M. Iljin Priroda in ljudje ZGODOVINA RŽI Na kabulskem trgu lahko proučujemo vso zgodovino rži. Tudi rž je doma iz Afganistana. V svoji domovini rž nima nobenega ugleda. V Kabulu krmijo z ržjo konje. Nihče je ne seje, nihče ne skrbi zanjo. Seje se sama. Niti imena nima svojega. Imenuiejo jo »gendumdar«. Gendum je pšenica Gendumdar pa je tisto, kar je med pšenico. Tako iraenujejo rž zato, Ker raste tu na poljih skupaj s pšenico. Raste kot plevel in velja za plevel. A kako je to mogoče, da se rž sama seje? Seje se tako kakor vsak pleve!, kakor na primer samosevec, ki prerašča naša polja. Zreli klas se osiplje in poseje tla okoli stebla. Ko pride čas za žetev pšenice, so polja že posejana z rženim zrnjem. Pred oranjem gredo ljudje na polje in ga pometaio kakor sobo, odme-tavajo plevel A ne da se tako lahko pregnati. Na tiso5e zrn tiči skritih v zetnlji. Ko prideš gledat polje, vidil, da na njem spet ni zrasla pšenica, ani-pak mešanica pšenice in rži. Kako pa je prišlo do tega, da ie po-stala rž, ki je v svoji domovini le ple-vel, pri nas in v drugih deželah skoraj poglavitno žito? Ce hočemo to razumeti, moramo Ui iz Kabula v gore. Cim više pridemo. tem hladneje je. Na gorah v višinj 2500 mstrov pšenice že ni več. Na poljih raste samo rž. Pše-nica ne prenese mraza, pozebe, rž pa je odpornejša in ostane. Prav isto se je zgodilo tudi pri nas na severu. Z juga je prišla pšenica. Skupaj z njo se je pritihotapila tudi rž. Človek je posejal obe. Pšenica je po-zebla, rži pa se ni zgodilo nič. A kako je prišlo do tega, da se je krhka, osi-pajoča se rž spremenila v našo trdno, žetveno rž? To se je zgodilo takole: Med številnimi vrstami rži so v Afga-nistanu tudi trdne vrste. Na poljih ra-stejo skupaj pšemca. krhka in trdna rž. Ob žetvi je krfrka rž že vsa na tleh. Ntti en njen klas ne pade pod srpom. Drugače je s trdno ržjo. Njeno klasje se ne osiplje, marveč stoji pokonci in ga hočeš nočeš požanjejo skupaj s pše-nico. Tudi zmlatijo ju skupaj in nato spravijo zrnje skupa] v vreče. Trdna rž se je opremila bolje, loka-veje kakor krhka. Ta se skriva pred ljudmi in ljudje io odmetavajo. Trdna pa sama leze ljudem v roke, češ posejte tudi mene zraven! Ko so odhajali poljedelci v gore ali na sever, je ostajala krhka rž doma; niso j.e jemali s seboj, saj vendar ne bodo pobirali s tal plevela! Jemali so s seboj pšenico. A v vrečah pšenice je tičala tudi trdna rž kot potnik brez voz-nega Iista. Ko so prišli poljedelci v druge kraje, so tam sejali zrnje, ki so ga pri-peljali s seboj. Tu pa je posegel vmes mraz in odbiral zrnje, ki so ga prinesli z juga — pšenico je ugonabljal, rž pa puščal. Tako so morali ljudje jesti namesto belega pšeničnega kruha črn kruh iz plevela, iz rži. Tu imamo še en zgled, kako so Uudje v prejšnjih časih spreminjali prirodo. Delali so na slepo. Seiali so pšenico, zrasla pa je rž. SHOD RASTLIN Druga za drugo so se vračale naže ekspedicije z vseh koncev sveta. In vsatka je pripeljala s seboj težak tovor v balah, kovčkih in zabojih. Iz vsega sveta so prihajale rastline na konjlh in velblodih, na vlakih in