RAVNIŠKA SAPCA 11 JUNIJ 2008, LETNIK 3
UVODNIK	piše: Bogdan Steklasa
NAŠA SAPCA, LETNI ČASI IN REKLAMA
Strašno učeno se bo slišalo: ekvinokcij, solsticij. Za prvo imamo lep slovenski izraz enakonočje, za drugega pa ga nisem našel. O obeh vem, da mi jih je »vtepala« v glavo gimnazijska profesorica Zabričeva. Koliko je bila uspešna, pa res ne sprašujte!
Enakonočje se nam pojavi dvakrat letno, spomladi in jeseni. Točneje, prav na datum nastopa prvega in drugega letnega časa. Prav tako imamo tudi dva solsticija, prvi, ko je dan najdaljši in noč najkrajša, nam prinese poletje, drugi, ko pa je dan najkrajši in noč najdaljša, pa zimo. Vsi ti, recimo jim datumi, so že od nekdaj povezani z raznimi praznovanji, od poganskih rajanj k božici Vesni, krščanskih Velikih noči, komunističnih Prvih majev, starogrških jesenskih »bahkanalij«, slovanskih čaščenj Morane in do radodarnega Božička ali Dedka Mraza. Vsak čas, vsaka vera je imela nekaj svojega. Pač po takrat modernem okusu, zahtevi oblasti, želji po radoživosti ali le po širini razgledanosti.
Meni pa dandanašnji pomeni še nekaj drugega. Te štirikrat na leto težko pričakujem. Na tiste dni pozno popoldan ali zgodaj zvečer pozvoni na vhodu in z nasmeškom na obrazu mi naša glavna in odgovorna porine v roke njen, moj, naš in vaš četrtletnik. Ja, rad ga imam. Veliko mi pove in mnogo pomeni. Skozi in med vrstice so vtkani preteklost, sedanjost in tudi nekaj bodočnosti ljudi in kraja, ki sem si ga izbral za »bitje in žitje« jesenskih dni svojega življenja. Mnogotera čustva in razmisleki se mi podijo po glavi, ko ga prebiram. Uživam od vrstice do vrstice, nostalgijo mi budijo stare slike in opisi nepoznanih mi ljudi, preseli me v kraje in med ljudi, ki jih bolje poznam, razvedri me drobna pesmica, izjemna za starost avtorice Sabine, zaklinjam se, da bom do potankost upošteval navodila za vzdrževanje starin, vnuku prebiram prijetno pripoved o živahni žabici, nasmejim se Rolanju in kaj bi še našteval. Zdi se mi, da mi prav ta časopis pomeni praznik. Upam, in tukaj rotim uredništvo, da bi le še dolgo, dolgo izhajal.
In kaj ima s tem v naslovu omenjena reklama. Za mene ima. Toda, to kar bom napisal, je moje videnje in nikogar ne želim užaliti.
Ste že videli reklamo našega »najboljšega soseda« Mercatorja, ko zbirata nalepke oče in mama, mala hčerkica pa ju nejeverno opazuje in med poskoki zmigne z rameni in reče: »Takle mamo!!« Vedno, ko to majceno, radoživo deklico vidim, se spomnim na Ingrid. Tisti živahni nemir v očkah, brezskrbna radovednost in vendar želja po obvladovanju »scene«, tista prisrčna neposrednost in njena lahkotnost giba mi vedno prikličejo v misli mojo skoraj sosedo.
Ne zameri, nič slabega s tem ne mislim, morda oporečeš, vendar vedi, vsake oči imajo svojega »malarja« in v mojih je tako naslikano.
Ravniška sapca
Letnočasnik, izhaja na začetku letnih časov
Glavna in odgovorna urednica
Ingrid Kovač Brus
Urednica Literarnega kotička
Nives Kovač
Urednik za likovne priloge
Boris Zelene
Tehnični urednik
Robert Brus
Oblikovanje
Robert Brus, Domen Brus
Tisk
INFOKART, d. o. o.
Stalni sodelavci
Špela Nagode, Polona Nagode, Bogdan Steklasa, Jolanda Babič Petrič, Metka Petrič, Danica Nagode, Hana Brus, Domen Brus, Mateja Kunc, Vid Zelene
Naslov uredništva
Ravnik 10 1372 Hotedršica telefon (01) 7559 069 e-pošta inQrid.kovac@siol.net
Naklada
150 izvodov
ISSN 1854-5831
ZAHVALA
Tisk 11. številke RS so finančno podprli Glčevi.
Hvala tudi vsem, ki ste prispevali za svoj izvod.
IZ VSEBINE
-	Uvodnik - s. 2
-	Pod ravniškim zvonom - s. 4
-	Rolanje po Ravniku - s. 5
-	Amonovi ali Ravnik 1 la - s. 6
-	Dnevnik ravniške gospodinje - s. 7
-	Ravniški sen kresne noči - s. 8
-	Kosci so prišli ob 4-ih - s. 10
-	Priloga - restavratorke - s. 11
-	Letopis ravniške pomladi - s. 14
-	Živalstvo našega okolja - s. 16
-	Elza-s. 17
-	Kaj so sadili nekoč - s. 18
-	O lepoti-s. 18
-	Naši obisku: Jože Nagode - s. 19
-	Portfolio: kozolci - s. 20
-	O lepoti - s. 22
-	Malo zabave - s. 23
RAVNIŠKE NOVIČKE
Na zasneženo velikonočno soboto je tudi letos v ravniški cerkvici sv. Barbare potekal blagoslov velikonočnih jedi. Kljub slabemu vremenu se ga je udeležilo lepo število Ravničanov, Žibršanov, Novosvečanov in Hotenjcev. (š. n.)
V nedeljo, 4. maja 2008, je pohodnike in romarje iz smeri Logatec pri Štefanu in Vidi tradicionalno pričakala prav za ta dan napisana pesmica (avtor Štefan Rehberger) in kozarček žganja (avtor: isti), (i. k. b.)
Na Florjanovo nedeljo je bila v čast sv. Florjanu (zavetniku gasilcev) na Ravniku maša. Poleg Ravničanov so se je udeležili še hotenjski gasilci in kar veliko število »pohodnikov« iz Logatca in okoliških vasi. (š. n.)
Ravniški veterani in veteranke so nam spet dali lekcijo in zgled. V prvih pomladnih dneh so kupili zeleno klopco, kjer zdaj lahko posedijo sprehajalci, popotniki ali pa oni sami. V zatišnem zavetju Plešnaijeve kašče in s pogledom na sv. Barbaro, (i. k. b.)
V soboto, 26. aprila 2008, je nekaj vaščanov Hotedršice in dve Ravničanki pomagalo zadihati Materi naravi. Potekala je namreč čistilna akcija, (š. n.)
PISMA BRALCEV
Čestitam!
Ko pregledujem Ravniške sapce, katere sem v zadnjem času po srečnem naključju dobil v roke, sem vse bolj prepričan, da je to blagodejni veter, ki obeta obilno žetev. V vsaki Sapci je namreč zbranega kar nekaj žlahtnega zrnja, ki bi sicer izginilo v špranjah pozabe. V nobeni šatulji ni slika ali pripoved tako varno shranjena za prihodnost, kot v Sapci, ki zaveje na police knjižnic in domov, kjer se radi ozrejo v preteklost, da bi lažje krmarili v sedanjosti.
In nekoč, ko bo morda že prepozno, bomo po vaseh, ki živijo brez Sapic, zavzdihovali: "Cel čas ste blagih sapic pogrešvale..."
Vsem, ki ženete Sapco že tretje leto tako uspešno, pa želim še dosti ustvarjalnih moči!
Branko Rupnik - Žibrše P.S.
Nekje je ostalo zapisano, daje sredi vojne na Ravniku pri Grižarju na poti s Primorske na Dolenjsko predanil Franc Leskošek-Luka s svojo zaščitnico. Morda tudi o tem dogodku še kje tli spomin?
Vdove in vdovci pod ravniškim zvonom Besedilo in fotografije: Špela Nagode
Na sončno nedeljo, 25. maja 2008, so se na kmetiji odprtih vrat pri Urbanove zbrali vdove in vdovci z Ravnika, Novega Sveta in Žibrš.
Organizatorka srečanja, Amalija Petrič jih je poimenovala kar »vdove in vdovci pod ravniškim zvonom«. Poleg omenjenih je bil prisoten tudi gospod župnik Srečko Turk in cerkovniki. V prijetnem, mladostnem razpoloženju so skupaj preživeli lepo popoldne in se ga, kot pravijo, z veseljem spominjajo ter upajo, da se še kdaj najde kakšen vzrok za tovrstno srečanje. Ob tej priložnosti bi se organizatorka srečanja rada zahvalila vsem, ki so prišli. Tudi njej je v veliko veselje, da je bil odziv povabljenih tako dober, saj kot pravi, seje kar malce bala, kako se bodo ostali odzvali. Naj za konec citiram še njen stavek: »Smo organizacija, ki nobenga ne sprejmemo in nobenga ne damo«.
Organizatorka Amalija Petrič
Med prigrizkom
Še skupinska fotografija za slovo
RAZPELI NA RAVNIKU
Razpelo je križ s podobo križanega Kristusa. Lahko je manjše in je postavljeno v nekem prostoru (ponavadi je bilo v hiši v »bohkovem« kotu, kot so ga imenovali), večja razpela pa se nahajajo v pokrajini. Stojijo na hribu, razpotjih, označujejo pot, včasih so nema priča dogodkov, ki so se zgodili v preteklosti.
Na Ravniku stojita dve razpeli, ki sta bili verjetno postavljeni v istem času. Cveto Nagode ocenjuje, da soju postavili pred približno 150 leti. Tomaškovo, ki stoji blizu hiše, je namreč postavil njegov ded in sega najmanj tri rodove nazaj, drugo pa je cerkveno. Da sta iz istega obdobja, priča enak način izdelave.
Tomaškov križ je bil postavljen verjetno zato, ker je nekoč šla iz Hotedršice čez Mladej romarska pot na Ravnik. Pri križu so ljudje postali in pomolili, preden so se vzpeli k cerkvi sv. Barbare. Križ je bil tudi znak, kje morajo zaviti romarji navkreber.
Tomažkov križ (foto D. B.)
Drugi, cerkveni križ, pa je pomenil mejo med Ravnikom in Hotedršico. Pri njem poteka katastrska meja še danes.
Križa sta bila pred nekaj leti obnovljena. Zanju skrbi več ljudi, tako da pod razpetim Kristusovim telesom skoraj vedno stoji kakšna prižgana sveča in šopek sveže utrganih rož.
Nives Kovač
Cerkveni križ na Ravniku (foto D. B.)
