Zbornik ob sedemdesetletnici dr. Franceta Martina Dolinarja ^SXWPLöi, ^ grazi»8o 7 i EHREN-DIPLOM i Vi T R1 EST" Söll i a^EHRLVWPlOW J AA Graz (X * iflft jB Gjúhrig cñBgltandcgier. roéíTSamassa scií" 1866.« jifonSamassaá Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Letnik 34, št. 2 Ljubljana 2011 arhivi Zbornik ob sedemdesetletnici dr. Franceta Martina Dolinarja SEINE MAIESTAT KAISER ER AN" IOSEF MIT ER2HFRSOO FRAN2 JOSEF O rTO. SOHN DES ERlHERi.OG«'l HRONFOLGERS Aufnahme vom 1?. September 1914, gew idmet den offiziellen Kriegsffirsorge' zwecken, Öesi'llschaft vom Roten Kreuze, Kriegsfürsorgeamt des k. u. k Kriegsministeriums, Kric$shili3bureau des k. k Ministeriums des Innern Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Letnik 34, št. 2 Ljubljana 2011 UDK 930.25 (497.12) (05) UDC 930.25 (497.12) (05) ISSN 0351-2835 Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Zeitschrift des Archivvereins und der Archive Sloweniens Gazzetta delVAssociazione archivistica e degli archivi in Slovenia The Gazette of the Archival Association and Archives of Slovenia Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © 2011 Arhivsko društvo Slovenije Izdalo in založilo Arhivsko društvo Slovenije Uredništvo: Zvezdarska 1, p. p. 21, SI-1127Ljubljana telefon: (01) 241 42 47 telefaks: (01) 241 42 69 e-pošta: jure. volcjak@gov. si http://www.arhivsko-drustvo.si/publikacije/arhivi Odgovorni urednik: Jure Volcjak (Ljubljana) Tehnična urednica: Barbara Zabota (Ljubljana) Uredniški odbor: dr. Zdenka Bonin (Koper), Igor Filipič (Maribor), dr. Boris Goleč (Ljubljana), Olga Pivk (Ljubljana), Aleksander Lavrenčič (Ljubljana), Ivan Lovrenčič (Ptuj), mag. Elvis Orbanič (Pazin), dr.Slavica Tovšak (Maribor), Ivanka Vršič (Nova Gorica), dr. Peter Wiesflecker (Gradec), dr. Ivanka Zajc-Cizelj (Celje) Redakcija te številke je bila zaključena: 20. 10. 2011 Revija izhaja dvakrat letno. Cena posamezne številke je 12,50 EUR. Lektorica: Eva Blumauer Prevodi: Alenka Hren (angleščina), Wolfgang Zitta (nemščina), Verena Koršič (italijanščina) Fotografska dela: Tina Arh UDK: Alenka Hren Izdajo so omogočili: Ministrstvo za kulturo, Javna agencija za knjigo RS, Alpe papir d. o. o. Ljubljana in Arhivsko društvo Slovenije Poslovni račun: NLB d. d. Ljubljana, 02083-0019446150 Računalniški prelom in oblikovanje: Franc Čuden, M ED IT d. o. o., Notranje Gorice Tisk: Nagode Q co d. n. o. Naklada: 400 izvodov Revija Arhivi je vključena v naslednje podatkovne baze: COB1SS (Slovenija); Historical Abstracts, America: History and Life, ABC-CLIO (Združene države Amerike); Centro de Información Documental de Archivos (Španija); Institut für Archivwissenschaft der Archivschule Marburg (Nemčija); EBSCO Publishing (Združene države Amerike). Na predhodni strani: Cesar Franc Jožef s takrat dvoletnim vnukom Ottom, 15. september 1914 (original hrani Angelika Hribar, Ljubljana). Na naslovnici: Naslovnica jubilejne publikacije ob 125 letnici delovanja livarskega podjetja Samassa v Ljubljani, 1892 (original hrani Baich, Gradec). ARHIVI 34 (2011), št. 2 KAZALO UVOD Jure Volčjak, Beseda urednika ......................................................................................................................... 187 Jožef Smej, Kronogram ob 70-letnici prof. dr. Franca Ksaverja Martina Dolinarja ........................... 189 Peter Vodopivec, Prof. dr. France Martin Dolinar — sedemdesetletnik....................................................... 191 Bibliografija prof. dr. Franceta M. Dolinarja (Jure Volčjak) .......................................................................... 195 ČLANKI IN RAZPRAVE Matjaž Ambrožič, O cerkvenih pečatih z ozirom na relikvijska pečata v p. c. sv. Martina v Žirovnici..................................................................................................227 Luigi Tavano, Cancianus de Goritia, episcopus Emoniensis (1313—1331) ................................................ 243 Janez Weiss, Gregor Vlahovič (1523—1582), življenje in delo predikanta na meji cesarstva ................251 Jože Mlinaric, Arhivi cistercijanskih samostanov in njihova usoda s poudarkom na stiškem in kostanjeviškem samostanu...............................................................................275 Ana Lavrič, Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo. Bratovščine v župnijskih cerkvah in podružnicah................................................................295 Lilijana Znidaršič Goleč, Odsevi habsburško-beneških odnosov v Cerkvi zgodnjega novega veka na Slovenskem ....................................................................................................319 Matevž Košir, Katoliška cerkev in prostozidarstvo. Od ljubljanskega nadškofa Mihaela Brigida do razprav, povezanih z Zakonikom cerkvenega prava in Deklaracijo o prostozidarskih združenjih iz leta 1983 .................................................... 329 Peter G. Tropper, Die Verträge des Bistums Gurk mit dem Bistom Lavant von 1859 und mit dem Domkapitel in Laibach von 1891 .................................................................... 353 Bogdan Kolar, Cerkveni zgodovinar dr. Josip Srebrnič — učitelj na Univerzi v Ljubljani ........................363 Marija Čipič Rehar, Primorski Slovenci in ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič............................375 Filiberto Agostini, Verso nuove ricerche sul governo locale in etä contemporanea: l'esperienza vicentina e veneta .................................................................................................385 Jože Zontar, Korenine arhivske službe v Sloveniji......................................................................................393 Mateja Jeraj, Jelka Melik, Poročila britanskih predstavništev o Jugoslaviji in Slovencih v prvih letih po drugi svetovni vojni ......................................................................................407 IZ ARHIVSKIH FONDOV IN ZBIRK Zdenka Bonin, Koprska bratovščina svetega Nikolaja...................................................................................421 Andrej Nared, Brezmejna radost odkrivanja in krhkost mejnih letnic (Najstarejši poznani dokumenti kranjskega stanovskega arhiva) .......................................441 Julijana Visočnik, Hrenova pridiga ob ustanovitvi kapucinskega samostana v Mariboru........................455 Lilijana Urlep, Škof Franc I. Gašpar pl. Stadion in njegov opis lavantinske škofije .................................465 Jure Volčjak, Filip Wirich Lovrenc Daun, nesojeni ljubljanski pomožni škof........................................477 Marija Jasna Kogoj, Prisotnost uršulinskih ustanov v srednjeevropskem prostoru v prvi polovici 19. stoletja in jubilejno praznovanje Reda ..................................................487 Boris Goleč, Poti in stranpoti Valvasorjevih potomcev z velenjskega gradu. Kdaj arhivski viri (ne) lažejo?...................................................................................................497 Jože Skofljanec, Unio Leonina in oblikovanje slovenske frančiškanske province .....................................525 Marjan Vogrin, Nadškofu Frančišku Borgia Sedeju ob 25. obletnici škofovske službe v Gorici............537 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Blaž Otfin, Poslanska epizoda šentjakobskega župnika Janka Barleta ..................................................555 O DELU ARHIVSKEGA DRUŠTVA SLOVENIJE Zborovanje madžarskih arhivistov v Balatonfuredu, 19.-22. junij 2011 (Bojan Himmelreich)..........................................................................................................569 24. mednarodno posvetovanje »Arhivska praksa 2011«, Tuzla, 6. in 7. oktober 2011 (Sonja Jazbec) ......................................................................................................569 O DELU ARHIVOV IN ZBOROVANJIH 71. jugozahodnonemško arhivsko zborovanje v Wertheimu/Bronnbachu, od 20. do 21. maja 2011 (Sonja Anžič Kemper) ..............................................................................................573 XXI. mednarodni arhivski raziskovalni tabor. Nedelica v Sloveniji ter Magyarlak, Rabagyarmat in Csorotnek na Madžarskem, od 27. junija do 2. julija 2011 (Gordana Sovegeš Lipovšek) ........................................................................575 Konferenca »L'Unita d'Italia e gli archivi — problemi, orientamenti e conformi«, Pisa, od 15. do 16. septembra 2011 (Sonja Anžič Kemper) ..........................................................................576 81. nemško arhivsko zborovanje, Bremen, od 21. do 24. septembra 2011 (Sonja Anžič Kemper)....................................................................................577 OCENE IN POROČILA O PUBLIKACIJAH IN RAZSTAVAH Generalni konzulat Kraljevine Srbije v Trstu 1884—1914 (Gašper Smid) .................................................... 581 OSEBNE VESTI Ob življenjskem jubileju Marjete Adamič (Metka Gombač) .........................................................................585 Ob šestdesedetnici Metke Gombač (Darinka Drnovšek, Mateja Jeraj) ....................................................590 Doc. dr. Jelka Melik je praznovala šestdeset let (Matevž Košir) ....................................................................598 PRIDOBITVE ARHIVOV V LETU 2010.................................................................................................... 605 BIBLIOGRAFIJA ARHIVSKIH DELAVCEV V LETU 2010...............................................................613 ARHIVI 34 (2011), št. 2 INDEX INTRODUCTION Jure Volčjak, Editor's word.............................................................................................................................................. 187 Jožef Smej, Chronogram on the Occasion of the 70th Birthday of Prof. Dr. France Ksaver Martin Dolinar .......................................................................................... 1® Peter Vodopivec, Prof. Dr. France Martin Dolinar — Septuagenarian ............................................................................ 191 Bibliography of France M. Dolinar (Jure Volčjak) .............................................................................................................. 195 ARTICLES AND PAPERS Matjaž Ambrožič, Ecclesiastical seals in special regard to seals attached to the relics at the succursal church of St. Martin in Žirovnica........................................................................................................... 227 Luigi Tavano, Cancianus de Goritia, episcopus Emoniensis (1313-1331) ................................................................ 243 Janez Weiss, Gregor \7lahovič (1523—1582), Life and Work of the Preacher on the Frontier of the Empire ............................................................................................................................................. 251 Jože Mlinaric, Cistercian Monastery Archives and Their Fate with Particular Focus on the Monasteries in Stična and in Kostanjevica................................................................................ 275 Ana Lavrič, The Baroque Confraternities in Ljubljana and Their Art Commissions. Parish Confraternities ............................................................................................................................... 295 Lilijana Znidaršič Golec, Habsburg-Venetian Relations Reflected in the Slovenian Church in Early Modern Times ............................................................................................................................ 319 Matevž Košir, Catholic Church and Freemasonry. From the Ljubljana Archbishop Michael Brigido to Discussions about the Code of Canon Law and the 1983 Declaration on Masonic Associations ......................................................................................................................... 329 Peter G. Tropper, The contracts which the Diocese of Gurk concluded with the Diocese of Lavant in 1859 and with the Ljubljana Cathedral Chapter in 1891 .............................................. 353 Bogdan Kolar, Dr. Josip Srebrnič - Church Historian and Professor at the University of Ljubljana ................... 363 Marija Cipič Rehar, Slovenes of the Littoral Region and the Ljubljana Bishop Anton Bonaventura Jeglič .......................................................................................................... 375 Filiberto Agostini, New Research in the Present-Day Local Administration: case of Vicenza and Venice ..................................................................................................................... 385 Jože Zontar, The beginnings of archival service in Slovenia ..................................................................................... 393 Mateja Jeraj, Jelka Melik, Reports of the British Representative Bodies on Yugoslavia and Slovenes during the First Few Years after World War II .................................................................................... 407 FROM THE ARCHIVAL FILES AND COLLECTIONS Zdenka Bonin, Confraternity of St. Nicholas in Koper ................................................................................................. 421 Andrej Nared, Infinite Joy of Discovering and Uncertainty of Time Frames (The Oldest Known Documents of the Carniolan Estates' Archive) ............................................... 441 Julijana Visočnik, Sermon Delivered by Bishop Tomaž Hren on the Occasion of the Founding of the Capuchin Monastery in Maribor ................................................................... 455 Lilijana Urlep, Bishop Franc I. Caspar von Stadion and his description of the Diocese of Lavant ..................... 465 Jure Volčjak, Philipp Wirich Lorenz Daun, the Expected Ljubljana Auxiliary Bishop ......................................... 477 Marija Jasna Kogoj, Ursuline Institutions in Central Europe at the Beginning of the 19th Century and the Anniversary Celebration of the Order .................................................. 487 Boris Golec, Adventures and Misadventures of Valvasor's descendants from the Velenje Castle. When do archival sources (not) tell the truth? ...................................................................................... 497 Jože Skofljanec, Leonine Union and the Formation of the Slovenian Franciscan Province ..................................... 525 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Marjan Vogrin, To Bishop Frančišek Borgia Sedej on the Occasion of the 25th Anniversary of His Episcopacy in Gorizia......................................................................... 537 Blaž Otrin, Janko Barle, Parish Priest of the St. Jacob Parish in Ljubljana, and His National Assembly Episode ..................................................................................................... 555 ON THE ACTIVITIES OF THE ARCHIVAL ASSOCIATION OF SLOVENIA Convention of Hungarian Archivists in Balatonfiired, June, 19—22, 2011 (Bojan Himmelreich) ............................ 569 24th International Conference »Arhivska praksa 2011« Tuzla, October 6-7, 2011 (Sonja Jazbec) ............................ 569 ON THE ACTIVITIES OF THE ARCHIVES AND ON ARCHIVAL CONFERENCES 71st Southwest German Archival Convention in Wertheim/Bronnbach, May 20-21, 2011 (Sonja Anžič Kemper)..............................................................................................................................573 21st International Archival Research Camp. Nedelica in Slovenia and Magyarlak, Râbagvarmat an Csôrôtnek in Hungary, June 27-July 2, 2011 (Gordana Sovegeš Lipovšek) ........................................................... 575 Conference »L'Unita d'Italia e gli archivi — problemi, orientamenti e conformi«, Pisa, September, 15-16, 2011 (Sonja Anžič Kemper)........................................................................................................ 576 81st German Archival Convention, Bremen, September 21—24, 2011 (Sonja Anžič Kemper)................................... 577 REVIEWS AND REPORTS OF THE PUBLICATIONS AND EXHIBITIONS Generalni konzulat Kraljevine Srbije v Trstu 1884—1914 (Gašper Smid) ....................................................................... 581 PERSONAL NEWS On the Occasion of the Anniversary of Marjeta Adamič (Metka Gombač) .................................................................. 585 Metka Gombač — Sexagenarian (Darinka Drnovšek, Mateja Jeraj) .............................................................................. 590 Dr. Jelka Melik, Assistant Professor, Sexagenarian (Matevž Košir) ................................................................................. 598 ACQUISITIONS OF ARCHIVES IN 2010 .................................................................................................................... 605 BIBLIOGRAPHY OF ARCHIVISTS FOR 2010........................................................................................................... 613 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Navodila avtorjem prispevkov za ARHIVE 1. ARHIVI, Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije so osrednja slovenska arhivska revija, ki spremlja širok spekter arhivskih vprašanj. V njej objavljamo prispevke s področja arhivistike, (upravne) zgodovine, zgodovinskih pomožnih ved, vede o virih, arhivske teorije in prakse ter vsakdana slovenskih arhivov. 2. Prispevke sprejema uredništvo na naslov: Uredništvo Arhivov, Arhivsko društvo Slovenije, Zvezdarska 1, 1000 Ljubljana; tel. (01) 24 14 247, e-pošta: jure.volcjak@gov.si. Pri tem prosimo, da se držite sledečih navodil: i> Prispevki morajo biti oddani v elektronski obliki (razmik 1,5 vrstice). i> Vsi članki gredo pred objavo v recenzijo. Pozitivna recenzija je pogoj za objavo članka. i> Prispevki za rubrike Članki in razprave, Ipprakse prakso in Iz arhivskih fondov in zbirk naj obsegajo do 1,5 avtorske pole (24 standardnih strani), za ostale rubrike pa pol avtorske pole (8 strani). i> Prispevki za rubrike Članki in razprave, Ipprakse za prakso in Iz arhivskih fondov in zbirk morajo obvezno vsebovati izvleček v obsegu do maksimalno 10 vrstic, ključne besede, primerne za indeksiranje, in povzetek v obsegu do maksimalno 30 vrstic. Pred povzetkom mora biti naveden spisek virov in literature. i> Avtor naj navede svoj polni naslov, naziv oz. poklic, delovno mesto in naslov ustanove, kjer je zaposlen, tel. številko in e-pošto. i> Opombe morajo biti pisano enotno pod črto. V opombah uporabljamo krajše navedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viri in literature. Primer: Merku: Slovenska plemiška pisava, str. 110. i> V poglavju Viri in literature morajo biti sistematično navedeni vsi viri in vsa literature, navedena v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, literaturo, časopise, itd. Gradivo se navaja v abecednem vrstnem redu. i> Citiranje arhivskih virov: navedemo arhiv, oznako fonda ali zbirke, ime fonda ali zbirke, po potrebi št. fasciklov ali škatel. Primer: ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 1. i> Citiranje literature (monografij): navedemo priimek in ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v letečem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Merku, Pavle: Slovenska plemiška pisma. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1980. i> Citiranje literature (člankov): navedemo priimek in ime avtorja: naslov članka. Naslov periodike ali opornika (v ležečem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in stran; za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Matijevič, Meta: Novomeški mestni arhiv in skrb zanj. Arhivi 26 (2003), št. 1, str. 221—226. Primer za zbornik: Bizjak, Matjaž: Gutenberg in briksenska posest vzhodno od Tržiške Bistrice. Ad fontes. Otorepčev spornih (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC, 2005, str. 225-269. Slikovno gradivo (fotografije, mikrofilmski posnetki, skenirano gradivo, izjemoma tudi dobre fotokopije) mora biti obvezno priloženo posebej. Slikovno gradivo naj bo označeno s številko podnapisa. Prispevkom o ocenah publikacij je treba obvezno priložiti fotografijo naslovnice. i> Uredništvo ima pravico prispevke jezikovno lektorirati; lektorske popravke navadno vnesejo avtorji sami. Korekture načeloma opravi uredništvo. i> Prispevkov ne vračamo; o zavrnjenih prispevkih avtorje obvestimo. Avtorje prosimo, da upoštevajo zgornja navodila. Ob morebitnih nejasnostih je uredništvo na voljo za pojasnila. i> Članki in prispevki, objavljeni v tiskani reviji, so objavljeni tudi na spletni strani Arhivsega društva Slovenije. Avtorji tako z objavo tiskane verzije soglašajo tudi z objavo spletne verzije. i> Rok za oddajo prispevkov za rubrike Članki in razprave, Iz prakse zp prakso in Iz arhivskih fondov in Zbirk za prvo številko je 1. maj, za drugo številko pa 1. oktober! Rok za oddajo prispevkov za ostale rubrike pa je za prvo številko 20. maj, za drugo številko pa 20. oktober! Ljubljana, 20. 10. 2011 Uredništvo Arhivov ARHIVI 34(2011), št. 2 Notes for contributors for ARHIVI 1. ARHIVI, the Gazette of the Archival Association and Archives of Slovenia, is die central Slovenian archival journal. It deals with a wide range of archival issues and features articles from the field of archival science, (administrative) history, auxiliary sciences of history, primary source science, archival theory and practice, and daily activities of the Slovenian archives. 2. Manuscripts are to be sent to the editorial board at: Uredništvo Arhivov, Arhivsko društvo Slovenije, Zvezdarska 1, 1000 Ljubljana, Tel.: +386 1 24 14 247, e-mail: jure.vo/ciak(a),gov.si. Authors should comply with the following instructions: i> Papers should be submitted in electronic form (1.5 spacing). Before being published, all papers are reviewed. Papers are published only if they receive positive review. Papers for the sections Articles and papers, From practice to practice and From archival files and collections should not exceed 24 pages, papers for other sections should not exceed 8 pages. Papers for the sections Articles and papers, From practice to practice and From archival files and collections must include a maximum 10 line abstract, key words appropriate for indexing, and a maximum 30 line summary. List of sources and literature stands before summary. i> Authors must state their full address, title or/and profession, work rank, tide and address of the institution where the author works, phone number, and e-mail. Footnotes are listed uniformly at the bottom of the page under the line. Footnotes include short references that are fully explained in »List of Sources and Literature«, together with abbreviations. Example: Merku: Slovenska plemiška pisava, p. 110. List of Sources and Literature includes a systematic recording of all sources and literature that are cited in notes. Archival sources, literature, journals etc. are stated separately in alphabetical order, i» Citation of archival sources should be presented as follows: name of archival institution, reference number of archival fond or collection, title of archival fond or collection, when necessary also the number of archival fascicles or boxes. Example: ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 1. i> Citation of literature (books) should be presented as follows: Surname and first name of the author: title (and subtitle) of the work (in italics). Publishing place: publisher and publishing year. Example: Merku, Pavle: Slovenska plemiška pisma. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1980. i> Citation of literature (articles) should be presented as follows: Surname and name of the author: title of the article. Title of the journal or miscellany (in italics), for journals also volume, year, number and page; for miscellany also (the name of the editor), publishing place, publishing year and page. Example for articles in journals: Matijevič, Meta: Novomeški mestni arhiv in skrb zanj. Arhivi 26 (2003), no. 1, pp. 221—226. Example for articles in miscellanies: Bizjak, Matjaž: Gutenberg in briksenska posest vzhodno od Tržiške Bistrice. Ad fonts. OtorepČev ^bornik (ed. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC, 2005, pp. 225-269. Illustrations (photographs, microfilms, scans, (exceptionally) also good quality photocopies) must be submitted separately. Illustrations must be marked with the number of caption. Reviews of publications must include the photo of the book cover. <{> Editorial board reserves the right to submit the papers for language proof reading. Proofs are sent to authors for correction. Other corrections of technical nature are done by editorial board. Authors are notified about their papers being rejected by the editorial board. Authors are kindly asked to follow these instructions. Should there be any uncertainties as to the mentioned instructions, please contact the editorial board for assistance. i> Articles and papers that are published in the printed version of Arhivi, are also published on-line on the homepage of die Archival Association of Slovenia. By giving consent for the printed version of their papers, the authors also give their consent for die papers to be published on-line. i> Deadline for submission of papers: papers for the sections Articles and papers, From practice to practice and From archivalfiles and collections are to be submitted by May 1 for the first number, and by October 1 for the second number! Article for odier sections are to be submitted by May 20 for the first number and by October 20 for the second number! Ljubljana, 20. 10. 2011 Arhivi Editorial board Arhivi 34 (2011) št. 2 187 Beseda urednika Spoštovani bralci! Pred sabo imate nove Arhive. Kot je že dolga leta v navadi, včasih posvetimo drugo številko naše osrednje arhivske publikacije zaslužnim kolegicam in kolegom, ki so s svojim delom pustih neizbrisen pečat na področju dela v arhivih in arhivistiki. Po šestih letih imate pred sabo nov zbornik, tokrat posvečen sedemdesetletnici prof. dr. Franceta Martina Dolinarja, ki je z arhivi in arhivistiko povezan že več kot 30 let. K sodelovanju pri jubilejnem zborniku smo povabili njegove kolege in sodelavce iz Slovenije in tujine. Večina se jih je z veseljem odzvala in poslala svoj prispevek, ki ga boste lahko našli v nadaljevanju. Nekateri so sodelovanje žal odklonih: eni zaradi zdravstvenih razlogov, drugi zaradi prezasedenosti. Kljub temu vsi slavljencu želijo še veliko energije in moči za nadaljnje delo. Željam se pridružujemo tudi v uredništvu, obenem pa se veselimo novega sodelovanja v prihodnosti! Jure Volčjak odgovorni urednik prof. dr. France Martin Dolinar 189 ARHIVI 34 (2011), št. 2 UDK 003.64Dolinar F. M. Kronogram ob 70-letnici prof. dr. Franca Ksaverja Martina Dolinarja JOŽEF SMEJ msgr. dr., mariborski pom. škof v pokoju Slomškov trg 19, SI-2000 Maribor ArChIVarlo HIstorICo InVestlgatorl FranCIsCo XaV. DoLInar 70 annls elVs 11.11. feLICIter peraCtls gratVLantVr sCrlpta elVs Lata Legentes Deo grates Fonetično zapisano: Archivario Historico Investigatori Francisco Xav. Dolinar 70 annis eius 11. 11. feliciter peractis gratulantur scripta eius lata Legentes Deo grates Prevod: Arhivarju, zgodovinarju, raziskovalcu Francu Ksaverju Dolinarju ob njegovih 70 letih 11. 11. srečno preživetih čestitajo njegove obširne spise prebirajoči Bogu hvala Kronogram daje letnico 2011. 2 D = 1000 7 C = 700 5L = 250 1 X = 10 7 V = 35 16 I = : 16 2011 Arhivi 34 (2011) št 2 191 Prof. dr. France Martin Dolinar - sedemdesetletnik Pisec, ki poskuša strnjeno in pregledno predstaviti znanstveno in strokovno delo prof. dr. Franceta M. Dohnarja, se znajde v nemajhni zadregi, saj je Dolinarjev opus izjemno obsežen in raznolik. V njegovi bibliografiji se je v dobrih treh desetietjih (od prvih znanstvenih objav v letih 1978-1980 do leta 2011) nabralo več kot 640 bibliografskih enot (monografij, znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov, prispevkov na simpozijih in konferencah ter leksikografskih — enciklopedijskih gesel), ki obravnavajo najrazličnejša vprašanja cerkvene, kulturne in politične zgodovine od antike in srednjega veka do najnovejšega časa, del med njimi pa je posvečen tudi arhivistiki in analitični predstavitvi arhivskega gradiva. Dolinar je pač bil in v isti sapi in z vsem srcem je zgodovinar raziskovalec, odličen poznavalec arhivskega gradiva, arhivar in pedagog. Sestavni del jubilejnega zapisa so življenjepisni podatki, zato najprej kratek jubilantov »curriculum vitae«. France M. Dohnar se je rodil hladnega 11. novembra 1941 v Sušinah pri Durdenovcu v Ba-ranji, kamor so Nemci iz Zagorja izselili njegove starše. Prva štiri leta življenja je tako s starši preživel v izgnanstvu v Slavoniji, od tam pa so se vsi skupaj šele leta 1945 vrnili v domače Zagorje. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Zagorju, leta 1956 pa je (med drugim zaradi težav z dihali) odšel v malo semenišče v klimatsko prijaznejši Pazin. Po končanem šolanju v Pazinu se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani in študij teologije končal leta 1968 z magisterijem. Študij cerkvene zgodovine je nadaljeval na Fakulteti za cerkveno zgodovino Papeške univerze Gregoriane v Rimu in tu leta 1973 magistriral, leta 1976 pa promoviral z doktoratom Jezuitski kolegij v Ljubljani in rezidenca Pleterje 1597—1704 (Das Jesuiten-koleg in Laibach und die Residenz Pleterje 1597— 1704). Doktorat je v Ljubljani izšel leto pozneje (z letnico 1976) v knjižni obliki. Ob slovesni promociji je prejel bronasto medaljo gregorijanske univerze. Leta 1976 je v Vatikanskem arhivu diplomiral še iz arhivistike in leta 1977 iz paleografije in diplomatike. Med študijem v Rimu (bival je v nemškem zavodu Teutonicum in bil v letih 1973— 1977 njegov vicerektor) se je seznanil ne le z vatikanskimi in italijanskimi znanstvenimi ustanovami, temveč tudi z italijanskimi in tujimi (posebej nem- škimi) raziskovalci, s številnimi med njimi pa je po vrnitvi v Ljubljano tudi ohranil stike.1 Dohnar je postal po vrnitvi v Slovenijo vodja Nadškofijskega arhiva v Ljubljani in ga je uspešno vodil vse do leta 1987, ko je odšel na novo delovno mesto v Arhiv Slovenije. Leta 1978 je bil na Teološki fakulteti v Ljubljani na njegovo pobudo in s težnjo po »organiziranem, sistematičnem in načrtnem zbiranju in proučevanju zgodovinskega gradiva o zgodovini Cerkve na Slovenskem«2 ustanovljen Inštitut za zgodovino Cerkve, Dolinar pa je kot njegov prvi predstojnik leto pozneje zasnoval še znanstveno zbirko Acta Ecclesiastica Sloveniae in ob njej že v prvih letih izhajanja zbral širok krog sodelavcev. Po zaposlitvi v Arhivu Slovenije se je posvetil predvsem starejšemu gradivu in bil od leta 1993 svetovalec vlade za to gradivo in evidentiranje za slovensko zgodovino pomembnega gradiva v tujih arhivih (med drugim je vodil evidentiranje gradiva v Vatikanskem arhivu ter Centralnem državnem arhivu in Arhivu zunanjega ministrstva v Rimu). Bil je tudi član izpitne komisije za strokovne izpite s področja arhivistike, pri Arhivskem društvu Slovenije pa je skoraj dve desetletij (1990-2010) urejal zbirko Viri. Ze leta 1986 je bil habilitiran za docenta za cerkveno zgodovino na Teološki fakulteti v Ljubljani, od leta 1994 do leta 2001 pa je na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete ljubljanske Univerze (najprej kot izredni in od konca leta 1999 kot redni profesor) predaval zgodovino Evrope 16. do 18. stoletja in v letih 1994-2006 na Oddelku za bibliotekarstvo iste fakultete razvoj bibliotekarstva in uvod v znanstveno delo.3 Za zamisel, da bi na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani z njegovo pomočjo in znanjem ustanovili katedro za cerkveno zgodovino, na žalost ni bilo finančnih sredstev, pa tudi ne pravega posluha. Do- 1 Dolinarjeve biografske podatke delno povzemam po članku Metoda Bencdika ob jubilantovi šestdcsctlctnici Arhivi XXIV (2001), št. 2, str. 195-196, podatke o Dolmarjevi družini in šolanju pred vpisom na Teološko fakulteto v Ljubljani pa mi je ljubeznivo posredovala njegova sestra, gospa Marija Dolinar, za kar se ji najlepše zahvaljujem). 2 Dr. France M. Dolinar: Predgovor. Acta Hcclesiastica Sloveniae, 1, Miscelanea. Ljubljana 1979, str. 7. 3 Za zadnji predmet je napisal tudi učbenik: France M. Dolinar: Uvod v znanstveno delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, 2000. 192 ARHIVI 34 (2011), št. 2 linar je zgodovino Evrope 16.-18. stoletja v poletnem semestru leta 2007 predaval še na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. V letih 1999—2003 je bil tudi nacionalni koordinator za zgodovino, od leta 1993 do leta 2000 pa član slovensko-italijanske in v letih 2001—2004 slovensko-avstrijske zgodovinske komisije. Na čelu Dolinarjeve znanstvene bibliografije je (kronološko gledano) njegova disertacija o Jezuitskem kolegiju v Ljubljani in rezidenci Pleterje 1597—1704, v kateri je na osnovi celovite analize arhivskega gradiva predstavil čas in prihod jezuitov v Ljubljano, ustanovitev in zgraditev jezuitskega kolegija, sistem študija in vzgoje v kolegiju in njegov gospodarski položaj, hkrati pa tudi pastoralno dejavnost jezuitov, število in osebje kolegija (po razredih) ter odnose jezuitov z drugimi redovnimi skupnostmi in svetno duhovščino. K temi o jezuitih, njihovem pomenu v verskem in kulturnem življenju v slovenskih pokrajinah in o jezuitskem šolstvu in kolegiju se je v razpravah in referatih, objavljenih doma in v tujini, večkrat vračal tudi pozneje. Območje njegovega znanstvenega in raziskovalnega zanimanja je bilo pri tem že v prvem desetletju in pol po objavi disertacije zelo široko: ob razpravah, ki so predstavljale različne vrste zgodovinskih virov in gradiv za zgodovino ljubljanske in mariborske škofije, razmere v obeh škofijah v raznih obdobjih in delovanje njunih škofov, je pisal o misijonskih metodah Salzburga in Ogleja in njihovih posledicah za delo bratov Cirila in Metoda, o duhovni podobi slovenskih dežel v 16. stoletju in cerkvenih razmerah na Slovenskem pred francosko revolucijo, o jožefincih, škofu Herbersteinu in državnem cerkvenstvu, o raznih redovnih skupnostih, pa tudi o Cerkvi v Jugoslaviji in Cerkvi in svobodi v moderni dobi. Leta 1989 je kot 11. številka Acte Ecclesiastice izšla druga Dolinarjeva samostojna monografska publikacija, Slovenska cerkvena pokrajina. V njej je najprej orisal temeljno ureditev — škofijsko organizacijo Cerkve na Slovenskem od začetkov do srede 18. stoletja, nato pa njen razvoj od ukinitve oglejskega patriarhata in ustanovitve videmske in goriške nadškofije do vzpostavitve slovenske cerkvene pokrajine. Vprašanja cerkvenoupravne ureditve na slovenskem ozemlju je obravnaval tudi v nekaterih drugih člankih, med drugim v razpravi o Cerkvenoupravni ureditvi Ilirskih provinc, objavljeni leta 1989 v Zgodovinskem časopisu. Dolinar je te teme in probleme raziskoval tudi v zadnjih dveh desetletjih, obenem pa je področje svojih raziskav in znanstvenih objav še poglobil in razširil. V njegovi bibliografiji lahko ob strnjeno zasnovanih prikazih cerkvenih razmer na slovenskem ozemlju v 19. in 20. stoletju sledimo razpravam, referatom in v monografskih publikacijah objavljenim prispevkom, ki obravnavajo različna vprašanja cerkvenoupravnega in cerkveno organizacijskega razvoja v deželah s slovenskim prebivalstvom od srednjega veka do konca 20. stoletja, zgodovino oglejskega patriarhata, posamičnih župnij, škofij in nadškofij, razne vidike delovanja vplivnejših in uglednejših škofov ter redovnih skupnosti, pa tudi cerkveno šolstvo in cerkveno skrb za vzgojo duhovnikov in duhovno oblikovanje vernikov. Med temami, ki jim je vse od začetka znanstvenega dela posvečal posebno pozornost, so bile reformacija, odnos Katoliške cerkve do slovenskih protestantov, cerkvena prenova in rekatolizacija. O pro-tireformaciji v Notranji Avstriji kot političnem, cer-kvenopolitičnem in teološkem problemu je tako med drugim leta 1994 pisal v obsežni razpravi, objavljeni v trijezičnem zborniku z naslovom Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrij-skih deželah 1564—1628, ki je bil rezultat na njegovo pobudo oblikovanega projekta znanstvenih ustanov iz Ljubljane, Gorice, Celovca in Gradca, zadnja doslej objavljena znanstvena članka o reformaciji v Notranji Avstriji in usodi protestantov ter politični rekatolizaciji in katoliški reformi ob primeru ljubljanskega škofa Tomaža Hrena pa je prispeval v zelo lepo oblikovano in široko zasnovano publikacijo o Primožu Trubarju, ki jo je s podnaslovom Slovenski reformator in Wurtemberg v uredništvu Sônkeja Lorenza, Antona Schindlinga in Wilfrrieda Seltzerja spomladi letos izdala komisija za deželno zgodovino v Baden Wùrtenbergu. V zborniku študij o Primožu Trubarju in njegovem času z naslovom Vera in hotenja (urednik Sašo Jerše; izšel je leta 2009 pri Slovenski matici), ki je obravnaval tudi odnos Katoliške cerkve do Primoža Trubarja, je opozoril, da Trubar iz Katoliške cerkve ni bil izobčen, »kot to lahko beremo v starejši literaturi«., saj je bil šele njegov »poskus oblikovanja deželne Cerkve mimo deželnega kne-^a in proti njegovi izrecni volji ... kaplja če^ rob«, ki ga je »dokončno pregnala k 4 Primus Trüber, Der slowenische Reformator und Würtenberg (ur. Lorenz Sönke, Anton Schindling und Wilfried Seltzer) Eine Veröffentlichung der Komission für die Gcschicht-lichc Landeskunde in Baden Würtenberg. Stuttgart: W. Kohlhammer Verlag, 2011; Vera in hotenja, Študije o Primožu Trubarju in njegovem času (ur. Sašo |erše). Ljubljana: Slovenska matica, 2009. Arhivi 34 (2011) št. 2 193 Drugi tematski sklop, ki je bil deležen posebne Dolinarjeve pozornosti, sestavljajo razprave o jože-finski cerkveni politiki, t. i. »janzenističnem« gibanju pri Slovencih in škofu Herbersteinu ter slovenski Cerkvi in duhovščini v 18. stoletju. Svoja dognanja o teh vprašanjih je najprej celovito strnil v Zgodovini Cerkve na Slovenskem, ki je leta 1991 izšla pri Mohorjevi družbi, nato pa je vprašanje o janzenizmu pri Slovencih še problemsko tematiziral v nastopnem predavanju ob izvolitvi za rednega profesorja na Filozofski fakulteti leta 2000. Predavanje je v nekohko razširjeni in dopolnjeni obliki leto pozneje objavil v zborniku, posvečenem osem-desedetnici profesorja Vasilija Metika.5 V njem je po uvodnem prikazu Jansenovega dela in janze-nističnega teološkega nauka ter opredelitvi glavnih značilnosti jožefinske cerkvene politike prepričljivo pokazal, da »predstavnikov reformnega katolicizma na Slovenskem ne smemo preprosto enačiti zjanzenistm, kot so to štorih (in še počnejo) slovenski hterarni in kulturni zgodovinarji. Slovenski »duhovni pisatelji in škofje, ki jih je slovensko in deloma tuje zgodovinopisje označilo kotjanzeniste«, so se, kot je opozoril, »v svojih delih (četudi so bili med njimi nekateri »moralni rigpristi«) ¿Zrecno distancirali od Jansenovih teoloških zm°t in so na tem področju brez izieme priznali Rimu oblast vrhovnega razsodnika«. To naj bi veljalo tudi za oba ljubljanska škofa Janeza Karla Herbersteina in Mihaela Brigida, hkrati pa tudi za duhovnike, ki so konec 18. in v začetku 19. stoletja vse pogosteje »prijemali za pero in Zapustili vrsto del v slovenskem jezjkm, saj »vsebina njihovih duhovnih spisov jasno kaže (naj njihovo globoko Zakoreninjenost v idejah reformnega katolicizma.«. Dohnar je v predgovoru v prvi zvezek Acte Ec-clesiastice Sloveniae leta 1979 kot eno dodej neizpolnjenih nalog slovenskega cerkvenega zgodovinopisja omenil, da to še ne premore »zadovoljivih življenjepisov« ljubljanskih (in slovenskih) škofov in podrobnejših anahz njihovega delovanja. To vrzel so od leta 1981 v marsičem zapolnih simpoziji Slovenske teološke akademije v Rimu in po simpozijih izdani zborniki, pri katerih je v organi-zacijsko-vsebinskem pogledu in z referati zvečine sodeloval tudi Dotinar, na različne vidike dejavnosti pomembnejših škofov in njihove osebnosti pa je sam opozoril še v študijah, objavljenih drugod. Leta 2007 je pri založbi Družina izšla njegova mo- France M. Dolinar: |anzenizcm: versko prenovitveno ali kulturnopolitično gibanje? Melikov opornik, Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje (ur. Vinccnc Rajšp, Raj- ko Bratož, |anez Cvirn, |asna Fischer, Walter Lukan in Branko Marušič). Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2001, str. 345-356. nografija Ljubljanski škofje, v kateri je prvič na enem mestu predstavil ljubljanske škofe od Sigis-munda (Žige) Lamberga do nadškofa Alojzija Urana, istega leta pa je v Narodni galeriji skupaj s sodelavci iz ZRC SAZU in Narodne galerije pripravil še razstavo upodobitev ljubljanskih škofov. Že leta 1993 je v samostojni monografiji predstavil prošte novomeškega kapidja in verski, kulturni in gospodarski pomen kapidja za Dolenjsko. Življenjske curriculume pomembnejših cerkvenih dostojanstvenikov in duhovnikov pa je strnjeno popisal tudi v pravi množici leksikografskih gesel (če sem pravilno preštel, jih je nad 220), ki jih je napisal za Enciklopedijo Slovenije, za zbirko Die Bischofe des Heihgen Romischen Reiches, biografski leksikon Duncker&Humbolt v Berhnu, Herderjev Lexicon fur Theologie und Kirche in druge leksiko-grafske priročnike. Dohnar je v razpravah o položaju Katoliške cerkve v obeh jugoslovanskih državah, slovenskih škofih v 20. stoletju, Katoliški akciji med vojnama in posebej o škofu Rožmanu v zadnjih dveh desetletjih stvarno in poglobljeno hkrati osvetlil razmere v katohškem taboru ter vlogo Katoliške cerkve in njenih najvišjih dostojanstvenikov v slovenski družbi in politiki od konca prve svetovne vojne do propada druge Jugoslavije. S tem v zvezi je prepričljivo opozoril, da je treba tudi ravnanje in opredelitve slovenskega cerkvenega vrha in obeh slovenskih škofov, Tomažiča in Rožmana, med drugo svetovno vojno razumeti in razlagati v perspektivi daljšega razvoja od konca dvajsetih/začetka tridesetih let, torej v luči tedanjih razhajanj v katohškem taboru, različnih pogledov na organizacijo in poslanstvo Katoliške akcije in politične radi-kahzacije boja proti »brezbožnemu komunizmu«, ki je sicer »temeljil na papeških okrožnicah«, vendar ni »poznal rimske prožnosti, ko so v svetu in aprila 1941 tudi pri nas nastale izredne razmere«.6 Razmere v ljubljanski in mariborski škofiji ob začetku okupacije in odnos mariborskega in ljubljanskega škofa do okupacijskih oblasti je med drugim prikazal v referatu na posvetu Zveze zgodovinskih društev ob šestdeset-letnici druge svetovne vojne leta 2001, v katerem je ugotovil, da škofa, čeprav si »pred grozečo vojno nista I' ranče M. Dolinar: Katoliška akcija — elita v Cerkvi in družbi na Slovenskem med obema vojnama? Problemi demokracije na Slovenskem v letih 1918—1941. Ljubljana: SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, Razprave 23, 2007, str. 269-270; Isti: Katoliška Cerkev na Slovenskem med politiko in versko prakso. Slovenci v XX. stoletju (ur. Drago Jančar in Peter Vodopivec). Ljubljana: Slovenska matica, 2001, str. 100-105. 194 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Zatiskala oči, nanjo nista bila pripravljena«. Osebnost ter duhovno in politično obzorje škofa Rožmana pa je celovito orisal v knjigi Rožmanov proces, ki jo je leta 1996 napisal in objavil skupaj s Tamaro Griesser Pečar. V njej je na podlagi obsežnega arhivskega gradiva in zgodovinopisne literature nedvoumno pokazal, da je bil proces proti Rožmanu povsem političen proces, ki je le »formalnopravno« potrdil že pred sojenjem izoblikovano ideološko in politično obsodbo novih komunističnih oblasti, hkrati pa je podrobno predstavil Rožmanovo življenjsko pot, njegove idejne usmeritve pred vojno in njegovo politično delovanje v vojnem času ter pri tem poudaril tako njegova humanitarna prizadevanja in njegovo stališče, da se je »treba vzdržati vsakega nasilja, ki bi lahko povečalo okupatorjevo represijo nad civilnim prebivalstvoma, kakor tudi njegovo zvestobo smernicam papeške okrožnice Divini Re-demptoris, ki naj bi že v drugi polovici tridesetih let povzročila pri njem pravi »notranji preobrat«. O teh vprašanjih je leta 2009 govoril tudi na IV. lovranskem forumu za dialog med vero in kulturo, kjer je v zaključku referata odmevno predstavil dotlej neznano pastirsko pismo Rozmanovega naslednika generalnega vikarja Antona Vovka, ki je v začetku januarja 1947 odkrito obžaloval, da je uspelo »sovražniku« med vojno »razdvojiti naš narodu in se je »dal del naroda — z izpabljanjem verskega prepričanja — okupatorju zapeljati v boj proti onemu delu, kije takoj v začetku prešel v oboroženo akcijo«.1 Dolinarjevo znanstveno delo odlikujejo izvrstno poznavanje arhivskega gradiva in domače in tuje zgodovinopisne literature, hkrati pa jasna in stvarna argumentacija s težnjo po umestitvi obravnavanih tem in problemov v kar se da širok časovni in prostorski okvir. Njegovo raziskovanje trdno temelji v stališču, da ima obračanje k preteklosti smisel le kot poskus postopnega in premišljenega približevanja pretekli stvarnosti in kritičnega dialoga z njo, saj soočanje z zgodovino lahko le na takšen način razpira in širi sodobno obzorje. Dolinarjevo dialoško odprtost nazorno razkrivata tudi njegovo sodelovanje s kolegi doma in v tujini in njegovo organizacijsko in uredniško delo. Od sedemdesetih let pre- teklega stoletja je spodbudil, organiziral in soorga-niziral številna znanstvena srečanja in simpozije in prav pri organizaciji dveh (o vlogi Cerkve v slovenskem kulturnem razvoju 19. stoletja leta 1989 in Cerkvi, kulturi in politiki od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne leta 1992 — oba simpozija je organizirala Slovenska matica) sva se seznanila in prijateljsko zbližala tudi jubilant in podpisani. V isti sapi je vzpostavil živahno in plodno sodelovanje z zgodovinarji in znanstvenimi ustanovami v sosednjih Avstriji in Italiji, zlasti z ustanovo Instituta di storia sociale e religiosa in Instituta per gli Incontri Culturali Mitteleuropei v Gorici ter slovenske kolege spodbujal k sodelovanju na njihovih znanstvenih srečanjih in v njihovih znanstvenih publikacijah. Podobno zavzeto kot organizacijskim se je posvečal uredniškim nalogam, saj je ob obeh že omenjenih publikacijah — Acta Ecclesiastica in Virih Arhivskega društva — samo v zadnjih dveh desetletji uredil ah sodeloval pri urejanju še več kot dvajsetih zbornikov, razstavnih katalogov, tematskih publikacij in knjig, med njimi pa so tudi slovenski prevod Zgodovine Cerkve v 6 zvezkih (Založba Družina 1988—2002) in več arhivskih vodnikov. Za svoj (izjemni) prispevek k razvoju slovenske arhivistike na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine je leta 2010 prejel Aškerčevo nagrado, 23. marca leta 2011 pa je bil na občnem zboru Arhivskega društva Slovenije imenovan za častnega člana društva. France Dolinar se je leta 2004 upokojil, vendar še naprej vodi Nadškofijski arhiv v Ljubljani. Kadar zjutraj z zamudo hitim od doma na Poljanski cesti mimo Nadškofijskega arhiva proti Kongresnemu trgu in Inštitutu za novejšo zgodovino, tako večkrat s slabo vestjo pomislim, da France tam zgoraj, v prvem nadstropju, že nekaj časa sedi za pisalno mizo, sklonjen nad knjigami in arhivskim gradivom. In pri tem je, ko kdo potrka na njegova vrata, vedno pripravljen tudi na ljubezniv pogovor. Vse najboljše in Ad multos annos, dragi France. Peter Vodopivec 1 Gl. tudi: 1'ranče Martin Dolinar: Sodni proces proti ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu od 21. do 30. avgusta 1946. Zgodovinski časopis 50 (1996), št. 1, str. 117— 144 in Zgodovinski časopis 50 (1996), št. 2, str. 255-290; Isti, Ljubljanski škof Grcgorij Rožman med pastoralo in politiko. Resnica vas bo osvobodila, Skof Gregorij Rožman in njegov čas. IV. forum za dialog med vero in kulturo. Ljubljana: Družina, 2009, str. 73-100. Arhivi 34 (2011) št. 2 195 UDK 012Dolinar F. M. Bibliografija prof. dr. Franceta M. Dolinarja Članki in drugi sestavni deli 1.01 Izvirni znanstveni članek 1. Župnijski arhivi. V: Bogoslovni vestnik. — 38 (1978), str. 295-309. 2. Jožefinci med Rimom in Dunajem : škof Janez Karel grof Herberstein in državno cerkvenstvo. V: Acta eaiesiastica Sloveniae. — 1 (1979), str. 43— 105. 3. Visitationes ad limina et Relationes de statu Ec-clesiae ljubljanskih škofov od Tavčarja do Mis-sie. V: Bogoslovni vestnik. — 39 (1979), št. 2, str. 193-215. 4. Katoliški misijoni včeraj in danes. V: Bogoslovni vestnik. - 39 (1979), str. 411-427. 5. Podoba ljubljanske škofije v rimskih poročilih škofov Rinalda Scarlichija in Otona Friderika Buchheima. V: Bogoslovni vestnik. — 40 (1980), št. 1, str. 26-45. 6. Podoba ljubljanske škofije v rimskih poročilih škofa Jožefa Rabatte : (1664—1683). V: Bogoslovni vestnik. - 40 (1980), št. 3, str. 368-394. 7. Pastoralni problemi v prvih pastirskih pismih mariborskega škofa Antona Martina Slomška. V: Bogoslovni vestnik. - 40 (1980), št. 3, str. 388-394. 8. Zapisi škofa Janeza Tavčarja o stanju v ljubljanski škofiji. V: Acta ecclesiastica Sloveniae. — 3 (1981), str. 47-79. 9. Prizadevanje ljubljanskega škofa Tomaža Hrena za zedinjenje s pravoslavnimi Uskoki. V: Bogoslovni vestnik. — 41 (1981), št. 1, str. 56—60. 10. Cerkev in svoboda v moderni dobi v luči zgodovinskega razvoja. V: Bogoslovni vestnik. — 41 (1981), št. 3, str. 310-329. 11. Cerkev v političnih strukturah rimskega cesarstva v četrtem stoletju. V: Bogoslovni vestnik. — 41 (1981), št. 3, str. 344-353. 12. Letopisi ljubljanske (nad)škofije kot zgodovinski vir. V: Zgodovinski časopis. — 36 (1982), št. 3, str. 231-241. 13. Letopisi lavantinsko—mariborske škofije kot zgodovinski vir. Zgodovinski časopis. — 38 (1984), št. 1/2, str. 57-66. 14. Pisma rimskih papežev Hadrijana II., Janeza VIII. in Štefana V. V: Acta eaiesiastica Sloveniae. — 7 (1985), str. 61-116. 15. Misijonske metode Salzburga in Ogleja in njihove posledice za delo svetih bratov Cirila in Metoda. V: Bogoslovni vestnik. — 45 (1985), št. 2, str. 139-153. 16. Od reforme do reformacije. V: Bogoslovni vestnik. -46 (1986), str. 205-216. 17. Euharistijski odgoj u prvoj Crkvi i u povijesti Crkve u Sloveniji. V: Katehe%a. - 8 (1986), št. 4, str. 51-62. 18. Posebnosti delovanja Cirila in Metoda na področju anglosaškega misijona salzburške cerkve. V: Slavistična revija. — 34 (1986), št. 1, str. 25—33. 19. Nadškofijski arhiv v Ljubljani od Tomaža Hrena do Maksa Miklavčiča. V: Arhivi. - 11 (1988), št. 1-2, str. 38-43. 20. Cerkvenoupravna ureditev Ilirskih provinc 1809-1813. V: Zgodovinski časopis. - 43 (1989), št. 4, str. 507-511. 21. Cerkvena organizacija ob današnji slovensko— avstrijski meji od jožefinskih reform do danes. V: Zgodovinski časopis. — 46 (1992), št. 4, str. 429— 435. 22. Oris zgodovine (pra)župnije Radovljica. V: Radovljiški opornik. — (1995), str. 254—270, ilustr. 23. Normalization of church—state relations in Yugoslavia 1945—. V: Slovene studies. — 17 (1995), št. 1-2, str. 25-36. 24. Sodni proces proti ljubljanskemu škofu dr. Gre-goriju Rožmanu od 21. do 30. avgusta 1946. V: Zgodovinski časopis. — 50 (1996), št. 1—3, str. 117— 144; 255-290; 411-434. 25. Oglejski patriarhat in Slovenci do ustanovitve goriške nadškofije. V: Goriški letnik. — 29 (2002), str. 67-81. 26. Versko življenje v Ljubljani v času prve svetovne vojne. V: Studia Historica Slovenka. — 9 (2009), št. 2/3, str. 495-516, ilustr. 1.02 Pregledni znanstveni članek 27. Škof Friderik Baraga, misijonar Indijancev. V: Bogoslovni vestnik. — 40 (1980), št. 4, str. 470-476. 28. La controriforma nell'Austria Interna. V: RJcerche di storia sociale e religiosa. — 25 (1996), št. 49, str. 101-111. 29. Reformacija v Evropi. V: Zgodovina v šoli. — 5 (1996), št. 1, str. 14-19, ilustr. 196 ARHIVI 34 (2011), št. 2 30. Cerkvena uprava in Slovenci : (Slovenija 1848— 1998: Iskanje lastne poti). V: Drevesa. - 5 (1998), št. 1-2, str. 28-35. 31. Protireformacija v notranjeavstrijskih deželah in usoda protestantov. V: Stati inu obstati. — (okt. 2008), št. 7/8, str. 138-146. 32. Ustanovitev lavantinske škofije. V: Studia Histórica Slovenka. - 10 (2010), št. 2/3, str. 287-300, ilustr. 1.04 Strokovni članek 33. Evidentiranje arhivskega gradiva za zgodovino Slovencev v arhivih izven Slovenije. V:.Arhivi. — 11 (1988), št. 1-2, str. 7-11. 34. Gradivo za zgodovino Slovencev v vatikanskih arhivih. V: Arhivi. - 11 (1988), št. 1-2, str. 16-21. 35. Institut za zgodovino Cerkve (IZC). V: Zbornik ob sedemdesetletnici Teološke fakultete v Ljubljani 1919-1989, (Bogoslovni vestnik. - 50 (1990), št. 1/2) (ur. Rafko Valenčič). Ujubljana: Teološka fakulteta, 1990, str. 129-132. 36. Vloga in pomen krščanstva v slovenski zgodovini. V: Zgodovina v šoli. — 1 (1992), št. 1, str. 12— 19, ilustr. 37. Cerkvenoupravna ureditev slovenskega prostora do ustanovitve slovenske metropolije 1968 : predavanje na sestanku zgodovinskega društva Ljubljana, 3. marca 1994. V: Zgodovinski časopis. — 48 (1994), št. 1, str. 55-61. 38. Krščanstvo na Slovenskem. V: Dom in svet. — (1996), zv. 9, str. 7-15. 39. U'attivitá internazionale dell'Istituto di storia sociale e religiosa. V: Nuova iniciativa isontina. — (1998), str. 25-28, ilustr. 40. »Novi red« se napoveduje : slovenska Cerkev in okupacija (1). V: Družina. — 50 (6. maj 2001), št. 19, str. 23. 41.Rožman ni zlorabil zaupanja OF : slovenska Cerkev in okupacija (2). V: Družina. — 50 (13. maj 2001), št. 20, str. 23. 42. Zbirka Viri. V: Arhivi. - 27 (2004), št. 1, str. 6568, ilustr. 43. Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov. V: Ljubljana. - 9 (2004), št. 5/6, str. 46-47. 44. Sto let Škofijske gimnazije v Ljubljani. V: Megan n. - (2005/2006), str. 16-19. 45. Mihael Brigido (1741-1816) : prvi ljubljanski nadškof in metropolit (1788-1806). V: Mohorjev koledar. - (2006), str. 135-138. 46. Župnijski arhivi. V: Studia Histórica Slovenka. — 5 (2005), št. 1/3, str. 607-628. 47. Škofije na Slovenskem v preteklosti. V: Cerkev v sedanjem svetu. — 40 (2006), št. 2, str. 46-49. 48. Škof pod težo vojne. V: Družina. — 55 (10. sep. 2006), št. 37, str. 9. 49. Ob šestdesedetnici Rožmanovega procesa. V: Koledar — Goriška mohorjeva družba. — (2006), str. 80-82. 50. Nove slovenske škofije : Cerkev na Slovenskem 2006. V: Mohorjev koledar. - (2007), str. 43^18. 51. Nastanek in oblikovanje cerkvene zemljiške posesti. V: Cerkev v sedanjem svetu. — 43 (2009), št. 4, str. 125-127. 52. Ljubljanski škof Rožman med sodbo sodišča in sodbo vesti. V: Koledar— Goriška mohorjeva družba. - (2009), str. 87-89. 53. Vzgojno—izobraževalno delo jezuitov v slovenskem prostoru. V: Vzgoja. — 11 (okt. 2009), št. 43 (3), str. 5-6, ilustr. 54.Janez Jenko — prvi škof obnovljene koprske škofije : ob 100—letnici rojstva. V: Koledar— Goriška mohorjeva družba. — (2011), str. 57—61. 1.05 Poljudni članek 55. Zgodovina je stroga gospa — tudi kadar gre za papeže. V: Družina. — 27 (1978), št. 47, str. 6. 56. V imenu Gospodovem. V: Mohorjev koledar. — (1979), str. 36-40. 57. Tebe Boga hvalimo : (psalm 113, 135. psalm). V: Družina. - 30 (1981), št. 7, str. 4. 58. Izgnančeva pesem : psalm 137. V: Družina. — 30 (1981), št. 23, str. 4. 59. Blag in usmiljen je Gospod : psalm 145. V: Družina. - 30 (1981), št. 46, str. 4. 60. Kje je tvoj brat Abel? V: Družina. - 31 (1982), št. 7, str. 4. 61. Blagoslov in preklestvo (1 Mojz 9, 18-28, 32). V: Družina. - 31 (1982), št. 12, str. 4. 62. Prva javna glasbena šola v Ljubljani. V: Drušjna. - 31 (1982), št. 48, str. 6. 63. Vzgojni zavodi duhovniških kandidatov v ljubljanski (nad)škofiji. V: Družina. - 32 (1983), št. 23, priloga št. 6/7, str. 90. 64. Nova zaveza : Ez 36, 16-29 ; Jer 31, 31-34. V: Družina. - 32 (1983), št. 29, str. 4. 65. Novo življenje. V: Družina. — 32 (1983), št. 30, str. 4. 66. Zgodovina odrešenja v usodi svetih mest. V: Družina. - 32 (1983), št. 49/50, str. 10. 67. Zgodovinska odločitev. V: Družina. — 33 (1984), št. 38, str. 3. 68. Jezus se pokaže svojim učencem : (Lk 24, 36— 48). V: Družina. - 34 (1985), št. 16, str. 4. 69. Prispevek k praznovanju Metodovega leta : sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih. V: Družina. - 34 (1985), št. 35, str. 6. Arhivi 34 (2011) št. 2 197 70. Prva krščanska skupnost v Jeruzalemu. Družina. -35 (1986), št. 5, str. 4. 71. Za njegovo pravo podobo : ob 400—letnici Trubarjeve smrti (28. junija 1586). V: Družina. - 35 (1986), št. 28, str. 3. 72. Župnija Marijinega oznanenja v Ljubljani: (slavnostno predavanje ob obletnici župnije, 23.10. 1985). V: Mohorjev koledar. - (1987), str. 102-106. 73. Ob petdesetletnici smrti ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jeghča. V: Mohorjev koledar. — (1987), str. 141-142. 74. Ob dvestoletnici smrti ljubljanskega škofa Janeza Karla Herbersteina 1772-1787. V: Mohorjev koledar. - (1987), str. 142-144. 75. Cerkvene reforme Jožefa II. : ob dvestoletnici smrti. V: Mohorjev koledar. - (1990), str. 105-107. 76. Ob tristoletnici Dizmove bratovščine v Ljubljani 1688/89-1989. V: Mohorjev koledar. - (1989), str. 33-34. 77. str. 70-72, ilustr. 78. Novomeški kolegiatni kapitelj. V: Mohorjev koledar. - (1993), str. 35-38. 79. Oris zgodovine (pra)župnije Radovljica. V: Mohorjev koledar. — (1995), str. 28—33. 80. Tomaž Hren (1560-1630). V: Bom in svet. - 8 (1995), str. 215-223. 81. Prijatelju Milošu Rybaru v spomin. V: Zgodovinski časopis. — 49 (1995), št. 3, str. 474-475. 82. Friderik Irenej Baraga. V: Naša luč. - 45 (1996), št. 1, str. 10. 83. Ignacij Knoblehar. V: Naša luč. - 45 (1996), št. 2, str. 10. 84.Janez Frančišek Gnidovec. V: Naša luč. — 45 (1996), št. 3, str. 10. 85. Lojze Grozde. V: Naša luč. - 45 (1996), št. 4, str. 9. 86. Anton Martin Slomšek. V: Naša luč. - 45 (1996), št. 5, str. 9. 87. p. Vendelin Vošnjak. V: Naša luč. - 45 (1996), št. 6, str. 9. 88. Marko Dohnar. V: Naša luč. - 45 (1996), št. 7, str. 9. 89. Ema Krška. V: Naša luč. - 45 (1996), št. 8, str. 9. 90. Anton Vovk. V: Naša luč. - 45 (1996), št. 9, str. 9. 91. Vsi sveti. V: Naša luč. - 45 (1996), št. 10, str. 9. 92. Slovenska cerkvena pokrajina. V: Družina. — 46 (1997), št. 15, str. 7. 93. Oglejski partiarhat. V: Naša luč. - 46 (1997), št. 1, str. 8. 94. Salzburška nadškofija. V: Naša luč. - 46 (1997), št. 2, str. 8. 95. Škofje za Slovence pri Gospe Sveti. V: Naša luč. -46 (1997), št. 3, str. 8. 96. Tržaška škofija. V: Naša luč. - 46 (1997), št. 5, str. 8. 97. Koprska škofija. V: Naša luč. - 46 (1997), št. 6, str. 8. 98. Krška škofija. V: Naša luč. - 46 (1997), št. 7, str. 8. 99. Sekovska škofija. V: Naša luč. - 46 (1997), št. 8, str. 8. 100. Lavantinsko—mariborska škofija. V: Naša luč. — 46 (1997), št. 9, str. 8. 101. Ljubljanska nadškofija. V: Naša luč. - 46 (1997), št. 10, str. 8. 102. Goriška nadškofija. V: Naša luč. - 47 (1998), št. 1, str. 8. 103. Somboteljska škofija. V: Naša luč. - 47 (1998), št. 2, str. 8. 104. Bratovščine. V: Naša luč. - 47 (1998), št. 3, str. 8. 105. Bratovščina svetega Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici. V: Naša luč. - 47 (1998), št. 4, str. 8. 106. Bratovščina Matere božje sedem žalosti v Celju. V: Naša luč. - 47 (1998), št. 5, str. 8. 107. Bratovščina sv. Jurija v notranjeavstrijskih deželah. V: Naša luč. - 47 (1998), št. 6, str. 8. 108. Bratovščina sv. Krištofa v Ljubljani. V: Naša luč.-M (1998), št. 7, str. 8. 109. Bratovščina sv. Hieronima v Vidmu. V: Naša luč.-M (1998), št. 8, str. 8. 110. Bratovščina sv. Cecilije v Kamniku. V: Naša luč. -47 (1998), št. 9, str. 8. 111. Bratovščina sv. Uršule za srečno smrt. V: Naša luč. - 47 (1998), št. 10, str. 8. 1.06 Objavljeni znanstveni prispevek na konferenci (vabljeno predavanje) 112. Slomšek in njegova doba. V: Slomškov simpozij v Rimu (ur. Drago Klemenčič). V Rimu: Slovenska bogoslovna akademija, 1983, str. 7—19. 113. Načrti za reorganizacijo Lavantinske škofije od Jožefa II. do Slomška. V: 130 let visokega šolstva v Mariboru : zbornik simpozija (ur. Avguštin Lah). Maribor: Škofijski ordinariat; Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 55-64. 114. La chiesa cattohca in Slovenia. V: Bajsič, Vje-koslav: L« jede »sommersa« nei paesi dell'Est. Vi-cenza: Neri Pozza Editore, 1992, str. 25-31. 115. Kapitelj v zgodovini Cerkve na Slovenskem. V: Dolenjski zbornik. — (1996), str. 9—18. 116. Romanja kot obhka verskega turizma. V: Razvoj turizma v Sloveniji: zbornik rejeratov (ur. Franc Rozman, Žarko Lazarevič). 28. zborovanje slovenskih zgodovinarjev, Bled, 26. - 28. 9. 1996. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996,176 str. 198 ARHIVI 34 (2011), št. 2 117. La chiesa cattolica in Slovenia 1918-1945. V: Cbiesa e s odeta nel GorizJano fra guerra e movimenti di liberazjone : [atti del convegno — zbornik predavanj, Gorizja, 26—27—28 settembre 1996] (ur. France M. Dolinar, LuigiTavano). Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa: Istituto per gli incontri cul-turali mitteleuropei, 1997, str. 63-72. 118. Krška škofija in koroški Slovenci (1848-1918). V: FJnspieletjev simpozij v Rimu (ur. Edo Skulj). Celje: Mohorjeva družba, 1997 (Simpoziji v Rimu, 14), str. 7-16. 119. Pergamentne listine, bogastvo aH breme nacionalne kulturne dediščine = Parchment Documents — Treasure or Burden on our National Cultural Heritage?. V: Konserviranje knjig in papirja : zbornik razprav : proceedings (ur. Jedert Vodo-pivec, Nataša Golob). Ljubljana: Arhiv Repub-Hke Slovenije: = Archives of the RepubHc of Slovenia, 1997, str. 33-42. 120. Apostolski vizitaciji ljubljanske škofije 1607/08 in 1620/21. V: Hrenov simpozij v Rimu (ur. Edo Skulj). Celje: Mohorjeva družba, 1998 (Simpoziji v Rimu, 15), str. 119-138. 121. Versko življenje v Ljubljani od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne. V: Od Maribora do Trsta : 1850—1914 : zbornik referatov (ur. Darko Friš, Franc Rozman). Maribor: Pedagoška fakulteta, 1998, str. 323-333. 122. Cerkvena uprava in Slovenci. V: Slovenija 1848— 1998: iskanje lastne poti : mednarodni znanstveni simpozij, Maribor, Narodni dom — Pokrajinski muzej, 16. — 17. april 1998 (ur. Stane Granda, Barbara Satej). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 198-215. 123. Svetne in redovne kleriške skupnosti v srednjem veku na Slovenskem. V: Srednjeveška glasba na Slovenskem in njene evropske vzporednice : zbornik referatov z mednarodnega simpozija 19. in 20. junija 1997 v Ljubljani : proceedings prom the international symposium, Ljubljana, June 19,h and 20th 1997 (ur. Jurij Snoj). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC, 1998, str. 29-37. 124. Vergerijev vpHv na razvoj protestantizma na slovenskem. V: Acta Histriae. — 1 (1999), št. 2=VIII, str. 5-14. 125. Cerkev na Slovenskem v Baragovem času. V: Baraga in Trebnje : predavanja na Baragovem simpoziju v Trebnjem, 9. januarja 1998 (ur. Stane Granda, Marjan Zupančič, Pavle Rot). Trebnje: Občina, Baragov odbor, 1998 (Zbornik Občine Trebnje, 1), str. 31-39. 126. L'istituzione deUa diocesi di Lubiana. V: Aqui-leia e il suo patriarcato: atti del Convegno Internazionale di Studio (Udine 21—23 ottobre 1999) (ur. Sergio Tavano, Giuseppe Bergamini, Silvano Cavazza). Udine: Regione autonoma FriuH—Venezia GiuHa : Deputazione di storia patria per il FriuH, 2000 (PubHcazioni deUa Deputazione di storia patria per ü FriuH, 29), str. 391-399. 127. Verske razmere na Slovenskem v Baragovem času. V: Baragov simpozij v Rimu (ur. Edo Skulj). Celje: Mohorjeva družba, 2000 (Simpoziji v Rimu, 17), str. 7-19. 128. Sponzorji Janeza Svetokriškega. V: Zbornik o Janezu Svetokriškem : prispevki j- simpozija v Vipavskem Križu, 22.-24. aprila 1999 (ur. Jože Pogačnik, Jože Faganel). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Inštitut za slovensko Hteraturo in Hterarne vede ZRC SAZU, 2000 (Dela, Inštitut za slovensko Hteraturo in Hterarne vede ZRC SAZU, 49/6), str. 97-106. 129. Ušeničnik in KatoHška akcija. V: Aleš Ušeničnik : čas in ideje : 1868—1952 : zbornik razprav ,r simpozija SAZU ob 50. obletnici smrti, [Ljubljana, 25. in 26. jebruar 2003] (ur. Matija Ogrin, Janez Juhant). Celje; Ljubljana: Mohorjeva družba, 2004, str. 145-154. 130. Sittich/Stična als kirchHches Zentrum für Krain im Mittelalter. V: Zistersiensisches Schreiben im Mittelalter : das Scriptorium der Reiner Mönche : Beiträge der Internationalen Tagung im Zisterzienserstift Rein, Mai 2003 (ur. Anton Schwöb, Karin Kranich—Hofbauer). Bern: Peter Lang, cop. 2005 (Jahrbuch für Internationale Germanistik, Reihe A, Bd. 71), str. 53-61. 131. Neue Verhältnisse in der katoHschen Kirche. V: Mogersdorf: 32. Internationales kulturhistorisches Symposium — 32nd International Historico—Cultural Symposium : Koprivnica 2002 (ur. Neven Budak, Ivica Sute). Zagreb: FF press, 2006 (Internationales Kulturhistorisches Symposion Mogersdorf, 32), str. 33^13. 132. Ukmarjeve spomenice osrednjemu cerkvenemu vodstvu v Rim. V: Ukmarjev simpozij v Rimu (ur. Edo Skulj). Celje: Celjska Mohorjeva družba; v Rimu: Slovenska teološka akademija; v Ljubljani: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, 2006 (Simpoziji v Rimu, 23), str. 97-114. 133. Frintaneum (Avguštinej) in Cerkev na Slovenskem. V: Bogoslovni vestnik. — 67 (2007), št. 1, str. 19-22. 134. KatoHška akcija — eHta v Cerkvi in družbi na Slovenskem med obema vojnama? V: Problemi demokracije na Slovenskem v letih 1918—1941 : zbornik prispevkov na simpoziju 7. in 8. decembra 2006 (ur. Jože Pirjevec, Janko Pleterski). Ljubljana: SAZU, 2007 (Razprave, 23), str. 269-278. Arhivi 34 (2011) št. 2 199 135. Apostolski administrator Mihael Toroš in nadškof Anton Vovk. V: Torošev simpozij v Rimu (ur. Edo Skulj). Celje: Celjska Mohorjeva družba; v Rimu: Slovenska teološka akademija; v Ljubljani: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, 2007 (Simpoziji v Rimu, 24), str. 267-273. 1.08 Objavljeni znanstveni prispevek na konferenci 136. Pomen benediktincev za zahodno meništvo, vernost in kulturo. V: Benediktinci, kartuzjjani, cis-tercijani (ur. France M. Dolinar). Pleterje: Kartu-zija; Stična: Cisterca, 1984 (Redovništvo na Slovenskem, 1), str. 25—31. 137. Die katholische Kirche in Jugoslawien einst und heute. V: Die Verantwortung der katholischen Journalisten fiir Kirche und Europa (ur. Walter Buchs). Freiburg: Universitâtsverlag = Fribourg: Éditions universitaires, 1987 (UCIP, Bd. 1), str. 19-28. 138. Fiziognomija in struktura nove goriške nadško-fije. V: Carlo Michele d'Attems, primo arrivescovo di Gorica (1752—1774), fra curia romana e stato abs-burgico. 2, Atti del convegno. 2, Zbornik predavanj. 2, Die Kongressakten, [Gorizia, 6—8 ottobre 1988] (ur. Luigi Tavano, France M. Dolinar). Gorizia: Is-tituto di storia sociale e religiosa: Istituto per gli incontri culturali mitteleuropei, 1990, str. 183— 198. 139. La struttura e la fïsionomia délia nuova arcidio-cesi di Gorizia. V: Carlo Michele d'Attems, primo arcivescovo di Gorizia (1752—1774), fra curia romana e stato absburgico. 2, Atti del convegno. 2, Zbornik predavanj. 2, Die Kongressakten, [Gorizia, 6—8 ottobre 1988] (ur. Luigi Tavano, France M. Dolinar). Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa: Istituto per gli incontri culturali mitteleuropei, 1990, str. 199-215. 140. Duhovna podoba slovenskih dežel v 16. stoletju v luči razmer v Europi. V: Sveta Gora : 1539—1989 : gradivo s strokovnega srečanja (27. oktober 1989) (ur. Branko Marušič). Gorica: Goriška Mohorjeva družba [etc.], 1990 (Naše korenine, 1), str. 18-25. 141.Jeglič in cerkvenopolitična vprašanja po letu 1918. V: Jegličev simpozij v Rimu (ur. Edo Skulj). Celje: Mohorjeva družba, 1991 (Simpoziji v Rimu, 8), str. 303-331. 142. Cerkveni in politični okvir delovanja jezuitov na Slovenskem v 17. in 18. stoletju. V: Jezuiti na Slovenskem : zbornik simpozija. Ljubljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve: Pro-vincialat slovenske province Družbe Jezusove, 1992 (Redovništvo na Slovenskem, 3), str. 36— 42. 143. Problem vzgoje duhovnikov kot nosilcev cerkvene prenove. V: Katoliška obnova in protirefor-macija v notranjeavstrijskih deželah 1564—1628 : Zbornik slovenskih predavanj (ur. Metod Benedik). Ljubljana: Teološka fakulteta, 1992 (Bogoslovni vestnik. - 52 (1992), št. 1/2), str. 52-64. 144. Skrb za prenovo cerkve v ljubljanski škofiji. V: Missiev simpozij v Rimu (ur. Edo Skulj). Celje: Mohorjeva družba, 1988 (Simpoziji v Rimu, 5), str. 123-134. 145. Praktično duhovno oblikovanje slovenskega katoličana 1890-1941. V: Cerkev, kultura in politika 1890-1941 : simpozij 1992 (ur. France M. Dolinar, Joža Mahnič, Peter Vodopivec). V Ljubljani: Slovenska matica, 1993, str. 155-166. 146. Od Dizmove bratovščine do Akademije delovnih v Ljubljani. V: Academia operosorum : zbornik prispevkov s kolokvija ob 300—letnici ustanovitve (ur. Kajetan Gantar). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti: = Academia sci-entiarum et artium Slovenka, 1994, str. 35—46. 147. La Chiesa cattolica in Slovenia (1919-1990). V: II tessuto cristiano de IIa Mitteleuropa (1919—1989) : atti del XXVI convegno [Gorizia, 1992] (ur. Fer-ruccio Tassin). [Gorizia]: Istituto per gli incontri culturali Mitteleuropei, 1994, str. 103-114. 148. Wolfova življenjska pot. V: Wolfov simpozij v Rimu (ur. Edo Skulj). Celje: Mohorjeva družba, 1994 (Simpoziji v Rimu, 11), str. 9-12. 149. Stanje ljubljanske škofije ob Wolfovem imenovanju. V: Wolfov simpozij v Pšmu (ur. Edo Skulj). Celje: Mohorjeva družba, 1994 (Simpoziji v Rimu, 11), str. 59-66. 150. Andrej Karlin v rimskih arhivih. V: Karlinov simpozij v Rimu (ur. Edo Skulj). Celje: Mohorjeva družba, 1996 (Simpoziji v Rimu, 13), str. 71-83. 151. Das Laibacher Jesuitenkolleg und seine Beziehung zur Jesuitenrezidenz Millstatt. V: Studien Zur Geschichte von Millstatt und Kärnten: Vorträge der Millstätter Symposien 1981-1995 (ur. Franz Nikolasch). Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten, 1997 (Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie, Bd 78), 1997, str. 559-565. 152. Kranjska sredi 18. stoletja. V: Glavajev simpozij v Rimu (ur. Edo Skulj). Celje: Mohorjeva družba, 1999 (Simpoziji v Rimu, 16), str. 9-16. 153. Slovenska škofa in okupacija. V: Slovenci in leto 1941 : znanstveni posvet Šestdeset let od začetka druge svetovne vojne na Slovenskem : Ijubljana, 11.— 12. april 2001 (ur. Zdenko Cepič, Damijan Güstin, Jurij Perovšek). Ljubljana: Inštitut za novejšo 200 ARHIVI 34 (2011), št 2 zgodovino, 2001 (Prispevki za novejšo zgodovino. -XLI (2001), št. 2), str. 201-210. 154. Katoliška cerkev na Slovenskem med poktiko in versko prakso. V: Slovenci v XX. stoletju : simpozij (ur. Drago Jančar, Peter Vodopivec). V Ljubljani: Slovenska matica, 2001, str. 100-105. 155. Goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej in ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. V: Uarcidiocesi di Gorizia dali'istituzpone alla fine dell'lm-pero asburgico (1751—1918) : [atti del Convegno inter-nazjonale] : [zbornik predavanj mednarodnega simpozija] : [Berichte der internationalen Tagung : Gorizia, 29 novembre — 1 dicembre 2001] (ur. Joško Vetrih). [Udine]: Forum, 2002, str. 429-437. 156. L 'arcivescovo di Gorizia Francesco Borgia Sedej e il vescovo di Lubiana Antonio Bonaventura Jeglič. V: Uarcidiocesi di Gorizia dali'istituzpone alla fine dell'Impero asburgico (1751—1918): [atti del Convegno internazionale] : [zbornik predavanj mednarodnega simpozija] : [Berichte der internationalen Tagung : Gorizia, 29 novembre — 1 dicembre 2001] (ur. Joško Vetrih). [Udine]: Forum, 2002, str. 439-448. 157. Teološko ozadje Herbersteinovega časa. V: Herbersteinov simpozij v Rimu, [septembra 2003] (ur. Edo Skulj). Celje: Mohorjeva družba, 2004 (Simpoziji v Rimu, 21), str. 7-20. 158. Herbersteinovo pastirsko pismo iz leta 1782. V: Herbersteinov simpozij v Rimu, [septembra 2003] (ur. Edo Skulj). Celje: Mohorjeva družba, 2004 (Simpoziji v Rimu, 21), str. 247-255. 159. Imenovanje in posvečenje Antona Vovka za ljubljanskega škofa. V: Vovkov simpozij v Rdmu, [september 2004] (ur. Edo Skulj). Celje: Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba, 2005 (Simpoziji v Rimu, 22), str. 59-74. 160. Ema Krška in Slovenci. V: Emina romarska pot: zbornik referatov. Podsreda: Kozjanski park, 2007, str. 24-29. 161. Die Position der katholischen Kirche unter den Slowenen 1848—1937 unter besonderer Berücksichtigung der Region Krain. V: Mensch, Staat und Kirchen ZF^sc^en Alpen und Adria 1848—1938 : FJnblicke in Religion, Politik, Kultur und Wirtschaft einer Übergangszeit (ur. Werner Drobesch, Reinhard Stauber, Peter Günther Tropper). Klagenfurt = Celovec; Ljubljana; Laibach; Wien = Dunaj: Hermagoras: Mohorjeva, cop. 2007, str. 239-245. 162. Sveti sedež in Slovenci. V: Evropski vplivi na slovensko družbo (ur. Nevenka Troha, Mojca Šorn, Bojan Balkovec). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2008 (Zbirka Zgodovinskega časopisa, 35), str. 29—35. 163. Odnos med lavantinskim škofom Ivanom J. Tomažičem in ljubljanskim škofom Gregorijem Rozmanom. V: Tomažfčev simpozij v Rimu (ur. Edo Skulj). Celje: Celjska Mohorjeva družba; v Rimu: Slovenska teološka akademija; v Ljubljani: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, 2008 (Simpoziji v Rimu, 25), str. 293-299. 164. Primož Trubar in ljubljanski škofje. V: Primož Trubar (ur. Edo Skulj). Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba; v Rimu: Slovenska teološka akademija; v Ljubljani: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, 2009 (Simpoziji v Rimu, 26), str. 45-62. 165. Ljubljanski škof Gregorij Rožman med pasto-ralo in politiko. V: Resnica vas bo osvobodila : škof dr. Gregorij Rožpnan in njegov čas : zbornik (ur. Milan Knep). 1. izd. Ljubljana: Družina, 2009 (Zbirka Človek, pot Cerkve, 4), str. 73-94. 