parni-kih v Sovjetsko zvezo. Prihajale so celo družine rastlin — na primer ne ena sa-ma vrsta repe, ampak na tucate rastlin z imenom »repa«, ne ena sama pšenica, ampak na sto in tisoče pšenic. Iz Afganistana je prišlo sedem tisoč rastlin — poliskih, vrtnih in sadnih. Iz Male Azije je prišlo z ekspedicijo profesorja Žukovskega deset tisoč rastlin — med njimi redke slive. češnje. orehi, smokve, melone. Iz Južne Amerike je prišel iz Peruja, Bolivije, Čileja ves rod Solanum, po naše — krompir z vsera svojitn sorod-stvom. Rod Solanum itna zelo zanimivo zgo-dovino. Kmalu po odkritju Amerike je prinesel neki popotnik v Evropo kot največjo redkost nekaj krompirčkov. Bilo jih je malo, vsi so našli prostor v žepu njegove suknje. Ti krompirčki niso bili najboljše vrste. Indijanci v gorah Južne Amerike so poznali tudi boljše vrste. A ta vrsta je imela več sreče kakor druge. Preplavala je ocean in se za stalno naselila v EvropL Na vseh krom-pirjevlh poljih Evrope rastejo danes po-tomci teh prvih krompirčkov-emigran-tov. Iz Evrope so se razselili po vsem svetu, priišli so tudi v Severno Ameriko. V Združenih državah so jedli ljudje krompir, ki je dvakrat preplaval ocean. V domovino krompirja sta odšla so-vjetska učenjaka Juzepčuk in Bukasov. V gorah Peruja, Bolivije in Čileja sta odkrila še dvanajst novih vrst krom-pirja in številne podvrste vsake od teb. vrst. Razen krompitrja sta nam pripeliaia §e obilo drugih »amerikancev«: tisoče vzorcev koruze, fižola, kavčukovca, bombaževca, kakaovca -— cele zaboje rastlin, o katerih nismo še nikdar čuli. Kdo ve, kaj so čajota, uljuku, kubio, arakača, papaja, anona in sapota? Anona na primer daje plodove, ki so podobni banani in ananasu, a so še okusnejši, slajši in sočnejši. Plodovi sa-pote spominjajo po okusu na rumeniak s sladkorjem. Papaja je drevo, na ka-terem rastejo melone v grozdih. Iz številnih dežel — iz Abesinije, Per-zije, Kitajske, Japonske, Mongoliie, Ma-roka, Alžira, Egipta, Sirije, Palestme, Španije, Portugalske, Italije — od vse-povsod so se zbirale rastline v Sovjet-ski zvezi. UBSODA PRISELJENK Čemu so se rastline zbirale? Čemu so jih raziskovalci s tolikjm trudom na-bavili? Ali morda zato, da bi jih posu-šili in položili v steklene omare v znan-stvenih kabinetih in muzeiih? Ne, tera rastlinam je bila namenjena drugačna usoda- ne umreti, ampak ži-veti, poseliti z otroki, vnuki in pravnuki milijone hektarjev in se poženiti z naj-boljšimi med našimi rastlinamt V ta namen pa ie morala vsaka rastlina iz svetovne zbirke najprej prebiti preiz-kušnjo. Sovjetski učenjafei so morali opraviti veliko, važno delo: prerešetati so mo-rali svetovno zbirko, vse rastlime pose-jati in posaditi, opazovati in preiskati, kako rastejo, in iz tisočev izbrati naj-boljše. In to delo je bilo treba opraviti čim hitreje. Od vsepovsod so prkhajale zahteve in naročila. Od dolenje Volge so pisali: pošijite pšenico, ki dobro prenaša sušo! Iz Arhan-gelska so zahtevali: dajte nam tako po-vrtnino, ki ii ne škoduje mraz! Krimu in Kavkazu je bila potrebna taka trta, ki ji ni nevarna trtna uš. Zitniim