Rolanje po Ravniku
Iz zaupnih virov smo izvedeli, da je med letošnjimi finalisti za najbolj urejeno slovensko vas tudi Ravnik. Očitno je, da smo Ravničani kandidaturo vzeli nadvse resno, če le še malo pritisnemo, se nam zmaga ne more izmuzniti, (vsak naj pometa pred svojim pragom press)
★**
Nedolgo tega je z ravniškega pašnika izginil kozel. Lastnik sumi, da je imel prste vmes kakšen krščen ptič, ampak po poduku iz zapisa o pticah na Ravniku, ki ga objavljamo v tej številki Ravniške sapce, so možni osumljenci tudi štirje krokarji izza Meževnika. (morala je biti kar konkretna malica press)
***
Gost iz glavnega mesta je za vzdrževanje nove trate najel lokalnega vrtnarja. Ob nepričakovano visokih stroških je že začel razmišljati o prekinitvi pogodbe, ko pa je travo enkrat pokosil sam, si je hitro premislil in pogodbo raje podaljšal. Košnja je vendarle naporno opravilo, (nabrusimo kose press)
***
Za pestro slovo od zadnjih metrov reliktnega ravniškega makadama so spomladi poskrbeli kar vzdrževalci ceste sami. Cesto so spet posuli z dobro znanim in že preizkušenim nasipnim materialom, ki ga nekdo, resda z malo pretiravanja, imenuje skalovje. No, v dveh mesecih smo cesto spravili v prevozno stanje kar s svojimi avtomobili, (zdaj lahko vzdrževalci spet pridejo press)
***
Čiščenje zemlje ali gnoja s traktorskih gum, pa tudi s ceste, je lahko precej zoprno. Na Ravniku poznamo nekaj zvitih rešitev: pohodiš gas, se zapelješ po daljši poti in do doma so gume čiste, posebno učinkovita pa je vožnja po makadamu. Če je ta na razpolago samo še pri sosedu, toliko bolje, (je potožil kmet brez zemlje, vendar z metlo press)
***
Ravnik ne bo več dolgo en sam travnik, če se bodo beli črvi še naprej tako množili. Po navodilih kmetijsko svetovalne službe je treba po prizadeti ruši posejati ječmen. Eko-kmetovalci se bojijo, da so zrna zastrupljena in bodo zato ostali brez subvencije. Redakcija rolanja pa je izvedela, da je strah odveč, saj v zrnih ni strupa, pač pa posebna gliva, ki napada črve in se tudi razraste v tleh. (začenja se gobarska sezona press)
***
Prvi teden v juniju je bil za edinega pravega ravniškega lovca nadvse uspešen - uplenil je namreč pravega divjega prašiča. Kolikor smo uspeli izvedeti, je mrcina, ki je že nekaj časa povzročala veliko škodo, že v skrinji, (le kdaj bo zadišalo po golažu press)
***
Spet ena voluharska. Jezni lastnik je svoj lepi vrt neprostovoljno spremenil v poligon za znanstveno preizkušanje naprav za boj proti voluharjem. Dozdaj je že dokazal popolno neučinkovitost treh vrst pasti, štirih tipov ultrazvočnih odganjalcev, dveh vrst strupa, dimnih patron in zalivanja rovov z vodo. (najbolj učinkovita je še vedno motika press)
Z DUNAJA ČEZ SEDEM HRIBOV NA RAVNIK (11a)
Do mojih prvih sosedov na desni, če gledam tja, kjer sonce vzhaja, je komaj sto metrov. Sprehodila sem se do njih po naši lepi cesti, v petkah, kot bi se z dunajskega Belvedera spuščala v mesto. Razstava je bila drugačna kot Klimtov Poljub, ki je pod večer že
Pri Amonovih (iz družinskega arhiva)
zaklenjen v belvederski galeriji, občutek pa nekako podoben. Ves hrib je dišal po bezgu, za robom so se kazale zrele jagode, sonce pa je škrlatno odsevalo le še nad Golaki.
Fleš, Amonov hišni čuvaj, se ni preveč razburil, ko sem zvonila. Majčkeno je zagodrnjal, dovolj, da gaje zaslišala tudi Milena, ki je bila z Gašperjem in Tejo za hišo. V posebnem večeru - Gašper je imel tisti ponedeljek še zadnji izpit in upam, da je pred njim zdaj dolgo poletje (ko bo Sapca izšla, bo že vedel), njegovo Tejo pa je naslednji dan čakala angleščina.
Amonovi so se na Ravnik preselili na začetku tisočletja. Pred tem so živeli na Dunaju, v 19. okraju. Gašper, ki se je tam rodil 11. maja 1984, je osnovno šolo končal na Krottenbachstrasse. »Pravzaprav štiri leta osnovne šole in potem prvo stopnjo gimnazije, ker imajo tak sistem,« mi pojasnjuje. »No, v prvi razred si pa hodil v Hotedršici, samo to so že podrobnosti,« pravi Milena. Ampak kaj, ko so prav podrobnosti najbolj zanimive. In tistih nekaj podrobnosti gre takole.
Rajko Amon se je rodil 3. aprila 1957 na Blatnem Vrhu nad Jurkloštrom, že 15-leten se je preselil v Ljubljano, kjer je hodil v srednjo šolo. In tam, v Dravljah, je nekaj let pozneje srečal Mileno Poljšak (2. julij 1961), eno tistih Ljubljančank, ki jih je najbrž
imel v mislih Janko Ropret, koje pel himno lepoticam prestolnice. Ob vseh puščicah in strelah je bila zanju odločilna še ena ne nepomembna podrobnost, Milenin oče Franc je tudi doma z Blatnega Vrha. Poročila sta se, ko je bila Milena stara 19 let in je hodila še v četrti letnik ekonomske šole. Takoj po poroki je Rajka čakala služba na jugoslovanskem veleposlaništvu na Dunaju, Mileno pa še matura. »Naredila sem jo v petek, naslednji ponedeljek pa sem že delala na konzulatu na Dunaju.«
Ko seje rodil Gašper, so se preselili bliže Sloveniji, v Gradec. Za Mileno so bila to najlepša leta. Živeli so sredi parka (ki je zelo spominjal na Ravnik) ob vili, kjer je bil jugoslovanski konzulat. Ves čas so se vozili v Slovenijo, v Maribor, Prekmurje. Pa tudi v Godovič, kamor so se med tem preselili Milenini starši. In v letu, ko se je Slovenija osamosvojila, je Rajko v oglasih prebral, da se v bližini Godoviča prodaja hiša. Na poti so se ustavili in jo potem zelo kmalu kupili za počitniško hišo. In tukaj zdaj pride tisti Gašperjev prvi razred v Hotedršici.
Že naslednje leto so se vrnili na Dunaj in tam ostali sedem let. »To so bila super leta,« pravi Gašper, ki je bil kar takoj v nemško govoreči šoli odličen. In tako vse do konca. On je bil tudi tisti, ki si je po poletju 2000 pri starih starših v Godoviču zaželel nazaj v Slovenijo, v idrijsko gimnazijo in na Ravnik.
Milena in Rajko (iz družinskega arhiva)
Rajko je zato postal vodja avtoparka slovenske vlade (in moram pripomniti, da se njegova ljubezen do avtomobilov lepo vidi tudi pred njihovo hišo), Milena pa je dunajsko Gorenje zamenjala za ljubljansko. »Tukaj na Ravniku bomo pa zdaj tudi ostali. Rajko se
Rajko, Gašper in Teja v Bruslju (iz družinskega arhiva)
še ni umiril, še kar tava po svetu, ampak enkrat bo že nehal in se bo vrnil k svoji družini,« pravi Milena, ki zadnji dve leti živi v trikotniku Ravnik - Ljubljana
- Bruselj, kjer Rajko spet dela na veleposlaništvu. Meni, ki sem se v življenju premaknila samo za dva kilometra, pa še to s težavo, se zdi njihovo življenje kot v filmu. Iz ene prestolnice v drugo, pa na romantični Ravnik, skok v Bruselj, pa v graški park, kjer so živeli nekoč... Domačnost vsepovsod, suverenost v drugih jezikih, neverjetna lahkotnost pri potovanjih po Evropi - slovenski Evropejci, kot jih ne poznam. Pijemo penasti cappuccino, ki ga je pripravil Gašper, pokušamo tri različne sladolede, zanje skrbi Teja (in pomislim, da bi Janko Ropret ali pa kdo drug, npr. Jan Plestenjak, lahko zdaj pel o ravniških lepoticah) in se imamo fino.
In sploh se mi zdi, da se imajo Amonovi velikokrat tako.
Ingrid Kovač Brus
Iz Dnevnika Ravniške gospodinje
Naslonim se na sedež avtomobila in zaprem oči. Kako lepo je, če ne voziš, čas se ustavi, telo meditira. Dež nesramno lije in ko spet pogledam, vidim meglo in potoke kapljic na oknih. Mrači se, le avtomobilske luči se bleščijo in švigajo mimo. Spet pomislim na strica, ki smo ga pred nekaj urami pokopali. Tako čil, zabaven, delaven je bil, ni kazal svojih let in nenadoma, sredi besed je odšel. Za vedno. Vrtnica je padla v globino, se ustavila na sijočem lesu in zaprli so pokrov grobnice. Človeka ni več, ni njegovih misli, besed, nasmeha in dotika rok. Jaz pa grem dalje, vse se odvija, kot se mora, poslovili smo se, vozimo se vsak na svoj dom, vsak s svojimi razmišljanji.
Misli mi odletijo do vseh ljubljenih, ki sem jih izgubila. Vse nepričakovano, tisti obupni občutek, ko izveš, me še po toliko letih pretrese. Kot že tolikokrat se mi pred očmi zvrstijo dogodki ob smrti, besede, sorodniki, prijatelji. Takrat sem se pogosto spraševala, ali bi lahko storila nekaj, da bi bilo drugače in zakaj tega nisem in krivda mi ni dala miru ne podnevi, ne ponoči. Čas je odpihnil te občutke, ostala je le tesnoba ob izgubi, ostali so lepi spomini na skupna doživetja, neskončne pogovore, posebne kretnje, načine reagiranja. Še sedaj vem, kaj bi ob določeni situaciji rekla mama, kako bi se odzval oče in slišim besede, ki bi jih izrekla sestra. Tudi nesporazumov se spomnim, jeze, loputanja z vrati in kričajoče tišine po kakšnem prepiru. A tudi ti spomini so lepi, izgubili so ves sovražni naboj, ostal je le občutek pripadnosti in ljubezni.
Tako pačje, sem rekla otrokom, ko so me spraševali, zakaj se življenje odvija natanko tako, kot se in zakaj se ne zgodi kaj drugega. Pomislim na neskončno preteklost vesolja in človeštva in na neskončno prihodnost in sploh ne vem, kaj je to. V bližini doma je velika skala, nanjo pogosto sedem in si odpočijem. Koliko ljudi in kakšni ljudje so bili, ki so sedeli na tej skali, ki je tam mogoče že tisočletja?
Kako bogata bi bila, če bi jih še imela. Vse, ki sem jih imela rada in so me imeli radi.
RAVNIŠKI SEN KRESNE NOČI
Kresni večer v spominih Urbanovcovega Jožeta
Kresove so zakurili na večer, ko se »dan obesi« (dan se začne krajšati). Za ta večer so se vsi v družini temeljito pripravili. Najmlajši so morali prinesti praprot in drugih rožic. Po besedah Gubinove Malke in Glčeve Anke so nabirali tudi plave kresnice. Jože pravi, da so praprot natrgali, da pa so jo nekateri tudi želi. Mati je praprot in rožice potresla okoli hiše. »Zato, da bo imel Janez Krstnik mirno spanje in da se k hiši ne bodo priplazili gadje in druge kače,« so govorili starejši.Za večerjo so imeli ocvrta jajca, med katera so prej nasmukali
bezgovo cvetje.
