku in snemanju svojih knjig in filmov.
Veliko nam je pripovedoval o filmskih trikih. Pripovedoval je tako čudovito, da smo mu učenci zelo radi prisluhnili. Tudi smeha je bilo za zvrhan koš.
Za zaključek smo mu podarili šopek in likovni izdelek učenca naše šole.
Polona Zugič, 8_r.
„ Upo- pcr*zWv<2jcvinn uotvcuvjofice \or»o.ec«. ÄWic [ Wo. So-ei ste bi C* rvtxvprvcr	rvo-tA^A/e-dvrUj tobcr do. srwio-
sc. ckrbcrbrKX SpcrJcrvoß*. Xdctj berste t/udi vedeei, bcOcCr rnckstex^o.	im y. vcvwv vned se*n rvodenede/r^ ce bo-'
pencr xyx Včts |per£nnvG.©i bnetj*' deC.	V Skcr&jki.
booincr^ pnn* lotp'stc- pcrvÄ<icxßi Cc>.6a mtxpisexCi v
Ste^icexO Cr rmcrjiR vttsi’R	eevedo. b-w’r
tičnaO" iV>\ pc? prvtxvici ^ s<aj spč»ejrrrvajnm v&oiccr dobyver mo.= orneo-rrvcr boiti ber '
Vitcvn HoQ.
Žaninniva lu+kavna preols-kxva
V petek, 22. decembra, smo si peto učno uro ogledali čeSko lutkovno predstavo o znanih osebnostih.
Animatorja lutk sta bila prvovrstna. Med lutkami mi je bil najbolj všeč akrobat, ki je pokazal tudi največ spretnost na lestvi s tremi prečkami. Na lestvi se je prekopicoval in obračal.
Ena izmed lutk je ponazarjala znamenitega, že umrlega trobentača Luisa Armstronga, ki je igral na trobento, pel in hodil po odru. Vzdušje je bilo enkratno. Lutke na vrvicah so bile tako spretno vodene, da so nam pričarale prepričljivo osebnost posameznika.
Ana Debevec,6.r.

Danes je grozen dan! Že takoj zjutraj je šlo vse narobe. Dnevnik, dobro, da Te imam, da lahko vsaj komu kaj povem, ne da bi govoril naprej.
Že pred nekaj dnevi sem se odločila, da pred in po pouku ne bom nič jedla, a me je že ob pol sedmih zjutraj lepo vabil sendvič. Nisem se mogla premagati in sem ga pač pojedla.
V šoli, prva ura: fizika. Govorila sem cel kup pravilnih odgovorov, pa nisem dobila nobenega plusa. Biologija je bila v redu, pri slovenščini pa izvemo, da bomo jutri pisali spis. Še tega se je manjkalo! Zadnjo uro pri matematiki sem se javila, da bi izračunala en vektor, ker sem bila prepričana, da vem pravilno rešitev. Pa sem ga spet polomila!
Na koncu je tovariš povedal čisto drug rezultat, pa spet ni bilo nič s plusom!
Na srečo nisem dobila nobene druge slabše ocene.
Doma pa me je spet privabila salama, kruh, sir. Zopet sem pozabila na svoj sklep. Za kosilo pa še italijanska specialiteta: makaroni. Neverjetno, koliko slabih stvari se lahko zgodi v polovici dneva! Popoldne sem v glasbeni izvedela, da bom morala nastopiti na produkciji. Ko pridem domov, me pokliče še Marjana in mi pov_e, da je jutri tekma. No, še to.
Sedaj, ko pišem vate, dnevnik, pa poslušam stokanje moje sestre, ki jo boli ne vem kaj. Za danes dovolj, dnevnik, do jutrišnjih zapiskov pa počakaj na skritem mestu.
Laura Špik, 7. razred
Naša šola je velika in lepa, ima kup razredov in prostorov. Na pogled so vsi prostori enaki, če pa se vanje poglobimo, se nam pred očmi prikaže svet živali in rastlin, svet črk in številk in svet športa.
^ Hišice m G|pe£oinjevo
V navidez pustih razredih se včasih zgodi kaj lepega in zanimivega.
Na primer v zadnjih urah tehnike, ko smo namesto učenja delali hišice za Gregorjevo. Seveda- smo najprej dobili material, papir, barve, nože in še druge stv-ari, ki smo jih rabili pri tem delu. Ker nas je v razredu precej, nas je tovarišica Majda Žvokelj razdelila na skupine. Boštjan, Zoran, Gorazd in jaz smo se odločili za enonadstropne hišico. Za temelje smo uporabili stiropor, da bi hišica lahko plavala.
Delo je teklo počasi, najprej smo si izbrali srednje veliko škatlo, na kateri smo določili, kje bodo vrata in blakon. Nato sem jaz izrezal okna in vrata, medtem so sošolci naredili balkone. Delo ni bilo težko, ampak natančno. Če bi se zmotili le za dva milimetra, bi vse stalo poševno. Narejene balkone je bilo treba nalepiti, za to sta bila zadolžena Boštjan in Zoran. Z Gorazdom sva se lotila strehe. Zlepila sva pokrova kartonskih škatel, ki sva jih na koncu obrezala. Ker nam je pirmanjkovalo časa, smo pustili delo drugim učencem šestih razredov, ki so se tudi zelo potrudili. Nalepili so streho in dimnik in hišo napol pobarvali. Prišla je zadnja ura našega dela. Narejene hišice smo oddali. Nato so jih odpeljali v Kurnikovo hišo v Tržiču, kjer smo si jih lahko ogledali.
Hišice so spuščali na predvečer Gregorjevega po vodi. Ta ljudski običaj je nastal pred veliko leti. Saj od takrat naprej tržiški čevljarji niso delali pri luči, ampak pri dnevni svetlobi.
Poleg tehnike me zelo zanima biologija, ker učne ure govorijo o živalih, ki so mi posebno všeč. Slaba plat melodije pa je ta, da me tovarišica Vedno vpraša, ko se na to nisem pripravil.
Tehnika in biologija sta moja najljubša predmeta. Toda, da ne pozabim na druge šolske ure, ki so tudi včasih zelo zanimive. Take trenutke si «tsnem v spomin in jih nikoli ne pozabim.
Bernard Alič, 6. razred
Srečanje % £>an\lonn 'J^enediacerm
Kulturni praznik je samo enkrat na leto, zato ga moramo preživeti kulturno. Na naši šoli smo imeli kulturno prireditev. Obiskal nas je gledališki igralec Danilo Benedičič. Na začetku proslave smo videli prizor iz Linhartove igre Zupanova Micka. Po odigranem prizoru so gosta Danila Benedičiča poklicali, naj nam kaj pove o svojem igranju. Najprej je pohvalil učence, ki so odigrali prizor iz Zupanove Micke. Rekel je, da bo mogoče eden od njih postal kdaj gledališki igralec kot on. Potem nam je zaigral še on prizor iz te igre. Vse je znal na pamet, čeprav je to vlogo igral že pred leti. Rekel nam je, kako je postal igralec.
Ko je odhajal iz naše šolske avle, je še dodal: "Nasvidenje v gledališču!" In mi smo ga pospremili z velikim aplavzom.
Marko Kovačevič,6.r.
Za 8. februar ali kulturni praznik nas je obiskal Danilo Benedičič, slovenski igralec. Vsi učenci smo ga bili veseli, saj je naš rojak, doma iz Pristave pri Tržiču. Danilo Benedičič je dober igralec, saj je prejel Borštnikov prstan, najvišje slovensko priznanje igralcem.
Pleš Razinger, 6.r.
aSčAč-enn šema, do. šemo ooed o^ecxdirrol Spö-icoocxC to-Ölccr IcomajimiPx iro ttaSerotlrvomi'ß, učemcev.
X5cxrru€.cr Tbe.me.ciičič
/	<3r~> i
"
Tu
/te
ji v Zrtc
'i-yitk'y' svCtd-r-čJ^,
h-
'TtU^.J.C-fi' //Ja^turuc&V'. Že/c*nsf .öCa ?T sl /n.<x<^cdjr*- 'T'7/L&'<jja£'
L iokS' ’. /je-f<r%
'■" - f ’“ kti.tn,	_
. A. /V/ '
/
rmo/vco«
oro. so-ßij GaP>W.cr Vd o€k6*? <^Ce<ia6* &k.i dcvn.
TovcvUŠ 'fccr^s V.ubur^č)to^fv^ ^liOTrvJdčj o^cvm ^e, &pOr>Crči6) cJb- bcr dee SAtCct^a <gcntmjsliip\ c^£.öcx&-z ŠltiP»	učArrioev ma rvoÄi ia-ß*.
G|€ecla.e»šWl stupinfvi ijc rwado-vßjis'tß So-ße A^^cmo.
~Iöm^ccisa L.im?%cyvta sta marmi xiai^rv-iaG; dve iaM-cr
TA'štetu if» Ocrmača maCcn^ar X upanacroa tAicta .Obe.
predstavi tko- manm biC» vseä. Xupamcnro- nicWcr r>ö. °
durv^iftti^v učerricev &nmcr ficaAVo- p^Ännncr^p-ßi >c rmšcr^ ti so-^cr ucemci ?. rvaxnedo. xaic^rxaßi 8. ^ebrvaaojü,
Andreja begus.S.rai.
AÜSS
Idmnovanje m Cankarjevo priz.mh(e
Na šolskem tekmovanju za Cankarjevo priznanje so sodelovali: Maruša črtaliC, Tatjana Križnar, Barbara Ahčin, Vlasta Švab, Mojca Aljančič, Mojca Marin in Janez Gabor. Tema, o kateri je bilo treba pokazati znanje, je bila : Anton Tomaž Linhart in njegovo delo.
17. marca je bilo regijsko tekmovanje v Radovljici. Objavljamo nekaj misli naših učencev, ki so jih zapisali v svojih spisih:
Korenine mojega jezika so slovenske knjige, pesmi in igre. Rada poslušam gorenjske besede. Občudujem Linharta, ki se je trudil, da ohrani njih zven.
Mojca Marin
Slovenščina, jezik, s katerim se sporazumevamo, si delimo veselje, želje, žalost in trpljenje. Z njim živimo, z njim bomo umrli.
Slovenska kultura je kot hrast, globoko zakoreninjena .
Mojca Aljančič
Mojstrovine, ki so nastale pod peresi naših pesnikov in pisateljev, so naš ponos.
Barbara Ahčin
Linhart! To ni človek, ki ga lahko hitro pozabimo. Linhart je večen.	v
Vlasta SvaD
Korenine mojega jezika. Te korenine morajo biti za vsak narod Se posebej dobro grajene, saj je od njih odvisno, če bo to drevo stalo trdno. Korenine mojega jezika segajo že v ljudsko slovstvo.
Janez Gabor
Na ifcroške'nnn
v apaiču-(SSO
Izlet na Koroško je bila nagrada najboljših tekmovalcev za Cankarjevo priznanje. Ker na Koroško še nisem šla, je bila to enkratna priložnost, da jo bolje spoznam.
Vsi nagrajenci smo se zgodnje petkovo jutro zbrali pred Prešernovo šolo v Kranju. Dd tam smo se skozi skozi zamegljena polja Kranja odpeljali proti Trojanam. Profesor Ivo Zrimšek nam je v avtobusu razložil, kaj vse bomo videli in na kaj moramo biti posebej pozorni. Naša prva postojanka je bila na Trojanah. Le kdo se ne bi ustavil tam in poizkusil okusnih trojanskih krofov? Pot smo nadaljevali proti Slovenj Gradcu, kjer smo si ogledali razstavo o Hugu Wolfu in nato še njegovo rojstno hišo. Ob zanimivi razstavi v muzeju nam je kustos propovedoval o življenju svetovno znanega skladatelja. V njegovi rojstni hiši je danes glasbena Sola.
Naslednja postaja so bile Kotlje. Ogledali smo si Vorančevo hišo in njegov spomenik. Ob njem smo od domačina, prof. Krivograda, veliko izvedeli o Vorančevem življenju in nastajanju njegovih knjig. Nadaljevali smo z ogledom študijske knjižnice na Ravnah, ki se nahaja v skoraj petsto let starem gradu. Zgodovina tega gradu je precej zanimiva, saj je grad pogosto menjal lastnike, v njem je bila celo gimnazija, zdaj pa je tu knjižnica z lepim številom knjig. V njej hranijo original Dalmatinove Biblije. Knjižnica zbira tudi vsa koroška glasila. Profesor Janez Mrdavšič nam je povedal, da moramo ob branju knjige slišati šumenje vetra, vonjati rože, skratka vse moramo občutiti, kar je v knjigi zapisano.
Ogledali smo si tudi posebno sobo o Prežihovem Vorancu ter njegove izdaje knjig. Voranca so vsi predstavili kot človeka z dobrim spominom. Za vsakega posebej je natančno vedel, s kom je v sorodu. Njegov talent za pisanje je odkrila Zofka Kvedrova. Spodbujala ga je in tako so nastala imenitna dela, ki so prevedena tudi v več jezikov.
Naš izlet smo zaključili z ogledom čudovite baročne cerkve, polne lepih slik. Ob bogati notranjosti cerkve v Gornjem gradu človeku zastane dih in ob tem se lahko le čudiš, kaj vse lahko ustvari človeška roka. Z besedami je vso lepoto težko opisati.
Na izletu po Koroški smo spoznali veliko novega. Slavistični društvi Jesenice in Kranj sta se resnično potrudili in organizirali poučen, zanimiv in lep izlet.
Mojca Marin, B.r.
NARAVOSLOVNI DAN V VIVÄRI3U
mtoLo- mcw Je- ü/ijtcSw) lupiti Čok odfitty<a£ as Jod 'tosno. ife/ydPno	n>fy^o^o£i /zoAcy'. (UoLpety°& &rrvj
titiOLo. O«- fi>Va/yuCßxvrYv& ho (^ehc&Wvrru ožtžVOeVrni)ßiüß»
oL&d&j /it MMynuy aJddi i/* .Ib&ni /neA^ja ^vh-
ca&C/W/'yO-' symAy GO oc({Y>cvlnZi (V /muMeJ, fyjer ^rruoy /MMOffP' !^fnJjyrxinXA^.%CAJ od/mußb^ur>, m) M -flLWÜ oUn&, nr cww/kJu.
^Wc.aß prrno (VO <? pryofaiCnJ(/)nn &’'o^o^y'ei ß)' mo^n^e O/Laß tnoi <vo(j0 oneßxj ia^x-, gUo <vmj& an og4eekx£i muy'-Renn pnoVfür, fxO&n hoOnxi/movoöti'.	^00 a>*ak-
■f&tičtA, i/n moböt (jJUwt /x? ^oßußo^e- (V nyicxb )paaM&vx ^a6 dtcohctA.. Üfov rrtno jatfoyn Jjrtpe&ne' vci^crvosjo&' rma hm
^toA/Je/na. o)jr)Ceocorya) iruyrri Je- u&tetj fnrmieneJL £iaso fkihcr, V&dda ml &i&o rdhupe/nc. to. cna f^ocjed a* mujt rtfmvimz bodeža fijMijy&rusi,) nnenm^xruoi.. ‘dLs a*> ^ ocöoßci mehoj cona hoc. žameJU (V fhoßoAlPemn ne. huau' Jako ofuy OJMrriiZa, Am jo’ (^o&cba&i. ^&daj rx/m jLu^crvifo.; ^ n*-mÄrnnonnn čma- bütt'. fJ^mrvaLo je.	{rnmeoett nc.
tuabv, ß' Je #e mJflo&' munenm aridda od bO'Jkju .^oicj
oenm Je? ßPedaÜQ a? obomnefryofartcuzdc^	tzd
luAortig,' jvyovhrr j fyr>i& /meßoJeoi d*- ^ oL*ßm jn^yrv'-
p^eAnc^' er (k>£oße j/n tiabatL.
H#d arnD nt Ös/ta? hoeboruaifl im A-ßvyoti roetLifct mau &6\. (tä/yOAxydton/rü otmenn ncr f^oci&nj.
eßrfzyicL ifcrwi,) G. mov&rtd.
B. PZBLOq
SPORT
wsmm§m
^mmm
wmmr
BÄ«
l^H0ß
Äia#i
Mi?«
Itvj-.'.'T Kvi