1.09 Objavljeni strokovni prispevek na konferenci 166. Zgodovina učiteljica? V: Poslednja revolucija : [zbornik predavanj ,r Teološkega tečaja o aktualnih temah zp študente in izobražence 1981—82]. Ljubljana: [Medškofijski odbor za študente], 1982 (Teologija za laike, 6), str. 59-78. 167. Pomen jezuitskega reda v verskem in kulturnem življenju na Slovenskem. V: Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: mednarodni simpozij v Ifubljani od 1. do 3. julija 1987 (ur. Aleksander Skaza, Ada Vidovič—Muha). Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1989 (Obdobja, 9), str. 379-384. 168. Delež ljubljanskega škofa Antona Alojzija Wol-fa (1824—59) pri oblikovanju slovenskega izobra-ženstva. V: Vloga Cerkve v slovenskem kulturnem razpoju 19. stoletja : simpozij 1989 [i. e.] 1988 (ur. France M. Dolinar, Joža Mahnič, Peter Vodopivec). V Ljubljani [etc.]: Slovenska matica [etc.], 1989, str. 77-85. 1.12 Objavljeni povzetek znanstvenega prispevka na konferenci 169. Sponzorji Svetega priročnika. V: Simpozij o Janezu Svetokriškem, 22. do 24. april 1999, ¡Vipavski Kriz] (ur- J°že Faganel). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, 1999, str. 19. Arhivi 34 (2011) št. 2 201 1.16 Samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji 170. Die Bemühungen des Laibacher Bischofs Tomaž Hren und eine Kirchenunion. V: A7oelkl, Ekkehard: Die Oesterreichische Militaergrenzp : Geschichte und Auswirkungen. Regensburg: Regensburger Osteuropainstitut, 1982 (Schriftenreihe des Regensburger Osteuropainstituts, Bd. 8), str. 25-29. 171. Die Kirche in den politischen Strukturen des Römischen Reiches im 4. Jahrhundert. A7: Šuštar, Alojzij: Das Patriarchat Aquileia : Schnittpunkt der Kulturen (ur. Gerhard Ernst). Regensburg: Lassleben, 1983 (Schriftenreihe des Regensburger Osteuropainstituts, Bd. 10), str. 19-26. 172.1 piani di studio e la formazione del clero dal '700 all'800 a Lubiana. A7: De Rosa, Gabriele: Cultura e formazione del clero fra '700 e '800 : Gorizja, Eubiana e il Dombardo—Veneto : [atti della Tavola Rotonda, Udine, 15 marzp 1985]. Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa, 1985 (Fonti e studi di storia sociale e religiosa, 2), str. 83—89. 173. Misijonska misel med Slovenci in slovenski misijonarji. V: Dotinar, France M. — Grabnar, Marija — Kološa, Vladimir — Trpin, Drago: Imeli so dve domovini : razstava Arhiva SR Slovenije. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije, 1988 (Publikacije Arhiva SR Slovenije, Katalogi, zv. 8), str. 17—22. 174. Jožefinizem in janzenizem. A7: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik). Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 153—171, ilustr. 175. Liebmann, Maximilian — Rumpler, Helmut: Die Gegenreformation in Innerösterreich als politisches, kirchenpolitisches und theologisches Problem. V: Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564— 1628 (ur. France M. Dohnar, Werner Drobesch). Klagenfurt; Ljubljana; Wien: Hermagoras: = Mohorjeva; Graz; Wien; Köln: Styria, 1994, str. 11-18. 176. Problem vzgoje duhovnikov kot nosilcev cerkvene prenove. Y: Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564—1628 (ur. France M. Dohnar, Werner Drobesch). Klagenfurt; Ljubljana; Wien: Hermagoras: = Mohorjeva; Graz; Wien; Köln: Styria, 1994, str. 99-111. 177. L'organizzazione ecclesiastica medievale nel territorio della Slovenia odierna. V: Contributi alla storia socio—religiosa : omaggio di dieci studiosi europei a Gabriele De Rosa (ur. Agnese Lauretta Coccato). A^icenza: Istituto per le ricerche di storia sociale e religiosa; Roma: Istituto »Luigi Sturzo«, 1997, str. 17-34. 178. La cultura controriformistica nell'Austria interna : i gesuiti a Graz e Lubiana. V: Contronforma e monarchia assoluta nette Province Austriache : gli As-burgo, E'Europa Centrale e Gorizia att'epoca della Guerra dei Trent'Anni (ur. Silvano Cavazza). Udine: Istituto di storia sociale e religiosa, 1997 (Fonti e studi di storia sociale e religiosa, 12), str. 99-107. 179. AToga in pomen jezuitskega kolegija v slovenskem prostoru. V: jezuitski kolegij v Ljubljani (1597—1773): zbornik razprav (ur. A7incenc Rajšp). Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU: Pro-vincialat slovenske province Družbe Jezusove: Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete, 1998 (Redovništvo na Slovenskem, 4), str. 9—13. 180. Slowenien. A7: Kirche und Katholizismus seit 1945. Bd. 2, Ostmittel—, Ost— und Südosteuropa (ur. Erwin Gatz). Paderborn etc.: F. Schöningh, 1999, str. 165-176. 181. L'organizzazione ecclesiastico—amministrativa nelle Province illiriche. V: Veneto, Istria e Dalma-Zja tra Sette e Ottocento : aspetti economici, sociali e ecclesiastiä (ur. Fihberto Agostini). A^enezia: Mar-sitio, 1999 (Ricerche), str. 157-164. 182. Drobne zanimivosti iz starejše zgodovine Šentjernej ske župnije. V: Zbornik žuPnje Šentjernej. Ljubljana: Družina, 1999 (ur. Marinka Dražu-merič, Stane Granda), str. 179—190, ilustr. 183. Župnija Marijenega oznanenja v Ljubljani. V: Brolih, Pohkarp — Krajnc, Silvin: Frančiškani v Ljubljani : samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja. Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenja, 2000, str. 453^-84. 184.11 monachesimo in Slovenia. V: Patriarchi : quindici secoli di civiltä fra 1'Adriatico e 1'Europa Centrale. Milano: Skira, 2000 (ur. Sergio Tavano, Giuseppe Bergamini), str. 273—276. 185. Janzenizem : verskoprenovitveno ah kulturno-politično gibanje? V: Melikov zbornik : Slovenci v Zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje (ur. A7in-cenc Rajšp, Rajko Bratož, Janez Cvirn, Jasna Fischer, Branko Marušič, Walter Lukan). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001, str. 345355. 186. Katoliška Cerkev v Sloveniji in Rim po letu 1945. V: V prelomnih časih : rezultati mednarodne raziskave Aufbruch (1995—2000) : Cerkev na Slovenskem v času komunizma in po njem (1945—2000) (ur. Peter Kvaternik). Ljubljana: Družina: TEOF, 2001 (Znanstvena knjižnica, 4), str. 237—256. 187. Ober(n)burg (Gornji Grad). V: Faust, Ulrich -Krassnig, Waltraud: Die benediktinischen Mönchs— und Nonnenklöster in Osterreich und Südtirol. St. 202 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ottilien: Eos-Verlag, cop. 2000-2002, 2002, bd. III/3 (Germania benedictina, Bd. 3), str. 9-37. 188. Cerkvenoupravna podoba Slovenije. V: Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju (ur. Metod Benedik, Janez Juhant, Bogdan Kolar). Ljubljana: Družina, 2002, str. 7-24, ilustr. 189. Chris tophorus von Raubar (Rauber) : (um 1476—1536). V: Amon, Karl: Lebensbilder steirischer Bischöfe (ur. Michaela Kronthaler). Graz; Wien; Köln: Styria, cop. 2002 (Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchivs, Bd. 29), str. 66-69. 190. Philipp Renner. V: Amon, Karl: Lebensbilder steirischerBischöfe (ur. Michaela Kronthaler). Graz; Wien; Köln:' Styria, cop. 2002 (Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchivs, Bd. 29), str. 75-77. 191. Der Josephinismus und die neue Rolle des höheren Klerus mit besonderer Berücksichtigung des Laibacher Bischofs Johann Karl von Herbers tein. V: Staat—Land—Nation—Region : gesellschaftliches Bewußtsein in den österreichischen Ländern Kärnten, Krain,Steiermark und Küstenland 1740 bis 1918 (ur. Harald Krahwinkler). Klagenfurt = Celovec; Laibach = Ljubljana; Wien = Dunaj: Hermagoras: = Mohorjeva založba, 2002 (Unbegrenzte Geschichte, Bd. 9), str. 55—66. 192. Družbenopolitične in cerkvene razmere v cesarstvu na prelomu iz 17. v 18. stoleje. V: Tristo let ljubljanskih uršulink : zgodovina samostana, njegovih šol in kulturnih dejavnosti (ur. Marija Jasna Kogoj). Ljubljana: Družina, 2002, str. 11-20. 193. Vpetost župnije Brežice v cerkveno upravo oglejskega patriarhata. V: Dolinar, France M. — Skofljanec, Jože: Župnija Sv. Lovrenca v Brežicah : ob 220—letnici župnijske cerkve. Brežice: Župnijski urad, 2003 (Brežiške študije, 1), str. 91-100. 194. Katoliška cerkev v Sloveniji v 20. stoletju. V: Slovensko—avstrijski odnosi v 20. stoletju (ur. Dušan Nečak, Boris Jesih, Božo Repe, Peter Vodo-pivec). Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2004 (Historia, 8), str. 403-428. 195. Die katolische Kirche in Slowenien im 20. Jahrhundert. V: Slovensko—avstrijski odnosi v 20. stoletju (ur. Dušan Nečak, Boris Jesih, Božo Repe, Peter Vodopivec). Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2004 (Historia, 8), str. 429-458. 196. Pleterje med 1595 in 1904. V: V tihoti in samoti najti Boga (statut 12/ /) : razstava : Galerija Krka, Novo mesto, 22. sept. — 1. okt. 2004, Galerija Družina, Ljubljana, 6. okt. — 29. okt. 2004, Galerija.Ars sacra, Maribor, 4. nov. — 4. dec. 2004, Kapela Sv. Miklavža, Koper, 8. dec. — 20. dec. 2004. Novo mesto: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE, 2004, str. E XIII. 197. Cerkvenopravni položaj freisinške in briksen-ske posesti v oglejskem patriarhatu. V: Blazpikov zbornik : In memoriam Pavle Blazpik (ur. Matjaž Bizjak). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU; Skofja Loka: Muzejsko društvo, 2005 (Zbirka Loški razgledi, Doneski, 11), str. 133-137, 149154. 198. Erzbischof Anton Vovk (1900-1963) von Ljubljana und die aktuelle Lage der Kirche in Slowenien. V: Impulse für eine religiöse Alltagsgeschichte des Donau—Alpen—Adria—Raumes (ur. Rupert Klieber). Wien; Köln; Weimar: Böhlau Verlag, cop. 2005, str. 167-179. 199. Kärntens katholische Kirche aus der Sicht der Slowenen — vom Zerfall der österreichisch—ungarischen Monarchie bis zur Verselbst-ständigung Sloweniens. V: Nationale Trage und Öffentlichkeit (ur. Werner Drobesch, Avguštin Malle). Klagenfurt: J. Heyn; Celovec = Klagenfurt; Ljubljana = Laibach; Dunaj = Wien: Mohorjeva: = Hermagoras, cop. 2005 (Kärnten und die nationale Frage, Bd. 2), str. 291-307. 200. Ljubljanski škofje in Zavod sv. Stanislava. V: Sto let Zavoda sv. Stanislava (ur. France M. Dolinar). Ljubljana: Družina, 2005, str. 95-112. 201. Od pražupnije do jožefinskih reform. V: Več kot tisoč let: kronika župnije sv. Jurija Stara Loka (ur. Alojzij Pavel Florjančič). Stara Loka [i. e.] Ljubljana: Salve, 2005, str. 33-43. 202. Tuji tisk o vlogi Cerkve v procesu demokratičnih sprememb, osamosvajanja in mednarodnega priznanja Republike Slovenije. V: Peterle, Lojze: Živeti hočemo v suvereni državi slovenskega naroda: 15. obletnica izvolitve Demosove vlade (ur. Tadeja Petrovčič Jerina). Celje: Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba; Celovec: Mohorjeva, 2005, str. 51-83. 203. Prizadevanja za cerkvenoupravno ureditev habsburškega dela oglejskega patriarhata do jožefinskih reform. V: Barok na Goriškem : [znanstvena monografija] : [monografia scientifica] (ur. Ferdinand Serbelj). Nova Gorica: Goriški muzej, Grad Kromberk; Ljubljana: Narodna galerija, 2006, str. 21-28. 204. Bukovnik, Anton — Dolinar, France M. — Klad-nik, Tomaž — Krašovec, Tatjana — Urbane, Nataša — Volk, Vojko: Kronologija. V: Blažič, Viktor — Bukovnik, Anton — Debeljak, Biserka — Kladnik, Tomaž — Pesek, Rosvita — Rupel, Dimitrij: Enotni v zmagi : osamosvojitev Slovenije (ur. Nataša Urbane). Ljubljana: Nova revija, 2006, str. 9-110. Arhivi 34 (2011) št. 2 203 205. Die Rolle und die Bedeutung der Jesuiten während des 17. und 18. Jahrhunderts im slowenischen Raum. V: Die Jesuiten in Innerösterreich : die kulturelle und geistige Prägung einer Kegion im 17. und 18. Jahrhundert (ur. Werner Drobesch, Peter Günther Tropper). Klagenfurt; Laibach; Wien: Hermagoras = Celovec; Ljubljana; Dunaj: Mohorjeva založba, cop. 2006, str. 215—221. 206. Die Kirche in Slowenien : 1961-1990. V: Die katholische Kirche in Mitteleuropa nach 1945 bis zur Gegenwart (ur. Jan Mikrut). Wien: Dom, 2006, str. 517-530. 207. Dunaj — Ljubljana — Rim in škof Andrej Karlin. V: Med srednjo Evropo in Sredozemljem : Vojetov zbornik (ur. Sašo Jerše, Darja Mihelič, Peter Stih). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006, str. [623]—633. 208. Ustanovitev župnije Šentjur pod Kumom. V: Podkum — na sončni strani Kuma : po dkums ki zbornik ob 200—,letnici jupnije : 1806—2006 (ur. Kancijan Čižman, Jože Potrpin, Janko Slabe). Podkum: Župnijski urad, 2006, str. 5—8, ilustr. 209. Vključitev župnije Šmarje v ljubljansko nad-škofijo. V: Smarska knjiga '.jubilejna monografija ob 500—letnici šolstva v S maju (ur. Jakob Müller). Šmarje—Sap: Kulturno—raziskovalno društvo Turenček, 2007, str. 149-159. 210. Ljubljanski škofje. V: Upodobitve ljubljanskih škojov (ur. Ana Lavrič, Marja Lorenčak, Blaž Resman, Ferdinand Serbelj). Ljubljana: Narodna galerija, 2007, str. 11-89. 211. Župnija sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu. V: Rebula, Alojz — Zelič, Oskar Zoran: Obsavska stoletja : zbornik o Loki pri Zidanem Mostu ob 800— letnici žppnijske cerkve sv. Helene. Novo mesto: Goga; Loka pri Zidanem Mostu: Kulturno društvo Primož Trubar: Župnija, 2008, str. 121— 130, ilustr. 212. Ljubljanski škofje v času zidave nove ljubljanske stolnice. V: Benedik, Metod: Stolnica sv. Nikolaja v Ejubljani: 1707 (ur. Metod Benedik). V Ljubljani: Stolna župnija sv. Nikolaja: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti; Celje: Društvo Mohorjeva družba, 2008, str. 18-27, ilustr. 213. Župnija Planina nekoč in danes : župnija sv. Marjete v Planini pri Rakeku do druge svetovne vojne. V: Bavdek, Alma — Jakopin, Primož: Planinska dolina: ljudje in kraji ob Uniči. 1. izd. Planina pri Rakeku: Župnija, 2009, str. 91-114, ilustr. 214. Politična in kulturna podoba 16. stoletja. V: Bahar Muršič, Andreja: Primož Trubar in njegov čas : vodnik po spomenikih (ur. Nataša Gorenc). Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slo- venije, 2009 (Zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine), str. 9—19. 215. Katoliška cerkev in Primož Trubar. V: Vera in hotenja : študije o Primožu Trubarju in njegovem času (ur. Sašo Jerše). V Ljubljani: Slovenska matica, 2009, str. 215-223. 216. Janez Jenko : prvi škof obnovljene koprske škofije. V: Dr. Janez Jenko •P™ škoj obnovljene koprske škofije : zbornik ob stoletnici rojstva (1910— 2010) (ur. Rafko Valenčič). Koper: Ognjišče, 2010, str. 35-48. 217. Kardinal dr. Franc Rode, C. M. : prefekt Kon-gregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. V: Rode, Franc: Taudemus Dominum : faksimile po izvirnih notnih rokopisih : [skladbe za klavir, samospevi in zborovska dela = composizjoni per pianojorte, canto solo e coro], Kranj: Trajanus, 2010, str. 151-170. 218. Cerkvene razmere v Ilirskih provincah = La situation religieuse dans les Provinces illyriennes. V: Sous les aigles Napoléoniennes : bicentenaire des provinces Illyriennes : [catalogue de l'exposition : Narodni muzej Slovenije, Metelkova, Ljubljana, Slovenija, du 14 octobre 2009 au 28 février 2010, Musée national de l'Armée, Paris, France, du 22 mars 2010 au 20 mai 2010] : 200 let ustanovitve Ilirskih provinc : [razstavni katalog : Narodni muzej Slovenije, Metelkova, Ljubljana, Slovenija, 14. oktober 2009—28. jebruar 2010, Musée national de l'Armée, Paris, Francija, 22. marec 2010-20. maj 2010] (ur. Anja Dular, Jože Pod-pečnik, Janez Šumrada). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2010, str. 130-137, ilustr. 219. Janez Anton Ricci. V: Sous les aigles Napoléoniennes : bicentenaire des provinces Illyriennes : [catalogue de l'exposition : Narodni muzej Slovenije, Metelkova, Ejubljana, Slovenija, du 14 octobre 2009 au 28 février 2010, Musée national de l'Armée, Paris, France, du 22 mars 2010 au 20 mai 2010] : 200 let ustanovitve Ilirskih provinc : [razstavni katalog : Narodni muzej Slovenije, Metelkova, Ljubljana, Slovenija, 14. oktober 2009—28. jebruar 2010, Musée national de l'Armée, Paris, Francija, 22. marec 2010—20. maj 2010] (ur. Anja Dular, Jože Podpečnik, Janez Šumrada). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2010, str. 218-221, ilustr. 220. Primus Trüber und die slowenische Reformation im Rahmen des Kärntner Protestantismus. V: Glaubwürdig bleiben : 500 Jahre protestantisches 'Abenteuer : wissenschaftlicher Begleitband zur Kärntner Tandesausstellung 2011 in Fresach (ur. Wilhelm Wadl). Klagenfurt am Wörthersee: Geschichtsverein für Kärnten, 2011 (Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie, Bd. 101), str. 181-188. 204 ARHIVI 34 (2011), št. 2 221. Die Gegenreformation in Innerösterreich und das Schicksal der Protestanten. V: Primus Trüber 1508—1586: der slowenische Reformator und Württemberg (ur. Sönke Lorenz, Anton Schindling, Wilfried Setzier). Stuttgart: W. Kohlhammer, 2011, str. 327-340, ilustr. 222. Politische Rekatholisierung und katholische Reform in Innerösterreich am Beispiel des Laibacher Bischofs Tomaž Hren (1597/99-1630). V: Primus Trüber 1508—1586 : der slowenische Reformator und Württemberg (ur. Sönke Lorenz, Anton Schindling, Wilfried Setzier). Stuttgart: W. Kohlhammer, 2011, str. 341—351, ilustr. 223. Razmerje med cerkveno oblastjo Ogleja in posvetno oblastjo cerkvenih knezov v današnjem slovenskem prostoru v srednjem veku = The relationship between church authority in Aqui-leia and secular authority of church dukes in today's slovenian territory in the Middle Ages. V: Trojarjev %bornik (ur. Danijela Trškan). 1. izd. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011 (Historia, 19), str. 389-399. 224. Vključitev župnije Preserje v ljubljansko nad-škofijo. V: Župnija Preserje skozi čas (ur. France M. Dotinar). Preserje: Župnija, 2011, str. 197-204. 1.17 Samostojni strokovni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji 225. Zgodovina slovenske metropolije. V: Tvoja in moja Cerkev (ur. Drago Klemenčič). Ljubljana: Družina, 1982, str. 11-21. 226. Oris zgodovinske podobe ljubljanske (nad)ško-fije. V: Tvoja in moja Cerkev (ur. Drago Klemenčič). Ljubljana: Družina, 1982, str. 61-67. 227. Die Verehrung der hl. Hemma bei den Slowenen. V: Hemma von Gurk : Katalog : Ausstellung auf S chloss S tras s bürg ISärnten, 14. Mai bis 26. Oktober 1988 (ur. Peter G. Tropper, Barbara Kienzl, Christine Tropper). Klagenfurt: Universitätsverlag Carinthia, 1988, str. 121-126, ilustr. 228. Dolinar, France M. — Valenčič, Rafko: Pravilnik o vodenju matičnih knjig. V: Župnijska pisarna : pastoralni priročnik (ur. Rafko Valenčič). Ljubljana: Nadškofijski ordinariat, 1988 (Knjižnica pastoralne revije Cerkev v sedanjem svetu, Pastoralni priročniki, 1), str. 17-72. 229. Arhiv in arhiviranje. V: Župnijska pisarna : pastoralni priročnik (ur. Rafko Valenčič). Ljubljana: Nadškofijski ordinariat, 1988 (Knjižnica pastoralne revije Cerkev v sedanjem svetu, Pastoralni priročniki, 1), str. 85-93. 230. Cerkvene razmere na Slovenskem v obdobju pred francosko revolucijo. V: Bučič, Vesna — First, Blaženka - Horvat, Jasna - Kos, Mateja -Lozar Stamcar, Maja — Podpečnik, Jože — Žargi, Matija - Žvanut, Maja: Slovenci v letu 1789. Ljubljana: Narodni muzej, 1989, str. 39^-3. 231. Gradivo za zgodovino jezuitskega kolegija v Ljubljani v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani. V: Ignacijeva karizpia na Slovenskem : razstava pri Sv. fakobu, Ljubljana 1990 : ob petstoletnici Ignacij evega rojstva (1491—1991) in štiristopetdesetletniri ustanovitve Družbe Jezusove (1540) (ur. Lojze Ko-vačič, France Baraga, Miha Žužek). Ljubljana: [Slovenska provinca D. J. [etc.]], 1990, str. 7-22. 232. Gradivo za zgodovino Slovencev in drugih narodov nekdanje Jugoslavije v Centralnem državnem arhivu v Rimu. V: Vodnik po arhivskem gradivu za zgodovino Slovencev in drugih narodov nekdanje Jugoslavije v Centralnem državnem arhivu v Rimu : [1918-1947J (ur. France M. Dolinar, Mateja Jeraj, Lilijana Vidrih Lavrenčič, Duša Krnel— Umek). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1992 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Vodniki, 2), str. 1-16. 233. Pričevanja o Slovencih v tujih arhivih. V: Bene-dik, Metod: Dokumenti slovenstva (ur. Jože Žon-tar). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994, str. 24-26. 234. Temelji cerkvenoupravne razdelitve slovenskega ozemlja. V: Benedik, Metod: Dokumenti slovenstva (ur. Jože Žontar). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994, str. 61-65. 235. Papeži in Slovenci. V: Sinovom in hčeram slovenskega naroda : [izbor besedil Janeza Pavla II., besedil slovenskih sogovornikov in prispevki drugih avtorjev) (ur. Pavel Bratina). Ljubljana: Družina, 1995, str. 16-22. 236. Krščanstvo na slovenskem ozemlju pred naselitvijo Slovencev. V: Holzer, Josef: Zgodovina Cerkve v stotih slikah. Ljubljana: Družina, 1995, str. 46^-9. 237. Pokristjanjevanje Slovencev. V: Holzer, Josef: Zgodovina Cerkve v stotih slikah. Ljubljana: Družina, 1995, str. 89-93. 238. Sveta brata Ciril in Metod. V: Holzer, Josef: Zgodovina Cerkve v stotih slikah. Ljubljana: Družina, 1995, str. 94-97. 239. Protestantizem v slovenskih deželah. V: Holzer, Josef: Zgodovina Cerkve v stotih slikah. Ljubljana: Družina, 1995, str. 270-278. 240. Rimski papeži in Slovenci. V: Slovenija vpapeških listinah : [razstava Arhiva Republike Slovenije v Narodni galeriji v Ljubljani od 8. do 30. maja 1996j (ur. France M. Dolinar, Jože Skofljanec). Ljubljana: Arhivi 34 (2011) št. 2 205 Arhiv Republike Slovenije, 1996 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, zv. 16), str. 9-15. 241. Seznam papežev. V: Slovenija vpapeških listinah : [razstava Arhiva Republike Slovenije v Narodnigalenji v Ljubljani od 8. do 30. maja 1996] (ur. France M. Dolinar, Jože Skofljanec). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1996 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, zv. 16), str. 67-84. 242. Drobci iz zgodovine župnije Preddvor. V: Preddvor v času in prostoru : ^bornik občine Preddvor (ur. Tone Roblek). Preddvor: Občina, 1999, str. 105-121, ilustr. 243. Katalog razstave. V: Od sanj do resničnosti: razvoj slovenske državnosti : razstava od 24. maja do 25. junija 2001 [v Stanovski dvorani Ljubljanskega gradu] (ur. France M. Dolinar). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2001 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, zv. 18), str. 245-291. 244. Od Frančiška Asiškega do ustanovitve minorit-skega samostana v Piranu. V: Sedem stoletij mino-ritskega samostana sv. Frančiška Asiškega v Piranu : 1301-2001 (ur. France M. Dolinar, Marjan Vo-grin). Ljubljana: Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa, 2001, str. 13-22, ilustr. 245. Protireformacija in katoliška prenova v notranjeavstrijskih deželah. V: Tavčar, Ivan: Vita vitae meae. Grajski pisar : zgodovinski podobi. Ljubljana: DZS, 2003 (Zbirka Zgodovinsko klasje), str. 95-116. 246. Najstarejša pisna omemba Šentvida in Luko-vice. V: Zbornik Občine Lukovica 2004 : ob 700— letnici prve pisne omembe Šentvida in Eukovice (ur. Stanko Pele, France M. Dolinar, Gregor Koci-jan, Andreja Kos, Matej Kotnik, Stanislava Sto-par). Ljubljana: Viharnik; Lukovica: Občina, 2004, str. [8-10], ilustr. 1.18 Geslo — sestavek v enciklopediji, leksikonu, slovarju... 247. Dolinar, France M. - Spatzenegger, Hans: Gruber, Augustin Johann Joseph (1763-1835). V: Die Bischöfe der deutschsprachigen Länder : 1785/ 1803 bis 1945 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz). Berlin: Duncker & Humblot, 1983, str. 265-268. 248. Kuenburg, Joseph Ernest Gandolph Graf von (1737—1793). V: Die Bischöfe der deutschsprachigen Länder : 1785/1803 bis 1945 : ein biographisches ljexikon (ur. Erwin Gatz). Berlin: Duncker & Humblot, 1983, str. 419-420. 249. Kuttnar, Franz Xaver (1793-1846). V: Die Bischöfe der deutschsprachigen Länder: 1785/1803 bis 1945 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz). Berlin: Duncker & Humblot, 1983, str. 425^126. 250. Napotmk, Mihael (1850-1922). V: Die Bischöfe der deutschsprachigen Länder: 1785/1803 bis 1945 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz). Berlin: Duncker & Humblot, 1983, str. 529-530. 251. Schrattenbach, Vinzenz Joseph Franz Sal. Graf von (1744-1816). V: Die Bischöfe der deutschsprachigen Länder : 1785/1803 bis 1945 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz). Berlin: Duncker & Humblot, 1983, str. 671-672. 252. Slomšek, Anton Martin. V: Die Bischöfe der deutschsprachigen Länder: 1785/1803 bis 1945 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz). Berlin: Duncker & Humblot, 1983, str. 708-710. 253. Stepischnegg, Jakob Ignaz Maximilian (1815— 1889). V: Die Bischöfe der deutschsprachigen Länder: 1785/1803 bis 1945: ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz). Berlin: Duncker & Humblot, 1983, str. 738-739. 254. Zimmermann, Ignaz Franz Sales (1777—1843). V: Die Bischöfe der deutschsprachigen Länder : 1785/ 1803 bis 1945 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz). Berlin: Duncker & Humblot, 1983, str. 838-839. 255. Benediktinci. V: Enciklopedja Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1987, zv. 1: A—Ca, str. 226. 256. Bratovščina. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1987, zv. 1: A—Ca, str. 358. 257. Briksen. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1987, zv. 1: A—Ca, str. 376. 258. Cistercijani. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1988, zv. 2: Ce-Ed, str. 71. 259. Dobrila, Juraj. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1988, zv. 2: Ce-Ed, str. 275. 260. Dominikanci. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1988, zv. 2: Ce-Ed, str. 307. 261. Filip iz Žic. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1989, zv. 3: Eg-Hab, str. 106. 206 ARHIVI 34 (2011), št. 2 262. Frančiškani. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987—2002, 1989, zv. 3: Eg—Hab, str. 152. 263. Glušič, Konard. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1989, zv. 3: Eg-Hab, str. 252. 264. Goriška nadškofija. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1989, zv. 3: Eg-Hab, str. 286-287. 265. Graška škofija. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1989, zv. 3: Eg-Hab, str. 376. 266. Gruber, Avguštin. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1989, zv. 3: Eg-Hab, str. 400. 267. Attems (Attemis, Atthembs), Ernest Amadeus (Gottlieb) Thomas Reichsgraf von (1694—1757). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Bertin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 15-16. 268. Attems (Atthembs, Attembs), Joseph Oswald Reichsgraf von (1679-1744). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 16-17. 269. Brigido von Marenfels und Bresoviz, Michael Leopold Freiherr (1742-1816). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 48^49. 270. Budimir, Paul (1618-1670). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches: 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 52-53. 271. Cecotti (Ceccotti) Bonifatius (1697—1765). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches: 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 60. 272. Chumer (seit 1637 von Chumberg), Michael (1598-1653). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 63. 273. Firmian, Vigilius Augustin Maria Reichsfreiherr (seit 1749 Graf) von (1714-1788). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 117-118. 274. Fürstenberg in Mösskirch, Philipp Carl Reichsgraf (seit 1716 Fürst) von (1669-1718). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Bertin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 140-141. 275. Gaus von Homberg, Peter Anton (1646—1716). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Bertin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 146. 276. Herberstein, Karl Johann Reichsgraf von (1719—1787). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 182-183. 277. Herberstein, Sigmund Christoph (seit 1659 Graf, seit 1710 Reichsgraf) von (1644-1711). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Bertin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 183-184. 278. Kaunitz (Kauniz) — Rietberg, Franz Karl Reichsgraf von (1676—1717). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 220-221. 279. Dolinar, France M. — Huber, Kurt A.: Kuen-burg (Küenburg, Khüenbürg, Kienburg), Franz Ferdinand Freiherr (seit 1669 Reichsgraf) von (1651—1731). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 244-245. 280. Leslie, Wilhelm Graf von (um 1650-1727). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 268-269. 281.Tavano, Luigi — Dolinar, France M.: Marenzi, Antonio (seit 1654) Freiherr von (1596-1662). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Bertin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 294-296. 282. Marotti, Georg Xaver (1683-1740). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches: 1648 bis 1803 Arhivi 34 (2011) št. 2 207 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Hum-bolt, 1990, str. 296. 283. Mikolitsch, Franciscus Josephus (1738-1793). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 311-312. 284. Petazzi (Petaz, Petazi, Pettazzi) von Castel Nuovo, Leopold Joseph Hannibal Graf (1703— 1772). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 339-340. 285. Piccardi, Äldrago Antonio de (1708-1789). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 342. 286. Puchheim (Puchaim, Puchaimb, Buchheim), Otto Friedrich (seit 1633 Graf) von (16041664). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches: 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 354-355. 287. Rabatta, Joseph (seit 1634 Graf) von (um 1620—1683). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 356. 288. Raigesfeld (Raigersfeld), Franz Borgia (seit 1747 Freiherr) von (1736-1800). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 359. 289. Raunach, Andreas Daniel Freiherr von (um 1627—1686). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 363. 290. Ricci, Johannes Antonius (1745-1818). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches: 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 374. 291.Rosetti (Rossetti, Roseto), Johann Markus (seit 1676) Freiherr von Roseneg, Nusdorf, Predoll und Naukaffel (1626-1691). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 401. 292. Schrattenbach (Schrattenpach, Schrottenbach), Sigismund Felix Graf von (1679-1742). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches: 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 449^150. 293. Stadion, Franz Caspar (seit 1686 Reichsfreiherr) von (um 1644—1704). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, 480-481. 294. Tauris—Jančič, Paul de. V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 501. 295. Terpin, Philip (1603-1683). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, str. 501. 296. Thum und Taxis, Johann Baptist Reichsgraf von (1706—1762). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches : 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, 515-516. 297. Tavano, Luigi — Dolinar, France M.: Vaccano (Vaccani), Franz Maximilian (1609-1672). V: Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches: 1648 bis 1803 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990, 530-531. 298. Herberstein [herberštajn], Karel Janez. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1990, zv. 4: HacKare, str. 15. 299. Jezuiti. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Ja-vornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987—2002, 1990, zv. 4: Hac-Kare, str. 309. 300. Kapucini. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1990, zv. 4: Hac-Kare, str. 405^106. 301. Kartuzijani. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987—2002, 1991, zv. 5: Kari—Krei, str. 11. 302. Katoliška Cerkev. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1991, zv. 5: Kari-Krei, str. 17-22. 208 ARHIVI 34 (2011), št. 2 303. Katoliška Cerkev v zamejstvu. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1991, zv. 5: Kari-Krei, str. 24-26. 304. Katoliško tiskovno društvo. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1991, zv. 5: Kari-Krei, str. 27-28. 305. Koprska škofija. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1991, zv. 5: Kari-Krei, str. 264. 306. Vaccano (Vac(c)anus, Vac(c)ani) Franc Maksimilijan. V: Slovenski biografski leksikon (ur. Izidor Cankar, Franc Ksaver Lukman, France Kidrič, Alfonz Gspan, Fran Petre, Jože Munda). V Ljubljani: Zadružna gospodarska banka, 1925-1991, 1991, knj. 4: Taborska—Zvanut, str. 315. 307. Welbl (Waibl) Kastul (Caztallus). V: Slovenski biografski leksikon (ur. Izidor Cankar, Franc Ksaver Lukman, France Kidrič, Alfonz Gspan, Fran Petre, Jože Munda). V Ljubljani: Zadružna gospodarska banka, 1925-1991, 1991, knj. 4: Tabors ka-Z vanut, str. 669-671. 308. Wetzstein (Wettstein, Wezstain, Brus) Jurij. V: Slovenski biografski leksikon (ur. Izidor Cankar, Franc Ksaver Lukman, France Kidrič, Alfonz Gspan, Fran Petre, Jože Munda). V Ljubljani: Zadružna gospodarska banka, 1925-1991, 1991, knj. 4: Taborska—Z vanut, str. 689—690. 309. Wolf Anton. V: Slovenski biografski leksikon (ur. Izidor Cankar, Franc Ksaver Lukman, France Kidrič, Alfonz Gspan, Fran Petre, Jože Munda). V Ljubljani: Zadružna gospodarska banka, 1925-1991, 1991, knj. 4: Taborska-Žvanut, str. 713-714. 310. Wolf Anton Alojzij. V: Slovenski biografski leksikon (ur. Izidor Cankar, Franc Ksaver Lukman, France Kidrič, Alfonz Gspan, Fran Petre, Jože Munda). V Ljubljani: Zadružna gospodarska banka, 1925-1991, 1991, knj. 4: Taborska-Žvanut, str. 714-716. 311. Zore Janez Evangelist. V: Slovenski biografski leksikon (ur. Izidor Cankar, Franc Ksaver Lukman, France Kidrič, Alfonz Gspan, Fran Petre, Jože Munda). V Ljubljani: Zadružna gospodarska banka, 1925-1991, 1991, knj. 4: Taborska-Žvanut, str. 849-850. 312. Zorn Alojzij Matija. V: Slovenski biografski leksikon (ur. Izidor Cankar, Franc Ksaver Lukman, France Kidrič, Alfonz Gspan, Fran Petre, Jože Munda). V Ljubljani: Zadružna gospodarska banka, 1925-1991, 1991, knj. 4: Taborska-Žva-nut, str. 858-859. 313. Krivoverstvo. V: Enciklopedja Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1992, zv. 6: Krek-Marij, str. 18. 314. Križniki. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1992, zv. 6: Krek-Marij, str. 25-26. 315.Lamberg, Žiga. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1992, zv. 6: Krek-Marij, str. 95. 316. Lazaristi. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1992, zv. 6: Krek-Marij, str. 112. 317. Leopold, Josip Edgar. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1992, zv. 6: Krek-Marij, str. 132. 318. Ljubljanska nadškofija. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1992, zv. 6: Krek-Marij, str. 257-258. 319. Maksim Emonski. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1992, zv. 6: Krek-Marij, str. 379. 320. Maksimilijan Celjski. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1992, zv. 6: Krek-Marij, str. 379. 321. Mariborsko—lavantinska škofija. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1992, zv. 6: Krek-Marij, str. 411-412. 322. Zorn Alojzij Matija. V: Erimorski slovenski biografski leksikon (ur. Martin Jevnikar). Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1974-1994, 1992, knj. 4: Tič—Ž vanut in dodatek A—Ž, 18. snopič, str. 362-364. 323. Metropolija. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, knj. 7: Marin-Nor, 1993, str. 109-110. 324. Minoriti. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1993, zv. 7: Marin-Nor, str. 151. Arhivi 34 (2011) št. 2 209 325. Nadškofija. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987—2002, 1993, knj. 7: Marin-Nor, str. 269. 326. Naldini, Paolo. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1993, zv. 7: Marin-Nor, str. 282283. 327. Napotnik, Mihael. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1993, zv. 7: Marin-Nor, str. 287287. 328. Augustinus Kažotič. V: Eexikon für Theologie und Kirche (ur. Walter Kasper). 3., völlig neu bearbeitete Aufl. Freiburg im Breisgau [etc.]: Herder, 1993-2001, 1993, bd. 1: A bis Barcelona, stolpec 1248. 329. Oglejski patriarhat. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1994, knj. 8: Nos-Pli, str. 101-102. 330. Dolinar, France M. — Smrekar, Andrej: Ple-terska kartuzija. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1994, knj. 8: Nos-Pli, str. 411-412. 331. Frančiškani. V: Leksikon Cankarjeve zplošfie (ur. Ksenija Dolinar, Seta Knop). 3. izd. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994, str. 286. 332. Kapucini. V: Leksikon Cankarjeve zpl°Žfe (ur-Ksenija Dolinar, Seta Knop). 3. izd. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994, str. 463. 333. Klarise. V: Lksikon Cankarjeve %aloifbe (ur. Ksenija Dolinar, Seta Knop). 3. izd. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994, str. 488. 334. Minoriti. V: Leksikon Cankarjeve (ur-Ksenija Dolinar, Seta Knop). 3. izd. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994, str. 654. 335.Pogačar, Janez Zlatoust. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1995, zv. 9: Plo-Ps, str. 30-31. 336. Pokristjanjevanje. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1995, zv. 9: Plo-Ps, str. 62. 337. Pražupnija. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987—2002, 1995, zv. 9: Plo-Ps, str. 249. 338. Dolinar, France M. — Weissensteiner, Johann: Altkind, Michael. V: Die Bischöfe des Tieiiigen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 20. 339. Daniel Barbo. V: Die Bischöfe des Tieiiigen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 32. 340.Johann Barbo. V: Die Bischöfe des Reiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 32-33. 341. Kaspar Bobek. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 61-62. 342. Chrön, Thomas. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 103-104. 343. Pompeo Coronini. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 112-113. 344. Georg, Bischof von Lavant. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 219. 345. Gluschitsch, Konrad. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 230. 346. Götz, Leonhard. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches: 1448 bis 1648 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 231-232. 347. Kazianer, Franz Freiherr von Katzenstein. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 361-362. 348. Sigismund Graf Lamberg. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 404-405. 349. Georg Maninger von Kirchberg. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 455. 350. Mannsberg, Martin von. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lxikon (ur. Erwin Gatz, Clemens 210 ARHIVI 34 (2011), st 2 Brodkorb). Berlin: Duncker & Humbiot, 1996, str. 455-456. 351.Johann Pascasius. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches: 1448 bis 1648 : ein biographisches ljexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 518. 352. Paumgartner, Erhard. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches: 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 518-519. 353. Johann Zacharia Petrovitz. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 525. 354. Pewerl, Leonhard. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches: 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 526-527. 355. Radlic, Balthasar von. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches: 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 560. 356. Raubar, Christophorus von. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 570-572, ilustr. 357. Georg Reitgartier. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches: 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 516-511. 358. Renner, Philipp. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches: 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 577-578. 359. Rettinger, Martin Herkules von Wispach. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 579. 360. Rott, Johann. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 596-598. 361. Dolinar, France M. — Kopiec, Jan: Rüdelsheim, Rudolf Hecker von. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches: 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 601-603. 362. Scarlichi, Rinaldo. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches: 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 617-618. 363. Schweinpeck, Theobald. V: Die Bischöfe des Heiligen Romischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 656. 364. Seebach, Peter. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 658-659. 365. Georg Slatkonia. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 668-669. 366. Georg Stobaeus von Palmburg. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 681-682. 367. Tautschar, Johann. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches: 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 688-689. 368. Textor, Urban. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 692-693. 369. Karl Weinberger. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches: 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 743. 370. Antonio Zara. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 770. 371. Laibach. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 802-803. 372. Lavant. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 804-805. 373. Arensteiner, Konrad. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches: 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 823. 374. Pedena. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1448 bis 1648 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berlin: Duncker & Humblot, 1996, str. 823. 375. Dolinar, France M. — Rajsp, Vincenc — Ivanic, Martin: Redovnistvo. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dusan Voglar, Alenka Der-mastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, Arhivi 34 (2011) št. 2 211 1987-2002, 1996, zv. 10: Pt-Savn, str. 133-136, zvd. 376. Dolinar, France M. — Rajšp, Vincenc — Cevc, Emitijan: Reformacija. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1996, zv. 10: Pt-Savn, str. 137-143, zvd., ilustr. 377. Salzburška nadškofija. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan J avornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1996, zv. 10: Pt-Savn, str. 371-372, zvd. 378. Rabatta, Jožef. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, str. 27. 379. Ravbar, Krištof. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, str. 97. 380. Rožman, Gregorij. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, str. 301-302, ilustr. 381. Salezijanci. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, str. 369-370, ilustr. 382. Samostan. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, str. 380, ilustr. 383. Sedej, Frančišek Borgia. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1997, zv. 11: Savs-Slovenska m, str. 27. 384. Seebach, Peter. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987— 2002,1997, zv. 11: Savs-Slovenska m, str. 31. 385. Sekularizacija cerkvene posesti. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1997, zv. 11: Savs-Slovenska m, str. 35—36. 386. Slovenska cerkvena pokrajina. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1997, zv. 11: Savs-Slo-venska m, str. 401. 387. Dolinar, France M. — Turnšek, Marjan: Slomšek, Anton Martin. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, str. 149-151, ilustr. 388. Koper. V: Eexikon für Theologie und Kirche (ur. Walter Kasper). 3., völlig neu bearbeitete Aufl. Freiburg im Breisgau [etc.]: Herder, 1993—2001, 1997, bd. 6, str. 356. 389. Laibach. V: Eexikon für Theologie und Kirche (ur. Walter Kasper). 3., völlig neu bearbeitete Aufl. Freiburg im Breisgau [etc.]: Herder, 1993—2001, 1997, bd. 6, str. 589. 390. Maribor — Lavant. V: Eexikon für Theologie und Kirche (ur. Walter Kasper). 3., völlig neu bearbeitete Aufl. Freiburg im Breisgau [etc.]: Herder, 1993-2001,1997, bd. 6, str. 1364-1365. 391. Slovenska škofovska konferenca. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1998, zv. 12: Slovenska n — Sz, str. 12. 392. Srebrnič, Josip. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1998, zv. 12: Slovenska n - Sz, str. 246. 393. Stiski samostan. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1998, zv. 12: Slovenska n - Sz, str. 320-321, ilustr. 394. Stobej, Jurij. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1998, zv. 12: Slovenska n - Sz, str. 324. 395. Tavčar, Janez. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1999, zv. 13: Š- T, str. 192. 396. Textor, Urban. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1999, zv. 13: Š - T, str. 248. 397. Tolerančni patent. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1999,zv. 13: Š-T, str. 270. 398. Toroš, Mihael. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1999,zv. 13: Š-T, str. 295. 399. Trapisti. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 1999, zv. 13: Š-T, str. 312. 212 ARHIVI 34 (2011), št 2 400. Tridentinski koncil. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Der-mastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1999, zv. 13: Š - T, str. 334-335. 401. Tržaška škofija. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Der-mastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002,1999, zv. 13: Š - T, str. 380-381. 402. Pokristjanjevanje. V: Cvirn, Janez — Grdina, Igor — Ivanič, Martin — Longyka, Igor — Prunk, Janko — Simoniti, Vaško — Stih, Peter — Friš, Darko: Ilustrirana zgodovina Slovencev (ur. Marko Vidic, Lan Brenk). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999 (Knjižnica Enciklopedije Slovenije), str. 54. 403. Oglejski patriarhat. V: Cvirn, Janez — Grdina, Igor — Ivanič, Martin — Longyka, Igor — Prunk, Janko — Simoniti, Vaško — Stih, Peter — Friš, Darko: Ilustrirana zgodovina Slovencev (ur. Marko Vidic, Lan Brenk). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999 (Knjižnica Enciklopedije Slovenije), str. 71, ilustr. 404. Briksen. V: Cvirn, Janez — Grdina, Igor — Ivanič, Martin — Longyka, Igor — Prunk, Janko — Simoniti, Vaško — Stih, Peter — Friš, Darko: Ilustrirana zgodovina Slovencev (ur. Marko Vidic, Lan Brenk). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999 (Knjižnica Enciklopedije Slovenije), str. 82. 405. Mariborsko—lavantinska škofija. V: Cvirn, Janez — Grdina, Igor — Ivanič, Martin — Longjka, Igor — Prunk, Janko — Simoniti, Vaško — Stih, Peter — Friš, Darko: Ilustrirana zgodovina Slovencev (ur. Marko Vidic, Lan Brenk). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999 (Knjižnica Enciklopedije Slovenije), str. 117, ilustr. 406. Cistercijani. V: Cvirn, Janez — Grdina, Igor — Ivanič, Martin — Longyka, Igor — Prunk, Janko — Simoniti, Vaško — Stih, Peter — Friš, Darko: Ilustrirana zgodovina Slovencev (ur. Marko Vidic, Lan Brenk). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999 (Knjižnica Enciklopedije Slovenije), str. 119. 407. Samostan. V: Cvirn, Janez — Grdina, Igor — Ivanič, Martin — Longyka, Igor — Prunk, Janko — Simoniti, Vaško — Stih, Peter — Friš, Darko: Ilustrirana zgodovina Slovencev (ur. Marko Vidic, Lan Brenk). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999 (Knjižnica Enciklopedije Slovenije), str. 119. 408. Kartuzijani. V: Cvirn, Janez — Grdina, Igor — Ivanič, Martin — Longyka, Igor — Prunk, Janko — Simoniti, Vaško — Stih, Peter — Friš, Darko: Ilustrirana zgodovina Slovencev (ur. Marko Vidic, Lan Brenk). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999 (Knjižnica Enciklopedije Slovenije), str. 120, ilustr. 409. Dominikanci. V: Cvirn, Janez — Grdina, Igor — Ivanič, Martin — Longyka, Igor — Prunk, Janko — Simoniti, Vaško — Stih, Peter — Friš, Darko: Ilustrirana zgodovina Slovencev (ur. Marko Vidic, Lan Brenk). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999 (Knjižnica Enciklopedije Slovenije), str. 121. 410. Mlnoriti. V: Cvirn, Janez — Grdina, Igor — Ivanič, Martin — Longyka, Igor — Prunk, Janko — Simoniti, Vaško — Stih, Peter — Friš, Darko: Ilustrirana zgodovina Slovencev (ur. Marko Vidic, Lan Brenk). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999 (Knjižnica Enciklopedije Slovenije), str. 121. 411. Krištof Ravbar. V: Cvirn, Janez — Grdina, Igor — Ivanič, Martin — Longyka, Igor — Prunk, Janko — Simoniti, Vaško — Stih, Peter — Friš, Darko: Ilustrirana zgodovina Slovencev (ur. Marko Vidic, Lan Brenk). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999 (Knjižnica Enciklopedije Slovenije), str. 148. 412. Ljubljanska nadškofija. V: Cvirn, Janez — Grdina, Igor — Ivanič, Martin — Longyka, Igor — Prunk, Janko — Simoniti, Vaško — Stih, Peter — Friš, Darko: Ilustrirana zgodovina Slovencev (ur. Marko Vidic, Lan Brenk). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999 (Knjižnica Enciklopedije Slovenije), str. 149. 413. Kapucini. V: Cvirn, Janez — Grdina, Igor — Ivanič, Martin — Longyka, Igor — Prunk, Janko — Simoniti, Vaško — Stih, Peter — Friš, Darko: Ilustrirana zgodovina Slovencev (ur. Marko Vidic, Lan Brenk). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999 (Knjižnica Enciklopedije Slovenije), str. 166. 414. Goriška nadškofija. V: Cvirn, Janez — Grdina, Igor — Ivanič, Martin — Longyka, Igor — Prunk, Janko — Simoniti, Vaško — Stih, Peter — Friš, Darko: Ilustrirana zgodovina Slovencev (ur. Marko Vidic, Lan Brenk). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999 (Knjižnica Enciklopedije Slovenije), str. 195. 415. Verski sklad. V: Cvirn, Janez — Grdina, Igor — Ivanič, Martin — Longyka, Igor — Prunk, Janko — Simoniti, Vaško — Stih, Peter — Friš, Darko: Ilustrirana zgodovina Slovencev (ur. Marko Vidic, Lan Brenk). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999 (Knjižnica Enciklopedije Slovenije), str. 196— 197. 416. Pedena. V: Eexikon für Theologie und Kirche (ur. Walter Kasper). 3., völlig neu bearbeitete Aufl. Freiburg im Breisgau [etc.]: Herder, 1993—2001, 1999, zv. 8. 417. Upravno—teritorialna razdelitev : cerkvena upravna razdehtev. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Der-mastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 2000, zv. 14: U-We, str. 75-76. Arhivi 34 (2011) št. 2 213 418. Vergerij, Peter Pavel. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Der-mastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 2000, zv. 14: U - We, str. 187-188. 419.Vergerij, Peter Pavel [ml.]. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan J avornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 2000, zv. 14: U - We, str. 188. 420. Verska svoboda. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 2000, zv. 14: U - We, str. 193-194. 421. Verski sklad. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987—2002, 2000, zv. 14: U - We, str. 196-197 422. Videmska nadškofija. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 2000, zv. 14: U - We, str. 226-227. 423. Virgil. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 2000, zv. 14: U - We, str. 262. 424. Vovk, Anton. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, zv. 14: U — We, str. 365. 425. Slomšek Anton Martin. V: Lexikon für Theologie und Kirche (ur. Walter Kasper). 3., völlig neu bearbeitete Aufl. Freiburg im Breisgau [etc.]: Herder, 1993-2001, 2000, bd. 9: San bis Thomas, str. 668—669. 426. Slowenien. V: Lexikon für Theologie und Kirche (ur. Walter Kasper). 3., völhg neu bearbeitete Aufl. Freiburg im Breisgau [etc.]: Herder, 1993— 2001, 2000, bd. 9: San bis Thomas, str. 672-673. 427. Lavant. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1198 bis 1448 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berhn: Duncker & Humblot, 2001, str. 332-338. 428. Pedena. V: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches : 1198 bis 1448 : ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb). Berhn: Duncker & Humblot, 2001, str. 562-563. 429. Wolf, Anton Alojzij. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 2001,15: Wi-Ž, str. 4. 430. Župnijska knjiga. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javornik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002, 2001,15: Wi-Ž, str. 388. 431.Truber, Primus. V: Ijexikon für Theologie und Kirche (ur. Walter Kasper). 3., völhg neu bearbeitete Aufl. Freiburg im Breisgau [etc.]: Herder, 1993-2001, 2001, bd. 10: Thomaschristen bis Zytomyr, str. 273. 432. Bistum Laibach (slow. Ljubljana). V: Die Bistümer des Heiligen Römischen Reiches von ihren Anfängen bis %ur Säkularisation: [ein historisches Lexikon mit 62 vielfarbigen Bistumskarten] (ur. Erwin Gatz). Freiburg im Breisgau: Herder, 2003, str. 331— 334. 433. Bistum Lavant. V: Die Bistümer des Heiligen Römischen Reiches von ihren Anfängen bis %ur Säkularisation : [ein historisches Lexikon mit 62 vierfarbigen Bistums karten] (ur. Erwin Gatz). Freiburg im Breisgau: Herder, 2003, str. 344-346. 434. Bistum Pedena (kroat. Pičan, slow. Pičen). V: Die Bistümer des Heiligen Römischen Reiches von ihren Anfängen bis %ur Säkularisation : [ein historisches Lexikon mit 62 vierfarbigen Bistums karten] (ur. Erwin Gatz). Freiburg im Breisgau: Herder, 2003, str. 564—565. 435. Ljubljana = Lubiana = Laibach. V: Das »Frin-taneum« in Wien und seine Mitglieder aus den Kirchen-provin^en Wien, Salzburg und Gör\ : (1816—1918) : ein biographisches Lexikon (ur. Karl Heinz Franki, Peter Günther Tropper). Klagenfurt; Laibach; Wien: Hermagoras; = Celovec; Ljubljana; Dunaj: Mohorjeva, cop. 2006 (Studien zum Frintaneum, 1), str. 229-231. 1.19 Recenzija, prikaz knjige, kritika 436. Stoletnica nemškega kolegija. V: Družina. — 25 (1976), št. 45, str. 3. 437. Knut Walf, Das Bischöfliche Amt in der Sicht Josephinischer Kirchenrechder, v: Forschungen zur kirchlichen Rechtsgeschichte und zum Kirchenrecht, Band 13, Wien 1975, 8°, 150 strani. V: Bogoslovni vestnik. — 38 (1978), str. 100. 438. Hans Hollerweger, Die Reform des Gottesdienstes zur Zeit des Josephinismus in Osterreich, v: Studien zur Pastoralliturgie, Band 1, Regensburg 1976, 573 strani, 1 priloga. V: Bogoslovni vestnik. - 38 (1978), str. 100-101. 439. Ustanovitev Inštituta za zgodovino Cerkve na Teološki fakulteti v Ljubljani. V: Bogoslovni vestnik. - 38 (1978), str. 383-384. 440. Zbornik ob 750—letnici mariborske škofije : 1228-1978. V: Bogoslovni vestnik. - 39 (1979), str. 233-239. 441. Eleonore Zlabinger, Lodovico Muratori und Österreich, Innsbruck 1970, 255 strani, 2 tabeh, v: Veröffentlichungen der Universität Inns- 214 ARHIVI 34 (2011), št. 2 bruck, 53; Studien zur Rechts—, Wirtschafts— und Kulturgeschichte, VI., (izdal Nikolaus Grass). V: Bogoslovni vestnik. — 39 (1979), str. 242— 244. 442. Leopold Jurca, Moja leta v Istri pod fašizmom. V: Družina. - 28 (1979), št. 8, str. 6. 443. Knjiga za jubilej : zbornik ob 750—letnici mariborske škofije 1228-1978, Maribor 1978, 235 strani, 29 slik (od tega 10 faksimilov), dve karti. V: Družina. - 28 (1979), št. 12, str. 6. 444. Manfred Brandl, Marx Anton Wittola. Seine Bedeutung für den Jansenismus in deutschen Landen, Steyr (Verlag Wilhelm Ennsthaler) 1974, 144 str. (v: Forschungen zur Geschichte der katholischen Aufklärung, Band I.). V: Bogoslovni vestnik. - 40 (1980), št. 1, str. 172-173. 445. Hersche Peter, Der aufgeklärte Reformkatholizismus in Osterreich, Bern (Verlag Herbert Lang) 1976, 106 strani, žepni format, (v: Quellen zur Neueren Geschichte, Heft 33). V: Bogoslovni vestnik. -40 (1980), št. 1, str. 174. 446. Grulich Rudolf, Der Beitrag der bömischen Länder zur Weltmission des 17. und 18. Jahrhunderts, Königstein /Ts/ 1981, 232 str. (v: Veröffentlichungen des Instituts für Kirchengeschichte von Böhmen—Mähren—Schlesien e. V., Neue Folge, Band 7). V: Bogoslovni vestnik. — 41 (1981), št. 2, str. 274-276. 447. Makso Peloza, Le visite pastorali nella provincia ecclesiastica di Rijeka (diocesi di Rijeka — Seni, Krk e Poreč—Pula), v: Archiva Ecclesiae, anni XXII-XXIII, 1979-80, 473-480. V: Bogoslovni vestnik. — 41 (1981), št. 2, str. 276. 448. Römische Kurie. Kirchliche Finanzen. Vatikanisches Archiv. Stadien zu Ehren von Hermann Hoberg (v: Miscellanea Historiae Ponti-ficiae, zvezek 45 in 46), Rim 1979, 1004 str., 11 kart oziroma slik. V: Bogoslovni vestnik. — 41 (1981), št. 4, str. 508-509. 449. Wilhelm Baum, Deutsche und Slowenen in Krain : eine historische Betrachtang, Klagenfurt (Carinthia Verlag) 1981, 247 strani, 17 prilog (odlomki listin, rodovniki plemiških rodbin, slike pomembnih osebnosti), 8 fotografij, 1 karta, dva dodatka. V: Družina. - 30 (1981), št. 46, str. 6. 450. Archiva Ecclesiae. Bollettino dellAssociazione Archivistica Ecclesiastica. V: Arhivi. — 5 (1982), št. 1/2, str. 107-108. 451. Archiva Ecclesiae. Bolletino deli' Associazione Archivistica Ecclesiastica 11 zvezkov, Città del Vaticano 1958—1982. V: Bogoslovni vestnik. — 43 (1983), št. 1, str. 98-100. 452. Pisma Petra Pavla Glavarja : Jože Gregorič, Pisma Petra Pavla Glavarja Jožefu Tomlju 1761— 1784, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 4, Ljubljana 1982, 257 strani. V: Družina. - 32 (1983), št. 1, str. 14. 453. Pontifikat Janeza Pavla II. — med oceno in razmišljanjem. V: Družina. - 47 (1983), št. 47, str. 14. 454. Stefano Kociančič (1818-1883), un ecclesi-astico al servizio della cultara fra Sloveni e Friulani, v: Fonti e studi di storia sociale e religiosa 1, Gorizia 1984, 130 str. V: Bogoslovni vestnik. - 44 (1984), str. 328-329. 455. Vita religiosa morale e sociale ed i concili di Split (Spalato) dei secc. X—XI. Atti del symosium internazionale di storia ecclesiastica, Split, 26— 30, settembre 1978, a cura di A. G. Matanič, Padova 1982 (Medioevo e umanesimo 49), 568 str. V: Bogoslovni vestnik. - 44 (1984), str. 329-331. 456. Klaus Jaitner, Die Hauptinstruktionen Clemens' VIII. für die Nuntien und Legaten an den europäischen Fürstenhöfen 1592—1605, 2. Bände, Tübingen (Max Niemeyer Verlag) 1984, CCLXXIII + 1040 strani, 11 slik in ena karta. V: Zgodovinski časopis. — 38 (1984), št. 1/2, str. 146— 148. 457. Stefano Kociančič (1818—1883), un ecclesi-astico al servizio della cultara fra Sloveni e Friulani, v: Fonti e studi di storia sociale e religiosa 1, Gorizia 1984, 130 strani. V: Zgodovinski časopis. - 38 (1984), št. 1/2, str. 150-151. 458. Schmidt Peter, Das Collegium Germanicum in Rom und die Germaniker. Zur Funktion eines römischen Ausländerseminars 1552—1914. Tübingen (Max Niemeyer Verlag) 1984. 364 str. (Bibliothek des Deutschen historischen Instituts in Rom, Band 56). V: Zgodovinski časopis. — 38 (1984), št. 3, str. 242-244. 459. Klaus Jaitner, Die Hauptinstruktionen Clemens' VIII. für die Nuntien und Legaten an den europäischen Fürstenhöfen 1592—1605, 2. Bände, Tübingen (Max Niemeyer Verlag) 1984, CCLXXIII+1040 str., 11 slik in ena karta. V: Bogoslovni vestnik. — 45 (1985), str. 111—115. 460. Peter Schmidt, Das Collegium Germanicum in Rom und die Germaniker. Zur Funktion eines römischen Ausländerseminars 1552—1914. Tübingen (Max Niemeyer Verlag) 1984. 364 str. (Bibliothek des Deutschen historischen Instituts in Rom, Band 56). V: Bogoslovni vestnik. — 45 (1985), str. 216-218. 461. Duhovnost za vse čase : Janez Hollenstein — Tomaž Lauko, Zgovorna tišina, Pleterje 1986, 87 strani velikega formata, 33 fotografij. V: Družina. -35 (1986), št. 27, str. 14. 462. Knjiga o duhovnem in narodnem buditelju : Arhivi 34 (2011) št. 2 215 Trinkov simpozij v Rimu (od 5. do 10. septembra 1983), Rim 1985, 166 str. Izdala Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, tiskala tiskarna Učne delavnice v Ljubljani 1986, uredil Drago Klemenčič, oblikovala Meta Skrabar. V: Družna. - 35 (1986), št. 44, str. 6. 463. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 8, Ljubljana 1986. V: Sporočila slovenskih škofij. — 5 (1986), št. 5, str. 68. 464. H koreninam naše cerkvene ureditve : Rajko Bratož, Razvoj organizacije zgodnjekrščanske Cerkve na ozemlju Jugoslavije od 3. do 6. stoletja, v: Zgodovinski časopis, 40 (1986), 363395. V: Družina. - 36 (1987), št. 8, str. 6. 465. Dragocen vpogled v našo cerkveno preteklost: Jože Mlinaric, Župnije na Slovenskem Štajerskem v vizitacijskih zapisnikih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656—1774, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 9, Ljubljana 1987, 464 strani, pet kart in štiri slikovne priloge. Za neslovenske bralce daljši povzetek v angleščini. V: Družina. - 36 (1987), št. 18, str. 14. 466.Jože Mlinaric: Kostanjeviška opatija 1234— 1786, Kostanjevica na Krki 1987, 697 str. V: Kronika. - 35 (1987), št. 3, str. 222-224. 467.Jože Mlinaric, Kostanjeviška opatija 1234— 1786, Kostanjevica na Krki 1987, 697 str., 107 barvnih, 98 črnobelih fotografij, 10 zemljevidov. V: Tretji dan. - 16 (1987), št. 10 (129), str. 16-17. 468. Smole Majda, Vicedomski urad za Kranjsko, 13. stol-1747,1. del: Cerkvene zadeve. Lit. A-F (Publikacije arhiva [i. e. Arhiva] SR Slovenije, Inventarji, Serija Arhivi državnih in samoupravnih organov in oblastev, zvezek 4), Ljubljana 1985, 315 strani. V: Zgodovinski časopis. — 41 (1987), št. 1, str. 193-194. 469. Bogo Grafenauer, Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj. Uredil Janko Prunk. Ljubljana : Slovenska matica, 1987. 225 strani. V: Zgodovinski časopis. - 41 (1987), št. 2, str. 378-380. 470. Carlo M. d'Attems primo arcivescovo di Go-rizia 1752-1774, vol. I., Studi introduttivi, Go-rizia 1988, 190 str. V: Kronika. - 36 (1988), št. 1/2, str. 140-142. 471. Sedejev simpozij v Rimu (Simpoziji v Rimu, 4), uredil Edo Skulj, Celje 1988. 309 str., 6 fotografij. V: Zgodovinski časopis. — 43 (1989), št. 1, str. 142-145. 472. Majda Smole, Vicedomski urad za Kranjsko, 13. stoletje—1747, Cerkvene zadeve, 2. del: lit. G, Ljubljana 1989; 3. del: lit. I-K Ljubljana 1989. V: Obvestila Arhiva Republike Slovenije. — 6 (1990), št. 1, str. 32-33. 473. Minoritski samostan na Ptuju 1239-1989, uredila Jože Mlinaric in p.Marijan Vogrin, Ptuj— Celje: Minoritski samostan, 1989, 448 strani, 65 ilustracij. V: Zgodovinski časopis. — 44 (1990), št. 2, str. 309-311. 474. Anton Ožinger, Vizitacije savinjskega arhidi-akona goriške nadškofije 1751—1773 .... V: Arhivi. - 14 (1991), št. 1/2, str. 104-106. 475. Anton Ožinger, Vizitacije savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije 1751—1773 (Carlo M. d'Attems), Vizitacijski zapisniki 1752—1774, zvezek 2), Ljubljana 1991, 922 strani, 7 kart in 10 slikovnih prilog. V: Obvestila Arhiva Republike Slovenije. -7 (1991), št. 3, str. 18-19. 476. Carlo M. d'Attems: primo arcivescovo di Gorizia 1752—1774. II. zvezek. Zbornik predavanj. Gorica 1990. 550 strani, barvna karta goriške nadškofije v času nadškofa Attemsa. V: Zgodovinski časopis. — 45 (1991), št. 1, str. 162—165. 477. Vodnik po arhivskem gradivu za zgodovino Slovencev in drugih narodov nekdanje Jugoslavije v Centralnem državnem arhivu v Rimu .... V: Arhivi. -15 (1992), št. 1/2, str. 101-102. 478. Anton Ožinger: »Vizitacije savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije 1751—1773«, Ljubljana, 1991. V: Zgodovinski časopis. - 45 (1991), št. 4, str. 676-678. 479. France Gornik, Zgodovina blejske župnije .... V: Zgodovinski časopis. — 47 (1993), št. 1, str. 168— 169. 480. Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije 1750-1759, Atti delle visite pastorali negli ar-cidiaconati di Gorizia, Tolmino e Duino 1750— 1759 (Vizitacijski zapisniki, Atti delle visite pastorali di Carlo Michele d'Attems arcivescovo di Gorizia 1752-1774, zvezek 1), Gorizia 1994, 742 str. M: Arhivi. -17 (1994), št. 1/2, str. 163-165. 481. Majda Smole, Vicedomski urad za Kranjsko, 13. stoletje — 1747, 4. del: Cerkvene zadeve, lit. L, Ljubljana 1994, Publikacija Arhiva Republike Slovenije, Inventarji, Serija: Arhivi državnih in samoupravnih organov in oblastev, Zvezek 4/4, 481 str. V: Arhivi. - 17 (1994), št. 1/2, str. 160161. 482. Zgodovina Cerkve 3 zvezek (reformacija, katoliška prenova in protireformacija 1500—1715), Lj., 1994. V: Obvestila Arhiva Republike Slovenije. — 10 (1994), št. 2, str. 20-23. 483. Samostani v srednjeveških listinah na Slovenskem : ob otvoritvi razstave v Arhivu Republike Slovenije, Ljubljana, 14. oktobra 1993. V: Zgodovina v šoli. — 3 (1994), št. 1, str. 74—75. 216 ARHIVI 34 (2011), št. 2 484. Zgodovina Cerkve, 3. zvezek: Reformacija, ka-tokška prenova in protireformacija, Ljubljana 1994. V: Zgodovina v šoli. - 3 (1994), št. 4, str. 6667. 485. Majda Smole, Vicedomski urad za Kranjsko, 13. stol. — 1747, Cerkvene zadeve, peti del (M— R), Ljubljana 1995, Arhiv Republike Slovenije, 488 strani. V: Arhivi. - 18 (1995), št. 1/2, str. 154-155. 486. Pismo, pisava, pisar. V: Zgodovina v šoli. — 4 (1995), št. 4, str. 78-79. 487. Vizitacijski zapisnik goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije (1750-1759) : Atti delle visite pastorali di Carlo Michele d'Attems, arcivescovo di Girizia, Gori-zia 1994. V: Zgodovina v šoli. — 4 (1995), št. 1, str. 60-62. 488. Mlinaric Jože, Stiška opatija 1136-1784 : Novo mesto 1995, 1156 strani. V: Zgodovina v šoli. — 4 (1995), št. 2, str. 91-93. 489. Ludwig Steindorff, Memoria in Altrussland. Untersuchungen zu den Formen christlicher Totensorge. Stuttgart 1994, 294 strani. (Quellen und Studien zur Geschichte des östlichen Europa ; 38). V: Zgodovinski časopis. — 49 (1995), št. 2, str. 317-318. 490. Dušan Kos, Pismo, pisava, pisar. Prispevek k zgodovini kranjskih listin do leta 1300. Ljubljana : Zgodovinski arhiv, 1995, 248 strani, 19 prilog. (Gradivo in razprave ; 14). V: Zgodovinski časopis. -49 (1995), št. 2, str. 314-315. 491. Jože Mlinaric, Stiška opatija 1136-1784. Novo mesto : Dolenjska založba, 1995. 1156 strani. V: Zgodovinski časopis. — 49 (1995), št. 2, str. 315—317. 492. Josef Holzer, Zgodovina Cerkve v stotih slikah. Ljubljana : Družina, 1995. 420 strani, 50 stik. V: Zgodovinski časopis. — 49 (1995), št. 3, str. 487-488. 493. Biografski leksikon škofov svetega rimskega cesarstva. V: Obvestila Arhiva Republike Slovenije. — 12 (1996), št. 4, str. 14-15. 494. Ameriški del slovenske zgodovine : Darko Friš: Ameriški Slovenci in katoliška cerkev 1871— 1924, Celovec 1995. V: Razgledi. - (1996), str. 26-27. 495. Darko Friš: Ameriški Slovenci in katoliška cerkev 1871—1924, Celovec 1995. V: Zgodovina v M'.-5 (1996), str. 69-71. 496. Evidentiranje v Moskvi od 13. do 25. aprila 1997. V: Obvestila Arhiva Republike Slovenije. — 13 (1997), št. 2, str. 27-28. 497. France Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto. Regesti listin in popis gradiva .... V: Zgodovinski časopis. - 51 (1997), št. 1, str. 138-139. 498.Jože Mlinaric — Marnberški dominikanski samostan 1251-1782, Celje 1997, 363 str. V: Zgodovina v šoli. — 7 (maj 1998), št. 2, str. 57-58. 499. Vojan Tihomir Arhar, Oživljena tišina (Cister-cijanska opatija Stična 1898-1998). V: Zgodovina v šoli. - 7 (1998), št. 4, str. 76-77. 500. Od sanj do resničnosti.V: Ampak. - 2 (2001), št. 8/9, str. 79. 501. Od sanj do resničnosti. V: Communio. — 11 (2001), št. 4, str. 300-302. 502. Predstavitev Tavanovega zbornika : bogata zgodovinska publikacija. V: Novi glas. — 6 (1. mar. 2001), št. 8, str. 6, portret. 503. Od sanj do resničnosti : razvoj slovenske državnosti. V: Obvestila Arhiva Republike Slovenije. — 17 (2001), št. 3, str. 22-25. 504. Pij XII. in druga svetovna vojna, Družina, 2001. V: Ampak. - 3 (februar 2002), št. 2, str. 68. 505. Pretresljiv dokument časa : ob rob knjigi Antona Vovka V spomin in opomin. V: Družina. - 52 (12. okt. 2003), št. 41, str. 19. 506. Letopis ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove 1596 - 1691. V: Slovenski jezuiti. - 38 (apr. 2004), št. 2 (219), str. 45-48, ilustr. 507. Damjan Hančič, Klarise na Kranjskem, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gradivo in razprave 26, Ljubljana 2005, 468 strani. Si-.Arhivi. - 28 (2005), št. 1, str. 107-108. 508. Jože Mlinaric — Jože Curk, Dominikanski samostan na Ptuju, Ptuj: Zgodovinski arhiv, 2009, 359 strani. V: Arhivi. - 33 (2010), št. 1, str. 177180. 1.20 Predgovor, spremna beseda 509. Predgovor k slovenski izdaji. V: Daniélou, Jean — Marrou, Henri Irénée: Zgodovina Cerkve. 1, Od ' o ' Začetkov do Gregorja Velikega : fl— VI. stoletje] (ur. France M. Dolinar). Ljubljana: Družina, 1988, str. 11-12. 510. Spremna beseda. V: Belič, Predrag: Prva tri desetletja jezuitov in Slovenci : (1546—1569). 1. natis. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1989 (Zbirka Zgodovinskega časopisa, 6), str. 37-38. 511. Predgovor. V: Knowles, David — Obolensky, Dimitri: Zgodovina Cerkve. 2, Srednji vek : (600— 1500) (ur. France M. Dolinar). Ljubljana: Družina, 1991, str. [10], 512. Spremna beseda. V: Tiichle, Hermann — Bou-man, Cornélius Adrianus — Le Braun, Jacques: Zgodovina Cerkve. 3, Reformacija, protireformacija in katoliška prenova : (1500—1715) (ur. France M. Dolinar). Ljubljana: Družina, 1994, str. [9]. Arhivi 34 (2011) št. 2 217 513. Spremna beseda. V: Mlinaric, Jože: Marenberški dominikanski samostan : 1251—1782 (ur. Bojan Nedok). Celje: Mohorjeva družba, 1997, str. 361. 514. Spremna beseda. A7: Rogier, Louis J. - Bertier De Sauvigny, Guillaume de — Hajjar, Joseph: Zgodovina Cerkve. 4, Cerkev v času razsvetljenstva, revolucije in restavracije: (1715—1848) (ur. France M. Dohnar). Ljubljana: Družina, 1999, str. 9. 515. Spremna beseda. V: Aubert, Roger — Cruni-cam, Paul E.: Zgodovina Cerkve. 5, Od cerkvene države do svetovne Cerkve : (od 1848 do drugega vatikanskega koncila) (ur. France M. Dolinar). Ljubljana: Družina, 2000, str. 11—12. 516. Spremna beseda. V: Sedem stoletij minoritskega samostana sv. Frančiška Asiškega v Piranu : 1301— 2001 (ur. France M. Dolinar, Marjan Vogrin). Ljubljana: Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa, 2001, str. 11. 517. Predgovor. A7: Kontestabile Rovis, Mirjana: Urad domen Koper 1807—1878 .f priključenimi spisi : Pomorska sanitetna deputacija Koper 1819—1878. Koper: Pokrajinski arhiv, 2001, str. 5—6. 518. Spremna beseda = Prooemium. V: Historia annua Collegii Societatis Jesu Labacensis : (1596— 1691) (ur. France Baraga). Ljubljana: Družina: Provincia Sloveniae Societatis lesu: = Provin-cialat Družbe Jezusove, 2002, str. 6—11. 519. Spremna beseda. V: Bonin, Zdenka: Inventar Zbirke listin v Pokrajinskem arhivu Koper : (1348— 1776). Koper: Pokrajinski arhiv, 2002, str. 7. 520. Spremna beseda. V: Kebe, Janez: Loška dolina z Babnim Poljem. Del 2, Družbena in žMPnjs^a Zgodovina. Ljubljana: Družina, 2002, str. 5. 521. Spremna beseda. V: Aubert, Roger — Cruni-cam, Paul E.: Zgodovina Cerkve. 6, Cerkev svetovnih raz^žnosti (ur. France M. Dohnar). Ljubljana: Družina, 2002, str. 9-10. 522. Spremna beseda. V: Letopis ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove: (1596—1691) (ur. France Baraga). Ljubljana: Družina: Provincialat Družbe Jezusove, 2003, str. 9-11. 523. Dachau, taboriščna številka 27640. V: Hrastelj, Franc: Njegova pot. Ljubljana: Družina, 2004 (Zbirka Čas in ljudje, knj. 16), str. 7-10. 524. Povzetek. V: Sto let Zavoda sv. Stanislava (ur. France M. Dohnar). Ljubljana: Družina, 2005, str. 693-699. 525. Povzetek vseh prispevkov v knjigi. V: Primus Tmber 1508—1586 : der slowenische Reformator und Württemberg (ur. Sönke Lorenz, Anton Schind-hng, Wilfried Setzier). Stuttgart: W. Kohlhammer, 2011, str. 5—7. 526. Erläuterung der Karte. V: Primus Tmber 1508— 1586 : der slowenische Reformator und Württemberg (ur. Sönke Lorenz, Anton Schindling, Wilfried Setzier). Stuttgart: W. Kohlhammer, 2011, str. 9. 1.21 Polemika, diskusijski prispevek 527. Vzgoja brez političnih smernic. V: Družina. — 50 (2001), št. 38, str. 21. 528. Hribar, Tine — Hribar, Spomenka — Fischer, Jasna — Prunk, Janko — Griesser-Pečar, Tamara — Dežman, Jože — Repe, Božo — A^odušek Starič, Jerca - Mlakar, Boris - Kacin-Wohinz, Mihca -Dolinar, France M. — Blažič, Viktor — Sturm, Lovro — Vodopivec, Peter — Mikola, Milko — Puhar, Alenka — Jamnik, Pavel: Diskusija. A7: Žrtve vojne in revolucije : zbornik : jreferati in razprava .f posveta v Državnem svetu 11. in 12. novembra 2004, ki sta ga pripravila Državni svet Republike Slovenije in Inštitut zp novejšo zgodovino v LjubljaniJ (ur. Janvit Golob, Peter Vodopivec, Janko Prunk, Tine Hribar, Milena Basta). Ljubljana: Državni svet Republike Slovenije, 2005, str. 171-200. 1.22 Intervju 529. Simpozij o Jeghču. V: Demokracija. — 2 (11. XII. 1990), št. 48, str. 7, portret. 530. Slovenci v moskovskih arhivih. V: Večer. — (1997), str. 36. 531. Pluralizma nismo vajeni. V: Demokracija. — 6 (17. maj 2001), št. 20, str. 34-37. 532. Metropohja : povezovalec pastoralne dejavnosti : pogovor z zgodovinarjem dr. Francetom M. Dotinarjem o metropolijah. A7: Družina. — 55 (l.okt. 2006), št. 40, str. 10. 1.25 Drugi članki ali sestavki 533. Poročilo o občnem zboru Görres—Gesellschaft : (30. septembra — 4. oktobra 1978 v Bambergu). A7: Bogoslovni vestnik. - 38 (1978), str. 536-538. 534. Drugi mednarodni kongres o kartuzijancih, (Aggsbach od 11. do 14. septembra 1980). A7: Bogoslovni vestnik.-V) (1980), št. 3, str. 409-411. 535. Tretji mednarodni kongres o kartuzijancih. V: Bogoslovni vestnik.-M (1981), št. 4, str. 511-513. 536.14. zborovanje cerkvenih arhivarjev v Rimu. V: Arhivi. - 5 (1982), št. 1/2, str. 93-94. 537. Štirinajsto zborovanje cerkvenih arhivarjev v Rimu. V: Bogoslovni vestnik. — 43 (1983), št. 1, str. 91-92. 538. Četrti mednarodni kongres o zgodovini in duhovnosti kartuzijanov. V: Bogoslovni vestnik. — 43 (1983), št. 1, str. 92-94. 218 ARHIVI 34 (2011), št. 2 539. Razpoznavne sledi solunskih bratov : dvodnevni simpozij na Teološki fakulteti v Ljubljani ob 1100—letnici smrti slovanskega blagovestnika nadškofa sv. Metoda. V: Družina. — 34 (1985), št. 8, str. 1. 540. Simpozij ob 130 letnici visokega šolstva v Mariboru od 14. do 16. februarja 1990. V: Obvestila Arhiva Republike Slovenije. — 6 (1990), št. 1, str. 36. 541. Poročilo o jezuitskem simpoziju v Ljubljani 9. in 10. aprila 1991. V: Obvestila Arhiva Republike Slovenije. - 7 (1991), št. 2, str. 45. 542. Razstava v Spittalu od 7. maja do 27. oktobra 1991. V: Obvestila Arhiva Republike Slovenije. — 1 (1991), št. 2, str. 45-46. 543. Zgodovinsko društvo Ljubljana : 1988-1990. V: Zgodovinski časopis. — 45 (1991), št. 1, str. 138— 139. 