Po večerji so šli vsi skupaj na Lazine k Pelini. Pelin je danes ime hriba, takrat je bilo to ime vojaške točke na vrhu. Trije koli so bili postavljeni kot trinožnik in na vrhu speti skupaj, na kamnu pa je bila zapisana nadmorska višina 669 m. Danes teh kolov in oznake na hribu ni več, vendar Jože meni, da je kamen s številko zakopan v zemlji. Tam so zakurili kres, ki so ga že prej pripravili. V glavnem so kurili smrekove veje. Ob kresu so peli in vriskali, da se je slišalo daleč naokoli. Goreli so
kresovi po vseh hribih v okolici, tudi pri ravniški cerkvi je gorel velik kres, manjši kresovi pa so se videli skoraj pri vseh hišah. Tudi ob kresu pri cerkvi se je zbrala pevska družba in skupaj so si dajali duška in tekmovali, katera skupina bo boljše pela in katera bo dlje zdržala ob ognju. Zato so zelo pazili, da jim ogenj ne bi ugasnil, obračali so veje, tako da so tudi debelejši konci pogoreli. Jože se ne spomni, da bi okoli ognja plesali, so pa najbolj korajžni skakali čezenj. Od Grižarja je bilo slišati harmoniko.
Oče je prižgal cigareto. Če seje dim razširil v smeri burje, je to napovedovalo lepo vreme, če pa obratno, bo deževno, je otrokom razlagal. Mati jim je povedala, da če se ti praprotno seme osuje v škornje, slišiš opolnoči, kako se živina pogovarja in napoveduje, kaj se bo zgodilo v prihajajočem letu. Če je malo starejše mladenke in mladeniče zanimalo, ali se bodo poročili, so odšli v hlev in prisluhnili. Kaj so slišali, se ne ve, ker o tem niso govorili.
Za mlade je bilo kresovanje velik užitek in doživljaj, bil je vesel in nepozaben večer.
In še del pesmi, ki so jo otroci takrat peli in ki jo Jože hudomušno zapoje:
Ko zagori kres...
In praprotno seme nastrezi, in na mah in na mah pod bukev lezi. Pa nastavi na zemljo uho, da zveš, da zveš, kje izvira zlato.
Zapisala Jolanda Babič Petrič
RAVNIŠKI SEN KRESNE NOČI
Utrinek o kresovanju
Časi se spreminjajo, običaji pa še vedno ostajajo. Če ne drugače, pa vsaj v glavah starejših ljudi. Na Ravniku je teh običajev kar dosti, vendar se bom danes posvetila kresovanju.
Na kresni večer, preden se je naredil mrak, so žene na prag pred hišo natrosile praprot. Zakaj ravno praprot, ne vem, vendar pravijo, da ravno v tem času začne praprot rasti in to naj bi bil eden izmed razlogov. Pravijo tudi, da so med nabiranjem praproti imeli obute škornje in nogavice, saj so upali, da jim je vanje padlo seme praproti. To naj bi prineslo sanje o živalih in razumevanje njihove govorice.
Polona Nagode
Orlova praprot (Pteridium aquilinum)
Kresni večer v spominih Frančiške Istenič in Ivana Nagodeta
»Cel Ravnikje prišel skupaj, pa peli so, pa vriskali,« se spominja Frančiška. Z vozovi so po Korenčevi poti k cerkvi pripeljali smrečje in kres, ki je bil visok tri metre ali pa še več, postavili v smeri proti Hotedršici in Novemu Svetu. »Gor so šli samo ta mladi, fanti in punce, ta stari smo jih pa spodaj poslušal.«
Ivan in Frančiška se še spomnita, da prva leta po 2. sv. vojni kresa pri sv. Barbari ni bilo.
Stari običaji pa so vseeno ostali, čeprav so z njimi opravili bolj mimogrede. Na kresni večer so otroci nabirali praprot in kresnice, ki so jih potresli pred hišo. Pri
Plešnarju sojih naslednji dan pomedli, pri Glču pa sojih spravili. In kadar je bila huda ura, je stric vzel praprot in jo zakuril. »Pa še žegnano vodo je vzel in z njo poškropil,« se spomni Ivan in še doda, »da bi pa kaj pomagalo, ne vem, to je bila bolj vraža.«
Ivan in Frančiška na stari klopci
I. K. B.
KOSCI SO PRIŠLI OB ŠTIRIH
Z Ravnika, iz Logatca, največ pa iz Hotedršice. Včasih so bili trije, včasih štirje, včasih pa jih je bilo tudi dvanajst. Zjutraj so najprej dobili nageljčke in potem so glasno vriskali. Nikoli jih ni bilo težko dobiti, prej nasprotno. Pri Glču so imeli toliko koscev v dobrem, da bi lahko celo senožet pokosili. Preden so šli na travnik, so jim ponudili vino s sladkorjem, za moč.
Včasih so prvič kosili konec junija, tri dni pred ali tri dni po sv. Petru. Čas je bil natančno določen, da se je trava dobro otresla in se je ruša lahko razrasla. Drugič so kosili avgusta, po velikem šmarnu, tretja košnja za nuko pa je bila slaba, največkrat samo za prašiče.
Kosili so drug za drugim, odvisno pač koliko koscev je bilo. Kosilo se je vedno zelo natančno, tudi okoli grmovja, kjer je bila zaradi sence največja gneča. Ob sedmih so se prvič ustavili za zajtrk. Največkrat so bili to koruzni žganci z ocvirki in kava. Že ob desetih jih je čakala malica (domač sir, domata salama, zjutraj spečen kruh, vino, včasih pa tudi sveža Ocvirkova potica, ki se je od rahlosti kar zibala).
Frančiška Istenič med košnjo
Gospodinja z grabljicami je med tem že mešala redovnice, da se je trava sušila. Štirikrat so jo morali obrniti, da je bila suha. Za žejo pa so otroci v leseni kangljici naokoli nosili vodo. Po njo, po studenčnico so hodili v Lebanov ali pa v Grižarjev studenec.
Potem pa je bil že čas za kosilo. Vedno so imeli tri rihte: najprej kmečko zelje, potem štruklje z drobnjakom in rozinami, za konec pa še okisan
fižol s čebulo in jajčki.
Potem so šli kosci počivat (saj so že ob štirih zjutraj začeli). Vrgli so se po tleh in zaspali. Počivali so dolgo, včasih tudi 3 ure. In če ni bilo zraven gospodarja ali pa kakšnega vnetega kosca, se ni nič kaj dosti več pokosilo. Popoldne je bila spet malica, spet so dobili svež kruh, pršut, salamo, sir.
Če je bila trava med tem že suha, so kosci pomagali seno naložiti na vozove in odpeljati domov. Včasih so travo sušili dva, včasih tudi tri dni. Če jih je presenetil dež, so hitro naredili lojnice, potem pa je lahko trajalo tudi teden dni, da je bilo seno res suho.
Za večerjo so dobili močnik s kislim mlekom in smetano, pa krompir z ocvirki. Po večerji so seno še metali na kozolec, včasih tudi do polnoči.
In še plačilo: za mernik krompirja je moral kosec narediti štiri žernade.
Spominjala sta se Frančiška Istenič in Ivan Nagode, beležila Ingrid Kovač Brus
KAJ LAHKO STORIMO SAMI ALI NEKAJ VEČ O AMATERSKEM
RESTAVRATORSTVU
pripravila: Mateja Kunc
V prejšnji številki Sapce sem vas seznanila z ustanovami in strokovnjaki, ki se profesionalno ukvarjajo z konserviranjem, restavriranjem, skratka z ohranjanjem starega. Seveda se na njih kadarkoli lahko obrnemo, posebej, če imamo (vrednejši) predmet, kateremu sami nismo kos, upoštevajoč, da so pa kakršnikoli posegi teh strokovnjakov dragi. Zato vam želim v nadaljevanju predstaviti vrste opravil pri restavratorsko-konservatorskih postopkih, ki veljajo za profesionalce, na drugi strani pa se jih lahko držimo tudi amaterski (ljubiteljski) restavratorji, ki imamo nekaj rokodelskega znanja. Videli boste, da niso nikakršen »bau bau«, predvsem pa je pomembno to, da imamo do svojega predmeta drugačen odnos, kot nekdo, ki ga obdeluje po naročilu. Zato se mu bolj in drugače posvetimo, zaradi tega je lahko končni izdelek celo kakovostnejši (pa tudi cenejši).
Vsakodnevnega čiščenja in vzdrževanja se lahko lotimo sami, a previdno, kajti še tako preprosta poškodba na predmetu nam lahko povzroči preglavice. Obstaja kar nekaj knjig, ki so nam lahko v pomoč pri vsakdanji negi starih predmetov, vendar vseh odgovorov na enem mestu ne bomo našli.
Preden se lotimo restavriranja izbranega kosa pohištva določimo vrstni red obnovitvenih del, ki je običajno naslednji:	dokumentiranje
izdelka, klimatiziranje, čiščenje vseh delov, uničevanje lesnih insektov, razstavljanje vseh delov, pritrjevanje majavih stikov, izdelava manjkajočih delov, površinska - končna obdelava.
Dokumentiranje izdelka, ocena stanja
Za predmet, ki ga nameravamo restavrirati, najprej izdelamo oceno stanja - ga fotografiramo, opišemo njegovo stanje in zabeležimo vse poškodbe. Izdelek lahko tudi skiciramo in premerimo, posebno močno poškodovane dele, ki se bodo med
postopkom razstavljanja in čiščenja morda popolnoma uničili. Manjkajoče dele narišemo po preostalih delih ali pa njihovo obliko poiščemo pri podobnem pohištvu. Ugotovimo starost predmeta, iz katere vrste lesa je izdelan, ali je poškodovan - napaden od insektov, črvov, gliv, ali kakšen del manjka, kje so spoji (vrste in stanje), površinske in ostale poškodbe itd.
Izdelamo dnevnik, ki je t. i. osebna izkaznica predmeta in ga vodimo do zaključka restavriranja in sproti zabeležimo vsak poseg. Z etnološkega vidika je predvsem pomembno, da zapišemo, kdo in v kakšne namene je ta izdelek nekdaj uporabljal.
ZAPISNIK
O restavratorsko konzervatorskih posegih na predmetu Podatki o predmetu:
Predmet (vrela, tip, znamka, modeli:	______
Iz oddelka / zbirke:___________________________________________________________
*- vpiše se: vrsta materiala, stanje, razlog za poseg
**- vpiše se: C - čiščenje, K - konzerviranje, P - popravilo, R - restavriranje. I • izdelava novega dela
vpiše se: O • original. K- replika izdelana po originalu, ND • ni originalen, vendar iz istega obdobja. N' - ni originalen, iz drugega obdobja (velj3 tudi za materiale npr .skaj. plastika....) Vpiše sc še vrsta materiala, tip, proizvajalce, ton in vrsta barve< npr: akril, oljnata....), galvanske zaščite! npr: krom -Cr. nikelj • Ni, cink -Zn, baker - CU....V količina.
sklop, dcL popis:	stanje pred posegom	vrsta posega	vgrajeni deli, sredstva, materni:
			
!			
					j
			
				
Zapisnik o opravljenih delih na sklopu: Sklop:
7.3 predmet:__________________________
Iz zbirke:'___________________________
Del dnevnika - obrazec, ki ga uporabljajo v restavratorski delavnici Tehniškega muzeja Slovenije
Klimatiziranje
Za izdelek, ki ga želimo obnoviti, je izredno važna faza klimatiziranja. To opravimo tako, da izdelek prenesemo v prostor z običajno sobno temperaturo in vlago. V tem prostoru opravimo vse nadaljnje faze od čiščenja do razstavljanja... Postopek klimatiziranja je zelo počasen in napačno bi bilo na kateri koli drug način s »hitenjem«
vplivati na vlažost izdelka, kajti s tem bi prišlo do neenakomernega izsuševanja ali tudi navlaževanja in s tem do pokanja in razpadanja.