il Si
ii-
fßl
I«
ÄH
		
■mm		
lii
I
Ä
»
M
•. t
te
pi?^v*.
■': Üv
il
SPO R T
Qr
O
0'
<0
D

CL
Roda
Zelo rada se
i mom
ukvarjam
dobre rexul tate
športom. Rada tekmujem in
dosegam dobre rezultate. Najraje tečem in skačem v višino. Pri teku velikokrat zmagujem, kadar pa skačem v višino, skočim skoraj največ.
Pri skakanju v višino imam konkurenco. To je moja sošolka Elvira. Dosegava približno isto višino. Tudi pri teku tekmujeva. Nobena drugi noče dati prednosti. Obe bi radi zmagali. Pa enkrat zmaga ona, enkrat jaz.
Tudi pri drugih športnih panogah mi gre še kar dobro. Pred tekmovanjem imam vedno tremo. Nikoli ne mislim na nič drugega, samo na to, da bi bila čim boljša. Vedno pa najdem čas, da držim pesti. Mislim, da mi to daje moč in da sem zaradi tega uspešnejša.
Rada imam šport in dobre rezultate.
Teja Tavčar,6.r.
Rokomet sem začela igrati lansko leto. Sošolke so me pregovorile, naj hodim z njimi na rokometne treninge.
Trener me je v igri postavil " na levega beka ". Igra je bila zanimiva in hkrati naporna. Veliko smo vadili s trenerjem, ko smo se pripravljali na tekmo v Tržiču.
Prva tekma v Tržiču je bila uspešna, pa tudi naporna. Na več tekmah smo že zmagali. Trener je zelo vesel, če dobro igramo in premagamo nasprotnice. Veliko mojih sošolk hodi na rokometne treninge in tako smo lahko skupaj tudi po pouku.
Nermina Ikanovič,6.r.
o:
O
SPORT
SPORT
so
V vitrinah v avli šole -je polno polcalov - nagrad, Id jih na različnih tekmovanjih Za svoje rezultate dobili učenke in učenci naše šole pod vodstvom učiteljev telesne vzcjoje-Janeza l/agnerja, ]ane Ahačičev e in Petra Jurkoviča.
B I LT E NiS
GLASILO TKS TRŽIČ
Izhop ie deset let. Ure ia Uanez. Kilcel.