544. Obisk v Mestnem arhivu in Bavarski državni knjižnici v Miinchnu. V: Obvestila Arhiva Republike Slovenije. - 8 (1992), št. 3/4, str. 49. 545. Mednarodni simpozij v Gorici. V: Obvestila Arhiva Republike Slovenije. — 8 (1992), št. 3/4, str. 49— 50. 546. Katoliška cerkev in katoličani v slovenski politiki in kulturi 1890-1941. V: Obvestila Arhiva Republike Slovenije. - 8 (1992), št. 3/4, str. 50. 547. Arhiv italijanskega zunanjega ministrstva : seznam inventarjev. V: Obvestila Arhiva Republike Slovenije. -10 (1994), št. 2, str. 14-19. 548. Slovenija v papeških listinah : razstava ARS v Narodni galeriji v Ljubljani od 8. do 30. maja 1996. V: Obvestila Arhiva Republike Slovenije. — 12 (1996), št. 2, str. 27-29. 549. Katalog razstave : Povzetki listin. V: Slovenija v papeških listinah : [razstava Arhiva Republike Slovenije v Narodni galenji v Ljubljani od 8. do 30. maja 1996] (ur. France M. Dolinar, Jože Skof-ljanec). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1996 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, zv. 16), str. 93-119. 550. Dolinar, France M. — Skofljanec, Jože: Seznam papeških listin v slovenskih arhivih. V: Slovenija v papeških listinah : [razstava Arhiva Republike Slovenije v Narodni galenji v Ljubljani od 8. do 30. maja 1996] (ur. France M. Dolinar, Jože Skofljanec). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1996 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, zv. 16), str. 121-189. 551. Župnija Ljubljana — Črnuče. V: Ob 100—letnici posvetitve župnijske cerkve na Črnučah : prispevek k Zgodovini kraja (ur. Janko Jarc). 1. natis. Ljubljana: Odbor za pripravo slovesnosti ob 100—letnici posvetitve cerkve na Črnučah, 1997, str. 44—53. 552. Anton Skubic, zgodovina Ribnice in ribniške pokrajine. V: Dekan in zgodovinar Anton Skubic : 1876—1940 : (ob 60— letnici smrti dekana Antona Skubica) (ur. Janez Debeljak, Maks Ipavec, Brane Kozina, Jože Tanko, Polona Rigler Grm, Vesna Horžen). Ribnica: Občina, 2000 (Ribniški zbornik, 1), str. 39—41. 553. Fondazione delTAbbazia di Gornji grad. V: Patriarchi : quindiá secoli di civiltá fra lAdriático e 1'Europa Centrale (ur. Sergio Tavano, Giuseppe Bergamini). Milano: Skira, 2000, str. 279. 554. Indulgenza per il monastero di Kostanjevica. V: Patriarchi: quindici secoli di civiltá fra lAdriático e 1'Europa Centrale (ur. Sergio Tavano, Giuseppe Bergamini). Milano: Skira, 2000, str. 279. 555. Códice di Bistra. V: Patriarchi : quindici secoli di civiltá fra l'Adriático e lE^uropa Centrale (ur. Sergio Tavano, Giuseppe Bergamini). Milano: Skira, 2000, str. 282. 556. Donazione al monastero di Jurklošter. V: Patriarchi : quindiá secoli di civiltá fra l'Adriático e lEuropa Centrale (ur. Sergio Tavano, Giuseppe Bergamini). Milano: Skira, 2000, str. 282. 557. Fondazione del monastero di Pleterje. V: Patriarchi : quindici secoli di civiltá fra lAdriático e lE^uropa Centrale (ur. Sergio Tavano, Giuseppe Bergamini). Milano: Skira, 2000, str. 282. 558. II dr. Alojzij Šuštar, arcivescovo metropolita di Lubiana. V: Nuova iniciativa isontina. — (2008), n. 48 (141), str. 44-47. 559.Juričič Cargo, Danijela — Dolinar, France M.: Videm, Italija [i.e. Rim, Vatikan (Italija)]. V: Obvestila Arhiva Republike Slovenije. — 25 (2009), št. 1, str. 19—40. Monografije in druga zaključena dela 2.01 Znanstvena monografija 560. Slovenska cerkvena pokrajina. Ljubljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve, 1989 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 11), 239 str., zvd. 561. Zupan, Gojko — Ferenc, Ah tj a — Dolinar, France M.: Cerkve na Kočevskem nekoč in danes = Die Gottscheer Kirchen einst und heute. Kočevje: Muzej: Župnija, 1993. 270 str., ilustr. 562. Prošti novomeškega kapitlja : 1493—1993. [Novo mesto]: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba, 1993 (Knjižna zbirka Monografije), 218 str., barvne ilustr. 563. Griesser-Pečar, Tamara — Dolinar, France M.: Rožjnanov proces. Ljubljana: Družina, 1996. 317 str. 564. Dolinar, France M. — Marušič, Branko — Mla- Arhivi 34 (2011) št 2 219 kar, Boris — Tomizza, Fulvio — Toth, Lucio — Salimbeni, Fulvio — Apih, Elio — Pagnini, Paola — Ara, Angelo — Conetti, Giorgio — Pupo, Raoul — Cattaruzza, Marina — Vovko, Andrej — Vuga, Saša — Kacin-Wohinz, Milica (ur.), Troha, Nevenka (ur.): Slovensko—italijanski odnosi 1880— 1956 — I raporti [!] italo—sloveni 1880—1956 = Slovene—Italian relations 1880—1956 : poročilo slovensko—italijanske Zgodovinsko-kulturne komisije — relatione della commission storico—culturale italo—slovena — report of the Slovene—Italian historical and cultural commission : Koper — Capodistria, 14. julij — luglio — July 2000. Ljubljana: Nova revija, 2001. 161 str. 565. Dolinar, France M. — Skofljanec, Jože: Župnija Sv. Lovrenca v Brežicah : ob 220—letnici župnijske cerkve. Brežice: Župnijski urad, 2003 (Brežiške študije, 1), ITI str., ilustr. 566. Dolinar, France M. — Ferenc, Mitja — Resman, Blaž — Seražin, Helena — Zupan, Gojko — Kor-diš, Ivan (ur.): Sakralna dediščina na Kočevskem — Das Sakralerbe im Gottscheerland. Kočevje: Pokrajinski muzej, 2006, 269 str., ilustr. 567. Dolinar, France M. — Granda, Stane — Peskar, Robert — Pelko, Zvone (ur.): Škofija Novo mesto : onim pri Bogu, sebi in zanamcem. Ljubljana: Družina, 2006, 309 str., ilustr. 568. ljubljanski škofje. 1. natis. Ljubljana: Družina, 2007, 616 str., iiustr. 569. Cipič Rehar, Marija — Dolinar, France M. — Griesser-Pečar, Tamara — Otrin, Blaž — Visoč-nik, Julij ana: Med sodbo sodišča in sodbo vesti : dokumenti sodnega procesa proti škofu Gregorju Rozmanu. 1. izd. Ljubljana: Družina, 2009, 643 str., ilustr. 570. Cipič Rehar, Marija — Dolinar, France M. — Griesser-Pečar, Tamara — Otrin, Blaž — Visoč-nik, Julij ana: Med sodbo sodišča in sodbo vesti : dokumenti sodnega procesa proti škofu Gregorju Rozmanu. 2. izd. Ljubljana: Družina, 2010, 643 str., ilustr. 2.02 Strokovna monografija 571. Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije (ur. Vladimir Kološa, Vladimir Žumer, Marjeta Adamič, Marjeta Campa, France M. Dolinar, Metka Gombač, Nevenka Troha, Danijela Juričič Cargo, Ljuba Dornik Subelj, Darinka Drnovšek, Suzana Felicijan Bratož, Natalija Glažar, Vesna Gotovina, Marija Grabnar, Mirjana Jadreško, Mateja Jeraj, Alenka Kačičnik Gabrič, Miran Kafol, Majda Kocmur, Matevž Košir, Jelena Malbašič, Aleksandra Mrdavšič, Pavla Mrdjenovič, Olga Pivk, Branko Radulovič, Mar- ta Rau Selič, Aleksandra Serše, Vladimir Sunčič, Jože Skofljanec, Gašper Smid, Žarko Strumbl, Lojz Tršan, Andrej Zadnikar, Marjan Zupančič). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1999. 3 zv. 2.03 Univerzitetni ali visokošolski učbenik z recenzijo 572. Uvod v znanstveno delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekar stvo, 2000 [i. e.] 2001 (BiblioThecaria, 10), 76 str. 2.06 Enciklopedija, slovar, leksikon, priročnik, atlas, zemljevid 573. Dolinar, France M. — Gabrič, Aleš — Goleč, Boris — Kosi, Miha — Nabergoj, Tomaž — Rih-taršič, Mateja — Babič, Vanda — Stih, Peter: Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt, Marko Vidic). 1. natis. Ljubljana: Nova revija, 2011, XX, 253 str., ilustr. 2.08 Doktorska disertacija 574. Das fesuitenkolleg in Laibach und die Residenz Pletetje : 1597—1704 : Dissertationsarbeit. Rom: Pontificia universitas gregorana, Facultas histo-riae ecclesiasticae, 1975,1 zv. (loč. pag.), ilustr. 575. Das fesuitenkolleg in Laibach und die Residenz Pletetje : 1597—1704 : dissertatio ad Doctoratum .... Ljubljana = Laibach: Theologische Fakultát, 1976,243 str., ilustr. 2.12 Končno poročilo o rezultatih raziskav 576. Naslov projekta Viri II. : zaključno poročilo o rezultatih opravljenega znanstveno—raziskovalnega dela na področju temeljnega raziskovanja. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1996. 4, 3, 6, [10] f., [11] f. pril. dokazil. 2.17 Katalog razstave 577. Dolinar, France M. — Grabnar, Marija — Kološa, Vladimir — Trpin, Drago: Imeli so dve domovini : razstava Arhiva SR Slovenije. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije, 1988 (Publikacije Arhiva SR Slovenije, Katalogi, zv. 8), 96 str., ilustr. 578. Dolinar, France M. — Kološa, Vladimir — Trpin, Drago: Rokopisi Arhiva Republike Slovenije. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije, 1990 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, zv. 10), 52 str., ilustr. 220 ARHIVI 34 (2011), št. 2 579. Bogataj, Janez — Repe, Božo — Cvirn, Janez — Dolinar, France M. — Janežič, Matija — Kladnik, Tomaž — Kregar, Tone — Marolt, Janez — Nečak, Dušan — Šinkovec, Irena — Štuhec, Marko — Vurnik, Blaž: Slovenian history : exhibition, Ljubljana Castle. Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2010, 61 str., ilustr. 580. Bogataj, Janez — Repe, Božo — Cvirn, Janez — Dolinar, France M. — Janežič, Matija — Kladnik, Tomaž — Kregar, Tone — Marolt, Janez — Nečak, Dušan — Šinkovec, Irena — Štuhec, Marko — Vurnik, Blaž: Slovenska zgodovina : razstava, ljubljanski grad. Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2010, 61 str., ilustr. Izvedena dela (dogodki) 3.11 Radijski ali TV dogodek 581.Bervar, Gojko — Režek, Mateja — Dolinar, France M. — Merlak, Ivan — Vrhunc, Franc: Težka leta škofa Vovka. Ljubljana: Radio Slovenija. Program Al, 7. avg. 2005 (Sledi časa). 582. Ocvirk, Drago — Benedik, Metod — Saje, Andrej — Dolinar, France M.: Vloga in pomen papeštva nekoč in danes : Radio Slovenija : Vrvi program A. 1 : oddaja lntelekta. Ljubljana: RTV Slovenija, 5. apr. 2005. 3.14 Predavanje na tuji univerzi 583. Verske razmere na Slovenskem v Baragovem času : /predavanje na Baragovem simpoziju v Rimu, 6 — 11. sep. 1999], Rim, 1999. 3.15 Prispevek na konferenci brez natisa 584. Sponzorji Svetega priročnika : predavanje. Vipavski Križ, 23.4.1999. 3.16 Vabljeno predavanje na konferenci brez natisa 585. Trubar in katoliška Cerkev : [predavanje na simpoziju Novi pogledi na Primoža Trubatja in njegov čas, Ljubljana, 17. oktober2008]. Ljubljana, 2008. 3.25 Druga izvedena dela 586. Griesser-Pečar, Tamara — Dolinar, France M.: Rozmanov proces : predstavitev monografije dr. Tamare Griesser Pečar in dr. Franceta Martina Dolinarja, v sredo 11. decembra 1996, v želeni predavalnici Pedagoške fakultete Maribor. Maribor, 1996. Sekundarno avtorstvo Urednik 587. Miscellanea. Ljubljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve, 1983 (Acta ecclesiasticae Sloveniae, 5), 331 str., ilustr. 588. Benediktinci, kartuzjjani, cistercijani. Pleterje: Kar-tuzija; Stična: Cisterca, 1984 (Redovništvo na Slovenskem, 1), 250 str., [56] str. pril. 589. Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih : ob 1100 letnici Metodove smrti. Ljubljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve, 1985 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 7), 288 str., [1] f. pril. 590. Bratož, Rajko: Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode. V Ljubljani: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve: Filozofska fakulteta, Znanstveni inštitut, 1986 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 8), 395 str., [8] str. pril., ilustr. 591.Kodrič, Similjana — Palač, B. Natalija: Šolske sestre svetega Frančiška Kristusa Kralja : zgodovina, poslanstvo, življenje. [Maribor]: Mariborska provinca šolskih sester; [Celovec]: Koroška provinca šolskih sester; [Trst]: Tržaška provinca šolskih sester, 1986 (Redovništvo na Slovenskem, 2), 256 str., ilustr. 592. Mlinaric, Jože: župnije na slovenskem Štajerskem v vizjtacijskih zapisnikih arhidiakonata med Dravo in Muro : 1656—1774. Ljubljana: Teološka fakultata, Inštitut za zgodovino Cerkve, 1987 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 9), 463 str., ilustr. 593. Benedik, Metod: Miscellanea. Ljubljana: Teološka fakulteta: Inštitut za zgodovino Cerkve, 1988 (Acta ecclesiastica Sloveniae, 10), 254 str., [1 zganjen list]. 594. Danielou, Jean — Marrou, Henri Irenee: Zgodovina Cerkve. 1, Od začetkov do Gregorja Velikega : [L-VI. stoletje]. Ljubljana: Družina, 1988, 525 str., 48 str. pril., [1] žganj, zvd., zvd. 595. Vloga Cerkve v slovenskem kulturnem razvoju 19. stoletja : simpozij 1989 [i. e.] 1988 (ur. France M. Dolinar, Joža Mahnič, Peter Vodopivec). V Ljubljani [etc.]: Slovenska matica [etc.], 1989. 196 str. 596. Carlo Michele d'A.ttems, primo arcivescovo di Gorizja (1752—1774), fra curia romana e stato absburgico. 2, Atti del convegno — Prvi goriški nadškof grof Karel Mihael Attems (1752—1774) med rimsko kurijo in habsburško državo. 2, Zbornik predavanj = Carl Michael von Attems, erster F.rzbischof von Gorz (1752— 1774), zrvischen der Romischen Kurie und dem Reich der Fiabsburger. 2, Die Kongressakten, [Gorizja, 6—8 Arhivi 34 (2011) št. 2 221 ottobre 1988] (ur. France M. Dolinar, Luigi Ta -vano). Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa: Istituto per gli incontri culturali mittel-europei, 1990, 547 str., [1] žganj, zvd., ilustr. 597. Slovenski izseljenci. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1990 (Viri, 3), 137 str., ilustr. 598.2000 let krščanstva : ilustrirana zgodovina Cerkve v barvah : obsežna kronika krščanstva z več kakor 1300 barvnimi podobami in leksikonom cerkvene zgodovine. Ljubljana: Mihelač, 1991, 986 str., ilustr. 599. Knowles, David — Obolensky, Dimitri: Zgodovina Cerkve. 2, Srednji vek : (600— 1500). Ljubljana: Družina, 1991, 546 str., 48 str. pril., zvd. 600. Miscellanea. Ljubljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve, 1992 (Acta eccle-siastica Sloveniae, 14), 190 str. 601. Viri zp nacionalizacijo industrijskih podjetij v Sloveniji po 2. svetovni vojni. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1992 (Viri, 5), 240 str. 602. Vodnik po arhivskem gradivu za zgodovino Slovencev in drugih narodov nekdanje Jugoslavije v Centralnem državnem arhivu v Rdmu : [1918—1947] (ur. France M. Dolinar, Mateja Jeraj, Lilijana Vidrih Lav-renčič, Duša Krnel-Umek). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1992 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Vodniki, 2), 565 str. 603.Cerkev, kultura in politika 1890—1941 : simpozij 1992 (ur. France M. Dolinar, Joža Mahnič, Peter Vodopivec). V Ljubljani: Slovenska matica, 1993, 281 str. 604. Samostani v srednjeveških listinah na Slovenskem — Die Klöster in den mittelalterlichen Urkunden in Slowenien : [razstava Arhiva Republike Slovenije, Ljubljana 1993], Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1993 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, zv. 13), 251 str., ilustr. 605. Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564—1628 = Katoliška prenova in protire-formacija v notranjeavstrijskih deželah 1564—1628 = Riforma cattolica e controriforma nell'Austria interna 1564—1628 (ur. France M. Dolinar, Werner Dro-besch). Klagenfurt; Ljubljana; Wien: Hermagoras: = Mohorjeva; Graz; Wien; Köln: Styria, 1994, 795 str., ilustr. 606. Tüchle, Hermann — Bouman, Cornelius Adri-anus — Le Braun, Jacques: Zgodovina Cerkve. 3, Reformacija, protireformadja in katoliška prenova : (1500-1715). Ljubljana: Družina, 1994, 469 str., 56 str. pril., zvd. 607. Zgodovina v šoli. [Ljubljana]: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1994 (Zgodovina v šoli. - 3 (1994), št. 2), 212 str., ilustr. 608. Slovenija v papeških listinah — Slovenia in papal documents : [razstava Arhiva Republike Slovenije v Narodni galeriji v Ljubljani od 8. do 30. maja 1996] (ur. France M. Dolinar, Jože Skofljanec). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1996 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, zv. 16), 191 str., ilustr. 609. Chiesa e società nelGorizjano fraguerra e movimenti di liberazione = Cerkev in družba na Goriškem ter njih odnos do vojne in osvobodilnih gibanj : [atti del convegno — zfornik predavanj, Gorizia, 26—27—28 settembre 1996] (ur. France M. Dolinar, Luigi Tavano). Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa: Istituto per gli incontri culturali mitteleuropei, 1997, XXIV, 399, [6] str. 610. Resnici na ljubo : izjave ljubljanskih škofov o medvojnih dogodkih. Ljubljana: Družina, 1998 (Zbirka Pravičnost in mir, knj. 3), 40 str., ilustr. 611. ¡z arhivov o ljubljanski Univerzi — From the archives on the Universitj of Ljubljana (ur. Peter Fister, Jože Ciperle, France M. Dolinar). Ljubljana: Univerza, 1999,11 str., 38 pril., ilustr. 612. Rogier, Louis J. — Bertier De Sauvigny, Guillaume de — Hajjar, Joseph: Zgodovina Cerkve. 4, Cerkev v času razsvetljenstva, revoludje in restavradje : (1715-1848). Ljubljana: Družina, 1999, 495 str., 56 str. pril., zvd. 613.Zapisniki politbiroja CKKPS/ZKS 1945-1954 (ur. Darinka Drnovšek, France M. Dolinar). Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2000 (Viri, št. 15), 386 str., ilustr. 614. Aubert, Roger — Crunicam, Paul E.: Zgodovina Cerkve. 5, Od cerkvene države do svetovne Cerkve : (od 1848 do drugega vatikanskega koncila). Ljubljana: Družina, 2000, 429 str., ilustr. 615. Od sanj do resničnosti : razvoj slovenske državnosti : ra^tava od 24. maja do 25. junija 2001 [v Stanovski dvorani Ljubljanskega gradu]. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2001 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, zv. 18), III, 291 str., ilustr. 616. Sedem stoletij minoritskega samostana sv. Frančiška Asiškega v Piranu : 1301—2001 (ur. France M. Dolinar, Marjan Vogrin). Ljubljana: Slovenska mi-noritska provinca sv. Jožefa, 2001, 448 str., [16] str. barvnih pril., ilustr. 617. Aubert, Roger — Crunicam, Paul E.: Zgodovina Cerkve. 6, Cerkev svetovnih razsežnosti. Ljubljana: Družina, 2002, 512 str., ilustr. 618.Navodila zp delo varnostnih organov v SR Sloveniji. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2003 (Viri, št. 21), 210 str. 619. Zbornik Občine Vukovica 2004 : ob 700—letnici prve pisne omembe Šentvida in Fukovice (ur. Stanko Pele, France M. Dolinar, Gregor Kocijan, Andreja Kos, Matej Kotnik, Stanislava Stopar). Ljubljana: 222 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Viharnik; Lukovica: Občina, 2004, 227 str., [12] str. barvnih pril., ilustr. 620. Sto let Zavoda sv. Stanislava. Ljubljana: Družina, 2005, 708 str., ilustr. 621. Zagorski zvonovi. Ljubljana: Družina, 2005, 232 str., ilustr. 622. Bo^jo voljo spolnjevati : Alojzij Šuštar: 1920—2007 (ur. France M. Dolinar, Blaž Otrin, Marjan Zupančič). Trebnje: Kulturno društvo, 2008, 55 str., ilustr. 623. Župnija Preseije skozi čas. Preserje: Župnija, 2011, 440 str., ilustr. 624. Acta ecclesiastica Sloveniae. Dolinar, France Martin (urednik 1979-1992). Ljubljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve, 1979-. Mentor pri doktorskih disertacijah 625. Hančič, Damjan: Klarise naKranjskem v 17. in 18. stoletju : doktorska disertacija. Ljubljana: [D. Hančič], 2004, VII, 407 f., [1] zgan. f. pril., ilustr., preglednice. 626. Skofljanec, Jože: Observanti province sv. Križa in slovenske pokrajine od konca 15. do srede 18. stoletja : doktorska disertacija. Ljubljana: [J. Skofljanec], 2008, 328 str., ilustr. Mentor pri magistrskih delih 627. Mugerli, Marko: Pomen in vloga i%obra%be v plemiškem stanu od 16. do 18. stoletja: magistrska naloga. Ljubljana: [M. Mugerli], 2003, 209 f. 628. Čipič Rehar, Marija: Odnos med Cerkvijo in državo na Primorskem od leta 1945 do 1953 : magistrsko delo. Ljubljana: [M. Čipič Rehar], 2004, 303 £, [1] zvd. 629.Janeš, Lidija: Prispevek samostanskih knjižnic h knjižničnemu fondu na Slovenskem do cerkvenih reform Jožefa II. : magistrska naloga. Potok: [L. Janeš], 2004, [9], 170 f., ilustr. Mentor pri diplomskih delih 630. Planinšek, Jože: La%aristi na Slovenskem in jugoslovanska provinca : diplomsko delo. Ljubljana: |J. Planinšek], 1984,123 str., ilustr. 631. Cuderman, Blaž: S akcijam ki misijoni : diplomsko delo : slovenski s akcijami in misijoni. Ljubljana: [B. Cuderman], 1986,111 str. 632. Vidmar, France: Zgodovinski drobci o Župniji Hinje : diplomsko delo. Ljubljana: [F. Vidmar], 1986, 126 str., ilustr. 633. Maršič, Franc: Sale^ijanski misijonar na Kitajskem : diplomsko delo. Ljubljana: [F. Maršič], 1987, 54 str. 634. Skofljanec, Jože: Brežiški frančiškanski samostan v drugi polovici 18. stoletja : diplomska naloga. Ljubljana: [J. Skofljanec], 1996,119 f., ilustr. 635. Sušnica, Vesna: Restavriranje in konserviranje knjižnega gradiva : diplomska naloga. Ljubljana: [V. Šušnica], 1998, 66 f., ilustr. 636. Burkeljca, Sabina: Frančiškanska knjižnica v Kamniku : diplomska naloga. Ljubljana: [S. Accetto], 1999, 64 f., ilustr. 637. Usenik, Sabina: Frančiškanska knjižnica v Ljubljani : diplomska naloga. Ljubljana: [S. Usenik], 1999, 84 f., ilustr. 638. Rehar, Hilarija: Kapucinska knjižnica v Vipavskem Križu : diplomska naloga. Ljubljana: [H. Rehar], 1999, 66 f., ilustr., tabele. 639. Skvarč, Irena: laivričeva knjižnica v Ajdovščini: diplomska naloga. Ajdovščina: [L Skvarč], 1999, 59 f., tabele. 640. Šiško, Metka: Razvoj in predstavitev knjižnic v Novem mestu j- posebnim poudarkom na novomeški frančiškanski knjižnici: diplomska naloga. Ljubljana: [M. Šiško], 1999,70 f. 641. Berlisk, Urška: Razvoj knjižničarstva na Jesenicah : fdiplomska naloga]. Jesenice: [U. Berlisk], 1999, 51 f., [14] f. pril., ilustr. 642. Knafelc, Ksenija: Razvoj knjižničarstva na Postojnskem : diplomska naloga. Postojna: [K. Knafelc], 1999, 57 f., ilustr., tabele. 643. Čebokli, Roman: Razvoj knjižničarstva na Tolminskem : diplomska naloga. Sedlo: [R. Čebokli], 1999, 51 f. 644. Jordan, Katja: Razvoj knjižničarstva v Idriji : fdiplomska naloga]. Idrija: [K. Jordan], 1999, 52 f., ilustr., tabele. 645. Hren, Alenka: Ikazpoj pisave : diplomska naloga. Ljubljana: [A. Hren], 1999, 57 f. 646. Rota, Vesna: Razvoj zasavskih splošnoizpbraže-valnih knjižnic v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku : diplomska naloga. Trbovlje: [V. Rota], 1999, 61 f., tabele. 647. Hančič, Damjan: Samostan klaris Mekinje: 1300— 1782. Ljubljana: [D. Hančič], 1999, 103 f., pril., ilustr. 648.Janežič, Vesna: Semeniška knjižnica : diplomska naloga. Ljubljana: [V. Janežič], 1999, 56 f., ilustr. 649. Francetič, Mirjam: Zgodovina šolske knjižnice na osnovni šoli Pivka : diplomska naloga. Pivka: [M. Francetič], 1999, 54 f., ilustr. 650. Mugerli, Marko: Jeseniška župnija v 16. in 17. stoletju : diplomska naloga. [S. 1.]: [M. Mugerli], [2000?], 94 f., 18 f. pril, ilustr. 651. Šoštar, Simona: Kapucinska knjižnica v Krškem : diplomska naloga. Ljubljana: [S. Šoštar], 2000, 75 f., ilustr. Arhivi 34 (2011) št. 2 223 652. Gržina Cergolj, Maja: Nacionalna in centralna knjižnica v Firencah = Biblioteca nasjonak centrale di Firence : predstavitev knjižnice, ureditev, delovanje in projekti : diplomska naloga. Ljubljana: [M. Gržina], 2000, 70 £, zvd., tabele. 653. Dolčič Dizdarevič, Mojca: Nastanek in razvoj Knjižnice Jožeta Mazpvca v Mostah : diplomska naloga. Ljubljana: [M. Dolčič Dizdarevič], 2000, 78 f., [9] f. pril., ilustr., tabele. 654. Slokar, Melita: Pomen svete knjige v življenju Judov : diplomska naloga. Ljubljana: [M. Slokar], 2000, 73 f., ilustr. 655. Bučinel, Matejka: Razvoj Goriške knjižnice Franceta Bevka v Novi Gorici: diplomska naloga. Ozeljan: [M. Bučinel], 2000, 56, [6] f. 656. Simonič, Petra: Razvoj in delo knjižnice Teološke fakultete v Ljubljani : diplomska naloga. Ljubljana: [P. Simonič], 2000, 63 £, [5] f. pril., ilustr. 657. Volčjak, Jure: Samostan dominikank v Veksovem 1238—1782 : diplomska naloga. Ljubljana: |J. Volčjak], 2000, 122 f., ilustr. 658. Klun, Tadeja: Sarajevska nacionalna biblioteka : Zgodovinski pregled : diplomska naloga. Ribnica: [T. Klun], 2000,102, XIII f., ilustr. 659. Podreka, Mitja: Semeniška knjižnica v Gorici : diplomska naloga. Ljubljana: [M. Podreka], 2000, 65 f. 660. Konjar, Žiga: Slovensko protialkoholno gibanje : diplomska naloga. Ljubljana: [Ž. Konjar], 2000, 85 f., ilustr. 661. Janeš, Lidija: Stiške knjige so mi povedale : diplomska naloga. Potok: [L. Janeš], 2000, 78 £, ilustr., tabele. 662. Arčon, Nevenka: Inkunabule Matevža Cerdonisa, prvega slovenskega tiskarja v knjižnici.Augusta v Pe-mgi, Italija : diplomska naloga. Ljubljana: [N. Arčon], 2001, [10], 63 f., ilustr. 663. Babič, Gorazd: Kapucinski samostan v Celju do 1. sv. vojne : diplomska naloga. Ljubljana: [G. Babič], 2001,71 f., ilustr. 664. Keber, Mateja: Knjižnica Medvode : diplomsko delo. Medvode: [M. Keber], 2001, 71 £, 4 str. pril., ilustr. 665. Rovšek, Urška: Knjižnična dejavnost od Trdina do Trojan : A — diplomska naloga. Gabrje pod Lim-barsko goro: [U. Rovšek], 2001, 68 £, graf. prikazi, tabele. 666. Cipič, Marija: Odnos med Cerkvijo in državo na severnem Primorskem v letih 1945—1966 : diplomska naloga. Ljubljana: [M. Cipič], 2001, 66 f. 667. Gorjup, Marta: Pridigarji 17. stoletja v knjižnici Frančiškanskega samostana v Kamniku : diplomsko delo. Ljubljana: [M. Gorjup], 2001, 83 str. 668. Črnič, Andrej: Razvoj in delovanje knjižnice Črnomelj: diplomska naloga. Črnomelj: [A. Crnič], 2001, 55 £, tabele 669. Rebec, Daša: Razvoj in delovanje knjižnice Slovenskega etnografskega muzeja: diplomsko delo. Hruševje: [D. Rebec],' 2001, [4], 54 £, ilustr. 670. Kurnjek, Branko: Razvoj in pomen knjižnice Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije : diplomska naloga. Ljubljana: [B. Kurnjek], 2001, 79 £, ilustr., tabele. 671.Rivo, Ksenija: Škofijska knjižnica v Ljubljani : .f poudarkom na Škofijski pastoralni knjižnici : diplomsko delo. Ljubljana: [K. Rivo], 2001, [9], 59 £, [10] f. pril., ilustr. 672. Jesenko, Urška: Knjižni zakladi kartuzjje Bistra : diplomsko delo. Podlipa: [U. Jesenko], 2002, 57 £, ilustr. 673. Kerec, Martina: Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije : splošni oris : [diplomsko delo]. Ljubljana: [M. ICerec], 2002, 90 £, [6] žganj. f. pril., ilustr., tabele. 674. Arh, Tanja: Osrednja knjižnica Celje : diplomsko delo. Celje: [T. Arh], 2002, 87 £, [12] f. pril, ilustr. 675. Avguštin Florjanovič, Blanka: Popis knjižnih vezav : (na primeru 23 knjig iz frančiškanskega samostana Kostanjevica v Novi Gorici) : diplomsko delo. Skofja Loka: [B. Avguštin Florjanovič], 2002, 208 £, ilustr., tabele. 676. Umek, Marija: Samostanska knjižnica Stanislava Skrabca : diplomsko delo. Ljubljana: [M. Umek], 2002, 81 £, [33] f. pril., ilustr. 677. Kovač, Tjaša: Dr. Alojzij Šuštar in čas osamosvajanja Slovenije : diplomsko delo. Ljubljana: [T. Kovač], 2003, 61 f. Prevajalec 678. Holzer, Josef: Zgodovina Cerkve v stotih slikah. Ljubljana: Družina, 1995, 420 str., [48] str. pril. 679. Janez ^^ ~ ]°hann Puch : človek, kije svet obrnil na glavo (ur. Kristina Samperl-Purg). Ptuj: Zgodovinski arhiv, 1999 (Razstavni katalog, št. 8), 127 str., ilustr. Prireditelj 680. Holzer, Josef: Zgodovina Cerkve v stotih slikah. Ljubljana: Družina, 1995, 420 str., [48] str. pril. Avtor dodatnega besedila 681.Bratož, Rajko: Kratek oris.... 1. natis. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete: Inštitut za 224 ARHIVI 34 (2011), št. 2 zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, 1990 (Zbirka Zgodovinskega časopisa, 8), 70 str., [1] žganj. f. pril. potiskan na obeh str., ilustr. 682. Dolinar, France M. — Čuk, Silvester — Dowley, Tim (ur.): Zgodovina krščanstva. Ljubljana: Državna založba Slovenije: Tiskovno društvo Ognjišče, 1992, 688 str., ilustr. 683. Samostani v srednjeveških listinah na Slovenskem — Die Kloster in den mittelalterlichen Urkunden in Slo-tvenien : [razstava Arhiva Republike Slovenije, Ljubljana 1993]. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1993 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, zv. 13), 251 str., ilustr. 684. Pražupnija Radovljica ^ ostalimi župnijami radovljiške dekanije. Radovljica: Župnijski urad, 1995, 1 zvd., barve. 685. Mlinaric, Jože: Stiška opatija 1136-1784. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba, 1995 (Zbirka Monografije), 1156 str., ilustr. 686. Kebe, Janez: Loška dolina ^ Babnim Poljem : zgodovina župnij Stari trg pri Lož^u in Babno Polje. Ljubljana: Družina, 1996, 614 str., [12] str. barvnih pril., ilustr. 687. Slovenija v papeških listinah — Slovenia in papal documents : [razstava Arhiva Republike Slovenije v Narodni galeriji v Ljubljani od 8. do 30. maja 1996] (ur. France M. Dolinar, Jože Skofljanec). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1996 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, zv. 16), 191 str., ilustr. 688. Zapis in podoba : [ohranjanje, obnavljanje, oživljanje : razstava Arhiva Republike Slovenije ob 40—letnici osrednje slovenske konservatorsko—restavratorske delavnice zn papir in pergament] (ur. Jedert Vodopivec, Nataša Golob). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1996 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, zv. 15), 95 str., ilustr. 689. Seek, Virgil: Korespondenca Virgila Sčeka : 1918— 1947. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1997 (Viri, št. 11), 215 str., ilustr. 690. Mlinaric, Jože: Marenberški dominikanski samostan : 1251-1782 (ur. Bojan Nedok). Celje: Mohorjeva družba, 1997, 366 str., [12] str. barvnih pril., ilustr. 691. Writing and image : ¡preservation, conservation, restoration : exhibition organised by the Archives of the Republic of Slovenia on the 40a' anniversary of the Central Slovene Conservation Workshop for Parchment and Paper] (ur. Jedert Vodopivec, Nataša Golob). Ljubljana: Archives of the Republic of Slovenia, 1997 (Publications of the Archives of the Republic of Slovenia, Catalogues, vol. 15), 83 str., ilustr. 692. arhivov o ljubljanski Univerzi — From the archives on the University of Ljubljana (ur. Peter Fister, Jože Ciperle, France M. Dolinar). Ljubljana: Univerza, 1999,11 str., 38 pril., ilustr. 693. Hančič, Damjan: Sedemsto let klaris na Slovenskem. Nazarje: Samostan Brezmadežne sester klaris, 2000,101 str., ilustr. 694. Od sanj do resničnosti : razvoj slovenske državnosti : razstava od 24. maja do 25. junija 2001 [v Stanovski dvorani Ljubljanskega gradu]. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2001 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, zv. 18), III, 291 str., ilustr. 695. Sedem stoletij minoritskega samostana sv. Frančiška Asiškega v Piranu : 1301—2001 (ur. France M. Dolinar, Marjan Vogrin). Ljubljana: Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa, 2001, 448 str., [16] str. barvnih pril., ilustr. 696. Vovk, Anton: V spomin in opomin : osebni zapiski škofa Antona Vovka od 1945 do 1953. 2. ponatis. Ljubljana: Družina, 2003 (Zbirka Pričevanja, 2), 514 str., fotogr. 697. Vovk, Anton: V spomin in opomin : osebni zapiski škofa Antona Vovka od 1945 do 1953 (ur. Blaž Otrin). 1. ponatis. Ljubljana: Družina, 2003 (Zbirka Pričevanja, 2), 511 str., ilustr. 698. Hrastelj, Franc: Njegova pot. Ljubljana: Družina, 2004 (Zbirka Čas in ljudje, knj. 16), 145 str., ilustr. 699. Granda, Stane — Perovšek, Jurij — Repe, Božo — Simoniti, Vaško — Stiplovšek, Miroslav — Stih, Peter — Vodopivec, Peter: Od držav na Slovenskem do slovenske države (ur. Ivan Kordiš). Kočevje: Pokrajinski muzej, 2004, 308 str., ilustr. 700. Griesser-Pečar, Tamara: Cerkev na zntož(ni klopi: sodni procesi, administrativne kazali, posegi »ljudske oblasti« v Sloveniji od 1943 do 1960. Ljubljana: Družina, 2005, 797 str. 701. Griesser-Pečar, Tamara: Historia semper refor-manda : bzw. Was konnen mir aus der ztitgenossischen Geschichtsschreibung (nicht) lernen? : predavanje ^ razfravo, Dunaj, 23. november 2005, Slovenski znanstveno raziskovalni inštitut na Duanju. Dunaj, 2005. 702. Vovk, Anton: V spomin in opomin : osebni zapiski škofa Antona Vovka od 1945 do 1953. 2. ponatis. Ljubljana: Družina, 2005 (Zbirka Pričevanja, 2), 514 str., ilustr. 703. Zagorski zvonovi. Ljubljana: Družina, 2005, 232 str., ilustr. 704. Potrpin, Jože: Znamenja : župnija Svibno. Svibno: Župnijski urad, 2006, 244 str., ilustr. 705. Upodobitve ljubljanskih škofov : vodnik po razstavi : Narodna galerija, Ljubljana, 19. 6—30. 9. 2007 (m. Marja Lorenčak, Barbara Jaki). Ljubljana: Narodna galerija, 2007, 71 str., ilustr. Arhivi 34 (2011) št. 2 225 706. Bo^jo voljo spolnjevati : Alojzij Šuštar: 1920—2007 (ur. France M. Dolinar, Blaž Otrin, Marjan Zupančič). Trebnje: Kulturno društvo, 2008, 55 str., ilustr. 707. Čelik, Pavle: Naše varnostne sile : 1850-2008 : (temeljni pravni predpisi). Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2008 (Viri, št. 27), 308 str., ilustr. 708. Vovk, Anton: V spomin in opomin : osebni popisi škofa Antona Vovka od 1945 do 1953. 4. ponatis. Ljubljana: Družina, 2008 (Zbirka Pričevanja, 2), 514 str., ilustr. 709. Rode, Franc: Laudemus Dominum : faksimile po izvirnih notnih rokopisih: [skladbe %a klavir, samospevi in zborovska dela — composizjoni per pianoforte, canto solo e coro]. Kranj: Trajanus, 2010. 1 partitura (174 str.). Komentor pri magistrskih delih 710. Podbersič, Renato: Katoliška cerkev na Goriškem med prvo svetovno vojno : magistrska naloga. Nova Gorica: [R. Podbersič], 2004,136 f., ilustr. 711.Petrič, Iztok: Slovenska katoliška akcija : magistrsko delo. Ljubljana: [I. Petrič], 2010, 266 f. Zbiratelj 712. Poročila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji : (Relationes ad Umina), Ljubljana: Teološka fakulteta, 2011— (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 33). Oseba ali ustanova, ki ji je knjiga (rokopis) posvečena 713. Arnež, Janez A.: Tamara Griesser Pečar and France Martin Dolinar, Rožmanov Proces, Družina D.O.O, Krekov Trg l/II, 61001 Ljubljana, 1996. V: South Slav j. - 24 (2003), no. 3-4 (9394), str. 1—4. http://www.southslavjournal.com /revlO.htm. 714. Snoj, Stane: Resnica vas bo osvobodila — škof Gregorij Rožman in njegov čas : uvodnik. V: Duhovno življenje. - 75 (2008), št. 7, str. 161-164, ilustr. Pisec recenzij 715. Baum, Wilhelm: Deutsche und Slowenen in Krain : eine historische Betrachtung. Klagenfurt: Carinthia, 1981,247 str., ilustr. llG.Uturgia theologia prima : opornik ob 80—letnici profesorja Marijana Smolika (ur. Rafko Valenčič, Slavko Krajnc, Jože Faganel). V Ljubljani: Teološka fakulteta: Družina; Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2008, 495 str., ilustr. Avtor povzetka 717. Samostani v srednjeveških listinah na Slovenskem — Die Klöster in den mittelalterlichen Urkunden in Slowenien : [razstava Arhiva Republike Slovenije, Ljubljana 1993]. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1993 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, z v. 13), 251 str., ilustr. Drugo 718. Tavano, Luigi: Predstavitev knjige o goriškem nadškofu Karlu Attemsu 16. maja 1988 na TF v Ljubljani. V: Bogoslovni vestnik. —49 (1989), št. 1, str. 116-118. Nerazporejeno 719. Slovenci kot eksegeti apostola Pavla. Ljubljana: [s.n.], 1968, 78 f. str. 720. Karl Johann Graf von Herberstein (1719—1789), Bischof von Laibach, als Seelsorger. München: Tro-fenik, 1980, str. 25-45. 721. Za njegovo pravo podobo : [Primož Trubar]. V: Misli. - 35 (1986), št. 7, str. 170-171, ilustr. 722. Cerkvenoupravna ureditev Ilirskih provinc 1809— 1813. [Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1989], str. 507-511. 723. Slovenski zgodovinski spomin. V: Dom in svet: Zpornik. Maribor: Slomškova založba, 1989—, str. 105-109. 724. 500 let kolegiatnega kapitlja v Novem mestu. [Novo mesto]: Odbor za pripravo praznovanja ob 500— letnici novomeškega kapidja, [1992], 1 koledar (13 listov), barve. 725. Dolinar, France M. — Čuk, Silvester — Dowley, Tim (ur.): Zgodovina krščanstva. Ljubljana: Državna založba Slovenije: Tiskovno društvo Ognjišče, 1992, 688 str., ilustr. 726. Dragotine kapiteljske cerkve v Novem mestu. Novo mesto: Dolenjski muzej, 1993,160 str., ilustr. 727. Cerkvena organizacija v srednjem veku na Slovenskem. V: Samostani v srednjeveških listinah na Slovenskem : [razstava Arhiva Republike Slovenije, Ljubljana 1993] (ur. France M. Dolinar). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1993 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, zv. 13), str. 9-21. 728. Od Dizpove bratovščine do Akademije delovnih v Ljubljani. [Ljubljana: SAZU, 1994], str. 35-46. 226 ARHIVI 34 (2011), št. 2 729. Problem vzgoje duhovnikov kot nosilcev cerkvene prenove. [Klagenfurt; Ljubljana; Wien: Hermagoras: = Mohorjeva; Graz; Wien; Köln: Styria, 1994], str. 99-111. 730. Katoliška prenova in protireformacija v notra-njeavstrijskih deželah 1564—1628. V: Zgodovina v šoli. - 3 (1994), št. 3, str. 66-68. 731. Vergerijev vpliv na razvoj protestantiipna na Slovenskem. [Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 1999], str. 5-14. 732. Dohnar, France M. — Škofljanec, Jože: Zbirka listin : 1163—1868 : arhivski popis : [signatura fonda] „AS 1063. Ljubljana: [Arhiv Repubhke Slovenije], 2000, 3 zv. (1608 str.). 733. Salzburška nadškofija : iz naše zgodovine. V: Ave Maria. - 94 (2002), št. 3, str. 71, ilustr. 734. Škofje za Slovence pri Gospe Sveti : iz naše zgodovine. V: Ave Maria. - 94 (2002), št. 4, str. 95, ilustr. 735. Tržaška škofija : iz naše zgodovine. V: Ave Maria. - 94 (2002), št. 5, str. 119, ilustr. 736. Koprska škofija : iz naše zgodovine. V: Ave Maria. - 94 (2002), št. 6, str. 143, ilustr. 737. Mariborsko—lavantinska škofija : iz naše zgodovine. V: Ave Maria. - 94 (2002), št. 9, str. 215, ilustr. 738. Uvod. V: Vovk, Anton: V spomin in opomin : osebni zapiski škofa Antona Vovka od 1945 do 1953 (ur. Blaž Otrin). Ljubljana: Družina, 2003 (Zbirka Pričevanja, 2), str. 17-23. 739. Knjižnice skofj stoletja. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, 2004 (BiblioThecaria, 14), 198 str., ilustr. 740. Škofije na Slovenskem v preteklosti. V: Ameriška domovina. — 108 (2006), št. 14, str. 17, 19, ilustr.; - 108 (2006), št. 15, str. 18. 741. Pomarski vodnik : [Emina romarska pot] = Pilger Führer: [Hemmapilgetwegj = Pilgrim'sguide: [Erna's route oj pilgrimage]. Podsreda: Kozjanski park, 2007,136 str., ilustr. 742. Nagovor ob podelitvi Aškerčevih nagrad in priznanj. V: Arhivi. - 31 (2008), št. 2, str. 364366. 743. ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar in demokratične spremembe v Republiki Sloveniji. Ljubljana [i. e. Trebnje: Kulturno društvo], 2011,14 str., ilustr. 744. Bigott, Boris - Dohnar, France M. - Strubelj, Zvone: Trüber—Memoria im 20. und 21. Jahrhundert : Gedächtnisorte in Slowenien und Deutschland. V: Primus Trüber 1508—1586 : der slowenische Reformator und Württemberg (ur. Sönke Lorenz, Anton Schindling, Wilfried Setzler). Stuttgart: W. Kohlhammer, 2011, str. 389-428, ilustr. Jure Volčjak Arhivi 34 (2011) št. 2, str. 227-242 Članki in razprave 227 v Članki in razprave 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929.651:2-526.7(497.4Žirovnica) Prejeto: 14. 9. 2011 O cerkvenih pečatih z ozirom na relikvij ska pečata v v p. c. sv. Martina v Žirovnici MATJAŽ AMBROŽIČ docent, dr. zgodovine, duhovnik, znanstveni sodelavec Teološka fakulteta UL, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI-1001 Ljubljana e-pošta: matjaz.ambrozicl@guest.arnes.si; matjaz.ambrozic@teof.uni-lj.si IZVLEČEK Razprava govori o vlogi pečatov, zjasti o njihovem zagotavljanju pristnosti dokumentov in relikvij. Poleg listin o pristnosti relikvij so pečati najpomembnejši element, ki razkriva čas nastanka relikviarija in njegovo provenienco. Za lažje razumevanje vsebine pečatov je razložena njihova tipologija in posamezne heraldične posebnosti, kijih bistveno zaznamujejo. Posebna pozornost je posvečena heraldičnim simbolom, ki so jih na svojih pečatih uporabljali posamezni cerkveni dostojanstveniki. Leta 2009 smo prišli do prvovrstnih virov zp srednjeveško zgodovino žjrovniške cerkve sv. Martina — do relikvij, zapečatenih s pečatoma pičenskega škofa Gotepolda (om. 1136) in oglejskega patriarha fana Sobieslava (1387— 1394). Pečata kronološko dokaj natančno postavljata gradnjo romanske cerkve v kasna 30. leta 12. stoletja in postavitev gotskega prezbiterija v kasna 80. leta 14. stoletja. KLJUČNE BESEDE: Žirovnica, cerkev sv. Martina, relikvije, pečati, heraldika ABSTRACT ECCLESIASTICAL SEALS IN SPECIAL REGARD TO SEALS ATTACHED TO THE RELICS AT THE SUCCUMAL CHURCH OF ST. MARTIN IN ŽIROVNICA The article discusses the role of seals, particularly their role in assuring the authenticity of documents and relics. In addition to documents proving the authenticity of relics, seals are crucial in helping us determine the time of the creation and origin of the reliquaty. For a better understanding of the content of seals, the article provides an explanation of different types of seals and discusses the heraldic particularities that define them. Special emphasis is placed on heraldic symbols used by Church dignitaries for their seals. In 2009, we managed to obtain some first-rate sources for the medieval history of the Church of St. Martin in Žirovnica: relics sealed by the seal of Gotepold, Bishop of Pedena/Pičan (mentioned in 1136), and by the seal of Jan Sobieslav (1387—1394), Patriarch ofAquileia. The seals accurately place the building of the Romanesque church in the late 1130s and that of the Gothic presbytery in the late 1380s. KEY WORDS: Žirovnica, Church of St. Martin, relics, seals, heraldty 228 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Matjaž Ambrožič: O cerkvenih pečatih ■/. ozirom na relikvijska pečata v p. c. sv. Martina v Žirovnici, str. 227—242 O pečatih na splošno Pečati predstavljajo za študij zgodovinskih virov pravo bogastvo. Tako kot pri dokumentih je bil tudi pri relikvijah pečat na relikviarijih ah na listini o njihovi pristnosti (avtentičnosti) porok za njihovo izvirnost. Zato so bih pečati v službi pristnosti relikvij, ki so se hranile v relikviarijih ah posvečenih oltarjih. Pri relikvijah so poleg listin o njihovi pristnosti najpomembnejši element, ki razkriva čas nastanka relikviarija in provenienco relikvij. Pečat je znamenje avtoritete (oblasti) ah pa fizične oziroma moralne osebe z namenom, da potrdi njegovo voljo. Poseduje vrednost, v kolikor upodablja podobo pečatarja oziroma ga predstavlja z legendo — napisom. Predstavlja tudi družbeni položaj osebe, ki ga je uporabila. Skratka, pečat nosi v sebi vrednost pravne pristnosti dokumenta ah relikvij. Najstarejši pečati so imeli vrezane figure. Latinska beseda sigillum pomeni majhno podobo, figuro aH rehef. Ze Rimljani so jo uporabljaH kot po-manjševalnico besede signum. V srednjem veku je pomenila znamenje, ki so ga suvereni, funkcionarji, cerkveni dostojanstveniki in državne ustanove ter nekatere civilne osebe uporabljale kot razpoznavni znak, ki so ga vtisnile aH obesile na dokumente in s tem potrdile njihovo pristnost aH pa zagotovile njihovo zaprtost in tajnost.1 Nekateri starodavni pečati niso imeH podob, pač pa monograme oziroma so imeH oboje: figuro in monogram. Pri Anglosasih, Frankih, Alemanih in ostahh zgodnjesrednjeveških ljudstvih so pečate uporabljaH kralji, škofje, vojvode, grofje, vojaški poveljniki in sodniki. Papeži so pečate uporabljaH od 6. stoletja naprej. V srednjem veku so bili priljubljeni pečati s portretom lastnika. S pojavom grbovnega okrasja na viteških grbih je le-to prešlo tudi na pečate. Grb je poleg figure na pečatu postal karakteristični del upodobljenega imetnika. Sčasoma so grbi na pečatih prevzeH mesto por-tretnih figur. Grbi so tako poštah simbol oblasti in avtoritete, pristnosti in verodostojnosti.2 Pri pečatih je potrebno razHkovati med matrico (graviranim negativom) in njenim odtisom (voščenim aH kovinskim pozitivom), saj dejansko oba imenujemo pečat. Za izdelavo negativa so uporabljaH železo, medenino, zlato, srebro, bron, svinec, slonovo kost, kosti, les in kamen. Na začetku so bile matrice združene s prstanom, vendar so se sčasoma zaradi povečanega obsega pečata od prstana ločile in pritrdile na nosilec z ročajem, kar je običajno tudi pri današnjih štampiljkah oziroma žigih. Pri bulah sta bih potrebni dve matrici, ki sta pri pečatenju sočasno stisniH kovino vsaka s svoje strani. Bule, zlasti papeške, imajo zato običajno dve plati. Pri pečatenju voščenih pečatov se je običajno pečatna matrica pritisnila na topel vosek, ki so ga poprej tekočega izlili na podlago.3 Kovina in vosek sta bila torej najbolj pogosto uporabljena materiala pri izdelavi pečatov. V sredozemskem prostoru so zaradi visokih poletnih temperatur voščene odtiske zamenjah s kovinskimi. Kovinski pečati — bule — so bih običajno izdelani iz svinca, redkeje iz zlata, zelo redko iz srebra. Kljub vsemu pa so bih v srednjem veku najpogostejši voščeni pečati, ki so ohraniH svoje prvenstvo do 17. stoletja. V začetku se je uporabljal čisti vosek brez primesi ostahh snovi aH barv, ki so jih dodajaH kasneje. Običajno so poznosrednjeveški pečati vsebo-vaH dve tretjini čistega voska, tretjina pa je bila iz smole aH katrana oziroma celo iz obarvane zemlje. Obarvani voščeni pečati so se sicer uporabljaH že od 9. stoletja. Posebno so se v visokem srednjem veku uveljavili rdeči voščeni pečati, ki so vsebovaH svinčev oksid, in zeleni voščeni pečati, ki so vsebovaH bakrov oksid.4 V nekaterih dvornih pisarnah je bila predpisana uporaba razHčnih barv pečatov glede na naslovnike aH stopnjo pomembnosti izdanih dokumentov.5 Zunanje obHke pečatov so bile zelo razHčne. Okroglo obHko so ohraniH le kovinski pečati. Voščeni pečati so od 12. stoletja naprej imeH razHčne obHke, nazadnje pa so v novem veku zopet privzeh okroglo obHko. Poleg okroglih voščenih pečatov so se uveljavih tudi ovalni, ovalno zašiljeni (gotski), ki so jih uporabljaH predvsem predstojniki samostanov, pa pečati v obHki ščita, kvadrata aH romboida, petero-, šestero- aH osmerokotnika ... Njihov premer se je gibal med 30 do 150 mm.6 Večina pečatov je vedno imela tudi legendo — napis. Pečati brez legende so biH zelo redki. Legende glede na njihov položaj na pečatu razvrstimo 1 Bascape: Sigillografia I., str. 53. 2 I Ieim: UAraldica mila Chiesa Cattolica, str. 30. 3 Bascapč: Sigillografia I., str. 54, 63. 4 Povedano je razvidno tudi pri obravnavanih žirovniških pečatih, saj je Gotepoldov izdelan iz naravnega voska, |an-Sobieslavov pa iz rdeče obarvanega voska. Nad relikvijsko kovinsko škatlico oziroma nad podolgovatim rclikvijskim tulom jc vodoraven pokrov, na katerega so odtisnili voščena pečata. 5 Grisar - de Lasala: Aspetti della sigillografia, str. 53-54; Bascape: Sigillografia 1., str. 68. 6 Bascapč: Sigillografia I., str. 72-73. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Matjaž Ambrožič: O cerkvenih pečatih z ozirom na relikvijska pečata v p. c. sv. Martina v Žirovnici, str. 227-242 229 v dve skupini: legende v napisnem traku, ki potekajo ob robu pečata, in legende, ki se pojavljajo na pečatnem polju in so razporejene horizontalno ah pa vertikalno. Ločimo tudi dve pomenski skupini legend: ono-mastične in geslovne. Onomastične običajno vsebujejo ime, dostojanstvo, naziv in poklic pečatarja. Pri cerkvenih dostojanstvenikih je dodano tudi ime škofije, samostana, konventa, reda. Geslovne legende običajno izražajo kakšno pobožno misel ali navedek iz Svetega pisma. Številne vsebujejo tudi monograme in besedne kratice ah okrajšave.7 Namen legende je, da razloži istovetnost upodobljene osebe, ki ji gre določen pomen ah vloga. Običajno so pri okroglih pečatih legende v napisnem traku, ki ga ob robu pečata sestavljata dva koncentrična kroga, včasih pa napis pri zunanjem ah notranjem robu obkroža veriga t. i. biserov. Začetek legende je običajno s križem ah kakšnim drugim znamenjem naznačen na najvišji točki pečata. V visokem srednjem veku se je v legendah pretežno uporabljala t. i. maiuscula capitahs (quadrata ah elegans), v poznem srednjem veku pa so napisom primešati posamezne črke v unciati. Od sredine 14. stoletja naprej so pri pečatnih napisih uporabljah tudi gotsko minuskulo. V obdobju renesanse se je na pečatih uveljavila t. i. maiuscula lapidaria, ki je do danes ostala tipična pisava pečatnih legend.8 Pečatenje je bilo zadnji postopek pri dokončni izdelavi listine ah potrditve pristnosti relikvij, zato običajno ni bilo izvedeno na dan njihove datacije. Od pečata je bila odvisna pravna veljava dokumenta ah relikvij.9 V srednjem veku je bila navada, da je bila pečatna matrica ob smrti lastnika uničena. Običajno se je njen material pretopil in dal v cerkvene karitativne namene. Tipologija pečatov 1. Pečati z legendo — napisom 1.1. brez imena pečatarja 1. 2. z imenom pečatarja 2. Portretni pečat 2. 1. brez imena pečatarja 2. 2. z imenom pečatarja10 7 Bascapé: Sigilografía I., str. 97-98. 8 Bascapé: Sigilografía H., str. 32. 3. Portretni pečat s podobo pečatarja (brez grba ali z grbom pečatarja) 3. 1. upodobljena samo glava ah doprsje pečatarja 3. 2. upodobljena celopostavna figura pečatarja 3. 2. 1. stoječa figura 3. 2. 1. 1. stoječi suveren — monarh ah princ11 3. 2. 1. 3. stoječi cerkveni dostojanstvenik12 3. 2. 1. 3. stoječa ženska figura13 3. 2. 2. sedeča figura na prestolu 3. 2. 2. 1. sedeča veličanstvena (majestična) figura suverena14 3. 2. 2. 2. sedeči cerkveni dostojanstvenik15 3. 2. 3. klečeča figura 3. 3. upodobljen pečatar na konju 3. 3. 1. vojaški konjenik 3. 3. 2. lovski konjenik 3. 3. 3. paradni konjenik 4. Grbovni (heraldični) pečat16 4. 1. samo pečat z napisom 4. 1. 1. zgolj z napisom na polju 4. 1. 2. z napisom nad ščitom ah zastavo 4. 2. pečat s čelado in čopom 4. 2. 1. zgolj čelada na polju 4. 2. 2. čelada nad ščitom 4. 2. 3. napis pokrit s čelado ah krono 4. 3. emblemski17 pečat 4. 4. pečat z osebnim (družinskim, hišnim) znamenjem18 9 Grisar — dc Lasala: Aspetti Aella sigillografia, str. 61—62. 10 Včasih so na pečatu inicialkc imena ali priimka pečatarja. V ostalih primerih gre za monogram imena pečatarja v geometrični obliki, ki je sestavljen kot kombinacija črk imena ali naziva. Takšen tip je bil pogost na pečatnih prstanih Mcrovingov in bizantinskih ccsarjcv. 11 Gre za podobo stoječega princa z znamenji (insignijami) oblasti. Pogosta je na bizantinskih bulah. Princ ima lahko pred seboj ščit z grbom in s simboli. Vocabulaire international de la sigillographie, št. 217. 12 Najprej so temu tipu pečata rcldi »duhovniški tip«. Stoječi ccrkvcni dostojanstvenik (škof, opat, prior) jc oblečen v cerkvene paramente (oblačila). V eni roki drži knjigo ali pa pastorale, medtem ko z drugo roko podeljuje blagoslov. Vocabulaire international de la sigillographie, št. 218. 13 Stoječa ženska figura (kraljica, princcsa, opatinja) v roki običajno drži cvetlico, knjigo ah pa ptiča. 14 Predstavlja na tronu sedečega suverena z okronano glavo, ki v rokah drži znamenja (insignije) oblasti (vladarsko jabolko, žezlo, meč ...). 15 Predstavlja na škofovskem ali opatovskem prestolu sedečega cerkvenega dostojanstvenika, z mitro (ali liturgičnim pokrivalom) na glavi. V eni roki ima pastorale ali tau križ, lahko tudi evangeljsko knjigo, z drugo pa podeljuje blagoslov oziroma v njej drži evangeljsko knjigo. Odprta desna roka s pokrčenim prstancem in z mezincem pomeni gesto blagoslova ali pa poučevanja. 16 Grbovni pečat je tipičen za plemstvo. Na njem so običajno upodobljeni grbi, orožje, lev, grad, ključ ... Klasifikacija grbovnih pečatov jc najbolj zahtevna. 17 Emblem jc likovno znamenje, ld simbolizira pripadnost, dejavnost, idejo. 18 Tovrstne pečate so uporabljali obrtniki in trgovci. Običajno so jih sestavljali geometrični elementi. 230 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Matjaž Ambrožič: O cerkvenih pečatih ■/. ozirom na relikvijska pečata v p. c. sv. Martina v Žirovnici, str. 227—242 4. 5. pečat z rebusom (besedno igro)19 5. Hagiografski pečati2" 5. 1. kristološki21 5. 2. mariološki22 5. 3. svetniški 5. 4. pobožnostni23 6. Arhitekturni ali topografski pečati24 7. Fantazijski pečati25 Vloga cerkvenih pečatov Pečati so v preteklosti in sedanjosti Katoliške Cerkve imeli vlogo potrditvenega znamenja pristnosti dokumentov (listin) in relikvij. Zlasti v srednjem veku so pri tem odigrali ključno vlogo. Srednjeveški pečati nasploh so stičiščna točka specialistov različnih zgodovinskih disciplin. V diplo-matiki pečati veljajo za bistveni element potrditve pravnih dejanj, zato se ta veda posveča tudi študiju različnih načinov njihove uporabe pri pečatenju listin. Za umetnostno zgodovino je pečat neke vrste miniaturni spomenik, včasih pomembne kakovosti, ki pomaga pri ugotovitvi datacije in provenience pečatenega dokumenta ali relikvij. Pravna zgodovina se ukvarja s pravno vrednostjo pečatov, kakor tudi s pravnim položajem imetnika ali ustanove, ki je bil(a) osnova za pristnost izdane listine ali relikvij. Heraldika (grboslovje) vidi v pečatu od srednjega veka naprej enega od svojih glavnih virov za poznavanje grbov in ostalih simbolov.26 Najstarejša omemba papeškega pečata sega v 19 S pomočjo določenih figur ali predmetov ponazarja družinsko poreklo in dejavnost pečatarja. 20 Ilagiografija je veda, ld se ukvarja z življenjepisi svetnikov, pa tudi z opisom Jezusa, Božje Matere Marije in angelov. Hagiografski pečat upodablja osebe Presv. Trojice, Matere Božje, angelov in svetnikov ali pa staro- in novozavezne prizore ali pa prizore in čudeže iz življenja svetnika. 21 Kadar jc stoječi ah na prestolu sedeči Kristus upodobljen v duhu bizantinske ikonografije, ta tip pečata imenujemo kristološki. Med ostalimi upodobitvami Kristusa velja omeniti: križanje, vstajenje, vnebohod, Kristus sodnik, Kristusovo veličastvo, prestol slave, sv. grob ... 22 Pri upodobitvah Matere Božje gre za marijanski tip pečata. Tudi v tem primeru gre za različne upodobitve: Marija z Detetom, Gospodovo oznanjenje, Marijino kronanje ... 23 Čire za inačico hagiografskega pečata, na katerem je pc-čatar upodobljen med molitvijo na kolenih pred Kristusom, Marijo ali svetnikom. 24 Običajno je na arhitekturnem ali topografskem tipu pečata upodobljena cerkev, grad, most, palača ipd. Lahko gre tudi za upodobitev kraja, ki spominja na osebo pečatarja, ld npr. predstavlja mesto ah cerkveno skupnost. 21 Vsebovali so elemente, ld jih ni mogoče razvrstiti v predhodne tipološke skupine. Običajno je šlo za simbole, orožje, orodja, živali, rastline ... 26 Grisar — de Lasala: Ajpetti Aella sigilografía, str. 7. čas pontifikata papeža Agapita (535—536), najstarejši pečateni papeški dokumenti pa segajo v 9. stoletje. Papeški pečati, ki so z vrvico pritrjeni na bule,27 imajo na eni plati glavi ali poprsji sv. Petra in Pavla, na drugi pa ime vladajočega papeža. T. i. ribičev prstan se je uporabljal pri pečatenju brevov. Na njem je bila upodobljena figura sv. Petra, ki v čoln vleče mrežo z ribami, in papeževo ime. Na pečatih in žigih rimske kurije ter njenih organov so bile namesto grba upodobljene papeške insignije: tiara in dvoje prekrižanih ključev — simbolov papeževe petrinske oblasti.28 Za časa Merovingov se je škofom in vojvodom postopoma dovolila omejena uporaba pečatov. V predhodnem obdobju so namreč kralji imeli eks-kluzivno pravico do rabe pečatov. Od zgodnjega srednjega veka so pečate uporabljali zlasti visoki cerkveni prelati in plemiči, ki so bili v vladarjevi službi. Z njimi so pečatili civilne listine. V Porenju so jih uporabljali nadškofi Kolna, Trierja in Mainza v povezavi z Otonijani že v 10. stoletju. To navado so kmalu privzeli tudi ostali odlični prelati v cesarstvu, med katere so v 11. stoletju nedvomno spadali tudi »nemški patriarhi«29 v Ogleju. V 11. stoletju so svoje pečate dobili tudi stolni in zborni (kolegiatni) kapitiji ter opati samostanov. Proti koncu 12. stoletja so osebne pečate imeli tudi ostali cerkveni dostojanstveniki in kanoniki. Laiki so sistem pečatenja listin uvedli šele kasneje, z izjemo bavarskega vojvode, wormških vojvod ter še nekaterih drugih. V 12. stoletju so svoje pečate začela uporabljati tudi mesta, tako da je bila v 13. stoletju njihova uporaba že splošna. Cerkveni pečati so sprva imeli podobno obliko in vsebino kot posvetni. Poleg portretnih pečatov cerkvenih dostojanstvenikov so se kmalu uveljavili tudi taki, ki so imeli upodobljene svetnike. Zraven 27 Posebna vrsta pečatov so t. i. bule. Gre za kovinske pečate, ld imajo svoj izvor v bizantinskem ccsarstvu za časa cesarja Justinijana (527-565). Takse so bile normirane glede na tip bule, ki so jo z vrvico pritrdili na dokument. Njena material jc bil odvisen od naslovljcnca listine. Kalifom v Bagdad ali Lgipt so bizantinski cesarji pošiljaji zlate bule, patriarhom in frankovskim kraljem pa srebrne. Na Sardiniji so precej uporabljali svinčene bule. Takšne sta uporabljala nadškof v Ravcni in rimski papež. Svinčene bule so uporabljale tudi Genova, Pisa in Fircnce. Z namenom, da bi posnemal Bizantince, je zlate bule uporabljal tudi Ho-henstaufovec Friderik I. Barbarossa (1152-1190). Slovesne papeške listine - bule - so še danes pečatene s svinčenimi pečati — bulami. Grisar — de Lasala: Aspetti Aella sigillografia, str. 11-12. 28 Bascapc: Sigillografia II., str. 17. 29 Vsi patriarhi do Popa (1019-1042), ki je bil prvi izmed sedmih »nemških patriarhov« na oglejskem patriarškem sedežu, so bih italijanskega porekla. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Matjaž Ambrožič: O cerkvenih pečatih z ozirom na relikvijska pečata v p. c. sv. Martina v Žirovnici, str. 227—242 231 figure cerkvenega dostojanstvenika so se začeli pojavljati ob nogah tudi ščiti z grbi. Zatem so tudi na cerkvenih pečatih na mesto portretnih figur prišli grbi, obkroženi z legendo. Dodali so jim križ in mitro kot razpoznavni znamenji škofovske ali opa-tovske službe. Kasneje se jim je pridružil še klobuk, ki je bil sprva značilnost kardinalskih pečatov, kasneje pa tudi pečatov škofov, apostolskih protono-tarjev3" in prelatov.31 Škofje, ki so bih sočasno tudi fevdalni gospodje, so svoj prelatski pečat uporabljali tako pri cerkvenih kakor tudi pri posvetnih poslih. Pogosto so se tovrstni pečati težko razlikovali od pečatov svetnih fevdalnih gospodov. Številni cerkveni dostojanstveniki v cesarstvu so svoje grbe raje krasili s čelado kakor pa z okrasjem, ki je bilo lastno cerkveni hierarhiji. Od konca 13. stoletja so na pečatih heral-dični elementi vedno bolj nadomeščali pečatne figure, zato je ponekod pečat postal sinonim za grb. Pomembnost pečatov so večkrat potrdili papeži in civilne oblasti. Aleksander III. je leta 1166 predpisal, da so morali biti opremljeni s pečati vsi dokumenti, ki so se pošiljali na papeški dvor. To je povzročilo, da so si pečate morali omisliti prav vsi, od kardinalov, škofov, kapitljev, samostanov in svetnih knezov, ki so s strani vladarja imeli odobreno njihovo rabo. Kadar so kleriki dajali svoje pečate tudi na dokumente s svetno vsebino, so njihovi pečati uživali zaščito države. Seveda pa so se našli tudi taki, ki so pečate in dokumente ponarejali. Grozile so jim ostre kazni, sramotilno znamenje, izgon ali celo smrt. Klerik, ki je ponaredil knežji pečat, je bil odstavljen, zaznamovan s sramotilnim znamenjem in izgnan. Kdor pa bi ponaredil papeški dokument oziroma podpiral takšno dejanje, mu je skupaj s pomagači grozilo izobčenje. Če je šlo za klerika, so mu odvzeli cerkveno službo in beneficij, ga povrnili v laiški stan in izročili civilnemu sodišču. Da bi otežili ponarejanje pečatov, so začeti uporabljati protipečate v Apostolski protonotar je najvišji papeški naziv za zelo zaslužne duhovnike, ki pa je bil rangiran. 1. razred so (bili) apostolski protonotarji »de numero participantium«, 2. razred apostolski protonotarji »supernumerarii«, 3. razred apostolski protonotarji »ad instar participantium«, ki so lahko pridobili svoj naziv kot člani stolnega kapitlja (če mu je bil podeljen privilegij podeljevanja tovrstnega naziva); običajno pa ga je podeljeval aktualni papež, saj je z njegovo smrtjo naziv prenehal in je bilo zanj potrebno ponovno zaprositi novega papeža, 4. razred pa so (bili) častni apostolski protonotarji. Nainfa: Costume of Prelates of the Catholic Church, str. 26. Prelat je cerkveni dostojanstvenik z vodstveno funkcijo oziroma naziv, ki ga prejme zaslužni duhovnik - papežev hišni prelat. zrcalni podobi, povečala pa se tudi filigranska natančnost pri njihovi izdelavi. Za dokumente z manjšo pomembnostjo so uporabljali male ali pa zasebne pečate. Škofje so npr. uporabljali posebne pečate za obdobje med njihovo izvolitvijo in škofovskim posvečenjem (konsakracijo); podobno pa je veljalo tudi za dokumente Apostolskega sedeža, ki so bili izdani za časa izpraznjenega sedeža.32 Uporabniki cerkvenih pečatov Glede na hierarhično lestvico so v preteklosti pečate uporabljale naslednje cerkvene pravne in fizične osebe: Cerkvene ustanove oziroma njihovi uradi: Sv. sedež, škofije, stolni in zborni kapitlji, opatije, redovni kapitlji, cerkve, bratovščine. - Svetni kler: papeži, kardinali, patriarhi, (nad)škofje, generalni vikarji, protonotarji, refe-rendarji, penitenciarji, prošti, kanoniki, arhidia-koni, nadduhovniki, dekani, župniki, duhovniki, ostali kleriki. Redovni kler: opati, opatinje, redovni generali, provinciali, priorji, priorice, rektorji.33 Hierarhične heraldične insignije na cerkvenih pečatih Insignije cerkvenih dostojanstvenikov so povezane s hierarhijo, z liturgijo in s kanonskim pravom. Običajno tovrstna znamenja izražajo duhovno oblast. Nekatera simbolizirajo sveti red, druga jurisdikcijo, zopet tretja morda le častni položaj v cerkveni hierarhiji. V heraldični umetnosti, ki je uporabljena na pečatih, zasledimo naslednje najpogostejše cerkvene insignije: tiaro, mitro, palij, pastorale, kardinalski klobuk, pektoral in prstan. Najbolj znana insignija je tiara - trojna krona,34 ki je papeški emblem. V starih časih so ji rekli re-gnum, podobno kot kronam cesarjev in kraljev. Tiara je izven-liturgično pokrivalo, ki so ga papeži uporabljali do papeža Pavla VI. (fl978) ob priložnosti velikih slovesnosti in procesij. Izvor tiare še vedno ni pojasnjen. Izvorno naj bi šlo za bel bi-ret v obliki sladkornega čoka, ki se je tekom časov 32 Heim: UAraldica nella Chiesa Cattolica, str. 31-34. 33 Bascapc: Sigillografia I., str. 101. 34 t rojna krona naj bi simbolizirala papeževo vlogo v trojni razsežnosti Cerkve: vojskujoče na zemlji, očiščujoče v vicah in zmagujoče v nebesih. Simbolizira tudi papeško trojno službo: duhovniško, pastirsko (voditeljsko) in učiteljsko. 232 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Matjaž Ambrožič: O cerkvenih pečatih ■/. ozirom na relikvijska pečata v p. c. sv. Martina v Žirovnici, str. 227—242 razvil v veličastno papeško pokrivalo. Izviral naj bi z vzhoda, v Rimu pa je postal simbol za svobodo Cerkve. Prva krona naj bi se na tiari pojavila med 9. in 11. stoletjem, ko so papeži poštah državni suvereni. Drugo krono je tiari nadel Bonifacij VIII. (1294—1303). Obe skupaj naj bi simbolizirali papeževo duhovno in svetno oblast. Stoletje kasneje je bila tiari dodana še tretja krona. Od 13. stoletja sta ji bila zadaj dodana dva črna trakova. Majhno vladarsko jabolko s križem na njenem vrhu se je pojavilo šele v 15. stoletju. Kronanje novoizvoljenega papeža s tiaro je bilo včasih tudi pravno dejanje, s katerim so se pričela šteti leta papeževanja. Pri tem obredju je kardinal protodiakon izrekel besede: »Accipe tiaram tribus coronis ornatam; et scias te esse Patrem Principum et Regum, Rectorem orbis, in terra Vicarium Sal-vatoris nostri Jesu Christi, Cui est honor et gloria in saecula saeculorum.«35 Janez XXII. (1316—1334) je bil prvi papež, ki je tiaro uporabil na svojem grbu. Naj še enkrat poudarimo, da tiara nima ničesar opraviti z bogoslužjem, pri katerem so papeži vedno uporabljali mitro.36 Ključa sta se na papeški zastavi, denarju in pečatu pojavila v 13. stoletju. Zlat ključ, ki je orientiran navzgor proti desni, pomeni oblast, ki se razteza vse do nebes. Srebrni ključ je usmerjen kvišku proti levi strani in pomeni oblast nad verujočimi na zemlji.37 Ključa sta navadno povezana z rdečo vrvico kot znamenjem edinosti obeh oblasti. Izvor in simbolizem izvirata iz dogodka, ko je Jezus Petru, in po njem njegovim naslednikom, izročil oblast zavezovanja in razvezovanja. Jezus svojemu namestniku na zemlji da oblast nad Cerkvijo. Ključa zato simbolizirata polno oblast pri upravljanju z zakladom odrešenja, ki ga je zaslužil Kristus, in poučevanje njegovega nauka z avtoriteto. Bazilikalni dežnik se kot heraldični simbol pojavi šele v 15. stoletju, vendar ga papeži niso uporabljali. Gre za na pol odprt dežnik z rdečimi in zlatimi prameni ter z zlatim držajem. Interpretira se kot insignija rimske Cerkve in njene svetne oblasti. Za čas izpraznjenega papeškega sedeža si kardinal kamerleng za svoj grb privzame insignijo dežnika in ji doda še ključa, saj papeška jurisdikcija s smrtjo papeža ne preneha, ker je do konca sveta zaupana Cerkvi. »Sprejmi tiaro, okrašeno s tremi kronami in spoznaj, da si oče knezov in kraljev, voditelj sveta, na zemlji namestnik našega Odrešenika Jezusa Kristusa, kateremu gre čast in slava na vekov veke.« Heim: UAraldica nella Chiesa Cattolica, str. 50-52. Bascapč: Sigillografta I., str. 57. Dežnik s Petrovimi ključi se pojavi tudi na družinskih grbih družin, ki so dale papeže, nekaterim pa so ta privilegij podelili papeži. Izvorno je dežnik ščitil imenitne goste bazilik pred soncem ah dežjem. Kasneje so ga začeh uporabljati kot znamenje časti in del sprejemnega ceremoniala, zlasti ko je na obisk bazilike prišel sam papež. Mitra [Ínfula]38 je škofovsko ah opatovsko pon-tifikalno liturgično pokrivalo in znamenje odličnosti škofovskega dostojanstva. Sakralnost cerkvenega dostojanstva predstavlja bolj kot katerokoli drugo heraldično znamenje. Prvenstveno je mišljena kot pontifikalno znamenje škofa, čeprav so jo do II. vatikanskega koncila smeh nositi opati ter infuhrani prošti in dekani stolnih kapitljev. Imenovani cerkveni dostojanstveniki so uživali pravico do rabe t. i. pontifikalij (mitra, pastorale, prstan in pektoral) kot privilegij »ad usum« in ne »ad ex-ercitium«,39 kot je to veljalo za škofe, saj je bila raba pontifikalij pri svetih obredih po liturgičnih predpisih pridržana izključno škofom. Obhka mitre se je s časi spreminjala. V antičnem Rimu je bila Ínfula duhovniški povoj bele barve, ki se je uporabljal pri zavezovanju pokrivala, ki se je nosilo kot diadem ah turban, s katerega sta se zadaj spuščala dva trakova. Tovrstna pokrivala so uporabljah tudi verniki, ko so v templjih prosih za božjo pomoč. Latinska beseda mitra označuje turbanu podobno pokrivalo s trakovoma, ki so ga v Rimu nosile skoraj izključno ženske, na vzhodu pa so si ga lahko nadeli tudi moški. V grškem prostoru je beseda mitra pomenila diadem. Ze v stari zavezi je Mojzes predpisal pokrivalo za velike duhovnike, ki pa z mitro nima ničesar skupnega. Uporaba mitre kot liturgičnega pontifikalnega pokrivala v Rimu pred 10. stoletjem v zakramen-tarjih in pontifikahh ni omenjena. Možno je, da njena obhka izvira iz izven-liturgičnega bireta, lastnega papežem. V začetku naj bi bila podobna tiari. Nato je doživela vrsto sprememb. Vil. stoletju naj bi bila v koničasti obliki sladkornega čoka ah pa v hemisferični obliki. Kasneje se je njen vrh razdelil na dva stranska rogova, v 12. stoletju pa na čelnega in zatilnega.4" Prvotno je bila mitra dokaj nizka in se je dvigovala vertikalno z upognjenima stranskima rogovoma, simboloma Stare in Nove %aveZe- V 14. stoletju se je razširila in povišala, vedno bolj pa so jo krasile dragocene zlate vezenine. Vedno je mitra zadaj imela dva trakova. Opisani razvoj se da slediti na srednjeveških pečatih, tudi žirovniških. 38 Infula je druga beseda za mitro. 39 Kot privilegij »za (upo)rabo« in ne »za izvrševanje«. 40 Bascapč: Sigillografia II., str. 50. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Matjaž Ambrožič: O cerkvenih pečatih z ozirom na relikvijska pečata v p. c. sv. Martina v Žirovnici, str. 227—242 233 Liturgična zakonodaja je razločevala tri tipe miter glede na njihovo okrašenost. Prvi tip predstavlja dragocena okrašena mitra, drugega pa preprosta mitra bele barve, ki jo škofje uporabljajo npr. pri pogrebih. Cerkveni dostojanstveniki škofom nižjega ranga so običajno imeli pravico do preproste mitre. Omenjene tipologije so upoštevati tudi v heraldiki, saj so škofje mitro kmalu privzeli tudi pri svojih grbih, kjer je zavzela mesto čelade, ki je razpoznavno znamenje plemiških grbov. Seveda pa privilegij liturgične rabe mitre pri cerkvenih dostojanstvenikih nižjega ranga ni avtomatično pomenil tudi njihove heraldične rabe na grbih. Vse do pontifikata Leona IX. (1049-1054) so mitro uporabljali le papeži in kardinali v Rimu. Od tistega časa naprej se je podeljevala tudi krajevnim škofom, zato so v 11. stoletju škofje na pečatih večinoma upodobljeni odkritih glav. Mitra se je na pečatih začela pojavljati vedno pogosteje od 12. stoletja naprej. Eden prvih odličnikov z mitro je bil nadškof Eberard iz Triera. Mitra je postala škofovska insignija, potem ko je dobršno število škofov prejelo koncesijo za njeno rabo kot privilegij časti. Od tedaj naprej jo škofje uporabljajo na splošno, brez posebne avtorizacije s strani Svetega sedeža. Poznosrednjeveški papeži so očitno njeni splošni rabi dali tiho soglasje in so jo morda celo pospeševali z namenom, da utrdijo splošno škofovsko uniformirano disciplino. Prvemu opatu, Engelsinu iz Cantenburyja, je bila mitra podeljena leta 1063 za časa papeževanja Aleksandra II. Kasneje so bili njene podelitve deležni številni opati, bodisi ker so hrepeneli po škofovskih navadah bodisi ker so s podelitvijo pravice do nošnje mitre papeži želeti počastiti njihov samostan oziroma z infuliranim opatom povzdigniti slovesnost samostanskega bogoslužja. Nekateri opati so z velikimi napori in stroški želeli priti do pontifikalij, kar so drugi, npr. sv. Bernard, grajali. Opati opatij, ki so uživale eksemptnost (izvzetost izpod oblasti krajevnega škofa), so nosili bogate z zlatom vezene mitre, ostali opati pa so se morali zadovoljiti s preprosto mitro bele barve. Prenekateri so se oblačili celo v škofovska oblačila, kar je pri škofih povzročalo nezadovoljstvo. Raba mitre pri dostojanstvenikih stolnih ka-pidjev je izpričana celo nekoliko prej kot pri opatih. Leta 1051 je npr. papež Leon IX. podelil mitro stolnim kanonikom v Besant^onu. Kasneje se je tudi dogajalo, da so pontifikalne insignije prejele tudi nekatere opatinje. Nadele so si jih npr. ob poklonu domačega klera, saj so bile tudi ženskim opatijam inkorporirane župnije, nad katerimi so opatinje izvajale kanonično jurisdikcijo. Dokončno je tovrstne jurisdikcije nekaterih opatinj ukinil šele kan. 118 Zakonika kanonskegaprava iz leta 1917. Izvoljeni škofje, ki še niso prejeli škofovskega posvečenja, so bili na pečatih upodobljeni brez škofovskih insignij, običajno v oblačilih, ki so jih nosili do trenutka izvolitve oziroma imenovanja. Da je šlo za izvoljenega škofa, je bilo mogoče razbrati tudi iz legende.41 Včasih so papeži podelili pontifikalije celo knezom laikom. Takšno dejanje je bilo izraz tesnih odnosov med duhovno in svetno oblastjo v srednjem veku, npr. med cesarjem in knezi, ki so predstavljali svetno oblast, in papežem, Kristusovim namestnikom, ki je poosebljal duhovno oblast. Tudi obred cesarskega maziljenja je vseboval polaganje mitre na glavo cesarja. Pastorale ali pastirska — škofovska palica [bacu-lum pastoralis] je skupaj z mitro glavni heraldični emblem pontifikalnega dostojanstva. Podobno kot žezlo je pastorale znamenje jurisdikcije (pravne oblasti) škofa in znamenje Dobrega Pastirja. Seveda pastorale uporabljajo tudi cerkveni dostojanstveniki brez dejanske jurisdikcije (npr. pomožni in naslovni škofje). Pastorale se vedno odstavi v tistih trenutkih, ko škof med bogoslužjem opravlja molitve. Pred II. vatikanskim koncilom je škof pastorale lahko nosil le znotraj meja svoje škofije, v kateri je izvrševal jurisdikcijo. Izven svoje škofije ga je lahko nosil le s soglasjem tamkajšnjega krajevnega ordinacija. Opati so pastorale lahko uporabljali samo znotraj meja svojega samostana, izven njega pa pod predhodno navedenim pogojem. Opatinje so znotraj svojih samostanov lahko uporabljale pastorale samo pri procesijah ali med uradnimi slovesnostmi. Izjemoma so s pastoralom lahko okrasile tudi svoj grb. Danes nekatere opatinje smejo uporabljati pastorale samo kot spomin na nekdanjo jurisdikcijo, ki so jo izvrševale njihove predhodnice. Običajno je opatovski pastorale imel pod krivino na nodus (držaj) obešen okrasni svileni trak — velum [suda-rium], da se je razlikoval od škofovskega. Omenjeni velum je opatovi prepoteni roki preprečeval, da bi prišla v stik s kovino in bi na ta način povzročila korozijo. Vedeti namreč moramo, da so škofje med slovesnimi bogoslužji uporabljali pontifikalne rokavice, ki so preprečevale opisano nevarnost. Kasneje so tudi nekateri opati dobili privilegij za rabo pontifikalnih rokavic. Škofje naj bi pastorale nosili s krivino obrnjeno naprej k vernikom, opati pa s krivino obrnjeno nazaj, kar naj bi nakazovalo obseg jurisdikcije omenjenih dostojanstvenikov. Bascapc: Sigillografia I., str. 52. 234 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Matjaž Ambrožič: O cerkvenih pečatih ■/. ozirom na relikvijska pečata v p. c. sv. Martina v Žirovnici, str. 227—242 Pravico do pastorala in mitre imajo tudi tisti kardinali, ki nimajo škofovskega posvečenja. Isti privilegij so imeti tudi opati in prelati »nultius« in ostali opati, ki so prejeti opatovski blagoslov. Ta pravila so potrjena tudi v današnjem kturgičnem pravu. Ostalim cerkvenim dostojanstvenikom sta biti omenjeni insigniji podeljeni le na podlagi posebnega privilegija.42 Pastorale na pečatih najdemo v desni ali pa v levi roki upodobljenega škofa ak opata. Praviloma škof pastorale drži v levici, da z desnico lahko podeljuje blagoslov. S pomočjo veluma na pastoralu lahko že na prvi pogled ločimo škofovske pečate od opatovskih. Po heraldičnih pravilih naj bi bil pastorale obrnjen na desno. Izjemoma na pečatih namesto pastorala upodobljeni škof v levici drži knjigo. Če je odprta, je v njej zapisna pozdrav ljudstvu, npr. pax vobiscum.43 Naj ob tem omenimo, da papeži ne nosijo pastorala. Legendarna razlaga izvira iz 10. stoletja. Sv. Tomaž Akvinski jo je povzel takole: »K osmemu je treba povedati, da rimski škof ne uporablja pastorala, ker je Peter svojega poslal, da bi z njim spodbudil enega od svojih učencev, ki je kasneje postal trierski škof. Zato papež nosi pastoral samo v škofiji Trier in ne v drugih: ali tudi v znamenje, da njegova oblast ni omejena, kar simbolizira tudi ukrivljenost pastorala.