Čiščenje vseh delov
Priskrbimo si tanko žičnato gobico (lahko je to žična gobica, ki se uporablja v gospodinjstvu) in rahlo zdrgnemo površine, predvsem robove ob krivinah: tako bomo odstranili staro umazanijo - mešanico voska in prahu. Nato vse dele zbrišemo z mehko krpo, namočeno v terpentin (destilat smole borovca, macesna in smreke). Tako bomo osvežili barvo lesa in po nekaj minutah, ko se bo terpentin posušil in izhlapel, bomo opazili belkaste lise, kar pomeni, da voska in umazanije še nismo popolnoma odstranili. V posodi stopimo nekaj naravnega mila, navlažimo mehko krpo in umijemo vsak predel posebej. S suho krpo ga obrišemo in počakamo, da se les popolnoma posuši. Prva faza čiščenja je tako zaključena. Če na pohištvu ostanejo poškodovani ali neprimerni premazi, jih odstranimo.
Šelak zlahka odstranimo z alkoholom, oljne barve in lake odstranjujemo z raztopino Lavacol. Majhne ostanke starih premazov pa najlažje odstranimo z žičnato volno.
Posebnopoglavječiščenjapredstavljajo madeži - sledovi kozarcev, črnila, cigaretnih ogorkov, vroče posode, vse to najdemo na starem pohištvu. Alkoholne in vodne madeže rahlo drgnemo s krpo, prepojeno s terpentinom.
Za toplotne madeže zmešamo laneno olje s terpentinom v razmerju 50 : 50; nato s toplo krpo drgnemo madeže in jih posušimo. Ko madeži izginejo, jih zdrgnemo s krpo, ki smo jo rahlo navlažili v kisu.
Pri oljnih madežih začnemo s trikloretilenom	(odstanjevalec
mastnih madežev). Če ne zadošča, ga posujemo s smukcem in pustimo eno uro. Če tudi to ne pomaga, nad trikloretilenom ponovno posujemo smukec, ga prekrijemo s pivnikom, rahlo segrejemo z grelno pištolo na srednji temperaturi. Več ne moremo
narediti.
Madeže črnila poskusimo odstraniti s tamponom, namočenim v mleku. Če to ni uspešno, bomo morali odstraniti zgornji sloj, sčistiti madež z varikino in ponovno zaščititi les.
Pri odstranjevanju madežev pa velja osnovno pravilo, in sicer, da madežev ne skušamo odstraniti za vsako ceno. Če so madeži res trdovratni in nemoteči, jih pustimo takšne, kot so. Navsezadnje so del »življenja« našega pohištva.
Uničevanje lesnih insektov
Lesni insekti v lesu ustvarijo bolj ali manj prostorne rove. Ti so napolnjeni s t. i. črvino ali črvojedino (prah, ki leti skozi luknjice, ki so jih naredili insekti), lahko pa so tudi prazni. Insekti les mehansko poškodujejo. Predenj kos pohištva površinsko zaščitimo, moramo obvezno uničiti lesne insekte. Prisotnost lesnih insektov lahko največkrat ugotovimo po barvi črvine. Če je črvina svetla (sveža), so insekti še prisotni, če pa je črvina temnejše barve, insekti ne delujejo več. Za ugotavljanje prisotnosti škodljivcev v lesu na prej opisan način potrebujemo določeno mero predhodnih izkušenj, občutek in ostro oko, včasih pa tudi uho. Velikokrat so v lesu prisotni škodljivci slišni, predvsem hišni kozliček, ki zaradi svoje velikosti zapusti nekoliko večje rove in luknje na površini.
Insekte lahko uničimo po dveh postopkih:	s premazovanjem in
plinjenjem.
Da bi uničili lesne škodljivce, les lahko premažemo z raznimi strupi, kot so npr. Belocid, Fenitin ali Borosol, vendar so ti premazi škodljivi zdravju človeka, saj sčasoma hlapijo iz pohištva, zato za predmete, ki jih imamo v stanovanju, niso napriporočljivejši (razen v primerih, ko predmet dalj časa zračimo). Plinjenje je nekoliko zahtevnejši postopek uničevanja insektov, vendar zdravju^ neškodljiv. Pohištvo zapremo v komoro (lahko jo naredimo sami iz polivinila), v kateri smo prižgali žveplo v lističih, ki se uporablja za žveplanje sodov (vinogradniški pripomoček). Postopek lahko zaradi večje učinkovitosti ponovimo dvakrat. Po postopku strupljenja lesnih insektov je najboljše vse zunanje luknjice - rove zapolniti s kitom ali naravnim čebeljim voskom, da se insekti ne bi vračali v stare rove.
Razstavljanjevsehdelov,pritrjevanje majavih stikov
Pri razstavljanju pohištva se moramo obvezno držati enega pravila: razstavi čim več, kot je le mogoče (kar gre, ker je majavo), in čim manj, kot je potrebno. Pri odstranjevanju okovja (kadar je to potrebno) moramo biti
Lesni kozliček
pozorni, da ne poškodujemo okoliških lesenih površin.
Vstavljanje in pritrjevanje moznikov
Če so deli pohištva zlepljeni z mozniki in jih želimo razstaviti, moramo najprej odžagati vidni košček moznika, potem pa še košček, ki je ostal v utoru. Najprej zvrtamo z vrtalnikom, potem preostanek odstranimo s koničastim orodjem (izvijač, dleto ipd.). V očiščen utor vstavimo nov moznik. Mozniki raznih dimenzij (premera od 5 do 30 mm) so na voljo v trgovinah z mizarskim materialom.
Pregledamo še preostale moznike, nato se lotimo čiščenja ostankov suhega kleja s pilo in dletom.
Klej
Navadno pri starih kosih pohištva naletimo na skristalizirano staro lepilo, po barvi podobno medu. Nekoč so uporabljali zgolj lepila živalskega izvora (posebej fin je iz kosti zajca in ribe); tudi danes jih v dobro založenih trgovinah s pripomočki za rokodelce še lahko najdemo. Klej spoznamo po zrnih jantarjeve barve. Če želimo na ta način obnoviti pohištvo, uporabimo to vrsto lepila t. i. mizarski klej.
Priskrbimo si kovinsko posodo za kuhanje v vodni kopeli (ali dve kovinski posodi različnih velikosti, kot za topljenje čokolade). V zgornjo posodo natresimo zrnca kleja v razmerju 70 % kleja in 30 % vode; za lepljenje furnirja zadošča 40 % kleja. Med raztapljanjem (kuhanjem) vztrajno mešamo, dokler se zrna ne raztopijo v gosto kremo.
Namesto kleja živalskega izvora nekateri uporabljajo sintetična lepila. S strokovnega stališča to ni prav, s praktičnega stališča pa imajo sintetična lepila enake lastnosti kot naravni klej. Če je pohištvo dragoceno, jih ne uporabljamo, sicer pa jih tudi poklicni restavratorji uporabljajo.
Izdelava, nameščanje manjkajočih delov
Manjkajoče okrasne letvice so lahko precejšen problem, posebno če so se izgubile. Nekoliko lažje je, če imamo odpadel del. Najprej z drobnim svedrom zavrtamo nekaj lukenj skozi letvico, jo z lepilom rahlo pritrdimo, nato jih pribijemo z drobnimi žeblji brez glavic skozi luknje, ki smo jih prej navrtali (brez predhodnega vrtanja bi letvice počile). S šilom poglobimo žeblje. Vogale popravimo in dolbemo z dleti, da se bomo čim bolj približali originalnemu profilu letvice. Najprej uporabimo razna dleta, nato ustrezen oblič. Z raznimi pilami, ploskimi in okroglimi, bomo lahko izravnali vse nepravilnosti in sledove dleta. Delo zaključimo z brusnim papirjem. Delo ni enostavno in hitro.
Lahko pa celotno manjkajočo letvico nadomestimo z novo, ki mora biti po obliki čimbolj podobna prvotni in seveda mora biti iz iste vrste lesa.
Mizarska popravila
Poškodbe masivnega lesa (zlomi, trohnoba, razpoke) popravimo s krpanjem. Krpanje je natančno in zamudno delo, kjer uporabljamo ročno mizarsko orodje. Če imamo možnost krpe, izdelujemo iz starega lesa oziroma smo pozorni na teksturo, vrsto in barvo lesa.
Pri restavriranju furniranih površin uporabljamo mizarski klej. Poškodovane furnirane površine zakrpamo - vstavimo manjkajoče delčke.
Površinska - končna obdelava
Predpogoj, da se lotimo površinske obdelave, je ta, da moramo poznati material in obdobje, v katerem je bilo izdelano. Vedno poizkusimo analizirati površino in ugotoviti, kakšen je bil original, lahko tudi s posvetovanjem pri strokovnjakih. Uporabljati moramo tehnike površinske obdelave, primerne za čas nastanka predmeta. Ne poenostavljamo postopkov z uporabo
modernih materialov in tehnik. Tudi če so predmeti namenjeni za nadaljnjo uporabo, jih lahko obdelamo po starih, preizkušenih metodah, saj se je v preteklosti pokazalo, da so lahko celo vzdržljivejše kot pa novodobne.
Kitanje
Pomembno opravilo je kitanje lukenj in drugih nepravilnosti. Priskrbimo si univerzalni lesni kit, mineralne pigmente ustrezne barve, sintetično lepilo in pleskarsko lopatico (»špohtel«).
Zamešamo malo kita z nekaj kapljicami lepila in malo mineralnega pigmenta in to dobro premešamo, dokler ne dobimo barve, ki je podobna barvi pohištva. Maso nanesemo na vse vdolbine od žebljev, starih in novih, razpoke, luknjice od črvov itd. Pustimo, da se suši vsaj eno uro. Nato površino zdrgnemo s finim brusnim papirjem. Površine, ki so primerne za kitanje, pa je pametneje zakitati z naravnim čebeljim voskom, ki ga po nanosu pogrejemo z grelno pištolo, da se vpije v les in kasneje zloščimo z laneno ali fino bombažno krpo.