/mta, e&LrMytt/nfctisiJu/j# isk/yxi>dj	Ar
^bijuÄJuÄ ju/i&aJis.TjUlAm&vith^	AK AAi^^
ll&rUA^^hxsMrrvcrM, juJ^ižiiLMulouZtAricL^^
AyruJb froß. \hfcts/ovn/tAmJu /*&& hiAAf^'^ifatAAsOfV rrrrur
*r
^AT
/MXfluÄ^^ Xemc^v-
/WMo- /moitüs TmuäJiA ‘fyüCtocJ'! fux, /rrurmv lOArfcrhiyrU' /fuwtcüi akl
A^o^<nl^,/fvtor*i^A>o/yir. UmeLujiV ficu/ir Ar*fJ<T 'BtA'fcrutAiiatr uMaJP /iv AiaAhAiWbMAAJ^JlJAiowwtä/A^Annvr/Asvvift’/riw^fA^Jjw-illj-M/nđl aa^ jrrvrmttt<>' Au(t A&t/ypAtrLafi.
XuAvvip JitrrriirHAijAb
/i/yyp udfJllÄiÄ/s.
Jw/Utf* '^UÄAtj’, 5 r.
Slovenci
smno dobri sj^r+niki
Slovenci smo že od nekdaj dobri športniki, če samo pomislimo na Bloke, na bloške smučarje, ki so bili začetniki vsega alpskega smučanja; na Planico, kjer so zgradili eno najtežjih skakalnic na svetu in na kateri vsako leto organizirajo zaključno tekmo za svetovni pokal. Pomislimo lahko tudi na uspehe naših alpskih smučarjev, pa ne samo nanje, pomislimo na vse medalje in priznanja, ki so nam jih prismučali, priskakali, priplavali, prinesli naši najboljši športniki. In prišli bomo do zaključka, da bomo naslednje leto kupili kakšno kartico podarim dobim in s tem pomagali našim najboljšim smučarjem, da bodo še naprej dosegali najboljša mesta v svetovnem pokalu. Jaz jim želim vso srečo.
Franja Germovšek, 8. raz.
0 Šofekerm i^h'scu
Poleg šole imamo lepo urejeno igrišče. Večkrat organiziramo kros.
Prvi kros v tem šolskem letu smo imeli na dan pionirjev.
Na štartu me je bilo strah. Ko je tovariš dal znak, da lahko stečemo, smo se učenci pognali v dir.
Tek me je zelo utrudil. Vedno sem pričakovala, da me bo prehitela cela vrsta otrok. To se ni zgodilo. Na začetku sem se uvrstila na 17. mesto in ga obdržala do cilja. Na cilju smo povedali učenki rezultat, ki ga je zapisala na list.
Kljub slabemu uspehu sem bila vesela, da je kros že mimo.
Tjaša Kaloper, 6. razred Za namizni tenis sta potrebna dva igralca. Potrebujemo mizo, ki je na sredi pregrajena z mrežico, žogico in dva loparja. Pri temu športu je potrebno dosti volje in bistrosti. Namizni tenis lahko igramo tudi v parih. Ko ga igramo pri nas v kleti, ga igramo okrog mize. Ta igra se imenuje Amcrikanec.
Odločil sem se, da bom treniral, da bom nekoč, če se mi posreči, velik igralec.
Ivan Frelih, 4. rtzred
[LokDmie+
Vsak ponedeljek in četrtek imamo ob 6. uri rokomet. Treniramo v telovadnici naše šole, včasih pa gremo tudi na igrišče. Ko smo skupaj s soigralkami v vrsti zbor. nas tovariš pokliče. Nato se začnemo ogrevati. Najprej tečemo, potem pa delamo različne vaje z žogo. Včasih najprej igramo igro med štirimi ognji. Po ogrevanju se razdelimo v tri skupine. Medtem dve igrata, tretja pa se ogreva.
Vesna Mokorel, 4. razred
H
>
AJ
A/
o
Moj najljubši šport je rokomet. Velikokrat igram krilo. To mi je najbolj všeč, ker je najlažje.
Duška Jerman 4. razred
Nekega dne nam je tovarišica povedala, da na šoli obstaja tečaj za tek na smučeh. Prijavila sem se in tako sme imeli treninge. Učila ^sta nas tovariš Janez Vagner in Peter Jurkovič. Prvi dan smo se igrali lovca in zajce. To me je zelo zabavalo, lovili smo se. Ura tre-inga mi je zelo hitro minila. Odšli smo domov. Bila sem zelo utrujena, zato sem hitro zaspala.
Katja Šivic, 4. razred
73
O O
n
m
Kolesarjenje, plezanje, plavanje, smučanje in drsanje so moji naj ljubši športi, a najbolj me veseli plezanje. Mogoče zato, ker pleza tudi moj brat.
Fantje začnejo plezato pri približno štirinajstih letih, zato jaz še ne morem la pravo steno (plezalni vrtec). Plezam samo po
stenah starega gradu v Bistrici, kjer sem že zelo dober. V zadnjem času sem bil zelo vesel, ker so postavili v naši telovadnici umetno plezalno steno.
Šport krepi telo in duh, zato se bom s športom vedno ukvarjal.
Gašper Koren, 4. razred
SPORT
Moja druga dva naj ljubša športa sta rokomet in košarka. Košarko igram s prijatelji, ki so iz Bistrice. Rokomet igramo v šoli v spomin na znanega alpinista Borisa Berganta. Pri vsaki rokometni tekmi je naš razred zelo dober, sicer pokala še nismo dobili, ga pa vseeno pričakujemo.
Pozimi zelo rad smučam, toda že dve leti nisem stopil na smuči, ker ni bilo dovolj snega.
Ko sem bil še mlajši, sem rad igral nogomet, a me ta šport ne zanima več. Po televiziji pa rad gledam tudi druge športe,kot so vaterpolo, golf, dirke formule 1, kolesarske dirke; od zimskih športov pa smučanje, b iatlon, drsanje na ledu, smučarske skoke in bob - eno, dvo ali trosed.
Dani Kovačič, 8. razred
Zelo sem ponosen, da sem bil že pred dvema letoma izbran v moško rokometno ekipo Peko. Trening začnemo z razgibalnimi vajami. Poslušamo trenerja, ki želi, da bi postali čimbolj vzdržljivi. S treningom nimamo nobenih težav, ker mso vsi fantje iz Bistrice in redno prihajamo. Najbolj vesel sem, ko imamo tekme, kajti takrat pokažemo nasprotnikom, koliko smo se naučili. Včasih se zgodi, da se kdo izmed nas poškoduje. Pogosto so te poškodbe kolen. Vendar ne odnehamo. Želim si, da bi bila naša ekipa v tej sezoni čim bolj uspešna.
Milan Femič, 5. Irazred
V prostem času pa se predam rokometu, ki je moj naj ljubši šport.
Zame ni rokomet le zapolnitev prostega časa, ampak mi pomeni veliko več. Vsak misli, da je to vrsta športa, kjer se podijo za žogo.
Ampak jaz gledam nanj čisto drugače, ker poznam tehniko tega športa, pravila, prekrške in ostale zanimivosti.
Zato mi je ta šport neznansko všeč in mu posvečam največ prostega časa. Ker me pozimi pritegnejo beline, se rada oblečem v kombinezon, obujem v smučarske čevlje in zapnem smuči. Pri smučanju uživam ravno tako, kot pri rokometu. Smučanje je poleg rokometa ravno tako moj najljubši šport.
Darja Pušavec, 6. razred
Vdiko	je \reba -Vv^enim-h'
Za zdravo življenje je zelo dobro, da se čim več ukvarjaš s športom. Jaz se rada ukvarjam z vsemi dejavnostmi, vendar najraje s smučanjem. Ko sem bila še čisto majhna, me je oči vozil na Zelenico in se z menoj v nahrbtniku vozil po strminah. Pri treh letih sem dobila prve smuči in šlo je kar dobro. Tokrat je oči rekel: "Iz te punce pa nekaj bo." Pri šestih letih sem šla v Smučarski klub Tržič. V začetku mi je bilo še malo nerodno, toda kmalu sem dobila veliko prijateljev. Tekmovati sem začela kot cicibanka in dobila prvo medaljo na Zelenici. Čez nekaj časa sem prismučala prvi pokal in še drugo medaljo. Tako sem kar usplešno zbirala medalja in pokale.
Vse to mi krasi mojo sobo. Sedaj že hodim na slovenske in gorenjske tekme. Tudi na teh tekmah sem se dobro uvrstila, kar mi zelo veliko pomeni. Ker je bilo v letošn_ji zimi pri nas malo snega, smo imeli veliko suhih treningov.
Za zaključek sezone gremo za en teden smučat v Francijo Vol Thorens. Tega se zelo veselim in upam, da bo toliko snega, da se bomo lahko veliko nasmučali. Če si v klubu, moraš veliko trenirati in imaš zelo malo časa za druge stvari. Toda meni je zelo všeč in upam, da bom lahko še dolgo časa trenirala.
Noelle Nadišar, 5. raz.
(^cudju-jau
feo
"Smola pa taka, spet sem padla z gredi. Jaz in gimnastika sva dva pojiriči," sem rekla na začetku svoje poti v športu. Vendar nisem izgubila upsnja. Moja želja, da bom trenirala gimnastiko, je bila povezana z veliko voljo za uresničitev mojih ciljev.
Z gimnastiko sem se prvič srečala že zelo zgodaj. Sprva sem le opazovala druge, pozneje pa sem tudi sama poizkusila prevale, mostove, kolesa vstran in nazaj, salte. Za vse težje telovadne prvine je bilo treba veliko trenirati. In ko so se pokazali prvi rezultati, ki sploh niso bili slabi, me je šport povsem prevzel in sem hotela doseči več in več. Rada se spominjam naših treningov, nastopov in uspehov. Nikoli ne bom pozabila republiškega tekmovanja v Ljubljani, kjer smo dekleta naše šole osvojile prvo mesto. Verjetno si ni nihče mislil, da bomo prav me, Tržičanke, stale na zmagovalni stopnički. Še manj pa smo pričakovale me, saj je bila konkurenca velika. Vse skupaj je bilo povezano še s tremo pred strogimi sodniki in modernim telovadnim orodjem, ki ga naša telovadnica še ni premogla.
Pa ni bilo prijetno samo na tekmovanj im. Kolike srečnih in veselih trenutkov smo doživljale dekleta na treningih, kako smo znale vzpodbujati druga drugo, se cd srca nasmejati kakšnim ponesrečeno izvedenim elementom, ki jih tudi Lojze Kolman re bi mogel izvesti, a sodi v sam vrh svetovne gimnastike. Bile smo si prijateljice v dobrem in slabem. Na splošno je šport nekakšna podoba človekove notranje plati.
V športu pridejo do izraza naša nagnenja, lastnosti, pomanjkljivosti. Krepi se volja, značaj, naučiš se premagovati poraze in si srečen ob uspehih.
Rada se bom spominjala vseh trenutkov, povezanih s športom, zavedam se tudi tega, tJa ni nujno, da si športnik vrhunskih kvalitet, saj je velikokrat važnejša tekmah sodelovati, ne le zmagati.
Mojca Marin. 8. razred
Zelo rad imam šport, zasti gimnastiko. Od prvega do sedmega razreda sem redno hodil h gimnastiki in jo tudi vzljubil. Pri tem dokaj težkem športu sem dosegel zelo dobre rezultate. Ob začetku sedmega razreda pa gimnastike v šoli ni bilo več. Eno'leto sem nato malce kolesaril in spoznaval nove športe, ki bi bili primerni zame.
Šport me bo spremljal vse življenje.
V mojem domačem kraju, na Brezjah pri Tržiču, imamo zelo aktivno športno društvo, ki je lansko leto prejelo nagrado za najboljše športno društvo. To nagrado je dobilo upravičeno , saj so člani društva v nekaj letih uredili igrišče za mali nogomet na Ježah, igrišče za košarko in odbojko, balinišče ter kupili veliko športnih rekvizitov. Uredili so tudi otroško igrišče, peskovnik in gugalnice. Vsake lete organizirajo več pohodov na okoliške hribe, tudi na Triglav, in športna tekmovanja.
Na Brezjah imamo torej veliko možnosti za rekreativni šport, kar tudi dobro izkoristimo, saj skoraj vsak dan igramo košarko in odbojko. Kadar je slabo vreme, pa igramo v dvorani gasilskega doma namizni tenis.
Ob sobotah in nedeljah pa je vse živo na nogometnem igrišču na Ježah, takrat lahko tam vidiš staro in mlado. Tudi jaz sem tam. Sebe prištevam med aktivne rekreativne športnike.
Že tri leta igram tenis, to je moj najljubši šport.
Igram v razredu pionirk do 12. let. Letos me čaka še mnogo turnirjev. Upam, da se bom letos udeležila tudi občinskega turnirja, kjer sem bila lani tretja. Moja najljubša igralka je Jeniffr Capriati, igralec pa Andree Agasi.
Tomaž Hafnar, 8. razred
Gregor Meglič, 8. razred
Neža Globočnik, 4. razred
Telovadim vsak dan, tečem, skačem čez kolebnico, igram badminton in se naprezam, da bi izgubila odvečne kilograme. Kadar je slabo vreme, telovadim v dnevni sobi.
Mojca Švajger, 8.r.
V zadnjem času je posebno moderno rolkanje, ki ga tudi sama obožujem. Moj bratranec je odličen rolkar in mi zato pokaže kakšno spretnost, ki je jaz ne opravim dobro.
ŠPOU 3E AKTIVNOST
Katja Bogataj, 6.r.
Skoraj vsak dan je na televizijskem sporedu šport. Zame je to najbolj priljubljen del programa na televiziji. Vsake štiri leta so poletne in zimske olimpijske igre. Na olimpijskih igrah se zberejo tekmovalci iz vsega sveta. To je preizkušnja znanja o atletiki in skoraj v vseh športnih panogah, ki jih poznamo. Pri atletiki mi je najbolj všeč skok v višino, kjer preskakujejo palico, ki je visoka več kot dva metra. Zato me zanimajo njihovi gibi. Pri skokih v višino se morajo od tal visoko odriniti in preskočiti palico.
Vsak tekmovalec ima po tri poskuse, če v treh poskusih ne preskoči določene mere, izpade.
Leta 1989 je kubanski atlet postavil rekord dva metra in petinštirideset centimetrov. Zato je postal najboljši skakalec v skoku v višino in junak kubanske dežele.
Na koncu tekme najboljši trije tekmovalci stopijo na stopničke in za svoje junaštvo dobijo priznanje.
Ta šport me zanima zato, ker nihče ne more podreti rekorda kubanskega atletskega junaka.
Marko Srečnik, 6.r.
Sport je zabava prava, vse nas veseli in razjezi, z njim vsi se razvedrimo, moči si novih pridobimo.
Esmeralda Bdeir, 7.r.
S športom se rada ukvarjam treningov, ki terjajo preveč napora.
ne prenesem pa trdih
Tina Bergant, 5.r.
Veliko smučam, tečem na smučeh in hodim v planine. Poleti pa veliko plavam in igram tenis.
Petra Bergant, 5.r.
V PLATNICI
Zadnje čase hodimo skakat v Planico. Dnevi so tekli in bližala se je sobota. Dvakrat sem Sel zaradi treninga iz Sole, pri telovadbi in biologiji. Prišla je sobota. Zjutraj sem moral zgodaj vstati, že ob 6.uri.
Ko smo prispeli v Planico, smo se takoj začeli pripravljati na tekmo. Trener mi je rekel, naj odskočim z nogami. Imel sem Številko triinpetdeset. Ko so se številke bližale moji, sem se začel pripravljati na skok. Nataknil sem smučke in sedel na rampo. Starter mi je zamahnil z zastavico. To pomeni, da se lahko spustiš po smučini. Spustil sem se, noge sem imel popolnoma mehke, pripeljal sem do mize in se odrinil z nogami, zelo me je dvignilo. V izteku so me gledali moji starši in seveda stric, ki je računal na sodniškem stolpu. Drugič sem skočil dvaintrideset metrov in pol. Vsi so mi čestitali, tudi ati in mami. Ata pa mi je dal jajček iz Avstrije.
Sedaj komaj čakam, da bomo začeli skakati na plastični skakalnici.
Roman Perko, 6.r.
Rad imam šport. Ta mi veliko pripomore k dobremu zdravemu počutju. V naši šoli imamo veliko športnih dejavnosti. S tem se ukvarjajo trije tovariši telesne vzgoje. Ti so: Jana Ahačič, Janez Vagner in Peter Jurkovič.
Veliko je organiziranih pohodov v naravo, tečajev smučanja, drsanja, v šoli pa gimnastika, rokomet, odbojka in košarka.
V četrtem razredu smo imeli šolo v naravi na Zelenici. Imeli smo tekmovanje v veleslalomu, kjer sem dosegel uspešno drugo mesto.
Svoje proste dni rad izkoristim za žoganje na šolskem igrišču in za igranje tenisa v Križah.
Rad hodim v hribe in obiskujem trim steze. Poleti zelo rad plavam. Naučil sem se, ko sem bil star štiri leta, in to pod vodo. Zelo rad tudi kolesarim v lepem vremenu. Zame bo šport vedno velik užitek.
Rožle Papier, 6.r.
Za šport se zanimam že od svojega osmega leta. V drugem razredu sem hodil na gimnastiko. Tam smo telovadili na raznih orodjih. Najraje sem telovadil na drogu in preskoku. Imeli smo dva mentorja. To sta bila Danilo Hafnar in Tonica Marin. Gimnastiko sem treniral do šestega razreda.
Tomoi lajnar, S. rax red
Meni je najmanj pri srcu bradlja, ker me je strah višine. Zato imam na bradlji tudi najmanj točk. Največ točk pa zberejo tisti, ki se ukvarjajo z gimnastiko.
Ko pa je na vrsti parter, se kar oddahnem, saj mi gre vaja na parterju najlažje od rok, ker so v njej vpleteni tudi elementi klasičnega baleta, ki pa so mi poznani, saj plešem pri plesni skupini.
Lahko bi se reklo, da imam rada telovadbo.
Nina Bobič, S.r.
šport. Z njim se bolj ali manj ukvarja skoraj vsak človek. Ob njem se razvedrimo in pozabimo na svoje težave, ki nam nočejo iz glave.
V šoli zelo rada telovadim. Predvsem so mi najbolj všeč igre z žogo, pa tudi vaje so še kar v redu. Edino, kar je narobe, je to, da imamo v šoli le dve uri telovadbe na teden. Nič nam ne bi škodilo, če bi imeli na urniku telovadbo vsak dan.
Vlasta Švab, 8.r.
šport mi predstavlja telesno aktivnost, v kateri preizkušaš samega sebe oziroma tekmuješ sam s seboj. Je zelo široko področje, kjer človek meri svoje moči. Pomaga mu do zdravega duha v zdravem telesu.
Veliko mojih najbližjih se uspešno ukvarja s številnimi športnimi panogami. Od zmajarstva, tenisa, karatea, smučanja in celo boksa. Sem njihov tihi občudovalec.
Z rokometom, s katerim se ukvarjam, pa me je seznanil ati, ki je bil pred leti tudi sam rokometaš in kasneje trener rokometašev v Križah. Z njim sem gledal svoje prve tekme naših in tujih rokometašev. Skupaj sva delala prve korake proti golu in skupaj ocenjevala moje prve zmage in poraze. Ati je bil tisti,ki me je naučil, da je treba znati zmagovati’in izgubljati.
Sedaj sem član rokometnega kluba Bistrica. Trening obiskujem enkrat tedensko.Treni ra nas tovariš Anton špik. Smo dokaj dobra ekipa, saj smo že nekajkrat tudi zmagali.
Matjaž Jazbec, S.r.
Veliko se zanimam za šport, posebej za atletiko. Rad skačem v daljino in višino. Rad tečem na kratke proge.
Aleš Jazbec, 6.r.
c/
S porini dan
fa5
Ze pred enim tednom smo izvedeli, da bomo imeli športni dan. Na izbiro smo imeli pohod, drsanje in smučanje na Zelenici. Zelo smo bili veseli, saj smo letos imeli zelo malo možnosti za smučanje. Odločil sem se za smučanje na Zelenici.
Zjutraj nas je avtobus odpeljal ob pol devetih proti Ljubelju. Med vožnjo smo imeli smolo, kajti pokvaril se nam je avtobus. Bili smo slabe volje, ker smo morali čakati drugega. Pri naslednji vožnji smo naleteli na še eno neprijetnost. Bila je zelo dolga kolona, toda voznik je prehiteval vse do vrha Ljubelja. Taka vožnja se mi zdi precej nevarna. Pri hotelu smo vzeli iz avtobusa vsak svoje smuči in prtljago ter se odpravili proti žičnici. Vožnja je bila zelo prijetna, saj sem v tako lepem vremenu lahko občudoval naše gore, ki so bile pokrite s snegom. Na vrrfu Zelenice je bilo veliko smučarjev. Po govorici sem spoznal, da je bilo veliko Italijanov. Bil je pravi živ žav. Lahko smo uživali prvo zimsko veselje. Vmes smo tudi pomalicali. Ura pa se je hitro pomikala naprej, tako smo morali pospraviti svoje stvari in se z žičnico odpraviti proti Ljubelju. Počakali smo na avtobus, ki se je pripeljal po nas iz Tržiča.
Domov smo se vračali s prijetnimi vtisi o naši
Zelenici.
Rožle Papier, 6.r.
. Nisem prav dober športnik, pa čeprav rada gledam in navijam za športnike.
če ne bi imeli redne ure telovadbe, in če se jaz ne bi ukvarjala z njo, bi bila debelejša, kot pa sem.
Marija Bajt, 6.r.
če športniki tekmujejo, rada navijam za najboljšega. Poskusila sem tudi kotalkati. Ampak moja najljubša športa sta še zmeraj drsanje in plavanje.
Milena Majstorovič, 6.r.
O .Šporlu - bi se lahko razpisal
Ko sem se rodil, je mami rekla, da bom slab športnik, kar sem bil tako suh. Toda, ko sem malo zrasel, sem bil že veliko težji. Kmalu sem šel v šolo in od takrat so se začeli moji športni dnevi. Na krosu sem bil še kar dober in kar nekajkrat sem bil četrti. Nato pa je prišla zima in z zimo tudi zimski tečaji. Vpisal sem se v smučarski tečaj. Najprej sem bil v tretji skupini, že čez nekaj let sem prišel v prvo skupino. Ko smo imeli doma na travniku smučarsko tekmovanje, sem dobil zlato medaljo To je bila moja prva medalja in mislim, da jih bom dobil še veliko.
Aleš Raztresen, 5.r.
Sport? Ha. tu bi se lahko razpisal. Moj oči je bil odličen športnik - invalid, udeleženec olimpijskih iger, mami atletinja, mladinska državna prvakinja. Oči še sedaj diha športno, mami sicer bolj sopiha, toda misli športno.
Jaz, Benjamin športnik? No, ja, že od malega poslušam tisto, saj veste: " ždrav duh, v zdravem telesu !" Vendar je bolj kazalo, da bom “ zapečkar ", ker se mi ni dalo misliti športno, kaj šele zganjati šport. Ampak povem vam vse od kraja.
Mami mi je pripovedovala, da sem se rodil že atletsko razvit, zamislite si to ? No, pri sedmih mesecih sem baje pojedel že celo kurje bedro. Takrat so se že doma razvili načrti zame - športnika. Vendar je Bog odločil drugače. Klub moji požrešnosti sem bil bolehen otrok, zato so seveda starši naredili križ čez moje športno življenje. Niso se več pogovarjali o Benu - športniku. Užival sem ogromno pozornosti v času bolezni. Veselil sem se ob urah branja pravljic. Ker sem bil bronhialen otrok, sem moral veliko časa prebiti na morju. Tam so bili verjetno začetki Benča -plavalca. Ker sem v Tržiču težko dihal, sem moral pač po čist zrak v planine Sledi Beno - planinec. In ker je nemogoče biti vedno na morju ali v planinah, sem se utrjeval še kot kolesar na BMX - u in na dolgih sprehodih po okoliških vaseh.
Nihče ni govoril, da bom smučar ali atlet. Vse je prišlo spontano. Je pač kriv moj apetit. Vsak mora imeti še interesno dejavnost, pa sem si izbral planinstvo in rokomet. Rad tečem v naravi in zato sem s prijateljem začel z atletiko. Spomnim se. da je mami kar sedla na stol, ko sem ji povedal, da bom redno treniral. Prepričana ja namreč, da sem antišportnik.
Športnik bom ostal, pa čeprav povprečen, ker po trdem delu, ko sem zelo utrujen, sem tudi zadovoljen in imam čisto glavo in zdrav duh v zdravem telesu.
Benjamin Prelog, 6.r.