«44 Skupaj s patijem je pastorale verjetno eden izmed najstarejših cerkvenih emblemov. Znamenje škofovske jurisdikcije naj bi bil že od 4. stoletja naprej. Nekateri opati so ga uporabljali že v 7. stoletju. Izvorno je služil kot romarska popotna palica, ki so jo uporabljati popotni oznanjevalci evangelija, ki jih je poslala Cerkev. Kasneje je postal razpoznavno znamenje duhovnika, ki je bil visok dostojanstvenik. V obdobju investiturnega boja je prav pastorale postal eden od glavnih predmetov razprav. Za svetnega vladarja ali kneza je bila izročitev pastorala — insignije duhovne oblasti škofu ali opatu — med obredom investiture razumljena kot podelitev cerkvene službe s strani laika; torej kot podreditev duhovne oblasti svetni. Nazadnje je v Wormsu 1122 prišlo do kompromisa, s katerim pa je cesar moral priznati, da samo Cerkev lahko podeljuje lastne insignije in je tudi svobodna pri odločanju o podelitvi cerkvenih služb.45 Najzgodnejši pastorati so bili izdelani iz lesa in železa, kasneje pa so jih izdelovati iz bolj dragocenih materialov (slonovine, roževine ...). Pomen posameznih delov pastorala so razlagali takole: krivina služi, da pritegne in združuje uboge romarje na tem svetu, ravni del vodi in oživlja slabotne, bolne in grešne, konica pa spodbuja počasne, lene in zanemarjene.46 Pastorale pooseblja program Dobrega Pastirja — Jezusa Kristusa, ki ga mora posnemati vsak škof. Prelatski klobuk je zelo pomembno heraldično znamenje na grbih. Po škrlatno rdeči barvi prepoznamo zlasti kardinalske klobuke, ki naj bi jih začel podeljevati za časa I. lionskega koncila papež Ino-cenc IV. (1243-1254). Kardinale škrlatni klobuk z vrvicama in s cofki (2 x 15) spominja na njihovo dolžnost, da branijo Cerkev za ceno lastne krvi in življenja. Kardinalski klobuk [it. galero] je ukinil Pavel VI., zato namesto njega danes novo kreirani kardinali prejmejo škrlatni biret. Zelene klobuke z vrvicami in s cofki iste barve na grbih uporabljajo patriarhi, nadškofje in škofje. Ostati dostojanstveniki morajo uporabljati klobuke črne barve. Patij je simbol rezidencialnega nadškofa metro-pokta, zato ga grbi titularnih — naslovnih nadškofov nimajo. V prvi vrsti je patij papeški simbol vrhovne oblasti. Izvira iz rimske konzulske toge, danes pa je okrnjen na okrogli beli volneni trak s krakoma, ki padata na prsi in hrbet. Patij je bil že v 4. stoletju papeška titurgična insignija, ki so jo papeži podeljevak metropolitom. Zanj so le-ti morati zaprositi od 9. stoletja naprej, saj je patij znamenje deleženja metropolitov pri papeški službi in znamenje edinosti z njim. V visokem srednjem veku je bil prejem palija pogoj za opravljanje nadškofovske službe. Metropoliti ga lahko nosijo samo znotraj svoje cerkvene pokrajine. 42 Heim: UAralAica nella Chiesa Cattolica, str. 54—68. 43 Bascape: Sigillografia I, str. 51. 44 »Ad octavum dicendum, quod Romanus pontifex non uti-tur baculo, quia Petrus misit ipsum ad suscitandum qucm-dam discipulum suum, qui postca factus est episcopus Trevircnsis; ct idco in diocccsi Trcvirensi Papa baculum portat, et non in aliis: vel etiam in signum quod non habet coarctatam potestatem, quod curvatio baculi significat.« Akvinski: Super Sententiarum, liber 4, d 24, q 3, a 8. 43 jeraj: Cerkvena zgodovina, str. 106. 46 »[...] per baculum cura pastoralis, qua debet eolligere vagos, quod significat curvitas in capite baculi, sustentare infir-mos, quod significat ipse stipes baculi; sed pungere lentos, quod significat stimulus in pede baculi, unde versus: col-lige, sustenta, stimula, vaga, mórbida, lenta.« Akvinski: Super Sententiarum, liber 4, d 24, q 3, a 3. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Matjaž Ambrožič: O cerkvenih pečatih z ozirom na relikvijska pečata v p. c. sv. Martina v Žirovnici, str. 227-242 235 Križ se kot heraldično znamenje na grbih patriarhov in nadškofov za ščitom pojavlja od 14. stoletja. Od 15. stoletja naprej so zlasti patriarhi uporabljah dvojni križ, od 17. stoletja pa tudi nad-škofje, saj so enojni križ v heraldiki začeli uporabljati škofje. Tako je ostalo do današnjih dni. Križ je edino heraldično znamenje, ki ga smejo uporabljati samo škofje. Na papeških grbih ga ni. Priorska ah kantorska pahca je znamenje nižjega dostojanstva. Podobno kot pastorale ima svoj izvor v romarski pahci. Njen zgornji del se zaključuje z držajem v obliki jabolka, majhne hiše ah cerkve. Priorska pahca je emblem članov redovnih kolegi-atnih kapitljev, ki nimajo pravice do uporabe pon-tifikalnih insignij (prošti, priorji, kantorji, zborovodje). Z njo so tudi dajah navodila med ceremonialom. Rožni venec so za okvir grba ah grbovnega ščita uporabljah redovniki, ki niso bih duhovniki. Okraski so bih zlasti priljubljeni pri viteških re-dovih. Krono so pogosto postavljali nad svoje grbovne ščite škofje in opati s knežjim dostojanstvom, ki je bilo povezano z dotično škofijo. Ozadje njihovih grbov je običajno predstavljal plašč iz hermelina. Duhovniško dostojanstvo so imeli za višje od plemiškega. Meč je bil znamenje svetne oblasti (pravice krvnega sodstva), zato ga najdemo na grbih cerkvenih knezov, ki jih je težko ločiti od grbov plemstva. Cerkveni grbi in pečati naj ne bi vsebovah posvetnih atributov, meč pa je iz njih v glavnem izginil v obdobju sekularizacije na začetku 19. stoletja. Geslo je pogost spremljevalec škofovskih grbov. Navadno je pod grbovnim ščitom, je dodatek, ki ne spada h klasičnim heraldičnim elementom. Včasih med geslom in grbom ni prave vsebinske povezave. Podporni elementi so tudi sestavni del grbov. Običajno gre za figure angelov, ljudi, živali ... Za grbovni piedestal se uporabljajo arhitekturni elementi, rastline ... Gre za okrasne elemente. Na pečatih se pojavljajo že od 12. stoletja naprej. Uradni grb cerkvenega dostojanstvenika naj ne bi vseboval podpornih elementov, se pa pojavljajo na ex-lib-risih.47 Okoliščine odkritja žirovniških relikvijskih pečatov Cerkev sv. Martina v Žirovnici je poleg nekdanje pražupnijske cerkve sv. Klemena na Rodinah najstarejša cerkev v brezniški župniji. Tukaj je bila verjetno pristava blejskega gradu, saj je bilo ime »Na Pristavi« nekdaj znano. Naj opozorimo, da je Bled z okolico cesar Henrik II. leta 1004 podaril briksenskim škofom. Vaščani Žirovnice in Most so bih večinoma podložniki briksenskega blejskega gospostva.48 Ko so leta 1906 delali pot do zakristije, so se okoh cerkve pokazala razna poslopja. Cerkev stoji na ostankih naselbine iz rimskih časov, okoh nje pa so poznoantični grobovi. Leta 1980 so bih v nekdanji lopi izkopani tudi staroslovanski grobovi iz 9. in 10. stoletja, prve pa je okoh cerkve že leta 1914 odkril dr. Josip Mantuani. V leto 2009 so v p. c. sv. Martina v Žirovnici oziroma danes v Mostah ponovno potekala arheološka izkopavanja. Pobudnik ponovne prenovitve cerkvene notranjščine je bil brezniški župnik Ciril Bergles. Arheologi so mnenja, da naj bi bila zidana romanska cerkev s konca 12. stoletja, pred tem pa naj bi na njenem mestu stala lesena cerkvica. Na novo je bilo odkritih 20 grobov. Arheolog Drago Svoljšak je v Družini pomenljivo zapisal: »Arheolo-govo delo se je nad tlakom gotske cerkve končalo, kajti arheolog išče navzdol, navzgor pa nastopijo umetnostni zgodovinarji in restavratorji, ki jih čaka še obilje neodkritih fresk, osvežitev že vidnih v prezbiteriju in na slavoločni steni, rekonstrukcija oken v prezbiteriju.«49 --48 Gornik: Bled v fevdalni dobi, str. 26-27. Ileim: UAraldica nella Chiesa Cattolica, str. 68—81. 49 Svoljšak: Brez preteklosti ni sedanjosti, str. 25. 236 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Matjaž Ambrožič: O cerkvenih pečatih ■/. ozirom na relikvijska pečata v p. c. sv. Martina v Žirovnici, str. 227—242 Ko so arheologi odšh, so nastopih konservatorji in restavratorji. Z oltarne menze so po navodilih kranjskega Zavoda za spomeniško varstvo odstranili baročni »zlati oltar« iz leta 1639 pod pretvezo, da se mora umakniti zaradi restavriranja fresk in rekonstrukcije gotskih oken v prezbiteriju. Nerazumljivo je tudi, zakaj so razbih 630 let staro izvirno gotsko oltarno menzo. Pred 50-imi leti bi bili udeleženci tega barbarstva za skrunitveno dejanje, ki so ga storili brez soglasja Ordinariata Nadškofije Ljubljana, izobčeni. Očitno se je odstranitev oltarne menze zgodila s pristankom pristojne spomeniško-varstvene službe oziroma konservatorke. Soglasje spomeniškovarstvene službe pomeni, da tudi sama dejavno sodeluje pri uničevanju najsvetejšega dela cerkvene opreme - oltarne menze. Dejstvo je, da pristojni niso storili ničesar, da bi se gotska oltarna menza z »zlatim oltarjem« postavila nazaj v prvotno stanje, pač pa se je v cerkvi pojavil ponaredek, ki so ga razglasiti za romanski oltar. Zal smo še danes v Cerkvi in v »stroki« preveč tolerantni do samovoljnega razbijanja cerkvene opreme in njenega raznašanja. In točno to se je zgodilo v Žirovnici leta Gospodovega 2009, ko smo nekateri mislih, da je pokoncilski cunami uničevanja cerkvene opreme že za nami. In če za tem stoji še spomeniškovarstvena služba v imenu »strokovnosti«, ki to ni, je to tohko bolj nevarno in tragično. Naj omenim, da so žirovniški »zlati oltar« nameravati zamenjati z novogotskim že leta 1904. K sreči sta to namero tedanjemu župniku Tomažu Potočniku preprečila prav škofijski ordinariat — konkretno generalni vikar Janez Ftis — in pomanjkanje denarja.5" Tudi takrat je ob odkritju fresk in njihovi restavraciji, ki jo je izvedel Matej Sternen, očitno prevladovala baroku nenaklonjena klima. Bog pa zlo obrne na dobro in tako smo po »zaslugi« sle po razdiranju oltarja in pristanka spomeniškovarstvene službe prišli do prvovrstnih virov za srednjeveško zgodovino žirovniške cerkve -do relikvij, zapečatenih s pečatoma pičenskega škofa Gotepolda (om. 1136) in oglejskega patriarha Jana Sobieslava (1387—1394).51 Prvič sem ju videl 28. novembra 2009. Najdbi kronološko dokaj natančno postavljata gradnjo romanske cerkve v kas- Potočnik je želel nov novogotski oltar v Žirovnici, kar pa bi stalo 1000 K. Ker denarja na srečo ni bilo, je tudi »odpadel« njegov načrt, da bi žirovniški veliki oltar prestavili na Breg. NŠAL, ŠAL, Župnije — Spisi, šk. 26 b, Breznica 1890-1940-1960, Škofijski ordinariat Župnijskemu uradu Breznica, Ljubljana, 8. 3. 1904, št. 1078. Gams: Series episcoporum Ecclesiae Catholicae, str. 801, 774. na 30. leta 12. stoletja in postavitev gotskega prez-biterija v kasna 80. leta 14. stoletja. Pečata dodobra popravljata dosedanje domneve o starosti žirovniške cerkve, hkrati pa odpirata nekatera nova vprašanja. Ivan Komelj je namreč gradnjo prez-biterija in freske postavljal v čas ok. leta 1430,52 verjetno na podlagi razprave Paula Hauserja,53 Janez Hofler pa zaradi fresk celo v sredino 15. stoletja.54 Cerkvena ladja do pevskega kora je v osnovi še romanska, na vzhodu pa je prvotno imela polkrož-no apsido. Ob koncu 14. stoletja je cerkev dobila nov gotski prezbiterij, ki ga je v 1. polovici 15. stoletja skupaj s slavolokom in ladjo s freskami poslikal t. i. žirovniški mojster. Lopa s pevskim ko-rom je bila postavljena v prvi polovici 17. stoletja. Obokana zakristija, ki je verjetno prvotno služila kot stranska kapela, je bila cerkvi prizidana med leti 1657 in 1668, v začetku 18. stoletja pa so nad njo nadzidali masiven baročni zvonik. Žirovnico [Zarnonice] prvič omenja urbar brik-senske škofije leta 1253.55 »S: Martins Khirhen Zu Seraunitz« se omenja tudi v drugi polovici 14. stoletja v seznamu cerkvenih davščin podružnic in bratovščin radovljiške župnije.56 Leta 1464 sta pri cerkvi sv. Martina v Žirovnici omenjena ključarja Ožbolt Triplat in Anton Glaser.57 V t. i. radovljiški matrikuli iz leta 1468 so zapisana tudi bogoslužna opravila v žirovniški cerkvi.58 Komelj: Gotska arhitektura na Slovenskem, str. 203. Ilauscr: Dic Fresken in der Filialkirchc zu Schcraunitz in Obcrkrain, str. 123 si. Hofler: Srednjeveške freske v Sloveniji I., str. 192. Gornik: Bled v fevdalni dobi, str. 27; Hofler: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupniji Radovljica in Kranj, str. 218. Iz davčnega seznama je razvidno, da Bled, Gorje, Jesenice in Kranjska Gora tedaj še niso bile samostojne župnije, pač pa radovljiške podružnice, zato je seznam nastal verjetno med leti 1362 in 1390. NŠAL, ŠAL, Spisi I, šk. 5, Der 23 Filialln Khirhen zu RadtmanBtorff. Khirchen Steuer Register vomjars [?]. Gestrin: Radovljica — vas, trg in mesto do 17. stoletja, str. 532. Sv. maše so se darovale: 31. marca na god sv. Sabine, kasneje tudi na velikonočni ponedeljek [ti dve maši kasneje iz matrikul izgineta]; 25. maja na god sv. Urbana za blagoslov polja; 26. junija na god sv. Janeza in Pavla obletnica posvetitve cerkve z blagoslovom polja [stranski oltar]; obletnica posvetitve se je obhajala na bližnjo nedeljo po prazniku sv. Janeza Krstnika; 22. julija na god sv. Marije Magdalene [stranski oltar]; 11. novembra na god sv. Martina - patrocinij |glavni oltar] in 28. decembra na god nedolžnih otročičev. NŠAL, ŠAL, Rokopisi, šk. 8, št. 20, f. 9r; Stcska: Radovljiška matrikula iz leta 1468, str. 23 si. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Matjaž Ambrožič: O cerkvenih pečatih ■/. ozirom na relikvijska pečata v p. c. sv. Martina v Žirovnici, str. 227-242 237 Leta 1631 je pri Scarlichijevi vizitaciji vizitator v cerkvi našel tri oltarje: sv. Martina v prezbiteriju, sv. Marije Magdalene na evangeljski strani in sv. Janeza ter Pavla na listni strani. Maše so bile predpisane le štiri: za god sv. Martina, sv. Marije Magdalene, sv. Janeza in Pavla in na obletnico posvetitve cerkve, ki so jo obhajali na nedeljo po sv. Janezu Krstniku.59 Cerkev se omenja tudi v vizitacijah 1. 1655, 1657, 1668 in 1689 — Valvazor, ki v njej omenja iste oltarje kot Scarlichi. V matrikuli iz leta 1698 so navedena ista bogoslužja kot v matrikuli iz leta 1468.60 Cerkev je do leta 1980 imela tri oltarje, ki jih danes nadomeščajo ponaredki. Stranska oltarja sv. Marije Magdalene na evangeljski strani in sv. Janeza in Pavla na listni strani so po načrtih arh. Franceta Kvaternika demolirali zaradi preureditve bogosluž-nega prostora v duhu pokoncilskega bogoslužja. Izven prezbiterija so bih postavljeni: nov oltar k ljudstvu, ambon in stenski tabernakelj na slavoločni steni. Sternenovi oltarni sliki so obesili na steno. Pač pa je vse do pred dveh let gotski prezbiterij z zlatim oltarjem k sreči ostal nedotaknjen. Nedolžnost so mu vzeli omenjeni barbarski posegi v letih 2009-2010. Časovni okvir žirovniških pečatov Relikvije, ki so pečatene s pečatom oglejskega generalnega vikarja pičenskega škofa Gotepolda (om. 1136), segajo v čas oglejskega patriarha Peregrina I. (1131—1161) (nem. Pilgrim, it. Pellegrino I. di Pavo).61 Peregrin I. je leta 1136 sodeloval pri 59 Lavrič: Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija 1631-1632, str. 185-186. 60 NŠ^VL, ŽA, Radovljica, šk. 9, m. 44, Matricula peracti-onum parochialium 1 '.cclesiae Rottmonstorffensis ex tribus antiquis descripta, et propter mutationes varias ad mo-dernum ritum servatis servandis deducta. Anno 1698. 61 Zadnji med »nemškimi patriarhi«, Peregrin I. (1131—1161) (nem. Pilgrim, it. Pellegrino I. di Pavo), jc svoja prizadevanja osredotočil tudi na Slovensko marko - Dolenjsko in oglejsko Štajersko. Na teh območjih sta imeli velike posesti salzburška in krška škofija v okolici Ptuja, Rajhcn-burga, Krškega, Vitanja in Kozjanskega. Patriarh Peregrin I. je zahteval, da njune lastniške cerkve pridejo pod njegovo polno jurisdikcijo. Sporazum s salzburškim nadškofom Konradom I. in krškim škofom Romanom iz leta 1132 je določal, da sc vse njune cerkvc vključijo v oglejsko župnijsko organizacijo in da imajo patriarhi pravico pobirati desetino in izbirati duhovnike. S tem sporazumom je v dolinah spodnje Save, Drave in Savinje nastalo kar nekaj novih pražupnij. Leta 1146 jc sledil še en pomemben sporazum z grofom Bernardom Spanheimskim, s katerim je patriarh dobil dovoljenje, da v svojo župnijsko organizacijo vključi tri zasebne spanheimske cerkve v Konjicah, Slivnici in Hočah, vendar pa je desetina tokrat šla grofu. Podobni sporazumi so bili sklenjeni s savinjskimi grofi, ustanovitvi cistercijanskega samostana v Stični, leta 1140 pa pri ustanovitvi benediktinskega samostana v Gornjem Gradu. Oba sta postala pomembni središči cerkvene organizacije in verskega življenja na svojem področju. Prihod oglejskega generalnega vikarja pičenskega škofa Gotepolda v Žirovnico ok. leta 1139 sovpada s patriarhovimi prizadevanji za utrditev cerkvene organizacije in verskega življenja na gorenjskem podeželju, k čemur je sodila tudi gradnja zidanih cerkva namesto lesenih. V 1. polovici 12. stoletja se je zelo razmahnila cerkvena gradbena dejavnost. Lahko bi rekli, da so bile srednjeveške podružnice izraz ljudske vernosti, tekmovalnosti med soseskami, pa tudi radodarnosti nekaterih zemljiških gospodov. Zgodovinar Josip Gruden o tistem času pravi: »Stare cerkve po naših krajih so bile večinoma lesene, zato se dolgo niso ohranile. Le samostanske cerkve, škofijske stolnice in še nekatere druge cerkvene zgradbe so bile zidane od tujih staviteljev. [...] Na Kranjskem je nastala najstarejša Marijina božja pot v Lescah na Gorenjskem. Že vil. stoletju je tu stala lesena Marijina cerkvica. Čeprav ni bila posvečena, je vendar zlasti ob Marijinih praznikih prihajalo tja mnogo ljudi od blizu in daleč. Duhovniki so izprva odvračali ljudi in se upirali temu češčenju, toda bilo je zaman. Okoli 1. 1140 je plemič Nantwin, na čigar zemljišču je stala cerkev, leseno zgradbo podrl in sezidal novo Marijino svetišče.«62 H gradnji zidane cerkve sta ga opomnila takratni arhi-diakon in tržaški škof Dietmar (1135-1145) in ro-dinski župnik Herwig. Cerkev je plemič Nantwin sezidal, nato pa jo je po pooblastilu oglejskega patriarha Ulrika II. (1161-1182) verjetno v 60. letih 12. stoletja posvetil njegov generalni vikar škof Eberhard.63 V bližini Žirovnice pa je bila v tistem času kjer jc patriarh dobil nadzor nad petimi cerkvami, ld so postale pražupnije: Ponikva, Šempeter, Braslovčc, Mozirje in Škale. Kuhar: Pokristjanjevanje Slovencev in nemško-slovanska etnična meja v vzhodnih Alpah, str. 119—123. Gruden: Zgodovina slovenskega naroda, str. 125—126. »Post multorum vero cursum temporum a venerabilibus personis scilicet Dietmaro Tergestino episeopo qui tunc archidiaconatum tenebat et Herwigo plebano, qui plebem S. Clementi regebat ammonitus, quod prefatam capellam de-strucrcm et aliam ibi de lapidibus fabricarcm quod etiam deuota mente complevi. Postca praesidio eorum atque con-cessione et permissione aquilegensis ecclesie reuerentissimi praesulis videlicet Odelrici a quodam vicario suo 1 iberhardo episeopo consecrata est.« Schumi: Urkunden und Regestenbuch des Her^ogthums Krain I, str. 123, št. 133. Po mnenju Franca Kosa naj bi šlo za konkordijskega škofa Gcrharda, ld je po letu 1169 sledil škofu Kononu in se prvič omenja leta 1173. Kos: Gradivo zgodovino Slovencev v srednjem veku 4, str. 275, št. 542; Höfler: O umetnostnih spomenikih srednjega veka v blejskem kotu, str. 133. 238 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Matjaž Ambrožič: O cerkvenih pečatih ■/. ozirom na relikvijska pečata v p. c. sv. Martina v Žirovnici, str. 227—242 sezidana tudi triladijska bazilikalna župnijska cerkev sv. Andreja v Mošnjah, prvič omenjena leta 1154, ki je bila prvotno pod patriarhovo oblastjo.64 To cerkev bi lahko posvetil pičenski škof Gotepold v istem času kot žirovniško. Od kod predlagana datacija žirovniške in mo-šenjske cerkve v leto 1139? Praznik posvetitve cerkve se je v Žirovnici nekdaj obhajal na bližnjo nedeljo po sv. Janezu Krstniku, ki se praznuje 24. junija. Domnevam, da je bila žirovniška cerkev posvečena bodisi 24. junija oziroma verjetneje 26. junija 1139 na god rimskih mučencev sv. Janeza in Pavla, katerima je bil posvečen stranski oltar na listni strani. Stranski oltarji (na listni strani) so bili običajno posvečeni v čast svetniku (ali svetnikoma), na čigar godovni dan se je opravila posvetitev cerkve — t. i. dedicatio,65 ki je bila poleg obhajanja ¡3atrocinija najpomembnejši praznik dotične cerkve. Župnijska cerkev v Mošnjah je v stranski kapeli na listni strani, ki je bila sredi 17. stoletja predelana v zakristijo, imela oltar posvečen Presv. Trojici, verjetno kot spomin na dan posvečenja.66 Med leti 1130 in 1150 se je premakljivi praznik Presv. Trojice obhajal v juniju najbližje omenjenim godovom leta 1139, konkretno 18. junija.67 Ce predpostavljamo, da se je škof teden dni mudil v bližnji okolici, potem bi bila predlagana datacija dokaj verjetna. Podobno zanimiv pa je tudi časovni okvir posvetitve žirovniškega gotskega prezbiterija in oltarja okoli leta 1390. Verjetno je povezan s ponovno reintegracijo kranjskogorskega okoliša v radovljiško župnijo. Območje Kranjske Gore je sprva vsaj od konca 10. stoletja pokrivala pražupnija Rodine. Proti koncu 12. stoletja se je pod Ortenburžani kot obrtniško-trgovsko središče vedno bolj uveljavljala Radovljica. Ortenburžani so vsaj sredi 13. stoletja dosegli prenos župnijskega sedeža z Rodin v Ra- 64 Patriarh Pelegrin I. je leta 1154 treviškemu škofu Ulriku izročil mošenjsko cerkev sv. Andreja kot nadomestilo za cerkvi v Preddvoru in Tupaličah, ld sta prišli pod ve-trinjsko cisterco. Schumi: Urkunden rnd Regestenbuch des Her^ogthums Krain I, str. 107, št. 111; Kos: Gradivo zgodovino Slovencev v srednjem veku 4, str. 170, št. 323. 61 Na ozemlju brczniškc župnije imamo take primere na Rodinah, v Žirovnici, Vrbi in celo na Brcznici, kjer jc bila župnijska cerkev posvečena na god sv. Avguština, 28. avgusta 1821. Menim, da ne gre zgolj za naključja, saj so se marsikje prazniki posvetitve - žegnanja - ujemali s patro-ciniji stranskih oltarjev na listni strani. 66 Lavrič: Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija 1631-1632, str. 192. 67 V omenjenem obdobju se je praznik Presv. Trojice sredi junija obhajal še v naslednjih letih: 1131 in 1142 14. junija, 1134 in 1145 10. junija, 1147 15. junija in 1150 11. junija. dovljico, ki se s svojim župnikom prvič omenja kot župnija šele leta 1296. V času prenosa župnijskega sedeža je radovljiška duhovščina izgubila stik z Zgornjesavsko dolino. V redko poseljeni kranjskogorski okoliš se je začelo doseljevati prebivalstvo s Koroške, zato je dušno pastirstvo med novimi naseljenci prevzela pražupnija Marija na Zilji, morda tudi pražupnija Šentjanž na Zilji. Po silnem potresu leta 1348 je dotok priseljencev usahnil. Dušno pastirstvo v Kranjski Gori in na Dovjem je leta 1362 oglejski patriarh Ludvik della Torre poveril radovljiškemu župniku Henriku, zato sta v imenovanih krajih verjetno začela delovati vikarja, podrejena radovljiškemu župniku. Rateški kot je še naprej ostal v pražupniji Marija na Zilji. Kranjska Gora je postala samostojna župnija do leta 1390, kar izpričujejo tri listine iz tistega leta. Ziljski vikar je upravitelju župnijske cerkve v Kranjski Gori prepustil župnijske pravice do Rateč. Listino, datirano 12. novembra 1390 na Upniškem gradu pri Radovljici, je 8. decembra 1390 potrdil oglejski patriarh Jan Sobieslav.68 Iz povedanega domnevam, da se je poleti 1390 v Radovljici in Zgornjesavski dolini mudil generalni vikar oglejskega patriarha Jana Sobieslava,69 tržaški Ivan Grafenaucr, Nekaj novega o Rateškem (Celovškem) rokopisu, str. 168; Benedik - Benedik: Kranjska Gora 600 let ^upnije, str. 8-10. Oglejski patriarh Jan Sobieslav von Luxemburg-Mähren (češko: Jan Sobčslav) (1387-1394) se je rodil leta 1352. Bil je tretji sin moravskega mejnega grofa Johanna Ileinricha iz njegovega drugega zakona z Margarete von Troppau-Jägerndorf (1330-1363). Njen stric je bil cesar Karl IV. Od leta 1368 je bil Jan prošt kolegiatnega kapitlja v Višegradu (Vyšcgrad)). Očitno je do tedaj prejel le nižje lderiške rc-dovc, saj je šele leta 1370 prejel diakonsko posvečenje. Po smrti olomuškega škofa si je Jan prizadeval postati njegov naslednik. V stanju »predlaganega škofa« je leta 1380 zasedel sedež olomuškega škofa, čeprav ga olomuški stolni kapitelj ni izvolil, niti ni dobil papeške potrditve. Istega leta ga je litomišljskega škofa izvolil tamkajšnji stolni kapitelj. Za časa svojega škofovanja (1380—1388) je mestu Litomyšl priskrbel pomemben privilegij. Po 3-letnem sporu s praškim nadškofom Johannom von Jenssteinom ga je slednji leta 1384 izobčil. Kljub temu se je še naprej do maja 1388 imenoval litomišlski škof. Litomišlska škofija je bila tisti čas na Češkem po pomembnosti druga za praško nad-škofijo. Po smrti škofa Petra Jelita se je leta 1387 Jan Sobieslav s podporo svojega bratranca češkega kralja Vcn-čcslava IV. ponovno potegoval za olomuški škofovski prestol. Čeprav ga tudi tokrat stolni kapitelj ni izvolil, niti ga ni potrdil papež, je škofovski prestol v letih 1387 in 1388 dvakrat zasedel kot predlagani škof. Vmes se je zgodila pomembna odločitev. 27. novembra 1387 je papež Urban VI. Jana Sobieslava imenoval za oglejskega patriarha. V Ogleju je kmalu zapadel v spore, Iii so vodili v nemire, pri katerih je imela glavno vlogo družina Savorgnan. Patriar-hova oblast je bila oslabljena, ker so različne plemiške družine pridobile vedno večjo avtonomijo in moč. Zaradi Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Matjaž Ambrožič: O cerkvenih pečatih z ozirom na relikvijska pečata v p. c. sv. Martina v Žirovnici, str. 227-242 239 škof Henrik von Wildenstein (1383-1396),™ ki je spotoma posvetil žirovniški gotski oltar in prez-biterij, ob tem pa je v oltar skupaj položil relikvije iz romanskega oltarja, pečatene s pečatom pičen-skega škofa Gotepolda, in relikvije, ki jih je pečatil oglejski patriarh jan Sobieslav. Žirovniška pečata Glede na predhodno opisano tipologijo o žirov-niških pečatih lahko rečemo naslednje. Oba pečata imata legendo v napisnem traku, ki poteka ob njunem robu. Vsebina pri obeh razodeva, da gre za škofa. Legendi sledi tudi njuna reliefna upodobitev. V obeh primerih gre za portretni pečat s celo-postavno figuro pečatarja — sedečega cerkvenega dostojanstvenika. Na pečatih ni heraldičnih ali hagiografskih elementov. Pečat pičenskega škofa Gotepolda je izdelan iz naravnega voska, zato je danes sivkaste barve. V premeru meri 53 mm. Obrobljen je z dvema črtama, med njima pa so v verigi nanizani t. i. biseri. Notranja črta obrobnega obroča je hkrati tudi zunanja črta napisnega traku, v katerem je napis v majuskuli: + [G] OTEPOLDVS [PETJENEHSpS] [E]PISC[0]P[V]S.71 Tip pisave je capitalis quadrata. Kurzivno zapisana črka E je enkrat zapisana unci-alno. Velikost črk je 6 mm. Sredi okroglega pečat- tega je patriarh povečal število ljudskih zastopnikov v parlamentu. Položaj se je poslabšal, ko je patriarhov maršal ubil Friderika Savorgnana v cerkvi sv. Štefana v Vidmu. Sledila je ljudska vstaja, ki jo je podprla Beneška republika. Patriarh se je bil primoran zateči v grad Soffumberg. Za povračilo ga je 22. junija 1394 pri kraju Venzone skušal ubiti konkordijski škof Nicoln Savorgnan Agostino. Patriarha so privedli v Videm, kjer ga je 12. oktobra 1394 ubil Tristan Savorgnan, ki je bil sin Friderika Savorgnana. Še isto noč so patriarha Jana Sobieslava skrivoma pokopali, da bi se izognili ljudskim nemirom. Innoccnti: Johann Sobcslav von Luxemburg-Mähren, str. 703—709. 70 Henrik von Wildenstein (ok. 1330-1409) je bil škof v Kru-ju (1372-1382), Trstu (1382-1396) in Pičnu (1396-1409). Podobno kot patriarh |an Sobieslav je izviral iz Moravske. Teologijo naj bi domnevno študiral pri manjših bratih v Avignonu, kjer je prišel v stik s papeškim dvorom. Leta 1372 ga je papež Gregor XI. imenoval za škofa mesta Rruja v današnji Albaniji. Wildenstein se je kasneje spoprijateljil s cesarjem Karlom IV. in z vojvodo Leopoldom III. Avstrijskim. Ob cesarjevi smrti decembra 1378 je imel žalno pridigo. Vojvoda Leopold mu je podelil mesto tržaškega škofa leta 1382, potem ko se je mesto podvrglo habsburški zaščiti. Naslednje leto ga je potrdil še papež. Zaradi nesporazumov z domačo duhovščino, ki je terjala ločitev Cerkve in države, je bil leta 1396 prestavljen v Pičen, kjer je umri leta 1409. Http://de.wikipedia.org/wiki/Heinrich _von_Wildenstein (pridobljeno 20. 12. 2010). 71 Gotepold pičenski škof. nega polja je celopostavna reliefna figura škofa, ki sedi na prestolu. V desnici drži pastorale z naprej obrnjeno krivino. Levica ni dobro ohranjena. Verjetno v njej drži evangeljsko knjigo — evangeliarij. Pokrit je s ploskim pokrivalom, podobnim kučmi. Gre za nizko škofovsko pokrivalo, ki ga najdemo tudi na kovancih tržaških škofov iz 13. stoletja.72 Spodaj ima obrobni okrasni trak, podoben pa poteka tudi od čela preko temena do zatilja. Pri ušesih sta levo in desno rahlo vidna trakova. Skof je oblečen v albo in mašni plašč. Pečat je na levi strani odlomljen. Z njim so zapečatene relikvije v pravokotni kovinski škatlici. Na vrhu pečata je večja gmota voska z vdolbino. Vanjo je bila nekdaj pritrjena vrvica, na kateri je bila obešena listina o pristnosti relikvij. Večat pičenskega Škofa Gotepolda. Pečat pičenskega škofa Gotepolda ima značilnosti svoje dobe. Iz prvega dela razprave je razvidno, zakaj škof še nima na glavi običajne mitre, saj se na škofovskih pečatih pojavlja pogosteje šele od druge polovice 12. stoletja. Tudi dostojanstvena drža škofove figure je še povsem romanska. Pečat oglejskega patriarha Jana Sobieslava je izdelan iz rdečega voska. V premeru meri 43 mm. Obrobljen je z dvema črtama, ki sestavljata prazen obroč. Notranja črta obrobnega obroča je hkrati tudi zunanja črta napisnega traku, v katerem je napis: AQ[VI]LIE[N]SE + [E]PISCOP[VS] IOAN-N[ES] [S]OBIE[S]L[AV].73 Tip pisave je gotska majuskula. Velikost črk je 3,5 mm. Sredi okroglega pečatnega polja, ki ga obrobljajo t. i. biseri, je celopostavna reliefna figura škofa, ki sedi na Štekar: I santi patroni locali su alcune monete d'Aquileia, Trieste, Ljubljana, St. Veit e Friesach, str. 308. Oglejski škof Janez Sobieslav. 240 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Matjaž Ambrožič: O cerkvenih pečatih ■/. ozirom na relikvijska pečata v p. c. sv. Martina v Žirovnici, str. 227—242 širokem prestolu s stranicama in z naslonjalom. Z zgornjo polovico glave z mitro in s podnožjem sega v napisni trak. Podnožje je stilizirano in verjetno ponazarja talne ploščice. Patriarh v levici drži pastorale z naprej obrnjeno krivino, z desnico pa deli blagoslov. Pokrit je z gotsko mitro. Patriarh je oblečen v albo in naguban gotski mašni plašč, za vratom pa ima obešen palij. S tem pečatom so zapečatene relikvije, ki so shranjene v voščenem tulcu. Pečat oglejskega patriarha Jana Sohieslava. Naj omenim, da so obojne relikvije danes brez običajnih spremljajočih listin o njihovi pristnosti, saj se verjetno zaradi vlage niso ohranile. Za njihovo pristnost jamčita oba pečata. Prisotnost relikvij v oltarjih je bila predpogoj za to, da se je na njih smela darovati sv. maša. Odsotnost vzidanih relikvij so nadomeščali z mašnim kamnom — t. i. por-tatilom, ki je na sredi imel majhen grobek za relikvije. Portatile so postavili na oltarno menzo, da so na njej duhovniki smeh maševati. Kjer portatilov ni bilo, so vizitatorji prepovedovali maševanje na oltarjih brez relikvij, ker niso bih posvečeni. Vizitatorji so bih še v 17. stoletju zelo pozorni tudi na celovitost oltarne plošče, ki ni smela biti počena. Ob koncu lahko zaključim, da je odkritje pečatov bistveno obogatilo in razjasnilo naše dosedanje vedenje o srednjeveški preteklosti žirovniške cerkve sv. Martina. Omogočilo je natančnejšo datacijo gradnje romanske cerkve in gotskega prezbiterija. Opisano dogajanje nas je poučilo, da se v oltarnih menzah skriva marsikateri odgovor na vprašanje o dataciji dotičnega oltarja ah dela cerkve. Sla po razkritju tovrstnih skrivnosti pa seveda ne sme postati razlog za demoliranje oltarjev — Božjih miz, od katerih so jedli duhovno hrano naši predniki, pa tudi še naša generacija. Pustimo jih pri miru za naše zanamce, saj so simbolna duhovna vez z našimi predniki. Viri in literatura Viri Nadškofijski arhiv Ljubljana (NSAL) - ŠAL, Spisi I, šk. 5, Der 23 Filialln Khirhen zu RadtmanBtorff. Khirchen Steuer Register vom Jars p] - ŠAL, Župnije - Spisi, šk. 26b, Breznica 18901940-1960. - ŠAL, Rokopisi, šk. 8, št. 20. - ŽA, Radovljica, šk. 9, m. 44. Ambrožič, Matjaž: Terenski zapiski. Literatura Akvinski, Tomaž: Super Sententiarum, liber 4 [.Scriptum super libros Sententiaruni[. Bascapé, Giacomo C.: Sigillografta. 11 sigillo nella diplomática, nel diritto, nella storia, nell'arte I. Milano: Fondazione italiana per la storia amministrativa, 1969. Bascapé, Giacomo C.: Sigillografta. II sigillo nella diplomática, nel diritto, nella storia, neWarte II. Milano: Fondazione italiana per la storia amministrativa, 1978. Benedik, Metod — Benedik, Marko: Kranjska Gora 600 let župnije. Kranjska Gora: Župnijski urad Kranjska Gora, 1990. Gams, Pius Bonifacius: Series episcoporum Ecclesiae Catholicae, quotquot innotuerunt a beato Petro Apostolo. Ratisbonč: 1873. Gestrin, Ferdo: Radovljica — vas, trg in mesto do 17. stoletja. ZČ45 (1991), št. 4, str. 517-547. Gornik, Franc: Bled v fevdalni dobi. Bled: 1967. Grafenauer, Ivan: Nekaj novega o Rateškem (Celovškem) rokopisu. Je^ik in slovstvo 1 (1955/ 1956), št 6/7, str. 168. Grisar, Josef — de Lasala, Femando: Aspetti della sigillografia. Tipología, storia, materia e valore giuridico dei sigilli. Roma: Editrice Pontificia Universitr Gregoriana, 1997. Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda, Celovec: Družba sv. Mohorja, 1910. Hauser, Paul: Die Fresken in der Filialkirche zu Scheraunitz in Oberkrain. Mittheilungen der K K Zentral-Kommission fiir Evforschung und Erhaltung der Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Matjaž Ambrožič: O cerkvenih pečatih z ozirom na relikvijska pečata v p. c. sv. Martina v Žirovnici, str. 227—242 241 Kunst und historischen Denkmale (6. Mai und Juni 1906), Nr. 5, str. 123 sL Heim, Bruno Bernard: UAraldica nella Chiesa Cattolica. Origini, usi, legislazjone. Citr del Vaticano: Libreria Editrice Vaticana, 2000. Höfler, Janez: O umetnostnih spomenikih srednjega veka v blejskem kotu. Kronika 32 (1982), str. 130-142. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupniji Radovljica m Kranj. AES 10 (1988), str. 201-251. Höfler, Janez: Srednjeveške freske v Sloveniji. I. knjiga Gorenjska. Ljubljana: Družina, 1996. Innocenti, Marco: Johann Sobeslav von Luxemburg-Mähren. Biographisch-Bibliographisches Kirchenlexikon (BBKL). Band 17, Herzberg: 2000, str. 703-709. Jeraj, Josip: Cerkvena zgodovina. Oris z domorodnega vidika. Maribor: Samozaložba, 1935. Komelj, Ivan: Gotska arhitektura na Slovenskem. Razvoj stavbnih členov in cerkvenega prostora. Ljubljana: Slovenska matica, 1973. Kos, Franc: Gradivo zn Zgodovino Slovencev v srednjem veku 4. Ljubljana: Leonova družba, 1915. Kuhar, Alojzij: Pokristjanjevanje Slovencev in nem-ško-slovanska etnična meja v vzhodnih Alpah. Ravne na Koroškem-Celovec-Ljubljana-Dunaj: Koroški muzej Ravne na Koroškem in Mohorjeva založba v Celovcu, 2001. Lavrič, Ana: Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija 1631-1632. AES 12 (1990), str. 7-404. Nainfa, John Abel: Costume of Prelates of the Catholic Church. Baltimore: 1926. Schumi, Franz: Urkunden und Regestenbuch des Herzogthums Krain I. Laibach: 1882/3. Steska, Viktor: Radovljiška matrikula iz leta 1468. GMS 2 (1923), str. 23 sl. Svoljšak, Drago: Brez preteklosti ni sedanjosti. Družina (14. 2. 2010), št. 7, str. 25. Stekar, Andrej: 1 santi patroni locali su alcune monete d'Aquileia. Trieste, Ljubljana, St. Veit e Friesach. Annales 18 (2008), str. 305-316. Vocabulaire international de la sigillographie (ur. S. Ricci Noč). Roma: 1990. Http:/ / de.wikipedia.org/wiki/Heinrich_von_ Wildenstein (pridobljeno 20. 12. 2010). Zusammenfassung KIRCHENSIEGEL IM HINBLICK AUF ZWEI RELIQIENS1EGEL IN DER FILIAL-KIRCHE ST. MARTIN IN ŽIROVNICA Die Siegel stellen für das Studium der historischen Quellen einen wahren Reichtum dar. So wie bei den Dokumenten war auch bei den Reliquien das Siegel auf den Reliquiaren oder auf der Echtheitsurkunde Bürge für deren Authentizität. Neben den Urkunden über die Echtheit der Reliquien war das Siegel das wichtigste Element, das die Entstehungszeit des Reliquiars und dessen Provenienz enthüllte. Bei den Siegeln ist zwischen dem Siegelstempel (oder Petschaft) und dessen Abdruck (Wachs- oder Metallsiegel) zu unterscheiden, da beide Siegel genannt werden. Metall und Wachs waren bei der Herstellung von Siegeln die am meisten gebräuchlichen Materiahen. Die Wachssiegel hatten seit dem 12. Jahrhundert verschiedene Formen und nahmen schließlich in der Neuzeit wieder eine runde Form an. Neben den runden Wachssiegeln setzten sich auch ovale, oval zugespitzte (gotische) Siegel durch, die vor allem von den Oberen der Klöster verwendet wurden, sowie schildförmige, quadratische oder rhomboide Siegel. Die meisten Siegel besaßen stets auch eine Umschrift, die gewöhnlich Namen und Titel des Siegelführers zum Ausdruck brachten. Die Siegel spielten in der Vergangenheit und Gegenwart der katholischen Kirche die Rolle eines Beglaubigungsmittels für Urkunden und Reliquien. Die mittelalterlichen Siegel sind überhaupt ein Dreh- und Angelpunkt von Spezialisten verschiedener Geschichtsdisziplinen. Für die Kunstgeschichte stellt das Siegel eine Art Miniaturdenkmal von zuweilen hoher Qualität dar, das bei der Datierung und Feststellung der Provenienz eines gesiegelten Dokuments oder von Reliquien hilft. In der bei den Siegeln verwendeten Heraldik kommen die kirchlichen Insignien Tiara, Mitra, Palium, Pastorale, Kardinalshut, Pektorale und Ring am häufigsten vor. Die Kirchensiegel hatten anfangs eine ähnliche Form und Bedeutung als die weltlichen Siegel. Später wurden auch auf den Kirchen siegeln die Porträts durch Wappen mit einer Umschrift ersetzt. Hinzu kamen Kreuz und Mitra als Erkennungszeichen des Amtes eines Bischofs oder Abtes. Später wurde noch der Hut hinzugefügt, der anfangs ein Kennzeichen der Kardinalssiegel und dann auch der Siegel von Bischöfen, apostolischen Protonotaren und Prälaten war. Dank der Zer- 242 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Matjaž Ambrožič: O cerkvenih pečatih ■/. ozirom na relikvijska pečata v p. c. sv. Martina v Žirovnici, str. 227—242 legung des Hochaltars und der Zustimmung des Amtes für Denkmalschutz sind wir auf erstklassige Quellen für die mittelalterliche Geschichte der Filialkirche St. Martin in Žirovnica gestoßen, auf Reliquien, die mit den Siegeln des Bischofs von Pičan (Padena), Gotepold (erwähnt 1136), und des Patriarchen von Aquileja, Jan Sobieslav (1387— 1394), versehen waren. Die Funde lassen den Bau der romanischen Kirche ziemlich genau in die späten 30er Jahre des 12. Jahrhunderts und die Errichtung des gotischen Presbyteriums in die späten 80er Jahre des 14. Jahrhunderts datieren. Die beiden Siegel korrigieren die bisherigen Vermutungen über das Alter der Kirche und werfen gleichzeitig einige neue Fragen auf. Arhivi 34 (2011) št. 2, str. 243-242 Članki in razprave 227 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 271.2-726.2Cancianus de Goritia Prejeto: 4. 10. 2011 Cancianus de Goritia, episcopus Emoniensis (1313—1331) IZVLEČEK Raziskava o Cantianusu de Goritia (Kanrijanu ¿z Gorice) — prvem Goričanu, kije bil v srednjem veku (1313) imenovan zp škoja, potem ko je bil vikar v mestu Gorici in župnik v Mirnu, prikazuje zapletenost okoliščin, v katerih so se križali interesipatriarhata, Benetk in cesarstva. Kancijan je predvsem opravljal vlogo generalnega vikarja in spiritualibus patriarhov Omobona in Pogana T um. V glavnem je stalno bival v Čedadu, središču prostrane oglejske škofije, ki se je raztezala od Tilmenta (Tagliamento) do Save; skoraj ničesar pa ne vemo o majhni istrski škofiji med Mirno in Dragonjo, katere naslovnik je bil do smrti. KLJUČNE BESEDE: Kancijan ¿z Gorice (Cancianus de Goritia), škofija El'uno o l'altro dei vescovi istriani erano scelti dal patriarca come aiutanth (P. Paschini) nel ruolo di vicari generali o »in pontijicalibus«f come vedremo anche nelle prest-azioni di Canciano. Già quanto leggiamo nella notificazione iniziale del patriarca Ottobono de' Razzi3 al decano, al capitolo e al clero della diócesi istriana (probabilmente nel 1313) di aver nominato »Cancianus de Goritia« vescovo della diócesi, obbliga a riferirsi al momento storico particolare di massimo prestigio espresso allora da Enrico II, conte di Gorizia e del Tirolo: non solo nei confronti dell'autorità patriarcale (W. Baum considera Ottobono mn semplice fantoccio del conté«),4 ma anche nel quadro com-plessivo del Nord Est italiano. Infatti, detta nomina appare motivata nel testo di Ottobono y>ad preces« di Enrico e della moglie Elisabetta da Camino.5 Sappiamo che Enrico ri-sultava, allora, già nominato capitano generale a vita dello stato patriarcale,6 oltre ad esercitare l'av-vocazia del patriarca di Aquileia e dei principad vescovili di Trento e Bressanone; egli si muoveva nella direzione awiata dal suo predecessore Mai- 1 Necrologium Aquileiense,p. 182. 2 Joppi: 13 (1887), p. 78-79. 3 Gianni: Ottobono da Piaccnza, p. 732—736. 4 Baum: I conti di Gorila, p. 127. 5 Knrico nel 1302 si era congratúlate con Omobono al suo arrivo in l'riuli. |oppi: AT 12 (1886), p. 12. Ma in una sentenza del tribunale patriarcale, il conte è detto »nemico trudele e manifestó persecutore della Chiesa in Aquileia«, |oppi: AT 12 (1886), p. 362. 6 II patriarca nel 1326 nomina quale procuratore per trattare con i conti di Gorizia il cancelliere Francesco di Nasutto. Atti della cancellería dei patriarchi di Aquileia (1265—1420), p. 59. La situazione ecclesiastica di Gorizia Premetto che la conoscenza della sua storia religiosa nel periodo medioevale è ancora molto limita ta a da ti documentari soprattutto indiretti e del tutto insufficienti a tentarne un approccio critico.9 Gorizia, all'inizio del secolo, detta mrbs superior« (cioè sul colle), con il suo castello comitale, conta 41 case e circa 500 abitanti, con cinta muraria propria, che la divide dalla »urbs inferior«, ai piedi del colle, che si sta sviluppando verso nord-ovest.10 Ecclesiasticamente, Gorizia dipende ancora dalla pieve di Salcano (Solkan): ma si presenta già nel XIII. secolo con un proprio micarius«', mentre non manca il cappellano per il conte sovrano, con la sua cappella palatina di san Martino »in arce«. Tale vicario gestisce la vita religiosa in una chiesa dedicata ai santi aquileiesi Ilario e Taziano (più tardi detta »maiom, mentre quella »minora è probabilmente quella sorta attorno alia presenza dei francescani, accertata già all'inizio del secolo).11 7 Baum: cit., p. 115 e ss. 8 Paschini: I vicari generali della diócesi di Aquileia e poi di Udine. 9 S. Tavano: Medioevo gordiano 1001-1500, p. 181-183. 10 Per i dati relativi alia vita di Gorizia che seguono Kos: Sulla storia di Gorizia nel Medioevo, p. 93-144. 11 Valdemarin: Ta chiesa e la parrocchia dei santi Ilario e Tartaño di Gorizia. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Euigi Tavano: Cancianus de Goritia, episcopus Emoniensis (1313-1331), str. 243-249 245 12 Nel 1325 il conté Enrico esercita esplicita- mente il proprio giuspatronato sulla parrocchia di Salcano: per cui, anche il »Cancianus«, che risulta 13 »vicarias Goritiae« ' nel 1306 potrebbe essere stato designato dall'autorita comitale. Fra i nomi del clero segnalati con riferimento a Gorizia in tale periodo, appaiono alcuni di rilievo: come »Fulcherius de Goritia«, canonico di Cividale (scomunicato dal patriarca nel 1324 per insolvenza a debiti);14 »Albertus de Goritia«, canonico nella prepositura di s. Felice ad Aquileia (1319); »?d%pardus de Goritia« (figlio di Walcharis) pievano di Salcano; 12 Su Enrico, bibliografía in S. Tavano, in Nuovo Liruti, cit., p. 279. Per il giuspatronato, Joppi: AT13, p. 398. 13 Kos: cit.,p. 111. 14 Per la scomunica, Bianchi: üocumenti per la storia de! FriuU 1317—1325, p. 637. II patriarca Pagano fa esaminare una causa relativa a Fulcherio di Gorizia, 11 marzo 1321, Gianni: Le note di Guglielmo di Cividale (1314—1325), p. 384— 385; Cameli: Registri e imbreviature di Miglioran^a da Thiene (1304—1334), identifica »Fulcherus de Goritia« con »Fulberus de Goritia«, p. 479. Ma Fulbero di Gorizia risulta nella stessa pubblicazione canonico di s. Felice di Aquileia in una causa del 1306, p. 124—125, e nel 1328 viene assolto da una scomunica, p. 249-250. ma anche »Sofía de Goritia«, monaca benedettina nel potente monastero di s. Maria ad Aquileia (1286).15 La diócesi di Cittanova La sede episcopale nota con la dizione latina »FLmoniensis« (pAemoniensisd) era sorta in un centro abitato della costa istriana in época romana e documéntate archeologicamente in etá paleocristiana; l'origine e la datazione della sede episcopale non risulta ancora chiarita: certa é la sua esistenza in etá carolingia, come risulta anche dalla nota cripta dell'edificio,16 divenuto poi cattedrale dedicata a Maria Assunta (evidente l'influsso della tradizione aquileiese) e ai martiri locali Massimino e Pelagio. Attraverso la complessa e confusa storia alto-medievale dell'Istria, la diócesi vede incrociarsi sul suo territorio possessi patriarcali, veneti, fino a quelli imperiali con la contea di Pisino: risultato di 15 Su Rizzardo, Cameli: cit., p. 222 e Kos: cit., p. 133. Su Sofia, Kos: cit., p. 133. 16 l'arentin: Cittanova d'Istria; Novigrad — Cittanova: 599-1999\ Cuscito: Ancora sul Ciborio del vescovo Mauricio a Cittanova d'Istria. 246 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 ] Aiigi Tavano: Cancianus de Goritia, episcopus Kmoniensis (1313-1331), str. 243-249 vari passaggi di sovranità reale susseguitesi dal mar-chesato patriarcale all'occupazione veneziana e dei conti di Gorizia. La diócesi, il cui territorio si estende dalla costa adriatica, dove sorgeva Cittanova, delimitato a nord dal corso del Dragogna e a sud da quello del Quieto, si inoltrava all'interno dell'Istria fino aile alture che culmtnavano con i centri di Buie (»Bullea« nel latino medievale) e di Portole. La sede episcopale risulta, nella rara docu-mentazione, spesso abbandonata e priva del vesco-vo;17 i primt dati sulla popolazione délia diócesi risalgono solo al secolo XVI., con un totale di 8.000 fedeti e 14 stazioni cúrate. La cattedrale ha il suo capitolo, con relativi decano ed arcidiacono, mentre una piccola collegiata con tre soh canonici risulta presente anche a Buie. Nonostante l'inconsistenza economica délia sede episcopale (nel secolo XIV. la rendita è di soh 12 fiorini annui), il vescovo titolare, con i propri beni e diritti feudali, godeva di un'autorità e di un potere che lo rendevano l'esponente più facoltoso del territorio: come risulta anche nei titoli che appaiono nel testo délia nomina di Canciano, ove sono nominati »vassallis, ojftcialibus et colonisa del vescovo. Conferma di taie potere economico, la co-struzione di un castello (»oppidum«) a Buie, esistente già nel secolo XIV., probabile residenza estiva del vescovo.18 I precedenti délia nomina Il lungo processo che porta alla nomina di Canciano a vescovo di Cittanova si colloca in un contesto ecclesiastico regionale che si presenta parti-colarmente problemático.19 Nel 1305 la diócesi risulta vacante da lungo tempo, e non essendo stata presen ta ta al cuna elezione, il patriarca Ottobono, Secondo il Gams, nel 1308 la sede risulta vacante dal 1293 e la cattedrale minaccia rovina. Gams: Series episcoporum Ecclesiae Catholicae, p. 770. Per tale residenza, il vescovo Nicolô Gabrielli (di Rivolto), farà eseguire, nel 1695, 36 ritratti dei vescovi di limona (naturalmente d'invenzione), ora conservad nella sacrestia dclla già cattcdralc di Cittanova. Parcntin: cit., p. 213-214. La dioccsi verra soppressa nel 1828 c incorporata nella diócesi di Trieste e Capodistria nel 1830. Le diócesi d'ltalia, II, p. 366. Una serie di dati bibliografía incerti ed anche contra-dditori, chc andrebbero csaminati a parte, rende difficile la ricostruzionc dei tre anni chc prcccdono la nomina di Canciano: anchc se la lettera del patriarca per la sua con-sacrazione nel 1313 accenna alla morte del predecessore »venerûbilis fratris Geroldkc in tal caso, l'episcopato di questi sarebbe stato molto breve. concede, nel 1305 al vescovo di Imola, Matteo Orsini (1308-1317) di prowedere per sua vece, alla nomina di un nuovo pastore;20 nello stesso anno, detto vescovo propone »frater Giralda (Gerardino?)« a taie dignità, se al medesimo venisse dato il per-messo dal legato e dal suo ordine, quello dome-nicano.21 In una lettera, attribuibile al 1310, il patriarca esorta il decano e il capitolo di Cittanova, ad accogliere come vescovo il suddetto frate domeni-cano da Parma. Il 5 gennaio 1310, fra Gerardino da Parma,22 eletto vescovo di »Emona« (Cittanova), nomina un suo procuratore generale. Canciano e Gorizia Risulta più che probabile che l'ecclesiastico »Cancianus«, ci tato in un documento del 1306 come »vicarius de Goritia«,23 sia la medesima persona che nel 1313 risulta »plebanus in Merino«, cioè titolare di una delle più antiche pievi del Goriziano, nota come »Plebs Merino« dal toponimo sloveno »Miren«.24 Mancandoci qualsiasi altra notizia su di lui prima délia nomina a »episcopus Emoniensis«, mi limito ad un cenno sulla pieve di Miren (Merna) prima di passare al carattere goriziano dell'eletto. La pieve, che sorgeva ai piedi del Carso sul bordo sud orientale délia conca goriziana, il cui territorio confinava a nord con la pieve di Salcano, aveva come titolare san Giorgio (forse di origine altomedievale); era certamente patronato dei conti di Gorizia; nel sinodo aquileiese del 1247 risulta nell'ambito dell'arcidiaconato inferiore del patriar-cato; la tassazione délia pieve alla curia papale del 1330 assomma a cinque marche, come la pieve di Lucinico, mentre quella di Salcano sale a venti-cinque marche (ma comprende anche Gorizia).25 La denominazione »Cancianus de Goritia«, che troviamo nelle due missive del patriarca Ottobono del 1313, probabtimente denota una sua origine cittadina, secondo una dizione lingüistica che troviamo in altri documenti del tempo: relativi, ad esempio, a »Simone de Goritia«, i notai ».Alberto« ed »E^nrico de Goritia«, »Rapoto de Goritiaa.26 20 Cameli: cit., p. 95-96 e Atti della cancelleria, cit., p. 7-8. 21 Cameli: cit., p. 95-96. 22 Cameli: cit., p. 164. 23 Kos: cit., p. 116. 24 Baraga: Župnija Miren sko^i stoletja. 25 Baraga: cit., p. 27-28. 26 Su Rizzardo, Cameli: cit., p. 222; su Simone, Atti, cit., p. 143; sui notai, Atti, p. 128; su Rapoto, Alecrologium, cit., p. 296. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 LuigiTavano: Cancianus de Goritia, episcopus 1 '.moniensis (1313-1331), str. 243-249 247 La sua nascita si puô ipotizzare verso il 1270; circa la sua formazione, se potesse avere un significato qualificante la dizione che appare nella nomina patriarcale »litterarum scientia«, che si antepone alla dizione »et alia virtutum mérita«, potremmo ipotizzare una sua formazione nelle »aquileienses scholae«, quelle gestite dai capitoli di Aquileia e Cividale, funzionanti già nel XII. secolo in ámbito patriarcale. Forse di famiglia ministeriale,27 certamen te deve la sua carriera ecclesiastica all'autorità comitale, da »vicarius« a »plebanus«., e poi a vescovo, come risulta dalla prima notizia sulla sua nomina, che ripor-tiamo più avanti Caratteri del suo episcopato Circa la data délia sua nomina e délia sua consacrazione episcopale, dobbiamo ricorrere a due documenti: il primo, con cui il patriarca comunica al capitolo e al clero di Cittanova di aver designato Canciano, il secondo in cui incarica »Gratiadem, vescovo dell'attigua diócesi di Parenzo, di prowedere alla consacrazione del medesimo: le due missive patriarcali, nel testo riportato dal no-taio Miglioranza da Thiene, appare preceduto dall'indicazione »1313 ...«.2i! 27 Significativa di una prassi signorile quanto risulta dal con-tcnuto dell'atto notarilc steso a Cividale il 24 settcmbre 1306, con cui Canciano impegna »dominus Aynricus Dyetmari films«, vicario di S. Vito presso Tolmino a stare con lui un anno per pescare, uccellare e altri servizi. Joppi: AT 12 (1886), p. 306. Ci manca qualsiasi dato relativo alia sua appartencnza lingüistica. 28 In Joppi: AT 13 (1887), p. 78-79: M CCC XIII. Indictione XI. Ottobonus Dei gratia S. sedis Aquilegensis Patriarcha dilectis filiis Decano et capitulo ac universo Clero ecclesie Emonensis et omnibus et singulis vassallis ojfiiialibus et colonis ejusdem Ecclesie salutem in Domino sempiternam. Cum Ecclesie predicte vacanti pastare per obitum verenabilis fratris et olim Episcopi Emonensis, de discreto viro presbítero Cantiano Plebano plebis de Merino, cui litterarum scientia et alia virtutum merita sujfragantur, ad preces magnifiá viri Henrici illustris Goricie et Tyrolis Comitis et nobilis D. Beatricis Comitisse eius uxoris duximus prout ad nos pleno jure pertinet, providendum, ipsum Presbiterum Cantianum eligendo et prefuiendo in dicte Ecclesie Episcopum et Pastorem, sperantes quod eiusdem Ecclesiam per ipsum potent Deo auctore in spiritualibus et temporalibus utiliter gubernari. Universitatem et devotionem vestram rogamus, requ-irimus, et hortamur in Domino quatenus predictum electum tam-quam vestrum Episcopum et Pastorem benigne recipientes et tractantes honorifice, sibi obedire, intendere et responden in omnibus et de omnibus juribus dicti episcopatus fideliter procuretis, ita quod possitis merite commendari. Ottobonus Dei gratia et ,f. sedis Aquilegensis Patriarche venerabili fratri G[ratiadeo] episcopo Parentino salutem et sinceram in Domino caritatem. Cum Ecclesie Emonensi vacanti Pastore per obitum venerabilis Se potessimo collegare tale nomina alla pace, concordata fra il patriarca Ottobono e il conte Enrico II, del 25 novembre 1313, dovremmo ipotizzare ragionevolmente la sua consacrazione almeno nel 1314 o nel 1315.29 La prima documentazione archivistica délia sua presenza come vescovo »Hmoniensis«., si ha in un atto che documenta l'amministrazione dell'ordine sacerdotale a Giovanni, figlio del fu »Cumucáo da Villa BJbis, aquilegensis diócesis«, nella chiesa maggtore di Cividale, il 18 setiembre 1316.311 Nella scelta di Canciano a vescovo, va coito an-zitutto il nesso fra gli interessi dell'autorità patriarcale e quelli della política svolta dalla signoria go-riziana, quasi un riconoscimento, anche se prov-visorio, di una comune linea di presenza e di stra-tegia seguita precedentemente nell'ambito delle designazioni patriarcali dei vescovi di Trieste, Parenzo, Pedena e Cittanova, quasi sempre canonici provenienti da note famiglie dell'area friulana.31 La scelta di un »gori%ianoAlberti familiarissimi Henrici Goriciae et Titvlis comitis«; il 13 gennaio 1319, Alberto di Gorizia, canonico della prepositura di S. Felice ad Aquileia, richiede la permuta del suo canonicato con la pieve di Grisignana e, nell'atto, compare anche »Cantiano Dei gratia E^piscopo E^moni-ensi«.42 Un canonicato della pieve di s. Servolo di Buie, viene conferito da Canciano al notaio patriarcale Meglioranza da Thiene (1320?) 43 Conosciamo anche il nome del suo »cappellano et nuncio presbítero Golfardo de Hú«.44 Nei suoi ultimi anni potrebbe essersi ritirato ad Aquileia, del cui capitolo era canonico. Nel 1330, alia vigilia della festività dei santi Can-ciani, dona un calice d'argento lavorato all'altare di detti santi, esistente nella basilica patriarcale tra il coro e Faltare di s. Ilario: con l'obbligo di usarlo nella celebrazione su detto altare o altrove nella medesima basilica.45 Dal »Necrologium« di Aquileia, abbiamo notizia della sua morte, (awenuta forse a Cividale) il 2 aprile 1331;46 con il testamento si impegna a daré al capitolo ogni anno, nel giorno anniversario della morte »tre staia e meipp di frumento, meipp staio di fave, otto pesenali di biada (»annonae«), due congi e me^pp di vino, trenta denari e due galline con le loro uovm ed indica la provenienza di detti beni, cioè il »maso acquistato a Santa María la Ponga dal signore Cono di Strassoldo e condotto da Domenica Erun^pni e Alessim. 38 Bianchi: cit., II, p. 166-168. 39 Cameli: cit., p. 269. 40 Queste pievi vengono spesso assegnate dal patriarca secondo i propri intcrcssi. Vcdi^4//i, àt., passim. 41 Joppi: AT 13 (1887), p. 98-99. 42 Gianni: cit., p. 309. 43 Cameli: cit., p. 18, n. 4, dove vengono riportate due versioni del medesimo atto. 44 Cameli: cit., p. 315—341. La località denominata »Hit:« c ipotizzata tra Ika (presso Abbazia in Istria) ed Egg (in Carinzia). Più probabilc la seconda ipotcsi. 43 Scalon: cit., p. 228; Vale, Storia Aetta Basilica Aopo il secolo IX, p. 60-61 e id.: Tesoro Aella chiesa AiAquileia, p. 318, u. 1. 46 Scalon: cit., p. 182. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 LuigiTavano: Cancianus de Goritia, episcopus Kmoniensis (1313-1331), str. 243-249 249 Che l'anniversario délia sua morte sia ricordato anche nel Necrologio dei domenicani di Cividale conferma l'abituale residenza deli' »episcopus Cancianus« in quella città che era stata fino ad allora il centro ecclesiastico e civile del patriarcato.47 Literatura Archeograjo triestino 12 (1886). Atti délia cancellería dei patriarchi di Aquileia (1265— 1420) (ur. I. Zenarola Pastore). Udine 1983. Baraga, F.: Župnija Miren sko^i stoletja. Miren 2009. Baum, W.: i conti di Goritja. Una dinastía nella política europea medievale. Gorizia 2000. Bianchi, F.: Documentiper la storia delFriuli 1317— 1325. Udine 1844. Cameli, M.: Registri e imbreviature di Miglioran^a da Thiene (1304-1334). Roma 2009. Cuscito, G.: Ancora sul Ciborio del vescovo Maurizio a Cittanova d'Istria. T'VPTI secolo, un secolo inquieto. Cividale del Friuli/Udine 2010. Gams, P. B.: . Series episcopomm Ecclesiae Ca-tholicae. Ratisbonae 1873. Gianni, L.: Ce note di Guglielmo di Cividale (1314— 1325). Udine 2001. Gianni, L.: Razzi (de1), Ottobono da Piacenza. Nuovo Uruti, Disjonario Biográfico dei Friulani, I. II Medioevo (ur. C. Scalon), p. 732—736. Joppi, V.: Documenti goriziani del secolo XIV. Archeograjo triestino (= Joppi: Al) 13 (1887), p. 7879. Kos, F.: Sulla storia di Gorizia nel Medioevo. Ce Fastu? 71 (1995), p. 93-144. Te diócesi d'Italia, II. Cinisello Balsamo 2008. Leicht, P. S.: I primordi dell'ospedale di Cividale. Memorie Storicbe Forogiuliesi 6 (1910), p. 74. Necrologium Aquileiense (ur. C. Scalon). Udine 1982. Novigrad — Cittanova: 599-1999, Zbornik radova s Meâunardnog %nanstvenog skupa. Novigrad 2002. Parentin, U.: Cittanova d'Istria. Trieste 1974. Paschini, P.: I vicarigenerali délia diócesi di Aquileia epoi di Udine. Udine 1958. Paschini, P.: Storia delFriuli. Udine 1975, III ed. Tavano, S.: Medioevo gori'sjano 1001—1500. Gorizia 1994. Valdemarin, I.: Ta chiesa e la parrocchia dei santi Ilario e Tatjano di Goritja. Gorizia 1959. Vale, G.: Storia délia Basilica dopo il secolo IX. Ta basilica di Aquileia, p. 60—61. Vale, G.: Tesoro délia chiesa di Aquileia. Ta basilica di Aquileia, p. 318, n. 1. Scalon, C.: I libri degli anniversari di Cividale, II. Roma 2002. Povzetek CANCIANUS DE GORITIA, EPISCOPUS EMONIENSIS (1313-1331) Raziskava o Kancijanu iz Gorice skuša orisati in problematizirati prvega goriškega cerkvenega dostojanstvenika, ki je v srednjem veku postal škof na območju Ogleja. Označen je raznolik in tudi protisloven značaj tega prostora, na križišču cerkvenih in političnih interesov srednjeevropskega in sredozemskega izvora, ki so nastajali zaradi Goriške grofije, oglejskega gospostva in beneškega ekspan-zionizma. Imenovanje Kancijana, naprej vikarja v Gorici, nato župnika v Mirnu, leta 1313 je novost v deželnih škofovskih imenovanjih, ki so skoraj vsa izhajala iz furlanskega območja: za imenovanje Kancijana je namreč prosil grof Henrik II. Goriški. Po krajšem orisu še malo znane takratne goriške cerkve je predstavljena škofija Novigrad (Emoni-ensis), ki se je raztezala med Dragonjo in Mirno v Istri; gre za majhno in revno, večkrat nezasedeno škofijo z jezikovno mešanim prebivalstvom, na ozemlju z med sabo sovražnimi gospostvi. Pregledane so karakteristike Kancijanovega ško-fovanja, ki ga označuje skoraj popolna odsotnost bivanja na škofijskem sedežu; to pa gre večinoma pripisati že ustaljeni praksi, po kateri je bil škof No-vigrada patriarhov generalni vikar in pontificalibus in torej zaposlen pri slovesnostih in bogoslužju, ki jih je moral opravljati škof na področju od Tilmen-ta do Save in od Jadrana do Drave segajočega patriarhata. Da bi lahko opravljal nadomestno vlogo patriarha, je Kancijan v glavnem prebival v Čedadu, ki je bil takrat še vedno cerkveno in svetno središče oglejskega patriarhata. Z vrsto dokumentov je mogoče slediti itinerariju in pastoralnim zadolžitvam, ki jih je Kancijan opravljal skoraj dvajset let v službi patriarhov Omobona in Pagana Turn. O njegovem delovanju v Novigradu pa so podatki zelo skopi. V zadnjih letih svojega škofo-vanja je Kancijan še vedno deloval med Oglejem in Čedadom, kjer je umrl verjetno 2. aprila 1331. Scalon: I libri degli anniversari di Cividale, p. 561. 250_Članki in razprave_ARHIVI 34 (2011), št. 2 , 7? 'O •7, v T T^M ■L» Zfw w ■ * r Skj C? gfjgp' 1 B i» J 4 I Naslovna stran razglednice, ki jo je osemletni Otto Habsburški (1912—2011) poslal v Ljubljano LObereigner ob izgubi očeta, 1920 (original hrani Angelika Hribar, Ljubljana). Arhivi 34 (2011) št. 2, str. 251-274 Članki in razprave 251 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 274:929Vlahovič Gregor Prejeto: 4. 10. 2011 Gregor Vlahovič (1523-1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva JANEZ WEISS univ. dipl. zgodovinar, samostojni svetovalec, JSKD OI Črnomelj Na bregu 31, SI-8340 Črnomelj e-pošta: janez_weiss@yahoo.com IZVLEČEK Članek podaja kratko biografijo Gregorja Vlahoviča, enega izpned med najpomembnejših reformatorjev na območju Dolenjske in Bele krajine, in ga poskuša vpeti v burno dogajanje druge polovice 16. stol. Rojen v Ribniku na Hrvaškem in izobražen priglagoljaših je v petdesetih letih 16. stol. ob stiku z deli Primoža Trubarja prestopil v protestantiipm in začel z delom predikanta v Metliki. Sodelovalje z biblijskim zavodom v Urachu in pridigal po Hrvaškem. Pot ga je ¿z Metlike vodila v Novo mesto, od tam v Brežice, kjerje doživel vihro kmečkega upora 1573, nato pa se je na prošnje stanov vrnil nazaj v Metliko. Pred smrtjo (umrl je star še ne 58 let v Ljubljani) je imel mesto predikanta v Radečah ob Savi. Vlahovič je bil zjlo delaven predikant, čigar gorečnost, predanost in strogost so bili vzrok življenjski poti, polni izpivov in nemalo konfliktov tako j- katoliškimi duhovniki kot j- protestantskimi sotrpini. Njegovo delo je močno zaznamovalo reformacijo na ozemlju današnje jugovzhodne Slovenije. KLJUČNE BESEDE: Gregor Vlahovič, reformacija, Bela krajina, Metlika, Dolenjska, Novo mesto, Brežice, Radeče ob Savi, Hrvaška, Ribnik ABSTRACT GREGOR VLAHOVIC (1523-1581), LIFE AND WORK OF THE PREACHER ON THE FRONTIER OF THE EMPIRE The article presents a short biography of Gregor Vlahovic, one of the leading reformists in the regions of Lower and White Carniola; it attempts to explain his role in the turbulent events of the second half of the Wh century. Born in Ribnik, Croatia, and educated by the Glagolites, Vlahovic was influenced by the work of Primoz Trubar. He became a Protestant in the 1550s and began to work as a preacher in Metlika. He cooperated with the Bible Institute in Urach and also delivered his sermons in Croatia. He moved from Metlika to Novo mesto and from there to Brezjce, where he experienced the turbulence of the 1573 peasant uprising before returning to Metlika when so requested by the Estates. Prior to his death at less than 58years old in Ljubljana, he was a preacher in Ratece ob Savi. Vlahovic was a keen preacher whose enthusiasm, dedication and strictness filled his life with challenges but also brought him into conflicts with both Catholic priests and his Protestant fellows. His work made an indelible mark on the Reformation in the territory of the present-day south-eastern Slovenia. KEY WORDS: Gregor Vlahovic, the Reformation, White Carniola, Metlika, Lower Carniola, Novo mesto, Brezfee, Ratece ob Savi, Croatia, Ribnik 252 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 |anez Weiss: Gregor Vlahovič (1523-1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva, str. 251-274 Yápela svete U^abete majhna v Spitals ki ulici je spet pretesna. Ocl vseh stranij slovenske domovine prispeli so na Trubarjev posjv v Ljubljano evangeljskipredikanti, prvaki nove vere Tutrove, slovenskih knjig širite§i marljivi in Pdmu kljubovati trdovratni. Tu so ljubljanski pridiga ji: Tulščak in Jurij Juričič, Andrej Tatomus pa Lenart Budina, ravnatelj šolski. ¡Z Kranja prišel je Kokavec Gašpar, ¿Z Kadeč Maček, z Bleda Krištof Fašank in s Krasa Stradijot, a ¿z Metlike prispeljunak je Gregor Vlahovič. (Aškerc, Anton: Primož Trubar — Zgodovinska pesnitev. Ljubljana: Ignac pl. Kleinmayr & Fedor Bamberg, 1905, XIII) Obdobje reformacije je eden izmed ključnih trenutkov slovenske preteklosti in ima konstitutivno vlogo pri razvoju temeljnih elementov slovenske nacionalne biti. To vlogo vidimo v nastanku prvih tiskanih knjig v slovenskem jeziku in s tem v začetku razvoja slovenskega jezika v knjižni jezik, jezik visoke kulture, kar je bil nujen pogoj za tri stoletja pozneje oblikovane ideje o nacionalni politični entiteti, katere želene meje so bile prav meje slovenskega jezika. Najpomembnejša oseba reformacije na Kranjskem oziroma Slovenskem je Primož Trubar (1507/91—1586), rojen pri Rašici na Dolenjskem. Poleg njega je na Kranjskem in Spodnje Štajerskem delovala še cela vrsta drugih pridigarjev, predikantov (Prädicant), ki so širili nauke in ideje reformacije v kranjskem, tj. slovenskem jeziku. Na Dolenjskem in v Beli krajini so tako pridigali Ivan Schweiger, Ivan Kočevar, Ivan Weichsler, Nikolaj Tuskanič, Matija Matičič, Peter Vokmanič, Vid Subtilič in več drugih.2 Med predikanti posebno izstopa Gregor Vlahovič, gotovo najvidnejše ime metliške (belokranjske) reformacije v času 1559— 1581, ki ga še posebej odlikuje sodelovanje pri hrvaškem protestantskem tisku. Največ je služboval na Metliškem (v Beli krajini), natančneje v mestu Metliki, vendar je krajše obdobje deloval tudi v Novem mestu in Brežicah. Kljub velikemu pomenu za reformacijo na Metliškem in Dolenjskem Gregor Vlahovič še ni bil predmet samostojne študije, ki bi ga predstavila in umestila njega in njegovo delo v celosten časovni in prostorski okvir. Tako bom poskušal v tem prispevku prikazati osebo in življenje Gregorja Vlaho-viča ter njegovo delo na Metliškem, Dolenjskem in drugje. Fernand Braudel je pripomnil, da je čas posameznika najtežji med vsemi. Obnoviti življenje v distanci dobrih štirih stoletij je težavna naloga, vendar nas strah pred njo ne sme odvrniti od poskusa.3 Članek je razdeljen v več delov. Sprva bom na podlagi skromnih omemb Vlahovičevega izvora skupaj s splošnimi podatki poskušal orisati njegova mladostniška leta v Ribniku na Hrvaškem ter ustvariti vtis o okolju, v katerem je izoblikoval nekatere temeljne osebnostne poteze. Nato bom poskušal orisati njegovo bivanje in delo v Metliki, selitev v Novo mesto in Brežice ter večletno bivanje na meji kranjske dežele, končal pa z njegovo selitvijo nazaj v Metliko, kjer je deloval vse do izselitve v Radeče in smrti leta 1581 v Ljubljani. Stanje virov, ki nam govorijo o Gregorju Vla-hoviču, je zadovoljivo. Pričevanja o njegovem zgodnjem obdobju v Metliki so zajeta v delu Die Urkundliche Beitrage ueber die suedslatvische Bucherdruck, ki ga je leta 1874 izdal hrvaški zgodovinar Ivan Ko-strenčič.4 V tem (temeljnem) delu je zajetih več pisem, ki nam dajejo podobo Vlahovičevega dela in osebnosti do leta 1565, gradivo, ki nam slika poznejše obdobje, obdobje vse do smrti 1581, pa najdemo v Arhivu Republike Slovenije. V fondu Deželni stanovi ^a Kranjsko (AS 2) so pisma, ki se tako ali drugače dotikajo Vlahovičevega dela in nam dajejo živo sliko razmer, v katerih je deloval ta reformator. Poleg pisem pa dobimo vrsto zanimivih podatkov iz Protokolov deželnih stanov za Kranjsko, tj. zapisnikov deželnozborskih zasedanj in zasedanj odborov, saj so v njih takšne in drugačne notice o Vlahovi-čevem pisanju deželnim stanovom zaradi vsakokratnih težav, sporov, zahtev in potreb. Nekaj notic, povezanih z njegovim sinom Matijo, srečamo tudi v gradivu Ograjnega sodišča %a Kranjsko (AS 306). Stanje virov nam tako omogoča dober vpogled v življenje in delovanje tega reformatorja. Omeniti je potrebno, da gotovo obstajajo viri o njegovem delovanju tudi drugje, v HHSA na Dunaju, DOZA na Dunaju in HNA v Zagrebu. To delo nas še čaka. 1 Goleč: Kdo in od kod je bil pravzaprav Primož Trubar?, str. 47. 2 Weiss: Reformacija, str. 691-700. 3 Braudel: The Mediteranean, str. 21: »history, one might say, on the scale not of man, but of individual men ... A history of brief, rapid, nervous fluctuations, by definition ultra—sesnsitive; the least tremor sets all its antennae quivering But as suih it is the most exciting of all, the richest in human interest, and also the moest dangerous.«, tudi str. 22. 4 Kostrcncic: Urkundliche Beitraege, 1874. Članki in razprave Arhivi 34 (2011) št. 2 |anez Weiss: Gregor Vlahovič (1523-1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva, str. 251-274 253 Vlahoviča je literatura, ki se ukvarja z reformacijo na Slovenskem, omenjala, vendar brez večjega poudarka na pomembnosti njegovega dela za reformacijo v jugovzhodni Sloveniji. Srečamo ga omenjenega v 3. knjigi Dimitzeve Geschichte Krains5 (1874) in Grudnove Zgodovine slovenskega narodcft (1902). Med ključno literaturo spada delo Theo-dorja Elzeja, ki je v dveh člankih z naslovom Die evangelischen Prediger Krains im XVI. Jahrhunderf (1900—1901) podal temeljite biograme kranjskih predikantov, med njimi tudi Vlahovičevega. V Trubarjevem zborniku (1908), izdanim ob 400—letnici rojstva Primoža Trubarja, je v kvalitetnem članku Pro-testantizem v Istri, v metliški in hrvatski Krajini Ivana Steklase najti nekaj podatkov o Vlahoviču. Primerno mesto mu je namenil tudi Leopold Podlogar v študiji Belokranjski reformatorji, ki je izhajala leta 1908 v katoliški reviji Dom in svet.9 Hrvaško zgodovinopisje mu je namenilo bolj marginalno mesto, večinoma ga najdemo pri zgodovinarjih, ki so se ukvarjah z Obkolpjem10 in s hrvaškim tiskom,11 v starejših zgodovinah hrvaškega naroda pa je bolj ah manj spregledan ah pa so ga zasenčile pomembnejše osebnosti hrvaške reformacije, kot so Matija Vlačič (Flacius Illyircus), Štefan Konzul, Antonij Dalmata in Pavel Skahč. Dejstvo je tudi, da je za zgodovino hrvaške tiskane besede protestantski tisk obrobnega pomena,12 ki ga lahko vidimo v smislu Sišičeve opombe, da se »na njezjnoj ... osnovi poče razvijati kajkavska hrvatska književnost-«..13 Okolja in časi Čas Gregorja Vlahovičja je 16. stol. Rojen je bil 12. marca 1523 v Ribniku na Hrvaškem,14 umrl pa je 18. februarja 1581 v Ljubljani. Prostor njegovega življenja in dela je bil večinoma ozemlje današnje jugovzhodne Slovenije in bhžnja, čezkolpska Hrvaška, kjer je bil tudi rojen. Te osnovne danosti nam dajo definirajo prikaz treh časov: čas geograf- 5 Dimitz: Geschichte Krains, III, 1875. 6 Gruden: Zgodovina. 7 1 ilze: Die evangelischen Prediger Krains. 8 Steklasa: Protestantizem, str. 74-93. 9 Podlogar: Belokranjski reformatorji, str. 204—209, 268— 271,315-318,356-360. 10 Lopašič: Oko Kupe. 11 Strohal: Hrvatska. 12 Orel: Trubarjeva posvetila k južnoslovanskim protestantskim tiskom, str. 27—28, posebno še op. 1. 13 Sišič: Pregled povijesti hrvatskoga naroda od najstarijih dana do godine 1873. 14 Slovenski biografski leksikon, Gregor Vlahovič. Ni povsem jasno, od kod avtor prispevka povzema podatke o izvoru, času rojstva in zgodnjem šolanju. V tamkaj podani lite- raturi teh podatkov ne najdemo. skega okolja, čas družbe in najtežavnejšega med njimi, čas posameznika. Če se samo na kratko in le v bistvenih točkah dotaknemo časa okolja, ugotovimo, da so v tem prostoru v 16. stol. tekli procesi, temeljne ekonomske in socialne oblike, ki so se z najmanjšimi spremembami večidel ohranile že od srednjega veka naprej. Geografsko je J V del Slovenije razgibano ozemlje, Metliško (današnja Bela krajina) je prehodna geografska regija, kjer se srečujejo panonski, dinarski in kraški vphv, ki se skupaj kažejo kot razgibana in raznohka pokrajina. Panonska ravnica sega v Belo krajino čez reko Kolpo s severovzhoda, pri Metliki in južno vse do vasi Griblje in njen prostor karakterizira najkvahtetnejša obdelovalna zemlja. Kraški vpliv je najbolj čutiti na osrednjem Metliškem, okolici Črnomlja in južneje do Vinice, kjer najdemo manj kvalitetno, kislo zemljo. Kulture, ki so v 16. stol. zaznamovale ta prostor, so v največji meri pšenica, oves in proso.15 Dinarski vpliv enačimo z Gorjanci, ki so v 16. stol. dobih pomenljivo ime Uskoške gore, kot ga srečamo pri Valvasorju; z obrobjem Kočevskega pragozda in Poljansko goro, ki skupaj obkrožajo Methško s severne in zahodne strani. Prav ta hribovit rob Metliškega, obsijana južna pobočja Gorjancev, Poljanske gore in Kočevskega dajejo izvrstne razmere za rast vinske trte, iz katere so z vsem vinogradniškim trudom pridelovah v 16. stol. le slabo cenjeno vino iz Marke (Markwein),16 katerega prodaja je deželanom in purgerjem Methškega predstavljala glavni dohodek. Na skorajda celotni južni in vzhodni strani Methško zamejuje reka Kolpa. Od izvira v Risnjaku teče skozi kanjon v Poljanski dolini, pri Vinici začne prehajati v nižino in se pri Gribljah spusti v ravnico in takšno podobo ohranja vse do Karlovca ter naprej proti Sisku. Osrednja belokranjska reka, Lahinja, prereže Metliško in se pri Primostku združi s Kolpo in na obeh rekah so v 16. stol. tekla mlinska kolesa, ki so mlela ne le za lastne potrebe, temveč tudi za potrebe vojaštva Vojne krajine,17 ki se je za Kolpo raztezala vse do Bosne, do meja osmanskega dednega sovražnika. Severno od Methškega se (je) razteza(la) Marka, današnja Dolenjska, pokrajina, nižinska v svojem vzhodnem delu, osrednji in zahodni del pa zaznamuje gričevnata pokrajina, skozi katero se vije Krka. Tudi ta prostor zamejuje stara deželna meja, reka Sava. V 16. stol. so jo karakterizirala polja pšenice, ovsa in prosa ter gričevnata pobočja, pora- '5 Kos: Urbarji, I, str. 142-143. 