Luženje - »pajcanje«
Pri restavriranju lužimo samo nove dele, s katerimi smo nadomestili zlomljene ali manjkajoče kose. Priskrbimo si barvno lužilo v prahu in barvi lesa, segrejmo vodo v posodi in ob stalnem mešanju dodajamo prašnato lužilo, dokler ne dobimo primerne intenzivne barve; temnimo lahko z dodajanjem druge temnejše barve lužila (v toplo vodo), svetlimo z dolivanjem mrzle vode. Masi dodamo nekoliko kisa (v razmerju 1 :
4), ki utrdi barvo. Z gobico pobarvamo surove dele lesa in rahlo toniramo še preostale dele pohištva. Počakamo, da se suši. Če še nismo zadovoljni z barvo, postopek ponovimo. Obstajajo tudi že pripravljena restavratorska lužila, vendar bomo želeno barvo težje dosegli.
Olje in petrolej
Parafinsko olje in petrolej zmešamo v enakem razmerju. S to mešanico s čopičem premažemo pohištvo, povrnili mu bomo svežino barve in ga zaščitili pred vlago. Po nekaj urah ga obrišemo s čisto krpo. Sedaj je pohištvo čisto in pripravljeno za končni sijaj. Če pohištvo ni bilo zelo umazano, lahko prej omenjene načine čiščenja preskočimo in uporabimo samo tega. To je lahko neke vrste »osvežilec« za les.
Šelak
Šelak je naravna smola, ki jo (na naraven način) pridobivajo iz izločkov žuželke iz družine pikapolonic; naprodaj je v obliki luskin različnih odtenkov. Zadnje čase lahko kupimo predvsem industrijsko pridobljenega. V začetku 19. stoletja je začel šelak postopoma nadomeščati vosek in olja, uporabljali so ga do 30. let prejšnjega stoletja.
Priprava: 100 g luskin šelaka natresimo v steklenico ali steklen kozarec s pokrovčkom, dodamo 1 liter alkohola (> 95 %), zapremo steklenico in jo potopimo v posodo s toplo vodo (poleti jo lahko damo tud ven); segrevamo, dokler se šelak popolnoma ne raztopi. Dobro pretresemo.
Politiranje
Pripravimo si t. i. tampon - v kocko zložena volnena krpa in kos lanene krpe (velikost je odvisna od površine za loščenje). S šelakom prepojimo volneno krpo, ovijemo jo z laneno krpo in začnemo z loščenjem.
Navajam nekaj pravil:
1)	s tamponom moramo drgniti hitro in brez postanka, ker bomo sicer povzročili madeže;
2)	vedno moramo zaključiti loščenje celotne površine;
3)	po nekaj minutah loščenja ne smemo ponoviti, ker bomo odstranili lak;
4)	po zaključenem prvem loščenju se lahko šele po nekaj urah lotimo druge/ naslednje faze;
5)	pri vsakem naslednjem loščenju spremenimo smer (linearno, v obliki osmice);
6)	med loščenjem lahko tampon nakapljamo z lanenim oljem, da laže drsi;
7)	nadaljujemo z loščenjem, dokler ni tampon suh, potem ga ponovno napojimo in znova loščimo, vendar vedno v drugi smeri;
8)	v začetku, ko je tampon še napojen, loščimo bolj rahlo, ko je bolj
suh, pa bolj močno;
9)	delo zaključimo takrat, ko nam tampon več ne drsi, ampak se začne prijemati podlage;
10)	temperatura zraka mora biti vsaj 18 °C.
Zloščeno pohištvo pustimo, da se suši en dan (ali vsaj 7-8 ur). Naslednji dan vse skupaj ponovimo z bolj razredčenim šelakom (dodamo več alkohola) To ponavljamo z vedno bolj razredčenim šelakom, ki bo na koncu
skoraj samo še alkohol.
Loščenje s šelakom je težko in dolgotrajno delo, ki za lep izdelek zahteva veliko praktičnih izkušenj. Če pa ne maramo visokega sijaja, ga v smeri lesnih žil rahlo zdrgnemo z žičnato gobico, obrišemo z mehko krpo in s čopičem premažemo z voskom za pohištvo. Pustimo, da se osuši in nato zloščimo z volneno krpo do rahlega sijaja. V prvem primeru (samo šelak) negujemo pohištvo samo s krpo in od časa do časa z oljem za pohištvo, npr. Pronto; v drugem primeru (šelak + vosek) negujemo redno z voskom, vsaj dvakrat letno.
Voskanje
Za voskanje uporabljamo naravni čebelji vosek, razredčen s terpentinom. Za voskanje - kitanje luknjic od črvov in raznih poškodb uporabljamo manj razredčen vosek, za voskanje ravnih površin pa redkejši vosek. Vosek nanašamo s čopičem ali pa ga z lopatico vtremo v poškodovane predele in ga loščimo do želenega sijaja z laneno ali bombažno krpo. Loščimo tako dolgo, da s površine odstranimo odvečni vosek.
Spoštovani bralci,
nanizala sem vam vrstni red in okvirni opis opravil pri restavriranju določenega predmeta. Nekateri postopki so zaradi omejitve prostora opisani nekoliko pomanjkljivo in so zato nepopolni, za osnovno predstavo pa vsekakor zadostujejo. Opravil, za katere se vam zdi, da se jih lahko lotite sami, se kar pogumno dajte. Če pa vas ta tematika zanima nekoliko bolj podrobno, priporočam obisk kakšne delavnice za amaterske restavratorje. Kar pogumno naprej ...
Mateja
Uporabljeni viri:
G. Brioschi (2002), ABC Restavratorstva;
D. Pogačnik (1988), Konserviranje pohištva in lesenih predmetov, Goriški muzej;
V. Mihevc in A. Šular (1996), Obnovimo pohištvo - Za ljubitelje in strokovnjake, Lesarska založba, Ljubljana;
Gradivo Tehniškega muzeja Slovenije in lastni arhiv.
V naslednji številki RS - Restavriranje Plešnarjeve posode za shranjevanje masti
LETOPIS RAVNIŠKE POMLADI 2008
opazovala, merila, beležila: Danica Nagode
17. - 23. marec 2008 Bolj ko se približuje pomlad, bolj nas vreme spominja na zimo. Ponedeljek je sončen z rahlo oblačnostjo. Torkovo sneženje in dež nas zopet vznemirita, v sredo in četrtek je oblačno in vetrovno, petek in sobota dež s snegom, vetrovno, nedelja nam praznike vošči v beli praznični obleki. 10-15 cm snega. Pregovor pravi: božič zelen, velika noč bela. Letos ta pregovor še kako drži.
24. - 30. marec 2008
Praznični ponedeljek nam namesto počitka podari delo. Odkidati smo si morali zasnežene poti in dvorišča. Botra zima nam čez noč nasuje 25 cm snega. Popoldan padavine ponehajo, toda obdani smo s snegom in sivo meglo. Torek nam vošči dobro jutro s soncem, a oblaki kot bi ga hoteli zavarovati pred našimi pogledi, skrijejo ga in le občasno nam pokažejo njegove žarke. Sredino sonce je pobožalo naravo in ji tiho zašepetalo, da bo kmalu stopilo sneg in bo kmalu tu vsa dehteča in topla pomlad. Od četrtka do petka nas zopet obišče dež z meglo. Sobota je zjutraj meglena, a čez dan nam podati toplo sonce, ki je vredno občudovanja. 12°C. Nedelja je ovita v meglo, skozi katero se prebija sonce, ki nas greje skozi ves dan in topi še zadnje zaplate snega, ki smo ga bili deležni prejšnje dni.
31. marec - 6. april 2008
Zadnji dan zimsko pomladnega marca je delno oblačen, rahlo pihlja jugozahodnik, ki pomaga pri sušenju perila. Sončen prvoaprilski torek ni bil prvoaprilska šala, toplim žarkom smo se predajali in greli premrle ude. Sreda je oblačna in meglena, rahlo piha, popoldan nas prestrežejo plohe in nevihte z grmenjem in bliskanjem. Četrtek zjutraj je slana, dopoldan se razkadi megla in prečudovit s soncem obsijan dan je zopet pred nami, popoldanska ploha. Sončen in vetroven petek nas vabi na sveže dolge pomladne sprehode. Sobotno jutro je minilo v rahlo oblačnem in hladnem vremenu, čez dan se oblaki razkadijo in popoldan nas greje toplo pomladno sonce. Tudi nedelja je bila pretežno oblačna, pihala je burja in nič kaj toplo ni bilo, proti večeru je že rahlo deževalo.
7.-13. april 2008
Deževen in vetroven začetek tedna. Popoldan nam skozi oblake pomežikne sonce.Torkovo deževje in siva megla nas spremljata ves dan. Dež nam že močno preseda, med dopoldanskim dežjem lahko opazimo tudi snežinke in sodro. Sredina meglena zavesa nam le stežka pokaže sonce, a kaj ko se to zgodi le za kratek čas. Proti popoldnevu se zopet pooblači in nič kaj drugačen ni četrtek. Sobotna jutranja nevihta je minila in za hip se pokaže svetel pramen, končno sonce. A v hipu radosti me zopet presenetijo kaplje, ki tok-tok padajo na okensko steklo. Deževna sobota mine in dežju ni videti konca. Za nami je še en meglen, siv in pust, deževen, moker nedeljski dan. Upajmo, da bo kmalu posijalo toplo sonce in pregnalo dež.
14.-20. april 2008
Po tedenskem deževju končno dan, ki naj bi minil brez dežnikov in dežnih kapelj, a bomo videli, kaj nam bo pokazal preostanek oblačnega ponedeljka. Popoldan začne pihati hladen veter. Tudi torek in sredo nam z dežjem ni bilo prizaneseno, deževalo je popoldan in dopoldan. V sredo nam oblačno in pusto vreme ne pusti, da bi se greli na soncu. Četrtek in petek, presket dežnih kapelj nam tudi danes ne ude, zato ne puščajmo dežnikov doma. Dežuje oba dneva, gmota črnih oblakov se vse od sobote do nedelje vozi po nebu in nam izmenično pošilja dež, medtem pa tudi kakšen trenutek sončnih žarkov. Nedelja končno brez dežja, sončna in rahlo vetrovna. Temperatura 13°- 18°C.
21,- 27. april 2008
Dežju ni videti konca, zopet nam začetek tedna podari dežne kaplje. Torek in sreda se nič ne razlikujeta od ponedeljka, končno se nas usmili četrtek in imamo prekrasen, rahlo vetroven, sončen
dan. Petek za zaključek pomaha s popoldansko nevihto. Sobota delno oblačna, občasno rahlo rosi. Nedelja je zopet toplejša in sončnim žarkom nastavljamo svojo bledo kožo. Temperatura od 10°- 20°C.
28. april - 4. maj 2008
Predpraznično razpoloženje je na vrhuncu. Ponedeljek nam svojo pravo podobo pokaže s sončnim dnem. Torek dežuje in ves dan je dokaj hladno. Sreda - pripravljamo se na kresovanje, čeprav občasno dežuje, kresovanje vseeno uspe. Četrtek je dela prost dan in za poležavanje in lenarjenje poskrbi občasen dež. Petkovo jutro nam da slutiti, da se bo vreme vendarle izboljšalo in bo postalo topleje. Popoldanske plohe niso izjema. Sobotno jutranje sonce je s svojimi žarki že objelo zvonik sv. Barbare in počasi boža preostali del vasice, toplo sonce nas greje ves dan in tudi čas je že. Tudi nedelja se kopa v soncu in si ogleduje svoje prečudovite naravne čare. Toplo je - končno ne dežuje. Temperatura od 5°C zjutraj, čez dan 19°C.