moMbč^	\so rvcAxW •'RcÄ-Omvii
\j^ck rrfi/ixvvnc? . ^IWcvv'Y'O-	i ^0,
(VvAcr, <4ß, CY^AroovriO ^ackii^ •	^
^‘üWwri GaA^,
^ . rvo^Atc^
Xo, ^(^urnn f\>ii£iW>^t \c^tOATn mw^öwc^ rtX^CjrofikiX (b^xW? \üjbß/vncy	^ ^x^MX/Uö

a& (b^iVcr WißAm.
^cvma. ^cH^crAo, b. ocvja^A
^ ^0^0" oßAi^p im o&/ (na, xjWcvv
iodü öjncy^cym v oa wwxcrv;^.
^	SAröo^om t)öWttx,;
(o . (VO^mA
^5j (tax Ob r\r a^A^^,Wv rrm. p^woAji.
Wnöcs CvtoAxo(vv;
b • CVOiXLT^.
oQx^rc^ (Vy&ixS rnb. ^ c^atmocvd^aVo' i ^Wv- c^rOx
^ ^	WMoök,
b. OCWMX^
68
Zotaj nnroQA* ooö te6crva<iVxr 1
kerv se prk rv\'iai cvoj^QrtbcvwO'
^ Neka
kßf> se \(^n-o.r«vcr rvoj^rrie i<^r>c.
WaX^o.
kerv Se. \c^r>-CA/wx7 rmCci civ«.r»v\0- Oc^rrJ^O^Q.
Duška
Icerv se 'tiicxqas
keo- se. xvirKVrv-o- per cy>cx^^iu.
OA-aop-
kerv se iqrxx^o- veatef 6eplb iarkc
hoA-ko-

HaÄ
iC
kerv iqA-cxo^vcr f»»-kcr>yne,t
^	VD
Icea- 'te.č.&rrncr
Uocx)
ü-dpr deßa/yvxr rvcxxqa'ookme voie ^	Nojcx
kea- Sfe, prn (V^<2^ (>c)a*.VGdi pv\ rvvM:>
Vescaa
Udemci ^l. oa-xrwe.o\a
ZDRAVO, D AUFS SF Ji-OMO IGRALI V iNDIDAMce
Vrli R.|
mrifrvf^TT
plfn
PWO
VeüKI MANITU ->E HASEL TAPÜO
SMEH IN DOMISLI JA
KADAR QLAVA NAD OBLAK\ PLAVA
Zemljepis, zgodovina, letnice, pesmice, domače naloge, Številke.......
Kaj vse mora prenesti ta uboga glava.
Bilo je zadnje šolsko uro. Sonce je s svojo toploto vabilo ven. V razredu je bilo vroče in seveda nemir. Glava je bila polna. Pogledovala je proti odprtemu oknu. Njene misli niso bile več pri matematiki, pač pa v naravi. Tovariš je nekaj računal po tabli. Glava je to izrabila. Odtrgala se je od telesa in zaplavala proti oblakom.
Bila je srečna. Lahko je vsaj za nekaj časa pozabila na šolo, učitelje In starše, ki kar naprej nekaj zahtevajo. Hladen vetrič jo je nosil sem in tja. V_pdela je, da se mora kmalu vrniti. MecLtem je tovariš poklical Aleša, ki pa seveda brez glave ni vedel ničesar. Tovariš se je razjezil in rekel: "Oa, kje pa imaš glavo?"
Aleš Frantar. 6. razred
M03 NOS SE VJI^K POVSOD
Ko zjutraj moj nos vstane, takoj odhiti v kopalnico. Nato pa se hitro vtakne v hladilnik. Tam vse pregleda, če je kaj pojesti, ker pa ne najde ničesar, gre po torbo, in hajdi v šolo.
V šoli se že zbirajo nosovi, majhni in veliki, zoprni in pridni.
Moj nos poišče svoje prijatelje nosove in se šele z njimi napoti v učilnico.
Ko zazvoni, pride glavni nos. Ta nos nam celo uro razlaga, se kdaj pa kdaj krega in kriči na nas, vendar mi manjši nosovi to mirno prenesemo. Ko zopet zazvoni, se nosovi poženejo iz klopi.
Nato se tepejo, lovijo in kričijo, dokler ne naredi miru zopet glavni nos.
Tako preživljajo nosovi ure in ure, dokler se ne odpravijo tja, od koder so prišli.
Linda Perko, 6. razred
QLKVA TE. TUDI ?ISKER DOMISUHE
Naj vam najprej povem kaj o svoji glavi. Glavi daje oporo vrat, saj na njem sedi in nikoli ne pade dol. Na moji glavi imam gozd izrastkov, ki se jim pravi lasje. Lasje so samo za okras in lahko so različne barve. Da pa glava ne bi bila tako prazna.so na njej tudi oči, nos, usta in ušesa. Brez teh, takorekoč pripomočkov, ne bi videli, slišali, govorili, vonjali in jedli.
"Glavo imamo zato, da misiy je reke! Niko Grafenauer. Iz nje prihajajo'šale, lepe in grde besede ter laži in domislice. Zato pravimo glavi tudi pisker domišljije, butica ali pa čisto navadna buča. Jaz glavi pravim moj svet znanosti in informacij, saj vedno kadar pišemo šolsko dobim iz nje vse podatke. Zgodi pa se tudi, da ravno takrat, ko jo najbolj potrebujem^meni nič, tebi nič, odpotuje v svet sanj. tja v deveto deželo. Med poukom se dela, kakor da posluša prizadevne tovarišice in tovariše, da bi čim bolje razložili novo snov, a moja glava takrat lepo počiva.
Aleš Razinger. 6. razred
Mcm <iLkVI\ T!£ 2MKVA
Moja glava je zdrava.
Zvečer komaj zaspi, a zjutraj se zgodaj zbudi.
Kadar se ne uči, iz šole s solzami hiti.
Na njej so oči,
ki gledajo, kaj se po svetu godi.
Rada jo imam,
zato je nikomur na svetu ne dam.
Katja Bogataj, 6.r.
VČKSIH TRENEVA
Moja glava nič ni pridna, včasih misli, včasih pa prepeva, kdaj pa kdaj nazaj se obrača, nič ni pridna, ta poredna glava.
Včasih motijo jo vse stvari, usta, nos, oči. Potem najhuje je še to, da v glavi vse zvončklja in ušesa kriva so vsega.
Kdaj pa kdaj se očala obesijo
tja gor na nos, za ušesa se pa primejo,
to najbolj moti oči,
saj tam skozi vse blešči.	Maja Mežek, 6.r.
KO
sm5Sffi
cm
Vsaka soba se ponoči prebudi. Tista, ki je razmetana, zelo vzdihuje, tista pa, ki ni, pa ne vzdihuje. Med zelo vzdihujočimi je včasih tudi moja soba. Povedala mi je, kako je potrta in žalostna, kadar je razmetana. Rekla je, da bi jo morala pospraviti. Tako je pripovedovala: "Kadar sem razmetana, bi me morala Vesna pospravljati. Torbe ne bi smela vreči v kot. Pospraviti bi morala omare, ki so mi v ponos, pa tudi predale v omarah in pisalni mizi. Pobrisati bi morala prah cn pospraviti igrače, ki so razmetane po tleh. Seveda pa bi morala tudi posesati. Vesna igrače pusti na sredi sobe in se gre igrat drugam, večina ven. Ko vstopi njena mama, se zgrozi in ko Vesna pride domov, me mora takoj pospraviti, da sem čista in se svetim. Pospravlja me skoraj vsak dan, seveda pa se ji včasih ne ljubi in mri zato pusti razmetano. Vendar pa, ko kaj i?če, nič ne najde in ji ne preostane drugega, da me pospravi. Kadar me pospravi, sem zelo hvaležna."
Vesna Mokorel, 4. razred
V sobi sem ležal in poslušal radio. Zelo sem se dolgočasil. Zaslišal sem zvonec. Odprl sem vrata in zagledal veliko škatlo. Takoj sem stekel po železno cev. Odprl sem škatlo in iz nje je prišel robot. Bil je zelo prijazen. Preiskal je vse stanovanje. Hotel je ven.
Šel je čez cesto in v tistem trenutku zakričim. Robota je povozil valjar. Bivšem žalosten.
Klemen Čadež, 4. razred
3>b/ia votja JUCCjlpolyc*
Dobra volja se ori meni ponavadi prične že zjutraj. Če pa v Soli dobim lepo oceno, je dobra volja še popolnejša.
Mater najbolj razveselim z dobro oceno. Očeta pa z delom v hlevu.
Mama in ostali mi pravijo kar hlapec, vendar se zato ne sekiram.
Za zgled mi je Hlapec Jernej in njegova pravica.
Tudi v filmu Kekec prepeva pesem o dobri volji, ki je najbolja.
Drugače imamo doma biljard. K nam pridejo prijatelji iz vseh vasi.
Moja velika prijatelja sta krava Liska in teliček Piksi. Kadar me zagledata, si zaželita okrepčila. Krava Liska dobi silažo, teliček Piksi pa mleko. Željo jima sev-eda izpolnim.
Nato nastopi večer in dobra volja je popolna le ob dobrem televizijskem programu.
Jaka Zupan, 6. razred
TAKŠEN Sm
Z mamico in očetom nimam nobenih težav, samo da se kdaj kregata name zaradi ocen. V šoli mi je najbolj všeč telovadba. V njej sem zelo dober, zato imam že par diplom in medalj. Najraje pa berem knjige, ki so napete. Mami rad pomagam pri kuhanju in pospravljanju. S prijatelji sem prijazen in če imam kaj sladkarij, jih tudi drugim ponodim. Zelo rad zahajam v slaščičarne in trgovine. Hodim pa tudi na "fliperje" v Tržič.
Všeč so mi tudi prazniki. To je vse,kar vem o sebi.
Brane Kostic 6. razred
Običajno jem jajce na oko, kruh in čaj ali mrzlo mleko.
Aleš Frantar, 6. razred
Pust Im vi h ust
Na pustni torek je bil tovariš in veliko mojih sošolcev namaskiranih. Najbolj všeč sta mi bila Rok in tovariš. Rok je bil preprosto oblečen v frajerja, tovariš pa je bil profesor. Rok je imel za frajerja stare hlače, na njih za vezano ruto, škatlico od cigaret, očala in majhno kapico. Tovariš pa je imel na sebi frak, kvadratna očala, klobuk in stare čevlje. S tovarišem smo se skoraj vsako uro smejali in zabavali. Posebej mi je bilo všeč, ker se tovariš ni nič jezil. Na pustni torek sem bil zelo navdušen, ker je bilo veliko maškar in lepše smo se imeli.
Vprašali boste, kdo je bil ta tovariš. Naj pojasnim - to je Tone šivic, moj razrednik.
Aleš Rozman, 4.r
VSEC 50 til STOWMA T£RMOVAWlf\
Zelo rada gledam razna športna tekmovanja. Ta tek-movanja so me vzpodbudila k delu in treningu. Ker pa je oče uCitelj telesne vzgoje, dosegam še boljše rezultate z njegovo pomočjo.
Moja najljubša panoga je plavanje, kjer sem dosegla že nekaj dobrih rezultatov.Všeč so mi tudi drsanje, smučanje, tenis in teki.
Pri atletskih disciplinah pa mi najbolj pomaga oče s treningi, ki so mi v veselje in izkoriščanje časa.
Moja starša sta ljubitelja hoje in gorskega sveta in to ljubezen prenašata na naju z mlajšim bratom. Lepo vreme izkoristimo za izlete v okoliške vrhove. Naš najpogostejši cilj je Bistriška planina, ki nam je postal že kar sprehod.
še naprej bom gojila ranitev zdravega življenja.
šport in se trudila za oh-Maja Japelj, 5.r.

Sem dober športnik, tako pri atletiki, gimnastiki in tudi planinstvu. Na naši šoli sem pri planincih. Od vseh predmetov v šoli mi je najljubša telesna vzgoja.
V tem šolskem letu, torej v letu 1989/90, sem bil najboljši na športnem dnevu v gimnastiki.
Ze pred leti sem začel obiskovati treninge gimnastike.To leto pa sem začel hoditi k atletiki. Ni mi bil všeč program, zato sem odnehal. Vsako leto bom poizkušal izboljšati rezultate pri športu. Kondicijo dobivam doma, ko se podim za žogo. Zdaj sem začel naknadno vsak večer malo več teči. V šoli sem pri tekih soliden. Več let sem bil najboljši iz našega razreda. Ne vem, kaj se je zgodilo, ali sem jaz oslabel, ali pa se je nekaj fantov iz našega razreda poboljšalo, zdaj sem namreč vedno drugi ali tretji.
Tudi po televiziji spremljam športne dogodke: košarko, nogomet, odbojko...
Lansko leto, ko je bilo evropsko prvenstvo v atletiki, sem občudoval enega od tekačev. Ime mu je bilo Ben Johnson. Z velikim naporom si je priboril zmago. Ko pa je bila medalja njegova, jo je moral vrniti, ker je jemal poživila, da bi boljše tekel. Bil sem razočaran. Nisem verjel časopisom in televiziji, ker je to tisti športnik, za katerega navijam. Bil sem prepričan, da tega ni naredil.
Tudi jaz bi hotel biti evropski tekmovalec.
Marko Kovačevič, 6.r.
5MI/CAWJF
ki
<JfX>	^jL {kjOcT'
litvm hcX&Sh^. frJL tyrrvjJcoJßj l
jOOVbur a/vi /rQJx3urrt
/Jhllpa^ A-t htoifcJo^o- .
^b^MsCsOU^Cr /VCfžiJ-K A>VA. (
xier	(ta /X- hyryi^y^cK.
rvO^zLo- tu.
(JJ-aijl^K (JhuJiL*
I Fr)]
^Vp
41 T
V(
d z ma
5 Kolesom
80
nrO'XX'YYx/ cxj
tKoto" /g; rrojO^	joiosn/
/ /VUtxyr l/ '\HxyXrrMCLs />
A/W /1V>-ujt^/vvOj •	( c^-^-S^nAco '^axAj/
^ AjOOmO^wv	At, 'TtjJLjqX ^.Cr ^U>?OVOTtAx. Zcl'
rrm, a^>t, A«^>v q^xxduji ar rjaoio-ßu ÄaL
/\t/YYL AXA owocAjia •	( iAtXavac JowTTa^<-a )
•AO, IWVtAvvT^ a^xAilISa /S AxOetAOooa, A*syv\, At- AAVrvj(Xo. AwpJUT- ( ^qveJUx ^tXxrr^nMAA. J
^K>vrv O^xACUnx Ao^tACUAAZ rv^jTji , Ae iK»vu axyxJL a Aoeiuowa, ^ ao^o- ^ cJ/<Ä '5xCWa^<A.J
Äa^i. in. Axvrvti dcino Jkoicr, AxjJuyL rrrx.cA'O^
(i)Oai^OAV\, a^AxAcxCM )
i«. A< Üotia AXyxijfcc	Kj^tx, (TOAxc^roi
O^xHjObxrHx -AoZcoOAaAx	. cjCcXj e^nt/vri ivotovu.
>«- nai. Ary^jJxx aroouic -cWa, ( o^cu^to.
UZexAciv A« ryv/**/\>\/Yvjl/-rT\,	^OAAooLl^tA^.f 2i^O-
^ Ao£jla<Vyw mnjOAO-A roO'njix. qvraaK^xrv\ o- UUjvOaie rvoX-A. rrrvOaciJi q\JK>vv\jtirY\^. r^rtcL^\iA<. • {^OAnclA<X ^Axrmon) A*- Ao<JlxYr^Cr a)OXAi< AO^v-fvx. ^pxD	t nv^O^Oxriio
O^jvvOaKfcc AxaetAOaMrtvL	■	( }Tvdl«/wüxQ, '^awxvcicij
^ Ax3&a^w	^	rJUoi^. ^otcr^
^ x^l^ao. V	.	( c)iojueAo.ü ^U^VC^)
cMxa^, axi ^ Aoeo Xtikr	cJk o^rn^c,-
oAo^o. .	( ^vaAo.
- TJLo'
ryvie
/^vvu ^ Ofvrvrve	a A^ao^,
^<r /i^oPv	(^«SaAAl
At ^K«CXXW^ X	"ÄoetAO^vw.
( civoia^j '-ikxvw.oixv^tj
OD TU IN TAM
OTROŠTVO
V mojem otroštvu vem še kar veliko. Saj vsak dan od svojih staršev izvem kaj novega, nekaj o meni in mojih navadah pa sem spoznal s fotografij.
Ko sem bil še majhen, sem bil debelušen, kot sem še sedaj. Moji prijatelji in sorodniki so me poznali kot modrookca, saj sem imel lepe živo modre oči, ki pa so se kar nenadoma spremenile v zelene.
Bil sem zelo naiven in ni minil dan brez moje neozdravljive trme. Zelo rad sem se igral. Tudi, ko sem na kahlici opravljal svojo vsakdanjo potrebo, sem imel nekaj v roki, naj je bilo karkoli.
Igral sem se s plastičnimi figurami, slikanicamim nadvse rad pa rad pa sem vlekel mamico za lase ter ušesa, očeta pa za nos, zato ni nič čudnega, če mu je včasih otekel. Svoje modre oči pa sem obračal tudi na svetleče predmete. Kadar sem se jokal, mi je mami vedno hotela v usta vtakniti dudo, a jaz sem jo izpljunil, saj je bila duda moj največji sovražnik.
S časom, ko sem odraščal, pa sem spreminjal tudi svoje navade ter igre. Tako sem dalje razvijal svoj razum in moral sem v šolo. Prenehalo se je moje brezskrbno otroštvo. Sedaj sem v šestem razredu in imam za igre le malo časa.
Aleš Razinger, 6. razred