16 Dimitz: Geschichte Krains, str. 232, cene vina postavljene leta 1576. 17 Simoniti: Vojaška organizacija slovenskih dežel v 16. stoletju, str. 214; Kos: Urbarji, str. 128-129. 254 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 |anez Weiss: Gregor Vlahovič (1523-1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva, str. 251-274 ščena z vinsko trto, ki je dajala vino, skupaj z metliškim imenovano Markmin. Življenje, tako loneč-kih podložnikov kot tudi purgerjev, je teklo v ustaljenih ritmih med sejanjem v marcu in aprilu ter žetvijo v juliju in avgustu, med vinogradniškimi opravili v celotni prvi polovici leta in trgatvijo v septembru, saj so bila mesta Dolenjske in Metliškega z izjemo Novega mesta večinoma ruralna.18 V obeh polsrajinah bi našli drobnico, črede ovac in kakšno kozo, ki so jih pastirji, švajgerji, pask po hribovitih pobočjih, v enaki meri pa tudi dragoceno govedo, katerega mleko so tolkk v domač sir in maslo. Starejše cestne povezave tega prostora so nam slabo znane. Povezava med Hrvaško in Marko je preko nekdaj pomembne Kostanjevice na Krki tekla južno proti Zumberku in severovzhodno proti Brežicam do Zagreba, po tej cesti je v 16. stol. potekala oskrba vojske, Valvasor pa je v 17. stol. omenjal črede živine in konj, ki so jih goniti iz Ogrske.19 Glavna povezava med čezkolpsko Hrvaško in Metkškim je bila na Jurovskem brodu, kjer je bila ob cesti, ki je tekla od Reke severno proti Zagrebu, plitvina in je vozil brod na kranjsko stran Kolpe, kot pravi zapisnik iz leta 1558: »Na reki Kolpi ali Colapim sta dva prehoda (dobesedno: plitvini), eden je na posesti Brod nasproti Metlike ... Drugi prehod je na posesti Paka ...«, na strani pa najdemo beležko, da ta prehod prinaša 100 florintov na leto.20 Iz mesta Metlika je nato tekla severno ob vznožju Gorjancev, prek Vahte, katere pomenljivo ime govori o njeni strateški funkciji, mimo gradu Mehovo ob dolenjskih gričih do Novega mesta. Po teh poteh je na začetku 13. stol. iz gradu Mehovo od severa potekala višnjegorska osvojitev,21 v 14. stol. trgovina s Hrvaško oziroma Ogrsko,22 v 15. stol. je bila to ena izmed turšlsih vpadnic na Kranjsko,23 v 16. stol. pa so se po njej ob pogostih sklicih 18 ARS, AS 2, f. 398b, šk. 428, 11. dcccmbcr 1585, brez kraja nastanka, najverjetneje Metlika. Dopis vrste gorskih mojstrov iz Metliškega o težkem delu pri pridelovanju vina in davčnih obremenitvah. 19 Valvasor: Die Ehre III, XI, str. 489: »und wird auf selbige eine grosse Menge von allerley Vieh, absonderlich aber Ochsen und Pferden, aus Croaten hiehergebracht.«. 20 Laszowski: Popis i proejena, str. 191, glej opombo 11. Zanimiva je primerjava z mitnico v Ribniku, Iii je dajala 50 florintov. To pomeni, da je čez Brod potekal enkrat večji promet kot na Ribniku, v skorajda enakem volumnu iz juga (preko Ribnika) kot iz severa. Prehod Paka je (bil) nasproti vasi Griblje. 21 Kosi: »Onstran gore, tostran Ogrske«, str. 127. 22 Kos: Bela krajina v polnem srednjem veku, str. 11, 45. 23 Zgodovina Slovencev, str. 222, zemljevid Fevdalna razdrob- ljenost slovenskega ozemlja sredi 15. stoletja, kjer so naka- zane smeri turških vpadov na Kranjsko. premikati deželno vojaštvo %u Fuß und %p Roß in provianti, oskrbniki vojaštva v Vojni krajini. Na njej bi gotovo srečati tudi občasnega trgovca, kakšnega osamljenega trabanta (vojaka) in predikanta. Nedvomno je bil večidel omenjene pokrajine v 16. stol. še močno poraščen z gozdom, skrčena pa le nižinska območja, najprimernejša za poljedelstvo, in gričevnata sončna pobočja za vinogradništvo. Največji del prebivalstva je živel v številnih vaseh Metliškega in Dolenjske. Metliko, nekdanje središče goriške dežele Grofije v Marki in Metliki je najpozneje v 16. stol. že povsem zasenčilo habsburško Novo mesto, preostala mesta, Črnomelj, Višnja Gora, Ribnica, Krško, Kostanjevica ob Kriti in ostali, pa so bila manjše, večinoma ruratizirane naselbine, odvisne od trgovine z ruralnim zaledjem.24 Novo mesto, edina naselbina z okok 1.000 prebivalci,25 je bilo tako za nekajkrat večje od preostalih mest Dolenjske in Metliškega, ki so v najboljših časih štela le nekaj več kot sto poseljenih hiš, tj. okoli sto meščanov in njihovih družin. Prav v tem okolju bi lahko našli del odmevov karakterja exceptionally stable and well—ordered civilisation, ki jo je na zahodnemu Balkanu in zaledju Jadrana, saj sta gričevnata Metliško in Dolenjska oddaljena le dobrih sto kilometrov od Jadranskega morja, opažal Fernand Braudel.26 Čas družbe so dogodki, dogajanja in procesi, ki so zaznamovati 16. stol. v tem delu (poznejše) dežele Kranjske. V prvi vrsti je treba omeniti turško grožnjo. Od prvega vpada oktobra 1408 vse do izgraditve Karlovca 1579 in še nekaj desedetij pozneje je bil to del Dar sil—Harb, dežela, kjer ne vlada islam, dežela vojne in stalnega strahu, in turška nevarnost je v največji meri zaznamovala podobo dežele na tej in oni strani Gorjancev. Zaradi turške grožnje so nastali tabori, okoli njih pa 24 Golcc: Družba, str. 502-504. 25 Golcc: Dru-fba, str. 666—683. Podati oceno o prebivalstvu v zadnji četrtini 16. stol. je glede na to, da ni virov, zelo težavno. Ce upoštevamo, da je bilo leta 1515 248 zasedenih oštatov, leta 1541, eno leto po požaru, pa 242 ognjišč, bi lahko ob predpostavki da je bilo 5-5,5 (str. 677) prebivalca na bivališče, lahko sklepali, da je v letih 15501600 Novo mesto premoglo okoli 1.000 prebivalcev oziroma šc več. 26 Braudel: The Mediterranean, str. 56—58, šc posebno: »For bere, the invader had come face to face with an exceptionally stable and well—ordered civilisation, unused to movement, or at any rate to the massive migration and wild flights of the mountain region, a closely knit rural civilisation, patiently constructed by hacking out terraced gardens, orchards, vineyards, andfields where the hillside was not too steep. A series of urbanised villages and small towns with narrow streets and tall, closely packed houses was installed in the hollows, the draga, the promontories, the isthmuses of the coast. Here the people were hard—working and level-headed, comfortable, if not rich.« Članki in razprave Arhivi 34 (2011) št. 2 Janez Weiss: Gregor Vlahovič (1523-1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva, str. 251-274 255 so se, kot v Vinici in Semiču, razvila naselja, postavljena in razširjena so bila obzidja, kot v Črnomlju in Metliki, ki so bila namenjena okoliškemu prebivalstvu za umik.27 Številni premiki vojaštva, oskrbovanje vojske, pošta in vsi drugi premiki prebivalstva so v 16. stol. razgibavali pokrajino, potrebe vojske pa skrbele za povpraševanje po pridelkih dežele, to pa je imelo blagodejni učinek na mesta in trge ter njihove purgerje ah meščane. Povezan s turško grožnjo je bil prihod uskokov oziroma vlahov, ki so od prvih desetletij 16. stol. kolonizirali območja Obkolpja, Zumberka, Poljanske doline in na koncu osrčje belokranjskega Bukovja. Nov etnični in verski element je spremenil podobo dežele in botroval nekakšni latentni konftiktnosti, ki je v 16. stol. pa tudi pozneje večkrat izbruhnila med starim prebivalstvom in pravoslavnimi prišleki. Ti so se tudi v 16. stol. in pozneje, kot opisuje Valvasor v primeru Smuka na Metliškem,28 spuščati s tiribov in ugrabljali ter pleniti v nižini, kakor je v 12. stol. na območju med Albanijo in Grčijo opazoval rabin Benjamin iz Tudele.29 Breme turških vojn, omejevanje kmečke trgovine, predkupna pravica na kmečkih pridelkih in vse večji fevdalni pritiski so botrovati kmečkim uporom30 in največji je izbruhnil leta 1573 na Hrvaškem in se razširil v Marko ter južno Štajersko. Hkrati je bil to z izgubo vojaške vloge plemstva in njegovo že pomanjšano politično vlogo čas krize fevdalizma in povečevanja podložniških dajatev v naturalijah, čas cvetoče kmečke trgovine, zoper katero je na začetku 17. stol. pisal ljubljanski škof Tomaž Hren,31 in krize cerkvene organizacije, katere podobo na Kranjskem živo stikajo opisi oglejskih vizitatorjev,32 na Metliškem pa poročilo deželnih komisarjev leta 1567.33 V takšnem mnogokotniku procesov je tako potekala reformacija, ključni proces ali pojav, ki je temeljito predrugačil podobo celotne Kranjske, in eden izmed najaktivnejših nosilcev v tem delu dežele in sosednjem Hrvaškem je bil Gregor Vlahovič. Živel in delal je v tej večplastnosti časov in mnogokotnikov stanj ter dejavnikov, vezan tako na današnji slovenski kot hrvaški prostor, in vneto širil nauke nove konfesije, ki je predstavljala preporod vere, prek ideje širitve protestantskega nauka in njegovih resnic v Osmanski imperij, pa tudi prinašala obljubo trajnega miru in konca turške grožnje. Izvor in mladost v Ribniku V virih srečamo ime Gregorja Vlahoviča zapisano na različne načine. V gradivu deželnih stanov za Kranjsko ga najdemo vedno s priimkom Vlac-hovitsch ali Vlahovitsch, v drugih virih in literaturi pa najdemo tudi popačena zapisa VokhouitscA34 ali Vlascovitsch35 Pravilna oblika, s katero se je sam podpisoval, je seveda Vlachovitsch (Vlahovič), priimek, ki ga najdemo še dandanes v Obkolpju in v Beti krajini. 27 ARS, AS 1, Vic. A, 1/142, šk. 279, Lit. T II-4, nedatiran (verjetno okoli 1573) dopis deželnih komisarjev knezu, v katerem pravijo: »Erstlichen das Stati Tschernembl mit seinen Ainfang unndgemeurn, zpigen die Burger mmd annder alts Teut an das solches alls zp gemainer Statt gehoer unnd durch sie unnd die darbey ligunden undterthanen, so Ir %ueflucht darin haben, erhebt unnd auferpaut irnrden.«. Komisarski zapisnik je nastal po tem, ko je bilo mesto Črnomelj v sporu z novim lastnikom gradu in gospostva Črnomelj, Nikolajem Frankopanom. 28 Valvasor: Die Ehre III, XI, str. 538: »Vendar se ta grad ne Zaman imenuje Smuk ... tovrstno skrivališče ali prostor pobegje pri gradu Smuk ležeči gozd v katerega hitijo Uskoki, takoj, ko kaj izmaknejo...«. 29 Asher: The itinerary of rabbi Benjamin of Tudeta, str. 48—49: »Here are the confines of Walachia, a country the inhabitants of ivhich are called Vlachi. Tey are 'as nimble as deer' and descend from their mountains into the plains of Greece committing robberies and making booty.«. 30 Gestrin: Trgovina i seljačke bune, str. 193—202; Adamček: Uzroci i program seljačke bune, str. 49—76. 31 Dimitz: Urkunden zur Geschichte, str. 110-111. 32 Gruden: Doneski k zgodovini protestantstva, str. 1-15, 53-65, 121-140. Podpis Gregorja Vlahoviča, predikanta bolje resnice (ARS AS2, Deželni stanovi %a Kranjsko, j. 54/10, šk. 93). O najzgodnejšem življenju in letih Gregorja Vlahoviča nimamo podatkov, lahko le orišemo okolje in okoliščine, v katerih bi se kot otrok in mladostnik lahko znašel in jih tako ali drugače čutil. Vemo namreč, da je bil rojen v bližnjem Ribniku na Hrvaškem, na posesti grofov Frankopanov. V starejši literaturi srečamo vedno zgolj kraj njego- 33 ARS, AS 2, f. 54/10, šk. 93, 12. november 1567, Ljubljana. 34 Kostrenčič: Urkundliche Beitraege, str. 2, 28. avgust 1559, Metlika. 35 Valvasor: Die Ehre 111, XI, str. 489. 256 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 |anez Weiss: Gregor Vlahovič (1523-1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva, str. 251-274 vega rojstva, čas rojstva pa ni nikoli naveden, tako je presenetljiv zelo točen podatek iz Slovenskega biografskega leksikona, ki pravi, da je bil rojen 12. marca 1523 v družini revnih staršev v trgu Ribnik.36 Trg Ribnik je nastal v 13. stol. na posesti rodbine Babonič, knezov Goriških (po Veliki Gorici, dandanes Budački), ki je pred začetkom 13. stol. med drugim najverjetneje posedovala tudi območje današnje Bele krajine, tedaj imenovano Metlica. Štefan Babonič, ustanovitelj rodbine, je še pred osvojitvijo ozemlja Metlike med leti 1196—1204 nastopil proti Albertu Višnjegorskemu, ki je vpadal na območje Metlike in ropal. Nižinski grad Ribnik je bil tako postavljen kot odgovor na spremenjeno mejo v začetku 13. stol., razpotegnjen trg pa je nastal ob pomembni cestni povezavi, ki je vodila iz Kvar-nerja in Senja severno proti Zagrebu in Metliki. V okviru ogromnega ozemlja med Savo in Gvozdom, od mej Kranjske do Bosne, ki so ga imeli Baboniči, Ribnik ni predstavljal posebno pomembne posesti, zaradi svoje strateške lokacije pa je vseskozi imel dobre možnosti za razvoj. Baboničem je bila posest odvzeta po ogrskem kralju Karlu Robertu,37 njihove posesti, tako tudi grad Ribnik, so dobili Prodani či, in Mikuš Prodanič ga je leta 1394 prodal Nikolaju Frankopanu. Ribnik je bil del kontinentalne posesti rodbine Frankopan, katere sta si v prvi polovici 16. stol. delila Katarina in Stepan Frankopan. Trg in grad Ribnik sta prišla skupaj z vrsto drugih posesti v roke Štefana, ki se je leta 1553 v 16. stol. poročil na tuje,38 s Katarino, hčerko kranjskega barona Ivana Jožefa Egka. Zaradi skrajno nasilnega ravnanja je bil leta 1558 obsojen na smrt in zaplembo posesti, pri tem pa je nastal zapisnik,39 v katerem sta bila opisana grad in trg Ribnik v času, ko je Vlahovič že deloval v bližnji Metliki. Dokument je pomemben, ker nam slika okolje, v katerem je Vlahovič odraščal in s katerim je bil še pozneje v intenzivnem stiku. »Grad Ribnik je obzidan. Ima mlin na obmoju grada, s tokom od spodaj, ki ne obratuje v času poletja. Pred gradom je izvir žive vode, ki ga uporablja celotni trg. V trgu Ribnik je mitnica kjer pod prisego pobirajo uradniki gradu, letnega nabora ima %a pet florintov, to naredi desetkrat (sic!). Ima vinograde: enega na hribu Graberčki vrh {werchw}, drugega in tretjega na 36 Slovenski biografski leksikon, Gregor Vlahovič. Avtor gesla je Ljubomir Andrija Lisac in ne navaja, od kod podatek o času rojstva, v literaturi, ki jo našteva pod geslom, pa podatka o času Vlahovičevega rojstva nc najdemo. Glej tudi Weiss: Reformacija, str. 708—710; sam sem domneval, da je bil Vlahovič rojen okoli 1530. 37 Kekez: Urbarialna regulacija, str. 169. 38 Jurkovič: Osmanska ugroza, str. 54, 57-58. 39 Laszowski: Popis i procjena, str. 177—211. hribu fa^enovečki vrh. Ti tri vinogradi lahko rodijo v enem letu okoli 200 kubov. Trg Ribnik ima 29 naseljenih bivališč... v istem trgu Ribnik je 6 \-opuščenih bivališč in niso postavljena v redu ostalih, temveč so razvrščena po hribčkih, kakor da niso v tem kraju. Isti trg Ribnik ima gmajno, v kateri so pomešani grmičevje in travniki ...«.4n V istem zapisniku omenja tudi vlahe, ki so bivali v Gornjem in Dolnjem Prilišču, Ivanovcu in Ro-zopanju, vaseh južno in zahodno od Ribnika.41 Spadali so pod gospostvo Ribnik, vendar so bili osebno svobodni, Lopašič poudarja: »Čeprav se imenujejo izrazito 'vlahi', ne moremo trditi, da so bili pravoslavni verniki, ker so %e leta 1580 imeli v Prilišču katoliško cerkev sv. Teonarda ... Ime v lah tukaj ni v z^vezf £ vero, temveč pomeni go jana ali pasti j a, kakor tudi srečamo v naših drugih listinah.«42 Med plačniki desetine iz Ribnika leta 1518 ne najdemo priimka Vlahovič,43 ne najdemo ga tudi med uskoškimi priimki44 v seznamu iz leta 1551. Njegova družina je tako najverjetneje prišla po letu 1518 in gotovo je šlo za katoliške pribežnike iz juga. Rojen v trgu Ribnik, na Hamatjh, kot je pisal Štefan Frankopan,45 je svoj prvi stik z vero in cerkvijo doživel prav tam, v tamkajšnji leseni kapeli sv. Nedelje,46 kjer je tudi slišal glagoljaškega duhovnika zagrebške škofije, ki je maševal in pridigal v domačem, hrvaškem jeziku, ikavski čakavščini.47 Očitno nadarjeni deček je pritegnil pozornost ribniškega duhovnika, tako da ga je pričel poučevati v glagolski pisavi in branju. Vlahovič obvladal hrvaški jezik in glagolsko pisavo, nemškega tako kot latinskega jezika pa je ostal vseskozi nevešč. 40 Laszowski: Popis i procjena, str. 185-186. Iz opisa mitnicc izhaja, da je na leto pobrala 50 florintov mitninc. Lopašič: Oko Kupe, str. 238 pravi prav nasprotno, da je 29 pustih in 6 naseljenih bivališč. 41 Laszowski: Popis i procjena, str. 194—195, »sunt sessiones XX. quospossident Wolaky de Mmkom'%«. 42 Lopašič: Oko Kupe, str. 236-237, besedilo v op. 1. 43 Strohal: Popis desetine, str. 300-303. 44 Roksandič - Obradovič: O popisu žumberačkih uskoka, str. 129—134. Popis zajema uskoške naselbine na širšem območju Zumbcrka in Obkolpja. 43 Kukuljevič-Sakcinski: Monumento histórica, 1, str. 266-268: 3. april 1572, s. 1., knez Štefan brankopan z oporoko zapušča vse svoje posesti nečakom Juriju, Krištofu in Nikoli Zrinjskcm, »owde na Hamatyh«. 46 Laszowski: Popis i procjcna dobara, str. 184 »Cappella lignea in oppido Kybnjk, construeta, sepulturam non habens, in honorem Zivetha Nedelja consecrata«, op. 3: »Drvena stara kapelica sv. Trojstva (sv. Nedjela) stajaše na brie^uljku kod ceste, te je u XVI. vijeku od Turakapopaljena.«. 47 Strohal: Hrvatska, str. 9, omenja v Ribniku 16. stol. tri glagoljaške duhovnike: Nikolo Vučiča (1569), Stipana Ma-tašiča (1584) in Vincenza Coliča (1596). Za Vlahovičevega delovanja je bil v Ribniku Nikola Vučič, zaradi njegovega ravnanja se je tudi pritoževal. Članki in razprave Arhivi 34 (2011) št. 2 Janez Weiss: Gregor Vlahovič (1523-1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva, str. 251-274 257 Grad Ribnik jeseni 2011, se, Štirideset let pred nastankom Karlovca je bila Metlika čez Kolpo najbližje večje mesto in skozi Ribnik je tekla pomembna prometna povezava, po kateri je teklo blago zahodno proti Metliki in naprej na Kranjsko, južno proti Senju in Reki ter severno proti Zagrebu.48 Gotovo je videl trgovce in njihove tovore, ki so se ob določenih dnevih tudi ustavili v Ribniku ter ponudili svoje blago, ali zgolj potovali mimo, naprej na Metliško oziroma južno proti morju. Mesto Metliko je gotovo videl že kot mladostnik na katerem izmed devetih letnih sejmov, ki jih je mesto imelo, ali ob katerem romanju v tamkajšnjo cerkev. Tedaj je bilo v Metliki, še bolj pa njenemu velikemu predmestju, več kot 100 naseljenih hiš,49 tako da je bila Metlika skoraj trikrat večja od rojstnega Ribnika in bistveno bolj naseljena. Zdi se, da ga je ta obljudenost zaznamovala in spodbudila določeno afitiacijo do Metlike, ki jo 48 Lopašič: Oko Kupe, str. 244. 49 Goleč: Družba, str. 699-700. Prvi zanesljiv podatek o šte- vilu hiš je iz leta 1752, ko je imela Metlika 167 naseljenih hiš in je bila po velikosti drugo južnokranjsko mesto, od tega je imelo predmestje 118 hiš, hišic in kajž. »Težjo bi dali zanesljiv odgovor na vprašanje, ali je mogoče naselitveno podobo Metlike prenesti srede 18. stoletja tudi na starejša obdobja. ... upravičeno trdimo, da je imela Metlika močno naseljeno predmestje Že v 16. stoletju in najbrž tudi v polnem srednjem veku.« na stran (Foto: Jane^ Weiss). je gojil še veliko pozneje. V Metliki je prišel v stik z drugim prostorom, slišal je kranjski jezik, sicer na območju Metliškega močno soroden obkolpskemu hrvaškemu govoru, in nepoznan nemški jezik, ki mu je vseskozi, tudi pozneje, ko je deloval na Kranjskem, ostal tuj. Težko bi rekli, da je bil ta deželni jezik daleč od jezika v ukazu Ivana Khisla »sugornikom ino poldoshnikom ali kmetichem kateri so okollu Metlike, Vystry, na Krasstt ino Vvipavi stanuchys., o novi vinski dajatvi leta 1570.50 Ob obisku metliških cerkva in pri tukajšnji maši je nedvomno opazil drugačno podobo. Cerkvena organizacija je bila namreč v rokah križniškega reda, duhovnik je pri maši uporabljal le latinski jezik, le občasno pa je pridigal tudi v domačem. Tamkaj niso pisali v glagolici, temveč v latinskih črkah in gotici, kar je kot mladostnik vešč branja nedvomno opazil. Metlika je bila tudi obmejno središče, ki ga je zaznamovala redna navzočnost kranjske deželne vojske in tudi v tem se je temeljito razlikovala od Ribnika, ene izmed manjših trdnjav na meji, od koder so s streljanjem obveščati ob turški nevarnosti. 5» ARS, AS 2, f. 217/a-218, šk. 329, 17. oktober 1570, Ljubljana, ukaz Ivana Khisla o novi vinski dajatvi v deželnem jeziku. 258 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 |anez Weiss: Gregor Vlahovič (1523-1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva, str. 251-274 Kot otrok je Vlahovič nedvomno videl in čutil strah ter negotovost ob vsakem prehodu turških konjenikov, ugrablitvah in ropanju. Desertionproptem metum Turcarum, je pogost stavek v opisu posesti Štefana Frankopana Ozaljskega,51 metus ac timor Turcarum pa razlog za opustelost vrste posesti, vasi in vinogradov. »Posest Skrad ima velik sklop posesti, travnikov, gozdov, grmičevja in hribov, vendar so vsi pusti, saj se ljudje ne upajo tam sprehajati zamdi strahu pred turškimi ugrabitelji in konjeniki, kajti Turki tam pogosto vpa-dajo.ič2 Nedvomno sta ta strah in negotovost vplivala na njegov zgodnji razvoj, saj sta v vsem zaznamovala življenje in vsakdan prebivalstva Ob-kolpja, pa tudi Kranjske in ostankov hrvaških dežel. V njiju lahko vidimo globje vzgibe za željo in upanje, da se bo evangelij širil v turške dežele, kar bi prineslo težko pričakovani in želeni mir. To je bil čas junaštev, bojev, ugrabitev in smrti, ki jih je kot otrok nedvomno spoznal in slišal v uskoških pesmih in zgodbah, pozneje, kot odrasel človek, pa doživljal. Pomembna pa je še ena podrobnost. Okoli leta 1520 je bil v Ribniku rojen Ilija Gregorič, vojaški vodja hrvaško—slovenskega kmečkega upora leta 1573, opisan v zapisniku zaslišanja kot »ujeti Elija Gregorič, sicer imenovan Pribeg, Metliškega, rojen pri naši gospe v Ribniku na Hrvaškem, starosti 50 in nekaj let«.5* Vlahovič je bil rojen v Ribniku leta 1523, le nekaj let po Gregoriču, in povsem upravičeno domnevamo, da sta kot otroka ali mladostnika, zdraven je bil tudi Ilijev brat Simeon, rasla skupaj, splet okoliščin pa ju je ponovno zbližal petdeset let pozneje v Brežicah. Podobo tega dela Obkolpja je v prvi polovici 16. stol. zaznamovalo priseljevanje uskoškega prebivalstva, večinoma pravoslavnih ubežnikov iz južnih krajev, s katerimi so prišle zgodbe o nevzdrž-nosti življenja, o devširmi, vojni in strahu pod turško oblastjo. Čutiti je bilo težavno sobivanje obeh skupin prebivalstva, starega katoliškega (pod-ložniškega) in (svobodnega) novega, večidel pravoslavnega, ki se je nemalokrat razvnelo v odkrite spopade in spore, kot v zimi 1542—1543, ko je pod vodstvom kovača Urha Jankoviča, križniškega pod- :'1 Laszowski: Popis i procjena dobara, str. 202. ^ Laszowski: Popis i procjena dobara, str. 206 »Pertinentiae Zkrad habent magnam communitatem terrarum, foenilium, silvarum, veprium et montium, sed sunt omnino deserta, ñeque homines audent deambulare metu Thurcarum plagiariorum et equitum, quum saepissime illic excursiones Turci faciunt«. 53 Rački: Gradja za poviest, str. 289. O izvoru glej Klaič: Povjest Hrvata, III, 1, str. 287—288 in Hrvatski biografski leksikon, sv. Ilija Gregorič. Drugače Dimitz: Geschichte Krains III, str. 39, »Dieser Mann, von Ribnik bei Tschermoschni^ gebürtig also ein Krainem. ložnika na Vinici, izbruhnila jeza viniških kmetov in so uskokom zajeli skorajda osemsto glav živine, ki se je pasla po metliškem ozemlju.54 Nenazadnje so bile graničarske čete, večidel sestavljene iz kra-jišnikov, uskokov, udeležene pri zadušitvi kmečkih uporov. Oblast, ki jo je Vlahovič kot otrok spoznal, je bila v (nasilnemu) Štefanu Frankopanu le fevdalno lokalna, o višji oblasti, ki se je zamenjala ne-dolgo po njegovemu rojstvu (leta 1526 je namreč pri Mohaču padel zadnji ogrsko-hrvaški kralj Jagie-lonske linije, januarja 1527 je nato ogrsko krono prejel Habsburžan, Ferdinand I.) pa je vedel, tako kot njegovi sokrajani, bore malo. V takšnem okolju moramo iskati mladega Gregorja Vlahoviča, ki je v Ribniku prejel osnovno znanje pisanja in branja glagolice ter že kot mladostnik prvič obiskal Metliko, največje mesto v bližini. Nedvomno se je za življenja v Ribniku odločil postati duhovnik in prav tam je že spoznal temeljne danosti, potrebe, prednosti in pomanjkljivosti duhovniškega poklica. Prvo semenišče je v skladu z načeli tridentinskega koncila nastalo v Zagrebu za škofa Jurija Draškoviča (1563-1578), leta 1564,55 Vlahovič je tako lahko dobil osnovno izobrazbo le doma, v Ribniku.56 S formalnim izobraževanjem so praviloma pričeli pri (vsaj) dvanajstih letih, ko je fant dobil naziv školan. Dve leti je pridobival osnovna znanja, pri štirinajstih je prejel prvega izmed sedmih redov in tako postal dijak oziroma ž?kan (popačenka naziva daH)P Na pot glagoljaškega duhovnika je tako lahko stopil po letu 1535, ko je dopolnil dvanajst let, in nato prejel osnovno izobrazbo pri ribniškem gla-goljaškem duhovniku. Izobraževanje je nadaljeval v samostanu frančiškanskih glagoljašev sv. Gregorja v Kopru.58 Podrobnosti tega obdobja ne poznamo, vendar je pomenljivo, da mu je latinski jezik vseskozi ostal tuj, prav tako širša teološka izobrazba. Naziv žakan je nosil kar deset let, ko je prehajal skozi šest redov iniciacije in z okvirno 24 leti vstopil v t. i. evangelijski red, z glavno nalogo brati in razlagati evangelij ter ministrirati pri oltarju in šele ko je prejel potrdilo svojega plebanuša ali plovana (plebanus), je smel tudi sam postati duhovnik.59 Ce 34 Bidcrmann: Zur Ansicdlungs— und Vcrwaltungs—Gc-schichtc, str. 130. 55 Ivandija: Povijest katoličkog bogoslovnog fakulteta, str. 329. 56 Slovenski biografski leksikon, Gregor Vlahovič. ^ Strohal: Hrvatska, str. 19 »od navršene 14. do 24. godine %yao se je šjakan«. ^ Slovenski biografski leksikon, Gregor Vlahovič. 59 Strohal: Hrvatska, str. 21, »Kada je %akan primio šest redova ... je morao imati još potrvrdu od svoga plovana, mogao je još primiti i sedmi redrako %vani red mašnika i postati popom.« Članki in razprave Arhivi 34 (2011) št. 2 |anez Weiss: Gregor Vlahovič (1523-1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva, str. 251-274 259 domnevamo, da je izobraževanje začel pri starosti 12 let, ugotovimo, da ga je Gregor Vlahovič ob normalnem poteku zaključil okoli leta 1547 in se nato vrnil v Ribnik.6" Vlahovičeva pisma iz poznejšega obdobja nam povedo, da je bil poročen in imel otroke, vprašanje tako je, kdaj se je poročil in dobil otroke. Prva misel nas navede, da se je poročil šele po spreobrnitvi v protestantizem, saj je bila ravno to ena izmed »prednosti« predikantov, vendar nam pogled na obkolpsko duhovščino v času 16. in 17. stol. pokaže povsem drugačno sliko. Bodočim duhovnikom zagrebške škofije se je namreč bilo dovoljeno poročati in vse do prve polovice 17. stol. so se poročali na stopnji žakana (dijaka), preden so začeli delovati kot duhovniki in imeli prvo mašo.61 Tako lahko sklepamo, da se je tudi Gregor Vlahovič v skladu s prakso poročil še pred posvetitvijo v duhovnika pred letom 1547, ko je zaključil šolanje in postal duhovnik. Ali je deloval v Ribniku in bližnji okolici kot glagoljaški duhovnik, ne vemo, saj ga nikjer ne srečamo omenjenega kot duhovnika katere izmed bližnjih župnij.62 V Metliki tedaj še ni deloval, posebno ne kot katoliški duhovnik, saj je bila tamkajšnja organizacija v rokah križnikov, Vlahovič pa ni bil član reda. Za komturja Matije Zma-jiča je bil v dobrih stikih s komendo, o tem pa priča njegovo sodelovanje pri pregledu prevoda dela Nove zaveze v hrvaški jezik, pozneje pa je redno prihajal v spore s križniki in hkrati ohranjal stike z gla-goljaško duhovščino na drugi strani Kolpe, kot je vidno iz pričevanja avgusta 1559.63 Z nauki reformacije je prišel v stik v 50. letih 16. stol. Ker ni bil vešč nemškega jezika, ni mogel posegati po nemških besedilih, hrvaških pa ni bilo, tako da je prišel v prvi stik z reformacijo v delih Primoža Trubarja po obdobju 1555,64 kar je terminus post quem njegove spreobrnitve. Klombner je 60 Slovenski biografski leksikon, Gregor Vlahovič: pravi, da je zaključil okoli 1545. 61 Strohal: Hrvatska, str. 24, »Sve do prve polovice 17. vijeka penili su se sijetovni %akni glagolaši redovno prije %aredenja. Tek u drugoj polovici 17. vijeka bio je proveden posvema celibat i medu popovima glagolašima.« Na str. 24—25 poda kar dve strani primerov krstov in porok duhovniških otrok. 62 1 .opašič: Karlovac, str. 104-112. 63 Kostrcnčič: Urkundliche Beitraege, str. 1-3. 28. avgust 1559, Metlika, pričevanje izvedencev, da je prevod Štefana Konzula dober. 64 Ker ni znal nemškega jezika, lahko sklepamo, da tudi ni bral gotice. Tako lahko rečemo, da jc bil njegov prvi stil? s Trubarjevim idejami po letu 1555, ko jc izšel (Katechismus v latinici, poleg tega pa šc Ta evangeli sv. Matevža (1555), 1 \na molitov the krščenikov, kir so zavolo te prave vere v jezusa Kristusa pregnani (1555), Ta prvi dejl tiga novega testamenta (1557), Ta slovenski koledar (1557). leta 156065 pisal Trubarju, da Vlahovič pozna allé Hure bûcher auswendig kar nam govori, da je temeljito poznal njegova besedila, Trubarjeve knjige pa je tudi imel pri sebi, ko ga je prijel novomeški prošt Jurij Graff. Nikjer v njegovih pismih ne srečamo omemb starejših del hrvaških teologov in njihovih del, npr. Matije Vlačiča — Flacusa Illyricusa. Lahko je poznal njegova dela, vendar ker ni znal latinskega jezika, ni mogel iz njegovih del, izdanih v obdobju 1548-1558, kaj dosti razbrati aH razumeti.66 Vlahovič se je tako spreobrnil v letih 1555—1559 in leta 1559 ga skupaj z Ivanom Tulščakom (Hansom Fei-stenbergerjem) srečamo kot christliche Prediger in der Motling.61 Ostane še vprašanje prihoda v MetHko. Zdi se, da sta prihod in zgodnje delo Vlahoviča tesno povezana s Petrom Erdoedyjem, hrvaškim banom (1557—1567) in metHškim glavarjem. Erdoedy je skupaj z Ivanom Ungnadom vseskozi podpiral delo hrvaških reformatorjev, to pa je še posebno očitno iz njegove podeHtve prihodkov Vlahoviču pred oktobrom leta 1562. Erdoedyjevo vlogo najlepše opisujejo besede Klombnerja iz novembra istega leta: »Ko bo prišel izgon, jih bo [Vlahoviča in prevajalce] 'Grof Peter' branik.68 Pod njegovo zaščito je pridigal na Hrvaškem v Zagrebu in na njegovih gradovih. Tako se zdi, da sta bila njegov prihod in delo v MetHki predvsem možna zaradi zaščite Er-doedyja. Po njegovi smrti leta 1567 je Vlahovič odšel iz MetHke in po tem tudi na Hrvaškem, razen za večidel nehrvaško vojaštvo, ni več pridigal. Predikant v Metliki (1559-1567) Mesto MetHka je imelo v 16. stol. še vedno funkcijo regionalnega središča, ki je izhajala tako iz njene historične vloge kot središča goriške Grofije v Marki in MetHki, kot iz njenega strateškega položaja ob pomembni prometnici med Kranjsko in Hrvaško. Po veHkosti je bila z več kot 100 naseljenimi hišami takoj za Novim mestom, bila je živahno središče vinogradništva, kot priča pritožba 65 Kostrenčič: Urkundliche Beitraege, str. 3-8. 24. februar 1560, Ljubljana, Matija Klombner piše Primožu Trubarju. 66 Gre za dela De vocabulo fidei (1549), De voce ct rc fidci (1555), Catalogus testium veritatis, qui ante nostrum aetatem reclamarunt Papae (1556), Confessio Waldensium (1558), vsa napisana v latinščini, jeziku, ki ga Vlahovič ni bil znal. 67 Kostrcnčič: Urkundliche Beitraege, str. 1-3. 28. avgust 1559, Metlika, pričevanje izvcdcncev, da jc prevod Štefana Konzula dober. 68 Kostrenčič: Urkundliche Beitraege, str. 127. 28. november 1562, Ljubljana, pismo Matije Klombnerja baronu Ivanu Ungnadu. 260 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 |anez Weiss: Gregor Vlahovič (1523-1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva, str. 251-274 gorskih mojstrov iz 1585,69 in prometa z vinom iz Hrvaške, kjer je posloval Matija de Luckha (de Lu-ca), ki je sam več let zaporedoma plačal pol toliko vinskega davka kot celotno mesto Metlika.7" Križ-niška komenda, ki je bila tedaj sedež za celotno deželo, je bila že vrsto let v nič kaj zavidanja vrednem položaju in je zaradi kadrovskih71 in materialnih težav le s težka opravljala svojo funkcijo, od začetka 16. stol. pa je tudi trpela ponovni pritisk zagrebškega kapitlja, ki je zahteval svojo staro pravico desetine iz Metliškega.72 Leta 1559 sta tako pod zaščito metliškega glavarja Petra Erdoedyja v Metliki delovala dva predikanta, ki sta bila osredotočena na Metliko in bližnji gospostvi Gradac in Krupa, ki sta spadali v njihovo protestantsko občino.73 Pismo s 1. avgusta 1559 govori o pregledu hrvaškega prevoda dela Svetega pisma, ki so ga opravili predikanta Gregor Vlahovič in Ivan Tulščak (HanC Feistenberger, Scherrer), komtur metliške komende Matija Zmajič (Schmayitz) in več izobraženih Hrvatov.74 Mesto Metlika je postalo pomembna točka širjenja hrvaškega protestantskega tiska, kjer se je občasno zadrževalo več prevajalcev in izobražencev, ki so bih v stiku s Ungnadovo tiskarno v Urachu v Nemčiji. Prek Matije Klombnerja so bili v stiku s Primožem Trubarjem, Štefanom Konzulom, Antonijem Dalmatinom in vrsto drugih ter predvsem skrbeh za poročanje o primernosti jezika in možnostih za prodajo hrvaških prevodov protestantskih del na Kranjskem, Metliškem, v Istri, na Reki in preostanku hrvaških dežel. Vlahovič in Tulščak nista bila sama v tem delu dežele. V bližnjem Črnomlju je v letih 1556—1559 kot črnomaljski duhovnik in načelnik križniške ko- <■>' ARS, AS 2, f. 398b, šk. 428, 11. december 1585, brez kraja nastanka, najverjetneje Metlika. ™ ARS, AS 2, šk. 875, str. 561, leto 1573, Matija dc Luca, meščan v Metliki plača v letu 1573 120 ren . gld. vinskega davka za uvoz vina iz Hrvaške, ko plača celotno mesto 250 ren. gld.; ARS, AS 2, šk. 876, str. 31, leto 1574, Matija de Luca, meščan v Metliki plača v letu 1574 120 ren . gld. vinskega davka. 71 Weiss: Reformacija, str. 690-691. Lopašič, Radoslav: Priloži, str. 171, fragmentarno povzema dopis iz Metlike iz 1581 »Komptur (njemačkoga reda) da je dajan dva svečenika i 5 kapelana drsati, a da ima u svem samo jedan svečenik.« 72 Barle: Še nekaj doneskov, str. 189—196; Ambrožič: Cer-kvenoupravna zgodovina Bele krajine, str. 656. 73 Težko bi govorili o strogi ureditvi, ki je bila sicer stvar vsakokratnega angažmaja predikantov, vendar sc zdi, da so pod metliško protestantsko občino spadali Metlika, Gradac in Krupa, pod črnomaljsko pa Črnomelj in Pobrežje. 74 Glej op. 63. Podlogar: Belokranski reformatorji, str. 268— 269; Steklasa: Protestantizem, str. 78, 1 .opašič: Karlovac, str. 112. mende služboval protestantski odpadnik Jurij Dra-gulič, kot prvi predikant pa je še pred 1567 nastopil Ivan Kočevar (Hans Gotschewar), za njim pa Ivan Schweiger.75 Gotovo sta bila v stiku s protestanti v sosednji Metliki, z metliškim komturjem Zmajičem je Dragulič nastopal v več sporih pred ograjnim sodiščem76 in tako bil v stiku z metliškima predikan-toma. Pravi ti ljudje so tvorili majhen milje, ki je oznanjal protestantske nauke v domačem jeziku dežele po Metliki, Črnomlju, Pobrežju, Gradacu in na gradu Krupa ter postopno pritegnil vse večje število ljudi k novem nauku. Katoliški duhovniki, ki so se kot npr. Dragulič vrnili h katoličanstvu ali odpadli od njega, kot npr. semiški in črnomaljski duhovnik ter poznejši predikant Nikolaj Tuskanič, niso predstavljali resne opozicije njihovem delovanju. Kako sta živela oba metliška predikanta, je na kratko omenil Matija Klombner v pismu Trubarju februarja 1560: »Sta povsem uboga in nimata ničesam?1 Klomberjeva pripomba bo kar veljala, saj v tem času predikanta od deželnih stanov še nista prejemala plačila oz. provizije,78 tako da sta bila odvisna od vsakokratnih darov tedaj še majhne protestantske občine in dobre volje metliškega glavarja Petra Erdoedyja ter svojih ročnih spretnosti. Tulščak je ostal v Metliki do leta 1560, ko je skupaj z Gregorjem Juričičem nasledil Trubarja v Ljubljani, Vlahovič pa je nato sam več let skrbel za metliško in manjše okoliške skupnosti. Da bi zagotovil dovolj sredstev za predikanta in nadaljevanje prevajanja Svetega pisma v hrvaški jezik, je hrvaški ban in metliški glavar Peter Erdoedy še pred oktobrom 1562 podaril Vlahoviču proštijo Bratovščine Sv. rešnjega telesa in njene prihodke, pri tem prišel v spor s tedaj še večinsko katoliškim metliškim mestnim svetom in sodnikom, ki so ga v oktobru 1562 na ograjnem sodišču tožili zaradi njegovega ravnanja.79 Iz Vlahovičevega poznejšega pisanja sledi, da je še te skromne prihodke izgubil, in se je moral za preživetje ukvarjati z obrtniškim in kmečkim delom. Klombner je napisal: »Zmore šivati platno in tukaj je kupil šiviljsko delavnico. Na očitke, da naj bi to ne bilo dostojno zn duhovnika, je odgovoril: 'Sv. /5 Weiss: Reformacija, str. 697. T' ARS, AS 306, zvezek št. 18 (1556-1560), 30. november 1559, tožba Matije Zmajiča in Jurija Draguliča (Drago-litsch) zoper Krištofa Semeniča. 77 Kostrenčič: Urkundliche Beitraege, str. 5. 27. februar 1560, s. L, pismo Matije Klombnerja Primožu Trubarju. 78 Drugače Podlogar: Belokranjski reformatorji, str 270, pravi, da je Tulšak že v Metliki prejemal plačo 80 ren. gld., to pa ne drži. 79 Dimitz: Urkunden, str. 51, 21. oktober 1562, Ljubljana. Članki in razprave Arhivi 34 (2011) št. 2 Janez Weiss: Gregor Vlahovič (1523-1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva, str. 251-274 261 Metlika (Valvasor, Janez Weichard: Die Ehre III, XI, str. 384). Pavel je bil tudi obrtnik'.«^ hkrati pa je posedoval tudi mlin v rojstnem Ribniku81 in zemljo pri Metliki, od katere je »... j' svojimi rokami in tenkim, deloma kmečkim delom«*2 zagotavljal subsistenco svoji družini. Podrobnejših podatkov o tem, kje je bival z družino, nimamo, o življenjskih razmerah in okoliščinah, v katerih je deloval, pa je pisal na začetku leta 1563 v pismu baronu Ungnadu. Pismo je nastalo, ko je bil hrvaški prevod prvega dela Novega testamenta ocenjen kot slab in je bilo rečeno, da vsebuje vielfalsch,83 kakor je zapisal Trubar, tako da je bil večji del pisma namenjen refutaciji Trubarjevega mnenja o prevodu. V pismu je Vlahovič omenil, da je rojen Hrvat in jezik povsem razume,84 nato pa nadaljeval: »Veliko pridigam in delam kot Bog ve povsod po debeli in nikoli ne varčujem, Bog ve, svojega truda, vendar nimam od nikogar niti kančka plačila, samo to kar takorekočpriberačim in kar mi iz dobre volje poda- 80 Glej op. 76. 81 Lopašič: Kar/ovac, str. 112, isti: Oko Kupe, str. 246. Maji Katunič iz Hrvaškega inštituta za zgodovino se iskreno zahvaljujem za njen trud pri poskusu lociranja listine prodaje mlina iz 1570, ki jo na več mestih omenja Lopašič. 82 Glej op. 76. 83 Jembrih: Od uspjeha, str. 60-63. 84 Kostrenčič: Urknndliche Beitraege, str. 164. 19. januar 1563, Metlika, pismo Gregorja Vlahoviča baronu Ivanu Ungna- du. »Weil ich ein geborner Crabat biti vnd die sprach gar ivol rijo, kakor najboljše od vseh ve gospod Štefan [Konzul] in je sam videl, kako mi gre, kar imam, kako živim £ ženo in ubogimi majhnimi otroci. Tudi kakšne napade in spoti-kanja trpim, o tem raje ne pišem. Vsakemu ž)dim delati dobro in izkazati krščansko ljubezen, tako ne premorem skorajda ničesar in sem tudi sicer veliko dolžan,«85 Delo in življenje v Metliki sta bila težavna, kljub temu pa sta skupaj s Tulščakom uspešno širila protestantsko besedo in privabljala vse večje število ljudi. Veliko je pridigal in delal po deželi, tako na Metliškem, kot tudi v Marki, na Spodnjem Štajerskem in sosednjem Hrvaškem. Konec leta 1559, ko je pridigal v Novem mestu, ga je ujel novomeški prošt Jurij Graff in ga imel sedem dni zaprtega v Novem mestu,86 še hujše pa je doživel v januarju 1560, ko ga je pri Gornjem Gradu (Oberburg) na Spodnjem Štajerskem z orožjem (sic!) ujel ljubljanski škof Peter von Seebach in ga »imel 21 dni Zaprtega v hudem mrazu ob vodi in suhem kruhu ... vendar je bil po pogovorih in iskrenih prošnjah deželnih gospodov ponovno izpuščen,<č7 Od tam se je odpravil v Ljubljano k Madji Klombnerju, ki je pisal: »Bilje 8 dni pri 85 Prav tam. 86 Glej op. 64: »inn erstlich der ert^priester ^ Nemtattl herr Joerg Graff 7 tag... gehalten«. 87 Glej op. 64, str. 7: »mit gewerter hand nach im greifen vnnd 21. tag in grosser khellten schwarlich mit ivasser vnd schimpligen prot vnd dasserlbe mit geniteg schwerlich gehalten." 262 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 |anez Weiss: Gregor Vlahovič (1523-1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva, str. 251-274 meni, pozdravil sem ga, očistil in ponovno spravil k sebi«., nato pa odšel nazaj v Metliko in pridigal »božjo besedo še bolj drzno kot poprej'l«88 Njegova gorečnost pri reformacijskem delu je bila očitna, Klombner ga je na več mestih imenoval crainerische martrer (kranjski mučenik), hkrati pa je močno motila ljubljanskega škofa Seebacha, tako da je proti njemu nastopil kar z orožjem in mu ni dovolil pridigati na ozemlju ljubljanske škofije.89 Vlahovičeva izpustitev je očiten dokaz podpore kranjskih deželnih stanov in najverjetneje tedanjega kranjskega oskrbnika Jošta von Gallenberga, ki je veljal za glavnega zaščitnika predikantov na Kranjskem.90 Izvor podpore kranjskih stanov Vlahoviču moramo iskati v besedah, s katerimi ga je Klombner predstavljal deželnim stanovom na Kranjskem, da bo »sveto božje pismo prispelo k nevernikom in Turkom, kar bo velika moč, utrditev in predvjd te uboge de-Žele«?x Pri plemstvu je tako užival precejšen ugled in pred zimo 1559 ga je hotel »Gospod senjskiglavar ... vzeti s seboj v Senj in mu dati mizo [hrano] in 2 solda [plačila]. Tako ima tudi v drugih krajih dobre prebende, vendar ne želi zapustiti Metličanov«.92 Ravno v tem vidimo nekakšno afiliacijo do Metlike, saj v tem času ni užival ne večje podpore mesta in njegovih meščanov, ne prejemal provizije stanov, kljub temu pa je zavračal plačane položaje drugje. Razloge za to lahko iščemo v bližini rojstnega kraja, kjer je imel mlin vse do 1570 in očitno tudi pridigal, saj je pisal kranjskim stanovom, da ribniški župnik Nikola Vuičič predikante ovira pri delu.93 V začetku leta 1563 je Vlahovič pridigal na Hrvaškem, v Zagrebu in v Cesargradu (Kaiserburg), nedaleč od kranjsko—hrvaške meje, kjer je po njegovih lastnih besedah 251 ljudi prejelo obhajilo pod obema podobama, tamkajšnji župnik pa naj bi zapustil papeštvo in mu pomagal pri obhajanju.94 V 88 Glej op. 64, str. 7: »Ist wider in der Moetling vnndpredigt neben herrn Hannsen ... das wortgottes vill hafftiger als vor.« 89 Glej op. 64, str. 8: »Derpischofj hat herrn Gregom allain sein pistumb verpotten...« 90 Elze: Die Superintendenten, str. 22. 91 Elze: Primus Trubers Briefe, str. 73-74, nedatirano prismo Matije Klombnerja kranjskim deželnim stanovom. Poleg Gregorja Vlahoviča omenja še pet drugih sodelujočih pri tem delu. 92 Prav tam, str. 7. Prebende kot plačilo. V Senj ga je vabil Herbert Turjaški, glej Steklasa: Protestantizem, str. 85. 93 ARS, AS 2, f. 54/10, šk. 89, sn. 9, nedatirano in nepodpisano pismo iz Metlike. Eopašič: Priloži za poviest, str. 171, meni, da gre za pismo Gregorja \1ahoviča. 94 Kostrcnčič: Urkundliche Beitraege, str. 171, 13. marec 1563, pismo Matije Klombnerja baronu Ivanu Ungnadu, prva opomba, »%um sacrament 251 person gangen. Daselbst der pfar- herr papistisch herr Caspar hatt papsttumb verlassen vnd ime ge- holfen sairament reichen«. istem letu je bil tudi pod gradom Okič, kjer so ga poslušali Peter Erdoedy, zagrebški škof Matija Bruman (1558—1563) in vrsta uglednih hrvaških plemičev.95 Zagotovili so mu tudi, da ga več ne bodo preganjali, saj je pridigal resnico, vsi njegovi nasprotniki pa so ob tem molčali.96 Zdi, se da ga v vsem tem času na Hrvaškem ni nihče oviral. Če iščemo razloge za toleranco in razumevanje protestantskih idej pri sicer izrazito katoliškem hrvaškem plemstvu, jih ne moremo iskati v teoloških resnicah in razlagah ali v pridiganju v deželnem jeziku, to je že odlično opravljala glagoljaška duhovščina zagrebške in senjske škofije,97 temveč v obljubi, da bo oznanjanje protestantskega nauka spreobrnilo sultana in njegove podložnike ter prineslo tako težko pričakovani in želeni mir. Eksistencialno osnovo tega plemstva je v dobršni meri uničil že stoletje trajajoči turški pritisk,98 in mir je bil temeljna želja in potreba. Glede na vpletenost Vlahoviča pri prevajanju in izdajanju protestantskega tiska ter izvorni namen tega tiska lahko pričakujemo, da je v pridigah goreče oznanjal to spreobrnitev in mir, ki bo sledil. Kot je Klombner pisal baronu Ungnadu, o prevodu v »turški jezik«: »Tako bo najprej Turkom odvzeta moč in se bo dalo lepo pisati proti njim in Mahometa [Mohameda] povsem zpi~ šiti, kakor se tudi sedaj ruši papeža.«39 95 Prav tam: »Er habe unlaengst vor dem Ban und dem Bischofe von Agram gepredigt.« pravi Klombner v pismu Ungnadu. Podrobneje Steklasa: Protestantizem, str. 83. 96 Kostrcnčič: Urkundliche Beitraege, str. 172, druga opomba še iz prejšnje strani. 97 Jurkovič: Osmanska ugroza, str. 52. 98 Jurkovič: Osmanska ugroza, str. 39—45, ocenjuje da je demografski padec od padca Bosne 1463 do bitke pri Sisku 1593 kar 60% izvornega prebivalstva. Turška okupacija njihovih izvornih posesti jih je silila v migracije, predvsem v Slavonijo, in v popolno spremembo strategij družbenega in ekonomskega preživetja. Pravi, da so se »Inveresi hrvatskoga plemstva ... poklopili... j' interesima Katoličke crkve, pa ne čudi od-luka Sabora da seprotestantima nabrani useljavanje u Hrvatsku...«. Vendar za časa bana Petra Erdoedvja opažamo določeno toleranco do protestantizma. Protestante je aktivno podpiral tudi vrh hrvaškega plemstva, Zrinjski so jih gostili na svojih posestih ob Kolpi, Nikolaj Frankopan pa je leta 1575 zagovarjal protestantskega učitelja v Črnomlju. Sele z nastopom zagrebškega škofa Jurija Draškoviča leta 1563 se je začel agresivnejši nastop, ld je dosegel vrh leta 1570 s sklepom državnega sabora istega leta, da se morajo protestanti in Judje takoj izseliti. Glej Bučar: Širjenje reformacije, str. 219-222. Tako se zdi, da je skupen interes hrvaškega plemstva in katoliške duhovščine najboljše viden po letu 1570, pred tem pa lahko govorimo o določeni toleranci. 99 Kostrcnčič: Urkundliche Beitraege, str. 60, pismo Matije Klombnera baronu Ivanu Ungnadu iz dne 12. decembra 1561. Isto pričakovanje spreobrnitve turškega sultana in miru so izražali tudi slovenski protestanti s Primožem Trubarjem na čelu, glej Smitck: Trubar, str. 162—163. Članki in razprave Arhivi 34 (2011) št. 2 Jane/. Weiss: Gregor Vlahovič (1523-1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva, str. 251-274 263 Leta 1563 so bile knjige pripravljene in Vlahovič, ki je že poprej sodeloval pri pregledih hrvaškega tiska, je bil s svojim delovanjem in bivanjem na sami meji s Hrvaško naraven posrednik za protestantski tisk naprej na Hrvaško, v Srbijo in Bosno, kot je rekel sam: »Tukajpri nas in okoli nas [je] veliko bogatih duhovnikov, ki bodo bre^ dvoma radi kupili in plačali. Med njimi se jih nekaj najde, ki so ubogi in polne vrednosti takšnih knjig ne morejo plačati, tem je potrebno [nakup] olajšati ...«.1on Nedolgo po pridiganju na Hrvaškem, v prvi polovici 1563 je bil Vlahovič ponovno v Ljubljani, kjer je v tem duhu odvzemanja moči Turkom prosil Klombnerja, naj posreduje pri Ivanu Ungnadu, da bi dobil sto knjig, ki bi jih uskoška duhovnika,101 odnesla k patriarhu v Carigrad, s tem pa se bi knjige razširile po Turčiji.1"2 Nekaj mesecev pozneje pa je tudi sam prosil za knjige in po posredovanju Štefana Konzula prejel 35 knjig, ki jih je dal vezati, kot se zdi, na lastne stroške. S prodajo oziroma komunikacijo z Vlahovičem pa Fabian Kirchberger, ki je bil zadolžen za prodajo in distribucijo knjig, ni bil zadovoljen, in je pisal, da Vlahovič »ni dal nobenega odgovora, še manj poslal denar ali %a%elel več knjig, tako da ne moremo vedeti, ali je ta prejšnje knjige razdelil, prodal ali podaril.«m Upoštevajoč besede o ubogih duhovnikih, ki jih omenja v pismu Ungnadu z januarja istega leta, ga lahko kar vidimo, kako je knjige razdelil ali podaril duhovnikom po Obkolpju. Vlahovič je tako potoval in pridigal, verjetno s povabilom vsakokratnega gospoda, po Marki, Štajerskem in na sosednjem Hrvaškem ter užival ugled strogega, urejenega in angažiranega predikanta, ki je zmožen s svojimi pridigami, obljubami o miru po spreobrnenju, pritegniti ljudi in kakor kaže primer 100 Kostrenčič: Urkundliche Beitraege, str. 165, 19. januar 1563, Metlika, pismo Gregorja Vlahoviča baronu Ivanu Ungnadu. 101 Elze: Primus Trubers Briefe, str. 141 opomba 2, gre /a popa Ivana Maleševca i/ Bosne in Matijo Popoviča i/ Srbije, ki ju je priporočil Matija Klombner. 102 Elze: Primus Trubers Briefe, str. 356-357, opomba 10, 28. marec 1563, Klombner piše Ungnadu, da »auf bitten des herrn Gregor (i-^lachowitsch), der neulich bei ihm gewesen, bitte er s. gn. den uskokischen priestern auf ihr hohes bitten 100 stueck allerlei sorten der buecher gebunden borgen lassen; die wollen es ihrem Patriarchen in Constantinopel ^ufuehren; durch sie kommen die buecher in die Tuerkei etc.« 103 Kostrenčič: Urkundliche Beitraege, str. 211, 8. december 1563, Ljubljana, pismo Fabiana Kirchbergerja baronu Iva- nu Ungnadu. Elze: Primus Trubers Briefe, str. 380—384, v zanimivi opombi št. 12 pod gornjim citatom pravi Elze z zanimivim podtonom »Tako je šlo s prodajo v Metliki po Gregorju Vlahovilu, katerega pač Klombner ni mogel dovolj pre- hvaliti Ungnadu.« iz Cesargrada, prepričati duhovnike. Hkrati je sodeloval pri hrvaškem prevajanju in pomagal pri širjenju tiska, čeprav dobimo občutek, da njegovi sodelavci niso bili najbolj zadovoljni z njegovimi metodami. Večino časa je še vedno preživel z družino v Metliki, ki se je v času do 1563 povečala za nekaj članov, saj v pismih govori o »Kinder«., in skrbel za tamkajšnjo vedno večjo protestantsko skupnost. Preživetje mu je vrsto let poleg darov občine zagotavljalo le obrtniško in kmečko delo, zdi pa se, da je že v Metliki, nedolgo pred odhodom v Novo mesto, dobil prvo rento, 30 ren. gld.104 Po smrti Ivana Ungnada (december 1564) je delo na hrvaškem protestantskem tisku obstalo, zavod v Urachu je prenehal z delovanjem, s tem je bilo konec Vlahovičevega intenzivnega aranžmaja pri tem delu, Metlika pa je izgubila položaj središča ocenjevanja in širjenja hrvaškega protestantskega tiska. Po smrti bana Petra Erdoedya (april 1567) je Vlahovič tudi izgubil zaščitnika na Hrvaškem, od njegovega sina Tomaža Erdoedya (1583—1595, 1608—1614) pa se ni mogel nadejati razumevanja ali zaščite, saj le—ta leta 1608 z mečem žugal Madžarom: »S tem mečem bom interni to luteransko kugo iz? svoje debele in prej se bomo ločili od Ogrske, kot dovolili, da se ta kuga \-akorenini v naši kraljevini. Imamo tri reke: Savo, Dravo in Kolpo, ene izmed teh bomo dali piti tem novim gostom«,1115 seveda pa si ni obotavljal sposoditi 2000 ren. gld. od (črnomaljske) luteranke Eve von Schnitzenbaum.1"6 Tomaž Erdoedy tako ni ščitil Vlahoviča in tudi sicer je delovanje protestantskih pridigarjev na Hrvaškem bilo močno oteženo po letu 1570, čeprav so še v prvih desetletjih 17. stol. lahko našli varno bivališče na posestvih grofov Zrinjskih na hrvaški strani Kolpe.1"7 Vlahovič po Hrvaškem, razen vojski v Vojni krajini po 1576, tako ni več pridigal. 11,4 Weiss: Reformacija, str. 708. ltb Bučar: Širjenje reformacije, str. 221. 106 ARS, AS 309, Zapuščinski inventarji, f. XXXXI, S. 9-83, šk. 98, Eva von Schnitzenbaum, 5. avgust 1627, Črnomelj, kjer srečamo »Item ain schuldtbrueff herrn Graffen Thomaß Er-dodi R. 2000« in nadalje »Mer ain schuldtschein v 2000R so herr Grajf Thomaß Erdodi der frauen see: geben«. O Evi von Schnitzenbaum, rojeni Windischgraetz kot protestantki glej Valvasor: Die Ehre, III, XI, str. 539: »Im Jahr 1580, war herr Wolffgang, Freyherr von Schnitzenbaum, Besitzer dieses Schlosses [Sonneck]: der mit Frau Eva von Windisch—Graet^ ver-ehlich, und beyde EvangelischerReligiongewest.«. 107 Weiss: Reformacija, str. 692-700. Na Xrinjske posesti se je umaknil Matija Matičič leta 1574, leta 1582 je prosil za hubo ob Kolpi metliški predikant Peter Vokmanič in se tja dokončno umaknil leta 1592, prav tako nekdanji semiški duhovnik in črnomaljski ter vojni predikant Gregor Sitarič leta 1600. Leta 1609 je Mihael Vrbec vpadal s posesti Zrinjskih. 264 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 |anez Weiss: Gregor Vlahovič (1523-1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva, str. 251-274 Bivanje v Metliki je bilo prvič postavljeno pod vprašaj s splošnim ukazom deželnega kneza o pregonu predikantov okoli leta 1567, ki ga omenja Vlahovič v svojem pisanju. »Nekajpreteklih let sem se Zaporedoma zadrževal v Metliki j- krščanskimi pridigami, med tem pa je prišel ponoven ukaz presvetlega kneza ... v njem pa ni imenoval niti mene, niti nikogar meni podobnega. Vendar so moji nasprotniki v tem domnevali, da gre zpme, nakar sem se močno branil in se v tej zadevi nisem hotel predati, dolker se niso taisti pritožili pred deželnimi oblastmi te častitljive vojvodine Kranjske. Nato so na določen dan semkaj v Metliko prišli gospodje komisaji ... da bi zaradi te zadeve mene, mestnega sodnika skupaj z njegovim sosedstvom {Nachperschafft} in nekaj duhovniki zaslišali enega zoper drugega. Pred milostnimi gospodi komisarji so nato javno priznali, da se niso pred presvetlim knezom pritoževali čez mem, ali me krivili, da moj nauk, vera in hvala ne bi bili pravi, temveč [so me] javno pohvalili in potrdili ...«."'8 Vlahovič tako ni bil izgnan po dekretu kneza, temveč, kot je pisal, »sem se v tem kraju [Metliki] ... še eno celo leto večidel nemoteno zadrževal, imam pisni izkaz dobre vere od mestnega sodnika, da sem se spoštljivo poslovil od njih.«W9 Kdaj točno je Vlahovič odšel iz Metlike, ne vemo, terminus ante quem pa je njegovo pismo iz Novega mesta datirano 25. oktobra 1567.1"1 Delo v Novem mestu in Brežicah (1567—1569— 1574) Sledove reformacije v Novem mestu zasledimo že leta 1548, ko se omenja smrt patra Ivana, ki je »ob nekem napadu luteranov dobil tako hude rane, da je umrl.<čxx Vendar po tem poročilu nimamo podatkov o kakršnemkoli delovanju predikantov za daljše obdobje dvanajstih let.112 Novo mesto, ustanovljeno leta 1365, je bilo največje središče na Dol-njekranjskem, ležeče ob pomembni deželni cesti je letno gostilo pet sejmov, kamor se je gonilo vehko različne živine iz Hrvaške, tamkaj je deloval prvi lekarnar v spodnjem delu Kranjske in mesto je imelo funkcijo regionalnega cerkvenega središča. 108 A RS, AS 2, f. 54/3, šk. 89, nedatirano pismo Gregorja Vlahoviča verjetno nastalo okoli 1569. Komisarji so bili Dietrich, baron von Aucrsperg, Krištof Gall zum Gallcn-stain, Krištof Gusič in Matjaž Jaroblič, upravitelj glavarstva Metlika. 109 Prav tam. A RS, AS 2, Stan. I, f. 54/10, šk. 93, 25. oktobra 1567, Novo mesto, pismo Gregorja Vlahoviča deželnim stanovom. i" Gruden: Zgodovina, str. 732, pri tem povzema poročilo iz kronike frančiškanskega samostana. Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, str. 71. i12 Gruden: Zgodovina, str. 732. Gregor Vlahovič je v mestu pridigal že leta 1559, ko ga je ujel in zaprl prošt Jurij Graff (1560— 1573), tako ga je tamkajšnja skupnost nedvomno poznala kot gorečega in delavnega predikanta. Redno pridiganje se je verjetno pričelo verjetno še pred Vlahovičevim prihodom, saj so Novomeščani leta 1567 pisah, da je deželni knez »Predikante ... iz Novega mesta izgnal-<<.'13 Izgon je prizadel tamkajšnjo maloštevilno protestantsko skupnost deželanov Dolnjekranjskega in meščanov Novega mesta, tako da so prositi deželne stanove: »Da se taiste predikante pri nas, tako kot v drugih mestih in trgih te dežele, po njihovi milostljivi presvetli visokosti knežji gnadi še naprej milostljivo trpi in dovoli. V tem omenjenem Novem mestu stoji tudi pet majhnih pustih cerkvic (ki se jih v celem letu resnično ne uporablja več kot dvakrat), eno od teh naj [knez] milostljivo privoli premoženjsko prenesti {ainant-worten}, s tem bi njihova presvetlost gotovo izkazala taistim poslušnim deželanom in podložpikom posebno milostljivo delo krščanske milosti.«114 Novomeški protestantski meščani so pisah stanovom, da potrebujejo predikanta. »Tedaj sem bil Zaprošen, da pridem izMetlike v Novo mesto«lls je pisal Vlahovič in se odselil skupaj z nekajčlansko družino v Novo mesto. Kot so pisah novomeški protestanti, skupnost ni imela primernega prostora za protestantsko bogoslužje, zato se je obrnila na kranjske stanove in kneza, da ji omogočijo uporabo eno izmed omenjenih petih cerkva, tj. kapele sv. Rožnega venca BVM, sv. Barbare, sv. Jakoba, Štirinajstih pomočnikov in sv. Ane.116 Obrnih so se tudi na mestne organe, kot je opisal Vlahovič: »Mi v Novem mestu smo podali sodniku in svetu prošnjo ,..«117 in v prošnji beremo, da se »takšna beseda božja povsod po vseh krajih te dežele ... pridiga, in od boga odrejen Zakrament, v skladu z Augsburško veroizpovedjo podeljuje ... (le da se bi lahko kar se da dalo zavarovati pred herezijo, prekrščevalci, ivinglijanci in kalvinci ter pred ostalimi podobnimi lažnimi sektami, ki svetemu evangeliju strogo nasprotujejo)«, zato prosijo, da se jim dodeli »majhno ... in prijetno cerkvico, v kateri bi lahko v tolažbo in oporo skupnosti ... glasno in jasno mogli pridigati besedo božjo in 113 ARS, AS 2, šk. 93, f. 54/10, nedatirano pismo deželanov spodnje Marke in dela meščanstva in skupnosti Novega mesta kranjskim deželnim stanovom, najverjetneje iz leta 1567. V zgornjem desnem robu sicer poznejša oznaka z letom 1565, vendar ni jasno zakaj. i i-i Prav tam. 115 ARS, AS 2, f. 54/3, šk. 89, nedatirano pismo Gregorja Vlahoviča verjetno nastalo okoli 1569. 116 Valvasor: Die Ehre III, XI, str. 485. in ARS, AS 2, f. 54/10, šk. 93, 25. oktobra 1567, Novo mesto, pismo Gregorja Vlahoviča deželnim stanovom. Članki in razprave Arhivi 34 (2011) št. 2 Janez Weiss: Gregor Vlahovič (1523-1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva, str. 251-274 265 Novo mesto (Vilvasor, Janez We deliti sv. zakrament«.™ Vlahovič naprej piše, da so se sodnik in mestni svet sestah »in dolgo niso mogli najti načina, kako naj bi ravnali, nakar je prišel nekdo z imenom Wolfgang Haß, ki je tudi pripadnik pisane vere {Schriftlichen Religion}, in jim svetoval, da naj povedo, da nočejo imeti j cerkvami prav nič, tudi z duhovniškimi Zadevami, temveč naj se j tem ukvarjajo duhovniki. Ta nasvet je bil vsem všeč in so bili vsi enakega mnenja.« Ker cerkve za bogoslužje protestantska skupnost ni uspela dobiti in se niso hoteli kregati ne z novomeško duhovščino, ne z mestnim sodnikom in svetom, je Vlahovič pričel pridigati kar na odprtem: »... sedaj, že nekaj preteklih nedelj, sem pridigal na velikem trgu na balkonu hiše gospoda Scheyerja, nato ga je prošt poslal k mestnemu sodniku in mu ukazal, da mi mora pridigo in podajanje zp^ramenta prepovedati. Tako ni po tem nihče več prišel k meni in sem božjo zadevo zamenjal s šivanjem,«119 Kot pravi sam, je tedaj pridiganje za- »8 ARS, AS 2, £ 54/10, šk. 93, s. d., najverjetneje 1567, Novo mesto, prošnja novomeških protestantov mestnemu sodniku in svetu. Gre za prilogo pisma s 25. oktobra 1567, v katerem Vlahovič pravi: »wir zu Rudolfswert dem Richter wind Rath im Supplication eingelegt welcher Copie hierin beschlossen«. 119 Prav tam. Glej tudi Valvasor: Die Ehre, III, XI, str. 489, pravi, da je pridigal v hiši, čeprav sam Vlahovič piše, da je pridigal vauff dem grossen Platz a"ff einem gang des herrn Scheiers hauß.<. Prim. Elze: Die Evangelischen Prediger II, str. 59; Vrhovec: Zgodovina Novega mesta, str. 71; Podlogar: Belo- )ard: Die Ehre III, XI, str. 481). menjal z obrtjo, v novomeški skupnosti pa se je zopet pojavila zamisel, da bi se polastili ene izmed manjših cerkva. »Nakar je bil moj nasvet, in tudi ponižna prošnja mene in vseh pripadnikov krščanske vere v Novem mestu ... da se bi nasulo peska ali suho proso v posode {lageln} in položilo v cerkvico, da bodo noter bile postavljene posode, kot da je v njih smodnik ter bil prepovedan vstop z ognjem in se bi nato dalo nam ključ, torej bi mi prišli v cerkev, da se ne bi več dalo na nas kazati, da pridigamo po hišah,«120 je pisal Vlahovič in opisoval zvijačo, s katero so se hoteli polastiti ene izmed cerkva. Zvijača novomeških protestantov in Vlaho-viča ni bila uspešna, novomeški protestanti niso dobiti cerkve, prošt Graff, ki je vse do leta 1573 služboval v Novem mestu, pa je z mandatom svojega škofa gotovo oteževal nadaljnje Vlaho-vičevo delo. Pridiganje in zbiranje sta se tako lahko nadaljevali le po hišah novomeških protestantov in kranjski reformatorji, str. 316, je dodal, da je Vlahovič bival v hiši von Scheyerja in njim govoril z balkona če se jih je Zpralo veh. Dejansko Vlahovič omenja le pridiganje na balkonu, nobenega bivanja, ne zbiranja v Scheyerjevi hiši, čeprav bi vsaj to lahko pričakovali. 120 ARS, AS 2, f. 54/10, 25. oktobra 1567, Novo mesto, pis- mo Gregorja Vlahoviča deželnim stanovom. Zvijačo ome- nja tudi Valvasor: Die Ehre II, VIII, str. 437 in ji doda zgodbo o smodniku, ki je bil namenjen v vojno krajino. 266 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 |anez Weiss: Gregor Vlahovič (1523-1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva, str. 251-274 na bližnjih plemiških posestvih, tako pri cerkvi sv. Ane na bližnjem Grabnu, graščini v rokah plemenitih Mordaxov.121 Vlahovič je bil v stikih s preostalimi predikanti na Dolnjekranjskem, gotovo z zelo uspešnim krškim predikantom, nekdajim kostelskim župnikom, Ivanom Weichslerjem (Hans Weichsler, Weixler), ki je bil leta 1567 pregnan iz Krškega in se pridružil Vlahoviču v Novem mestu. Weichsler je namreč pisal 24. oktobra, le dan pred Vlahovičevim dopisom, iz Novega mesta kranjskim stanovom o spo-tikanjih in ovirah, ki mu jih postavlja dolenjski ar-hidiakon Polidor Montagnana.122 Z Vlahovičem je deloval le kratek čas, v Krško se ni vrnil, leta 1568 pa je odšel naprej v Selce pod Kozjakom.123 Kot pravi Vlahovič, je božje delo zamenjal z obrtjo, glede na to, da je v bližini Novega mesta imel posest (njivo), pa lahko sklepamo, da se je tudi tam preživljal s kmečkim delom. Občasno je še vedno pridigal, zato se je verjetno pod vodstvom prosta Graffa in dolenjskega arhidiakona Montagnane ponovila epizoda iz Metlike. »Zaradi to^b tistih iz? Novega mesta je od Njihove knežje presvetlosti prišel dopis {be-velch}, da sem bil ¿z Metlike izgnan, in ker so me ti ¿z Novega mesta pri Njihovi knežji presvetlosti ovadili ¿z sovraštva, sem naredil tako kot proti tistim i^Metlike, ki so se pritožili %oper mene in apelirali pred več deželnimi oblastmi. Mene in tiste ¿z Novega mesta so določeni komisarji ... sklicali in zaslišali, nakar so poročali, da zpper mene nimajo pred Njihovo knežjo presvetlostjo nič za tožiti, tudi ne vedo o meni nič neprimernega reči in moj nauk, pridige, življenje in ostale reči se jim zdijo primerne ...« je Vlahovič pisal deželnim stanovom iz Novega mesta.124 Kje v Novem mestu je Vlahovič bival, ne vemo,125 precej verjetno je imel podobne težave s stanovanjem v Novem mestu kot Nikolaj Tuskanič, ki se je hotel leta 1571 preseliti v Novo mesto in tamkaj delovati, vendar ni uspel najti ne službe pridigarja, ne stanovanja.126 Preživljal se je z obrtjo, 121 Gruden: Zgodovina, str. 734; Gruden: Doneski za zgodovino, str. 135. 122 ARS, AS 2, f. 54/3, šk. 89, 24. oktober 1567, Novo mesto, pismo Ivana Weichslerja deželnim stanovom. 123 Gruden: Zgodovina, str. 736. Tudi Elze: Die evangelischen Prediger, str. 60—61. 124 ARS, AS 2, f. 54/3, šk. 89, nedatirano pismo Gregorja Vlahoviča. Komisarji so bili Dictrich baron von Aucr-sperg, Wolf baron von Thum, Krištof Gusič in Krištof Gusičič. 123 Podlogar: Belokranjski reformatorji, str. 316, »Stanovalje v hiši nekega Scheyetja«, vendar nam vir tega ne pove, zgolj to, da jc pridigal iz njegovega balkona. 126 ARS, AS 2, šk. 875, leto 1571, str. 416, kjer beremo »Heim Niclasen Thuskanitsch Christlichen Predicanten Suppliärn weil Er Zp ŠŠJidoljsmrde khain Platz vil wenig ain ivhonung bekommen muege.v. kmečkim delom in darovi protestantske občine vse do leta 1567, ko so še za časa kratkega Weichsler j evega postanka v Novem mestu kranjski deželni stanovi na prošnje novomeške skupnosti obema predikantoma namenih 80 ren. gld.127 To je bilo bistveno večje redno plačilo, kot ga je Vlahovič prejemal do tedaj, ko je imel v Metliki 30 ren. gld. plačila,128 in je njemu in družini omogočalo trdnejši obstoj.129 Za svojega bivanja v Novem mestu je Vlahovič ostajal v tesnih stikih s skupnostjo v Metliki, poznal tamkajšnje razmere in občasno potoval južno na Metliško. Verjetno se je na poti v Metliko ah domači Ribnik leta 1568 zadrževal v Črnomlju, kjer je prišel v spor s tukajšnjima predikantoma Mihaelom Grgičem (Gorgitsch) in Ivanom Schweigerjem (Hanß Schweiger), saj je pisal v Ljubljano, da se oba nekako čudno držita. Ker je imel protestantski učitelj v Črnomlju kozo, je Vlahovič menil, da bi ga moral Grgič okregati.1311 Gotovo je občasno pridigal po graščinah po Dolenjskem, ki so bile v rokah protestantskega plemstva in tako prišel v stik s preostalimi tamkajšnjimi predikanti. O uspehih Vlahovičevega in Weichslerjevega dela v Novem mestu lahko do določene mere sklepamo po opisih, ki jih je v 80. letih 16. stol. posredoval oglejski vi-zitator Bizancij.131 Številke so seveda okvirne, vendar nam dajo podobo sorazmerno majhnega števila protestantov. V Novem mestu so šteli 30 družin, v bližnjih Smihelu 6 in Smarjeti 2 hiši, v Krki (Obergurk) pa kar 30 kmečkih družin.132 Gruden tako ocenjuje, da uspehi njunega dela niso bih posebno veliki in če ocenjujemo, da je imelo Novo mesto okoli 1000 prebivalcev,133 družina pa štela 127 Elze: Die evangelischen Prediger, str. 58. 128 Weiss: Reformacija, str. 708. 129 Klze: Die evangelischen Prediger, str. 58, trdi, da je od 1562 prejemal plačilo 24 ren. gld., kot mu je dodelil Peter Erdoedy, vendar jc Vlahovič sam v pismu leta 1563 pisal, da nc dobi nobenega plačila. Seveda jc v pismih Ungnadu prikazoval še hujšo bedo kot je v resnici bila. Vendar nam besede Klombnerja »Ce bi Gregor iz Metlike obdržalproštijo, ki mu jo je podelil ban, bi imeli dovolj sredstev in hrvaških prevajalcev.« (Kostrenčič: Urkundliche Beitraege, str. 127, 28. november 1562, Ljubljana, pismo Klombnerja Ivanu Ungnadu), potrjujejo, da so bili ti prihodki izgubljeni. 130 ARS, AS 2, šk. 875, leto 1569, str. 324, »Herren Gregom Vlachovitsch schreiben daß die Predicanten so von cárter Ersamen Eanndtschajjt Provisioniert sein ethvaß uebel und ergerlich verhalten. Auch der jezig Evangelisch Schuelmaister zu Tschernembl, herrn Mihel Predica nten daseblst ein Gaiß haltet geschalten haben solle m 131 Gruden: Doneski k zgodovini, str. 135-140. 132 Gruden: Doneski k zgodovini, str. 135. 133 Glej op. 25. Poudariti jc šc potrebno, da dogodki z ne- gativnim demografskim učinkom, kot so bili epidemije (1578, 1599) in požari (1576, 1584), spadajo v čas po Vla- hovičevem delovanju. Članki in razprave Arhivi 34 (2011) št. 2 Janez Weiss: Gregor Vlahovič (1523-1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva, str. 251-274 267 med 5—5,5 člana, vidimo, da je celotna novomeška protestantska občina skupaj s Smihelom štela okoli 36 družin, tj. okvirno 180-200 ljudi, ah slabo petino prebivalstva. Nemoteno delo se je nadaljevalo le kratek čas. » V %adnjem času je novomeškemu sodniku prišel nov ukaz od Njihove knežje presvetlosti, ki ga mi je pokazal, da me ne sme trpeti v mestu, dokler se ne zagovarjam pred Njihovo knežjo presvetlostjo ali kje druge«134 je pisal Vlahovič. Tako mu je bilo do konca leta 1568 delo zopet onemogočeno. Knežji ukaz se je pričel izvajati že leta 1569, zato so novomeški meščani protestantske vere prosili kranjske stanove, da naj Vlahovič ostane njihov predikant ah pa naj bo namesto njega imenovan nekdo drug.135 Vlahovič je dokončno moral oditi in tako se je leta 1569 skupaj z družino odpravil čez reko Savo v Brežice h gospodu Krištofu Gallu.136 O selitvi priča tudi prodaja mlina v rojstnem Ribniku na Hrvaškem, saj ga iz Brežic nikakor ne bi mogel učinkovito upravljati, pa tudi dodatni denar je bil pri selitvi nedvomno dobrodošel.137 Prav ta čas med selitvijo iz Novega mesta, pa vse do vrnitve v Metliko leta 1574, je najslabše poznano obdobje njegovega življenja, o katerem ne najdemo podatkov. Ob odsotnosti virov, ki bi podrobneje shkah njegovo bivanje v Brežicah, lahko le domnevamo, da je Vlahovič najverjetneje bival in pridigal v Brežiškem gradu pod zaščito Krištofa Galla. Zelo zanimivo pa se je vprašati, kje je bil 3. februarja 1573, ko so kmečki uporniki zavzeli Brežice in neuspešno napadh grad.138 Kmetje so namreč bih pod vodstvom Ihje Gregoriča, izkušenega krajišnika, ki je kot otrok rasel skupaj z Vlahovičem v trgu Ribnik. Prav v tem lahko vidimo neverjeten lok, ki je v enem izmed viškov kmečkega upora 1573 povezal protestantskega pridigarja, ki se je nahajal v gradu, in njegovega nekdanjega sokrajana, ki je pred gradom vodil kmečko uporniško vojsko. Med uporniki pod Ilijevim vodstvom je bil tudi njegov brat, Simeon Gregorič, ki se je ukvarjal s 134 ARS, AS 2, f. 54/3, šk. 89, nedatirano pismo Gregorja Vlahoviča verjetno nastalo okoli 1569. 133 ARS, AS 2, šk. 875, leto 1569, str. 310. V kratki notici srečamo ime Georg Vlachovitsch. 136 Elze: Die evangelisehe prediger, str. 59. 137 Lopašič: Oko Kupe, str. 246, »Jošg. 1570. posjedovaše Vlahovič mlin na potoku Obrhu kod "Ribnika, kop prodade s do^volom kne^a Jutja Zrinjskoga porkulabu ribničkom Ivanu Rutdičeviču«. Tudi Lopašič: Karlovac, str. 112. 138 Zgodovina Slovencev, str. 285. Rački: Grada za poviest, str. 182, 6. februar 1573, Ljubljana, pismo Jožefa, barona zu lička, deželnemu glavarju na Kranjskem »beide Statt Rutin vnd Gurkhfeldt, ausser der Schloesser, in Ir Ajdes—Pflicht genomen«. Dimitz: Geschichte III, str. 33. trgovino,139 bil pozneje ujet in zaprt na Brežiškem gradu, kjer ga je zaslišal Vlahovičev zaščitnik, Krištof Gall.140 Skorajda vidimo, kako ga Vlahovič obišče v zaporu. Omeniti je potrebno, da so imeli uporniki tudi načrt prodora na Metliško, kot je pisal 5. februarja von Thurn: »Skrbi me, da se bo ugodilo z Metliko tako kot ,r Krškim. Slišim, da nek meščan imenovan Doročič, z preostalimi meščani deluje v to smer, kakor tudi, da je taistega brat glavar med kmeti,«141 Med domnevnimi kmečkimi pomočniki pa je bil mogoče tudi član metliške protestantske skupnosti. Jurija Dorčiča (Doročič) namreč najdemo med metliškimi protestanti, ki so leta 1573 podpisah peticijo zoper metliškega predikanta Mihaela Matičiča.142 Metliški meščan Mikula Doročič je bil pozneje na podlagi pričevanja Gašperja Alapija izpuščen, njegov brat Matija pa ni bil kmečki glavar, temveč se je z Alapijem boril proti kmetom.143 Methška protestantska skupnost je tako bila seznanjena s kmečkimi namerami, težko torej trdimo, da njihove namere, vsaj pozneje, niso prišle tudi do Vlahoviča. Zanimivo se je vprašati, kako je dojemal kmečke upornike, ah se jim je postavil v bran ah je zagovarjal trdo roko, s katero je zoper njih udarilo kranjsko, štajersko in hrvaško plemstvo. Ce je tako tesno sledil Trubarju, kot izhaja iz Klombnerjevih dopisov, moramo ugotoviti, da je kot Trubar in pred njim v Nemčiji Luther in Melanchton, nastopil zoper kmečke upore in kmečke upornike. Nenazadnje je skupaj z družino živel v Brežicah pod zaščito plemiča, ki je bil aktivno udeležen pri zatiranju upora in raziskovanju njegovega ozadja. Gotovo je sledil Trubarjevi precepciji, da je »Gos-poščina mnogotera, visoka in nizka, huda in dobra, ... dana od Boga«, kmetje se tako lahko pritožijo in potožijo, upirati pa se ne smejo.144 Po Vlahovičevem odhodu v Novo mesto leta 1567 je v Metliki pričel pridigati Mihael Matičič (Mathitschitsch), a z njegovim življenjem in ravna- 139 Adamček: LIzroci i program, str. 53. 140 Rački: Grada za poviest, str. 236, 13. februar 1573, gospod Helfenberg piše štajerskim deželnim odbornikom v Graz: »Herr Christoph Gall hat Rain des llia Brueder gefangner gehabt vnd alsbald richten lassen«.. 141 Rački: Grada za poviest, str. 181, 5. februar 1573, pismo Jožefa von Thurna deželnim odbornikom na Kranjskem. 142 ARS, AS 2, f. 54/10, šk. 93, nedatirana prošnja metliških protestantov deželnim stanovom, verjetno iz let 1573— 1574, na kateri je podpisanih 11 Unterthanen allerlej herrschafft in Moetlinger Podn in 21 Behorsambe Bürger, na zadnjem mestu najdemo ime Jernv Dortschitsch. 143 Rački: Grada za poviest, str. 225, pismo Gašperja Alapija von Hochensteina za mestne oblasti v Metliki. 144 Bernik: Primož Trubar. 268 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 |anez Weiss: Gregor Vlahovič (1523-1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva, str. 251-274 njem metkška protestantska skupnost ni bila zadovoljna. Kot so pisak, je, čeprav je bil poročen, spočel otroka s svojo sosedo, poleg tega je živel nespodobno in imel neprimerne pridige.145 Matičič je bil odstavljen in se je moral umakniti nekdanjemu semiškemu in črnomaljskemu župniku, ostarelemu Nikolaju Tuskaniču.146 Vlahovič je bil obveščen o dogajanju v Metliki aprila 1574,147 ko mu je pisal del mediške skupnosti, težko pa bi rekli, da mu niso Matičičeva dejanja in odstavitev prišla na ušesa že prej. Tuskanič je pridigal v Metliki do smrti 11. marca 1575, plačano predikantsko mesto v Metliki pa je bilo nato nezasedeno. Tako so po marcu 1575 Metličani pisali kranjskim deželnim stanovom. V zapisniku najdemo: »ker je njihov krščanski predikant umrl, prosijo, da se njihovemu predhodnemu staremu predi-kantu piše, da se poda ponovno v Metliko.