sovhozora je bila potrebna pšenica s krepko slamo in s klasjem, ki se ne osiplje, da bi jo lahko brez izgub želi s »kombajni«, to je s stroji, ki hkrati žanjeio in mlatijo. Velekuhinjam je bil potreben krompir pravilne okrogle obii-ke, da bi ga lahko lupšle s stroji. In vsi so hoteli imeti take rastline, ki dajejo obilen plod s čim več dragocenimi hra-nilnimi snovmi. Vse te zahteve in naročila je bilo treba izpolniti. A premagati je bilo treba prej hude težave. Priseljene rastline. ki so se doma v svojih domovinali počutile ji-jajno, so pri nas, na naših tleh in v na-šem podnebju pogosto hirale in ginile. Treba je bilo izbrati za vsakega gosta tla im podnebje po njegovem okusu. Pa tudi to ni vselej pomagalo. Marsikdaj je kazalo vse dobro in je bilo za vse preskrbljeno, pa se gost ven-darle ni počuti] dobro. Znamenita vrsta pšenice »marquisa, s katero so posejana skoraj prav vsa pšenična polja v Zdru-ženih državah, je pri nas shirala, nl prebila preskušnje. Marsikdaj pa se je iztekla stvar do-bro. Krompir na primer, ki mu je domo-vina blizu divatorja, se je počutil pri nas kakor doma Sele za tečajnikom. Treba je bilo z vsako vrsto delati po-skuse. GEOGRAFSKI POSKUSI Doslej smo poznali samo kemične in fizikalne poskuse, o geografskih nismo nikdar slišali. Sedaj pa smo uvedli tudi take poskuse. Vršijo se v naši deželi na sto in sto poljih. Tam, kjer ljudje spreminjajo geogra-fijo, morajo delati tudi geografske po-skuse. Ti poskusi so taki: vsejejo na prbner sto vzorcev pšenicc na gori Aj-Petri na polotoku Krimu. Drugih sto prav takih vzorcev vsejejo prav tako na Krimu, pa ne na gori, marveč spodaj ob morju — v Nikitskem parku. Pogoji so na obeh krajih popolnoma enaki, tla so enaka in dolžina dneva je ista. Razlika je le v tem, da je na gori hladno, spodaj pa toplo. Semena vzklijejo in nčenjaki začno opazovati, kako pšenica raste, kje uspeva bolje in kje slabše. Tako dela pšenica izpit glede vročine in hlada Prav tak izpit lahko napravimo tudi na severu, za tečajnikom, kjer so poleti dnevi znatno daljši kakor na Krimu. Sto vzor-cev vsejemo na prostem. sto pa v rastli-njaku Tudi tukaj so enaki vsi pogoji razen enega: v rastlinjaku je toplo, na prostem pa hladno. Tu dela pšenica iz-pit glede vročine šn hlada pri dolgera dnevu. Take skušnje morajo prebiti vse rast-line, ki so prišle k nam iz daljnih dežel. In šele tedai, ko napravijo izpit, jim lahko damo prav*co bivanja in držav-ljanstva v Sovjetski državi. Na stotisoče rastlin je delalo skušnje, napravilo pa jih je le malo. Po izpitu je bilo treba pogosto ugotoviti, da niti ena rasthna določene vrste i:i odgovorila na vsa vprašanja. Neka rastlina ie na primer častno pre-bila izpit glede odpornostj proti mrazu, padla pa je glede odpornost' proti bo-leznim. Druga je sijajno premagala bolezni, a je pozebla že pr» prvem mrazu. Izpiti so bili težavni, vprašanj ie bilo mnogo. Rastline so padale druga za drugo kakor učenci. ki so vso zimo le-narili. Kaj je bilo početi? Zaključek je mogel biti samo eden: če na vsem svetu pi najti ustrezne vrste, jo je pač treba ustvariti.