xßJlocLt. mefoy
že poitoualo' ^ndec^^y-	ac Je vecen.
^Aoužm W'/se & violefa fw fnmmSyovi rmeofe 'U ßmXoJi Ae Yjaceic pytzuyoiit jcwt (u&. c/*%'e iiUcr MMVM&OMjć <y iv^SeJj'a J& /m tionuJet jcnedajafir v dwrmMje., pet /rdkorri /yncpßco m-
jumoJ/J Od /nui Je., i/wnjd^ Alty/nojot /yia/m j. VJi /rmer /mchaA [ /Jodvni ŽMlaejJLj /ymtloa^ % vxde /ncy>i' v az(a' /neJoaj jJe/JJ /natocL. Sedaj AedAAT) v icj' Ao{/it M /rvi&ob JmU penwoßdt /Tiittwi /mocil/i. det šoov Jdcu tu. odepsr /ayi. /je iu, Pnt Jrmenm At-jonđuidoGcd
'ever.
rmdxdod p tu) fet aioa ncUaz/uej rneJcaf, macou j &a/i /me vtiče /nadcu v v ieoaji Id Avm Acnemvda. //vojk /djicdtj drl Avojt^Avm/todi. ddm /x/m puuJjßx Ame pu-/aTel/tj tui'Jt /rnend joo/i tddctrjoozn&ti'-(Sjdnusnftlrr) />e; bot da je. (kter Ur VČtmJ. dr znner At (crv\k jxr stom uboJlddoAUjl^ AC&aCl At bot /rurtkru/Jioct , A ttrnatu 's/cdAm A/ AjCfJ/ JlojcIa bot /od/üßti tavzie /n debid/x.
Jr AtdoJ, Jcot da je (M) vx td uami&rj bot da jed del /m&je ^/rrtododč M/maur. Soßa/ynx
SzcL sntlcaio' jou/täx K/n plazmo.. 'Zsvtčvi tpw) /^pdtj /na /nvi'^ vvćfendt^ masm&žto /yn&ne/lodpi?6i/"’‘~ V Souicuj'eAA?. /vux dom. ic<y /rmo' /z
UM "	■
/yyn<r oubißx' da, /it 'cuno', do- oc vcc /Tie $o n/mdcr. <%qu6-vovrnu
7	■	-	. ^
loio rmOodcot iticz dot Mehx cd Azrvixi joioti
KzSiWK I doQ />t /rvi Oouodo/yit. ddui qt di dćr^ Ot
Vtc /m n/int. Jute//rm Jč dp&-; Ob mvvdvnijolci
tjO v <zwtjt/ni(A oc dfom J/emi/d^ov-. -ßocchx.
Aty ito(odj Ob cvn&M je ßitoo toedeo od Ano/ißi rurdchdir w Jbtc /naj'tdcjo.
'dPtCKy (JJvruij 8. Hqm.
Moje otroštvo se počasi izteka. Bilo je brezskrbno in veselo. Veliko je stvari in iger iz otroštva, ki so mi ostale v spominu. Rada se spominjam vsega tega.
Spomnim se, da mi je bila igra zvesta prijateljica v otroštvu. Vsak dan smo se zmišljevali nove igre. Bila sem nadvse srečna, če se je z mano igrala moja starejša sestra Helena. Neprestano sem bila na dvorišču, kjer ni manjkalo otrok, ki so se igrali. Mama se je večkrat jezila, saj me skoraj nikoli ni bilo doma. Prostor za igro pa ni bil samo na dvorišču, ampak tudi doma. Igrala sem se s punčkami, pajacki in frni-ifrlami pisanih barv. Vrtela sem jih na mizi, da so se vrtele in tako spreminjali svoje barve. Kdaj pa kdaj se je tudi oče prišel k meni igrat, največkrat ob sobotah in nedeljah. Z veseljem sem čakala tak trenutek. Po mizi sem razprostrla vse možne igrače, in ko je oče vstopil v sobo, sem radovedno opazovala, kaj bo izbral za igro.
Karkoli je izbral, se mi je zdelo najboljše.
Marjana Abramovič, 6. raz.
Pravzaprav jih še nimam štirinajst, čeprav bi že lahko tako rekla, da jih imam, saj mi manjka še manj kot mesec dni, in že bom stopila v svoje štirinajsto leto. Skoraj bi rekla, da sem v štirinajsto leto kar pritekla, tako so se zavrtela ta leta.
Čeprav sem še otročja, se počutim že odraslo, saj moram velikokrat odločati in skrbeti za svojo prihodnost sama. Saj ne rečem, da mi pri vsem ne pomagajo starši, pa vendar so stvari, o katerih se odločam sama.
Največji problem vseh štirinajstnikov je ta, da zaključujemo osnovno šolo, pa še nismo dovolj zreli za odločitev za svoje nadaljnje življenje. Odločiti se moramo za poklic, ki ga bomo opravljali vse življenje, kaj pa si želimo postati, pa pravzaprav še ne vemo. In to je tisko, kar najbolj muči vse štirinajstletnike, odločitev za poklic. Milslim, da si dovolj odrasel šele takrat, ko se zavedaš, kaj bi rad postal. Takrat pa si star približno dvajset let, in mnogo takrt že opravljajo delo, ki so si ga izbrali pri teh nerodnih, najstniških, štirinajstih letih. Mnogi se na svoj poklic
celo jezijo, ker ga niso spoznali dovolj in jim je sedaj v breme.
Tudi jaz pravzaprav še ne vem natančno, kaj si želim psotati, morda trgovka, morda šivilja ali pa bi se rada ukvarjala z vrtnarjenjem, ne vem točno, zato me mučijo vprašanja, na katera ne zna odgovoriti nihče, lahko mi le pomagajo, to pa je tudi veliko za današnje življenje.
Torej tudi štirinajsta leta niso lahka, morda najtežja leta otroštva.
Polona Žugič, 8. razred
Pisateljica Berta Golobova nam je v knjigi Skrinja iz babičine bale opisala tudi svoje otroštvo. Pisateljičini otroštvo se zelo razlikuje od mojega. Včasih so se otroci namesto posedanja pred televizijo igrali v naravi. Pisateljica nam je omenila, da je zelo rada imela punčko. Tudi jaz sem se zelo navezala na punčko, ki je jokala ter klicala mamo, in na plišastega medvedka.
Za kakšne igre, na primer: igranje s punčkami in posnemanje mamice sem že prerasla. Zelo pa se veselim, kadar ob večerih igramo karte. Rada se skrijem v svojo sobo, kjer berem knjige ali se včasih igramo slepe miši, skrivalnice in podobne igre. Vendar pa imam časa za igranje vedno manj, saj se je vsako šolsko leto treba več učiti in svoj prosti čas prebiti med šolskimi knjigami.
Svoje igračke, ki so mi krajšale čas in me zabavale;nisem izgubila ali jih podarila mlajšim bratcem. Spravila sem jih v stekleno omaro. Kadar jih ponovno pogledam, se spomnim lepih trenutkov, ki sem jih preživela ob medvedkih in punčkah.
Bojana Ropret, 6. raz.
89
Tl,ON, ONA
MI-3M
Ime mi je Maja in hodim v 5.a razred. Stara sem enajst let. Šolo obiskujem pet let. Do sedaj mi je šlo dobro, upajmo da tudi v bodoče. Že velikokrat sem nastopila na šolskih predstavah. Lansko leto sem nastopila z dramskorecitatorskim krožkom kar trikrat. S sošolko Majo Koselj sva se na odru kregali in obdajali s takimi izrazi, da se je občinstvo smejalo.
Sem srednje velika. Merim približno 150 cm. Imam rjave lase, ki jih vedno nosim spete v repu. Tudi oči imam rjave. Že večkrat sem naredila kako vragolijo. Saj brez tega ni kaj prijetno življenje. Zelo rada jem kalamare, šunko in majonezo. Razočara me kaka grda beseda o. meni ali o moji prijateljici. Zelo rada hodim na atletiko, pletenje in na 1iterarno-novinarski krožek.
Zelo rada nosim kavbojke. Tudi izleti, v planine so mi prijetni. Zelo rada berem napete knjige. Všeč so mi tudi stripi. Zjutraj se zgodaj zbudim. Najbolj prijetna letna časa poletje in zima. Vendar deževnih dni ni veliko, zato sem dostikrat zunaj.
Maja Japelj, 5. razred
Jaz sem Boštjan. Rodil sem se 29. oktobra 19Z8. Imam rjave lase, sem bolj majhne postave. Imam tudi rjave oči, srednje velika ušesa. Sem močnega telesa.
Rad poslušam pravljice, berem zanimive knjige, ki opisujejo stare čase ali opisujejo naravo. Po televiziji rad gledam lutke, otroške nadaljevanke, filme. V nedeljah dopoldan poslušam radijski sprejemnik. Ko se prične televizijski spored, gledam televizijo do kosila. Ko pojem kosilo, grem kam s kolesom ali v hribe. Če dežuje.sem v dnevni sobi in gledam televizijo ali berem, proti večeru se pripravljam za šolo. Zjutraj se v šolo^f/^m z očetom. Ko mine pouk, grem domov. Včasih grem z Matjažem, včasih pa sam. Doma pomagam pri pripravi kosila.
90
Jcu. sem Andrej Soline
im. fHiJmiQ/W mxvw/ue.Uae nm womnux m ndlAcr rum jnđ= a>edjoJ^ a cßinnii/Hi^.^iiiuL,	wn. ^uo^jcA^. ^oA. c^.
JunoSUn. (fJWla. mjoit)aJ^),n)wAjcxir o«.	Ti
r»o?i. rae/m <xiü/n^äi i/n"\mjuW ae ^ZJDio|W j^irruimu-^i/aiLujL).cW c^.)a>€wf0..fRaA ta i/mjo/w. iai ća anru-VzLo ma. nft/)^am,ontLknyt--
imn madka o; effiawi.
iU Wenn ^	^ Wma |iotivuAiL, da ^li Wtrv
licur mxiMÄC luAneSL ^rainii urruurrL rtaA. (loLo Wd o^oAiÄA-yWr rrra IWÄoca^aö nwfA.^uüdLjyaAm im, nnruKdma. ArnnnA.
D^nrux urnmnxJ n>eöW W^arft im.\jjJa i|u»a Soßic^ |m>a umjQimfl tjuaL mpj&!L(far> rae Ata,da nli ms. (Wjcix)im. tjllaia imW.
^plow»’ irmraw^. 0" O&t j^XAkahi. rwm. j|aml /([fyuyviim/'i^. nx-JumV" (Kxd	(U C^ofiSbrna nsjlß.
^Muna. nmmSuin ^uMnl^^imiamjO.^acl umom. tiiii/m/ns.^iKiAK3 oft. ,i>|iar^diL ,(m><dl^,cnrruD^,|iWA>/)^ jox itkjZ/^.^II^ imojiti taeix |KimcoX3lWaj^^,ii£^ uri iWnajid iiMxm.V XJlunx. Sieata
umajmo nhöismd WoaJ.Xito ijoA rewndcum Softßw nxasmlUaL omm-,
tAndUejj' “?o&/nc! 5. (Kiftne/l
<?<
Ne rwarawi sjpinače
Sonce se je pokazalo izza oblakov in vsi otroci so se vsuli na veselo, težko pričakovano igrišče. Gugalnice so se začele gugati in škripati pod težo otrok. Doma smo imeli ravno kosilo. Bil sem brez moči. Sonce me je vabilo na travnik in v gozd, jaz pa sem moral pojesti vse kosilo, ki ga nisem maral. V krožniku je bila špinača, grda zelena špinača. Sam sem sedel pri mizi in gledal v krožnik, ki je bil vedno bolj poln. Zasadil sem žlico v tisto zeleno nagajivo špinačo in jo počasi nosil v usta. V sosednji sobi so se igrali in moj brat, ki je špinačo kar zbasal vase. Igral jim je radio, kričali so od rij/dušenja za glasbo, jaz pa sem moral sedeti za okroglo mizo in jesti. žlica je še vedno pela svojo pesem, jaz pa sem jo odložil na mizo in se začel pripravljati za veselo igro izven sivih sten. Vzel sem pipec, vendar mi ga je oče vzel izza hrbta. Iz njegovih ust je prišlo grozno vprašanje:" Ali si že pojedel? " Brez volje sem šel v svojo sobo, si slekel jakno in sedel na stol za mizo. Začel sem premišljevati, zakaj mora ta grda špinača pokvariti domače razpoloženje in me na noben način ne izpust na sonce, ki kakor vakum srka otroke na igrišče in jih vabi za igro. Hudo mi je bilo in le s težavo sem požiral slino ob mislih na lepo zeleno travo in igro z otroki, ki so se veselo podili in se zabavali na soncu.
Klemen Puhar, 6.r.
92
MEN! POMENI
Šola me kolikor toliko veseli, če je ne bi bilo, mi bi bilo dolgčas. Najrajši imam matematiko, družbo, včasih naravo, slovenščino in tudi glasbo in tehniko. Zelo rad rišem. Ko tovarišice sprašujejo, rišem v beležko ali na platnice od zvezka.
Rad igram igrice, plezam po drevesih in kaj drugega. Rad nosim široke hlače. Jem rad vse, razen paradižnika in paprike.
Boštjan Gabrovšek, 5. raz.
Ko bom velika, bom filmska igralka.
Spela Nominal, 5. razred
Rad se pogovarjam s starejšimi ljudmi, ker veliko vedo. Pa tudi doživeli so marsikaj lepega ali hudega. Hodim v šolo in se kar dobro učim. Poleg tega se ukvarjam s športom. Rad tečem, igram rokomet in druge športne igre. Velik sem okoli 156 cm, imam modre oči in dolge roke. Doma rad kaj ušpičim in potem krivim sestrico Katjo. Rad pomagam pri delu doma.
Matjaž Jazbec, 5. razred
Glasba mi pomeni zelo veliko, zato tudi rad hodim k pevskim vajam, da utrjujem pevski jezik. Rad poslušam narodne pesmi, še raje pa kakšne tuje. Imam posluh do petja. Mami me nagovarja, da bi hodil v glasbeno šolo, vendar me ne mika. Najraje hodim k pevskim vajam v prostem času.
Tomaž Bizjak, 5. razred
Mtd/mw m/
■	%JLSY hV rtöJiJ^JyOJVfv
]hMajo/ jJßyxxvm/( />e/ 1 Lcrw/rrv i A^mv ;>i^rqym/ /ywAs /oUx/mxv txftvyiAruy;
-	j Jqjut hV luumi/
/<yirLe/, />e/ AxJujMy
i
/VUXLUUUO^l/
-	/Tnxxfoi/rnA^XxKoi/} iuA" /KU^uyTUMvUX
-	XJ^xrirKuy /)MXAiiyf j^r /rt^-e^rucr
ILci^uiv a/w u/ioaAje/ /t'.
°)K
Mo^roj^i/ je/m/
(ICoyrmjw^ Eie/my; G^gor j “ fBtteyr) '
y^rw hswjdw (fVnjlw)
(S/OAc/ Eyi>a/( IGltuvri^p/O^jaM^
• /Vvuvvui/) ( ßo^iaw) auV (KcvrU^)
do - 0 (c I \
ta/n^VKv ^
.. ^ (M^MCOl/J
MyjürufX^o' ( loyrua/)
uLiyniuL/ (KIWniAi / Gregor)
tytyz ( DoJjJycrt )	1
Airxszxy (KiWi£/n/ ( K^ay)
(VcJji/n^	Hx/nxn/)
Xcnt/ (Etf/O/r )
y|n>aAuiyi/ ( Rxyyn/3yybQy)
' ----' ^ ■ (K/otfay )
(u^OAl/ )
U/cGwu/ a/w AA/xriit^ f /TtoTeola/
Mi srmCr SSo-Vrw crsmai b
To-onicx> <^CXS vcrd^O- ,
X mo-or^i nnornO^jCr imnO. sVobi ^ xo-tcr vsqV. ckvr\ (^eo-va^crbcrCi.
Ke. 6.e roncitennociti^)>)
,VO rwTLPrvN nnC.
kl V^cxvt
iixdi ^i' x*ićo-}	i^jp (
cr\(x& v toxx vcöJbyo.