«HS Stanovi so pisali Vlahoviču, naj se odpravi v Metliko, kamor je prišel v času med marcem in jukjem 1575. Vrnitev v Metliko (1575-1580), selitev v Radeče in smrt (1581) Prvo pismo Vlahoviča iz Metlike je iz julija 1575, ko je pisal deželnim stanovom, da mu pripada provizija po umrlem Nikolaju Tuskaniču.149 Tam je prevzel zelo številčno skupnost, vsaj 450 ljudi,15" meščanov Metlike in podložnikov okoliških gospostev, ki je bila, kakor so pisak metličani, »razdeljena na dva ali tri dele«.isi Razdelitev je bila posledica delovanja dveh predikantov, na eni strani tedaj že pokojnega Tuskaniča, na drugi strani Ma-tičiča, ki je še vedno prihajal v Metliko s čez-kolpskih posesti grofov Zrinjskih in občasno pridigal. Njegov glavni zaščitnik je bil Štefan Kunič, 145 Weiss: Reformacija, str. 692. ARS, AS 2, šk. 875, leto 1569, str. 527, »ainer Ersamen Eanndtschafft Provisionierter Predicant... neben seiner ehrlichen Haußndrten mit Mergeretbn seiner nächsten ISiachperin ainen jungen hlenchlein den Ehrbrich beganngen.« Stanovi so nato poslali predikanta Gašperja Khunenbergcrja, da bi preučil zadevo. U6 Weiss: Reformacija, str. 693. 147 ARS, AS 2, f. 54/10, šk. 93, 14. februar 1574, Metlika, pismo dela metliške protestantske skupnosti Gregorju Vlahoviču. Med šestimi podpisniki najdemo tudi Jerneja Dorčiča (jerny Dortschitseh). i« ARS, AS 2, šk. 876, leto 1574, str. 74. 148 ARS, AS 2, šk. 876, leto 1575, str. 183, Jožef von Thurn piše o turških oglednikih in možnem močnem vpadu v deželo. 169 |ug: Turški napadi, str. 50. 170 Dimitz: Geschichte Krains III, str. 59—66. Simoniti: Vojaška organizacija, str. 67-68. 171 |ug: Turški napadi, str. 52. 172 Prav tam. 270 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 |anez Weiss: Gregor Vlahovič (1523-1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva, str. 251-274 Kadeče ob Savi (Valvasor; Jane% Weichard: Die Ehre III, XI, str. 464). rani. Ko je bil v skladu z določili iz Brucka na Muri (Bruck an der Mur) 13. julija 1579 postavljen temeljni kamen za novo trdnjavo Karlovac, je bilo v Hrvaški krajini kar 2.000 mož stalne posadke,173 ki je ščitila delo pod vodstvom Matije Gombona, v istem času pa so se pričeli graditi tudi stražni stolpi ob reki Kolpi. Prav izgradnja Karlovca in boljše obrambe sta prebivalstvu Metliškega in bližnjega hrvaškega ozemlja 52 let po habsburški pridobitvi krone sv. Štefana dajala večji občutek varnosti in upanja na mir. Ali so tedaj že pozabili na obljube predikantov o spreobrnenju turškega sultana izpred dveh desetletij, lahko le ugibamo. Vlahovič je tedaj štel 56 let, imel je redne dohodke in užival velik ugled v mestu, kjer se je prvič uveljavil kot pridigar, rezultati njegovega dela pa so bili vidni v pripadnosti večine meščanov reformaciji. Težko bi rekli, da ni bil, vsaj v Metliki, uspešen. Ali je v Metliki živel sam ali z družino, ne vemo, od njegovih otrok poznamo le sina in poznejšega dediča Matijo,174 ki je prav tako stopil 173 Jug: Turški napadi, str. 52. )74 ARS, AS 306, zv. 27, str. 498, 17. avgust 1587, »DerErbar furnem Mathias Vlachoi' MMVK XIII(1858), str. 20. MHVK XV(1860), str. 23-24. 9" Splošni pregled fondov Državnega arhiva LES, str. 9. Prim. Mlinaric: Usoda arhiva cistercijanske opatije Kostanjevice, str. 149. 100 Wa]]ncr: Einc archivalischc Nachlcsc in Landstrass und Sittich, str. 152; Prim. Mlinaric: Usoda arhiva cistcrcijanskc opatije Kostanjevice, str. 149-152. 101 Splošni pregled fondovDr%avnega arhiva UkS, str. 142. Mlinaric: Usoda arhiva cistercijanske opatije Kostanjevice, str. 153, op. 47. bar kostanjeviške gospoščine iz 1625. je sicer zabeležen med urbarji gospoščine, a je danes v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu. Zanj vemo le, da je bil do konca druge svetovne vojne v lasti krškega trgovca in zbiralca starin Engelsbergerja, v knjižnico pa naj bi prišel prek Okrajnega zbirnega centra v Novem mestu. Nekateri primeri nam dokazujejo, da so nekateri dragoceni viri ostali v nekdanjem kostanjeviškem samostanu tudi po letu 1889 (npr. protokoli gorskih in kvaternih pravd i7, 17. stoletja). Zanimiva je usoda urbarja kostanjeviške gospoščine i7, 1588. Urbar je zapisan v inventarju Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu kot njegova last (1959), je pa danes v Pokrajinskem arhivu v Mariboru. Po pričevanju Kostanjevčanov naj bi posamezne spise imeli v lasti nekateri tamkajšnji zbiralci starin.102 Kostanjeviško arhivsko gradivo, ki ga je v drugi polovici 19. stoletja prevzel Deželni muzej za Kranjsko, je ostalo do leta 1956 neurejeno in povezano v fascikle. V letu 1956 je začela gradivo urejati arhivska delavka Ema Umek in ga uredila po shemi za graščinske arhive in je zanj izdelala analitični inventar. Fond, ki zajema čas od 1282—1843, ima signaturo Sam. A II in obsega 94 knjig in 43 fasciklov. 179 listin (1234—1761) je v splošni seriji listin: 17 (13. stol), 64 (14. stol), 27 (15. stol.), 25 (16.stol.), 27 (17. stol.) in 19 (18 stol.).1113 Arhiv hrani v zbirki urbarjev pod signaturo 17 u znameniti kostanjeviški urbar iz srede 14. stoletja.1114 Po prvi vojni (1921) so se slovenski kulturni krogi začeli zanimati za ta kulturni spomenik naše preteklosti. V omenjenem letu je bil po nalogu spomeniškega varstva poslan v Kostanjevico tedanji deželni konservator dr. France Štele, ki je našel v samostanskem traktu nasproti cerkvenega prezbite-rija dva kupa arhivalij, ki so bile za gozdno skrbništvo brez pomena. Spomeniški urad se je dogovoril z Gozdnim ravnateljstvom v Ljubljani, da bodo omenjene arhivalije deponirane kot last gozdne uprave v arhivu Deželnega muzeja v Ljubljani.1115 Do prevzema kostanjeviških arhivalij, pomešanih s pleterskimi, pa ni prišlo. Konec leta 1941 je gradivo znova pregledal arhivar Stanko Jug, ki je dal navodilo za očuvanje gradiva , da bi le-to ne trpelo zaradi vojaške nastanitve. V letu 1942 je bil nek- 102 Ibidem,str. 150. 103 Umek,: Samostani Kostanjevica, Pleterje in Stična, str. 7—94. Rcgcstc k listinam sta naredila Jože Maček in Marija Vcrbič (str. 221-248). 104 Umek: Samostani Kostanjevica, Pleteije in Stična, str. 18. 105 ZUZ I (1921), str. 82; Umek: Samostani Kostanjevica, Pleterje in Stična, str. 15—16. 290 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Jože Mlinaric: Arhivi cistercijanskih samostanov in njihova usoda ..., str. 275-294 Collectaneum sive diplomatarium Rttnense reinskega kronista p. Alana Lehra (18. stoletje) (Arhiv Rein). danji samostan požgan in v letih vojne je bila večina arhivalij uničena. Nekaj gradiva je dobil Posavski muzej v Brežicah, Arhiv Slovenije pa urbar iz 1680—1703. Marsikaj pa je prišlo v roke tamkajšnjih zbiralcev.106 Nekaj samostanskega gradiva je tudi v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu. Za raziskovanja preteklosti Kostanjeviške cisterce hrani veliko gradiva tudi Koroški deželni arhiv v Celovcu v splošni zbirki listin ter v seriji kopialnih knjig in urbarjev. Predvsem za redovne zadeve pa je bogato gradivo v arhivu v Reinu, zlasti v fondu spisov B XIII.1«7 Dekret o razpustitvi stiškega samostana je bil izdan 4. oktobra 1784, za komisarja ukinitve je bil imenovan gubernialni svetnik Janez Nepomuk Buseth, za njegovega pomočnika pa Anton Schrey. Komisar je razglasil razpustitev konventa 25. oktobra. Od opatovega tajnika in arhivarja Jurija Novaka in od samostanskega advokata Maksimilijana Pilpacha ter patra ekonoma in komornika Jakoba Učana je zahteval prisego, da bosta odslej vestno izpolnila vsako njegovo naročilo. Komisija je popisala inventar vsega samostanskega premoženja. Popisala je tudi vse urbarje in registre desetine za čas od leta 1628, torej gradivo, potrebno za tekočo rabo. V popisu arhiva je navedeno, da ima obsežni in za zgodovino pomembni arhiv veliko število redkih originalnih listin, pomembnih za zgodovino in diplomatiko.108 Cesarska odredba z dne 15. januarja 1782 je naročila, naj stare in pomembne listine prepišejo. To nalogo so zaupali veščima stiškima patroma, Juriju Novaku in ko-morniku |akobu Učanu, ki sta listine uredila, jih registrirala in originale poslala guberniju. Za tekoče delo potrebno arhivsko gradivo je ostalo v samostanu in ga je s privolitvijo gubernija prevzela Kmetijska družba v Ljubljani.109 Ker sta urejanje arhivskega gradiva in sestavljanje seznama listin potekala izredno počasi, je Kmetijska družba iz Ljubljane, ki je ob ukinitvi prevzela arhiv, poslala v Stično svojega uradnika. Ta je ugotavljal, da delo v Stični poteka izredno počasi, zato je 18. julija 1785 predlagal, naj spise prepeljejo v Ljubljano za nadaljnje urejanje in jih "«> Ibidem, str. 16. 107 Mlinaric: Usoda arhiva cistercijanske opatije Kostanjevice, str. 150. Posch: Gesamtinventar des Steiermdrkischen Landes-archives, str. 164 in 250; Mlinaric: Arhiv samostana Rein, zakladnica gradiva za slovensko zgodovino, str. 110. 108 Wolf: Dz> Aufhebung der Klöster in Innerösterreich 1782—1790, str. 145-146; Umek: Samostani Kostanjevica, Vleteije in Stična, str. 145; Mlinaric: Stiska opatija, str. 794—805. 109 Umek: Samostani Kostanjevica, Tleterje in Stična, str. 145. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 |ože Mlinaric: Arhivi cistercijanskih samostanov in njihova usoda ..., str. 275—294 291 namestijo v prostore stanovskega arhiva na lon-tovžu. Notranjeavstrijska uprava državnih posesti je kasneje (maja 1787) zahtevala, naj bo gradivo izročeno upravitelju državne gospoščine v Stični, a so s tem zavlačevali. Ista uprava je zato v novembru 1787 in ponovno februarja naslednjega leta notranjeavstrijski gubernij prosila, naj bi nekdanja stiška patra Novak in Učan še naprej urejevala stiski arhiv in naredila seznam v trojniku. Ker je bilo delo izredno zamudno, sta nekdanja redovnika prenehala delati in odšla iz Ljubljane. Verjetno sta morala delo opustiti zaradi predpisa, ki je prepovedoval nekdanjim redovnikom urejanje arhiva in ker so stiski arhiv prepeljali iz samostana v Ljubljano. Samostanska knjižnica pa je po razpustu ostala v Stični in jo je nameravala prevzeti Kmetijska družba v Ljubljani, vendar se zato, ker so jo razpustili, to ni zgodilo."" V letu 1788 je bila državna gospoščina v Stični prepuščena ljubljanski nadškofiji in z njo tudi arhiv, ki je bil takrat v pisarni upravitelja stiškega gospostva v Stični. Škofijskemu opolnomočencu, nekdanjemu cistercijanu Jakobu Učanu, so tedaj izročili tudi celotno stiško knjižnico. O predaji arhiva pa je bil 26. aprila istega leta narejen zapisnik, ki ima 103 zaporedne številke. V seznamu sta omenjena tudi dva zaboja spisov, ki ju je prevzela Kmetijska družba v Ljubljani leta 1787. Zdaj je bil stiski arhiv ponovno na svojem nekdanjem mestu. Pregled arhivskega gradiva pa je viden s seznama spisov iz leta 1808. Navaja, da je bilo v upraviteljevi pisarni v Stični sedem registra turnih omar, v katerih je bilo obsežno gradivo, razvrščeno v sedmih skupinah. V istem letu je notranjeavstrijski gubernij naročil ljubljanskemu škofu Karlu Herbersteinu, naj naroči Jakobu Učanu, da odda vse rokopise, ki jih je zahtevala dvorna biblioteka na Dunaju zase, preostale pa preda licejski knjižnici v Ljubljani. Naslednica te od nekdanjega stiškega knjižnega zaklada hrani danes le petindvajset rokopisov iz druge polovice 12. stoletja.111 Po izročitvi državne gospoščine ljubljanski nadškofiji je arhivsko gradivo v nekdanjem samostanu močno propadalo in številne arhivalije so se zgubile. Zato je direkcija Kmetijske družbe domen in gozdov v Gorici v letu 1881 sporočila Deželnemu muzeju v Ljubljani, da jo je ministrstvo za poljedelstvo pooblastilo, da mu preda stare listine. Direkcija je tudi poudarila, da je v Stični veliko arhivalij (spisov in listin), ki so že zelo po- 1111 Ibidcm, str. 145-146. 111 Ibidem, str. 146-148; Prim. Štele - Kos: Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, str. 1-50; Golob: Srednjeveški kodeksi Stične: XII. stoletje. škodovane, in opozorila, da bodo, če ne bodo urejene in zavarovane, za deželno zgodovino pomembni viri za vselej izgubljeni. Sestavili so seznam, ki je poleg stiskih vseboval tudi kostanje-viške listine. Muzejski kustos je direkciji predlagal, da bi stiski arhiv poleg njega pregledal tudi še Avgust Dimitz, to pa je direkcija zavrnila. V letu 1788 je direkcija znova posvetila skrb arhivu v Stični ter je dovolila Deželnemu muzeju, da listine pregleda, jih popiše in prevzame. Delo v Stični naj bi opravila Julij Wallner in Anton Kaspret, ki sta 1889 ugotovila, da je po ukinitvi samostana veliko gradiva propadlo in da je ohranjen le del gradiva, da so ga trgali iz celote, deloma pa oddali raznim arhivom ali pa prodali kot makulaturo. Spisi so bili tedaj v stari pisarni ali zloženi v kupih v nekdanji prelaturi,prostori pa so bili vsakomur dostopni. Okna v prelaturi so bila nezastekljena in zabita z deskami, zato je preostanek arhivalij načela vlaga. Ze predtem so sicer že dobro ohranjeno gradivo pregledovali v prostorih stare prelature Anton Dimitz, Franz Schumi in Wladimir Milkowicz in gradivo označili kot manj vredno, čeprav je iz popisa iz leta 1889 vidno, da je med gradivom ostalo marsikaj za zgodovino pomembnega. V letu 1889 pregledano gradivo sta Wallner in Kaspret popisala in je bilo naslednjega leta prepeljano v Ljubljano, a po prevzemu ni bilo urejeno. Seznam arhivalij, ki jih je naredil Alfonz Müllner, obsega sedemintrideset zaporednih številk.112 Ustanovitev Deželnega muzeja za Kranjsko leta 1826 in Muzejskega društva za Kranjsko leta 1839 ter Historičnega društva za Kranjsko v letu 1844 je omogočila, da se je ohranilo veliko kulturnega blaga, med tem tudi arhivalij, pred izgubo in uničenjem. Ze pred prevzemom stiškega arhiva v Ljubljani so posamezniki darovali gradivo stiškega izvora Deželnemu muzeju v Ljubljani. Tako je npr. Jurij Zupan, župnik v Novem mestu, ustanovi daroval rokopis o zgodovini stiskih župnij stiškega redovnika in kronista Pavla Puclja (profes 1690— 1721).113 Veliko dragocenega gradiva je bilo podarjenega tudi Historičnemu društvu za Kranjsko.114 Arhivalije, ki jih je Deželni muzej prevzel v 19. stoletju, niso bile urejene in so bile povezane v fascikle. Temu arhivskemu gradivu se je sčasoma pridružilo še novo gradivo. Gradivo v sedanjem 112 Umek: Samostani Kostanjevica, Pleteije in Stična, str. 149-150; Wallner: Eine archivalische Nachlcsc in Landstrass und Sittich, str. 207-216. 113 »Parographia seu catalogus parochiarum monasterio Sit-ticensi pleno iure subjectarum« iz 1717. (Umek, o., str. 159); Mlinaric: Stiška opatija, str. 854-857. 114 Umek: Samostani Kostanjevica, Plete je in Stična, str. 157—158. 292 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Jože Mlinaric: Arhivi cistercijanskih samostanov in njihova usoda ..., str. 275-294 Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani, označeno kot stiško, je v letu 1956 začela urejati arhivska delavka Ema Umek in ga uredila po shemi za graščinske arhive. Ob ureditvi je bil narejen tudi analitični inventar. Fond je razvrščen v strukturo fondov Arhiva Republike Slovenije med samostanske arhive in nosi signaturo Sam. A I. Obsega pa gradivo za čas 1501—1785 s posameznimi spisi do leta 1825 ter tudi arhivalije samostanskih gospoščin Cretež, Klevevž, Trebnje in Bajnof, ki so bile nekaj časa v lasti stiškega samostana. Gradivo je razvrščeno v 30 knjigah in 21 fasciklih.115 Ustanova hrani še 43 listin iz časa 1251-1719.116 V posebni zbirki pa Arhiv hrani urbarje in rokopise (predvsem izpod peresa kronista Pavla Puclja). Nekaj stiškega gradiva (17.-18. stol) hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani, v arhivu stolnega kapitlja v Zagrebu pa so shranjene notice, ki so po svoji provenienci iz stiškega samostana,117 spise iste provenience pa najdemo tudi v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu.118 V stiškem samostanu (leta 1898 so ga znova poselili cistercijani) je danes za okoli 1,5 metra arhivskega gradiva, posebno dragoceni pa so listinsko gradivo in urbarji.119 Izredno veliko dragocenega gradiva zlasti za raziskovanje redovnega življenja Stične (za čas od ustanovitve do ukinitve) je na policah samostana v Reinu (listine, urbarji, spisi fonda Stična: B lat. 9-10 in XIV) ter v Koroškem deželnem arhivu v Celovcu (v zbirki listin in v fondu Viktring/Vetrinj).12" *** Upravičeno smemo trditi, da je zaradi neugodnih zgodovinskih okoliščin, ki so stoletja pestile oba cistercijanska samostana na Dolenjskem in cis-terco v Vetrinju ter zaradi usode po razpustitvi in odisejade, ki jo je arhivsko gradivo doživelo, pravi čudež, da ga je raziskovalcem naše preteklosti na voljo še toliko gradiva. Stari so za knjižno gradivo dejali: »Habent sua fata libelli«, mi pa smemo pristaviti »et documenta historica!« "5 Ibidem, str. 151-152. "6 Umck: Samostani Kostarrjevica, Pleteije in Sttična, str. 160—218. listine: 4 (13. stol.), 2 (14. stol.), 11 (15. stol.), 10 (16. stol.), 14 (17. stol.) in 2 (18. stol). Regeste sta izdelala Jože Maček m Marija Verbič. (Ibidem, str. 248-253). Ibidem, str. 152-153. "8 Posch: Gesamtinventar des Steiermarkischen Landesarchives, str. 65,169,172,175 in 665. • '9 Umek: Samostani Kostanjevica, Pletetje in Stična, str. 153. 120 Mlinaric: Arhiv samostana Rein, zakladnica gradiva za slovensko zgodovino, str. 105—120. Kratice ARS = Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS = Arhiv Slovenije, Ljubljana CZN = Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor GMDS = Glasnik Muzejskega društva Slovenije, Ljubljana KRONIKA = Časopis za slovensko krajevno zgodovino, Ljubljana MIOG = Mitteilungen des Institutes für österreichische Geschichtsforschung, Wien MHVK = Mitheilungen des historischen Vereins für Krain, Laibach MMVK = Mittheilungen des Musealvereines für Krain, Laibach SHS = Studia historica Slovenica, Maribor ZUZ = Zbornik za umetnostno zgodovino Slovenije, Ljubljana StLA = Steiermärkisches Landesarchiv, Graz Viri Arhiv samostana Rein fond Landstrass/Kostanjevica : B XIV fond Sittich/ Stična: B 9 m 10 fond Viktring/ Vetrinj: B XIII Collectaneum Runense antiquitatum Arhiv Republike Slovenije. Ljubljana fond samostana Kostanjevice: Sam. A II fond samostana Stične: Sam. A I Koroški deželni arhiv. Celovec/Kärtner Landesarchiv. Klagen fürt splošna zbirka listin, serija kopialnih knjig in urbarjev ter fond Viktring/Vetrinj fond Viktring/Vetrinj, fase. XV (za samostan Kostanjevico) Literatura Die Zisterzienser, Ordensleben zwischen Ideal und Wirklichkeit. Bonn: Rheinland Verlag, 1980. Gesamtinventar des Steiermärkischen Landes-archives (ur. Fritz Posch). Graz: Steiermärkisches Landesarchiv Graz, 1959. Golob, Nataša: Srednjeveški kodeksi iz Stične: XII. stoletje. Ljubljana, 1994. Jug, Stanko: Turški napadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine 16. stoletja. GMDS XXIV (1943), Ljubljana. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 |ože Mlinaric: Arhivi cistercijanskih samostanov in njihova usoda ..., str. 275—294 293 Kos, Dušan: Pismo, pisava, pisar. Zgodovinski arhiv Ljubljana. Gradivo in razprave 14. Ljubljana 1994, str. 202-204. Kos, Milko: Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev. Izbrane razprave. Ljubljana: Slovenska matica, 1985. Laschitzer, Simon: Geschichte der Klosterbibliotheken und Archive Kärntens zur Zeit ihrer Aufhebung unter K. Josef II. Carinthia (1883), str. 175. Laschitzer, Simon: Die Verordnungen über die Bibliotheken und Archive der aufgehobenen Klöster in Österreich. MIÖG II (1881), str. 401440. Lekai, Ludwig: Geschichte und Wirken der Weissen Mönche. Der Orden der Cistercienser. Köln: WienandVerlag Köln, 1958. Milkowicz, Wladimir: Die Klöster in Krain. Studien zur österreischischen Monasteriologie. Archiv für österreichische Geschichte. LXXIV. Band II. Hälfte. Wien, 1889, str. 261-486. Mlinaric, Jože: Arhiv samostana Rein, zakladnica gradiva za slovensko zgodovino. Arhivi 30 (2007), št. 2, str. 105-120. Mlinaric, Jože: Jurij Freyseisen iz Luč ob Savinji, opat cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu (1577—1605). Vita artis perennis: Cevčev zbornik (ur. Alenka Klemene). Ljubljana: Založba ZRC, 2000, str. 269-286. Mlinaric, Jože: Kartuzjja Bistra. Ljubljana: Založba Družina, 2001. Mlinaric, Jože: Kartuzjji Ziče in Jurklošter. Zička kartuzjja o k. 1160—1782. Jurkloštrska kartuzjja o k. 1170-1595. Maribor: Založba Obzorja, 1991. Mlinaric, Jože: Kmečki nemiri in upori na posesti dominikanskega samostana v Studenicah v 16. m 17. stoletju. SHS 2(2002), št. 2, str. 327-356. Mlinaric, Jože: Kostanjeviška opatija 1234—1786. Kostanjevica na Krki: Galerija Božidar Jakac, 1987. Mlinaric, Jože: Kostanjeviško gospostvo po urbarju iz leta 1625. Kostanjevica na Krki: Dolenjski kulturni festival, 1970. Mlinaric, Jože: Marenberški dominikanski samostan 1251—1782. Celje: Založba Mohorjeva družba, 1997. Mlinaric, Jože: Mariborčan Marijan Pittreich, opat cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu (1745-1771). SHS 3 (2003), št. 2-3, str. 243-263. Mlinaric, Jože: Posest cistercijanske opatije Rein na slovenskem Štajerskem od 1276 do okoli 1600. ČZNNV 24 (1988), str. 93-118. Mlinaric, Jože: Posest cistercijanskega samostana Rein na Dolenjskem 1275—1693. Kronika 35 (1987), št. 3, str. 130-143. Mlinaric, Jože: Posest Vetrinjske opatije na Štajerskem (ok. 1145-1786). ČZN NV 17(1981), str. 38-59. Mlinaric, Jože: Posest Vetrinjskega samostana na Kranjskem (od leta 1147 do XVII. stoletja). ZC 17 (1981), št. 1-2, str. 101-119. Mlinaric, Jože: Stiška opatija 1136—1784. Novo mesto: Dolenjska založba, 1995. Mlinaric, Jože: Usoda arhiva cistercijanske opatije Kostanjevice. Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 20 (1973), št. 3, str. 145—153. Müller, Norbert: Stiftsarchiv-geistige Bewahrungsstätte. Erlesenes und Frauliches. Kulturschaffen der Reiner Mönche. Rein: Verleger Zisterzienserstift Rein (ur. Norbert Müller), 2003, str. 103-133. Otorepec, Božo: Srednjeveški samostanski pečati na Slovenskem. Samostani v srednjeveških listinah na Slovenskem (ur. France M. Dolinar). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije Ljubljana, 1993, str. 37-64. Posch, Fritz: Gesamtinventar des Steiermärkischen Landesarchives. Graz 1959. Roscher, Magda: Geschichte der Cistercienserabtei Viktring in Kärnten in der Zeit von 1142—1534. Wien 1953. Stele, France — Kos, Milko: Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. Ljubljana, 1931, str. 1-50. Stift Rein 1129—1979. 850 Jahre Kultur und Glaube. Festschrift zum Jubiläum (ur. Paulus Rappold et alii). Rein: Zisterzienserstift Rein-Hohenfurt, 1992. Stift Viktring 1142-1992. Festschrift zum Jahrestag der Klostergründung. Klagenfurt 1992. Umek, Erna: Samostani Kostanjevica, Vleterje in Stična. Publikacije Arhiva Slovenije. Inventarji. Serija Samostanski arhivi, zvezek 1 Ljubljana, 1974. Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije III. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1999. Wallner, Julius: Eine arehivalisehe Nachlese in Landstrass und Sittich. MMVK III (1890), str. 207216. Weiss, Anton: Das Archiv des Zisterciens-erstiftes Rein. Beiträge zur Kunde steiermärkischer Geschichtsquellen 2 (1865), str. 10-20. Wolf, Adam: Die Auflebung der Klöster in Innerösterreich 1782—1790. FJn Betrag zur Geschichte Joseph' II. Wien Verlag des Wissenschaftlichen Antiquariats (Neudruck der Auflage 1871). Zadnikar, Marij an: Stična in zgodnja arhitektura cistercijanov. Ljubljana: DZS, 1977. 294 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Jože Mlinaric: Arhivi cistercijanskih samostanov in njihova usoda ..., str. 275-294 Zusammenfassung ARCHIVE DER ZISTERZIENSERKLÖSTER UND DEREN SCHICKSAL MIT BETONUNG DER KLÖSTER STIČNA UND KOSTANJEVICA In seinem Beitrag beschränkt sich der Verfasser vor allem auf die in Dolenjska (Unterkrain) gelegenen Klöster Stična (Sittich) und Kostanjevica (Landstrass) sowie auf das Stift Rein bei Graz, das das Kloster Stična (gegr. 1136) besiedelte, und das Stift Viktring (slow. Vetrinj), dem Mutterkloster des Klosters Kostanjevica (gegr. 1234). Rein und Viktring waren schon seit Beginn des 13. Jahrhunderts auch Großgrundbesitzer im slowenischen Gebiet. Die genannten vier Zisterzienserklöster waren seit Ende des 16. Jahrhunderts demselben Generalvikariat unterstellt, der häufig vom Reiner Abt geleitet wurde. Daraus folgt, dass sich im Archiv von Rein und im Viktringer Archiv (heute in Klagenfurt) viel Archivmaterial befindet, das sich auf die beiden Klöster in Dolenjska und damit auch auf die Vergangenheit des slowenischen Gebietes bezieht. Die Klöster mussten ihre Rechte mit Dokumenten beweisen, deshalb mussten sie für deren sichere Verwahrung Sorge tragen, während man die Aufbewahrung des Materials der laufenden Geschäftsführung schon früh zu regeln begann. Über die Aufbewahrung von Archivmaterial der beiden slowenischen Zisterzienserklöster ist für das Mittelalter nichts bekannt; wir wissen aber, dass im Jahr 1606 ein Archiv im Kloster Stična eingerichtet wurde. In Rein wird heute das Archivmaterial in dem Raum aufbewahrt, der zur Aufbewahrung von Archivahen schon seit dem 16. Jahrhundert bestimmt war. Der Raum ist zur Aufbewahrung von Dokumenten optimal geeignet, er hat einen Meter dicke Mauern und ein spätgotisches Gewölbe und damit die Möglichkeit der Lüftung und des Temperaturausgleichs und ist feuersicher. Für das übrigen, an dieser Stelle behandelte Archivmaterial ist bekannt, dass es seit dem 16. Jahrhundert an mehreren Orten des Klostergebäudes aufbewahrt wurde: Die ältesten und wichtigsten Urkunden (zu denen Gründungsurkunden und päpstliche Bullen zählen) verwahrten die Abte in ihrem Zimmer, während Klosterkämmerer, Klosterverwalter und Klosteradvoka ter vor allem Unterlagen der laufenden Geschäftsführung in ihren Räumen aufbewahrten. Große Aufmerksamkeit wurde auch der Aufbewahrung des Kloster- und des Konventsiegels gewidmet, während das Siegel des verstorbenen Oberen zur Vermeidung von Missbräuchen gemäß den Ordensregeln vernichtet wurde. Seit dem 17. Jahrhundert erstarkte auch bei den Zisterzienserklöstern das Interesse für die Geschichte des Ordens und dessen Klöster auf. Zur Vorbereitung des Textes für den Druck gab die Ordensleitung die Abschriften der Dokumente auch bei den slowenischen Klöstern in Auftrag. Auch zur Vorbereitung der Arbeiten über die Geschichte der Herrscherfamilien bedienten sich die Forscher in hohem Maße der Archive der slowenischen Zisterzienserklöster. Aus diesem Grund begann sich auch der Staat der Bedeutung der Klosterarchive bewusst zu werden. Bei der Ausflösung der Zisterienserklöster durch Joseph II. wurde zwar eine Reihe von Erlassen herausgegeben, mit denen die Vernichtung von Kulturgut verhindert werden sollte, doch diese waren aus verschiedenen Gründen nicht immer wirksam, sodass viele Archive verloren gingen. Am besten bheb jenes Material erhalten, das öffentlichen Einrichtungen oder Vereinen zur Aufbewahrung gegeben wurde. In Krain sammelten der Museumsverein für Krain (gegr. 1839) und der Historische Verein für Krain (gegr. 1844) systematisch Material, das sie meist von Sammlern geschenkt bekommen hatten und das sie auch ordneten. Erst 1956 wurde unter der Leitung der Archivarin Erna Umek begonnen, das Material der ehemaligen Klöster Stična und Kostanjevica zu ordnen, wobei Fran Umek zu dem Archivmaterial auch ein analytisches Inventar erstellte. Damit wurde den Forschern ein leichterer Zugang zu den Archivahen ermöghcht. Arhivi 34 (2011) št. 2, str. 295-317 Članki in razprave 295 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 75:2-78(497.4Ljubljana)"15/17" Prejeto: 3. 10. 2011 Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo. Bratovščine v župnijskih cerkvah in podružnicah ANA LAVRIČ doc. dr., znanstvena svetnica Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, Novi trg 4, SI-1000 Ljubljana e-pošta: lavric@zrc-sazu.si IZVLEČEK Prispevek obravnava bratovščine, ki so v baročnem času delovale po ljubljanskih neredovnih cerkvah. Največjih je bilo v stolni cerkvi pri Sv. Miklavžu, in sicer (nadjbratovščina presvetega Rešnjega telesa (obnovljena 1592), plemiška družba oz?, bratovščina sv. Diz^ma (1688), bratovščina trgovcev ^ imenom Odrešenika sveta (1598 ali 1599), bratovščina Svete Trojice (1688), duhovniška bratovščina sv. Križa in sv. L Hipa Nerija (1706) ter bratovščina sv. Janeza Nepomuka (1730). Pri šenklavškipodružnici sv. Florjana je delovala bratovščina Žalostne Matere Božje (1713), povedana j- tamkajšnjo milostno podobo, pri Sv. Petru pa bratovščina Pomoči umirajočim z?a srečno z{adnjo uro (1713), povedana s posebno pobo^nostjo t. i. Marijinih poti. Poleg teh je v mestu delovalo še nekaj drugih bratovščin (npr. bratovščine krščanskega nauka, gosposke služjnčadi in kočijažvv). V članku sta na kratko predstavljena namen in dejavnost omenjenih pobožnih združb, posebna pokornost pa je posvečena njihovemu umetnostnemu prizadevanju. O slednjem poleg arhivskih virov pričuje tudi dragocena spomeniška dediščina, kdje v primerjavi j" skromnimi relikti redovnih bratovščin bogatejša in v večji meri ohranjena in situ. KLJUČNE BESEDE: bratovščine, baročna umetnost, Ljubljana, Andrej Brezni (Wrez^l), Janez? Peter Gimbler, Janezi Krstnik Hardt, Andrej Jo%ef jamšek, Simon Marckenpeckh, Valentin Metzjnger, Andrej Tros ABSTRACT THE BAROQUE CONFRATERNITIES IN LJUBLJANA AND THEIR ART COMMISSIONS. CONFRATERNITIES AT PARISH AND SUCCURSAL CH URCHES The article focuses on the baroque confraternities founded at non-monastic churches in Ljubljana. Most of them were founded at the Cathedral of St. Nicholas, among them the Archconfraternity of Corpus Christi (re-established in 1592), the Noble Society or Confraternity of St. Dismas (1688), the confraternity of merchants named S abator Mundi (1598 or 1599), the Confraternity of the Holy Trinity (1688), the Confraternity of the Priests of the Holy Cross and St. Philip Neri (1706), and Confraternity of St. John of Nepomuk (1730). The Confraternity of Our Lad}1 of Sorrows (1713), also associated with the local image of grace, was founded at the Church of St. Florian, which was the succursal church of the Cathedral of St. Nicholas. Active within the Church of St. Peter was the Bona Mors Confraternity (1713), which involved the special devotion »via sanctae Mariae«. There were also several other confraternities active in Ljubljana, such as the confraternities of Christian doctrine, and confraternities of servants and coachmen. The article briefly outlines the purpose and activities of the above mentioned religious associations, placing special emphasis on their artistic efforts. Evidence of the latter is not only provided by archival sources but also by a valuable artistic legacy which, compared to the rather modest remains of monastic confraternities, is much richer and for the most part preserved in situ. KEY WORDS: confraternities, baroque art, Ljubljana, Andras Brezel (Wrez^l), Johann Peter Gimbler, Johann Baptista Hardt, Andreas Josef Jamsek, Simon Marckenpeckh, Valentin Metz^nger, Andreas Trost 296 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana Lavrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295—317 Prispevek obravnava bratovščine, ki so v baročnem času delovale po ljubljanskih neredovnih cerkvah. Kar šest jih je bilo v stolni cerkvi sv. Miklavža, in sicer (nad)bratovščina presvetega Reš-njega telesa (obnovljena 1592), plemiška družba oz. bratovščina sv. Dizma (1688), bratovščina trgovcev z imenom Odrešenika sveta (1598 oz. 1599), bratovščina Svete Trojice (1688), duhovniška bratovščina sv. Križa in sv. Filipa Nerija (1706) ter bratovščina sv. Janeza Nepomuka (1730). Pri šen-klavški podružnici sv. Florijana je delovala bratovščina Žalostne Matere Božje (1713), povezana s tamkajšnjo milostno podobo, pri Sv. Petru pa bratovščina Pomoči umirajočim za srečno zadnjo uro (1713), povezana s posebno pobožnostjo t. i. Marijinih poti. V mestu in njegovi bhžnji okohci je poleg teh delovalo še nekaj drugih bratovščin, a jim v okviru te predstavitve ni posvečena večja pozornost. Prispevek predstavlja osnovni namen in dejavnost pobožnih združb, osredotoča pa se zlasti na njihova umetnostna prizadevanja. Poleg arhivskih virov priča o teh tudi dragocena spomeniška dediščina, ki je bogatejša od razmeroma skromnih reliktov redovnih bratovščin in v večji meri ohranjena in situ. V umetnostnozgodovinskem pisanju je bila doslej že večkrat obravnavana, vendar skoraj nikoh s stahšča bratovščin kot naročnic; te se kot izredno pomemben naročniški subjekt kažejo prav v zvezi z ljubljansko stolnico.1 Bratovščine v stolni cerkvi Po Dolničarju je imela >>prednost pred vsemi drugimi bratovščinami v Ljubljani glede starosti kot glede dohodkom bratovščina sv. Rešnjega telesa.2 Prva združba s tem imenom se pri Senklavžu omenja že leta 1399, in sicer kot bratovščina ljubljanskih krojačev.3 Ko je bila šenklavška cerkev z ustanovitvijo škofije leta 1461 povišana v stolnico, je pri novem oltarju sv. Rešnjega telesa dobila sedež istoimenska bratovščina, ki je bila sprva zelo cvetoča, nato pa je v času protestantizma njeno delovanje povsem zamrlo.4 1 Izjemo v tem pogledu predstavlja zlasti prispevek Metode Kemperl: Bratovščine kot naročnico, str. 37—41. 2 Dolničar: Zgodovina, str. 121-122, 276-277; prim. Veider: Stara ljubljanska stolnica, str. 67. Bratovščina je imela nekaj zemljišč in podložnikov. O njeni premožnosti govori tudi podatek, da so ob ukinitvi njene zadolžnicc veljale kar 2.100 goldinarjev, gl.: Maček: Masne in svetne ustanove, str. 279. 3 Dolinar: Bratovščina svetega Rešnjega telesa, str. 8. 4 Veider: Stara ljubljanska stolnica, str. 67-69; Oražem: Hre- nov odnos, str. 300—302. Obnovljena je bila pod škofom Janezom Tavčarjem; na prošnjo stolnega dekana Boštjana Zamujena in kanonika Tomaža Hrena je bila 11. junija 1592 pridružena rimski nadbratovščini pri sv. Lovrencu »in Damaso« in je s tem postala deležna njenih privilegijev.5 Dokumenti o ponovni ustanovitvi in ohranjena pravila razkrivajo, da je imela bratovščina izrazito protireformacijski in rekatotizacijski značaj; s češče-njem evharistije, slovesnimi procesijami in častnim spremstvom svete popotnice k umirajočim se je zoperstavljala luteranstvu ter v duhu tridentinskega koncila utrjevala in pospeševala katotištvo. Pred sprejemom v bratovščino so bodoči člani opraviti življenjsko spoved in zmotiti tridentinsko veroizpoved. Njihove dolžnosti so bile mesečna spoved in sv. obhajilo, spoved in sv. obhajilo na kvatrne dni ter ob praznikih (za božič, vehko noč, binkošti in telovo), obvezne molitve (del rožnega venca ali pet očenašev in zdravamarij v spomin, da je bil zakrament sv. Rešnjega telesa ustanovljen na četrtek, tj. na peti dan v tednu (jeria V), oz. v spomin na pet Kristusovih ran), udeležba pri bratovščin-skih shodih ob kvatrnih nedeljah in denarni prispevek za potrebe bratovščine, molitev za pokojne člane ob ponedeljkih po kvatrni nedelji, udeležba pri slovesni procesiji sv. Rešnjega telesa, molitev za bolne in spremljanje svete popotnice k umirajočim članom, udeležba pri pogrebu, vigikji in maši za-dušnici za pokojne člane.6 V ljubljansko bratovščino sv. Rešnjega telesa se je vpisalo vehko uglednih oseb; med svetnimi od-ličniki srečamo npr. cesarja Ferdinanda II. (III.) in Leopolda I., nadvojvoda Maksimilijana Ernesta in Leopolda Viljema, nadvojvodinje Marijo, Marjeto, Marijo Magdaleno, Eleonoro idr.7 Med dobrotniki, ki so bratovščino obdarovati ah se izkazati z raznimi ustanovami, je treba omeniti zlasti nadvoj-vodinji Marjeto, ki je postala španska kraljica, in Marijo Magdaleno, ki se je poročila na medičejski dvor; v dar sta poslati monštranci, lepša je bila Magdalenina, ki so jo izdelati augsburški zlatarji.8 5 Dolničar: Zgodovina, str. 123-124, 277-278; Vrhovnik: Zatrte nekdanje cerkve, str. 391-392. <■' NŠAL, KAL, fasc. 233; NŠAL, ŠAL I., fasc. 24, skupaj s seznamom odpustkov; Gruden: Ceščenje, str. 95; Dolinar: Bratovščina svetega Rešnjega telesa, str. 8. 7 Prim. Dolničar: Zgodovina, str. 122—125, 277—280; Vrhovnik: Zatrte nekdanje ccrkve, str. 391; Dolinar: Bratovščina svetega Rešnjega telesa, str. 8. Bratovščinska matrikula naj bi bila ohranjena, a trenutno ni v razvidu. 8 Lavrič: Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, str. 82—83. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana Lavrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295-317 297 m 1,+M -REGVI.ASOOALITA I l>:MXt ¿..{(uofHj^v 1 :et Coniels:raTi(1'' ofiniljtnt jhtuttffflfrebšmin autcm p»«" /• .ir «1*11 tO" UlKfctft, * ' " ! . ¡uur/tr.jift y..... .M J. utii«1 •!<'*■«-< /»/■i. v*j/"/r<'>■'/ A (rk.r. ...... . i fvMn ¿Jrffctcoiilrat (JI/A* it 1, '.'C J ... ■ tJj/ ■ 'r <> ^BH■ Vi A»U MyA*rv - H .i^njii .vi- /»• -VscTumeitu; SifOALfU ■\>0 M ht.^MUpUUb P. -■:.[,ftUt -tt M«<č, <*6tr tA.fr ¿XI*. e/ > / .j,', JvdtUS vraus. ^A-tf ' sjfv s ■ -¡C '• 'ŽMf * f 1 .- •, y--/i J «■Mli, r •I ,4 Statut ljubljanske stolnične bratovščine sv. Rešnjega telesa (NŠAL, ŠAL I., jase. 24). V stari stolnici je bratovščina sprva »prestolo-vala« pri oltarju sv. Rešnjega telesa v prvi kapeli na severni strani ladje, leta 1636 pa je zamenjala prostor z oltarjem Svete Trojice na južni strani in si tam zgradila novo kapelo.9 Vanjo je postavila nov, bogato pozlačen oltarni nastavek, ki naj bi ga bil izdelal Ludvik Schonleben, s sliko sv. Treh kraljev (Gospodovega razglašenja) pa opremil Janez Frančišek Gladič.10 Kapelo je že leta 1639 poshkal Simon Marckhenpeckh, ki je za delo in material prejel 300 goldinarjev (od teh so mu jih 70 priznali, ker je poslikavo dokončal z oljnimi barvami).11 Nasli- NŠAL, KAL, fasc. 327, pobotnice (med mojstri npr. Domenico Nimis, Jullio Urbanis, Francesco Donino idr.); Vcider: Stara ljubljanska stolnica, str. 42. Za kapelo je bila zakristija za hrambo bogoslužne opreme, med inventarjem se posebej omenjajo svečniki, gl. SAL/Sk. prot., fasc. 6, št. 9/11,1680, pp. 237 ss., 11. dec. 1680. Dolničar: Annales, 130r (Kiinstluhe Mallerej)', Dolničar: Zgodovina, str. 85, 234; Steska: Slike v ljubljanskih cerkvah, str. 50; Veider: Stara ljubljanska stolnica, str. 42-43, 68, 100, 104. NŠAL, K\L, fasc. 327. Marckhenpeckh je od bratovščine dobival tudi druga naročila, npr. za zlatitev bandera. Po njegovi smrti je leta 1640 slikarski pomočnik Johannes Munkh bratovščino zaprosil za izplačilo napitnine, obljub- kani prizori, vsebinsko vezani na evharistijo, so predstavljah cerkvene in svetne dostojanstvenike pri adoraciji Najsvetejšega, cesarja Rudolfa L, ki je razjahal konja in počastil sv. Rešnje telo, sv. Stanislava Kostka, ki so ga v bolezni angeli krepčali s presvetim Zakramentom, Mojzesovo in Aronovo darovanje Bogu, obhajilo sv. Katarine Sienske ter sv. Antona Padovanskega z oslom, ki je pokleknil pred monštranco.12 Ustanovitev evharistije je kazala tabelna shka Zadnje večerje.13 Pri oltarju je bratovščina podeljevala beneficij sv. Simona in Juda.14 Leta 1639 je bratovščina od ljubljanskega ka-pitlja kupila Satlbergovo hišo, ki je stala na vzhodni strani stolne cerkve,15 in v letih 1640—1643 na njenem mestu po zgledu italijanskih »šol« (scuole) zgradila oratorij sv. Rešnjega telesa. Obsežno prestižno poslopje, »postavljeno po arhitektonskih pravilih«,16 je bilo dvakrat tako dolgo kot široko. V Valvasorjevem gradivu za veliko veduto Ljubljane (iz 1665— 1666) ga lahko prepoznamo v dolgi, med frančiškanskim kompleksom in stolno cerkvijo stoječi zgodnjebaročni stavbi, ki jo v pritličju členijo arkade, v nadstropju velika pravokotna okna in pod streho ovalne line.17 Iz preddverja oz. spodnjega stebrišča18 so vodile široke stopnice do veže pred oratorijem, od tod pa je stopnišče teklo še naprej na pevski kor. Lep tlak je stavba dobila leta 1646. Kakor je razvidno iz vizitacij (1684), je bila dvorana velika, zelo svetla in izjemno lepo grajena, opremljena z enakimi sedeži na obeh straneh in s starim, a umetniško izdelanim oltarjem, ki je nekdaj stal v ljene za dokončanje poslikave v kapeli. Dolničar: Zgodovina, str. 95, 246; Veider: Stara ljubljanska stolnica, str. 58. Ce je motiv sv. Antona z oslom res naslikal že Marckhenpeckh, je bil v Ljubljani in osrednji Kranjski prvi svoje vrste. Verjetneje se zdi, da je bil doslikan pozneje (morda ga je dodal Gladič). Dolničar: Zgodovina, str. 95, 246; Veider: Stara ljubljanska stolnica, str. 61. Znidaršič Goleč: Duhovniki kranjskega dela, str. 151, 261262, 305; Dolničar: Zgodovina, str. 85, 234. NŠAL, KAL, fasc. 327; prim. Dolničar: Zgodovina, str. 106, 121,258,275. Dolničar: Zgodovina, str. 121, 275; prim. NŠAL, ŠAL/Viz. 5, pp. 42-43, I lerbersteinove vizitacije iz leta 1684. Bibliotheca Mctropolitana, Zagreb, VZ XVII, št. 337, gradivo za veliko veduto Ljubljane (repr. v: Iconotheca Val- vasoriana, 17, Ljubljana 2008). Stavba je dobro vidna tudi na Trostovem bakrorezu v: Valvasor: Topographia Ducatus Carnioliae modernae, št. 127, delno pa tudi na sliki ljubljan- skega frančiškanskega samostana iz prve polovice 18. stol., gl. Stopar: ljubljanske vedute, str. 63. V stebrišču ali preddverju oratorija sv. Rešnjega telesa so ob sprejemu škofa Kuenburga postavili slavolok, gl. Dol- ničar: Zgodovina, str. 131, 285. r ■ 298 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana Lavrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295—317 Gradivo %a veliko veduto LJubljane, detajl moratorijem sv. Rešnjega telesa, 1665—1666, Zagreb, Bib/iotheca Metropolitana (VZ XVII, št. 337, repr. po: Iconotheca Valvasoriana, 17, Ljubljana 2008). stolnici v kapeli sv. Rešnjega telesa.19 Pritličje je bilo deloma namenjeno za hrambo bratovščinskega inventarja, deloma za stanovanje stolnih cerkovnikov.20 Oratorij je bil tako prostoren (sprejel je do dva tisoč ljudi), da so v njem lahko priredili svečano pogostitev ob obisku cesarja Leopolda I., ko je leta 1660 v Ljubljani sprejel poklonitev deželnih stanov. Zelo pomembno vlogo je stavba odigrala med zidavo nove stolnice, saj so se v njej od leta 1701 do 1706 dogajala vsa običajna bogoslužna opravila.21 Člani so se shajali v oratoriju vsake kvatre; nagovor so imeli v kranjskem jeziku.22 V dvorani so izvajali tudi glasbo, kakor je mogoče sklepati iz podatka za leto 1710, ko so izvedli Dobrega pastirja, oratorij Mihaela Omerze.23 Katoliško pripadnost in gorečnost je bratovščina najvidneje manifestirala s telovsko procesijo, zato si je za njen zunanji blišč vedno zelo prizadevala.24 Udeleževala se je tudi drugih procesij, kakor npr. svetoletne, ob posvetitvi nove stolnice ipd.25 V velikem tednu je skrbela za postavitev božjega groba (v oratoriju); vsako leto je najela mizarja, ki je kuliserijo postavil in po potrebi popravil ali dopolnil, ter slikarja, ki je slikarijo obnovil ali napravil na novo. Božji grob je npr. nekaj let zapored postavljal mizar Melchior Franck, njegovo delo pa je navadno dokončal slikar Janez Peter Gimbler. Iz računskih postavk si je mogoče scenerijo božjega groba in transformacije le-te vsaj delno predstav- 19 NŠAL, ŠAL/Viz. 5, pp. 42-43. 20 Na prostoru nekdanjega oratorija zdaj stoji stolno žup-nišče. 21 Dolničar: Zgodovina, str. 121, 126, 275-276, 281; Vrhovnik: Zatrte nekdanje cerkve, str. 392, 407-408. 22 NŠAL, ŠAL/Viz. 5, pp. 42-43. 23 Škerlj: Italijansko gledališče, str. 102; Hofler: Glasbena umet- nost, str. 118-119, ki sklepa, da bi izvedbo oratorija lahko priredila bratovščina sama. 24 Dolničar: Zgodovina, str. 107, 259. V času stare stolnice so prvi evangelij peli pod zvonikom, drugega v bližini škofijske palače v smeri slike Snemanja s križa, tretjega nedaleč od lipe v bližini oratorija sv. Rešnjega telesa, na katerem je bila slika Žalostne Matere Božje, in četrtega ob zakristiji sv. Rešnjega telesa pri podobi presvetega Zakramenta. Pri novi stolnici je šla procesija v isti smeri, postaje s Quaglievimi freskami pa kažejo začetke evangelijev. 25 NŠAL, ŠAL/Šk. prot., fasc. 12, št. 22, p. 79, 28. avg. 1701, fasc. 12, št. 24, pp. 65-66, 1. maj 1707, fasc. 15, št. 32, p. 318,21. jul. 1726. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana Lavrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295-317 299 Oltar sv. Rešnjega telesa, Ljubljana, stolnica. V novi stolni cerkvi je telovska bratovščina dobila prostor v transeptu na severni strani. Oltarni nastavek in prizore nad njim je v letih 1703 in 1705 naslikal Giulio Quaglio. Predstavljajo tri teološke kreposti ter Habsburžana Rudolfa in Maksimilijana; prvi je duhovniku z Najsvetejšim odstopil konja, drugi je bil čudežno rešen iz nevarnosti, ko je počastil presveti Zakrament.28 Nastavek krona bra-tovščinski simbol oz. grb, tj. s trnjem ovenčano Kristusovo srce in kelih z napisom Zagotovilo ljubezni — Varni. Pod njim sta bila nekdaj naslikana tudi sv. Simon in Juda, katerih praznik je bratovščina vsako leto slovesno obhajala.29 Za središčni okras so uporabili Gladičevo podobo sv. Treh kraljev iz stare cerkve.30 Leta 1704 so pred oltarjem zgradili grobnico za člane,31 1716. so urejali tabernakelj in stopnice.32 Potrebno opremo in rekvizite so hranili v shrambi zraven kapele. Okoli srede 18. stoletja jim je Francesco Robba izklesal marmorno menzo (okrašeno z Jezusovim srcem) z umetniško izjemnima angeloma adorantoma.33 Oltar sv. Rešnjega telesa je bil privilegiran »in perpetuum« za vse dni v letu (kot že oltar v stari stolnici, ki je obdržal privilegij tudi v času, ko so ga med zidavo nove stolnice prestavili v oratorij sv. Rešnjega telesa).34 Na temo bratovščine sv. Rešnjega telesa je leta 1700 objavil imenitno pridigo Janez Svetokriški.35 V njej spodbuja brate in sestre, naj vedno častijo in hvalijo sv. Rešnje telo, ki ima moč, da človeka obvaruje pred večno smrtjo, in mu daje deležnost ljati.26 Za pridobitev potrebnega inventarja je bratovščina sodelovala tudi z drugimi obrtniki in umetniki, mdr. s slikarjem Janezom Krstnikom Hardtom.27 NSAL, KAL, fasc. 327. Leta 1690 je Franck napravil tri nove loke in šest stebrov, razširil osem starih stebrov, staro lepenko na novo zlepil in dodal novo kuliso, Gimbler pa je naslikal dva velika angela, obnovil štiri stare loke in tri nove poslikal z rožami, osvežil osem starih stebrov in štiri nove okrasil z rožami, vhodni lok dopolnil s štirimi rožnimi gr- mički, na ozadje naslikal modro nebo ter na novo napravil napisni trak in napis na križu, leta 1691 je mizar izdelal dva nova loka in velikega pelikana, slikar pa na novo naslikal dve sceni z rožami in pelikana posrebril, leta 1692 je prvi izboljšal sedem lokov in izrezljal veliko vrtnico z listi, na katero so postavljali sv. Rešnje telo, drugi pa je vrtnico poslikal, nad njo napravil napis s srebrnimi črkami ter okrasil štiri stebre in sedem velikih lokov z belimi rožami in zelenimi listi, leta 1693 je namesto Gimblerja sodeloval Andrej Jožef Jamšek in naslikal prizor Ecce homo z rožami, naslednje leto pa je bil na delu spet Gimbler, ki je v velikem siju naslikal Kristusa otroka s petimi ranami, velik kelih in vodnjak ter rože in napise na stebrih. NŠAL, KAL, fasc. 327. Hardt je leta 1689 napravil dve banderi in naslikal štiri grbe za katafalk. Za bratovščino sta mdr. delala tudi zlatarja Johann Raimundt Federer (1690) in Hans Georg Schaffer (1694), strugar Mathias Schmidt pa je po njenem naročilu izdelal šest velikih svečnikov za procesijo in eksekvije (1692). V letih 1669-1687, ko je bil bratovščinski blagajnik Gabriel Eder, med sodelavci redno nastopa slikar Andreas Brezi (Wrezl), srečamo pa tudi slikarja Severina Praithenlackhnerja (1671/72) in Jamška (1680/81), mizarja MathiaSa Schreterja (1670/71, med 1677 in 1680), zlatarja EliaBa Sallingerja (med 1677 in 1680,1686/87) idr., gl. NŠAL, KAL, fasc. 219. Dolničar: Zgodovina, str. 169, 324; Lavrič: Zgodovina, str. 463, 466, 470, 489; Lavrič: Ljubljanska stolnica, str. 66-68. Dolničar: Zgodovina, str. 170, 325. Za stroške, povezane s praznikom sv. Simona in Juda, gl. NŠAL, KAL, fasc. 219. Stari nastavek so prodali podružnični cerkvi sv. Florijana, gl. NŠAL, KAL, fasc. 232. Dolničar: Zgodovina, str. 146, 203, 299, 357, ki navaja tudi napis na nagrobni plošči; Lavrič: Zgodovina, str. 466, 467. V grobnico so že leta 1704 položili prosta Prešerna. NSAL, ŠAL/Šk. prot., fasc. 14, št. 27, p. 346, 26. junij 1716. Lavrič: ljubljanska stolnica, str. 112-113. NŠAL, SAL/Šk. prot., fasc. 15, št. 32, pp. 361-362, pape-ški breve (prepis) in listina Viljema Leslieja z dne 6. decembra 1724; prim. NŠAL, ŠAL/Šk. prot., fasc. 12, št. 22, p. 35, 31. marec 1701; Maček, Masne in svetne ustanove, str. 268. Janez Svetokriški: Sacrumpromptuarium, IV., str. 331—340. 300 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana Lavrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295—317 Božje narave. Ker so vse bratovščine dolžne častiti svojega ustanovitelja, morajo to še toliko bolj storiti tiste, katerih ustanovnik je sam Jezus Kristus. Člani drugih bratovščin obiskujejo podobe svojih ustanoviteljev in jih spremljajo v procesijah, četudi so na njih svetniki le naslikani in ne živi. Sv. Rešnje telo pa je pravi živi Bog, ki sedi v nebesih na Očetovi desnici, zato ga morajo obiskovati, spremljati in moliti z vso pobožnostjo in ponižnostjo. Četudi ravnajo prav tisti, ki romajo v svete kraje, je vendarle najsvetejša božja pot obiskovanje sv. Reš-njega telesa. Za to človeku ni treba daleč in z velikimi stroški potovati in se podajati v življenjsko nevarnost, ampak naj stopi v cerkev in počasti pre-sveti Zakrament. Ko bi po mestu nesli kralja ali cesarja, bi vsi tekli za njim, s koliko večjo gorečnostjo bi torej morali spremljati sv. Rešnje telo, Kralja čez vse kralje. Velike duhovne koristi prejemajo člani po bratovščinskih odpustkih, deležni so tudi telesnih dobrin, ob smrti pa jim bo evharistija krepčilna popotnica v večnost. Bratovščino z imenom Odrešenika sveta (Re-demptoris mundi) — k njemu so se ljudje že v srednjem veku priporočali zoper kugo — so med hudo epidemijo kuge, ki je razsajala na Kranjskem v letih 1598 in 1599, ustanovili ljubljanski trgovci.36 Tedaj so se zaobljubiti, da bodo vsako leto na veliki petek pripravili spokorno procesijo, obljubo pa so začeli uresničevati šele, ko so se v Ljubljano naselili ka-pucini. Po mnenju Metoda Benedika naj bi jo bili prvič uprizorili med letoma 1608 in 1613 in ne šele 1617, kakor je v zgodovinopisju veljalo od Valvasorja dalje.37 Pobudo za sodelovanje je dal p. Fortunat iz Verone, ki je v Ljubljano prišel iz Prage, kjer je le malo prej pod mentorstvom ka-pucinov začela izvajati spokorno procesijo bratovščina Kristusovega trpljenja.38 V Ljubljani je bilo zaradi omenjene zaobljube mogoče procesijo hitro Glede časa nastanka bratovščine je bilo v literaturi več ugibanj. Seznam bratovščin, sestavljen pred ukinitvijo le-teh, jo postavlja v leto 1607 (Golia: fane^ Karel, str. 52), zgodo-vinopisci pa navajajo letnici 1598 ali 1599. Zadnja se zdi verjetnejša, saj je tega leta zajela Ljubljano ena najhujših epidemij, med katero je umrlo veliko ljudi, gl. Dolničar: Epitome, str. 63; letopis ljubljanskega kolegija, str. 31. Letnica 1617, ki jo navaja Valvasor: Die Ehre 3/XI, str. 695, je bila med 1 .jubljančani splošno sprejeta, zato so leta 1717 obhajali stoletnico prve uprizoritve spokornc procesije, gl. Stcska: Dolničarjeva ljubljanska kronika, str. 182. Bcncdik: Die Kapu^iner, str. 330—335; Benedik: Škofjeloški pasijon, str. 424-426; Deželak Trojar: Listi ob kodeksu, str. 380-381; prim. Hofler: Glasbena umetnost, str. 64—65. Bratovščino v Pragi je ustanovil p. Matthias von Salo. uvesti;39 zaslovela je daleč naokrog in postala zgled drugim mestom na Kranjskem.4" Potem ko je kuga leta 1602 spet ogrozila Ljubljano,41 so trgovci v stolnici obnovili (leta 1519 zgrajeno) kapelo sv. Ane in vanjo postavili oltar Odrešenika sveta;42 škof Hren ga je posvetil 8. junija 1603 in oddej je pri njem imela njihova bratovščina svoj sedež. Po sredi 17. stoletja so s sredstvi ljubljanskega trgovca Janeza Gajonzela postavili nov oltarni nastavek z lepo sliko titularja in kipoma kužnih zavetnikov sv. Roka in Boštjana.43 Imena članov bratovščine so bila vpisana na ornamentalno okrašeni tabli, ki je visela na zahodni steni kapele.44 Bratovščina je imela v stolnici tudi svoj inventar, potreben za obrede (posebej se omenjajo svečniki),45 rekvizite za procesijo pa je hranila pri kapucinih. Ko so v novi stolnici staro oltarno opremo počasi nadomeščali z novo, je bratovščina pri slikarju Giutiu Quagliu naročila oltarno sliko (1721—1723) Kristusa Odrešenika, ki je na križu premagal satana in smrt in s tem odrešil svet. Dejansko gre za odmik od prvotnega ikonografskega tipa, ki naj bi (v skladu z naslovom) predstavljal blagoslavljajočega Kristusa z zemeljsko kroglo v levici.46 Leta 1737 je kipar Henrik Mihael Lohr izdelal nov oltarni nastavek,47 ki je današnjo podobo dobil v zadnji četrtini 19. stoletja. Ker bratovščina ni prispevala sredstev za kripto v kapeli, ji cerkveno predstojništvo ni dovolilo posebnega napisa na nagrobni plošči.48 39 Kapucini so se namreč zaradi redovnega uboštva pri prirejanju procesij morali povezati z bratovščinami; te so poskrbele za materialna sredstva in pripravile potrebne rekvizite, kapucini pa so prevzeli duhovno pripravo in organizacijo, gl. Deželak Trojar: 1 isti ob kodeksu, str. 373—374. 40 Ljubljanska procesija je doživela prvo krizo, ko je p. Fortunata kot predstojnik zamenjal p. justus di Monte S. Giusto, ld je procesijo prepovedal, vendar je bila na pritisk škofa in meščanov nato znova uvedena. Zaradi materialnih težav je prenehala spet leta 1681, vendar se je obdržala vse do leta 1778, gl. Benedik: Die Kapu^iner, str. 330-335. 41 Dolničar: Epitome, str. 64. 42 Vcidcr: Stara ljubljanska stolnica, str. 79-80. 43 Veider: Stara ljubljanska stolnica, str. 79; Dolničar: Zgodovina, str. 86, 236. 44 Veider: Stara ljubljanska stolnica, str. 60, 80. 43 NŠAL, ŠAL/Šk. prot., fasc. 6, št. 9/II, 1680, p. 241, 11. dec. 1680. 46 Murovec: Quaglicvc oltarne slike, str. 4. 47 Resman: Nekaj »novih« del, str. 409-410. 48 NŠAL, ŠAL /Ž, Ljubljana-Sv. Nikolaj, fasc. 165b, Benefi-ciji in mašne ustanove, 10. jun. 1724. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana Lavrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295-317 301 Oltar Kristusa Odrešenika, Ljubljana, stolnica. Vsako leto na praznik sv. Roka je bratovščina priredila procesijo v Dravlje;49 posebno zaobljubo k svetniku je napravila že na začetku 17. stoletja.50 Ker je bila zaradi spokorne procesije, ki jo je na veliki petek vodila po ulicah ljubljanskega mesta, tesno povezana z ljudstvom, sta škof Herberstein in magistrat imela dolgo proceduro glede restrikcij te procesije.51 Zavetništvo Svete Trojice je postalo posebno popularno v času velike kuge, še zlasti ko je cesar Leopold leta 1680 na Dunaju vpeljal češčenje Svete Trojice kot izredno pomoč zoper »črno smrt« in sam postal član bratovščine z enakim imenom.52 Cesarski zgled je očitno spodbudil tudi Ljubljančane, da so se odločiti oživiti staro cehovsko bra- 49 Prim. NŠAL, ŠAL/Šk. prot., fasc. 18, št. 35, pp. 10 ss., 4. marec 1736. Leta 1682 so procesijo izjemoma vodili po mestu, gl. NŠAL, ŠAL/Šk. prot., fasc. 7, št. 11/1, 1682, p. 215,14. avg. 1682. 50 Svetnik tedaj v Dravljah še ni imel cerkve. 51 Golia: Jane^ Karel, str. 52-55. 52 Kemperl: Romanje, str. 46, 47, 52, 54. K Sveti Trojici so se ljudje zatekali po pomoč tudi ob turški nevarnosti. Giulio Quaglio, Kristus Odrešenih, 1721—1723, oltar Kristusa Odrešenika, Ljubljana, stolnica. tovščino ljubljanskih tesarjev in rokodelcev, ki je bila neuradno ustanovljena že leta 1570 z imenom Svete Trojice. Dne 22. decembra 1687 so prositi za ponovno ustanovitev oz. potrditev (s posebno sekcijo za tesarje);53 škof Žiga Krištof Herberstein jo je 20. novembra 1688 potrdil kot bratovščino Pre-svete Trojice (brez vsakršnih dostavkov v naslovu) in hkrati odobril tudi predložena pravila (razen osmega člena). Določil je, naj bratovščina poskrbi, da se vsake kvatre opravita v stolnici po dve maši, ena za umrle in ena za žive člane, na tri leta pa naj izvolijo novo vodstvo. Vsako leto na nedeljo po vnebohodu (»Exaudi«) naj se zberejo v stolnici in najprej poslušajo duhovni nagovor, potem pa pod vodstvom kanonika (takrat je bil to mestni župnik) razpravljajo o pospeševanju bogoslužja in obračunu sindikov. Ključa za skrinjico (to naj ima pri sebi 53 NŠAL, ŠAL/Šk. prot., fasc. 9, št. 15, p. 194, 22. dec. 1687. 302 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana Lavrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295—317 prvi sindik), v kateri shranjujejo prispevke in razne bratovščinske dokumente, naj hranita enega sinckk in drugega član, ki ga določijo tesarji (kot znak priznanja, da jo je nekoč ustanovil njihov ceh, vendar brez vsakršnih drugih predpravic). Bratovščini je škof določil sedež pri stolničnem oltarju Svete Trojice — tega je morala odtlej krasiti na svoje stroške — in odobril pravico, da v stolnici obhaja letni shod, se s svojim banderom udeležuje javnih procesij takoj za bratovščinama sv. Rešnjega telesa in Odre-šenika sveta ter vpisuje člane v bratovščinsko knji- go-54 Ob vizitaciji bratovščine, ki jo je Herberstein opravil 3. aprila 1693, so predstavniki povedali, da so dali pravila natisniti v knjižici, da jim je trajne odpustke odobril Inocenc XI. in da nimajo obveznosti 40-urne molitve. Povedali so, da bandera še nimajo, a da ga bodo sčasoma priskrbeli, da imajo glavni praznik na nedeljo »Exaudi« (z jutranjo peto mašo ter popoldanskim nagovorom in razpravo), sekundarnega na tretjo postno nedeljo in da se petkrat zberejo v stolnici k molitvi rožnega venca (ob molitvenih shodih so si želeti tudi vikar-jevega nagovora). Povedati so tudi, da vsako tretje leto izvolijo na glavni praznik novo vodstvo (rektorja, vicerektorja, ekonoma, tajnika in svetovalce) ali potrdijo prejšnje, da plačujejo dva cerkovnika, da posebnih dohodkov nimajo, razen prostovoljnih prispevkov članov in darov dobrotnikov.55 Prispevke so pobirati ob letnem shodu in jih izročati ekonomu, ta pa je plačeval nastale stroške in vsako leto ali vsaj vsaka tri leta predložil obračun. Člani so darovati svoje prispevke tudi pri mašah v stolnici (pe-tak na leto). Premičnin niso imeti, razen lesenih svečnikov, kipa Svete Trojice in skrinjice za miloščino.56 Oltar Svete Trojice z znamenito Tintorettovo sliko je stal, ko ga je dobila v oskrbo bratovščina, v prvi kapeli ob severni steni ladje. Za bogoslužje si je bratovščina priskrbela lastne svečnike, za procesije pa kip Svete Trojice (tega bi s precejšnjo verjetnostjo smeti identificirati s kipom v vhodni veži ljubljanskega semenišča). V novi stolnici je bil sve- totrojiškemu oltarju odkazan podoben položaj kakor nekdaj v stari, tj. v prvi severni kapeli ladje57 (vendar je uglednejši položaj v transeptu prevzela »kapela« sv. Rešnjega telesa). Nov, marmorni oltar je dal leta 1711 postaviti Peter Anton Codelli, ki si je v kapeli zgradil grobnico. Kakšne pristojnosti je ob tem obdržala bratovščina, ni jasno, z naročili umetniških del pa se očitno ni veliko ukvarjala. Vprašanja zbujajo tudi njene spominske podobice, ki naj bi jih bila delila med svoje člane. Veider ji je namreč pripisal na Bogenšperku vrezano grafiko z upodobitvijo Svete Trojice; to na oblakih častita prvaka apostolov sv. Peter in Pavel, na zemlji pa sveta vojščaka Florijan in Jurij, ki kot varuha držita roki nad Ljubljano.58 Po Veiderjevem mnenju naj bi se bil Valvasorjev sodelavec Andrej Trost pri motivu oprl na stolnično oltarno sliko vseh svetnikov iz Hrenovega časa, na kateri sta bila prav tako izpostavljena sv. Florijan in Jurij, vendar naj bi kompozicijo skrčil in poenostavil.59 Vsekakor ni jasno, zakaj naj bi si bila bratovščina za predlogo izbrala sliko z oltarja, ki ni bil posvečen Sveti Trojici, v še večjo zadrego pa vodi podnapis Man: Cong. Sacerdotum suh titulo SS. Trinitatis, ki se nanaša na duhovščino. Ker upodobitev mesta (kljub vsem topografskim napakam) v resnici hoče ponazarjati Ljubljano in se delovanje Trosta na Bogenšperku v letih 1678—1688 ujema s časom ustanavljanja oz. dokončne ustanovitve stolnične bratovščine, si problem lahko zasilno razložimo z domnevo, da je znotraj bratovščine obstajala tudi posebna sekcija (.manipulus) za duhovščino, ki je grafiko naročila, še preden je škof združbo uradno potrdil, ji določil enotno ime (brez posebnih dopolnil) in jo povezal z oltarjem Svete Trojice. O stolnični bratovščini Svete Trojice je Janez Svetokriški spisal in leta 1700 objavil simbolike polno pridigo, v kateri je obravnaval skrivnost Svetega Trojstva in ljudi navduševal za članstvo v bratovščini.611 Za izhodišče je vzel podobe iz sanj: ko je v sanjah hodil po ljubljanskih cerkvah, je v vsaki ugledal žlahtno drevo, najlepše, ki je segalo do nebes in razprostiralo veje po vsej deželi, pa je našel v stolnici. Spoznal je, da drevesa pomenijo bra- 54 NŠjVL, ŠAL/Šk. prot, fasc. 9, št. 15a, pp. 162-164, 20. nov. 1688. 55 Med dobrotnike so šteli tudi mašne ustanovnike; tako je npr. Marija Peer leta 1703 pri bratovščini Svete Trojice s kapitalom 300 goldinarjev ustanovila štiri maše ob kvatrah, Jurij in Rcgina Hafner pa sta naslednje leto s kapitalom 100 goldinarjev napravila ustanovo za dve maši na kvatrni ponedeljek, gl. Maček: Mašne in svetne ustanove, str. 265, 281. 56 NŠAL, SAL/Šk. prot., fasc. 10, št. 17, pp. 283-285, 3. april 1693. 57 V prvo kapelo je bila dejansko predelena prvotna vhodna vcžica na severni strani. 58 Bibliothcca Metropolitan, Zagreb, VZ III, št. 203 d. 39 Vcidcr: Stara ljubljanska stolnica, str. 8, 80—81. Gre za sliko, ki jo je za škofa Hrena leta 1610 naslikal Krištof Weiss-man. 60 Janez Svetokriški: Sacrumpromptuarium, IV., str. 319—330. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana Lavrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295-317 303 Kip Svete Trojice, Ljubljana, Semenišče, vhodna ve%a. tovščine, ki so po teh cerkvah ustanovljene, in da najvišje simbolizira bratovščino Presvete Trojice, ker njeni člani ne postanejo bratje in sestre svetnikov in svetnic, ampak samega troedinega Boga. Oni so veje, ki se raztezajo po deželi, listje so njihove molitve, sadovi pa odpustki, ki so jih deležni. Skrivnost Svete Trojice je nedoumljiva, spomin nanjo pa je vtisnjen vsepovsod (v najrazličnejših trojicah; v nadaljevanju jih pridigar nekaj našteje). Člani bratovščine jo vsak dan častijo z molitvijo treh očenašev in zdravamarij ter s serafinsko hvalnico Sanctus, Sanctus, Sanctus. Papež Inocenc XI. je bratovščino obdaril z odpustki; tako prejme vsak član ob vstopu v bratovščino popolno odpuščanje vseh svojih grehov, odpustke pa lahko pridobi tudi večkrat na leto. Kakor se ogenj ni dotaknil treh mladeničev v ognjeni peči, v katero jih je dal vreči Nebukadnezar, se plameni vic ne bodo dotaknili bratov in sester Svete Trojice. S pobožnostjo do troedinega Boga bodo rešeni tudi bolezni in nadlog. Podobica bratovščine Svete Trojice, o k. 1687, Zagreb, Bibliotheca Metropolitana (VZ III, št. 203d, repr. po: Iconotheca Valvasoriana, 3, Ljubljana 2006). Dizmova bratovščina, imenovana tudi Družba združenih (Societas unitorum), je bila ustanovljena leta 1688 na pobudo upravitelja idrijskega rudnika Volfa Sigmunda pl. Kunpacha. Združevala je plemiče, izobražence in ugledne meščane, imela pa je omejeno število članov, sprva 26, pozneje (uradno od 1708)61 pa 51.62 Člani (imenovani tudi akade- Clanstvo so začeli širiti že (vsaj) leta 1695, leta 1699 so ga podvojili, to pa so v pravila uradno zapisali leta 1708 v Družbini knjižici Disma-Phi/ogia, gl. Spominska knjiga I., str. 17, 298, 321; Spominska knjiga II., str. 137; prim. Dolinar: Od Dizmove bratovščine do Akademije delovnih, str. 37; Smolik: Pregled članstva, str. 264. Družbina knjižica Disma-Philogia (izšla leta 1708, ponatisnjena leta 1722/23) je predvsem življenjepis sv. Dizma in molitvenik v njegovo čast (z malimi dnevnicami po vzoru Rimskega brevirja), dopolnjen z obrazložitvijo nastanka in namena Družbe, z njenimi pravili in katalogom članov, gl. 304 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana Lavrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295—317 miki), zbrani pod zavetništvom sv. Dizma, priproš-njika umirajočih, so molili in si prizadevali za srečno smrt, po družbenih pravilih so bih dolžni za vsakega umrlega sobrata v prvem mesecu po smrti darovati štiri maše zadušnice in se vsako leto v maju oz. juniju udeležiti slovesnega bogoslužja za vse pokojne člane. Poleg molitve so se morah odlikovati v krepostih; le-te so izražala njihova življenjska gesla, ki so jih vpisali v bratovščinsko knjigo, v katero je moral vsak dati naslikati tudi svoj grb in simbol. Pod geslom Slavi in Mu^am (Famae et Musiš) ter v slogi (Concordiae fructus — Uniti), ki jih je povezovala in so si jo izbrali za bratovščinsko vodilo, so v prid Ljubljane in dežele Kranjske delovali na vseh področjih znanosti in umetnosti; prav v tem je Družba postala predhodnica Akademije delovnih (Academiae Operosomni), njeni ustanovni Oltar sv. Di%ma, Ljubljana, stolnica. Spominska knjiga I., str. 311-325; Kastelic: Ljubljanska plemiška družba, str. 21, 25; za članstvo Smolik: Pregled članstva, str. 263-275. člani pa tudi ustanovni člani Akademije. Za svoj simbol so si izbrali srce, sestavljeno iz šestindvajsetih majhnih src.63 Med ljubljanskimi bratovščinami je imela Družba, ki je bila izrazito laiška ustanova (brez duhovnega voditelja in brez odpustkov), poseben status, zato ji je uspelo preživeti jožefinske reforme; obstala je vse do začetka 19. stoletja (zadnji član je bil vpisan v knjigo 12. junija 1801).64 Ob ustanovitvi Družbe so člani sklenili, da bodo postavili lastno kapelo,65 vendar se to več let ni zgodilo. Leta 1699 so se s Carlom Martinuzzijem dogovarjali za pozidavo stavbe pred Nemškimi vrati,66 ker pa so tedaj že začeli nastajati načrti za zidavo nove stolnice, so se raje odločili za kapelo v njenem okviru. Izbrali so prostor v transeptu, nasproti oltarja sv. Rešnjega telesa; tu so postavili lep oltar, ki ga je z oljno sliko Kristusa s sv. Dizmom v predpeklu leta 1704 opremil Giulio Quaglio.67 Quaglio je poslikal tudi stene (v letih 1703—1704), in sicer s freskami, ki predstavljajo razkošen nastavek (zaključen z družbenim emblemom združenih src), prizore s sv. Dizmom (Dizma kaže naklonjenost sveti družini na poti v Egipt, Dizmova smrt na križu68 in njegovo poveličanje v nebesih) ter personifikaciji Pokore in Božje milosti.69 Leta 1705 so pred oltarjem zgradili kripto za člane bratovščine; kot sporoča kronogram na plošči, je bila povsem dokončana leta 1709, ko so v njej pokopali prvega sobrata.70 Imenitno marmor- 63 Za nastanek, namen in pravila Dizmove bratovščine gl. Spominska knjiga I., str. 7-21; prim. Dolinar: Ob tristoletnici Dizmove bratovščine, str. 33-34; Dolinar: Od Dizmove bratovščine do Akademije delovnih, str. 35—39. Dol-ničar: Zgodovina, str. 122, 277, uvršča Družbo med šest vodilnih ljubljanskih bratovščin in navaja, da je med vsemi prva po dobrodelnosti. 64 Dolinar: Od Dizmove bratovščine do Akademije delovnih, str. 36; Gostiša: Spominska knjiga, str. 4; Kastelic: Ljubljanska plemiška družba, str. 21; Smolik: Pregled članstva, str. 263; Lavrič: Svetniški zavetniki, str. 302—304. V Družbo so bili včlanjeni seveda tudi duhovniki. 65 Spominska knjiga I., str. 20-21. V kapeli naj bi opravljali vsakoletno glavno pobožnost in brali maše za umrle družbenike. 66 Steska: Dolničarjeva ljubljanska kronika, str. 86. 67 Dolničar: Zgodovina, str. 145, 149, 298, 302; Lavrič: Zgodovina, str. 464, 466; Murovec: Quaglieve oltarne slike, str. 2-5. 68 Prizor Dizmove smrti, ki ga je mogoče postaviti v zvezo z ljubljansko bratovščino, je ok. leta 1740 za p. c. sv. Križa na Hribcu pri Skofji Loki upodobil Valentin Metzinger, gl. Cevc: Valentin Metzinger, str. 369, kat. št. 169; Lavrič: Svetniški zavetniki, str. 303. 69 Dolničar: Zgodovina, str. 169, 324; Lavrič: ljubljanska stolnica, str. 69-70, 115-118. 70 Dolničar: Zgodovina, str. 203-204, 357—358; Spominska knji- ga 1., str. 30—31; Smolik: Pregled članstva, str. 264. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana Lavrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295-317 305 Frontispic Spominske knjige bratovščine sv. Di%ma (ARS,AS 1073,1/1). no menzo so okoli srede 18. stoletja naročili pri Francescu Robbi; okrasid so jo dali s simbolom Družbe, tj. s srci, združenimi v enem srcu.71 Odlično poslikana in opremljena kapela dokazuje visoke umetnostne ambicije Družbe združenih. Izjemno dragocena je tudi njena spominska knjiga; z izvrstno nashkanimi grbi in simboli članov je sčasoma postala prava zakladnica baročnega miniaturnega slikarstva (najlepše miniature so izpod čopiča Simona Tadeja Volbenka Grahovarja).72 Ko se je v novi ljubljanski stolnici konec avgusta leta 1706 duhovščina prvič zbrala k splošni škofijski sinodi, na kateri so mdr. odločali tudi o Sv. Dt\ma, iluminacija v Spominski knjigi bratovščine sv. Di%ma (ARS, AS 1073,1/1). zidavi semenišča, je bila ustanovljena tudi duhovniška bratovščina sv. Križa in sv. Filipa Nerija.73 Za češčenje svetnika, ki je bil dotlej na Kranjskem skoraj neznan,74 si je prizadeval dekan Janez Anton Dolničar, zlasti pod vplivom Žiga Krištofa Herbersteina, ki se je leta 1701 kot upokojeni ljubljanski škof preselil k »Nerijevim« oratorijancem v Pe-rugio.75 Bratovščina je bila ustanovljena, da bi pomagala dušam v vicah ter zgradila in podpirala zavod za upokojene (revne ah zaslužne) duhovnike. Statut oz. pravila, ki jih je natisnil johann Georg Lavrič: ljubljanska stolnica, str. 116—118. Družbina Spominska knjiga, ki jo hrani Arhiv Republike Slovenije (AS 1073, I/lr), je v faksimilu, transkripciji in prevodu skupaj s študijskim zvezkom izšla leta 2001 pri Valvasorjevi fundaciji v uredništvu Lojzeta Gostiše; za kodikološko obravnavo Golob: Spominska knjiga, str. 41— 47; za embleme Kastelic: Emblemi, str. 115—261; za ilu-minacije Cevc: Iluminirani kodeks, str. 67—79; posebej za Grahovarjeve miniature Vrhunc: Simon Tadej Volbenk Grahovar, str. 107-126; prim. Dolinar: Ob tristoletnici Dizmove bratovščine, str. 33—34. 73 NŠAL, ŠAL/Šk. prot. fasc., 12, št. 23, pp. 380-383, 5. jul. 1706; Dolničar: Zgodovina, str. 190, 345; Lavrič: Zgodovina, str. 473. 74 Zanimivo je, da je podobico sv. Filipa Nerija, ki se zgleduje po Renijevi oltarni sliki, v svoji zbirki imel Valvasor (Bibliotheca Metropolitana, Zagreb, VZ III, št. 203 b). Za Nerijev kult oz. podobo na Kostanjevici pri Gorici (1646— 1649) gl. Lavrič: Janez Gregor Dolničar, str. 28, za Nerijev oltar v stolnici v Trstu (1714) pa Spominska knjiga I., str. 270-271. 75 Lavrič: Zgodovina, str. 460, 476-477. 306 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana Lavrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295—317 STATUTA, SEU EEGES ALUJE AC. INSIGNIS CONGREGATIONIS SUR Invocatione, 6? Patrocinio S. CRUCIS, S.PHILIPPI NERIJ. Suffragio Animarum in Purgatorio, ¿C íubfidio Domus paupcrum, ac cmcritorum Saccrdonnu. Labaet in Cathetlrali Bafilica Di vi NI COI. AI Epifcopi. Authoricate Ordinaria Neo ere&jt die ultima Augufti AnnoM- DCC. VI. ¿,45.fl7,Typií JojnmvGewfffJ Mayiilnc.no». wxil. rypoi. Statut ljubljanske duhovniške bratovščine sv. Kri%a in sv. Filipa Nerija (NS.4L, ÍC4E,jdsc. 230). Mayr,76 so določala, da se bo bratovščina v prvi vrsti posvetila postavitvi doma za siromašne duhovnike, ki so ostali brez beneficijev ah pa zaradi starosti oz. onemoglosti ne morejo več opravljati dušnega pastirstva, in za tiste, ki po napornem dejavnem življenju žehjo preostanek svojih dni preživeti v miru in pobožnem premišljevanju. Sobrat-je, ki bodo z miloščino in darovanimi mašami podprli gradnjo, bodo za zasluge deležni stokratnega plačila v večnosti. Glavni bratovščinski praznik je dan povišanja sv. Križa, sopraznik pa god sv. Filipa Nerija. Obhajajo naj ju s slovesno peto mašo, nemško pridigo in večernicami (z obvezno udeležbo tistih, ki bivajo v Ljubljani). Na praznična dneva morajo darovati maše za duše v vicah, in sicer eno leto za sobrate, drugo za vernike. Vsak sobrat naj po molitvi jutranjic in večernic pobožno recitira psalm Deprofundis, očenaš in zdravamarijo za duše v vicah, pobožno misel pa naj jim nakloni tudi ob vsakem obisku pokopahšča. Glavni shod je vsako leto 15. septembra (oz. 16., če bi bil 15. na nedeljo), takoj za glavnim praznikom, in se ga morajo obvezno udeležiti vsi, ki zaradi kake obveznosti niso zadržani. Na shodu se opravi aniverzarij za duše pokojnih sobratov in vsak od članov ta dan daruje mašo zanje in za druge kristjane (če sam ne more, to izvrši »po drugem«); to velja za navzoče in od- sotne. Drugo mašo v ta namen opravijo 5. maja (oz. 6., če bi bil 5. na nedeljo). Po končanem ani-verzariju naj ima eden od sobratov latinski nagovor, nato se začne razprava o bratovščinskih zadevah in opravilih. Ob tej priložnosti se obnovi vodstvo bratovščine; sestavljajo ga rektor in njegov namestnik, štirje asistenti, tajnik in njegov namestnik, zakladničar in dvanajst svetovalcev. Kar je združbi v prid, naj potrdijo, drugo izboljšajo, pomembne zadeve pa dajo v obravnavo ter sprejmejo predloge, za katere glasujejo člani. Ko bo dom za duhovnike zgrajen, naj določijo pravila za njegovo delovanje (za sprejete in za upravitelja). Vanj bodo sprejemah stare, za pastoralo neprimerne in zaslužne duhovnike iz ljubljanske in sosednjih škofij. Predloge naj na glavnem shodu poda rektor ah njegov namestnik, in sicer po posvetovanju z asistenti, tajnikom in svetovalci. Že leta 1707 so na shodu presojah, ah naj dom za upokojene duhovnike postavijo pri cerkvi sv. Florijana, kot je bilo prvotno zamišljeno, ah pod skupno streho s semeniščem, tj. Karlovim kolegijem. Odločili so se za drugo možnost in zato kupih kopališče, da so z njim pridobih primerno zemljišče za zidavo. En del Karlovega kolegija so tako namenih semenišču in biblioteki, drugega pa upokojenim duhovnikom.77 76 Izvode Statuta seu teges hrani NŠAL, KAL, fasc. 160, 230. 