5,- 11. maj 2008
V goste je prišel mesec ljubezni in mesec, ko si lahko privoščimo piknike v naravi. Prvi delovni danje bil dopoldan oblačen, popoldan je rahlo deževalo, proti večeru seje zjasnilo in lahko občudujemo lep sončni zahod. Boter torek je že vstal in pogledal v oblačno in deževno torkovo jutro, čez dan je delno oblačno, popoldan nas z vrtov odžene popoldanska ploha, v sredo ter četrtek smo pohiteli v naravo in s soncem uživali v dveh prečudovitih dneh, saj smo komaj čakali, da preneha deževati. Petek nas je zopet pozdravilo sonce. Piha šibka burja. Temperatura 20°C. Sobota in nedelja sta prav tako sončni in tudi burja še ni prenehala, tako da v popoldnevu lahka jopica ni odveč. Temperatura od 19°- 22°C.
12.-18. maj 2008
Nežno, kot mamina roka poboža otroka, me je iz spanca predramil prvi žarek in me požgečkal po obrazu. Pred nami je rahlo vetroven ponedeljek, torek prav nič ne zaostaja za ponedeljkom. Le v temperaturi se razlikujeta, torkova temperatura se povzpne do 23°C, razgreto ozračje hladi šibka burja. Sredin dan je občasno oblačen in tudi nekaj kapljic dežja smo lahko občutili, sicer pa je večino dneva sijalo toplo sonce. Četrtkova Zofka naj bi bila deževna, a če smo zjutraj vstali zgodaj, smo bili deležni lepega sončnega vzhoda. Nič kaj ne kaže, da bi se Zofka vsaj malo polulala, temperature so vse višje do 23°- 24°C. Petek je oblačen in občasno tudi dežuje, piha zmerna burja, nič kaj dober konec tedna se nam ne obeta. Sobota in nedelja sta turobni in oblačni, tudi občasno deževanje je marsikomu prekrižalo sprehod v lepo in drhtečo naravo. Ker so se nam izneverili ledeni možje in Zofka, je pa konec tedna bolj kisel in hladen.
19.-25. maj 2008
Če smo se prejšnje dni greli na soncu in občudovali prve vzklile pridelke na gredicah, se bomo sedaj greli ob toplih štedilnikih. Ponedeljek občasno v dopoldnevu rahlo dežuje. Popoldan se dež okrepi in dežuje vso noč in tudi jutro premočenega torka ni nič kaj obetavno, dežuje ves dan. Sreda ovita v meglo in občasno dežuje, čeprav smo že naveličani dežja, mu še ni videti konca. V četrtkovem jutru smo lahko poiskali toplejše jopice, saj sta burja in dež precej ohladila ozračje, občasno rahlo dežuje, kot da so ledeni možje in Zofka v zamudi. Dokaj hladno je. Petek dopoldan dežuje, v popoldanskih urah se zjasni in posije tudi sonce. Sobota je oblačna in vetrovna, tudi nedelja je vetrovna in delno oblačna.
25. maj - 1. junij 2008
Dočakali smo sonce, a kaj ko nam ni nikoli prav. Ponedeljek nam pokaže pravo poletno vročino. Temperatura se je povzpela do 32°C. Prav tako vreme nas je spremljalo vse do petka, ko nam razgreto ozračje ohladi dež. Po nekaterih krajih je pustošila toča in naredila škodo na pridelkih. Sobota je delno oblačna, dopoldan začne pihati jugozahodnik in prežene črne oblake. Nedelja nas nagradi s toplim in soparnim vremenom, ki nas razveseljuje ves dan. Tedenska temperatura je znašala od 30°- 32°C.
2. - 8. junij 2008
Že smo zakorakali v mesec junij in prva dva dneva sta nam
namenila plohe in nevihte. Ponedeljkov dan se začne s soparo in popoldan nas preseneti nevihta. Torek je meglen in oblačen, plohe in nevihte nam tudi v tem dnevu niso prizanesle. Sredin in četrtkov dan sta pusta in meglena, sredina popoldanska ploha marsikomu prekriža načrte, četrtek dežuje ves dan in tudi temperatura ozračja ne presega kot 22°. Petkov dan se spreneveda kot majhen otrok, pokaže se sonce, a čez pol ure nas presenetijo dežne kaplje. Sobota je soparna in do večera brez padavin. Proti večeru nas preseneti kratkotrajni dež, nedelja je oblačna in piha rahla burja, zato topla jopica ni odveč. V nedeljo goduje tudi sv. Menard in pregovor pravi: če sv. Menarda dan kane, tako še ves mesec ostane. Bomo videli, če bo pregovor držal. A deževati začne zvečer.
9.- 14. junij 2008
Bolj ko korakamo proti poletju bolj je vreme prav aprilsko. Ponedeljkovo delno oblačnost prekine kratkotrajna popoldanska ploha, vetroven in oblačen torek nam podari dan brez dežja, da smo nemoteno opravljali dela na vrtu. V sredo nas razveseljuje sonce in tako je vse do večera, ko prične deževati. Dežuje vso noč in tudi četrtkov dan ne mine brez dežja. Petek je deževen in oblačen, sobota hladna in deževna, temperatura čez dan se ne povzpne čez 20°C. Kaže, da pregovor o Menardu še kako drži.
KOT JE VREME 12 DNI PRED BOŽIČEM, TAKO BO		Vremenska napoved
NASLEDNJE LETO		Včeraj je lilo kakor iz soda,
ZA JULIJ -19. december 2007		strele so švigale,
Zjutraj jasno in zelo mrzlo, od - 11 ° C do -14° C, na Gorenjskem rahlo		vihar je hrumel:
naletava sneg, na Primorskem spet piha močna burja v sunkih do 50		Le kdo bi si tako vreme želel?
km/h.		Jutri bo sončno
ZA AVGUST- 20. december 2007		toplo in jasno,
Jutro je mrzlo, do -10°C, popoldan gosta megla, čez dan se malo		vsi bodo rekli:
otopli, do 0°C. Zvečer se zjasni in noč je zelo mrzla.		»Vreme je krasno.«
ZA SEPTEMBER - 21. december 2007		Sabina Nagode
Jasno z občasno jutranjo meglo. Piha rahel jugozahodnik, popoldan med rahlim dežjem naletava tudi sneg. Čez dan se otopli na 3°C.		
Divji prašiči na Ravniku
Razriti travniki na Kozjem vrhu, Kovačevih njivah, Glčevih njivah, na Kovačevem vrhu in Meževniku tistemu, ki zna opazovati, govorijo o divjih prašičih, ki že dolgo živijo na tem območju. Pogosto pa si hrano poiščejo tudi na njivah, posebej radi med koruzo.
Andrej Korenč, edini lovec na Ravniku, ve zanje vsaj trideset let. Že leta 1980 je na Kovačevem vrhu ustrelil divjega prašiča (pred njim ga je v Cuntovi grapi le Flandrov Polde). V soboto, 7. junija 2008, pa je pod Glčevim visokim hribom ustrelil drugega. Po treh urah čakanja v čisto novi preži, ki jo Pavie Treven dokončal prav tisto popoldne.
Ker je divjih prašičev vedno več (v te kraje prihajajo s Primorske in tu najdejo dovolj hrane) in je zato tudi škoda na poljih večja, lovci skrbijo za primeren odstrel, (ikb)
Andrej Korenč (foto I. K. B.)
NARAVNO OKOLJE IN NJEGOVE POSEBNOSTI 2
ŽIVALSTVO NAŠEGA OKOLJA: Ptice, tudi redke na Ravniku
piše: Bogdan Steklasa
Čeprav je celotna moja dežela zelo majhna po površini, pa je izredno velika po naravnem bogastvu, ki ga premore in ga nam ponuja v uživanje. Mnoge so njene lepote in ena izmed njih je tudi vsa tista živelj, ki sobiva z nami. Kolikor ji, žal, dovolimo! Živali in živalce, takšne in drugačne. Ločujemo jih po načinu gibanja: gomazeče, leteče, plazeče, ali po teži in obsegu: velike in majhne, po videzu: lepe in grde (gledano s človeškimi očmi), operjene in odlakane, ali po oglašanju: pojoče, žvižgajoče, žvrgoleče, rikajoče, rigajoče, lajajoče, mrmrajoče, tuleče in brundajoče, po vrsti prehranjevanja: rastlinojede, mesojede, mrhovinarje, zrnojede itd. Še bi lahko našteval in kategoriziral po človečki navadi in s priokusom ali dobrega ali slabega; dostikrat tudi zmoten in za najavo nesprejemljiv način razvrščanja. Če bi nam lahko povedala že pred stoletji, bi marsikatera žival ne izumrla, povedala takrat, ko je človek naredil največjo napako, da je živali razvrstil v koristne in nekoristne. Vsako živo bitje ima svojo nalogo in s tem tudi svoj prostor na tem svetu. To pa pomeni, da so vse, prav vse še kako koristne.
Naj bo zaenkrat dosti te »eko« filozofije.
Ko sem se pritepel na Ravnik, sem kaj kmalu spoznal, da je ta kraj ena izmed redkih oaz, v kateri se najde še mnogo vrst živali, ki so drugod zelo redke ali jih pa sploh več ni. Vprašanje: zakaj? Dokaj neokrnjene narava, skopa zemlja, ki ne omogoča intenzivnega poljedelstva, brez	preobsežnih
monokultur,	zmerno	izkoriščanje
gozdov in nenazadnje primeren odnos človeškega prebivalstva do sobivanja z divjimi vrstami ostalega življa. Radosti me to spoznanje in vesel sem, da lahko uživam v takem okolju, bogatem po živalstvu in prijaznem po ljudeh.
Vse preveč prostora bi porabil, če bi hotel opisati vse in vsako od posameznih živali, ki krasijo naš Ravnik. Rad pa bi zapisal nekaj o mojih srečanjih s tistimi, ki so zelo redke ali sem jih, nekako nelogično, opazil na tem terenu.
Naj začnem s pticami, meni tako
ljubimi pernatimi prijatelji, torej gremo odzgoraj navzdol.
Prvo presenečenje mi je pripravila ptica z milozvenečim imenom smrdokavra. Ta bližnja sorodnica šoje, njene velikosti, a z veličastno perjanico na glavi me je skozi vse
poletje in jesen pozdravljala s tistim njenim značilnim hreščanjem s Kovačevega kozolca. Dandanašnji že redka ptica, ki nosi tudi že skoraj pozabljeno ime vodeb, je zame živ dokaz, da kemija s takšnimi in drugačnimi emisijami in polucijami še ni začela z uničevalnim pohodom po našem Ravniku.
Drug tak živ in čisto neposreden dokaz pa je bil, ko sem sredi poletja naletel pod mojo domačijo na par prepelic, ki staje skliceval k rastitvi. Ta poljska kokoška je sedaj zaradi vpliva »umnega« gospodarjenja z okoljem praktično izginila z naših travnikov in polj. Spominjam pa se časov, ko so v gostih »kitah« preletavale žitna polja, ampak to je že daleč nazaj. Predaleč. Drugače je ta poljska kura domovala bolj v ravninskih predelih naše dežele, toda tam nima več kritja v grobljah grmovja in ne v raznoterih njivskih kulturah. Morda seje prav zato zatekla
Sloka
v naše kraje. Mir!!!