V.O- jocx šo-6*> 'oormncr XO.jpjus't46*,
so. xÄ.vci bodo odpoC-ißij
roc €e vO-Ši^ tlAdi fY>o-Ši;
boLX sVoipi p^e borw-io se vec. videßÄ.
VAcr^ca A^cxpndč.; ?>„ ooJxrvecl
NAVDUŠENA SEM IA.PIL ,,,
Ze veliko let izhaja PIL. Jaz ga prebiram že od tretjega razreda naprej in moram reči, da je zelo zanivim. V njem je veliko fotografij in spisov, ki jih napišejo učenci osnovnih šol. Vesela šola, ki smo jo lani našli v vsakem drugem Pionirskem listu, izhaja sedaj v popolnoma novi obliki. Vsakič, ko dobim v roke PIL, vse zelo razveselim in ga začnem vneto prebirati. Posebno rada prebiram dogodivščine dobrega vojaka Švejka, pa tudi stran, ki opisuje otroke sveta ne ostane neprebrana.
Ker je PIL tako zanimiv, mislim da ga bom porebirala in imela naročenega še do osmega razreda in mogoče še dlje.
Neža Grohar, 6. razred
^o/^lad
t Eitru. Mn IX	.
t /VVA^Cl/lKt OVY<ao iG'*a2«/v\a, . iWav«- jx^<vvvüut<, A^a^yJL^Ju. It t*AM%/kv^8^- , ^ ^VteLVMUil /Kv/i M' /vvv^tAK^r^iA,	,
J(/vweJLu /m>wv ^WAioLuiitä, fA^L	PÄ ÄJ2«JL .
y^vy^xlm. fY& Pi+mlgaH Aofiw.
rw^vvvi/v\liv jhxo&twjtl/t, . au«-*- A^BiANvüJiu. Jk^MAWsuu*-hjrv& tudLsv^ I^oumk^ .
C$^&**JI<mLl ^ (W/tA^ckÄ, WvILuA^a^ol rvt»^oAt M-waAj, jlajvmsuo- r>fcM»-»vjK«JL	.
W ' f^eyYxjUxÄ*.	hjlwJL^
JhX»- ir, nMWVWi OtUJUMa}- <AV WwUftAOfl. . D

0>- /WÄUMlLAVtf'
cJloJ^xnmi cSrVvvv/ejijL/vv ?>.
rt- .
ffvtv/s ^tö-t nv»t	ohö^ui, (v>- (wck^a,*
ü	AxvTrvvjJUlL I tttoyluLovq, (
(vw^t^w^vu, */y\, SU<v^^u^ rr\K^ .	MAdkÄjim& rvuk,
jw-CL^ ^VV^VK^abefc ( r*t*“\ V1-	(ty0^> ÜmjuIaM!. nMWtti, b*. li^Ml/O-Our^,
M- fWA^MMM. .	°	4	^
r>t avim\ji^*k (ü- rtl-cWvv<M>^vv*- . ifc|vÖ' j/voyi	fvO+A, IWW-
fvvö-t. it>-cl hww^ ^-<»-	^ «L«, MxM^y-oJU. T-ny*vijJt$A4. _
■W,	nrC j^^/tixJljfiJ I tLöSUb ixo^v '
ht*tyAsv\4 /w^ivwck /v^-u^vw^-	j _
(VUt
irtJLojJ^Litk-a* (	/vv-t,	m.
/J^L, .
Ub, rA ji/*"«* <Sl).<K i ps*, A>^wftUtv-	py&^dkiA,
jv+*s**sM. If^^j. iv^O^cH, )	Mv A>^Ave^vwi^A. •
.J'E*-^t_«x^».	y- J-^^L jv&'>d>*vv /t«LV AAv.	.
JL«J!»^ % . /f*.

oHo^jO-	Qt AnMÄAcx. Xm^ciiuQ. ,
Ju. A'V-etc aT itirv^u. Krn, v ACkwolx X^cLc
cXo^ca/ i^vvCVvYu.ejO^	^hx. icyv-xJjl ,
/Ca^_	^\j0^A^''t- oU^vJbi-’ .
oHxO^M<x 1bo?v^o^<c 'b. y.
cjAxCrVOo
rKXcao-
rivx^Vw^>^0- OcXoJLcX n>VO\.
A-'vyvCX^wt- /ICT A-OC A*J<0^j .
'-£■£■ 'pAa ('YTrvCWw«. tü. Arx rnjL AhXo- ,
Jk nrnx. Jb(Xcr xj^io -Jijuudicr •
^-Ov^r-ooV-^HO- - ^AA/m-Oi^r
'b r.
iJĆOAfL, iiy>CU^e. rW%_CVwxA^U_-l]VvO/>c^yT^(_^a. xVUO^. AjvKXoexrvc^e^jo' ^ AVta^ /^vCX	^jlaI^X^O^vvwo- ,
^ijCXX	^KAA-^VA-^YV O“ '
^ '^Cl	p[\J'A3AeAY\jLA^<^o',
■cLot^cr -bd nrwJLck nnoOAVYv«. ( aay>- AM-AitAfi- j
^-tAtbv^O' rvsj°^ ^	^ 0"yOayyva.
C-A^YVA^fcO- llvi <_A/V\.A Va_
b. r.
Moja rm a ma
ioo
Moja mati je skrbna do mene, le včasih me premalo kaznuje, zakaj kaznovanje je vzgojno! Ce samo pomislim, kakšne sem ji uganjal, ko sem bil majhen: razbijal krožnike, stresal moko po kuhinji, namočil medvedka v sok, ukradel sem ji skledo, v kateri je pravkar hotela skuhati kosilo. Ampak, kot bi skleda vedela, da me mora kaznovati, mi je padla na nogo. Ona pa me je mirno prenašala. No ja, včasih je že priletela kakšna klofuta, ampak to je vzgojno. Nečesa pa ne trpi. Ko se zlekne zjutraj zraven sestrice, jo jaz vselej zbudim. Takrat se razjezi in jaz kar najhitreje poberem šila in kopita in hajd v šolo.
Včasih sem malo jezen nanjo, ker mi nič ne kupi, ampak zakaj imamo očete. Zelo je vesela, če kaj sam od sebe pospravim ali skuham kosilo. Najbolj pa je vesela spomladanskega šopka. Bolj ga je vesela, kot če bi ji prinesel najdražjo stvar iz trgovine, saj ve, da sem ga sam nabral.
Takšna je moja mati in niti za tristopetinšestdeset italijanskih restavracij je ne bi zamenjal.
Luka Ropret, 5.r.
Moja mama pridna je, od malih nog me vzgaja, jaz sem njena deklica, ki včasih ji nagaja.
Lepe mama ima lase, kodraste in močne, a še lepši kot lasje, pri nasmehu so zobje.
Lepa njena je postava, kakor manekenka prava. Kuhati odlično zna, kot bi kuharca bila.
Dobre njene so sladice, a še boljše so potice, a najboljša ona je, zame vse na svetu je.
Od vseh najrajši jo imam, za nič na svetu je ne dam.
Anita Bogataj, 7.r.
MOOR PRIDRTEUICR
cHo^P7	jurru> n^o/iK- oci m, /^jkA/h^-
ducAc^e fvjtywe- £cm^. U nrux^rru rnxfcMAjjs ^e. rmiA^ mjo^WA^ümv. ontfiut /pyifca/u^. Xdlcf rKvclc^ teiWarL. /tfljlcs' /kmAa' JbuLcJa iJWuiicu /Oilo' fHvdcv iWv ßa/ircx£ü. D<yrruv JL/m^&i>clL>. /vjailcf /KuLfVA^, io	/jxocvnv.
^CacW>' JLfirvOJtnxf Äoßtf /jwtlO^cWß-, 0J€c2uKxA/ /n/KuU io
rmW- HcoaX	öLuianni/ /ruxfio^ö“. ^^vcwkv aA
a /|uiJtv£^!^)1u'i /siLouCi/ütv jdLv^jAjcj’, /jiS&dnrOs. Xu/ruj^ Ai/_
Äje, io dUHUjurr^	u^Koniö mvfixJL rW«V<xj
CKVTUMTUV 4/Tb sdLojŽlrtV.iđ ^U^'TTU/ninn/ab.
Ocom]^ aJL ju>o<ymvH<viKv /MJmcf /jug tcöfi^cKrui/. Sxwtcliv /\ o. /u-öcot>j->x- ti.Lo-b /jri/K^lL/va/iKv. S^c/m terr Aß. luxJüo AÜl/yßj^virOi/, nyutuiojy Aß, fiorruafixo ^oWto^irco.
JHqJüqaOj VcvonfUXMl/rv 'b. mikmA
MCUÄ PkUATEUICA SIMONA
-102
ottcflo. mo^botjao- {ny'atfy'ca je. ^lnnon^. ’Jdh^^cyy %xL (ü cmwncy siočer kfrojo. ä^öc/'oö■fe ^ 3. & nOiMcC«. UČa v ■fon/Q/K0l(*a. *j(yvynGfri cHvoxyshx. V nodj je tzeHcr fwi'o/zno.. Hy fua-rnorrjoit* j«, ßcjji' /Yyvä^ü/na; yp ^o-no. l/rt frđlo nriJAa.. £&prmie im der drHAjpZ	je, frfjjaJ&na. Wci irmex rrnodne., rr^Aj&n
txo&t. im {YHjGte&n monrnn&A,. dcy)e ifova. ČAmeMe <Wafife mOAOroC i/n öyißpc- rutclemjc^. \Utry'je rvčjMdrricL^-DvtL-WD&cl im fr>Q/viöyxQ./ ß«, dotnrr rUiMurm9Vxx] ht*C>J& /Pira
'tucit (vAihodrtod /dkufioj.
V/faćhejfk. TofebniQ,, 3. nohcAed
POMLRD
rcmVo-d/ Ä2/ nmm	avb. Exmfifl aä Äe, /cicKuJl.
PtfrAul/^
ac< fuinuo^ AX^vcymxr. Xanm^ Aemv	/5 /jn/icm/.
^cv ^ iuiA. '^Lme, nrmv ^t.'XxxL. %	A&iuAx/
jL^vamv luiv aIUWuttv. ^ JuW m Juinj Afl. jllcäj. IT (XHAinuT aSu>0/ oj€jČ/ 2u>t/ Jt/H/ nmiTjyv'.
Amcf Aß. axwäfiji/, Aßmv (inxTiA	/Mu>€/mßyTu£.-
(Mcgb. lWn>€Ax. Acr SxSb Ho SuJti, Tm, /jruypiu,. JlLefiuißJH-/|iOLy Äß *^/M1'ue Acf ixaiWß,. 'Xx^ckW^z. /cvuetjucß fxjL cn>et£r. JlGv/ /jno^o Ae, i«, ttoimßj^ /fumv /jao^W o^i/vo/imIIa«. «MiiAflc fma^ ^ txxxj mßi!ioi/>e ^ujucU mjoov^fiAß cola.cIIJo- Wwmlu ff ML fUßMux/ ižKiA<v jun,
^lO^ölß^a CA>€^CIu.
^Ärruy (3o/Hjč<vrvf 3, fxvmdu
i/ Aehaißö ^ /|1/maL, /pmnW,. roTnfiaxi ^ie. Isu^ &bw/ coa.
ScVTlCfi. M- pjHÄi/nd (yttff.
Ad xiol^u., rrvo-č /jux* Wtßi},.
^KxnnulL^e Ajjio^miLaLxioynA!^ ou^jbüc.. ar AcuicKfm^aißJiii «jz, iCA)€tv.
^^Ti/HXU/ Aß- fl>ßCijdßi/m/<r .|iey7^
cUfiAfiCO/ ctj’i/KÖo/ ff aywrniL rmJuIWJbrf.
cJUä^ß^ >Jick^
lic« odmeri do- soscr6o«.v
lot
Qolmooo eia so-serßecv £>e. xeSlcr rwexw-dWu^^cr, WalocK^CL 'io.^cr obćuciD^eOj fei x	prvijc^-te-Sj.
V v&eÄ rvoxoe-diÄ pci^z. iudii V.dcr;li:i ^o. ooerbec^c-n^ mß rrnexo-o.71cr ^2. po-rrexvobi mckdc7) b 5C. feßo-bo- uči inn sc xapiAO. vaseTTisti feofeofec jz. mcM,već\cr»o.t irv-te-v ce.ee.oa. ooaoeöa.ObÖu.duje&	rneko^a
«xevö-di ooaečmi^ stvouvi. Lo.^b> xo-Ocudi t^0-! beo-Je cioberv- šporvbvuV, Xo-tcr V_err fee do-bevo- uči.
Aooo. "Debevec., Aa-5^
Hej cndiYios do- so-soeaev	voa&i b doteco^ veexsiP»
po. r^ie. VaxfeiPi &G tudi skci^cicmcr, verndevr snnno p"*"
JaieSji. Der Operne so fecrfecr€r.i še kö/t- ciobrU.Tidi ßxx.
äe trMxdiri^j da. toi Ji010 ustnecjed} po. čcprvov se bdetj sbriecjcxofvio. Jfw>cuyvo tudi scrSO'6co.)ei rwu po-n^a^Os prvi rwuteo^ub ti.SrnvT-dedoeo- evoxaed inr, fei yco-rvncx = cjewno- drUA^ drvo^connU.
Txo- P\i oriß.c. fejebcxstjcLvx^.^öx
'tOS
p o nuAD
A^-<x^rv ^)cywjtcx-cL.	q/H/rrv s*
^n^ujbilüjx.	rzAKyn't-hj' • c^titA<i<v xi-/v\A r^y<^o'
/vv MyyoArisYv^rf A^-' xl/>tA>Ci xLoj nsv i>cr jikičjz^ n^o^>i<Kj .^lAtx> /tvwC<V y»A^c^*^c^
l) . /)	1 ^ L /vj v-r i-/v ta io fr rv^WT T/K^l/VU.
jLcLv loJzoi'	io'.V loJa-CT r^y^r A^vu
aJih do^Lm/Acr	^ y
/ly^tx ■ <Xo-io- (W^-	^cvj^ jphsčy <^J!M^O' A^t
xUIa	xUtA«r.
^<VMX^\ ^(U^JoiÄ/tMX f P) . /T-tXTt/xJb
yc^ /OKArtVjxxj ! "^tcy rn<vKXA)-ou
Jly<XA^t	cU^yy	^ox^i^c,W
^vouxro. >|u: iu^k A^yyy ^diu^y /(Um^ fbv-ck^o ^oJ>-tov*JL ! /Vo- ^>«xvTaJkA. yxyt^x-'/^üO.fb' •yUJIv -^KX/W ! ^xy (cdl-^x ^cfcoL^0 A ^yiXco (Vo^
f^)-dL /Vxv /tibavüd, 'jvxy^WstXy f^yMxyw
Üslcul 'V- Xi-cun. Ä^v-	’fo’tXtr'nO' JhJufta1.
%/
^ 4xyv0^ /VtdlJL ^ A^tuxy cUwao, Mv.
Vvc Xa, W mvu. rtvoa^a^	pa^LK(^ -f-
yrVxXyX /V^oXc	^ ^ zxxxA^} cXx ^
wy^j^xci ^ /yvO^JL|.<^ /UižvVA. <^XA .
Xa-OX^XavO^ XoAKXCXAn-C,^ .AOJlMxL
rru^ta^ /tMOm	,06
JfcuA<x^e- /Vxjcxx^a/ /teter ^eteter aco ^>lyxTi^kjt iOcma/vvjL ( C)ux^/kjxclcL^- ^IvvedUymiy 'V-^r^'lrftvc
rxiAx, eix 'kaiiW,	aJU	|u>vWe
ct>Ur cio^aX, ^ ec dx>^ jvXHuWl tMwu) Ae /j^JMAXuy|jdWćOt 0^ -üixy. "Wcewv /j^cy (ZkXci Ated. ^ion^nuA.
^w-Hvxx /tcUru- /co^t /^l '^cc^ (r(V^eLttix^ oteVeoe ec '^Mi^xwJUye'	( ■^io (We
^CUru tlLA^oJ^ .	d	^
'^xxtjeue/ t/HLe/^S./ra^tCol
Avtteevw /Vvo^o'
IvCkIcaKX. V juiA AOoxK^X • ^A^nx^wXAKL Ae o" ak^Cvvv (Of>rtx><^>cevvv . 5toocUx ^<y /VKco^wv (CaXcr ( ^Uyt- et^nuae^/e pfuyyvvcuAy dc^ ^ av\ j
cW^l cW^io^itoX <w Xi
aW rxx /(vevec^ Odjuw %K Ae rrvoXdxe leX Ae^ratv aJU ^joKj/y^^ocU pc /^cew. iJeod/xr r'wj- 1 ^ v
n	,	,	„ V7 XxrHiujxvu
^cy tU)i|^uy	ö ’ r ^
HRČEK
/^J /JUytno^tOo /2^akx1/ . 'Ixsyu «Wc aJLc ^vc h£ču . rw>Wx, f^cA^oJL. ^xWa)c /Vju. ( ^joivckc ^joj/ra/ij^ci . 3lacl ^ AotoC&y,	^	(
4?jCKV<A\^ie. ( ^aiie.! AQlyO^Jio'| 4uuaK€, (	xu |ut1^&-'
(rtö1 W<Mbcr Xh4u> . JfaWa/vuyYW c^C A>Kt(^/>eeu‘. f3lXtXlRjO' ftvux- Ou^Wvv. xW^yraX ^tvcx>	. ^ho^MJT
At pJrtudL ( (XjoZaul |JjUXAtć /(uy HkjXfoji ! AKXm^AC'
. Joe cU<X- /ttdru^ ^a. prvaKX^WV /MRjO|uXtA J cUx.
fnJL	^ AlicHu Annxx |uovej(mcy AW>Xhuur[
raatH- Ajü- . 30«j40U/ ( AALcUau /OA*. /^jcxX , jluAWy /^A^Cu^nju . XüLcy ^°v Mvv/vyw frcudo^ •
^AaLco r^CocUyKl 'b ■ ftajtAAjh
LEPE BESEDE
Verjetno prav vsi poznate star slovenski pregovor, da lepa beseda lepo mesto najde. To se izkaže v Soli, doma pa tudi na ulici ter v trgovini. Ce v Soli uporabiš nekaj lepih besed, äe te boli glava in že greš domov. " Mami, prosim," se ti verjetno želja izpolni. Na ulici rečeš: „Dober dan," in že si o tebi mislijo vse najboljše. Lahko ntrdim, da lepa beseda lepo mesto najde.
Anka Grohar, 7.r.
Kako lepo bi bilo na svetu, če bi se vsi izražali le z lepimi besedami.
Esmeralda Bdeir, 7.r.
Prebral sem že veliko knjig in v vsaki od njih je vsaka beseda lepa beseda. Zato včasih, ko mi je dolgčas, opazujem in poslušam ljudi, toda niti en človek ne zna govoriti tako lepega jezika, kakršen je v knjigah.
Po radiu in televiziji zelo lepo govorijo, tako, da mi je kar nerodno, ker jaz niti doma niti v šoli ne izgovarjam tako lepih besed.
Jure Rozman, 5.r.
če slišim nekoga dobre volje.
ki mi reče lepo besedo, sem Katja Pernuš, 5.r.
Lepa beseda mi pomeni nekaj lepega. Skoraj vsak človek govori lepe besede. če govoriš lepe besede, je lepo in vzgojimo. Lepa .beseda tudi pomeni, če ti nekdo kaj lepega reče, si vesel.
Rožle Papier,6.r.
A0°)
Serm z£lo obculljive mrave
Vsakogar, ki je po naravi zelo občutljiv, hitro prizadenejo kritike ali žaljivke na njegov račun. Ker pa imam tudi jaz dolg jezik, večkrat slišim kako ostro besedo. Najbolj me prizadenejo živalske prispodobe. če le slišim prijatelja, da govori o meni grde besede, si takoj skočiva v lase. Pretep pa povzroči moj oziroma bratov motor. Ni dolgo, kar mi je prijatelj očital, da je ta motor podoben stari, razpadajoči škatli, ki je le še za v smeti. To je pa višek! Tega nisem mogel požreti kar tako. čast mojega motorja moram braniti, sem pomislil. In kakor bi trenil, mi je ušla roka na prijateljev obraz. Nisem vedel, ne kaj naj storim ne kako naj se opravičim mojemu prijatelju. Velikokrat sem si že zaprisegel, da bom s svojo zamer1 jivostjo opravil, a to mi žal do sedaj še ni uspelo. Morda pa mi bo kdaj.
Sašo Pajntar, 7.r.
Prosi'nn in hvala
Prosim in hvala sta kot brat in sestra. Vedno, ko izgovorimo prosim, sledi tudi hvala. Prosim nastopa pri vseh ljudeh. Izgovarjajo ga, kadar jim nekaj manjka. Nekateri ljudje ga nakažejo tudi z žalostnimi pogledi. Včasih se ti prosim kar zasmili. vendar te potolaži hvaležni hvala. V šolah se prosim in hvala največkrat pojavljata. Hodita od razreda do razreda, včasih pokukata tudi k ravnatelju. Izgovarjajo ju učenci in odrasH. Prosim velikokrat izprosi za ubogega učenca lažjo kazen in spet lahko nastopi njegova hvaležna sestra hvala.
Klemen Puhar, 6.r.
POSEBNE LASTNOSTI
NAŠEGA MAČKA
Našemu mačku je ime Miki, zelo rad leži v dnevni sobi ali pa stika po okenskih policah. Najraje se zadržuje pri stari mami, ker lovi voluharje ali dobi nov rov. Mama mu je ujela že 25 voluharjev, enega mu je ukradel maček, ki se klati po cestah in poteh.
Kadar se zadržuje zunaj, hodi po slivi in po strehi gor do luknje pri dimniku in spet je v hiši.Je črne barve, ima velike oči, sploh pa velike brke. Leži na podstrehi ali v dnevni sobi ob vznožju postelje. Najraje pije mleko ali pa je suho meso, ki mu ga damo.
Najraje ima mamo, mami in mene. Star je eno leto. Kadar grem v šolo ali kam na obisk, nas pospremi do češnje. Najbolj se boji psa Reksa.
Zelo smo žalostni, kadar ga ni niknjer. Sosedov mulec meče nanj kamenje; kadar ga vidi mami, mu jih naloži po zadi/^L plati.
Naš maček ima posebne lastnosti, kadar suče rep levo in desno, je žejen, kadar se vrti v krogru, je lačen in kadar ga maje gor in dol, je jezen. Nima rad tujih ljudi,takrat se umakne na podstreho.
ddo
Matjaž Eržen, 5. razred
Od üvcxö ifwictw mcijix^e pticlidTVcr ^e. UiaANcvvček.
^jz. rvurmc.nr» wy» lrrr>o. fiepe. peruAlpvčVe. ^rrvna. crvo^ic^, V.fi^Lon^.^o omo/wu cj&t!&>.\ÄetUa)^ V:apftcv>-£«.W ix&cS. ix šfcalCe.. MarwU rmni ^ pcruedafia^öe &e Wa^tvvceV: xo.» <£eti,€ö.P\\6o- po.de ma -tfivD. W> uryw^e. Hi po err^cr <go-Ujefii im dcxOÄ v \c.2.etLo-.V&a.t doy^ sona do£i čifefco-vo-do im ^vxvyvO'-. !4cX(YW^čeit ptip. fiepcr pcfi.Cex šeot Set jz.	£,; 4e esAZCja, Voamixoclza.
MaA-tirvTÖ.crind^^'b. rvaxoed
^cxx, Inw^m 'xs&o~ rvod Seivo-fiA. klcxjrvo-^e po. imncvrvi
ftivčita. To- pcx	i^eo je rmcxlfte.m im nnexem.
Orvioom Tneonnoft, ? 3. o-Qjirveci
^0.1. inmOvvrv rvcud poo.. Če bi ^o- imneßjbi cp ^rwoc^ifi
pe£jö£ mo. sprteV>oda.
i&rxxvi Mij MŠtoVč, 3. rxixrved
im
?ri bobici ir^om psa
rT&bl&	/VW'^Wv^o
^cvv\olH.č^ićx . JJ'OjhSi. 6-eiö^cta pa
na b iZÄjtxio^u pa/vvvie. /e. (aA/^eh.,
xM pT^Xu	. ^Iwi« AX^\'(ao (9^4:,
io ruoA^ öaSUx.^l/|oo4. k ■hAi/v.dArcu^ C/Y^ ■ UbC\c X/w^o pO'(.ö/b<?'Ov\t tz dodao cLcL^o.^^1*-,w"iLpy. boAdpM. pö -Kx(?aoc^upjt rrvtlto ^cw< froJvve, dxuAQcxJ po |t -k^v\^fjoe. öaon^x.^v^cx ,\K^^u -kA\\Mo rua/^4 OC/N A/v> [ioKaCOn Oio6-c<S. JZ*oW> qa n> £i/i+«č.o	^	^
(Wu	7.dx) ppNJtV^O . čt pT/^ öt»- (ado Oocx
oCoob- oJU 6t 'a.ops ^dU pV AKrtJ ^ cp^-M 2 hApav\r>. ia^ouMcuro . p /^s ndo-kČK'jrK Mao\ p^a_ o^aa ! &o2a ox. xopo. Uo,o\xxX p'tAoU^'o /v-\Cx o?co^i( ,'>^xQct o^oa Av»eA^«_ AAO Qa /w^ona/w^ po&ože'b , Če po> ■kA/'u^'iAp (\r^d^ cbu^o^, j0'1*-, 2iS.c/v\c 4a&.oi Caia'K’ . ^xJco i-lsC^. i c	o^^0''—
fcđ aI ------------- ^
(VAO
lOO'V-lOA
oJ oU'CvS ^.ctn. ^ "i). M.
/Mi
Sudi«,