Tretji tak primerek pa je sloka ali kljunač. Nekajkrat me je že presenetil od pomladi do jeseni s svojim kri, kri in vijugastim letom, bolj podobnim frfotanju, pa vendar izredno hitrim. Tega ptiča razvrščamo med pobrežnike, vendar se zelo rad pojavlja tudi tam, kjer se pase govedo. Nadvse rad z dolgim kljunom, opremljenim z osupljivo občutljivim tipalom, stika za črvi, ki prebivajo v svežih kravjih iztrebkih. To se vidi tudi po luknjicah v kravjakih, ki pa se močno razlikujejo od tistih, ki jih naredijo črvi oziroma drug izleženi mrčes.
Agenciji rolanja v poduk prejet od: Niso vse luknje enake press.
Tam za Meževnikom sta se naselila dva para krokarjev. Redno delajo kontrolne prelete čez ves Ravnik. Z izredno ostrimi očmi preiskujejo
Krokar
tla za kakšnim grižljajem. Zanimivo, uvrščamo jih med mrhovinarje, kar tudi so, radi pa si privoščijo tudi kaj »živega« mesenega. Zaradi dobrega okusa ne bi opisoval njih navade ob krutem ubijanju z mogočnim kljunom mladičev ovc, koz, srnic itd. Toda kljub temu imajo tudi krokarji svoje mesto v naravi. Sanitarci...
Kmalu spomladi lahko visoko na nebu opazujemo, kako kanje jadrajo skoraj z oblaki. S klikanjem kličejo partnerje za zaploditev novega zaroda. V poletju se prizor ponavlja, le da je razlog klicanja drug. Vabijo svoje mladiče, da se prepustijo vetru, ki jih bo naučil umetnosti letenja. Kriv kljun, ostri kremplji, izreden vid. Vse to nam pove, da jih lahko imenujemo ujede. Njihovo sorodstvo je obilno zastopano tukaj v naši okolici. Od skobcev,
kraguljev, lunjev in pepelnatih splincev do kukavic in postovk,
drugače imenovanih tudi postojna (pisano z veliko začetnico pa ima povsem drug pomen).
Kanja
Ko se zvečer usedeš na dvorišče, ko obujaš spomine ali se greš sprehajat pred spanjem, morda tudi zaradi romantike, te preseneti burno nočno življenje našega gozda. Še v mraku začno s svojo pesmijo ptice, ki jih poznamo pod skupnim imenom sove. Pa to ni čisto pravilno, no, vseeno, saj je vsem skupno to, da v temi odlično
vidijo, letijo praktično neslišno in se praviloma prehranjujejo z živim mesom, no nekatere tudi s primerki mrčesa. Sove, čuki, skoviki, uhate, male, velike, koconoge, pritepene uralske, kozače, lesne, duplarice, skalne in še so za naštevanje. Njihovi zategli kriki po starem verovanju kličejo smrt. To ni res. Razlog njihovega oglašanja je bila pogosto luč, ki je gorela ob umrlem, privabljala leteči mrčes in z njim tudi tiste, ki jim je služil za hrano. Med njimi je kar nekaj najbolj glasnih sov in čukov.
Nekaj besed bi namenil le še največji tega rodu, to je velika uharica. Ta ptica je postala izredno redka prebivalka v naših gozdovih. Ni več starih gozdnih sestojev z »žlamborji«, ki bi ji služili za kritje, vse manj je zajcev, ki so zanjo kar glavna hrana, na veliko se uporabljajo razni strupi in podobne zadeve umnega gospodarjenja... Predvidevam, da ta ali te, ki jih slišim, priletijo od drugod, od tam kjer še najdejo pogoje za gnezdenje. Saj vemo, kje je še to pri nas. No, in ker sem že omenil zajca
in ga uvrstil kot prvega na jedilnik uharice, le še ta obrazložitev: zajcu so se je skozi evolucijo oči postavile na vrh glave tako, da lahko pazi tudi na morebitno nevarnost, ki mu ponoči, ko se pase, kar večinoma v tem času dela, preti iz zraka.
Veliko je še drugih drobcenih, večjih in še malo večjih mojih letečih prijateljev na Ravniku, nekateri so stalni prebivalci, kar dosti pa jih je tu le na preletu ali v zimskem času. Tem praviloma pravimo selivke ali delne selivke. Malo bolj pozornemu in ne preglasnemu sprehajalcu se bodo pokazali v vsej svoji lepoti in ga nagradili s prečudovitimi glasovi, žvižgi, ščebetom in žvrgolenjem. Za mene skoraj ni lepšega. Poizkusite še vi, verjemite, da se splača.
Opozorilo moje in vaše urednice, da je prostor omejen, me spomni, da naj bo dosti za tokrat. Naslednjič pa bomo lahko prebrali kaj o večjem in bolj »tlehnem« gozdnem prebivalstvu, če vas bo zanimalo, seveda.
ELZA V ZRELI DOBI
(literarna nadaljevanka za stare in mlade)
V
»Mami, mami, poglej,« je odmevalo po dvorišču. Žabji malčki so razposajeno skakali sem ter tja in se igrali. Elza je imela polne roke dela, da je krotila zelene neugnance. Oče Bart je popravljal gugalnico, oni pa so ga vlekli za krake in mu skakali na hrbet.
Resje bil Bart Elzi pravi mož. Po določenem času poznanstva sta kupila majhno hiško z velikim vrtom, kjer je rasel pod oknom cvetoč jasmin. Obnovila sto jo in iz nje naredila prijetno družinsko gnezdo. Elza je ob sobotah pekla kruh, da je po hiši domačno dišalo. Bart je bil priročen, obnovil je staro ograjo, uredil vrt, prebarval okna.
Na svet sta spravila štiri neugnance, tako da je bila hiša vrsto let polna joka in smeha. Elza se je posvetila materinstvu, včasih si je znala utrgati tudi trenutke za svoja mala razkošja in prijatelje. Svojim malčkom je ob večerih pripovedovala pravljice, največkrat se jih je spomnila kar sama. Bart je bil zanesljiv in topel partner v žabjem vsakdanu, spoštoval j,o je in ljubil, kljub temu, da sta si bila v nekaterih stvareh zelo različna.
Žabji mladički so rasli, Šli v šolo, odšli v svet, v nova raziskovanja. To je razumela, saj je bila sama nemirna žabja duša. Z Bartom sta ostala sama v utečenem redu starega poznanstva.
Nato je Bart zbolel. Njegova koža je postajala vedno bolj rumena, izgubljal je svoj globoki glas in voljo do življenja. Na pisan jesenski dan, ko so se kopasti oblaki podili po nebu (kot takrat, ko je bila spočeta Elza), je izdihnil.
Elza je ostala sama. S praznino, mrtvo hišo in lepimi spomini. In spet se je odločila čez noč, kot takrat ko je zapustila hišo svojih staršev. Še vedno je bila samosvoja in odločna modra žaba. 'Da, tako bom naredila,’ si je mislila. Zaklenila je vrata hiše, kjer je preživela polno obdobje svojega življenja in šla...
Nives Kovač
Pridelki z njiv ravniških gospodarjev
Ko se danes sprehajamo po Ravniku in kukamo na njive, kako so obdelane in s čim posejane, vidimo vrtove z vsakdan potrebno zelenjavo, malo večje njive z vrtninami za zimo (zelje, krompir, pesa), v glavnem pa je na njivah posejana silažna koruza za živino. Kateri pridelki pa so zrasli pred petdesetimi leti?
Kopanje krompirja pred 2. sv. vojno
Žetev na Mlaki (3. 8. 1943)
Vsaka gospodinja je seveda na najboljši zemlji nedaleč od hiše gojila zelenjavo za sprotno porabo. Imela je zelnik z zeljem za kisanje. Jeseni so zelje zribale, otroci so si morali dobro umiti noge, nato pa so bosi tlačili zelje v sodih. Povsod, kjer je bila zemlja za to primerna, so kmetje zorali večje njive, saj je bilo blagostanje družine odvisno od pridelkov. Pridelovali so zase in za živali. Za prašiče so sejali korenje, peso, kolerabo in sadili krompir. Koruzo so pridelovali za zrnje, ga zmleli in hranili govedo, prašiče in kokoši, nekaj pa so ga porabili za dober koruzni kruh pozimi. Gospodinja je poparila koruzno moko z vodo, dodala pšenično moko in zamesila kruh, ki so ga radi jedli vsi. Jeseni, ko so potrgali koruzo in jo posušili, so gospodinje prosile sosede in prijatelje, da so jo skupaj žličkah (slačili). To je bil vesel dogodek na vasi in družabno srečanje.
Precej so sejali ozimna žita, predvsem pšenico, ječmen, oves za živino in ajdo spomladi. Ajda, pšenica in ječmen so bili pridelki, namenjeni prehrani družine, le slabši pridelek se je porabil za živino. Ko so pšenico žanjice požele, so jo dali v
kozolec v »štante«, posušeno žito so omlatili z mlatilnico, ki jo je gonil gepelj. Gepelj je bil sestavljen iz močnega droga z jermenom na mlatilnico. Na drog so privezali konje, ki so se lahko premikali le v eno smer v krogu okoli droga. To vrtenje je s prenosi preko jermena vrtelo mlatilnico. Dobljeno žito so vsuli v vejnik, kjer se je ločilo dobro od slabega. 30 mernikov žita (mernik je tehtal približno 25 kg) je pomenilo dovolj kruha za večjo kmečko družino. Žito so hranili v kaščah v suhem in hladnem prostoru. V zimskih večerih je družina jedla ječmenov močnik, a ječmenove rese so med zmletimi zrni ostale in močnik je otroke zbadal v ustih.
Med zelo pomembnimi pridelki je bil tudi lan. Lan so obrali, odstranili seme (dali so ga gradešit), nato so ga lepo pobrali, da se ne bi vlakna pomešala in ga odnesli v breg, da se je lan posušil. Kasneje jeseni so lan odnesli v hišo, gospodarje zakuril peč in pazil, da se niso vlakna vnela. S trlicami so lan omlatili, da so odstranili vrhnji del lanu. Spret so sušili, večkrat kar na vratih (vestejah) krušne peči. Na gredešah so lan zmikali, da so bila vlakna poravnana. Predica je vlakna zvila v kodelo, postavila kodelo na preslico, zavrtela kolovrat in izpod spretnih prstov je nastajala nitka, ki jo je predica navijala na vreteno. Iz vretena se je nitka navila na motovilo, iz tega pa na klobčič. Gospodinja je
Pobiranje krompirja
celo zimo predla, daje lahko pripravila dovolj prediva za tkanje. Tkali so pri Kodermac v Žejni dolini, iz 70 cm širokih kosov blaga so sešili rjuhe in obleke.
Pridelovanje in predelovanje je bilo nujno za preživetje, bilo pa je tudi družaben vaški dogodek, ki ga danes skoraj več ne poznamo, saj večino dela rok opravijo stroji, ali pa se odpeljemo do trgovin in nakupimo vse potrebno. Do stvari pridemo tako na lažji način, a jih prav zaradi tega ne cenimo dovolj.
Po pripovedovanju Urbanovcovega Jožeta zapisala
Metka Petrič
pišerDarja Merlak
Naši obiski 6: Pri Jožetu Nagodetu
ZGODBA V ZGODBI
V spomladanskih in poletnih dneh rada tečem po gozdnih poteh, malo za kondicijo, malo za veselje, malo da se sprostim. Tistega dne je pot zavila na Mladej. Tam na gričku sem naletela na Jožeta Nagodeta. Zdaj živečega v Hotedršici, nekoč pa je bil njegov dom na Ravniku. Ko sem ga vprašala ali mi bi bil pripravljen zaupati kakšen utrinek iz spominov na ravniško življenje, mije brž dejal, da ga na Ravnik kot na svoj domači kraj vežejo prijetni spomini in da ima prav zares na zalogi zapisano zgodbo o možu, ki je živel na Ravniku in da mi jo bo povedal, saj bi ga prav zares veselilo, če bi bila objavljena v ravniškem časopisu, ki bi jo ponesel med ljudi.
Pa sem ga obiskala, dedka moje prijateljice iz otroštva. Tega gospoda si bom za vselej zapomnila po tem, da mi je, takrat še razigranemu otroku, dajal žvečiti strdke medu, ki seje nabral na satju v čebeljem panju. Od nekdaj je bil namreč ljubitelj čebel. Da, vonj po medu, me vselej spomni na mojega sogovornika tistega sončnega dne.
Vas, dragi bralci, pa morda na Jožeta Nagodeta spominja beseda trgovec, nekateri so ga tako klicali, ali pa ga morda še tako kličejo.
Jože je namreč do svojega 15. leta živel na Ravniku potem so ga dali v Logatec šolati za trgovskega vajenca. Pri Brusu (v stavbi, kjer je zdaj Sanpavlija) je bila za časa Jožetove mladosti vajeniška šola. V njej seje Jože izšolal in dolga leta je v trgovini opravljal svoj trgovski poklic.
Več o sebi mi bo gospod Jože morda povedal ob kakšni drugi priložnosti. Tokrat pa mije zaupal zgodbo, ki jo je sam pred časom spisal.
Življenjska zgodba je to. Ne preveč vesele sorte. Ampak življenje je zdaj rožnato, drugič sivo.
Življenje Jožeta Petkovška z Ravnika ni bilo preveč sončno. Pa kljub temu vredno razmisleka o njem. Tako sije mislil Jože Nagode, koje v sebi začutil silo, ki gaje gnala, da se usede za mizo, vzame list papirja in pisalo ter zapiše zgodbo, ki gre tako:
SLOVO OD POKOJNIKA
V petek, 18. maja 2005, smo pokopali pokojnega Jožeta Petkovška z Ravnika.
Ta človek je bil od svoje domače družine popolnoma zapuščen. Pozimi je spal v hlevu, poleti na kozolcu v senu.
Njegov oče je igral na harmoniko, kadar so prišli kakšni obiskovalci, so Jožeta domači največkrat zaprli v zgornje prostore Gričarjeve hiše. Zaradi tega, da jim ni delal sramote. Po njihovem mišljenju se je res nerodno vedel, so rekli.
In res je bil nenavaden tale Jože Petkovšek.
Če je prišel npr. v kakšen hlev, je rad pretepa! živino. Ne vem, zakaj. Mogoče zato, ker je bil tudi sam veliko pretepen. Nihče v družini ga ni maral. Imel je dva brata. Nobeden od njiju ga ni nikoli sprejel za svojega. Revež je bil zares ubog in sam sebi v napoto.
Zdaj že dolgo ni živel doma, pač pa v Domu za duševno prizadete Hrastovec. Zato je delno razumljivo, da se nekateri zaradi nepoznavanja tega človeka ob njegovi smrti niso udeležili komemorativnega sprevoda in žalne slovesnosti pokojniku v slovo.
Vsekakor pa ni jasno, čemu se tega poslovilnega trenutka niso udeležili sosedje. Dajte, prižgite mu svečko, saj je bil človek, kot mi vsi, ki smo na isti poti.
PRIPIS:
Če hočete, lahko objavite v Ravniški sapici.
Jože Nagode
Ko sem tole zapisovala sem se počutila nekoliko pisateljsko. Nekaj tovrstne žilice ima tudi avtor navedene zgodbe. Morda se koga dotakne, morda tudi ne. Je pa tej zgodbi Ravniška sapica dala priložnost zaživeti v spominih, prižgati lučke v srcih in nenazadnje uresničila željo Jožeta Nagodeta, da se njegovo razmišljanje o njegovemu nekdanjemu sokrajanu ponese med soljudi.


KAKO SO SE VČASIH LEPOTIČILE RAVNIČANKE ALI ZGODBA O TEM, KAKO JE BILO VČASIH PREPROSTEJE
O malih skrivnostih sem povprašala dve Ravničanki, ki sta se že v brhkih letih odselili z Ravnika, ker sta se poročili. Članek spet delam zadnji trenutek, šele pod večer pokličem, če bi imeli čas. Kdaj, me vprašata. Zdaj, rečem. In obe sta za stvar. Na poti v Logatec prisede Marija in že sedimo v kuhinji pri Angeli in kramljam z dvema gospema v sedemdesetih, katerima žar v očeh še ni niti približno ugasnil.
Najprej mi povesta zgodbo o prstanih. Punce (verjetno tudi fantje) so jih delali iz patronov, katere so prežagali z žago za železo, obrusili. Na prstan so dali tablico in vanjo vgravirali črko, ki jim je kaj pomenila. Prstane so čistili s Sidolom, kije bilo čistilo za nikelj in baker, v gospodinjstvih pa se je uporabljalo za čiščenje kljuk na vratih in rorov za peč.
Veliko stvari ni bilo na razpolago, zato so se morale znajti. Kopale so se v čebru, v kamri. Angela sije umite lase, imela je lepe dolge velnaste lase, razprostrla po kruši peči in v trenutku so se posušili. Da so bili lasje lepši, so si jih natirale z orehovim oljem. Obe sta imeli dolgi kiti, takrat pa je veljalo, da kite pritičejo deklicam, onidve pa sta se borili, da bi bili punci. Tako sta si šli pri 15-ih kiti ostriči in sta si dali trajno, potem sta se šli še slikati k Vilaiju. Joj, pravi Angela, ki si je dala trajno samo takrat, joj, pa če pomislim, kako lepe lase sem imela.
Spodnje perilo so si šivale same, kakšen nedrček so dobile tudi od mame. Ženske vložke so si sešile iz plenic, ki sojih potem na skrivaj prale in sušile.
Kako pa je potekalo odstranjevanje dlak? Obrvi so si pulile kar z rokami, šele kasneje s pinceto. Dlake na nogah pa so si osmodile s trsko. Suho trsko so pomolile v plamen, da je močno zagorela in - švrk - dlak ni bilo več. Kako pa bi izgledale
neurejene noge v lepih belih nogavičkah pri nedeljski maši?
Obleke jima je šivala Nežka iz Godoviča, ki je s sestrama Marico in Dorico živela v Tomažinovem mlinu. Jopice so si pletle same iz volne, ki so jo same napredle. Da je postala jopica rdeča, so jo pobarvale z desetimi vrečkami barve za pirhe, šele potem je bila primerna za na veselico. Nogavice, najlonke - pravo razkošje. Prve najlonke v Hotedršici je imela poštarica. Potem jih je kmalu dobila tudi Angela, ko je hitro mami naštrikala jopico. Marija pa je nesla na tržnico v Ljubljano cel kovček doma narejenega masla, ga prodala ter sebi in sestri Ivi kupila najlonke in črne salonarje. Potem so šle na Veliki ponedeljek plesat k Matevž v Grčarevec, kjer jo je en brcnil in so se strgale. Kako je bilo Mariji hudo. Pobrala je nitke in najlonke ob prvi priložnosti nesla popravit v Ljubljano, popravljali sojih nekje pod Nebotičnikom.
Same obleke so prali z milom, ki so ga dobili iz svinjskih glav. Cunje so nažajfali, sprali, dali kuhati v pepelnato vodo, nato pa jih peljali sprat v potok k Dolencu. Za belino seje uporabljal še lužni kamen. In kakšna belina je bila, zavzdihne Mici, jaz pa pomislim na reklame, s katerimi nas zasipajo in na vso svinjarijo, ki je v modemih praških.
Takole naprej kramljamo. Rekla sem, naj si vzameta pol ure časa, ta pa nam mineva že v poldrugo uro. Angela reče, veš midve sva bili popularni. V to ne podvomim, kot tudi ne v odločnost in pogum, ko sta neko opravljivko iz Hotedršice, ko seje vračala z žemade od Grižaija, zlasali, ker je natolcevala. Po tem je bila pa cela prijazna z njima. Ko ju tako poslušam, se mi zdi, da so včasih (in to še ne dolgo tega) živeli precej polnejše življenje, kot ga živimo zdaj. Delali so od jutra do zore, v prostem času se zapeljali s kolesom do Postojne, kjer je bil ringelšpil, ali pa na Javornik, pa plesali so kar naprej, za dolgčas so pa »rihtaija tepli«.
Tedaj ju pogledam, še vedno žarečih obrazov, ter ju vprašam o kremah. Kreme, zavzdihneta v en glas. Ni jih bilo, kaj bi jih sploh rabili, saj sva imeli napeto kožo. In ne morem, da ne bi pomislila na ravniško sapco, če je slučajno imela prste vmes...
Nives Kovač
SUDOKU
Vaša naloga je, da prazna polja zapolnite s številkami od 1 do 9. Vsaka številka se lahko pojavi samo enkrat v vsaki vrstici oziroma samo enkrat v vsakem stolpcu, pa še: vsaka številka se lahko pojavi samo enkrat v vsakem od devetih poudarjenih kvadratov. Rešitev je samo ena.
Napisala in sestavila Metka Petrič
2			3	5	1	8		
8	6	4				1	3	
			4		6	2	9	
						4		3
	3		7		9		8	
5		7						
	4	3	2		7			
	5	8				3	2	6
		2	5	3	8			1
ha II	M = N A = E	1, 2, A-	A = E
Rešitev:			Sestavila Domen in Hana Brus
NAGRADNI REBUS
NAGRADA: knjiga STO GRMOVNIH VRST NA SLOVENSKEM, poklanja jo avtor knjige Robert Brus.
Rešitve rebusa pošljite do 12. septembra 2008 na naslov
Ravniška sapca,
Ravnik 10, 1372 Hotedršica.
Med pravilnimi rešitvami bomo izžrebali nagrajenko ali nagrajenca.
Pravilna rešitev rebusa iz 10. številke Ravniške sapce je bila DOBRODOŠLI NA RAVNIKU. Franc Rupnik (na sliki) je izžrebal Anjo Grom iz Logatca, domače salame bodo gotovo veseli. Nagrajenki čestitamo!
V 12 ŠTEVILKI NAPOVEDUJEMO:
•	obisk pri Urbanovcovih
•	o ravniških gozdovih
•	Ferdinand Šerbelj o sv. Barbari
FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI:
Kovačeva Mici in Korenčeva Angela pod cerkvijo sv. Barbare