/Yy^JsnH .
^o^nüoAj . lJ^X<lizA )>JL ATKX^O-^Cr .
o-iö-dk'
^(VVviXx^ y. rr^oJiAiuj^K
ici'V'x ^ö^h.	^*-
0JZjdUsra$L<>. h^r^cJLx
Ircr ^-üJzyy^h . %x^wJ^cr /^Jt xJ-dL\
/irhlu- my\ at jiOubyirrvioJsAJL.
/VUC^
^J^rvvllfXcA- /TV-v-A. M lxi>i^A /COJd /Z^Juti ]jXt- Ay^JL yz~^trvZK sc/utbi .
^£<xl^öv J^x>z./>c-c| 2..A.
■JGl/	/V^Ä/>h1 /^K^O^jLXX'
/O-djvrXoy . fivtu^ ,cWt- /Xcu ^udi [ZJL Vr tC^yÖjo- ■ fCjđAtoj S&Z' (TUt- ^CM>-€fcč. 3xMj ^ /Ty rc^y'L l!fo<ijt ^ prro/^^
ixjucy^tt-, ö--/raxHol
^pmlouolv	/cU^-
JfJ /cLa/n/ iai^/.
\/	V>KX/v\>v/
MnMy A	/na/
^	. 'Mur
%jUU ^jUArW /*y /u-/KX(io'HUaJw
^ ^bwxUlXs
fefYvkud M; hiMkJ.	s
^|U>AVvWlu ttMmy (UXj Mldlfc1.
® _	Xt/Yv^a;
'JjicmWlo AA^jAAvuy mtcKuc.
/(J^yvvuy A)- |XaAUAt.
X ixiinxcK /(uVm^ /YuxWxt
'	XjAAiar
UcHAWUy ^ /H^WxXy
OPIS KANARČKA
4 IS
fcvrvdA-ćtd rffar oU>t &&'. £bbip Wm^ !xao?rnj OOfllfaj (Mt/n.	ryma /ruz />o)#rfaM {ifa'c. ar 'focicu.
Hrne /rnu dLa# dl&neLi.	/tarmema - &>cwvirr^&6iAJV£.iS
faleMfa (Wi cUt/n /W)(lo nfojuz im (vwptvn. ‘IhzfL oi&sn rrv-ux
/YnmQ/m (Msti tfVVŽo nrotdo-- t&lXC&r /tvuj. fuOVfr>oyuvra adarv Se krrOme j /V j^c&cxsUoo rmu olcunn	Prvcvncr. dzirr
0&d j\e nofoj&' aooUč i/yi jabočfter. (Učaarik ^ßsxMi aifuVno (bf, da /m' & /r^lg {/Hrti (WjjM/nitCi.
Moje kolo	116
uMoJO/ AxAty /JUAO40O yfxVnCy
Mis Ijd^ VGjAu.
L fO^AAVV i-YOfc-KX /WXoW.UcoAotu
rKjdcy	, Xo-ac omokvmxy
w vxJx&L- ,	A0/ /MxiAuy
^	^	- l-- <! . T T'
nKXkc/YY\y.
^loyr^txv 3. • rtTW/rtcb
Koga najraje srečam
Jfcx^txx^ /VO (<^mJJXvYVV, /*~> (rru>i<y /AJifcx\£n<y'
r^yxx,	<taX/ Ar^Wy
(xdx>' dcrWe /^M^oJtdl^Lo . J(^e n^L A^co^j
^cLo^LWriCbj /Wa- \vO<ku AV	AjbwJk-
AvecW^. AtAc . ^Tg^CaA ^cl^JuiiTrUL Ao- Ae AevUtc JrxvcW^oo , /o-O-^cr^o ((^y\XXAnXMUV "^Ojfc^ClAvQj	fywOMVwXO vyU<xžt<^Cl/. "^^vvCiy
aayyv ao /^OAC c^ölay 'Wr ^e iy<X/ /VC ffyvogv\XAb .
'XoMxxJL^ (5 .AUiCK^.
Novinarke - rodijslce nopoviedo\iallce
ix8. rotreda
li's i/en

I ®
ie rvwiM.	nr»* ru
AvtejLu^i^tV /wwMj-ejt»' A>ejpvt. ;	««■ iv>^,	>
rflsJU^auL, /Yw\a/yvwt	fa-cJlo- /vv^ejl&' ^,“*‘^^ .
'tXb /*v<>am.	jL*0yl^i, r»C, fv\jJxo-L (wjt. ibdiy*-
fU	(M>^1 ^w>to	j ivu. r»^
>u>ojtv Im»1	/viwruiv dUU&vuMi*> rto-^n,
fvx>jjvc^e. . <CuJL^vw nt t ^oJtu^ ix. ^ ffuvfce^ M^tvuiti (JWVWV^X fjoJLUltb JL«^«. ^WX/vu/VVWVmJi,	.
JC- rvWL^ oe /vu. t«li^ iwiXi^ A^v^a^Ć^a1	<*.
H) .	.	/ .. ,. P 4- I. 1	.	. fl.
AJOti^VtA, AMIlAUUAa. . Om, AU^A /VA^AVtAAvAAAA
jLiX .	jL^A^tl ( ta- jp#- lAHAd^v
IV^(I^M^C^>V JJLfctawtßl ^-«U*. ipiv (W^-Xaav ft>or«Ja. (J^aa, (iv <t<Vt-ta, ,
^O-tavNJ^c, S".	.
cJtavu. f>% m^L. itwu^tavtat ^xaa^a^»». (ta-fivAtt . VVvu*Ä-ß, (wwxvo^* ttata^^, ^ (»ta rv^o	j (wt«ywv (Xa
n>ttata»-	tav (A^va	tavw
(WBOJUtA.

Oyw,	(X
Uooi.
Wu ^ 1 3
uioh/^ o(.d <£X\xl j foJ^o'n qcvvtq. -(-o n>c&\oo(
j	o. ^of ö^- -f^uiMcic) ochoot.
i^-Au G</^+	AO i-A^oca G'tsoU/So^.
o ai^ CK&oud	nct\oo£.
Ao Vao^oö i/UcÄcda . C\cwc	a n^nr&r.,
O 'I<AACä. . iyUu ČKT.K^oiou Ao "Kax ’i'-UK/VA+u'—i-Jvit op ApTA^-.t^/Xi U/aA
To o-6vt^j^t ^ A>0^4. ^MaaKXo &o-t/v^ Ldtxvp/ . la^OOaJ X^(Vt A/^ ^AAXCX.d AA C^cd -KocN	iS». Ö^ld .
OJU.
/VVv
lOAto.
, 1	' &tn>-\- pop - opoup 70 A - HA . 'A
MOT to\lt -ft-vt/w! , fC^M OAA CA7SI.+ .
3 AX. OiO+ A^CW\U pWpdAoAöO. (AamdI 3	olcvvv^po i ClWin OAod pco+cojjclo.
3 C\OpL "IWaO Ao ^ (OtywiC'HvvAAQ Ä&OIA+A^t
^/ACAjJ Av^C OtU-t/t A^AW.
vOpL
a/v\d ' Kva-I-



V</yv\ck
122
The dog pogs
icWOUtA-k. Cl^lOup /to "KaA Do^^Pcqp, )
OKI -TU>0 CM'fXo A/'O ik* OHOwp O/Viol tCviX(
GoUO.TfuA /Y\®i/v^<o oact JaM'tö./äoXO , iXAa cX\oaJ!-,	cx^d	ptoct^
"IUjL dt/UA/vwo ( 2ons (T^nnan d/AC-bouA^pL'
"HoX
a/v^
P'<
\cx/^o
)4/Y\
cyw> Jo'tou^
p^if P" r
,00 ( c UoaA.-pf-O^O TVO. 6tX/>^ OAA|4lOrL
____ _ ^CA l -tl
"ftu f'tio^'Kvw, I^UATOA'

«r 3
KojoC irvcoJž^,
(TJL ■	/
yy^ tv
/ -fvtTVW CKAVt/W
/^a'clocfe^ 'ic KaI^
^)QUjt (YUJY\^
IDEAL
TINA

T
'Jr 124-

cxt tam/ CT'icöcKißii.
t3 Hcui>€	at PloS$ ,|Kvöt tjjm-.
^ /nWi temmio	lidiX/nt^ tö om ičr fJWß.
cßcKiiL
<^cr /ajunmv/rrwn^ gjt, ^chjjv ö- ' cfio<^-

^ iojue Öxjjkc^ a,t ^üue er' cÄcx^.
5pENbAL
^ ^cT tcr !UrL at ^ Ai*/ cr’cßtyci,.
^ mfi/iX/K og t& AcWoß-
125
ULQ
U?
lk.Qr Maie^o, \
name. ib Koit^o. 5piV . Im cleven \jCOXb oldl and \ \jtve in TSbVtCO.. \'vc c^ol no b*-c5\V\ors and no bibWb. Hoovt \jOv <^o\ a brcrth&r ora&ib^fc^?
Have \jOu c^o\ o. pe-t ? Ive tjoi no peis. My ldvoav\\e. recovd it> ''LP^MbflDPl, by k.fto^P'. ThcNj ve o^eoi . I ve cjot no cabbeitts ond l've c^cA a pob'l'er of 4|r\em m m'j bec^voom . Vho-V^
\j ouv ^o.voviv d e fvecovd\
Vi L
FO^
IVoW	ICftTiPl
oipu. o8z« w>rWa ■»!>,
<ž w	' A
oddresb*
Aw
r *y
A.
/IVNfi
170
Kisa
Medeja Tvornik
^qvOvwiIq
%vvnn. /na
^•YcraWv
DEAR SEBASTIJAN !
Hello o Mi/ name Is luka Ropret and J lC\fe in Iriič. d'm eleven. Hom old are youl Have l/ou got a brother or o stoteri tf Me got a brother and a eisten Maka and /(Ježa. doka is Cn tbe secondary schooLMcža is Cn tbe kindergc/rden. Hi/ bolh er d name is Janko ona mo mother
is Stgnistciva.
Hy favourite record is "öALOLtJS POLE’' bu Led leppeUn.Mo favourite televi-sion Programme cs 'THE TU LIGHT ZOkJE'dn the super channeL.Mij favourite radio proarcimme is "STOP.POPS 20." Inhars t/our favourite recorddetevision Programme, radio Programme 1 Have uou not a pet l dve got a gotd fCsnana i turite.TheCr names are Godziia and KCng Kong.
ßye far nota, luka Z
cJL^ x^dxxAyij/uy	^^v>vi^vv(V/


't. ćK&Vf o(JL <XXL
3W
1. 'tilfviAv der ^0<x cnk JULpt 5	JhoJ^ pa/$.
3. Jb' ^kMA.	cv>uv>ćc ?
(J	i	0
'liltxaX eter	do- iAv ^tO«X ^UX ds^vJL .
3 AiXttcitv Tv, ^ Aidjun, der ^u. xod^cr, 3 g^der okojoO
VvvdL 3 4<r cvid.
a/wa. «J ^<r ouA.
5. ^IfuAv eter ^<va Aoaa. iu^vek ^
y^vo^H-at^/Avvvciv (Ct dÄo^Ar*. cr,'(<d<ycK. c/Ixju	rvwejooa^d ^
h	. t
i^, J^r -40-U. ivMV. ci^ddxjAv .
/Uto. 5 JKoax. ayw ouwd ov (t<M^(iA«t.
?>• &r ^<V<X AlKxdcK/ /^xytt <>7vTV ^
%•
<2 ^
3 Icr CMS (y^ 'ho^JiöJj' •
(J&.
JO. /ÜW OJüL ^CKXX. ^Ly>>- .(xÖL/wdo ^ c/U^ g>coo^d<Jk>XJbü^ i djuiA(yr^d^, rri^ ^cOiAvido ^KsynK rwdiou^1- Ä^-jdxx-ccr..
'dl?u/w der uyyis. ivo-M. d^wnau.
3 Jk/cv^*- dU>vyxuc od Wd|/ .pa/rt <
. exoc.
dlvcVviJk. ^<vu *•
Dum ja oehui^oJ
FAMI LV
broker araoJrta
Hu SiS'^r ' Mi]a

jOI^POTS <*t"
ih.-S -5
rabb«1-
fhis ;&	c^3 A^°-
j/ [v f - M t. N p] E*. 'P A f\j
< 5 is cat
VW3NI'
OUR OL AT
bötWoom.
‘O^ccvU
Hy be-d^OO1^
v^F
HaLL
/^S>
KitcW

aJ
-D
o
i.
-a
đ
npr
f'•.., V-rr ,., i.»w-


m
' bed
;i
Lwinq
roo>nn

cW\K RI
dminp groom
n/intiW
N
*

c.W -telev6,ovi

room
i

					
	9)ožene. \9ložene. Zložene. Wienre				Enn/fch
x.io-y.Q1)	tyrbo-C/ä	Ena Itih 1 QeoamnMenamk			Oefbn-Cmt
9.0)-9 ?n					
9.2n-Mm	Fna/fsh	U,	AKT		?£.
iOjn-Mof		Mathe	AKT	Mathe	Mathe
äio-äss		Huste	Mathe	S/nzene	Craft
Voo-titt		Science	Emlteh		
FlLL IN :
^Ak.'ETA a a ham
r~/rjš[.ekGMwo-i (u	W?0
/i?>^
Stezice so glasilo Osnovne šole Keroia Bračiča TRŽIČ
Glasilo urepjo člani literarno-novinarske^ krožka
Tehnično delo so opravili: AbnlcaRoimanT-r,Bojan Dolinar, 5.r., Marjano Abramovič,G r, JureRoiman, 5.r.Toče Papier, (o.r., Dtogano Kovačevič, G-1', Sonja RuporT.r^Matjai GaibecT.r, Maja KoseLjs^^ Muso Kotar 5. r.
LiKovm prispevki pod mentorstvom atademstecja slikarja ICamila Legata : RadelaplepG.r., Bernard AlipG.r, Kotja Gaber; 5g Benjamin ftelogGr, Map 3opelj S.r,. Aleš Raztresen,5.r
Fotografije so izdelali člani fotokrozlca pod vodstvom Staneta fTrka.
Tipkale • Metka končič , Majda Rozman in Francka Markič Mentorji Stezic-. Jožica Moder, Majda Poiman.flacaSBmfel
Tiskali v tiskarni obutve Peko Izvodov: 500 V maju 1990