77 Lavrič: Zgodovina, str. 473, 475, 478, 482. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana I.avrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295—317 307 Carlo Martinu^pi: Stavba semenišča in zavoda %a upokojene duhovnike, Ljubljana. Leta 1707 so člani prvič slovesno proslavili praznik sv. Filipa Nerija; ob tej priložnosti je o velikih delih tega svetnika pridigal priznani govornik, kanonik Franc Bernard Fischer.78 Na glavnem shodu, prvem po ustanovitvi, pa je zbrani duhovščini na temo Šola križa, doneča iz Pavlove trombe (Schola crucis, in tuba Pauli resonanš), govoril ljubljanski kanonik Jurij Andrej Gladič.79 Osrednjo pozornost je namenil misteriju križa in duhovniškemu poklicu. Ob tolikerih svetnih znanostih in študiju minljivih zemskih reči, ki raztresajo dušo z radovednimi nasladami in ničevostmi ah zavajajo celo h krivičnosti, naj člani naravnajo misli k najvišji kreposti. Zato jim predstavlja učno metodo, ki je svetna modrost ni učila, uporabljal pa jo je apostol narodov sv. Pavel, ko je oznanjal skrivnost križa in ni hotel »nič drugega vedeti« kot le »Jezusa Kristusa Križanega« (1 Kor 2,1—5). Ustanova, katere temeljni kamen je bil položen pred letom dni, si je za svoj glavni cilj izbrala Božjo čast, rešitev duš, ljubezen do bližnjega in kreposti. Kot spomenik duhovniške pobožnosti je »novo, veličastno in sijajno stolno cerkev« dopolnila s skrivnostjo križa. Člani so se odločili zgraditi dom za zaslužne duhovnike, onemogle in izčrpane od dela, da bi jim omogočili dostojno starost; številne je namreč pestila revščina, saj duhovniški stan ni bil povsod spoštovan, ampak zaradi malopridnosti ljudstva in prezirljivosti plemstva marsikje zasmehovan in zasramovan. Zato je Gladič spodbujal člane, naj ustanovo podpro s svojim premoženjem; to je samo po sebi sicer minljivo, s pobožnim namenom pa bodo prav zaradi njega deležni večnega spomina in hvaležnosti. Tisti, ki jim bo ta ustanova omogočila mirno starost, bodo zanje molili in se jih spominjali pri oltarju. Naposled je govornik povabil k sodelovanju tudi laike; tem je bilo dovoljeno vstopiti v pobožno zvezo, da bi jo podprli z dobrodelnostjo. V stolni cerkvi je bratovščina imela svoj sedež pri oltarju sv. Križa. Ze kmalu po ustanovitvi se je Janez Anton Dolničar obrnil na upokojenega škofa Herbersteina v Perugii za nasvete in pomoč v zvezi z naročilom primerne bratovščinske slike, člane pa je na shodu leta 1707 skušal prepričati, da bi se odločili za kvalitetno izvedbo in jo finančno dovolj podprli.80 Sliko patrona sv. Filipa Nerija so naposled s posredovanjem Aleša Žiga Dolničarja naro- Lavrič: Zgodovina, str. 479. Gladič: Schola crucis, primerek pridige hrani SKL, Dolni-čarjeva Miscellanea II., št. 22. 80 Lavrič: Zgodovina, str. 477. 308 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana Lavrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295—317 Michelangelo Ricciolini, Sv. Filip Neri, 1709, slika stol-nične bratovščine sv. Križa in sv. Filipa Nerija, Dobrova, c. Marijinega vnebovzetja. čili pri rimskem slikarju Michelangelu Riccioliniju, učencu slovitega Carla Maratta; dokončal jo je leta 1709. V kompoziciji se je oprl na Marattovo interpretacijo izvirne Renijeve podobe, zaradi naslova združbe pa dodal motiv križa.81 Tako je bratovščina lahko sliko postavljala na veliki oltar za oba svoja praznika, tj. za god sv. Filipa Nerija in za praznik sv. Križa.82 Ob teh priložnostih je izpostavljala v češčenje tudi partikulo sv. križa, ki ji jo je podaril Za sliko gl. Zeri, Rozman: Evropski slikarji, str. 54—55, kat. št. 33, z navedbo literature; Lavrič: Umetnostni spisi, str. 47; First: Carlo Maratta, str. 68-70; Lavrič: Zgodovina, str. 478, 482. Slika je zdaj v župnijski cerkvi na Dobrovi. Za bratovščinske praznike gl. NŠAL, ŠAL/Šk. prot., fasc. 12, št. 24, p. 83, 19. maj 1707, fasc. 13, št. 25, p. 139, 21. maj 1709, p. 227, 8. sept. 1709, p. 366, 25. maj 1710, fasc. 13, št. 26, p. 63, 24. maj 1711, fasc. 14, št. 28, p. 86, 22. maj 1717. škof.83 Z »novo« duhovniško bratovščino se je škof pohvalil v poročilu o stanju škofije, ki ga je poslal v Rim leta 1716.84 Kot zadnja baročna je bila leta 1730 v stolnici ustanovljena bratovščina sv. Janeza Nepomuka; z njo se je v relaciji o stanju svoje škofije leta 1731 Svetemu sedežu pohvalil Žiga Feliks Schratten-bach.85 Njen patron, kanoniziran leta 1729, je zasedel prostor v kapeli sv. Andreja; tam mu je Valentin Met^inger, Sv. Jane^ Nepomuk, 1749, slika stolnične bratovščine sv. Janeza Nepomuka, Hruševo pri Dobrovi, p. c. sv. Jurija. M NŠAL, ŠAL/Šk. prot., fasc. 13, št. 26, p. 383, 30. april 1713. 8* NŠAL, ŠAL/Šk. prot, fasc. 14, št. 27, pp. 273 ss., 1. april 1716. 85 NŠAL, ŠAL/Šk. prot., fasc. 17, št. 34, pp. 112-114, 17. april 1731. Točen datum ustanovitve še ni znan. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana I.avrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295—317 309 nato bratovščina postavila oltar s slikano podobo (okrašeno s petimi pozlačenimi lesenimi zvezdami in z namizno sliko sv. Frančiška Ksaverja v pozlačenem okvirju), priskrbela pa je tudi njegovo sliko, ki jo je za noveno nameščala na veliki oltar (skupaj s pozlačenim izrezljanim baldahinom, svečniki in Križanim v školjčnem ornamentu). Verjetno je obe naslikal Valentin Metzinger; na večji, iz leta 1749, je tudi podpisan.86 Bratovščina je dala tudi natisniti priročnik87 in podobice, s katerimi je razširjala kult slovitega praškega mučenca. Veliko pozornost je posvečala glasbeni spremljavi svojih praznovanj, zlasti godu zavetnika Nepomuka; med notnim gradivom za stol-nični kor zasledimo mdr. tudi kompozicije avstrijskega skladatelja Wenzla Zivilhoferja.88 Med njenimi slavnostnimi govorniki pa je treba omeniti dunajskega avguštinca p. Teófila Schinla; njegova hva-lilna in slavilna pridiga v čast sv. Janezu Nepomuku iz leta 1742 se je ohranila v tiskani izdaji.89 V skrbi za lepoto prazničnega bogoslužja (poleg patrono-vega je praznovala tudi godove sv. Janeza Krizo-stoma, Janeza Krstnika,9" Andreja in Jerneja) je bratovščina nakupila tudi dragocene paramente. O premoženju, opremi in posredno tudi dejavnosti bratovščine nam precej pove inventarni popis, ki je bil sestavljen 19. januarja 1768.91 Ob tem času je imela 96 fl 48 kr 2 pf gotovine, v zadolžnicah pa kar 1.200 fl. Med dokumenti je hranila ustanovno bulo, račune in specifikacije rednih in izrednih izdatkov (iz let 1744/45—1750)92 ter sveženj različnih 86 Metzingerjev Sv. Janez Nepomuk je v 19. stoletju prešel v last cerkve na Hruševem pri Dobrovi, gl. Cevc: Valentin Met^inger, str. 392-393, kat. št. 274. Da je bila Metzin-gcrjeva slika nekdaj v Nepomukovem oltarju, je vidno iz Goldcnstcinovc kritike obnove stolnice, gl. Lavrič: Gol-densteinova kritika, str. 35. Veider jo je na podlagi grafike (ta zdaj ni v razvidu) sicer pripisal bortunatu Bergantu, gl. Veider: Stara ljubljanska stolnica, str. 104. 87 NŠjVL, ŠA1 yŠk. prot., fase. 17, št. 34, p. 45, 5. nov. 1730. 88 Hofler: Glasbena umetnost, str. 129, za glasbeno dejavnost bratovščin gl. tudi str. 63, 64, 118. 89 Schinl: Drey Lob- und Ehren-Predigen (skupaj s pridigama v čast sv. Trojici in sv. Juriju), primerek hrani SKL, Q. V. 19, Orator Germano-Latinus; Cvetko: Academia Philharmoni-corum, str. 118; Pohlin: Kraynska grammatika, str. 403; Vidmar: Kritični prevod, str. 547. 90 Sv. Janez Krizostom in Janez Krstnik se poleg sv. Janeza Evangelista pogosto pridružujeta Ncpomukovcmu kultu. 91 NŠA1ŠA1 ./Ž, 1 .jubljana-Stolnica, fase. 165b, Beneficiji in mašne ustanove, inventar bratovščine, 19. januar 1768. Škofijski tajnik in bibliotekar Joseph 1'ranz Edler von Wcrth je 20. januarja inventar prepisal v dveh izvodih, enega za škofijo, drugega za bratovščino. 92 Obdobje izrednih izdatkov bi hipotetično lahko povezovali z načrtovanjem in postavitvijo novega oltarja sv. Janeza Nepomuka. Temu v prid govori Metzingerjeva slika z letnico 1749. listin. Imela je nekaj oltarne opreme in precej pa-ramentov. Oprema za veliki oltar je bila namenjena za opravljanje novene, sestavljali pa so jo oltarna slika sv. Janeza Nepomuka ter pozlačen rezljan baldahin, h kateremu so spadali še štirje kovinski svečniki z dvanajstimi svečami in Križani, stoječ v pozlačeni rezljani školjki. K njej so sodili tudi zlat, srebrn in rdeč rožast ornat, kazula iz blaga, tkanega z zlatom na rdeči podlagi, in kazula iz rožnate svile z vezeno osrednjo podobo (s pripadajočo opravo), pa alba s široko saško čipko, dve albi iz finega nemškega platna s široko idrijsko čipko in ena iz navadnega platna z idrijsko čipko. Naštetih je tudi več humeralov, cingulov, korporalov, purifikato-rijev, prtov in dva veluma. Potem so popisani še: šest srebrnih in šest medeninastih svečnikov, devetnajst majhnih železnih svečnikov, dva lesena pozlačena svečnika, žičnata držala za sveče, trije prti za veliki oltar, omarični prt, trije prti za kapelo sv. Janeza Nepomuka, dve oltarni blazini iz rdeče svile, štiri usnjene oltarne blazine, tri rezljane in dobro pozlačene zastekljene kanonske table za veliki oltar in tri take za Nepomukovo kapelo, tri navadne kanonske table za dnevno rabo, štirje pozlačeni stenski svečniki, šest rezljanih pozlačenih piramid s po tremi svečami, trije antependiji za veliki oltar, dva velika in dva majhna antependija za Nepomukovo kapelo, en navaden antependij za vsakodnevno rabo, zastekljena slika sv. Frančiška Ksaverja s pozlačenim okvirjem skupaj z medeninastim, v ognju pozlačenim Križanim, ki se postavlja na oltar v Nepomukovi kapeli. Sledijo baldahin iz rdečega damasta s snemljivimi stranskimi zavesami skupaj z dvema medeninastima svečnikoma, rdeča tkanina za stopnice v kapeli, namizna preproga, pet novih lesenih pozlačenih zvezd za veliko sliko sv. Janeza Nepomuka, pet starih zvezd, šest rezljanih pozlačenih čokov z umetnimi rožami, dva velika in osem majhnih vrčev za rože, dva oltarna grmička s sadeži. Potem so navedene še mašna knjiga, knjižica s slovenskimi litanijami, velika rezljana pozlačena zastekljena tabla z odpustki, s stranskimi krili, okrašena z rdečim žametom in ena manjša v črnem okvirju. V zalogi so hranili več svile, platna, trakov, sveč, voska in majolik, imeli so tudi kip Vstalega in posrebreno svetilko. Od pohištva so našteti: predalnik nad zakristijo, tri hrastove omare nad kapelo, lesena skrinja ter omara s prtom in antependijem. Bratovščina je imela dragocen album, vezan v rdeč žamet, s srebrnim okovjem, v navadno usnje vezano staro bratovščinsko knjigo, v črno usnje vezano knjigo umrlih članov, futeral s štiriintridesetimi vezanimi bratovščinskimi knjižicami, futeral s štiriindvajsetimi bratovščinskimi sličicami iz papirja 310 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana Lavrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295—317 (lepenke), štiri nevezane knjige bratovščinskih pravil, oznanila za noveno, oznanila za praznike sv. Janeza Krizostoma, Janeza Krstnika, Andreja in Jerneja, paket naslovnic za bratovščinske knjige, bratovščinske odpustke, vpisnice v bratovščino, tri tisoč papirnatih podobic sv. Janeza Nepomuka (v velikosti osmerke), bakrorezno podobo sv. Janeza Nepomuka z nekaj oltarnimi podobami, nekaj tiskov za praznike oz. maše. Imela je tudi precej mu-zikatij: dvaindvajset maš različnih skladateljev s partiturami za sopran, alt, tenor, bas, prvo in drugo violino, violončelo in violon. Nato še dvajset htanij, enajst ofertorijev, štiriindvajset arij, deset Tantum ergo, eno himno Te Denm, eno Salve Regina, eno Regina Coeli, eno mašo, en oratorij in en motet sv. Janeza Nepomuka, en zavitek različnih muzikalij in notni papir. Hranila je tudi relikvije sv. Janeza Nepomuka, vdelane v srebro, s futeralom in avtentiko. Bratovščina pri Sv. Florijanu Bratovščina Žalostne Matere Božje (Matere Božje sedmerih žalosti) pri Sv. Florijanu, podružnici stolne cerkve, je bila ustanovljena leta 1713,93 delovala pa je do zatrtja pod Jožefom II. Sedež je imela pri istoimenskem oltarju, kjer so se člani shajali ob sloveči Marijini milostni podobi (to je leta 1639 naslikal Tomaž Kundišek), da bi se združeni priporočati v njeno varstvo.94 Bratovščinska matri-kula je še ohranjena,95 predmeti iz srebra pa so bih (že po njeni ukinitvi) na ukaz okrožnega urada skupaj s srebrnimi in zlatimi votivi (prstani, uhani itd.), ki so jih ljudje darovati Sentflorjanski Materi Božji, pretopljeni.96 Naše dni je dočakal le kip Žalostne Matere Božje iz bakrene, posrebrene in deloma pozlačene pločevine iz ok. srede 18. stoletja. Marija, pritrjena na črno lužen lesen podstavek, se zgleduje po Kundiškovi sliki; vidna je do kolen, obdaja jo žarkast sij, roki ima sklenjeni k molitvi, Žalostna Mati Božja, bratovščinski kip ¿^ p- c. sv. Florijana, Tjubljana-Sv. Jakob, j>'upnišk. srce prebodeno z mečem, za njenim hrbtom pa se vzpenja križ, ki opozarja na Jezusovo trpljenje.97 Kip so najbrž nositi v procesijah. Med člani in drugimi verniki je bratovščina širila grafične posnetke milostne podobe;98 natisnjeni so bili v številnih razhčicah (tudi delno kolorirani ali vkom-ponirani v besedilo z molitvijo k Žalostni Materi Božji). 95 NŠAL, ŠAL/Šk. prot., fasc. 13, št. 26, p. 380, 26. april 1713; Steska: Dolničarjeva ljubljanska kronika, str. 169; Kovačič: Cerkev sv. Florijana, str. 29; Kemperl: Romanje, str. 60, 176. 94 Kovačič: Cerkev sv. Florijana, str. 29. Že ob ustanovitvi se je v bratovščino vpisalo dvesto članov, pripadnikov različnih stanov in obeh spolov. 95 NŠAL, ŠAL/ŽA, Ljubljana-Sv. Jakob, Razne knjige, fasc. 10, št. 24. Vpisna knjiga bratovščine Žalostne Matere Božje (1718—1784) ima zlato obrezo in usnjene platnice z vtisnjenim Marijinim prebodenim srcem. 96 NŠAL, ŠAL/ŽA, Ljubljana-Sv. Jakob, Spisi, fasc. 6, cerkveni računi 1778, 1787; prim. Simoniti: Uturgično posodje, str. 6; Simoniti: Zakladi slovenskih cerkva, str. 152, kat. št. 137. 97 Kovačič: Cerkev sv. Florijana, str. 23; Simoniti: Uturgično posodje, str. 43, kat. št. 23; Simoniti: Zakladi slovenskih cerkva, str. 152, kat. št. 137. V literaturi kip doslej ni bil povezan z bratovščino, vendar se ta zveza kaže kot najbolj smiselna, gl. Lavrič: Ljubljanske baročne bratovščine, str. 282. 98 Prim. Lozar Štamcar: Prispevek k preučevanju, str. 78. Razmeroma kvalitetno grafiko je v Gradcu vrezal in signiral Johann Michael Kauperz, večina drugih podobic pa je anonimna. Grafike niso označene kot bratovščinske. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana I.avrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295—317 311 Grafika % molitvijo k Sentflojanski Žalostni Materi Božji, Semeniška knjižnica, Ljubljana. ^nbac(jtt5cö©!ScttT vor bem©tiaben-/aii!b u.i', grauem u 2Hutter Der Säarmljer» Jtgfeit/ unb Srölierin berenbe< trübten jjerieti/ fcfcaue an bteer. fcbröfltdje $)agionä« geug wor> mit Dilti Uebiieö .Kinö t(t «e> martftt »orben. O was qrofieii 6<Ömerjen/©euifjen/ 2Beiuen unb Älagen ba|t bu btt) allen feinen ßeobenge&abt. Owie mit Stoffen inwenbiger aBattet bl|t ba au« SRütterliifcen ijerjm bamablgepeijmget anb mit vielen tjeiffen 2ät)ern betrübt worben/ mit welcben bu beit Sobten £eicb> nantb Deines lieben ©Ofens be< fcuctjtet unb begofien ba(i; ß SButtep bec ©üttigfeit unb ©na ben/ »erfcfcmd&e mich niefct wegen meinen »ielfditigen ©ünben/fon. becn erwerbe mir eon beinern lieben ttinb 3«8U Sbtiflo/ Dag itb in allen meinen ©djincr-Jen / Serben unb ¡öetrübnuffen ®IIt bit nor tem fftnabcit/iöilb r. üii( PlruS beittn./ (rianacu*). Xäaigtn 'itb. Iii / BaltPbuHS gerb. 'Sinhoffcn iu ion/ bad>/ bin t. ^utll 1710. Qenfmiltr! iail S&ifäifftn luiaobud) bin j, 1715. bann bcjiatttc burib iöilbdin SiUjoticn tu . ...... .. iititad) btn i. Stbtiwcii unb ab.rr.uMin gebultig fene/ in allen Sltiliaen/tm«k«tciir 'Äit.« ¡uta.b«iti bi.. ... »oiberift aber in biefen % »«»ÄÄl meinen ®l(Ieti in feinen ffiöttli» d;en SOiUen übergebe 1 ifjtr, £ob unb Sand fageju allen Seiten/ aufbag fein bitterer Scbt unb üetjben/ an mit atmen ©ünber ni(t)t »erlobren »erbe: Erwerbe mir autö/ bajj icfj t>or meinen (SnD meine ©unb »abr&affiig bereue/ bamit id) ewiglich oon beinen Iie« ben ©obn / unb bit nicht gefaiei ben werbe. O «¡Rätter ber S3arm> berjigfdt/ weltfie bic Diti ßrtb jtt einem ©naben « Qauü ert Alfen baji/ bieweii iefe mein Hoffnung unb Srsft/nad) ©Ott auf Dieb fege/ wobl wifftnb Dag bu alle« »ermagft/ unb bic bein ©obn ntcf>ts »erfagen Fan / bag itb oon biefen Stnligen befreut/ legt* lieb aber tor meinen ®nb meine ©ünb wabtbafftig bereue / bamit id) ewiglich von beinen lieben ©obn/ unb bit nid>t gefebieben werbe/ amen. Artigt Sacram tmaginem. Jobann Michael Kaupen5 Sentflorjanska Žalostna Mati Božja, Semeniška knjižnica, Ljubljana. Bratovščina pri Sv. Petru Leta 1712 je šempetrski župnik |anez Skrpin ustanovil bratovščino z naslovom Pomoč umirajočim za srečno zadnjo uro. Potrjena je bila 11. aprila 1713," 19. julija tega leta pa jo je papež Klemen XI. obdaril z odpustki. Skrpin je v tem času poskrbel za izdajo bratovščinske knjižice Treuer Gefährt (Zvesti spremljevalec), ki je bila ilustrirana z bakrorezi Benjamina Ivenckla, izdelanimi na Dunaju.100 Člani so jo uporabljali kot priročnik za posebno pobožnost t. i. Marijinih poti; le-to so opravljati ob dvanajstih kapelicah, ki so vodile od župnijske cerkve sv. Petra do podružnice Device Marije v Polju. Kapelice so postaviti po zamisli (v resnici po videnju) in na pobudo jezuita Andreja Schweigerja leta 1711, naslednje leto pa jih je Janez Jurij Remb poslikal. Ikonografsko je koncept mari-janskega cikla dvanajstih postaj izjemen; doslej niso znane kake njegove domače ah tuje vzporednice.101 99 NŠAL, ŠAL/Šk. prot., fasc. 13, št. 26, p. 371, 11. april 1713. 100 Skrpin: Treuer Gefährt, izvod v NUK, sign. 21037; prim. Smolik: Marijina pot, str. 8; Menaše: Marija, str. 291-292; Kemperl, Romanje, str. 58, 175, 192, 193; Kemperl: Romarska cerkev, str. 13-20. 101 Vrhovnik: Marijina znamenja, str. 36-40; Menaše: Marija, str. 291—292, z opozorilom na vsebinsko nenavadnost cikla; Kemperl: Romarska cerkev, str. 13—20, z navedbo starejše literature; prim. Dolničar: Epitome, str. 100, s pojasnilom, da so postaje Marijinih poti začeli graditi »sine exemplo«. 312 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana Lavrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295—317 V \ ir "-s t. i Iv i •¿¡''m! ' \ i Iv» v I Bratovščina je imela sedež v šempetrski cerkvi pri oltarju, za katerega je Valentin Metzinger leta 1734 naslikal Marijo pomočnico umirajočih. Slika nazorno kaže namen bratovščine, ki se je posvečala umirajočim in se v molitvah za srečno zadnjo uro in za duše v vicah zatekala k Mariji; na sliki na Marijino vsemogočno priprošnjo opozarja duhovnik, ki spremlja in prevideva bolnika ob asistenci članice bratovščine, medtem ko peklenski pošasti v spodnjem delu kompozicije seštevata grehe oz. dolgove umirajočega.102 Bratovščina je na praznik Marije Snežne vodila procesijo v Polje, leta 1754 pa jo je preusmerila k ljubljanskim uršulinkam.103 Benjamin Kenckel, Marijina pot v tempelj, prva postaja Marijinih poti, grafika i\ bratovščinske knjige »Zvesti spremljevalec«, 1713, Semeniška knjižnica, Ljubljana. 102 Menaše: Marija, str. 188, z razlago, da seštevki pomenijo leta, ki naj bi jih umirajoči prebil v vicah; Cevc: Valentin Met%inger, str. 114—115, kat. št. 80; Kemperl: Bratovščine kot naročnice, str. 37, 39-40. 103 Kemperl: Romanje, str. 177. Valentin Metzinger, Marija Pomočnica umirajočih, 1734, ljubljana, % c. sv. Vetra. Druge ljubljanske bratovščine V Ljubljani je od leta 1711 delovala bratovščina krščanskega nauka, ki je bila povezana s poučevanjem nauka v stolnici.104 V drugi polovici 18. stoletja se omenjata še bratovščina gosposke služinčadi, ki je leta 1767 v stolnici ustanovila maše pri oltarjih sv. Rešnjega telesa in sv. Marije >04 ŠAL/Šk. prot., fasc. 13, št. 26, p. 47, 3. april 1711, p. 50, 12. april 1711, fasc. 14, št. 28a, 1717-1718, priloga z zapiski Janeza Antona Dolničarja o ustanovitvi in pravilih bratovščine krščanskega nauka; Lavrič: Janez Gregor Dol-ničar, str. 50. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana I.avrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295—317 313 Magdalene,105 in bratovščina kočijažev.106 Nekaj bratovščin je bilo ustanovljenih tudi v bližnjem predmestju, vendar te niso zajete v prispevek. *** Bratovščine so bile eden bistvenih elementov baročne pobožnosd (in z njo povezanega umetnostnega naročništva), dobrodelnosti in družbenega sožitja. Ker so se med ljudmi globoko vkore-ninile, sta morali cerkvena in svetna oblast iztrebljati njihove sledi107 še nekaj let po ukinitvi.108 Viri in literatura Viri ARS — Arhiv Republike Slovenije AS 1073 - Zbirka rokopisov I/lr, THEA-TRVM MEMORJAE NOBILIS, AC ALMAE SOCIETATis I \llOIU \l / Das ist Schau Bühne der Gedächtnuß der Adelichen und Gottseeligen Geselschafft der Vereinigten zp Stätts wehrenden Andenken Eröffnet In der Uhralten Haubtstatt Laybach 1688. NSAL - Nadškofijski arhiv Ljubljana KAL, fasc. 160, 219, 230, 232, 233, 327 ŠAL L, fasc. 24 ŠAL/Šk. prot, fasc. 6, 7, 9, 10, 12, 13, 14, 15, 17,18, 21, 23 ŠAL/Viz., fasc. 5 ŠAL/Ž, Ljubljana-Sv. Nikolaj, fasc. 165b, Be-neficiji in mašne ustanove 17.—19. stol. SAL/ZA, Ljubljana—Sv. Jakob, Razne knjige, fasc. 10, št. 24: Einschreib-Buch deren in die bruderschafft der Schmerzhaften Mutter Gottes Maria bej St. Florian alhier in Eaybach einuerleibten Herrn Herrn brüeder un(d) Frauen Frauen Schwestern, 1718—1784. SAL/ZA, Ljubljana—Sv. Jakob, Spisi, fasc. 6 SKL — Semeniška knjižnica Ljubljana rkp. 11, Dolničar, Janez Gregor: Annales urbis Eabacensis, metropolis inclyti Ducatus Carnioliae, das ist, 105 Maček, Mašne in svetne ustanove, str. 276. Mašna ustanova je bila potrjena 1768. 106 Maček, Mašne in svetne ustanove, str. 279. 107 Prim. NŠAL, ŠAL/Šk. prot., fasc. 21, št. 44, p. 275, 1. dec. 1787, fasc. 23, št. 46, pp. 149-176, 1788; prim. Kemperl: Bratovščine kot naročnice, str. 40. 108 Za posredovanje študijskega gradiva izrekam zahvalo prof. dr. Marijanu Smoliku ter zaposlenim v Nadškofijskem arhivu Ljubljana in Arhivu Republike Slovenije, za pripravo fotografskih posnetkov za objavo se zahvaljujem kolegu Andreju 1'urlanu, za pregled besedila pa kolegu dr. Blažu Rcsmanu. Jahrs-Geschichten der fürstl. Haupt Statt Eaybach. Von Anno 1660, biss 1700. Dann continuiret von Anno 1700 bis s 1718,1701-1718. Dolničarjeva Miscellanea IL, št. 22 Orator Germano-Latinus, Q. V. 19 Tiskani viri DISMA-PHILOGIA Das ist Uebes-Eyffer zp den Büssenden Schächer Den Heiligen DISMAS, Der Adelichen und vortrefflichen Gesellschafft Der Vereinigten / Zu Eaybach in Crain außerkohrnen Schut^-PATRON, Und Weegs-Gefährten in die Lange Ewigkeit. / Worbey dises grossen H. Lebens-Beschreibung / Tag-Zeiten / und Lita-ney / wie auch gedachter Gesellschafft Gesät^e / und Cata-logus zufinden. Cum Licentia Superiorum. / Laybach / Gedruckt bey Johann Georg Mayr / Einer Löbl. Lands in Crain / Buchdrucker und Händler / 1708. Dolničar, Janez Gregor: Epitome chronologica, con-tinens res memorabiles nobilis & antiquissimae urbis La-bacensis, metropolis inclyti Ducatus Carnioliae. Labaci 1714. Gladič, Jurij Andrej: SCHOLA CRUCIS, IN TUBA PAULI RESONANS, SIVE ALLOCU-TIO AD CLERUM INSIGNIS NEO-CONFRA-TERNITATIS SUB AUSPICIJS, & INVOCA-TIONE S. CRUCIS ET S. PHIUPPI NERIJ, Pro suffragio Animarum in Purgatorio, & subsidio Domüs Emeritorum Sacerdotum. In Cathedrali Basilica Labaci Authoritate Ordinaria Erectae. PER GEORGIUM ANDREAM GLAD ICH J. U. D. Canonicum Laboe. & Secret. Congregat. Die XV. Septembris in Generali Congressu primo post erectionem .ANNO M. DCC. VII./ Labaci, Typis J oannis Georgp Mayr, Inclyt. Prov. Carn. Typogr. Schinl, Teofil: Drey Lob- und FJjren-Predigen / Deren die Erste ZP Ehre Deß Heil. Beicht verschwigenen Blut-Zeug IOANNIS NEPOMUCENI, An den Ti-tular-Fest Seiner preißwürdigst auffgerichten Bruderschafft in der Hochlöbl. Dom-Kirche S. Nicolai [...], vorgetragen worden von P. F. TheophlLo SChlnL, OrDens eines heHJgen Vatters AVgVstlnl, In besagter KlrChe TeVtsChen / aVCh Fasten-PreDIger zV LallbaCh. / Gedruckt zu Laybach / bey Adam Friderich Reichhardt / Landtschaft-Buchdruckern. STATUTA, SEU LEGES ALMAE ^C INSIGNIS CONGREGATIONIS SUB Invocatione, <& Patroamo S. CRUCIS, ET S. PHIUPPI NERJJ. Pro Suffragio Animarum in Purgatorio, & subsidio Domüs pauperum, ac emeritorum Sacerdotum. Labaci in Cathedrali Basilica Divi NICOLAI Episcopi, Authoritate Ordinaria Neo erectae die ultima Augusti Anno M.DCC.VI. / LABACI, Typis J oannis Georgp Mayr, Inc. Prov. Carn. Typog. 314 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana Lavrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295—317 Treuer Gefährt Auf der Allerglückseeligsten Reiß in die Freudige Ewigkeit Oder Zwölf Marianische Weeg Umb Erhaltung einer glückseligen Sterb-Stund: Durch Zwölf STATIONEN, oder Kirchjahrts-Säulen Welche erstlich / und urspringlich zp Eaybach in Crain / von der Pfärr-Kirchen S. Petri, ZP der wunderthättigen Mutter Gottes Maria in Feld: Auf angeben eines Gottseeligen / und fromen Mysta-Mariophili im Jahr 1711. m hm würdig auffgericht worden. Worbey anzumercken / daß denen Gebettern bey gedachten STATIONEN, die tägliche Andacht zp der Seeligsten Mutter Gottes Maria Monathweiß beygesetzp worden. Cum Eicentia Superiomm. Eaybach / beyjoh. GeorgMayr / Eands. Buchd. 1713. Valvasor, Johann Weichard: Topographia Ducatus Carnioliae modernae. Wagensperg 1679. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzpgthums Crain. Laibach—Nürnberg 1689. Literatura Abaffy, Mirna: Vnderschidliche Geistliche von Allen Heiligen, auch von allerley Eremiten Kupferstich, welche von vnderschidlichen Mahlern, Kupferstechern vnd andern Künstlern inventirt, gezeichnet vnd ins Kupfer gestochen / mit sonderbahrem Fleiß zpsamben gebracht durch Johann Weychard Valvasor, Iconotheca Valvasoriana, 3. Ljubljana : Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri SAZU, Zagreb : Zagrebška nadškofija, Bibkoteka Metropolitana, 2006. Benedik, Metod: Die Kapuziner in Slowenien 1600-1750. Roma 1973 (tipkopis disertacije). Benedik, Metod: Škofjeloški pasijon 1713— 1715-1721-1999-2000. Eiturgia Theologia prima. Zbornik ob 80-letnici profesorja Marijana Smolika (ur. Rafko Valenčič, Slavko Krajnc, Jože Faganel). Ljubljana-Celje : Celjska Mohorjeva družba, 2008, str. 415-429. Cevc, Anica: Valentin Metzjnger 1699—1759. Življenje in delo baročnega slikarja. Ljubljana : Narodna galerija, 2000. Cevc, Emilijan: Iluminirani kodeks ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma. Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma 1688—1801, 2 : Razprave (ur. Lojze Gostiša). Ljubljana : Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri SAZU, 2001, str. 6779. Cvetko, Dragotin: Academia Philharmonicorum Ea-bacensis. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1962. Deželak Trojar, Monika: Listi ob kodeksu Škofjeloškega pasijona. v: Oče Romuald: Škofjeloški pasijon. Znanstvenokritična ¿zdaja (ur. Matija Ogrin). Celje-Ljubljana : Celjska Mohorjeva družba, SAZU Ljubljana, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, 2009, str. 366-401. Dolinar, France: Bratovščina. Enciklopedija Slovenije 1. Ljubljana : MK, 1987, str. 358. Dolinar, France: Ob tristoletnici Dizmove bratovščine v Ljubljani 1688/89-1989, Mohorjev koledar 1989. Ljubljana 1988, str. 33-34. Dolinar, France: Od Dizmove bratovščine do Akademije delovnih v Ljubljani. Academia Operosorum. Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve (ur. Kajetan Gantar). Ljubljana : SAZU, 1994, str. 35-46. Dolinar, France: Bratovščina svetega Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici. Naša luč 47/4 (1998), str. 8. Dolničar, Janez Gregor: Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, Ejubljana 1701—1714 (ur. Ana Lavrič). Ljubljana : Založba ZRC, 2003. First, Blaženka: Carlo Maratta in barok na Slovenskem. Pomen z Maratto povezane grafike zp baročno religiozno slikarstvo na Slovenskem. Ljubljana : Založba ZRC, Narodni muzej Slovenije, 2000. Golia, Modest: Janez Karel grof Herberstein, XX. ljubljanski škof in njegova doba. Doneski h kulturni in cerkveni problematiki jožefinizpia. Metlika 1945 (tipkopis doktorske disertacije). Golob, Nataša: Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma. Kodikološke ugotovitve. Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma 1688—1801, 2 : Razprave (ur. Lojze Gostiša). Ljubljana : Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri SAZU, 2001, str. 41-47. Gostiša, Lojze: Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma, visoka pesem ilumini-ranega rokopisa na Slovenskem. Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma 1688—1801, 2 : Razprave (ur. Lojze Gostiša). Ljubljana : Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri SAZU, 2001, str. 3-5. Gruden, Josip: Češčenje presvetega Rešnjega Telesa med Slovenci v preteklih stoletjih. Voditelj v bogoslovnih vedah 11 (1908), str. 88-98. Höfler, Janez: Glasbena umetnost pozpe renesanse in baroka na Slovenskem. Ljubljana : Partizanska knjiga, 1978. Janez Svetokriški: Sacrum promptuarium (ur. Jože Pogačnik, Metod Benedik, Kajetan Gantar, Jože Faganel). Ljubljana : SAZU, 1998 (Razred za ftlo-loške in literarne vede SAZU, Dela 49/IV) (faksimile). Kastetic, Jože: Ljubljanska plemiška družba sv. Dizma v času in prostoru. Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma 1688—1801, 2 : Razprave (ur. Lojze Gostiša). Ljubljana : Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri SAZU, 2001, str. 21—26. Kastetic, Jože: Emblemi v ikonografskem ogledalu. Katalog. Spominska knjiga ljubljanske plemiške Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana I.avrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295—317 315 družbe sv. Dizma 1688—1801, 2 : Razprave (ur. Lojze Gostiša). Ljubljana : Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri SAZU, 2001, str. 115-261. Kemperi, Metoda: Romanje in romarske cerkve 17. in 18. stoletja v osrednji Sloveniji. Topografske študije. Gorenjska z Ljubljano. Ljubljana 1999 (tipkopis magistrske naloge). Kemperi, Metoda: Romarska cerkev Device Marije vnebovzete v Polju. »Polje, kdo bo tebe ljubil ...« Teb naših petsto let (ur. Anton Markelj). Ljubljana : Župnija Ljubljana-Polje; Družina, 1999, str. 10— 20. Kemperi, Metoda: Bratovščine kot naročnice umetniških del. Primer Metzingerjevih slik Sv. Marjeta in sv. Cecilija ter Marija pomočnica umirajočih. Pogovori o baročni umetnosti 2001. Prispevki strokovnega srečanja v organizaciji Slovenskega umetnostno-Zgodovinskega društva in Narodne galerije. Ljubljana : Narodna galerija, 2002 (Knjižnica Narodne galerije. Studijski zvezki, 9), str. 37-41. Kovačič, Lojze: Cerkev sv. Florjana v Ljubljani. Ljubljana : Župnijski urad sv. Jakoba, 1996. Lavrič, Ana: Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti 1—2. Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1988 (Dela SAZU 32). Lavrič, Ana: Goldensteinova kritika obnove ljubljanske stolnice, Kronika 44 (1996), str. 26-38. Lavrič, Ana: Umetnostni spisi Aleša Žige Dol-ničarja. Acta historiae artis Slovenka 1 (1996), str. 35— 78. Lavrič, Ana: Giulio Quaglio v korespondenci Janeza Antona Dolničarja. Acta historiae artis Slovenka 1 (1996), str. 79-89. Lavrič, Ana: Janez Gregor Dolničar in njegova Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, v: Janez Gregor Dolničar: Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, Ljubljana 1701—1714 (ur. Ana Lavrič). Ljubljana : Založba ZRC, 2003, str. 11-62. Lavrič, Ana: Zgodovina ljubljanske stolne cerkve po dokumentih Janeza Antona Dolničarja. v: Janez Gregor Dolničar: Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, Ljubljana 1701-1714 (ur. Ana Lavrič), Ljubljana : Založba ZRC, 2003, str. 443^195. Lavrič, Ana: ljubljanska stolnica. Umetnostni vodnik. Ljubljana : Družina, 2007. Lavrič, Ana: Svetniški zavetniki ljubljanskih baročnih akademij in društev. Kronika. V zlatih črkah v Zgodovini. Razprave v spomin Olgi Janša-Zom 57 (2009), str. 301-316. Lavrič, Ana: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo. Jezuitske kongre-gacije. Arhivi 33 (2010), št. 2, str. 251-286. Letopis ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596—1691). Historia annua Collegii Societatis lesu La-bacensis (1596—1691) (ur. France Baraga). Ljubljana : Družina, 2003. Lozar Štamcar, Maja: Prispevek k preučevanju božjepotnih grafičnih podobic v 18. stoletju na Slovenskem. Zbornik zp umetnostno zgodovino, n. v., 26 (1990), str. 57-84. Maček, Jože: Maš ne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri. Urejanje, državni nadzor in premoženje duhovnih in svetnih ustanov pri cerkvah na Kranjskem in v Avstrijski Istri do leta 1809. Prispevek k obravnavi državnega cerkvenstva na Kranjskem. Ljubljana : Celjska Mohorjeva družba, 2005. Menaše, Lev: Marija v slovenski umetnosti, lkono-logija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne. Celje : Mohorjeva družba, 1994. Mikuž, Jure: Janez Vajkard Valvasor, Vnderschid-liche geistliche vnd weltliche RIß, vnd Zeichnungen, von vnderschidlichen Mahlern vnd Künstlern gueten vnd schlechten gezeichnet vnd gerissen, auch vnderschidliche Laub vnd Kräntter [sie] Blätter nach dem Leben abgetruckt / welche mit sonderbahrem Fleiß zpsamben gebracht durch Johann Wejchard Valvasor.; lconotheca Valvasoriana, 17. Ljubljana : Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri SAZU, Zagreb : Zagrebška nadškofija, Biblioteka Metropolitana, 2008. Murovec, Barbara: Quaglieve oltarne slike v ljubljanski stolni cerkvi. Umetnostna kronika 1 (2005), str. 2-5. Oražem, France: Hrenov odnos do bratovščin. Hrenov simpozij v Rimu. Celje : Mohorjeva družba, 1998 (Simpoziji v Rimu 15), str. 299-306. Pohlin, Marko: Krajinska grammatika. Bibliotheca Carnioliae (ur. Jože Faganel). Ljubljana : Založba ZRC, 2003. Resman, Blaž: Nekaj »novih« del Henrika Mihaela Lohra. Vita artis perennis. Ob osemdesetletnici akademika FLmilijana Cevca (ur. Alenka Klemene). Ljubljana : Založba ZRC, 2000, str. 409-421. Simoniti, Marjetica: Liturgičnoposodje Šentjakobske cerkve v LJubljani. Ljubljana : Župnijski urad sv. Jakoba, 1997. Simoniti, Marjetica: Zakladi slovenskih cerkva. Zlatarska umetnost in obrt. Ljubljana : Narodna galerija, 1999. Smolik, Marijan: Marijina pot v Polje. Družina (1987), št. 32, 16. avg., str. 8. Smolik, Marijan: Pregled članstva ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma. Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma 1688—1801, 2 : Razprave (ur. Lojze Gostiša). Ljubljana : Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri SAZU, 2001, str. 263275. 316 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana Lavrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295—317 Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizpna 1688—1801, 1-2 (ur. Lojze Gostiša). Ljubljana : Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri SAZU, 2001. Steska, Viktor: Dolničarjeva ljubljanska kronika od 1. 1660 do 1. 1718. Izpestja Muzejskega društva zp Kranjsko 11 (1901), str. 18-32, 69-97, 141-186. Steska, Viktor: Slike v ljubljanskih cerkvah okoli 1. 1715. 1'zpestja Muzejskega društva zp Kranjsko 12 (1902), str. 49-57. Stopar, Ivan: ljubljanske vedute. Ljubljana : Arterika, 1996. Skerlj, Stanko: Italijansko gledališče v Ljubljani v preteklih stoletjih. Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1973 (Dela SAZU 26). Veider, Janez: Stara ljubljanska stolnica. Njen stavbni razpoj in oprema. Ljubljana : Umetnostno zgodovinsko društvo, 1947. Vidmar, Luka: Kritični prevod Biblioteke Kranjske, v: Marko Pohlin: Kraynska grammatika. Bibliotheca Carnioliae (ur. Jože Faganel). Ljubljana : Založba ZRC, 2003. Vrhovnik, Ivan: Marijina znamenja med Ljubljano in Poljem. Izpestja Muzejskega društva z? Kranjsko 8 (1898), str. 36-40. Vrhovnik, Ivan: Zatrte nekdanje cerkve in kapele ljubljanske. Danica 3 (1905), str. 283-284, 299300, 306-309, 347-348, 356-357, 362-364, 390392, 407^110. Vrhunc, Polonca: Simon Tadej Volbenk Gra-hovar (1710—1774). Zbornik zp umetnostno zgodovino, n. v., 8 (1970), str. 107-132. Zeri, Federico; Rozman, Ksenija: Evropski slikarji ¿z slovenskih zb^k / Maestri europei dalle colkzjoni slovene. Ljubljana : Narodna galerija, 1993. Znidaršič Goleč, Lilij ana: Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila. Ljubljana : Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, 2000 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 22). Zusammenfassung LAIBACHER BRUDERSCHAFTEN DES BAROCK UND IHRE KÜNSTLERISCHEN AUFTRÄGE. BRUDERSCHAFTEN DER PFARR- UND FILIALKIRCHEN Der Beitrag behandelt die Bruderschaften, die in der Barockzeit in den nichtklöstertichen Kirchen in Ljubljana (Laibach) tätig waren. In der Domkirche gab es davon sechs. 1592 wurde die Fron- leichnamsbruderschaft erneuert (als Bruderschaft der Schneider wird sie unter diesem Namen erstmals schon 1399 erwähnt), die sich der römischen Oberbruderschaft bei der Kirche S. Lorenzo in Damaso anschloss. Ihr Sitz befand sich zuerst beim Altar im Nordschiff der Kirche, 1636 wurde im Südschiff eine neue Kapelle errichtet. Die Kapelle wurde von Simon Marckenpeckh (1639) ausgemalt, den Ludwig Schönleben zugeschriebenen Altaraufsatz stattete Janez Frančišek Gladič mit einem Bild aus. Im neuerbauten Dom erhielt die Bruderschaft ihren Platz im Nordteil des Transepts, wo Giulio Quagtio das Retabel (in diesem blieb Gladičs Bild erhalten) und die begleitenden Szenen malte (1703, 1705) und Francesco Robba eine neue Marmormensa mit zwei Engeln — Adoranten hinzufügte (Mitte des 18. Jh.). Die Bruderschaft errichtete in den Jahren 1640—1643 nach dem Vorbild der italienischen »Schulen« ein eigenes Oratorium. Der prestigeträchtige frühbarocke Bau besaß im Erd-geschoss Mesnerwohnungen und einen Abstellraum für das Bruderschaftsinventar und im Ober-geschoss eine große helle Halle für 2000 Menschen und einen Chor. Die Bruderschaft des Erlösers der Welt wurde in der Zeit der Pest (1598-1599) von Laibacher Kaufleuten gegründet, die das Gelübde ablegten, alljährlich am Karfreitag eine Bußprozession vorzubereiten, mit deren Durchführung aber erst begonnen wurde, als sich in Laibach die Kapuziner niederließen (erstmals zwischen 1608 und 1613). Die Bruderschaft erhielt ihren Sitz in der Kapelle der hl. Anna, wo 1603 der Altar des Erlösers der Welt aufgestellt wurde. Für die Kapelle im neuerbauten Dom stellte Heinrich Michael Lohr den Altar her (1737), und Giulio Quagtio malte den Patron (1721-1723). Die Bruderschaft der Hl. Dreifaltigkeit wurde offiziell 1688 bestätigt (als zunftmäßig organisierte Bruderschaft der Laibacher Zimmerleute und Handwerker wurde sie inoffiziell schon 1570 gegründet). Damals wurde ihr in der Kirche der Dreifaltigkeitsaltar (mit Tintorettos Bild) zugewiesen, für den sie besonders Sorge trug. Im neuerbauten Dom stellte Peter Anton Codeiii einen neuen Altar auf (1711) und ließ sich in der Kapelle auch eine Gruft bauen. Die Prozessionsstatue der Hl. Dreifaltigkeit und ein von Andreas Trost gestochenes (von der Priesterschaft bestelltes und vermutlich vor der offiziellen Bestätigung und einheitlichen Benennung der Bruderschaft entstandenes) Andachtsbild haben sich erhalten. Die Bruderschaft des hl. Dismas, auch Societas unitorum genannt, wurde 1688 gegründet. Sie ver- Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ana I.avrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo, str. 295—317 317 einigte Adlige, gebildete und angesehene Bürger, hatte aber eine beschränkte Mitgliederzahl (anfangs 26, später 51). Ihre Mitglieder bemühten sich um eine glückliche Todesstunde und wurden durch ein aktives Leben auf allen Gebieten der Wissenschaften und Künste zu Vorgängern der A.cademia operosorum. Als ausgesprochene Laienkörperschaft überlebte sie die Josephinischen Reformen. Anfangs war der Bau einer selbstständigen Kapelle geplant, dann entschied sich die Bruderschaft für eine Kapelle im neuen Dom. Altarbild, Retabel und begleitende Szenen im Südteil des Transepts malte Giulio Quaglio (1703-1704), eine neue Marmormensa fügte später Francesco Robba hinzu (Mitte des 18. Jh.). Äußerst wertvoll ist das Gedenkbuch der Bruderschaft, das einen wahren Schatz der barocken Miniaturmalerei darstellt. Die geistliche Bruderschaft des Hl. Kreuzes und des hl. Philipp Neri wurde 1706 zu dem Zweck gegründet, den Seelen im Fegefeuer zu helfen und ein Heim für Priester im Ruhestand zu errichten und zu unterstützen (das Heim wurde im Gebäude des Priesterseminars eingerichtet). Ihren Sitz hatte es im Dom beim Altar des Hl. Kreuzes. Das Bild ihres Schutzheiligen malte Michelangelo Ricciolini in Rom (1709). Als letzte wurde im Dom 1730 die Bruderschaft des hl. Johannes von Nepomuk gegründet. Ihr Schutzheiliger, der 1729 kanonisiert worden war, besetzte den Raum in der Kapelle des hl. Andreas, wo die Bruderschaft dann einen Altar mit seinem Bild errichten ließ. Sie besorgte auch sein Bild für die Novene, das am großen Altar angebracht wurde. Vermutlich wurden beide Bilder von Valentin Metzinger gemalt, das größere von 1749 trägt nämlich seine Signatur. Die Bruderschaft verfügte über ein ziemlich großes Inventar und einige Paramente, ein wertvolles Gedenkbuch, grafische Andachtsbilder und mehrere Musikalien. 1713 wurde bei St. Florian, der Filialkirche des Doms, die mit dem (1639 von Tomaž Kundišek gemalten) dortigen Gnadenbild verbundene Bruderschaft der Schmerzhaften Muttergottes gegründet. Ihre Mitglieder verbreiteten Grafiken des Gnadenbildes und ließen für Prozessionen auch eine Statue aus versilbertem und vergoldetem Blech anfertigen. In der Pfarrkirche St. Petrus wurde 1713 die Bruderschaft vom Beistand Sterbenden für eine glückliche Todesstunde gegründet. Ihre Mitglieder hielten bei 12 Kapellen, die von der Pfarrkirche zur Filialkirche zur Jungfrau Maria auf dem Felde führten, die besondere Andacht der sog. Marienwege. Als Handbuch verwendeten sie das Büchlein Treuer Gefährt, das Benjamin Kenckl mit Kupferstichen illustrierte (1713). Der Bruderschaftsaltar wurde von Valentin Metzinger mit einem Bild Mariens, der Sterbebegleiterin, ausgestattet (1734). Außer den genannten waren in der Stadt noch einige andere Bruderschaften tätig (z. B. die Bruderschaften der Christenlehre, der herrschaftlichen Dienstboten und der Kutscher), die in dem Beitrag nicht eigens behandelt werden. 318 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Hrbtna stran razglednice, poslane U^i Obereigner, s pisavo Otta Habsburškega (1912—2011), 1920 (original hrani Angelika Hribar, ljubljana). Arhivi 34 (2011) št 2, ste. 319-327 Članki in razprave 319 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 94(436+450)"15/17":272(497.4) Prejeto: 3. 10. 2011 Odsevi habsburško-beneških odnosov v Cerkvi zgodnjega novega veka na Slovenskem LILIJ ANA ŽNIDARŠIČ GOLEČ doc. dr., višja svetovalka — arhivistka Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI—1000 Ljubljana e-pošta: lilijana.znidarsic@gov.si IZVLEČEK Prispevek kaže nekatere sledove in vplive pretežno napetih habsburško—beneških odnosov v zgodnjenovoveški Cerkvi na Slovenskem, j- čimer je mišljena plasti Cerkev na Kranjskem, na Spodnjem Štajerskem in Koroškem ter na Goriškem v obdobju od 16. do srede 18. stoletja. Jubilant tokratnih »Arhivov«, V ranče Martin Dolinar,je iv večkrat pisal o pomenu odnosov med Habsburžani — deželnimi knezj naštetih dežel, povedanih v Notranjo Avstrijo — in Beneško republiko, po letu 1420 domovino oglejskih patriarhov, nosilcev škofovske oblasti na dobršnem delu notranjeavstrijskega ozemlja. Na Dolinarjeva dognanja v marsičem oprti članek skuša problematiko podrobneje razčleniti, pri čemer se kot najpomembnejša posledica habsburško—beneških trenj kaže na račun patriarhov okrepljena vloga graških oziroma dunajskih nuncijev, oglejskih arhidiakonov, pa tudi škofov j- sedežj na notranjeavstrijskih tleh. KLJUČNE BESEDE: Habsburžani, Beneška republika, Katoliška cerkev, zgodnji novi vek, Notranja Avstrija, oglejskipatriarhat, papeški nunciji, arhidiakoni ABSTRACT HABSBURG-VENETIAN RELATIONS REFLECTED IN THE SLOVENIAN CHURCH IN EARLY MODERN TIMES The article points out some of the traces and influences of the predominantly strained Habsburg-Venetian relations in the early modern Church in Slovenia, i. e. the Church in Carniola, Lower Styria, Lower Carinthia, and the Gorica region from the16ih to the mid-18'1' century. France Martin Dolinar, whose jubilee the present issue of Arhivi is celebrating, often wrote about the importance of the relations between the Habsburgs — provincial princes of the above-mentioned Inner Austrian regions — and the Republic of Venice. In 1420, the latter became the homeland of the Patriarchs of Aquileia, under whose episcopal jurisdiction a considerable part of the Inner Austrian territory belonged. Based on several of Dolinar's findings, the article aims to provide a more detailed analysis of the issue. The most tangible result of the Habsburg-Venetian tensions was the strengthening of the role of the Graz? nunciature and, after 1622, the nunciature of Vienna, as well as of the Aquileian archdeacons and of the Inner Austrian bishops. KEY WORDS: the Habsburgs, Republic of Venice, Catholic Church, early modern times, Inner Austria, Patriarchate of Aquileia, Apostolic nunciature, archdeacons Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 320 Lilijana /nidaršič Goleč: Odsevi habsburško-beneških odnosov v Cerkvi zgodnjega novega veka na Slovenskem, str. 319-327 Arhivist in zgodovinar, ki zgodovinopisna vprašanja rešuje ob arhivskem gradivu, je pogosto v skušnjavi, da bi se zaradi truda pri iskanju, branju in razumevanju virov zaprl v ozke krajevne in vsebinske okvire. Za kaj vse utegne pri tem prikrajšati sebe in zgodovinopisje, kaže bogati opus Franceta Martina Dohnarja. Z drobnim prispevkom, v znatni meri naslonjenim na njegove študije, se želim slav-ljencu zahvaliti prav za širino, s katero se loteva in z nami deh znanje o (cerkveni) zgodovini. Kako pomembni so bih odnosi med Habsbur-žani in Benečani za Cerkev večjega dela današnjega slovenskega ozemlja v zgodnjem novem veku, je profesor Dolinar opozoril ob različnih priložnostih.1 Več njegovih ugotovitev in poudarkov vsebuje tudi moje besedilo, ki pa skuša biti obenem majhen korak naprej. Od beneške zasedbe svetne posesti oglejskih patriarhov leta 1420 večidel neprijazni in včasih odkrito sovražni odnosi med sosedama — habsburško Notranjo Avstrijo in Beneško repubhko —2 so zaznamovah predvsem notranjeavstrijsko Cerkev, v J3rvi vrsti Cerkev na (ožjem) Kranjskem, Spodnjem Štajerskem in Koroškem ter po letu 1500 na Goriškem.3 Dolga tri stoletja, do srede 18. stoletja, so namreč našteta območja upravljah škofje, ki so kot »državljani« pripadali dvema različnima entitetama: patriarhi s sedežem v furlanskem Vidmu Benetkam, škofje v Trstu in po letu 1463 škofje v Ljubljani pa Kranjski oziroma Notranji Avstriji kot delu Svetega rimskega cesarstva.4 Habsburžani, deželni knezi in največkrat hkrati cesarji, so v teh stoletjih zaman upali, da bodo Benečane izrinih iz Furlanije in obnovih vpliv na imenovanje patriarhov. Izjalovih so se tudi njihovi načrti, da bi južno od Drave poleg ljubljanske nastala še kakšna škofija, s katero bi avstrijski del patriar-hata še bolj skrčili ah ga od Ogleja v celoti odtrgali.5 Resnici na ljubo je treba povedati, da habsburško- 1 Po letu 2000 v vsaj treh razpravah: Dolinar: Oglejski patri-arhat, str. 69-79; Dolinar: Prizadevanje, str. 21-26; Dolinar: ljubljanski škofje, str. 16—21. 2 Trebbi: IlFriuli, str. 23; Franki: Aquileia, str. 45. 3 Prim. Slovenski zgodovinski atlas, str. 112, 118 (karti s prikazom političnoupravne razdelitve v 16. in 17. oziroma v 18. stoletju). Glede pojma Notranja Avstrija prav tam, str. 113 (komentar h karti »Habsburška posest med 1. 1526 in 1699«), 4 Slovenski zgodovinski atlas, str. 100, 116 (karti s prikazom cerkvenoupravne ureditve po ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 oziroma v drugi polovici 16. stoletja). Prvi ljubljanski škof Sigmund Žiga 1 .amberg je bil za škofa potrjen 6. junija 1463 — Dolinar: ljubljanski škofje, str. 32. 5 Dolinar: Oglejski patriarhat, str. 72—79; Dolinar: Prizade- vanje, str. 22—26. Prim. Lavrič: Stembergov poskus, str. 79-82; Dolinar: Prizadevanja, str. 16-17. beneški odnosi niso bih ves čas slabi. V sedemdesetih letih 15. stoletja so siceršnja antagonista k vsaj občasnemu sodelovanju spodbudili turški vpadi.6 Po drugi strani sta se tekmeca leta 1463 zapletla v oborožen spopad zaradi trgovinske konkurence med Trstom ter Piranom, Koprom in Miljami.7 Nihanja so se nadaljevala tudi po letu 1500, pri tem pa so navzkrižja, ki jih je neposredneje občutila Cerkev, temeljila predvsem na cerkveno-političnih ambicijah habsburških in beneških oblasti. V duhu t. i. državnega cerkvenstva8 je šlo pač obema stranema za »udomačitev« in čim popolnejši nadzor nad cerkvenimi institucijami, delujočimi na njunem ozemlju. V Cerkev preučevanega prostora in časa sta izraziteje posegla dva, s habsburško-beneškimi odnosi povezana »dogodka«, in sicer t. i. prva avstrij-sko-beneška vojna v letih 1508-1516 in zaradi nasledstva v vojvodini Mantova zaostreni spor ob koncu dvajsetih let 17. stoletja.9 Ena vidnejših posledic prvega je bila, da oglejski patriarhi niso mogh osebno vizitirati habsburškega dela svoje škofije. Tega sicer niso počeh niti v drugi polovici 15. stoletja, čeprav so tisti čas škofe k vizitiranju spodbujah vsesplošni pozivi k cerkveni prenovi.111 V imenu takratnih patriarhov so vizitacije praviloma opravljali generalni vikarji, razlog pa je tičal predvsem v tem, da so se zaradi protiturškega angažmaja in raznih opravkov patriarhi mudili večinoma zunaj patriarhata.11 Posebne okoliščine so kajpak vladale med letoma 1508 in 1516; avstrijsko-beneško vojskovanje je patriarha Domenica Grimanija denimo prisililo, da je za opravljanje škofovskih opravil »na terenu« leta 1511 pooblastil lavantinskega škofa Lenarta Peurla, podanika Habsburžanov.12 Da ti na svojem ozemlju ne bodo kar tako trpeli tujih škofov, sploh pa ne iz patriciata Serenissime izhajajočih patriarhov, je postalo jasno kmalu po koncu omenjene vojne. Župnije v cesarskem, habsburškem delu je v skoraj dve stoletji in pol dolgem obdobju — do ukinitve patriarhata leta 1749 — uspelo vizitirati le 6 Pust: Vpliv, str. 180. 7 Stih - Simoniti - Vodopivec: Slovenska zgodovina, str. 120121. 8 O »državnem cerkvenstvu« (nem. Staatskirchentum) več Dolinar: Jožcfinci, str. 46, op. 1 9 Trebbi: II Friuli, str. 23, 273; Stih - Simoniti - Vodopivec: Slovenska zgodovina, str. 129-130 (o »prvi avstrijsko-beneški vojni«), 10 Smolinskv: Kirchengeschichte, str. 12—14. 11 Predvsem v Rimu in Benetkah — Franki: Aqulcia, str. 45. O vizitacijah oglejskih generalnih vikarjev (in spiritualibus) Gruden: Cerkvene razmere, str. 73-75, 142-146; Ilofler: Potovanja, str. 189-203; Santonino: Popotni t 12 Ilutz: Weiheregister, str. XV. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 321 Lilijana Žnidaršič Goleč: Odsevi habsburško-beneških odnosov v Cerkvi zgodnjega novega veka na Slovenskem, str. 319-327 enemu patriarhu, a še ta je na avstrijska tla leta 1593 stopil kot apostolski vizitator. Gre za obnovi kato-lištva zavezanega Francesca Barbaro, ki je Cerkev »a parte Imperii« vizitiral po pooblastilu papeža Klemena VIII. in čigar projekt so v želji po učinkovitejšem protiprotestantizmu podprli predstavniki obeh, cerkvene (papeške in oglejske) in svetne (avstrijske) oblasti.13 Pred Francescom Barbaro je smel v začetku osemdesetih let 16. stoletja dele habsburškega teritorija vizitirati oglejski generalni vikar Pavel Bizancij,14 leta 1628 pa so se vizitatorjem iz Ogleja, torej ne samo patriarhom, vrata tesno zaprla. Preden se posvetimo vprašanju, kaj se je takrat zgodilo in kdo je od tedaj skrbel za uresničevanje škofovskih pristojnosti na avstrijskem ozemlju, si na kratko oglejmo, kako se je katoliški državni vrh odzval na širjenje protestantizma v 16. stoletju. Katoliško opredeljeni habsburški vladarji so se namreč pri protireformaciji tudi sami opazno angažirali in v svojih deželah ukazali nekaj vizitacij ali dali pobudo zanje. Iz klerikov in laikov sestavljeni deželnoknežji komisiji sta župnije in samostane na Štajerskem obiskali na primer v letih 1528 in 1544—1545.15 Vsaj načelno dobre odnose med Dunajem in Oglejem leta 1528 kaže naročilo nadvojvode in kralja Ferdinanda I., naj nihče, pa naj bo duhovnega ali svetnega stanu, ne ovira jurisdikcije patriarha in njegovih arhidiakonov in se ji ne upira. Pri tem je Ferdinand patriarha imenoval celo »naš oglejski prijatelj«, »vnser(n) freundt von Agla«.16 Prav takšnih vizitacij pozneje ni bilo; nad vizitacijama štajerskih samostanov leta 1581 in dela Goriške z Vipavo leto pozneje je že bedel v Gradcu nastanjeni nuncij, seveda pa brez sodelovanja takratnega deželnega kneza, nadvojvode Karla, tovrstnih akcij ne bi bilo.17 Nihanja v odnosih deželni knez — patriarh so se kazala tudi na sinodah, duhovniških shodih, ki naj bi se jih udeleževala duhovščina ne glede na deželno oziroma državno pripadnost. Leta 1584 je na škofijsko sinodo v beneški Videm (Udine) prišlo kar precej habsburških duhovnikov,18 na poznejših shodih zunaj avstrijskih meja pa jih zaradi dežel-noknežjih prepovedi ne bi opažih tako zlahka. Leta 1596 se provincialne sinode v Vidmu, na kateri so bih slovesno razglašeni odloki tridentinskega kon- 13 Prim. Gruden: Zgodovina, str. 804—814; Trebbi: Francesco Barbaro, str. 99-131; Trebbi: La política, str. 295-297. 14 Gruden: Doneski, str. 53-65, 112-140. 15 Albrecher: Die landesfürstliche Visitation (1528); Höfer: Die landesfürstliche Visitation (1544—1545). i<> NŠAL, KAL, Spisi, fase. 63/66. 17 Rainer - Weiß: Die Visitation; Cavazza: Controriforma, str. 149-150; V>o\it\ai: Ljubljanski škojje, str. 101. 18 Glej Lavrič: Vloga posttridentinskih škofov, str. 94. cila, denimo ni udeležil oglejski metropoliji podrejeni škof v Trstu.19 Župnije tržaške škofije so se večidel razprostirale na Kranjskem in Goriškem, habsburškim deželnim knezom pa so tržaški škofje navsezadnje dolgovali svoj škofovski položaj.20 Kar zadeva duhovščino »a parte Imperii«, se je ta z dovoljenjem Karlovega naslednika nadvojvode Ferdinanda II. v večjem številu zbrala šele leta 1602 v habsburški Gorici.21 Šele tu sprejete konstitucije v duhu Tridentinuma so lahko obveljale tudi za duhovnike z avstrijske strani patriarhata. Sicer pa so objavo tridentinskih sklepov Habsburžani zavrnili že leta 1565 na škofijski sinodi v Ogleju, kamor je svoje odposlance poslal nadvojvoda Karel.22 Čeprav je prihod Primoža Trubarja v Gorico (1563) nadvojvodo in patriarha zbližal, se je njuno zavezništvo kmalu skrhalo. Sum, da je želel patriarh z oglejsko sinodo okrepiti predvsem svoj vpliv, je povečevala patriarhova zahteva po vrnitvi mesta Oglej in posesti, ki so jo Avstrijci zasedli dobro desetletje prej (1542).23 Močnejše od strahu pred protestantizmom je bilo pač nezaupanje, rojeno iz bojazni pred (z)manjšanjem lastne moči in avtoritete. In zdaj nekaj besed o dekretu iz prve polovice februarja 1628, s katerim je Ferdinand II., od leta 1619 tudi cesar Svetega rimskega cesarstva, najne-posredneje nastopil zoper oglejske patriarhe. V ozadju dekreta so bih tako notranji kot zunanji cerkvenopolitični interesi, ti v povezavi s konfliktom, v katerem so se ob vprašanju nasledstva v Mantovi znašli Francozi, Benečani in Sveti sedež na Dvoglavi habsburški orel v mavzoleju Ferdinanda II. v Gradcu. 19 Lavrič: Vloga posttridentinskih škofov, str. 94—95. 20 Prim. Pahor: LOrdinamento, str. 22—26 (opis škofijskih meja); Die Bischofe, str. 629 (pravica do imenovanja škofov). 21 Lavrič: Vloga, str. 96. 22 Cavazza: Controriforma, str. 143. 23 Prav tam. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 322 Lilijana /nidaršič Goleč: Odsevi habsburško-beneških odnosov v Cerkvi zgodnjega novega veka na Slovenskem, str. 319-327 eni ter Španci in Avstrijci na drugi strani.24 K izstavitvi »nenavadno ostrega dekreta« je Ferdinanda spodbudila želja po konsolidaciji deželnoknežjega in cesarskega položaja, dokončno pa domnevno nagnila užaljenost, ker je bil za naslednika patriarha Antonia Grimanija brez Ferdinandove vednosti potrjen dotedanji oglejski koadjutor — pomožni škof s pravico do nasledstva Agostino Gradenigo.25 Svojim podanikom je ne glede na njihov stan Ferdinand prepovedal priznati novega patriarha in jim pri tem zagrozil s strogimi kaznimi: duhovnikom z odvzemom beneficijev, laikom pa z zaporom ali zaplembo premoženja.26 Ferdinandova prepoved priznanja škofovske jurisdikcije patriarhov in njihovih namestnikov, nastala v času, ko je s skorajšnjim izgonom protestantskega plemstva deželnoknežja protireformacija dosegla svoj vrh,27 je odmevala vse do konca patriarhata. Vsebinsko sorodni odloki so izšli na primer v letih 1640, 1655, 1658, 1719 in 1736.28 Dosledno spoštovanje teh odlokov bi med drugim pomenilo, da bi kleriki »a parte Imperii« od svojega škofa — patriarha ne prejemali redov po-svečenja, da po prezentaciji ne bi bili deležni zahtevane patriarhove potrditve in da se v spornih zadevah ne bi obračali oziroma se ne bi odzivali na pozive patriarhovega sodišča. Da so v praksi stvari tekle drugače, kažejo že same ponovitve dekretov, ponovitve, ob katerih se izrisuje tudi dinamika habsburško-beneških odnosov. Kar zadeva posve-čevanje klerikov, dinamiko dobro osvetljujejo ordi-nacijski registri, shranjeni v Nadškofijskem arhivu v Vidmu. Podatki za prvo polovico 17. stoletja razkrivajo, da v prvih letih po izstavitvi »zloglasnega« Ferdinandovega odloka med ordinandi, posvečenimi v Vidmu, avstrijskih podanikov skorajda ni bilo; v večjem številu so začeli prihajati po letu 1634.29 Podobno je bilo dobro stoletje pozneje, potem ko je cesar Karel VI. leta 1736 obnovil prepoved posve-čevanja avstrijskih klerikov na tujem. Tisti, ki so v cerkvenem pogledu spadali pod Oglej, naj bi za »litterae dimissoriales« — za dovoljenje, da bi jih posvetil kak drug škof, prosili nuncija na Dunaju.3" Na 24 Trebbi: IlFriuli, str. 273. 25 NŠAL, KAL, Spisi, fasc. 19/11 (prepis dekreta z dne 18. februarja 1628, poslanega kranjskemu deželnemu vicc-domu Oktaviju Panitzolu). Prim. Znidaršič Goleč: Kapiteljski arhiv, str. 90. 26 Prim. Piazza: Udine, str. 371. 27 Stih - Simoniti - Vodopivec: Slovenska zgodovina, str. 167— 168. 28 Prim. Tropper: Vom Missionsgebiet, str. 161; NŠAL, KAL, Spisi, fasc. 16/27 (dekreta z dne 31. avgust 1736). 29 AD(S)U, ACU, Ordinazioni Sacre, busta 630. 30 NŠAL, KAL, Spisi, fasc. 16/27 (dva dekreta z dne 31. avgust 1736). Prim. Znidaršič Golcc: Kapiteljski arhiv, str. 81. seznamu ordinandov iz habsburških dežel, ki jih je izprašal patriarh ah njegov generalni vikar, dejansko zeva praznina za čas do leta 1740 oziroma 1741.31 Trend se je obrnil potem, ko je Karla v letu 1740 nasledila Marija Terezija. Da bodo nepogrešljiva vez med habsburškimi političnimi in oglejskimi cerkvenimi oblastmi poštah nunciji, je moč zaslutiti ob instrukciji za prvega stalnega predstavnika Svetega sedeža v notranjeavstrij-ski prestolnici Gradcu, Germanica Malaspino (1580—1584).32 V strahu pred nadaljnjim širjenjem protestantizma v italijanski prostor so si v potri-dentinskem Rimu že dlje časa prizadevali, da bi obe strani, habsburško in oglejsko (beneško), navdušili za usklajen nastop proti reformaciji, a jim to ni uspelo v želeni meri. Tako je bila odprava ah vsaj omihtev nasprotij med Notranjo Avstrijo in oglejskima patriarhom ter kapitljem ena pomembnejših nalog nuncijev v Gradcu in po letu 1622 nuncijev na Dunaju.33 Cemu vse so se nunciji posvečali, naj glede na okvir pričujoče študije ponazorimo le z nekaj zgledi. Janez Krstnik Salvago je sredi protirefor-macije, proti koncu prvega desedetja 17. stoletja, osebno vizitiral dele notranjeavstrijskega ozemlja, med drugim ljubljansko škofijo.34 Namesto patriarha so nunciji podeljevali soglasja oziroma pooblastila za posvečevanje cerkva na območju patriarhata, leta 1622 in 1670 na primer ljubljanskima škofoma Tomažu Hrenu in Jožefu Rabatti, prvemu za cerkev sv. Barbare v Idriji in drugemu za Marijino cerkev v Kanalu ob Soči.35 Pomemben segment so predstavljale sodne pristojnosti nuncijev; na prošnjo grofice Suzane Felicite Trilek, hčere kranjskega deželnega upravitelja Jurija Žige Gallenberga, je Sebastiano Antonio Tanara leta 1693 določil, katero (cerkveno) sodišče naj razsoja o grofičini zahtevi po ločitvi od nezvestega moža Jurija Andreja.36 Kot prizivna instanca je dunajska nunciatura desedetje prej reševala spor med dominikankami v Studenicah; lotila se ga je s postavitvijo opata v Admontu Rajmunda Rehhnga za vizitatorja s širokimi pooblastili.37 Z vidika habsburško-beneških odnosov je zanimiva predvsem vloga nuncijev pri imenovanju arhidia- 31 AD(S)U, ACU, A parte imperii, busta 771 (ordinati 17341742; examinati 1735-1742). Prim. Znidaršič Goleč -Volčjak: Videm, str. 94; 95-100. 32 Prim. Jaitner: Die papstliche Kirchenreformpolitik, str. 281. 33 Prim. Rainer: Die Grazer Nuntiatur, str. 292-293. 34 1 /avrič: Vloga ljubljanskega škofa, str. 68—70. 35 Hofler: Gradivo, str. 96-97. 36 Žvanut: 1 .očitev, str. 347-349. 37 Mlinaric: Studeniški dominikanski samostan, str. 96. Članki in razprave ARHTYT 34 (2011), št. 2 323 Lilijana Žnidaršič Goleč: Odsevi habsburško-beneških odnosov v Cerkvi zgodnjega novega veka na Slovenskem, str. 319-327 konov, tistih »funkcionarjev«, katerih pristojnosti so povečevala prav politično-cerkvena navzkrižja med Habsburžani in Benetkami oziroma Oglejem. Zlasti po letu 1628 arhidiakoni, ki bi jih neposredno imenoval patriarh, v avstrijskem delu škofije ne bi — in kot potrjuje primer arhidiakona za Savinjsko dolino Adama Schmucka38 — dejansko niso imeli možnosti za učinkovito delovanje. Da bi poiskali za vse strani sprejemljivo rešitev, so se leta 1650 zaradi zadeve »Schmuck« na Dunaju srečah cesar, nuncij in beneški poslanik, po srečanju pa je Schmuck prejel novo imenovanje, in sicer nuncijevo.39 Postopek se je izoblikoval ob kandidaturi Schmuckovega naslednika, župnika v Celju, Bernarda Mavrišiča (Mau-rischitsch).40 Po predlogu celjskega glavarja Janeza Baltazarja Schrattenbacha naj bi patriarh listino o Mavrišičevem imenovanju poslal nunciju, ta pa naj bi jo »pokril« z izstavitvijo vsebinsko identičnega dokumenta.41 Na ta način imenovanega Mavrišiča so sprejeli tudi na dvoru: konec leta 1663 je no-tranjeavstrijska vlada novega arhidiakona priporočila lokalnim svetnim oblastem in mu tako zagotovila pomembno (načelno) podporo »brachii sae-cularis«.42 V naslednjih desetletjih brez zapletov resda ni šlo, vendar patriarhov imenovanja arhidia-konov, zdi se, niso zaobšla. Deželnoknežja stališča so se (vnovič) zaostrila pod Karlom VI. (1711— 1740) in Marijo Terezijo (1740-1780), ko je Beneška republika izgubljala moč in se je patriarhat vse bolj bližal svojemu koncu. Zgovorna je »zgodba« Leopolda Petazzija, ki ga je notranjeavstrijski tajni svet leta 1741 pokaral, ker si je drznil za podelitev gorenjskega arhidiakonata prositi nunciaturo, s tem pa naj bi kršil cesaričine patronatske pravice. Ne dunajski nuncij, ampak papeška kurija je bila (zdaj) tista instanca, po pooblastilu katere bi Petazzi smel opravljati službo arhidiakona.43 Na pravice in dolžnosti arhidiakonov »a parte Imperii« — na splošno so bile večje kakor pri drugih, neoglejskih arhidiakonatih Notranje Avstrije — je poleg prostornosti, nelahke prehodnosti in jezikovne pestrosti patriarhata vplivala prav habs-burško-beneška razklanost.44 S sodnimi pristojnostmi v t. i. zakonskih zadevah in duhovniškem pri- 38 Prim. Žnidaršič Golcc: Kapiteljski arhiv, str. 239 (fasc. 58/8). Piazza: Udine, str. 373-374. 40 Prim. Žnidaršič Goleč: Kapiteljski arhiv, str. 215 (fasc. 55/33). 41 Piazza: Udine, str. 374-375. 42 Piazza: Udine, str. 375. 43 ARS, ST AS 1, Viccdomski urad za Kranjsko, šk. 69 (fasc. 1/39), Lit. T, XVT/19. Prim. Smole: Vicedomski urad, 6. del, str. 308-309 (zlasti 19-2 - 19-5 iz let 1741-1742). 44 Prim. Dolinar: Oglejski patriarhat, str. 70-72. ležništvu so (oglejski) arhidiakoni presegali meje, ki jih je začrtal tridentinski koncil.45 To sicer ni veljalo za sporno, če so procese vodih po naročilu ordi-narija. Leta 1601 je patriarh Francesco Barbaro izdal navodila, v skladu s katerimi bi arhidiakoni sodih tudi duhovnikom, osumljenim krivoverstva, vendar bi končne razsodbe na podlagi procesnih spisov izrekali patriarhi.46 Arhidiakoni naj bi svoje območje vizitirali enkrat na leto, patriarhu naj bi sproti pošiljali vizitacijska poročila, patriarhovo soglasje pa naj bi bilo tudi pogoj za objavo vizita-cijskih dekretov.47 Redka ohranjena poročila z arhi-diakonskih vizitacij v videmskem Nadškofijskem arhivu navajajo k sklepu, da tovrstna pisna komunikacija med patriarhi in arhidiakoni glede na razmere ni bila lahka, še zlasti ne po letu 1628.48 Patriarhi so arhidiakonom prepuščali številna opravila, tako na primer odvezovanje od pridržanih grehov, blagoslavljanje bogoslužnih predmetov, rekon-ciliiranje cerkva in pokopališč.49 Arhidiakoni avstrijskega dela patriarhata so imeli vse do konca obravnavane dobe »skoraj škofovsko oblast«: formalno priznavajoč podrejenost Ogleju so »podeljevali spovedna dovoljenja, vodili kazenske, civilne in zakonske sodne procese, kaznovali prestopnike.«50 Toliko pomembneje je bilo potemtakem, kdo je arhidiakon, in kot smo že povedali, tega položaja ni mogel zasesti nekdo, ki ga graški oziroma dunajski dvor ne bi imel za vdanega vladarju. Pomen nosilcev arhidiakonske funkcije se je v precejšnji meri ohranil tudi po letu 1751, ko je habsburško ozemlje prešlo pod novo goriško nadškofijo. Leta 1768 je na primer tolminski arhidiakon v Cezsoči ustanovil novo dušnopastirsko postojanko, resda po pooblastilu kanonikov v Čedadu.51 Zlasti oglejski arhidiakoni so torej dokaj dobro nadomeščali patriarhe; tisto, v čemer svojim škofom niso mogli ustreči, so bila seveda opravila, ki so zahtevala škofovsko po-svečenje, tj. podeljevanje kleriških redov, birmanje, posvečanje cerkva in oltarjev ... In kako so si dvoru načelno neljubi patriarhi pomagali pri takšnih opravilih? V prvi vrsti s pooblaščanjem drugih škofov, bodisi neposrednim bodisi posrednim prek nuncija. 45 Prim. Dekrete, str. 765 (24. seja, kanon 10), 772-773 (24. seja, kanon 20), 780 (25. seja, poglavje 14); Piazza: Udine, str. 368-370. 46 Piazza: Udine, str. 369 (in op. 65). 47 Prav tam. 48 Prav tam, str. 370-371. 49 Prav tam, str. 371. 50 AD(S)U, ACU, A partc Imperii, busta 771 (Arcidiaconi »a parte Imperii«, Ruolo e funzioni — Informazione delli Archidiaconati d'Aquileia, s. d. [prva polovica 18. stoletjaj). 51 Kragclj: Arhidiakonat, str. 331-332. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 324 Lilijana /nidaršič Goleč: Odsevi habsburško-beneških odnosov v Cerkvi zgodnjega novega veka na Slovenskem, str. 319-327 Kar zadeva škofe v Ljubljani, katerih ozemlje se je zajedalo v oglejski prostor in jim Oglej že v principu ni mogel biti posebej naklonjen, so jih patriarhi pogosteje in, zdi se, z lažjim srcem pooblaščali proti koncu obstoja patriarhata. Zadnji oglejski patriarh in prvi videmski nadškof Daniele Delfino je ljubljanskemu »kolegu«, škofu Feliksu Sigismundu Schrattenbachu leta 1737 prepustil večino škofovskih opravil na območju Bele krajine, pri čemer je posvečanje duhovniških kandidatov zadržal zase.52 Kljub navedenemu so imeli Habsburžani in Benečani v odnosu do Cerkve vehko skupnega. Obe strani sta imeli pravzaprav enak cilj, in sicer, da bi cerkvene ustanove na njunem ozemlju postale »domače« v upravnem in personalnem smislu ter bi zato lažje delovale v sozvočju s političnim vrhom. Sinjorijo so enako kot habsburške deželne kneze motih neusklajenost cerkvenih meja z deželnimi oziroma državnimi, pristojnosti cerkvenih instanc s središči na območjih njenih političnih tekmecev, navzočnost in vpliv tujih duhovnikov in redovnikov ... Čeprav je denimo tržaški (in poznejši ljubljanski) škof Rinaldo Scartichi leta 1624 avstrijski del patriarhata vizitiral kot pooblaščenec papeškega predstavnika — nuncija, je pri patriarhu in Beneški republiki »padel v nemilost«.53 Ker je bil leta 1750 za apostolskega vikarja in prihodnjega prvega nadškofa v Gorici imenovan avstrijski kandidat, baselski kanonik Karel Mihael Attems, so Benečani celo pretrgali diplomatske stike s Svetim sedežem, zaradi »italijanskih« interesov papeške dr- Beneški »Leone di San Marco«. žave sicer večidel beneškim zaveznikom.54 Podobno sta se beneška in habsburška stran lotili kore-nitejšega spreminjanja cerkvenih struktur v razsvetljenskem duhu, pri tem je šlo zlasti za posege države v redovništvo in druge ukrepe, namenjene okrepitvi položaja domačih škofov in župnijske duhovščine. Med spisi deželnega glavarstva za Kranjsko shranjeni prepis t. i. Beneške pragmatike iz leta 1768 kaže, da sta se Marija Terezija in Jožef II. pri pripravi samostanskih reform vsaj do neke mere zgledovala prav po Serenissimi.55 Avstrijsko-beneš-kega antagonizma, katerega učinke delno odstira ta članek, torej ni hranila samo navzkrižnost »latin-sko-germanskih« ah preprosto sosedskih interesov. Oživljala ga je tudi identičnost temeljnih cerkveno-političnih stremljenj, skupnih tako Habsburžanom in Benečanom kakor vsem drugim ambicioznim nosilcem politične oblasti. Viri in literatura Neobjavljeni viri AD(S)U - Archivio Diocesano (Storico) di Udine ACU - Archivio della Curia Udine Ordinazioni Sacre. busta 630 A parte Imperii, busta 771 ARS — Arhiv Republike Slovenije SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 69 SI AS 7, Deželno glavarstvo za Kranjsko, šk. 270 NSAL - Nadškofijski arhiv Ljubljana KAL — Kapiteljski arhiv Ljubljana, fasc. 16, 19, 63 Objavljeni viri Albrecher, Anton: Die landesfürstliche Visitation und Inquisition von 1528 in der Steiermark: Edition der Texte und Darstellung der Aussagen über die kirchlichen Zustände. Graz: Historische Landeskommission für Steiermark, 1997 (Quellen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark, Bd. XIII.). 52 AD(S)U, ACU, A parte Imperii, busta 771 (Facolta). Prim. Volčjak, Bela krajina, str. 740. 53 Dolinar: Ljubljanski skope, str. 125. 54 Volčjak: Bela krajina, str. 58. 55 ARS, SI AS 7, Deželno glavarstvo za Kranjsko, šk. 270, Ecclesiastica, Lit. U, No. 3, Vol. 2, 29. oktober 1770). Prim. Lavrič: L'Immagine, str. 482. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 325 Lilijana Žnidaršič Goleč: Odsevi habsburško-beneških odnosov v Cerkvi zgodnjega novega veka na Slovenskem, str. 319-327 Höfer, Rudolf Karl: Die landesfürstliche Visitation der Pfarren und Klöster in der Steiermark in den fahren 1544/1545. Graz: Historische Landeskommission für Steiermark, 1992. Hutz, Ferdinand: Das Weiheregister des Lavanter Bischofs Leonhard Peurl 1509—1536. Graz: Historische Landeskommission für Steiermark, 1994. Rainer, Johann — Weiß, Sabine: Die Visitation steirischer Klöster und Pfarren im fahre 1581. Graz : Historische Landeskommission für Steiermark, 1977. Literatura Cavazza, Silvano: La controriforma nella contea di Gorizia. Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564—1628 (ur. France M. Dolinar idr.). Klagenfurt — Ljubljana — Wien: Hermagoras = Mohorjeva; Graz - Wien - Köln: Styria, 1994, str. 143-153. Dekrete der ökumenischen Konsilien, Bd. 3. Konzilien der Neuzeit (ur. Joseph Wohlmuth). Paderborn — München — Wien — Zürich: Ferdinand Schöningh, 31973. Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches 1648 bis 1803. Ein biographisches Ijexikon (ur. Erwin Gatz in Stephan M. Janker). Berlin: Duncker & Humbolt, 1990. Dolinar, France M.: Jožefinci med Rimom in Dunajem. Škof Janez Karel grof Herberstein in državno cerkvenstvo. Acta EcclesiasticaSloveniaeX. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 1979, str. 43-105. Dolinar, France M.: ljubljanski škofje. Ljubljana: Družina, 2007. Dolinar, France M.: Oglejski patriarhat in Slovenci do ustanovitve goriške nadškofije. Goriški letnik 29 (2002), str. 67-81. Dolinar, France M.: Prizadevanja za ustanovitev škofije v Novem mestu. Škofija Novo mesto. Ljubljana: Družina, 2006, str. 16-29. Dolinar, France M.: Prizadevanje za cerkveno-upravno ureditev habsburškega dela oglejskega patriarhata do jožefinskih reform. Barok na Goriškem. Nova Gorica: Goriški muzej, Grad Krom-berk; Ljubljana: Narodna galerija, 2006, str. 21—28. Franki, Kari Heinz: Aquileia. Die Bistümer des Heiligen Römischen Reiches von ihren Anfängen bis %ur Säkularisation. Freiburg im Breisgau: Herder, 2003, str. 37-51. Gruden, Josip: Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije. Ljubljana: Leonova družba, 1908. Gruden, Josip: Doneski k zgodovini protestant-stva na Slovenskem, l^vestja muzejskega društva Kranjsko XVII (1907), str. 1-15, 53-65, 112-140. Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Celje: Mohorjeva družba, 1992. Höfler, Janez: Gradivo historično topografijo pred-joifefinskih župnij na Slovenskem. Primorska: Oglejski patriarhat, Goriška nadškofija, Tržaška škofija. Nova Gorica: Goriški muzej, grad Kromberk, 2001. Höfler, Janez: Potovanja oglejskih vizitatorjev na Slovensko v poznem srednjem veku. Kronika 30 (1982), št. 3, str. 189-203. Jaitner, Klaus: Die päpstliche Kirchenreform-politik von Gregor XIII. bis Gregor XV. (15721623). Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564—1628 (ur. France M. Dolinar idr.). Klagenfurt — Ljubljana — Wien: Hermagoras = Mohorjeva; Graz — Wien — Köln: Styria, 1994, str. 279-288. Kragelj, Josip: Arhidiakonat tolminski. Voditelj v bogoslovnih vedah 12 (1909), str. 329-338. Lavrič, Ana: L' immagine religiosa dell'Istria prima della caduta della Serenissima. E' area alto— adriatica dal riformismo vene^iano all'etä napoleonica (ur. Filiberto Agostini). Venezia: Marsilio, 1998. Lavrič, Ana: Stembergov poskus ustanovitve škofije v Novem mestu. Dolenjski zfiornik 1996 (1997), str. 79-87. Lavrič, Ana: Vloga posttridentinskih škofov na stičišču Beneške republike in notranjeavstrijskih dežel. Slovenska umetnost in njen evropski kontekst. Izbrane razfrave 1. Ljubljana 2007 (http://uifs.zrc-sazu.si/ ebook/slovenskaumetnost.2007.pdf [5.10. 2011]). Eavrič, Ana: Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti I. Ljubljana: Slovenska akademija ^nanosti in umetnosti, 1988. Mlinaric, Jo^e: Studeniški dominikanski samostan ok. 1245—1782. Celje: Društvo Mohorjeva družba, Celjska Mohorjeva družba, 2005. Pahor, Samo: L'Ordinamento territoriale del vescovato di Trieste (diplomsko delo). Trst, 1962. Piazza, Katja: Udine, Archivio patriarcale: la diocesi di Aquileia »a parte Imperii«. Note sugli arcidiaconi tra la seconda meta del XV e il XVII secolo. Caratteri ed evoluzione. Nulla historia sine fontibus. Festschrift für Reinhard Härtel (ur. Anja Thaller, Johannes Gießauf, Günther Bernhard). Graz: Leykam, 2010. Pust, Klemen: Vpliv osmanskih vpadov na migracije v Istri (15.-16. stoletje). Migracije in slovenski prostor od antike do danes (ur. Peter Štih, Bojan Bal-kovec). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2010, str. 157-174. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 326 Lilijana /nidaršič Goleč: Odsevi habsburško-beneških odnosov v Cerkvi zgodnjega novega veka na Slovenskem, str. 319-327 Rainer, Johann: Die Grazer Nuntiatur. Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564—1628 (ur. France M. Dolinar idr.). Klagenfurt — Ljubljana — Wien: Hermagoras = Mohorjeva; Graz - Wien - Köln: Styria, 1994, str. 289-294. Santonino, Paolo: Popotni dnevniki (1485—1487). Celovec — Dunaj — Ljubljana: Mohorjeva založba, 1991. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt, Marko Vi die). Ljubljana: Nova revija, 2011. Smole, Majda: 1Vicedomski urad zp Kranjsko ... zv. 6. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1997. Smolinsky, Heribert: Kirchengeschichte der Neuzeit I. Düsseldorf: Patmos,220 06. Stih, Peter —Simoniti, Vasko —Vodopivec, Peter: Slovenska zgodovina. Drufba — politika —kultura. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, Sistory, 2008 (http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zgodovina / Slovenska-zgodovina-SLO.pdf). Trebbi, Giuseppe: Francesco Barbaro. Patrizjo veneto e Patriarca di Aquileia. Udine: Casamassima, 1984. Trebbi, Giuseppe: II Friuli dal 1420 al 1797. Fa storiapolitica e sociale. Udine: Casamassima, 1998. Trebbi, Giuseppe: La politica ecclesiastica del patriarca di Aquileia Francesco Barbaro. Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564— 1628 (ur. France M. Dolinar idr.). Klagenfurt — Ljubljana — Wien: Hermagoras = Mohorjeva; Graz -Wien - Köln: Styria, 1994, str. 295-306. Tropper, Peter G.: Vom Missionsgebiet zPm Fandesbistum. Organisation und Administration der katholischen Kirche in Kärnten von Chorbischof Modestus bis ZU Bischof Kästner. Klagenfurt: Carinthia, 1996. Volčjak, Jure: Bela krajina v vizitacijskih zapisnikih goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa (1752-1774). Kronika 58 (2010), št. 3, str. 729-752. Znidaršič Goleč, Lilijana: Chiesa a parte imperii e la diocesi di Lubiana tra gli Asburgo e il pa-triarcato di Aquileia : cosa dicono le fonti archivi-stiche (soprattutto) deli Archivio Diocesano di Udine. Udine 2010 (http://www.webdiocesi. chiesacattohca.it/cci_new/ documenti_diocesi/213 /2011-02/1... [5. 10. 2011]). Znidaršič Goleč, Lilijana: Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do Tridentinskega koncila (Acta Ecclesiastica Sloveniae 22). Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 2000. Znidaršič Goleč, Lilijana: Kapiteljski arhiv Ljubljana. Inventar fonda. Ljubljana: Stolni kapitelj, 2006. Znidaršič Goleč, Lilijana — Volčjak, Jure: Videm. Obvestila Arhiva Republike Slovenije VI (2010), št. 1, str. 80-100. Žvanut, Maja: Ločitev zakona pred tristo leti. Zgodovinski časopis 50 (1996), št. 3, str. 343—356. Zusammenfassung EINFLÜSSE DER HABSBURGISCH-VENEZIANISCHEN BEZIEHUNGEN AUF DIE KIRCHE DER FRÜHEN NEUZEIT IN DEN SLOWENISCHEN GEBIETEN Der Beitrag beschäftigt sich mit den habs-burgisch-venezianischen Beziehungen vom Aspekt ihrer Einflüsse auf die frühneuzeitliche Kirche in den slowenischen Gebieten, genauer gesagt in Krain, in der Unter Steiermark, in der Unterkärnten und Görz in der Zeit vom 16. bis Mitte des 18. Jahrhunderts. Auf diese Thematik hat der Jubilar der vorliegenden Nummer der »Arhivi«, Franc Martin Dolinar, schon mehrmals hingewiesen, und auf seinen Erkenntnissen baut auch dieser Beitrag auf. Eine breitere Erfassung der veröffentlichten bzw. behandelten Quellen und des noch unveröffentlichten Archivmaterials bestätigt, dass die habsburgisch-venezianischen Beziehungen auf die Kirche des untersuchten Zeitraums und Gebiets einen ziemlich großen Einfluss hatten. Der Hauptgrund ist in der Tatsache zu sehen, dass sich im sogenannten kaiserlichen Teil des Patriarchats Aquileja der politische und der geistliche Machtanspruch »kreuzten«: Die politische Macht fiel den Habsburgern zu, den Landesfürsten der genannten, zu Innerösterreich verbundenen Länder, und die Kirchen- bzw. Bischofsgewalt den Patriarchen von Aquileja, seit der zweiten Hälfte des 15. Jahrhunderts Untertanen der Republik Venedig. Die Beziehungen zwischen den Habsburgern und den Venezianern waren zwar nicht die ganze Zeit hindurch gleich angespannt. Das Misstrauen trat bei den Türken ein fällen und der Angst vor diesen sowie bei der Ausbreitung des Protestantismus bzw. bei den Bestrebungen um dessen Zurückdrängung in den Hintergrund. In der Kirche spiegelte sich die Verschärfung der Spannungen vor allem zweimal wider: während und unmittelbar nach dem ersten österreichisch-venezianischen Krieg (1508-1516) sowie beim Streit aufgrund der Nachfolge im Herzogtum Mantova, der gegen Ende der Zwanzigerjahre des 17. Jahrhunderts entflammte. Von größerer Tragweite erwies sich das im Kontext des Streits erlassene Dekret Ferdinands II. (1590/1595-1637 Landesfürst, 1619-1637 deutscher Kaiser des Heiligen Römischen Reichs) vom 18. Februar 1628. Den »ungewöhnlich scharf- Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 327 Lilijana Žnidaršič Goleč: Odsevi habsburško-beneških odnosov v Cerkvi zgodnjega novega veka na Slovenskem, str. 319-327 en« Erlass, herausgegeben in einer Zeit, als die landesfürstliche Gegenreformation mit der Ausweisung des protestantischen Adels ihren Höhepunkt erreichte, löste die Gekränktheit Ferdinands aus, dass als Nachfolger des Patriarchen Antonio Grimani der bisherige Koadjutor von Aquileja, Agostino Gradenigo, ohne sein Wissen bestätigt wurde. Deshalb verbot Ferdinand allen seinen Untertanen unter Androhung harter Strafen, Gradenigo anzuerkennen. Die von den Priestern und Gläubigen des habsburgischen Teils ihrer Diözese fast gänzlich weggedrängten Patriarchen waren ge- zwungen, die Ausübung der bischöflichen Jurisdiktion seitdem weitgehend anderen zu überlassen. Bis zum Ende des behandelten Zeitraums halfen den Patriarchen oder vertraten diese bei der Leitung der Kirche »a parte Imperii« Nuntien in Wien (durch Ernennung der Archidiakone, Ausstellung der Di-missorialien, als kirchenrechtliche Berufungsinstanz u. a.), Archidiakone mit größeren Zuständigkeiten sowie Bischöfe mit dem Sitz in den innerösterreichischen Ländern (mit Firmungen und sonstigen Handlungen, die die Bischofsweihe erforderten). 328 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Uradna fotografija cesarskega para, Karla L (1887—1922) in Zite (1892—1989), ter njunih prvih štirih otrok: Otta (1912-2011), Adelheid (1914-1971), Roberta (1915-1996) inFelixa (1916-2011), 1920 (original hrani Angelska Hribar, ljubljana). Arhivi 34 (2011) št. 2, str. 329-352 Članki in razprave 329 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 272:061.251"1717/1917" Prejeto: 4. 10. 2011 Katoliška Cerkev in prostozidarstvo Od ljubljanskega nadškofa Mihaela Brigida, do razprav, povezanih z Zakonikom cerkvenega prava in Deklaracijo o prostozidarskih združenjih iz leta 1983 MATEVŽ KOŠIR doc. dr., sekretar Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI-1000 Ljubljana e-pošta: matevz.kosir@gov.si IZVLEČEK Odnos med Katoliško cerkvijo in modernim prostozjdarstvom (ki ima začetke v letu 1717) zaznamujejo številni protiprostozjdarski dokumenti, ki so jih izdajali papeži. Prva je bila konstitucija izdana leta 1738. Kljub temu so se v monarhiji prostozidarske lože, še posebno v jožefinskem obdobju, močno razširile in v njih so bili tudi številni duhovniki in cerkveni dostojanstveniki, kot na primer ljubljanski nadškof Mihael baron Brigido (1742—1816). Po letu 1814 se je odnos Katoliške cerkve do prostozjdarstva zaostril in dosegel vrhunec v drugi polovici 19. stoletja po priključitvi papeške države k Italiji z kta 1884 izdano encikliko papeža Leona XIII. z naslovom »Humanum genus«. Leta 1917 je bil v cerkveno pravo sprejet člen o avtomatskem izobčenju prostozidarjev. V 20. stoletju je bilo med obema stranema nekaj posameznih pogovorov in prizadevanj za stvarnejši dialog. Dialog seje začel po drugem vatikanskem koncilu. Cerkveni zakonik iz leta 1983je črtal člen o izobčenju prostozidarjev. Sočasno j' sprejetjem novega zakonika pa je Kongregacija za nauk vere sprejela Deklaracijo o prostozidarskih združenjih, ki je moralno obsodila članstvo v prostozidarskih združenjih. Deklaracija je naletela na različne odzive in interpretacije. KLJUČNE BESEDE: Katoliška cerkev, prostozidarji, prostozidarstvo, framasoni, Mihael Brigido ABSTRACT CATHOLIC CHURCH AND FREEMASONRY FROM THE LJUBLJANA ARCHBISHOP MICHAEL BRIGIDO TO DISCUSSIONS ABOUT THE CODE OF CANON LAW AND THE 1983 DECLARATION ON MASONIC ASSOCIATIONS The relation between the Catholic Church and modern Freemasonry (dating back to 1717) has been characterized by a number of papal anti-Masonic encyclicals and constitutions, the first among them being issued in 1738. Nonetheless, the Masonic lodge spread rapidly throughout the monarchy, particularly during the reign of Joseph II and among others included a great many priests and church dignitaries, such as the Ljubljana Bishop Mihael Baron Brigido (1742—1816). The relations of the Catholic Church to Freemasonry became even more aggravated after 1814 and Church opposition reached its peak in the second half of the 19,h century when Pope Leon XIII issued the encyclical »Humanum genus« in 1884, following the annexation of the Papal State to the Kingdom of Italy. The 1917 Code on Canon Law explicitly declared that Catholics who joined Masonic associations would be automatically excommunicated. In the 20h century, both sides opened talks and made an effort to engage in a more constructive dialogue, which eventually began after the Second Vatican Council. Although the 1983 Code on Canon Law cancelled the article on excommunication of Catholic Freemasons, the Congregation for the Doctrine of the Faith simultaneously published the Declaration on Masonic Associations in which membership in Masonic associations was morally condemned. The Declaration was met with mixed responses and interpretations. KEY IVORDS: Catholic Church, Freemasons, Freemasonry, Mihael Brigido 330 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329-352 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Ko govorimo o odnosu med Katoliško cerkvijo in prostozidarstvom, bi ga glede na različna časovna obdobja lahko označili s tremi izrazi, ki jih je uporabil Joachim Müller: strahovi, spopadi in poskusi dialoga.1 Čeprav to na splošno velja, obstajajo precejšnje razlike med posameznimi deželami. V »slovenskem prostoru« so dogajanja enkrat bolj drugič manj sledila dogajanju po svetu. 18. stoletje Moderno prostozidarstvo se je začelo leta 1717 na Angleškem in se po izdaji tako imenovane prostozidarske ustave (konstitucije) leta 1723 hitro razširilo po Evropi. Leta 1725 je bila ustanovljena loža v Parizu, 1728 v Cadizu in Madridu, 1731 na Nizozemskem, 1735 na Švedskem, 1737 v Hamburgu in 1740 v Berlinu. Nasprotovanje Katoliške cerkve prostozidarstvu se je začelo dve leti po ustanovitvi prve prostozidarske lože v Rimu. Prostozidarje naj bi naznanili inkviziciji pri Svetem sedežu.2 Aprila 1738 je papež Klemen XII. izdal prvo konstitucijo proti prostozidarjem (»I» eminentki). Izdana je bila, ko je prostozidarstvo, ki se je sicer hitro širilo, v večjem delu celinske Evrope že doživljalo nasprotovanje oblasti. Leta 1735 je bilo prepovedano na Holandskem in v Friziji, leta 1736 v Ženevi, leta 1737 je policija nastopila proti pariški loži, podobno je bilo v Mannheimu, v Toskani je proti prostozidarjem nastopila inkvizicija, prostozidarstvo je bilo prepovedano tudi v Hamburgu in na Švedskem. Štirje kardinali in najvišji toskanski inkvizitor Ambrosio Ambrogi so tako pripravili konstitucijo za papeža, ki je bil zaradi starosti sicer že močno oslabel, in ga najbrž o konstituciji sploh niso obvestiti.3 Konstiticija je obsodila prostozidarstvo, vsem katoličanom, tako laikom kot duhovnikom, ki bi vstopiti v to združenje, ga podpirati ali omogočali srečanje z njim, pa je bila zagrožena kazen z izobčenjem. Obsodba prostozidarstva je bila utemeljena v glavnih točkah: ker združuje ljudi vseh ver in ločin, ker se člani skrivajo pred javnostjo, ker po mnenju posvetnih oblastnikov škodujejo miru v državi in tako tudi dušnemu blagru in tudi zaradi drugih »nam gnanih vzrokom. Pri teh naj bi šlo za politične motive, saj naj bi Sveti sedež v prizadevanjih za oblast na angleškem podpiral katoliško dinastijo Stuartov proti protestantski družini Hannover.4 Ostreje kot z izobčenjem pa je papež nastopil v deželah, v katerih je bil tudi posvetni vladar. Kardinal Firrao je na podlagi konstitucije izdal poseben edikt, ki je veljal za ozemlja, v katerih je imel papež posvetno oblast. Poleg izobčenja sta prostozidarjem grozili tudi smrt in zaplemba premoženja.5 Kljub ostrini pa konstitucija »I» eminenth tudi v katoliških deželah, ki niso bile tesneje povezane z Rimom, niti ni imela posebnega učinka niti je niso upoštevati. V Franciji in habsburških dednih deželah tako ni bila niti objavljena. Drugo papeško konstitucijo zoper prostozidarje je izdal papež Benedikt XIV. maja 1751 (»Providas«). Z njo je nastopil proti glasovom, da je s smrtjo Klemena XII. prenehala veljati tudi njegova konstitucija. V konstituciji je Benedikt XIV. v celoti objavil konstitucijo »In eminenth svojega predhodnika, da bi poudaril njeno veljavnost. Učinek pa je ostal v bistvu omejen le na papeško državo, Španijo, Portugalsko in Poljsko. Posebno na Iberskem polotoku je imela močan učinek, saj je tam prostozidarje inkvizicija zapirala. V njenih obtožbah pa so se mešati še drugi verski očitki, na primer o krivoverstvu, in številne druge obtožbe (čarovništvo, sodomija ipd.).6 V drugi polovici 18. stoletja (od leta 1751 do leta 1814) papež ni izraziteje ukrepal proti prostozidarskim dejavnostim.7 Kljub papeškim konstitucijam so se v 18. stoletju tudi v katoliških deželah razviti tesni stiki med prostozidarji in Cerkvijo. V Franciji, Avstriji, Irskem, na avstrijskem Nizozemskem in v nekaterih italijanskih državah je bila velika večina prostozidarjev katoliške veroizpovedi. Tudi število duhovnikov v prostozidarskih ložah je bilo opazno. V Avstriji je bil delež duhovščine visok posebno v jožefinskem obdobju. Obstajale so celo lože, ki so bile sestavljene pretežno iz klerikov (Clairvaux). V Belgiji in ponekod drugod so ob vsakoletnem tako imenovanem prostozidarskem Janezovem slavju za člane lože organizirali posebne maše. Prav tako so lože pri banketih upoštevale cerkvena določila o postu ipd. Posebno po ukinitvi jezuitskega reda leta 1773 je veliko jezuitov vstopilo med prostozidarje.8 1 Müller: Freimaurerei und katholische Kirche. 2 Lennhoff — Posner — Binder: Internationales Freimaurerlexikon', str. 454. 3 Binder: Skrivna dru%ba, str. 30. 4 Müller: Freimaurerei und katholische Kirche. 3 1 .ennhoff — Posner — Binder: Internationales Freimaurerlexikon', str. 455. 6 Binder: Skrivna dru%ba, str. 39. 7 Lennhoff — Posner — Binder: Internationales Freimaurerlexikonstr. 456. 8 1 .ennhoff — Posner — Binder: Internationales Freimaurerlexikon, str. 455. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329-352 331 Condcinnatio Societaiis, Íííú Convcmicu-laruni - dcLibcvj Murittori •• uCic-J¿ Francs /I iajßbts ~ iùb poena Excommunication« ipío nitto ¡ncurrenda;, ejus abiblutio-ne excepto Mortis Articulo Summi Pontifici rclèrvata. CLEMENS EPISCOPUS ÜERVUS bERVOKUM DEL Vnivtrfij Chrißißdeitbns (.tirnem, ü Apofio-mm litam henedu-«..■ N cminauí Apoftciljitu SptcuU/mcriiu llcii im-¡uiibui, Divin» diípomnuo Clcnieniu ronliituC ■i iuxti crcdilum NobisPillorali» provident!* dt-bilumjußl f quantum ex alto concediiur ) fohei. tudinUiludioiiiínteftdimtti, p«r«pi* trrMibuj,-vitiifquc adini iotercluíb , Orthodoxe Religio« niipotiflimíim fervetur ímegtiuj, aiqup aüuni^ verlo Cjrh«llet> Orbe difflcilllAiU'hilcc tcinporibus pcnurbjtio-_i__■■'. i : : ' -ij.ii ■! ■_ visoki dvorni uradniki, pa to ni imelo posledic. Tudi naslednja dunajska loža, ki je bila ustanovljena leta 1754, je obstajala le kratek čas.11 Cesarica Marija Terezija je v letih 1766 in 1767 prepovedala prostozidarstvo, a je prepoved imela le akademski pomen. Kljub njeni takratni nenaklonjenosti pro-stozidarstvu so bili med prostozidarji tako njen mož kot tudi drugi družinski člani, cesaričin zet, nadvojvoda Albert Kazimir pl. Sachsen-Teschen, zagovornica prostozidarstva je bila tudi cesaričina najljubša hči Marija Kristina, med zagovorniki pa so bili tudi številni cesaričini svetovalci, ki so odigrali pomembno vlogo pri njenih reformah (Joseph pl. Sonnenfels, Gottfried pl. Swieten, Leopold, grof Kollovvrat, kancler Kaunitz itd.).12 Sčasoma je cesarica precej omilila svoja stališča. Poleg tega je prostozidarje na dvoru že med vladanjem svoje matere ščitil tudi Jožef II., saj jim je bil posebej naklonjen. Tako je sredi sedemdesetih let 18. stoletja na Dunaju delovalo že pet lož. Lože so ustanavljali tudi zunaj prestolnice (leta 1749 loža v Kronstadtu na Sedmograškem in leta 1778 v Inns-brucku). Prostozidarsko središče je postala po letu 1770 tudi Praga. Prostozidarstvo se je v monarhiji v tem obdobju vse bolj širilo in je imelo pomembno vlogo tudi pri širjenju razsvetljenskih idej. Obdobje cesarja Jožefa II. (1780-1790) Naslovnica prve papeške proti prostozidarske konstitucije »In eminenti«, papeža Klemena XII. ¿z leta 1738. Habsburška monarhija. Obdobje cesarja Karla VI. in cesarice Marije Terezije (do leta 1780) Prostozidarstvo se je razširilo tudi v habsburško monarhijo. Leta 1721 je bila ustanovljena loža v avstrijski Nizozemski v Monsu. Leta 1726 naj bi bila ustanovljena prva loža v Pragi. Maja leta 1731 je bil v angleško deputacijsko ložo v Den Haagu sprejet Franc Štefan Lotarinški, kasnejši cesar Franc I. (1745-1765) in (od leta 1736) mož Marije Terezije (vladarica 1740-1780).9 Leta 1742 je bik ustanovljena prva dunajska loža. Člani so bili večinoma iz vrst visokega plemstva. Loža se je občasno sestajala celo v Hoffburgu. Do marca 1743 je bilo vanjo sprejetih 56 novih članov. Po ukazu Marije Terezije je bila po šestih mesecih delovanja ukinjena.10 Za njene člane, ki so bili po večini V obdobju vladanja cesarja Jožefa II. (1780— 1790) je doživelo prostozidarstvo v habsburški monarhiji razcvet. Najpomembnejši možje na dvoru (razen cesarja) so bili prostozidarji. Velik del takratnih politikov, znanstvenikov, umetnikov in gospodarstvenikov je bilo v ložah (Jožef baron Sonnenfels, knez Dietrichstein, Alois Blumauer, Franc, grof Saurau, Wolfgang Amadeus Mozart, Joseph Haydn itd.). Prostozidarstvo in nekatera druga tajna združenja so dali pečat razsvetijenemu absolutizmu Jožefa II. Za večino prostozidarjev v takratni monarhiji je bilo značilno, da so bili raz-svedjenci in jožefinci. Širjenje prostozidarstva pa je ob začetku vladanja Jožef II. tudi sam spodbujal.13 Na Dunaju je takrat delovalo devet lož, skupaj pa jih je bilo v osemnajstem stoletju na Dunaju kar štirinajst. Med letoma 1784 in 1786 je dunajska loža Resnična sloga (Zur wahren Eintracht) izdajala tudi Dunajski prostozidarski časopis (Wiener Journal für Freymaurer). 9 Kuess - Scheichelbauer: 200 Jahre Freimaurerei in Österreich, str. 13 sl. 10 Siegbert: Österreich-Ungarn und die Freimaurerei, str. 47. 11 Krivanec: Die Anfänge der Freimaurerei in Österrich, str. 179. 12 Schandel: Die Freimaurerei in Österreich, str. 10. 13 Reinaltcr: Joseph II. und die Freimaurer, str. 15. 332 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329-352 ARHIVI 34 (2011), št. 2 V jožefinskem obdobju se je prostozidarstvo vidneje razširilo tudi v tako imenovanih Notra-njeavstrijskih deželah. V Trstu je od leta 1774 delovala loža Sloga, ki je od leta 1785 po združitvi s tržaško ložo Harmonija delovala z imenom Prava harmonija in sloga (Harmonie et Concorde universale). Ko je leta 1782 prostozidar Kari Zin-zendorf na poziv cesarja Jožefa II. iz Trsta odšel na Dunaj, ga je na mestu tržaškega guvernerja nasledil Pompeo grof Brigido pl. Brezoviški, brat ljubljanskega nadškofa. Pompeo je bil predtem krajše obdobje goriški okrožni in tudi kranjski deželni glavar. Tržaški glavar je ostal v obdobju med letoma 1783 in 1797. Oba brata Brigido naj bi bila člana tržaške lože z imenom Sidro (Ali Ancora).14 Leta 1782 je bila v Mariboru ustanovljena loža Združena srca (Zu den vereinigten Herzen). Poleti leta 1783 se je preselila v Gradec. V Celovcu je bila sredi leta 1783 ustanovljena loža Dobrodelna Mariana (Zur wohltätigen Mariana). Ime je dobila po nadvojvodinji Marii Ani, ki si je leta 1781 po smrti svoje matere cesarice Marije Terezije uredila v Celovcu svojo rezidenco. V Gorici je bila sredi osemdesetih let 17. stoletja ustanovljena loža Odkritosrčnost (Zur Freimüthigkeit). Leta 1792 je dobila svojo prostozidarsko ložo z imenom Do-brotljivost in stanovitnost (Zur Wohlthätigkeit und Standhaftigkeit) tudi Ljubljana. Patent je prejela s posredovanjem dunajske Lože Sveti Jožef v Berlinu.15 Številni prebivalci notranjeavstrijskih dežel pa so bih tudi v ložah drugod: na Češkem, Ogrskem, v Italiji, Nemčiji, celo na Nizozemskem. Med najbolj znanimi slovenskimi prostozidarji sta bila gotovo barona Žiga Zois in Jurij Vega.16 Za prvo obdobje prostozidarstva na Slovenskem v 18. stoletju je bilo značilno tako kot za dobršen del prostozidarstva v takratni habsburški monarhiji, da so bih v ložah številni razsvetljenci tako iz vrst posvetnega kot cerkvenega izobra-ženstva. V tem obdobju so takratni prostozidarji pustih opazno sled v slovenskem preporodu. Znaten delež članstva v ložah so predstavljali uradniki in vojaštvo, opazen odstotek pa je bil tudi duhovnikov. Za ponazoritev naj navedem poklicno sestavo članstva na podlagi arhivskih dokumentov vseh dunajskih lož od leta 1780 do leta 1795 (za 3.947 prostozidarjev): 28,9% je bilo zaposlenih v državni upravi, 22,9% v vojski, 10,7% v trgovini, 14 'i'rillo: Den »Weißen Ziehbrunnen« gibt es noch, str. 51. 13 Košir: Prostozidarstvo v habsburški monarhiji, str. 41—65. Največ gradiva o delovanju prostozidarskih lož v obdobju habsburške monarhije je v dunajskem Državnem arhivu: Haus -, Hof- und Staatsarchiv Wien, Vertrauliche Akten. 16 Košir: Brat Vcga. 6,3% je bilo umetnikov, 6,1% učiteljev, 5,2% zdravnikov, 5% publicistov, 4,3% duhovnikov (ah 170 oseb) itd.17 Podatek se nanaša samo na dunajske lože. Graška loža Združena srca je imela v obdobju 1784—1795 91 članov, med njimi pa je bilo 12 duhovnikov. Tudi obe ljubljanski (konec 18. in v začetku 19. stoletja) sta imeli po enega duhovnika v svojih vrstah. V ljubljanski loži Dobrodelnost in stanovitnost je bil to šentjakobski župnik in kasnejši kanonik Jožef Pinhak. Reinhold Taute je v jožefinskem obdobju v ložah v celotni monarhiji naštel skupaj prek petsto duhovnikov.18 Med njimi so bih tudi visoki cerkveni dostojanstveniki. Naj omenimo Thadeusa grofa pl. Trattmansdorfa, v osemdesetih letih člana prostozidarske lože Združena srca v Gradcu, sicer stolnega kanonika v Olo-mucu, ki je bil leta 1794 imenovan za škofa in leta 1816 za kardinala. Dejavnost prostozidarskih lož v monarhiji 18. stoletja je bila leta 1785 omejena s tako imenovanim Prostozidarskim patentom cesarja Jožefa II., ki je omejil delovanje lož, tako da naj bi bile le v glavnih mestih dežel in seveda na Dunaju in v Pešti. Dokončno pa je aktivnost lož zamrla v letu 1795. Tega leta je izšel dvorni dekret cesarja Franca o prepovedi prostozidarskih združenj. Francoska oblast (od leta 1805 (1809) do leta 1813) Prva prostozidarska loža, ki je v začetku 19. stoletja nastala na ozemlju današnje slovenske države, je bila loža Levantinska oljka (Olivier du Levant). Ustanovljena je bila leta 1807 v Kopru.19 Dve leti prej sta namreč Istra in Beneška Dalmacija prišli pod francosko oblast. Še preden je oktobra 1809 postala Ljubljana prestolnica Ilirskih provinc, je bila v mestu ustanovljena prostozidarska loža. Julija 1809 so francoski vojaki v Ljubljani ustanovili ložo z imenom Resnično prijateljstvo (La parfaite Amitié). Vojaki, ki so ustanovili ložo, so najverjetneje že istega leta zapustili Ljubljano in skupaj z njimi se je preselila tudi komaj ustanovljena loža. Leta 1811 pa je bila v Ljubljani ustanovljena trajnejša prostozidarska loža z imenom Prijatelji rimskega kralja in Napoleona (Les Amis du Roi de Rome et de Napoleon), vanjo pa so se poleg francoskega uradništva in vojaštva vključili tudi domačini.20 Prostozidarske lože so v Ilirskih provin- 17 Ilubcr: Sozialstruktur der Wiener Freimaurer, str. 229 si. 18 'faute: Die Katholische Geistlichkeit und die Freimaurerei. 19 Vodopivec: O prostozidarstvu. 20 Vodopivec: O prostozidarstvu; Vodopivec: Prostozidarska loža rimskega kralja, str. 17 si. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329-352 333 cah delovale še v Trstu, Karlovcu, na Reki, v Zad-ru, Dubrovniku in Kotorju, verjetno pa tudi v Po-reču, Sibeniku in Makarski. Po odhodu Francozov jeseni leta 1813 je bilo tudi konec delovanja navedenih prostozidarskih lož. V francoskih ložah, katerih jedro so večinoma sestavljali francoski uradniki in oficirji, je bila »ilirska« duhovščina bistveno slabše zastopana kot prej v avstrijskih, a vendarle je bilo v njih nekaj duhovnikov in kak kanonik (npr. Ignac Ban, Anton Kajovič, Ambrož Luceanič).21 Tudi v ljubljanski loži Prijatelji rimskega kralja in Napoleona je bil njen član šentjakobski župnik Janez Krizostom Pohlin. V Ljubljanski škofiji 18. in začetka 19. stoletja je bilo v ložah aktivnih kar nekaj cerkvenih oseb. Prvo mesto med njimi gre gotovo ljubljanskemu nadškofu Mihaelu Brigidu. Ljubljanski nadškof baron Mihael Brigido Najvidnejša oseba cerkvene hierarhije na Slovenskem, ki je bila včlanjena v prostozidarsko ložo, je bil ljubljanski nadškof in metropolit baron Mihael Brigido. Baron Mihael Brigido pl. Brezoviški naj bi bil že član tržaške lože, zagotovo pa je bil včlanjen v ložo Velikodušnost v Pešti.22 V ložo Velikodušnost je bil včlanjen že vsaj leta 1783 in bil leta 1788 še vedno aktiven član. Bil je tudi nosilec višjih prostozidarskih stopenj.23 Družina Brigido je bila tudi sicer v ložah močno zastopana. Mihaelov brat Jožef baron Brigido pl. Brezoviški, je bil prostozidar v dunajski loži Resnična sloga, drugi brat, Pompeo Brigido, pa naj bi bil član tržaške lože. Od leta 1788 do leta 1806 je bil Mihael Brigido prvi ljubljanski nadškof. Mihael Leopold Jožef Andrej Brigido se je rodil v Trstu leta 1742 kot četrti otrok barona Hieronima Jakoba Brigida, ko-mornika malteškega viteškega reda, in Marije Po-liksene baronice Prihovske, ki je bila tudi cesaričina dvorna dama. Teologijo in filozofijo je študiral v Gradcu. Sekavski škof ga je leta 1765 posvetil za duhovnika. Leto prej je dosegel doktorat iz filozofije in bakalavreat iz teologije. Opravljal je različne službe, nato pa odšel v škofijo Spiš in tam postal stolni kanonik. Ko je umrl ljubljanski škof Karel Herberstein, je cesar Jožef II. leta 1787 na njegovo mesto imenoval Brigida, to pa je potrdil tudi papež. Ob imenovanju za nadškofa je bil sprejet v akademijo Arcadia v Gorici. Člani akade- Kidrič, Framasonske lo%e hrvaških ^emelj Napoleonove Ilirije. Abafi: Geschichte der Freimaurerei in Österreich-Ungarn, V., str. 195., HHStAW, Vertrauliche Akten. Sömen: Molčeče nevidno bratstvo, str. 78. Portret ljubljanskega nadškofa Mihaela Leopolda barona Brigida, Ljubljana 1788 (Narodni tnui^ej Slovenije). mije so mu izdali poseben slavilni zbornik. Slovesna umestitev novega nadškofa je bila 8. junija 1788. V zgodovini ljubljanske škofije je novi nadškof odigral pomembno vlogo. Brigido je poskrbel za ureditev škofijskih meja in upravno razdelitev nadškoftje po izvedbi jožefinskih reform. Meje, ki jih je omogočil ljubljanski škofiji, ima z nekaterimi popravki ta še danes, poskrbel je, da ni zastalo delo pri prevajanju in izdaji |apljevega Svetega pisma.24 Leta 1791 je dosegel obnovitev ljubljanskega bogoslovja. Veliko pozornost je namenjal izobrazbi in vzgoji duhovnikov. Brigido je v pastirskem pismu leta 1804 duhovnike spodbujal k vestnemu opravljanju dušnopastirskih dolžnosti in nenehnemu izobraževanju. V pismu pa je poleg uradnih habsburških učbenikov navedel tudi ustrezen učbenik rimske teološke šole. Tako je želel (brez cesarskega 24 Dolinar: Mihael Brigido, str. 138. 334 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329-352 ARHIVI 34 (2011), št. 2 dovoljenja), da bi duhovniki ljubljanske škofije razširih teološko obzorje. In kot poudarja prof. Dohnar, je pastirsko pismo »izjemen dokument njegove duhovne formacije in njegove pastoralne zavzetosti«, v njem pa ni sledu o vjanzenističnem rigorizmu«,25 S tem pastirskim pismom pa se je Brigido močno zameril cesarju Francu, tako da je ta zahteval od papeža, da ga takoj umakne iz Ljubljane. Papež cesarjevi zahtevi ni bil naklonjen, saj je bil Brigido v Rimu dobro zapisan. Po mučnih pogajanjih je Brigido leta 1806 vendarle moral zapustiti Ljubljano in odšel je za škofa v oddaljen Spiš. Brigido je umrl leta 1816 ob obisku rodnega Trsta. Tam so ga pokopah v stolnici sv. Justa.26 Brigido je prijateljeval z zagrebškim škofom, razsvedjencem in prostozidarjem Maksimiljanom Vrhovcem (1787—1827). Vrhovec se je med drugim zanimal za slovenščino. Leta 1803 je poslal Vrhov-cu Japljev prevod Bibhje, dve slovenski slovnici in dva slovarja. Brigido si je z Vrhovcem dopisoval in ga večkrat tudi obiskal. Vrhovec je bil tudi član lože Velikodušnost. Prof. Dohnar domneva, da se je leta 1783 tja vpisal prav pod vplivom svojega prijatelja Maksimiljana Vrhovca,27 kot je bilo že omenjeno, pa naj bi bil Brigido prej že član tržaške lože. Loža Vehkodušnost (Magnanimitas) v Pešti je bila ustanovljena v začetku 70. let 18. stoletja, patent pa je dobila po posredovanju princa Meklen-burškega iz Londona. Leta 1775 pa se je pridružila tako imenovani »Draškovičevi observand« in leta 1776 je postal njen veliki mojster grof Draškovič (do leta 1778). Loža se je pod njegovim vodstvom razmahnila in dobila ugledno članstvo. Leta 1782 jo je obiskal celo ruski prestolonaslednik, kasneje car Pavel I. Tega leta je loža štela 78 članov.28 Ljubljanski kanonik (in pomožni škof) Janez Anton Ricci Prostozidar je bil tudi ljubljanski pomožni škof Janez Anton Ricci (* Krmin 1745, f Naklo 1818). Ricci je bil privrženec slovenskega preporoda. V Ljubljano ga je leta 1772 poklical Brigidov predhodnik, škof Herberstein, in mu priskrbel cesarsko imenovanje za stolnega kanonika.29 Po preselitvi v Ljubljano je bil deležen raznih cerkvenih dostojanstev. Nadškof Brigido ga je imenoval za me- 25 Dolinar: Mihael Brigido, str. 136. 26 Dolinar: Ljubljanski skope, str. 51—54. 27 Dolinar: Mihael Brigido, str. 137. 28 Abafi: Geschichte der Freimaurerei in Österreich-Ungarn, V, str. 190 si. 29 Dolinar: Janez Anton Ricci, str. 218. tropohtanskega vikarja goriškega dela nove škofije v Gradišču ob Soči. Leta 1796 je postal ljubljanski stolni dekan in komendator malteškega viteškega reda v Pulstu na Koroškem. Brigido je leta 1800 prosil cesarja, da mu dodeh Riccija za pomožnega škofa. Papež ga je imenoval za naslovnega druškega škofa in potrdil za ljubljanskega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje mu je podelil nadškof Brigido oktobra 1801 v ljubljanski stolnici. Leta 1808 je Brigidov naslednik škof Kavčič imenoval Riccija za stolnega prošta (1808) in hkrati župnika v Radovljici. Ricci je bil vsaj od leta 1781 član dunajske prostozidarske lože Okronano upanje, morda celo že od leta 1778. V tej loži oziroma njeni naslednici je bil vse do leta 1788. Leta 1794, tik pred prepovedjo prostozidarskih združenj v monarhiji, je bil tudi med sedmimi najvišjimi dostojanstveniki semi-prostozidarskega združenja »Diane Caaiatrice«, ki ga je vodil prostozidar Ferdinand Burbonski, kralj dveh Sicilij, skupaj v družbi s še drugimi princi in grofi.311 Namestnik Ferdinanda Burbonskega je bil Janez Kari knez Dietrichstein, obenem veliki mojster Vehke lože Avstrije. Združenje (red) Diane Cacciatrice je delovalo tudi po letu 1795, saj uradno ni bilo prostozidarsko združenje ah loža. V Ljubljani je Ricci prijateljeval z Žigom Zoisom in podpiral slovensko prerodno gibanje. Naklonjenost prerodnemu gibanju je dokazal tudi s tem, da je leta 1781 dunajskega dvornega poeta Pietra A. Metastasia opozoril na slovenščino. Na njegovo prošnjo je Ricci v družbi zapel Linhartovo slovensko pesem, prevod laškega kupleta, kakršne sta s Zoisom prevajala za itahjanske operiste, gostujoče v Ljubljani. Metastasievo avtoritativno sodbo, češ da noben glas pravkar zapete pesmi ni bil neprijeten njegovim ušesom, je Ricci razglasil po Ljubljani. S tem je utrjeval prepričanje, da je slovenščina primerna tudi za zahtevnejše hterarne zvrsti.31 V francoskem obdobju se je leta 1811 po novi upravni razdelitvi Ilirskih provinc udeležil poklonit-vene deputacije Napoleonu v Parizu, v imenu deputacije imel častni nagovor in bil odlikovan z redom častne legije. Ricci je bil tudi član Filhar-moničnega društva. Domneve, da naj bi bil član ne le dunajske prostozidarske lože, ampak tudi ljubljanske Dobrodelnost in stanovitnost oziroma fran-cosko-ilirske, imenovane po Napoleonu, pa dokumenti ne potrjujejo. 30 HHStA. 31 SBL, Ricci. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329-352 335 VERZEICHNIS dlcr flm niiicben Brüder und Mitglieder der g er cd. reo and roliVommcncn St. Johannis ( 1 genannt; Zur GEKRÖNTEN HOFFNUNG im Orient von Wien im Tillen Moinb de» Jahres 5 7 8 5- - Naslovnica seznama članov dunajske prostozidarske lo°*e »Okronano Upanje« leta 1785 (HHStA, fasc. 72). Šentjakobski župnik in stolni kanonik Jožef Pinhak Med prostozidarji v ljubljanski škofiji so bili tudi še drugi. Eden vidnejših je bil Jožef Pinhak (* Zweckendorf 1755, f Ljubljana 1814 ). Na Dunaju je študiral bogoslovje. Jožef Pinhak je bil razsvetljenski duhovnik. Leta 1789 je dobil službo v ljubljanski škofiji, to pa je bilo posledica več okoliščin: imel je sloves dobrega nemškega cerkvenega govornika, obenem je imel vplivne znance med ljubljansko višjo duhovščino, namreč nadškofa Brigida ter kanonika Riccija, Raigersfelda in druge. V Ljubljano je prišel že z izoblikovanimi nazori reformnega katolicizma in kot izrazit jožefinec, kakršne naj bi v dobi Jožefa II. vzgajala dunajska teološka šola. Vseh petindvajset let svojega službovanja v ljubljanski škofiji je ostal v Ljubljani: v obdobju 1789—1797 je bil stolni nemški pridigar, obenem vsaj že leta 1792 podravnatelj, v obdobju 1793— 1797 ravnatelj bogoslovnega semenišča, v obdobju 1794—1799 pa prvi posebni profesor verouka na ljubljanski gimnaziji. Leta 1796 je bil imenovan za šentjakobskega župnika (od leta 1799 tudi častni kanonik), februarja 1810 pa je postal ljubljanski kanonik. Ljubljanski predstojniki, so bili s Pinhakom zadovoljni, tako je bilo v popisu duhovščine leta 1789 zabeleženo, da se »obnaša prav zgledno«. Leta 1796 je ljubljanska nadškofija v oznaki kompeten-tov za šentjakobsko župnijo poudarila, da je »dobrih nravov in izvrsten pridigark, ki na splošno zadovoljstvo opravlja tudi »utrudljivo nadzorstvo mlade duhovščine«.32 Ker ni znal nikoli dobro slovensko (dobro je obvladal le nemščino in latinščino), ni aktivno sodeloval pri slovenskem preporodu. Bil pa je pomemben kot sogovornik slovenskih preporodi-teljev. S Zoisom se je spoprijateljil kmalu po prihodu v Ljubljano. Najplodnejši za slovenski preporod so bili Pinhakovi stiki z Debevcem, ker je kot semeniški ravnatelj dovolil predavati slovenščino. Debevec jo je predaval v semenišču v letih 1795— 1797. Leta 1791 je Pinhak obiskal Linhartove na Zoisovem gradu Brdo; prek Zoisa je prišel v ožje stike tudi z Vodnikom. Zlasti odnosi med Pinhakom in Vodnikom so bili še posebej prijateljski. Pinhak je bil tudi eden prvih kranjskih navdušenih gornikov. Njegove poti v gore so bile povezane s širjenjem njegove zbirke mineralov. Zanjo se je zanimal tudi Žiga Zois. Sredi avgusta 1795 je šel Pinhak v družbi z Vodnikom in grofom Francem Hohenwartom na Vršac in Triglav. Vodnikove poti v gore poznamo najbolj iz Hochenwartovega dnevnika ter iz pisem, ki jih je Vodniku pisal prijatelj in mecen Žiga Zois, saj sta si pridno dopisovala. Grof Hochenwart je leta 1795 natančno poročal o njihovi poti na Triglav. Skupaj s Pinhakom sta se iz Ljubljane peljala na Javornik, tam pa ju je pričakoval Vodnik, da bi ju spremljal po Bohinju. Baron Žiga Zois je poskrbel za to potovanje, zlasti da so bik potniki na njegovih posestvih prav gostoljubno sprejeti. Drugi dan so odšli na izlet na Belščico, na Veliki in Mah Stol ter se zvečer vrnili na Javornik. Potem so prek Bleda odšli v Bohinjsko Bistrico k izviru Bistrice. Vodnik je moral zaradi božje službe domov na Koprivnik in se je čez dva dni spet vrnil v Bohinjsko Bistrico. Tako so skupaj 17. avgusta 1795 odšli prek Stare Fužine k slapu Savica in od tam na planino Dedno polje in na planino Ovčarijo, tam pa so občudovali prelep razgled. V bližnji planinski koči jih je pozdravil Žigov brat, baron Karel Zois, in jih gostoljubno sprejel. Dva dneva pozneje so se poslovili od njega. 20. avgusta so odšli na Ledino pod Triglavom, od tam je Hochemvart odšel na vrh Ledine, Vodnik in Pinhak pa s svojima vodnikoma na levo proti Triglavu. Na tej odpravi je Vodnik napisal svojo pesem Vršac, ki ima nedvoumne prostozidarske aluzije. 32 SBL, Pinhak. 336 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329-352 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Sklad na skladu se v^diguje golih vrhov kamni %id; večni mojster ukazuje: »Prid, zidar, se les učiti« Pinhak se je z gora vrnil v Ljubljano »pijan od radosti:« ter navdušenja »za gore, naravo in prijateljstvo«. Ni mogoče izključiti možnosti, da je ljubljanska loža, ki ji je pripadal Pinhak, v tem obdobju v svoje vrste sprejela tudi Vodnika. Kasneje so ga avstrijski vohuni obdolžili tudi članstva v prostozidarski loži. Pinhak je leta 1795 opozoril Vodnika na vakanco v Idriji, novembra 1795 je govoril Zois s Pinhakom, naj podpre Vodnikovo prošnjo za trnovsko župnijo, če bi župnik Zupan umrl. Morebiti ima Pinhak kaj zaslug, da je prišel Vodnik junija 1796 k Svetemu Jakobu v Ljubljani za kaplana. Odnosi med Pinhakom na eni ter Zoisom in Vodnikom na drugi strani po jeseni 1796 niso bih več tako iskreni kakor prej, saj naj bi preporoditelja presenetilo, da je bil med Vodnikovimi tekmeci za šentjakobsko župnijo tudi njegov nekdanji protektor Pinhak, tako da je bil Pinhak od februarja 1797 do jeseni 1798 pesnikov neposredni predstojnik.33 Leta 1798 je Pinhak kupil Linhartovo hišo v Streliški ulici. Prodala jo je vdova. Leta 1799 je kupil še Kastelčevo posestvo in naredil tovarno za vitriol ter poletno vilo. S tovarno pa Pinhak ni imel uspeha in leta 1803 je šla v stečaj. Pinhak je bil na zahtevo upnikov zaprt, a ga je rešil njegov brat Karel, lastnik tovarne v Zagorju ob Savi. Kakor Vodnik kot pesnik tako je prišel tudi Pinhak kot nemški cerkveni govornik v čuden položaj, da je po vrsti slavil tri politične dogodke, izmed katerih je bil drugi po svoji ideji nasprotje prvemu in tretjemu: - leta 1799 je govoril o Mantovi, ki se je zopet vdala Avstrijcem (govor je izšel istega leta pri Kleinmayrju v Ljubljani tudi v tisku: Dankrede nach der Wiedereroberung der Festung Mantua in der Metropolitankirche); - 6. decembra 1812, ko so praznovali obletnico Napoleonovega kronanja, je Pinhak tako »dostojno orisal nesmrtne .pomine, kijih je vzbujala svečanost dneva«, da je bil zadovoljen tudi Télégraphe officiel; - ko je Evropa pri Leipzigu premagala Napoleona, si je določil za geslo slavnostnega govora Jobovo knjigo 5, 18: Gospod udari in zopet zaceli.34 Kot dokazujejo dokumenti dunajskih lož,35 je bil Pinhak od leta 1788 do leta 1790 član dunajske 33 SBL, Vodnik. 34 SBL, Pinhak, II, str. 341. 35 III ISTA Wicn, Vertraulichc aktcn. lože Na novo okronano upanje. Leta 1792 pa je bil kot prostozidarski mojster soustanovitelj ljubljanske lože Dobrodelnost in stanovitnost. V ljubljanski loži je imel funkcijo govornika, to pa je bila pomembna vloga v loži. Ljubljanska loža je bila najverjetneje aktivna do leta 1795.36 Šentjakobski župnik Janez Pohlin Leta 1810 je Pinhaka na mestu šentjakobskega župnika nasledil Janez Krizostom Pohlin, ki je bil tudi v prostozidarski loži (* 1780 Kamnik, f 17. jan. 1850 Ljubljana). Janez Krizostom Pohlin je bil sorodnik Marka Pohlina. V ljubljansko gimnazijo je prišel jeseni leta 1793 kakor Kopitar, filozofijo je študiral med letoma 1799 in 1801, bogoslovje pa v obdobju 1801-1805. Služboval je od leta 1805 ves čas pri Sv. Jakobu v Ljubljani: najprej kot kaplan, od septembra 1810 pa kot župnik. Šentjakobski župnik je ostal do svoje smrti. Veljal je za človekoljuba, neutrudnega dušnega pastirja in odličnega nemškega cerkvenega govornika. Umrl je leta 1850 zaradi legarja, ki se ga je nalezel v vojaški bolnišnici. Previdnost pri reševanju problema Marijinega znamenja pred cerkvijo 1839—1844 ga ni obvarovala razočaranja. Čeprav je dovolil odstranitev spomenika samo s pogojem, da se hkrati začnejo priprave za postavitev novega, so novega postavili šele 50 let po njegovi smrti. Bil je družaben človek, tako da je bil vsaj od leta 1828 do leta 1835 član ljubljanske Kazine. Bil je član tudi Kmetijske družbe za Kranjsko. Od 1820. do 1822. je bil kurator in v letih od 1823. do 1850. podpredsednik Kranjske hranilnice. V njegovi župniji sta živela od leta 1829 do leta 1835 upokojeni župnik Jožef Prešern in njegov pranečak France Prešern, ki je dobil od šentjakobskega župnika dvakrat prav dobro nravstveno spričevalo, ki ga je moral sicer priložiti prošnji za advokaturo. Janez Pohlin je bil dokazano član Lože Prijatelji rimskega kralja in Napoleona, ki so jo leta 1811 v Ljubljani ustanovili Francozi. Njegovo članstvo v loži dokazujejo dokumenti Velikega francoskega Orienta v Parizu. Leta 1813 je bil Pohlin tudi med dostojanstveniki lože kot miloščinar.37 To, da je bil v času Ilirskih provinc v prostozidarski loži, ni ostalo skrito niti avstrijskim vohunom. Avstrijska vohuna Kremnitzer in Fink (Scheuchenstuel) sta o njegovem prostozidarstvu poročala na Dunaj, 36 Brabbc: Die Loge »Zur Wohlthàtigkcit und Standhaftig-keit«. 37 Bibliothèque Nationale, Paris, Cabinet des Manuscrits, Fm2, 590, 591. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329-352 337 -.J.-ii /1'*,// 'À. sfn<> A r'l.n... . aw., A certifier par /ei Commit." imtnft.if,,., rlo renvoyer au G.-. O.-, par T At.'. iaiU/tV l'exécution. OBLIGATION. « Jf, promets ei m'engage, d'honneur et en vrai » Maçon, d'élre fidèlement et constamment aiiaclic au » G.-. O.-. de France et d'être, « à toujours, exact observateur de ses Statuts et Règlement. « En foi de quoi j'ai »igné, à I ' i"' \ Naslovnica slovenskega prevoda proti prostozidarske okrožnice (enciklike) »Humanum genus« papeža Leona XIII. ¿z leta 1884 (Narodni muzej Slovenije). ostril tudi določila cerkvenega prava. Prepovedal je vstop prostozidarjem do cerkvenih redov in med duhovnike, prepovedal jim je cerkvene poroke in cerkvene pogrebe. Leon XIII. je sicer najbolj znan po svoji okrožnici »Rerum novarum« (1891), s katero je utemeljil katoliški socialni nauk. Zoper prostozidarje pa je izdal še več enciklik »Dali' alto deli' apostolico seggio« (1890) in encikliki »Inimica vis« ter »Custodi DiQuella Dede«, obe leta 1892. Zadnji dve sta bih naslovljeni le na Italijane. Avstro-Ogrska Leta 1863 je Henrik Costa po pričevanju dveh članov ljubljanske ilirske lože prvi pisal o njenem delovanju. Oba takrat že umrla prostozidarja je predstavil z neprikrito simpatijo.39 Prostozidarstvo je bilo v tem obdobju tudi tema razprav v avstro-ogrski monarhiji. Z razdelitvijo monarhije leta 1867 na dva dela sta dobila avstrijski in ogrski del vsak svojo zakonodajo. Avstrijski sistem je bil na številnih področjih precej liberalnejši kot ogrski, toda avstrijski zakon o združevanju je dopuščal le društva, ki so jih na sestankih nadzirali vladni pooblaščenci. Zato v avstrijski polovici monarhije prostozidarskih lož vse do propada monarhije vsaj legalno ni bilo.40 Drugače je bilo na Ogrskem (k tej je spadala tudi Hrvaška), saj ogrski sistem takšnih omejitev ni poznal. Tam se je prostozidarstvo po letu 1867 zopet razmahnilo. Avstrijski prostozidarji, ki doma niso mogli ustanavljati lož, so jih ustanavljali ob avstro-ogrski meji. To so bile tako imenovane mejne lože. Velik del mejnih lož je imel v avstrijski polovici ustanovljena (celo istoimenska) »nepolitična« ali »dobrodelna« društva, ki so del dejavnosti lož, za katere ni bilo potrebno, da bi potekale v zaprtem krogu, opravljala na avstrijskem ozemlju. Na Ogrskem so bile prve lože ponovno ustanovljene leta 1868, na Hrvaškem leta 1871. Istega leta je bila ustanovljena prva avstrijska, tako imenovana »mejna loža« (Grenzloge) Humanitas, na Ogrskem tik ob meji z Avstrijo. Vodja te lože je bil obenem predsednik »nepolitičnega društva Humanitas« na Dunaju, ki je združevalo tudi dobršen del prostozidarjev in je delovalo v Avstriji v skladu z društvenimi pravili. Društvo Humanitas je bilo ustanovljeno leta 1869 na Dunaju. Večina članov je bila z Dunaja, društvo pa je ustanovilo tudi podružnice v Gradcu, Celovcu, Dunajskem Novem mestu, Pragi, Trsta in drugod. O ustanovitvi lože je avgusta 1874 poročal tudi časopis Slovenec, in sicer, da so prostozidarji dobili dovoljenje za ustanovitev lože na Dunaju, teden dni zatem pa, da je vlada prepovedala ustanovitev lože. Tudi ob deseti obletnici ustanovitve lože Humanitas leta 1883 je časopis Slovenec poročal o tej in drugih ložah.41 V njih je bilo okoli deset Slovencev. Avstrijski prostozidarji so si tudi močno prizadevali, da bi spremenili zakon o društvih. 27. oktobra leta 1874 so dali v državnem zboru na Dunaju nemški liberalni poslanci pobudo za spremembo zakona o društvih in legalizacijo ustanavljanja prostozidarskih lož. Kot ugotavlja profesor Vodopivec, so bili med prvimi podpisanimi na poslanskem predlogu tudi trije nemški državnozborski zastopniki s slovenskega ozemlja: na Dunaju živeči Celjan in poslanec celjske mestne kurije dr. Richard Foregger, v dolenjskih mestih izvoljeni Martin Hotschevar in 39 Costa: Die Freimaurer. 40 Vodopivec: O prostozidarstvu, str. 278. 41 Slovenec, št. 90, 1. 8. 1874; št. 93, 8. 8. 1874; št. 17, feb. 1883; št. 163, 19. 7. 1893; št. 130, 4. 11. 1875; št. 52, 3. 5. 1883. 340 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329-352 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Korošec slovenskega rodu M. Petritsch, podprl pa ga je tudi mariborski nemški poslanec Friederich Brandstetter. Pobudo je podpisalo 36 poslancev. Pobudo za preoblikovanje zakona o društvih in legalizacijo prostozidarstva v avstrijski polovici monarhije je 7. novembra 1874 v državnem zboru obširno utemeljil Foregger. Predlog so pripravili dunajski prostozidarji, pri tem pa je imel pomembno vlogo poleg Foreggerja tudi v Ljubljani rojeni Vinko Fereri Klun, ki je bil od leta 1872 v mejni loži Humanitas, kasneje pa je zasedel še pomembne položaje v prostozidarski hierarhiji.42 Prostozidarji so bili v tem obdobju močno aktivni tudi drugod. Februarja 1875 je društvo Humanitas v bližini Dunaja v navzočnosti deželnega upravitelja Spodnje Avstrije »v imenu vsemogočnega graditelja vseh svetov, v imenu človečnosti in v imenu Humanitas«, odprlo prvo avstrijsko otroško zavetišče (sirotišnico). S tem projektom sta dva člana lože Humanitas že 9. decembra 1872 na avdienci seznanila tudi cesarja Franca Jožefa I. in mu izročila memorandum. Mitglieder-V erzeichniss der unter ilom KcluiUe der Symbolischen Gross-Loge von Ungarn arboitrnden Frinr.- •!.»>? kjer zapiše »...kako bi se dala peljati in srečno dognati vojska zoper satanovo zalego brezperskih framaso-nov...«. Po letu 1867 tako v avstrijskih (mejnih) kot tudi v ogrskih in po letu 1918 jugoslovanskih ložah tako rekoč ni bilo več duhovnikov ali drugih cerkvenih oseb. V vseh dunajskih ložah od leta 1867 do leta 1938 sta bila le dva duhovnika (en duhovnik in en profesor teologije), to pa je glede na 5300 članov dunajskih lož v tem obdobju povsem zanemarljivo.47 V dunajskih (mejnih) ložah je bil po letu 1867 opazno velik odstotek Judov, med temi pa je bilo precej v krščanstvo spreobrnjenih Judov. Dru- 43 Kodek: Zmschen verboten und ertaubt, str. 125—126. 44 Vodopivec: O prostozidarstvu, str. 280. 45 Slovenski gospodar, 9.11.1876, letnik 10, št. 46. 46 Slovenski gospodar, 8. 10. 1896, letnik 30. št. 41. 47 Kodek: Unsere bat/steine sind die Menschen, str. 13. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329-352 341 ga značilnost vseh lož v tem obdobju je bila njihova laicistična naravnanost. Lahko ugotovimo, da po letu 1867 katoliških duhovnikov v prostozidarskih ložah tako rekoč ni bilo več. Jugoslavija Ob razpadu Avstro-Ogrske so prostozidarske lože na Hrvaškem, ki so prej delovale v okviru Velike lože Ogrske ustanovile lastno veliko ložo. Tako je bila 11. januarja 1919 ustanovljena Jugo-slovenska velika Matica loža k Ljubavi Bližnjega s središčem v Zagrebu. Sestavljalo jo je pet lož. Takoj je začela pogajanja z Veliko ložo Srbije za združitev v enotno veliko ložo. Do poletja leta 1919 so se dogovorili o vseh podrobnostih za združitev v Veliko ložo Srbov Hrvatov in Slovencev. V predvojnih ložah naj bi bilo okrog 2300 članov. Večina teh je bila v ložah na Hrvaškem in v Srbiji. Med prostozidarji so bili številni člani Srbske kraljeve akademije in univerzitetni profesorji. Tudi v medvojnih vladah je bilo veliko prostozidarjev. Od kraljeve družine pa je nedvoumno dokazano članstvo v loži le za regenta kneza Pavla Kara-džordževiča.48 Sedemnajstega marca 1913 je bila v Zagrebu ustanovljena loža Makstmiljan Vrhovec. Starešina navedene lože je postal učitelj Davorin Trstenjak, doma iz Krčevin pri Ormožu. Ložo je vodil do svoje smrti leta 1921. Loža je dobila ime po prostozidarju Maksimiljanu Vrhovcu (1752— 1827), enem od začetnikov hrvaškega preporoda in od leta 1787 zagrebškem škofu. Davorin Trstenjak je bil od leta 1909 v zagrebški loži Ljubezen bližnjega (Ljubav Bližnjega). V ložo je kmalu vstopilo tudi več Slovencev. Med vojnama je v lože pod pokroviteljstvom Velikega Orienta Jugoslavije pristopilo vsaj 37 Slovencev. Vsaj 10 Slovencev je bilo po letu 1918 še aktivnih v avstrijskih ložah (do leta 1938). Članstvo Slovencev v italijanskih ložah, ki so legalno delovale do leta 1925 (na ozemlju, ki je bilo pred tem pod Avstro-Ogrsko so bile zares aktivne šele od leta 1918) pa še ni raziskano. Prizadevanja za ustanovitev prostozidarske lože v Ljubljani so se začela že kmalu po nastanku Kraljevine SHS tako v prostozidarskih krogih kot med mlajšimi liberalnimi politiki tudi zunaj njih. Konec leta 1920 in v začetku leta 1921 je nameraval v Ljubljani ustanoviti prostozidarsko ložo pravnik in vidni liberalni politik dr. Gregor Žerjav. O njegovi nameri je spomladi leta 1921 znotraj prostozidarskih krogov Stamenkovič - Markovič: Kratak pregled istorije slobodnog zidarstva Srbije, str. 81. tekla živahna razprava.49 Žerjav pa je leta 1921 odšel v Beograd, tako da je bil prostozidarski ven-ček v Ljubljani ustanovljen šele leta 1935, loža pa leta 1940. Ob ustanovitvi je štela osemnajst ali (morda) nekaj več članov. Čeprav maloštevilni so bili med člani lože Valentin Vodnik nekateri pomembni možje slovenske kulturne in politične zgodovine. Loža ni imela političnega stališča, so pa bili vsi člani protifašisti. V tridesetih letih so slovenski prostozidarji hkrati večkrat sodelovali v kulturnih in političnih akcijah izrazito slovenske narave. Med drugim so — z uspešno intervencijo v banovinskem svetu in Beogradu — odločilno podprli graditev Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.50 Leta 1938 je izšlo v Ljubljani v slovenskem prevodu bistveno skrčeno delo Eugena Lenhoffa51 Prostozidarstvo, izdala pa ga je založba ponroiNBARBti 2>5Q pošr ptK.vGorov. Naslovnica knjižice »Hudičeva shodnica«. Ljubljana 1944. Arhiv Jugoslavije, fond 100. Vodopivec: Prostozidarska loža Valentin Vodnik. Eugen Lennhoff je bil od leta 1920 član prostozidarske lože Zukunft, Orient Dunaj, od leta 1923 urednik časopisa Wiener Freimaurerzeitung, v obdobju 1925-1930 prvi veliki komandant avstrijskega škotskega reda. Leta 1938 je emigriral v London. 342 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329-352 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Umetniška propaganda. Leta 1941 je izšlo pri Zvezi fantovskih odsekov v Ljubljani delo dr. Ivana Ahčina Prostozidarstvo, ki je močno kritično do prostozidarstva in poziva k boju proti prostozidar-stvu, a vendar se izogiba poenostavljenim demono-loškim in podobnim »očitkom in podtikanjema. Leta 1944 je izšlo še delo Hudičeva shodnica. Kljub udarnemu naslovu gre za knjižico skromnega obsega, v kateri je (dr.) Franc Mihelčič v glavnem povzel najbolj kritične Ahčinove teze. Leta 1940 je državo zajel val propagandnih napadov na prostozidarstvo. Napadi na prostozidarstvo so se po Jugoslaviji množili že vse od atentata na kralja Aleksandra v Marseillu leta 1934. Velika loža Jugoslavije je doživljala hud pritisk, prepovedani so bih prostozidarski shodi in časopisi, julija pa je policija izvedla tudi hišno preiskavo v njenih prostorih, zato je 1. avgusta 1940 sprejela odločitev o prenehanju delovanja. Napadi na prostozidarje so se nadaljevati tudi med drugo svetovno vojno in po njej. Kot ugotavlja prof. Vodopivec in kot je tudi vidno iz arhivskih dokumentov, slovenski prostozidarji, ki so med drugo svetovno vojno na različne načine podpirati boj proti okupaciji (nekateri so se tudi vključili v Osvobodilno fronto), tega v veliki večini niso počeli zaradi naklonjenosti komunizmu, temveč iz slovenskih (jugoslovanskih) pobud in odločnega odklanjanja vsega, kar je bilo v zvezi s fašizmom in nacionalsocializmom.52 Osvobodilni fronti pa je nasprotoval Albert Kramer, ki je postal voditelj liberalcev v Slovenski zavezi. Takoj po okupaciji so bili številni jugoslovanski prostozidarji aretirani in poslani v koncentracijska taborišča. Večina jih je bila izpuščenih do leta 1942, nekaj so jih okupacijske oblasti ustrelile že v taboriščih, nekaj pa tudi kasneje. Velik del srbskih prostozidarjev je vstopil v vrste jugoslovanske vojske v domovini (četniki) Dragoljuba (Draže) Mihajloviča, leta 1944 so celo ustanovili prostozidarsko ložo z imenom Ravna gora. Prostozidarske lože so bile že leta 1945 obnovljene v Trstu (v okviru Svobodnega tržaškega ozemlja) in na avstrijskem Koroškem (v britanski okupacijski coni), v socialistični Jugoslaviji pa ni bilo možnosti za obnovo prostozidarskega gibanja. Čeprav se je večina članov ljubljanske lože priključila odporu, niso bili povojni komunistični oblastniki do njih nič manj nezaupljivi. Prostozidarji naj bi pripadali »imperialističnemu svetm Zahoda in njegovi ideologiji, zato jih je nova oblast imela za nezaželene, celo nevarne. Prvi je bil obsojen Vodopivcc: Prostozidarska loža Valentin Vodnik str. 46. Avgust Tosti. Avgust Tosti je bil leta 1945 zaradi ideoloških grehov pred vojaškim sodiščem obsojen na smrt, nato pa pomiloščen na dolgoletno zaporno kazen.53 Iz zapora je bil izpuščen leta 1952. Podobno tragično usodo je doživel leta 1947 na smrt obsojeni profesor dr. Boris Furlan.54 Furlan je bil pomiloščen in izpuščen leta 1951. Nekaj let po izpustitvi je zgolj po naključju preživel tinč, ki so ga nanj organizirali partijski mladci, UDBA pa ga je nadzirala vse do njegove smrti leta 1957.55 Furlan je bil sicer kot namestnik starešine po »rangu« drugi mož ljubljanske lože, starešina ljubljanske lože, dr. Fran Novak, pa je umrl že leta 1944 v koncentracijskem taborišču Dachau. Policijski uradniki in pripadniki slovenske UDBE so še v petdesetih letih, ko naj bi najhujši politični pritisk že nekoliko popustil, ugotavljali, da pomeni prostozidarstvo veliko nevarnost za politični režim. Nevarno naj bi bilo tudi zato, ker naj bi imeli člani povezave s tujino in emigracijo. Prostozidarji naj bi bili »orodje v rokah zahodnega imperializma■«, je še leta 1974 menila UDBA. Zaupniki in preiskovalci OZNE in kasneje UDBE so sestavljali sezname tistih, ki naj bi pred vojno delovali v prostozidarskih ložah, pa tudi sicer so budno spremljali vsak sum o prostozidarski aktivnosti po letu 1945.56 Razmere za obnovitev prostozidarskih dejavnosti so bile spet primerne šele po padcu komunizma. Prostozidarji so obnoviti svojo dejavnost na Slovenskem leta 1992, leta 1999 pa je bila ustanovljena Velika loža Slovenije.57 20. stoletje - poskusi dialoga Nekoliko omiljeno so cerkvena protiprostozi-darska določila našla svoje mesto v Kanonskem pravu iz leta 1917, ki ga je razglasil papež Benedikt XV. Prostozidarji so biti izobčeni iz cerkve, duhovniki pa naj bi izgubiti tudi beneficije, časti, službe in pokojnino. Knjige, ki so prikazovale prostozidarje kot nenevarne, so bile prepovedane. Kanon 2335 je leta 1917 določal, da so katoličani, s tem ko vstopijo med prostozidarje, avtomatično izobčeni (ekskomunicirani). Kot ugotavlja Binder je to, da so prostozidarje enačili s tajnimi zvezami, ki ogrožajo državo pomenilo diskreditacijo regularnega prostozidarstva.58 Skupaj se je na prostozidar- 53 1 /azarevič - Prinčič: Bančniki v ogledalu, časa, str 71-75. :'4 Glej: Usoda slovenskih demokratičnih izobražencev. ^ Furlan je bil pokopan cerkveno, in vsaj po izpustitvi iz za- pora jc redno obiskoval cerkvene obrede. 36 Vodopivec: O prostozidarstvu, str. 285. ^ Somen: Molčeče nevidno bratstvo, str. 299 si., 321 si. ^ Binder: Skrivna družba, str. 68. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329—352 343 stvo nanašalo več kanonov, od tega, da ne smejo biti člani cerkvenih redov, do prepovedi cerkvenega pogreba. Čeprav so odnose med prostozidarji in Katoliško cerkvijo bremenih številni cerkveni dokumenti in papeške protiprostozidarske enciklike ter kanon cerkvenega prava in tudi številne odločne prostozidarske reakcije, je prihajalo do pobud za razpravo. V obdobju papeža Pija XI. (1922-1939) se je duh iz časov kulturnih spopadov močno unesel.59 Stiki med uglednimi prostozidarji in cerkvenimi dostojanstveniki so se začeli v dvajsetih letih 20. stoletja tako v Nemčiji kot Franciji. Zelja je bila, da bi se dvignila raven razpravljanja o prostozidarstvu. Prvi poskus dialoga je bil v Aachnu leta 1928. Pogovori so bili rezultat več let trajajočih dopisovanj med jezuitom Gruberjem in prostozidarjem Reich-lom. Cerkveno stran je zastopal jezuit Hermann Gruber, navzoč pa je bil tudi jezuit Friedrich Muckermann. Prostozidarje sta zastopala O. Lang, generalni tajnik lože v New Yorku, in Eugen Len-hoff, avstrijski prostozidar in zgodovinar, med letoma 1925 in 1929 prvi veliki suvereni komandant Škotskega reda za Avstrijo. Navzoč je bil tudi avstrijski prostozidar in dunajski filozof Kurt Reichl, ki si je že dlje dopisoval z Gruberjem. Pogovori so potekali v jezuitski rezidenci v Aachnu. Jezuit Hermann Gruber, ki je bil sicer javni nasprotnik prostozidarstva, je želel, da bi opustili »nestvarna, Žaljiva ali tudi bedasta bojna sredstva«. Gruber je opustil tudi obtožbo o prostozidarskem ateizmu, kar ni moglo veljati za regularno prostozidarstvo (pod okriljem Velike lože Anglije).60 Dosežek konference61 je bil po mnenju sodelujočih v tem, da so se strinjali, da je treba narediti konec lažem in obtožbam ter razpravo o sporih nadaljevati v okviru svetovnonazorskih in filozofskih diskusij. Podobni pogovori so bih tudi v Franciji. Vzrok za zbližanje med obema stranema je bil tudi nacionalsocializem, ki je bil skupni sovražnik.62 Podobe zarot, ki so med drugim pripravljale nacionalsocializem, je dokaj neizvirno strnil neuspešni nemški general Erich Ludendorff: za vse (mogoče in nemogoče) so bili krivi prostozidarji, Judje in jezuiti. Prostozidarji so si prizadevali za zbiranje sil, ki bi nasprotovale nacionalsocializmu. Leta 1938 so potekali pogovori med holandskimi prostozidarji in katoliško hierarhijo v želji po skupnih nastopih proti nacionalsocializmu. Srečanja med cerkvenimi in prostozidarskimi dostojanstveniki so že v obdobju pred drugo vojno (še bolj pa po njej) pokazala, da je bilo mogoče najti podlago za pogovore, to pa je bilo sicer v ostrem nasprotju s siceršnjimi zagovorniki teorije o zarotništvu, ki so bile, kot poudarja prof. Binder, najrazličnejšega izvora.63 Katoliška cerkev pa se je začela zavedati tudi razlik znotraj prostozidarstva, predvsem da je anglo-saksonsko prostozidarstvo (ki prevladuje v Veliki Britaniji, Irskem, Škotskem, Nemčiji, Združenih državah Amerike itd.) aktivno predvsem na humanitarnem področju in se ne vmešava v politične in verske zadeve.64 Po drugi svetovni vojni je prišlo v več deželah do individualnih pogovorov med cerkvenimi dostojanstveniki in prostozidarji. Med prvimi so bih pogovori med Bernhardom Scheichelbauerjem (velikim mojstrom Velike lože Avstrije) in prelatom Jakobom Friedom. Scheichelbauer seje leta 1948 v Bad Hofgasteinu že v vlogi velikega mojstra Velike lože Avstrije sestal tudi s kardinalom in dunajskim nadškofom Teodorjem Innitzerjem.65 Zavzela sta se za »premirje« med Cerkvijo in prostozidarstvom. Sveti sedež na njuno pobudo ni neposredno odgovoril, je pa leta 1953 dal Scheichelbauerjevo knjigo na indeks.66 Sveti oficij je leta 1953 v pismu izrazil nesprejemljivost biti prostozidar in katoličan, leta 1954 pa je v zvezi s Scheichelbauerjevo knjigo dodal, naj se katoličani ne dajo zapeljati tistim, ki jih snubijo v framasonstvo.67 Kljub neuspehu pobude so se stiki nadaljevali.68 II. vatikanski koncil in pokoncilsko obdobje V šestdesetih letih je bilo vse več stikov med predstavniki Katoliške cerkve in prostozidarji. Vendar pa je šele II. vatikanski koncil ustvaril podlago za dialog med obema stranema. Leta 1962 se je obrnil na papeža z željo, naj koncil prekliče izobčenje, Veliki Orient Haitija, leta 1965 pa tudi veliki mojster Velike lože Avstrije Carl Helmke na kardinala Koniga. Do stikov med prostozidarji in Katoliško cerkvijo je prišlo v številnih deželah po 61 G. Kodek imenuje pogovore kar konferenca (Aachener Konferenz), Kodek: Unsere bau steine sind die Menschen, str. 280, Kodek: Zwischen verboten und erlaubt, str. 275. 62 Binder: Skrivna družba, str. 79. 63 Binder: Skrivna družba, str. 80. 64 Massoneria (P. Pirri). Eniichpedia Cattolica. 65 Binder: Skrivna družba, str. 81. (Avstrijska velika loža je bila obnovljena že pred podpisom Avstrijske državne pogodbe leta 1955). 66 Slo je za knjigo: Scheichelbauer Bernhard: Die Johannis Freimaurerei. Versuch einer Einführung, Wien 1953. 67 Benimeli - Caprile: Massoneria e Chiesa Cattolica, str. 66-67. 68 Binder: Skrivna družba, str. 82. 39 Binder: Skrivna družba, str. 79. 60 Binder: Skrivna družba, str. 80. 344 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329-352 ARHIVI 34 (2011), št. 2 svetu (Filipini, Brazilija, Kanada, Italija itd.). Na koncilu je od leta 1962 spremenjeno stališče do prostozidarjev zagovarjal mehiški škof Sergio Mendez Arceo. Švedska Škofovska konferenca je leta 1966 izjavila, da nima pomislekov o sodelovanju katoličanov v prostozidarskih ložah na svojem območju. Privolitev za vstop v lože, ki jih je mogoče prištevati tradicionalnemu (anglo-saksonskemu, oziroma regularnemu) prostozidarstvu, so dobili tudi v Franciji in Nemčiji.69 Videti je bilo, da odnos med prostozidarji in Cerkvijo ni bil več vprašanje Vatikana ampak je bil v pristojnosti posameznih škofovskih konferenc. Tako sta škofovski konferenci vseh skandinavskih držav, ki je sklenila, da lahko škof dovoli posameznim katoličanom članstvo v ložah, sledili tudi škofovski konferenci v Veliki Britaniji in Wellsu. Do leta 1968 Katoliška cerkev ni dala resnejših pobud za premislek ah relativizacijo cerkvenih stališč do prostozidarstva. Izenačevanje prostozidar-stva s tajnimi združbami, neločevalen pogled na prostozidarstvo in avtomatično izobčenje po kodeksu cerkvenega prava pa so postale teme pogovorov med prostozidarji in Katoliško cerkvijo po II. vatikanskem koncilu.70 Februarja leta 1968 je kardinal Franjo Šeper kot prefekt Kongregacije za verski nauk pozval škofovske konference po svetu, naj oblikujejo stališča do prostozidarskih vprašanj. Večina škofovskih konferenc (10) se je odločila za pozitivne spremembe v odnosu do prostozidarjev, le škofovska konferenca iz Španije (ki je bila še pod Francovo Dunajski nadškof kardinal dr. Fran% König in Veliki mojster Velike lo%e Avstrije dr. Kurt Baresch (Österreichisches Freimaurer-Museum). Binder: Skrivna družba, str. 84. Binder: Skrivna dm^ba, str. 69. vladavino) je poslala odločno zavrnitev sprememb. Že marca 1968 sta se neuradno sestala kardinal König in veliki mojster Velike lože Avstrije Kurt Baresch. Decembra 1968 pa je bila oblikovana neuradna komisija za izmenjavo mnenj med prostozidarji in Katoliško cerkvijo. Vključil se je širši krog cerkvenih strokovnjakov s privoljenjem kardinala Šeperja. Kardinal König je namreč kot predsedujoči sekretariata za neverne poudaril, da ni pristojen za vodenje takih pogovorov. Tudi predstavniki prostozidarjev (kot predstavniki regularnega prostozidarstva) se niso strinjali, da bi jih uvrstili na področje delovanja tega sekretariata. Drugi del komisije so sestavljali predstavniki avstrijskih, nemških in švicarskih prostozidarjev. Pogovore, ki so na različnih ravneh potekali skrito, je sredi sedemdesetih let potrdila tudi Velika loža Anglije (»United grand lodge of England«) kot »materinska« loža regularnega prostozidarstva.71 Komisiji (na katoliški strani je poročala kardinaloma Königu in Šeperju, na prostozidarski pa velikim ložam v London, New York in Washington)72 je uspelo julija 1970 na gradu Lichtenau pripraviti dokument, ki je bil sprejemljiv za vse udeležence (tako imenovano Lichtenausko izjavo za dialog med Katoliško cerkvijo in prostozidarstvom). Izjavo so podpisali tako vodja prostozidarske delegacije, nevrolog iz Linza dr. Kurt Baresch, takratni veliki mojster Velike lože Avstrije, kot tudi predstavniki velikih lož Nemčije in Švice ter trije predstavniki Katoliške cerkve.73 V izjavi ugotavljajo, da prostozidarstvo ni nova religija, še manj Proticerkev, ampak nedogmatična etična skupnost, ki zavezuje k svobodi veroizpovedi in vesti. Komisija je med drugim ugotovila, da so papeške enciklike in drugi dokumenti, ki se ukvarjajo s prostozidarstvom, samo še zgodovinsko pomembne in ne spadajo več v današnji čas, enako mnenje so oblikovali tudi o obsodbah v cerkvenem pravu. Zanj so ugotovili, da 71 Binder: Skrivna družba, str. 84—85. 72 Baresch: Katolische Kirche und Freimaurerei, I., str. 52. 73 Podpisniki prostozidarjev so bili: za Združeno veliko ložo Nemčije: dr. ing. Theodor Vogel, nekdanji veliki mojster, Rolf Appel, član senata Velike lože, Ernst Walter, član senata Velike lože, dr. Kari Hoede, univ. prof., nekdanji veliki govornik; za švicarsko Veliko ložo ALPINA: dr. Alfred Roesli, nekdanji veliki sekretar, Franco Fumagalli, mojster lože ALPINA; za avstrijsko Veliko ložo dr. Kurt Baresch, pooblaščeni veliki mojster, dr. Ferdinand Cap, univ. prof., nekdanji veliki mojster, Rüdiger Vonwiller, nekdanji veliki mojster. Kot predstavniki komisije Katoliške cerkve: dr. Johannes B. de Toth, apostolski protonotar in lateranski stolni dekan (Rim), dr. Engelbert Schwarzbauer, papeški prelat in profesor teologije (Linz), dr. Herbert Vorgrimler, profesor teologije (Luzern-Frciburg). Schröflcr, str. 225. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prosto/idarstvo, str. 329-352 345 je na podlagi končilskega sklepa v temeljiti predelavi.74 Dokument je komisija predala kardinalu Kö-nigu.75 Novembra je kardinal König sporočil komisiji, da so člani kongregacije dobro sprejeti Lich-tenausko izjavo. König je z izjavo seznanil tudi papeža Pavla VI., ki ga je tudi sicer obveščal o delu komisije. Papež Pavel VI. in kardinal Seper sta si nato vzela čas za razmislek, v kakšni obliki naj bo izraženo spremenjeno stališče cerkve do prosto-zidarstva. Del kongregacije se je zavzemal za poseben akt, del pa za to, da bi počakali na izdelavo novega cerkvenega zakonika. Prevladalo je stališče, da naj bo sprememba izpeljana v obliki nove ko-difikacije, saj bi posamezni akt dvignil preveč prahu.76 Dogovor je bil podlaga, na osnovi katere je bil desetletje kasneje iz zakonika cerkvenega prava izbrisan člen o izobčenju prostozidarjev. Glavni sogovornik Katoliške cerkve s prostozidarji poleg navedene komisije je sicer bil kardinal König, ki je bil poleg kardinala Seperja glavna oseba v dialogu Cerkve s prostozidarji. S pogajanji je bil seznanjen tudi kardinal K. Felici, ki je bil vodja reforme cerkvenega zakonika in naklonjen brisanju kanona 2335. König te vloge ni imel le leta 1968, ko se je Katoliška cerkev odločila, da tudi sama da pobudo za dialog, ampak je ostal zavezan dialogu s prostozidarji vse do smrti (leta 2004).77 Kardinal König se je leta 1970 zavzel za pot majhnih korakov, saj stoletnih predsodkov ni mogoče preseči čez noč. Komisija, ki je pripravljala novi kodeks, je predlog nekaterih, da bi ohranila sporni kanon, ki se nanaša na prostozidarje, enoglasno zavrnila, to pa je utemeljila s tem, da je ohranjen kanon, ki sankcionira članstvo v združenjih, ki delujejo proti cerkvi (CIC 1364/74). Sankcija pa tu ne nastopi sama po sebi. S tem pa je bila priznana in sprejeta tudi različnost prostozidarstva po svetu.78 Glavnega nasprotnika pogovorov med prostozidarji in Cerkvijo pa je predstavljala skupina, na čelu katere je bil škof Lefebvre, ki je želela na koncilu doseči nove obsodbe prostozidarjev. Kongregacija za nauk vere je pod vodstvom kardinala Seperja leta 1974 sprejela izjavo, ki je omejila uporabo kanona 2335. Izjava je določala, da navedeni kanon velja le za tiste člane prostozidarskih lož, ki bi resnično kaj ukrepali proti Cerkvi. Avgusta 1978 je Pavel VI. umrl in od oktobra 1978 je bil papež Janez Pavel II. Kardinal König je Bareschu zagotovil, da bo tudi novi papež spoštoval že dogovorjeno.79 Leta 1974 so se začela še ločena pogajanja med Veliko združeno ložo Nemčije in nemško škofovsko konferenco. Dialog med Cerkvijo in prostozidarji je v Nemčiji potekal povsem v drugi smeri kot v Avstriji. V Avstriji sta obe strani, tako katohška kot prostozidarska, zbhžah stahšča in se odločno zavzeh za normahzacijo odnosov, v nemški škofovski konferenci pa se je uveljavljalo staro stališče o nezdružljivosti pripadnosti Katoliški cerkvi in prostozidarstvu hkrati. Za Barescha in druge avstrijske in cerkvene pogajalce je bilo leta 1975 neprijetno presenečenje, ko so nemški prostozidarji v knjigi razkriti vsebino Lihtenauske izjave, saj je bila ta takrat še zaupna in namenjena predvsem papežu Pavlu VI. Kljub nezadovoljstvu članov skupne komisije, ki je sprejela Lihtenausko izjavo, pa sta se obe strani strinjali, da bosta ostati zavezani cilju, to je spremembi zakonika cerkvenega prava. Sedmim letom pogovorov med predstavniki nemške škofovske konference, ki jih je vodil škof dr. Josef Stimpfle, in Združeno veliko ložo Nemčije je sledila leta 1980 enostranska izjava nemške škofovske konference, ki je govorila o nesprejemljivosti dvojnega članstva in moralni prepovedi članstva med prostozidarji. König je istega leta zagotovil, da avstrijska Škofovska konferenca ne čuti nobene potrebe, da bi dajala kakšno podobno izjavo. 17. februarja 1981 je Kongregacija za vero objavila razlago, o tem da cerkveno pravo glede prostozidarstva ni bilo spremenjeno in ostaja kanon CIC 2335/1917 še nadalje v polni veljavi. Ker pa ta razlaga očitno ni bila razumljena enoznačno je bil objavljen njen komentar. V njem je bilo poudarjeno, da ta razlaga ne pomeni zaostritve stahšča Katoliške cerkve do prostozidarstva ampak je namenjena temu, da se ohranja enotno stahšče vseh škofovskih konferenc do prostozidarstva.811 Kardinal Seper se je upokojil novembra leta 1981 in umrl mesec dni kasneje. Na mestu prefekta Kongregacije za nauk vere ga je nasledil kardinal Ratzinger. Binder: Skrivna dru^ba, Str. 88. Baresch: Katolische Kirche und Freimaurerei, I, str. 51. Müller: Freimaurerei und katholische Kirche. 79 Baresch: Katolische Kirche und Freimaurerei, I., str. 60. 80 Caprile: La recente »Dichiaraxione sull' appartenenxa alla Massoneria«, str. 195. 346 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329-352 ARHIVI 34 (2011), št. 2 D£R 6RZBISCHOF VON WI€N Wien, am 22. April 1983 Lieber Herr Doktor, Auf Grund Ihrer letzten Abfrage bezüglich des neuen Kirchenrechtes, des neuen CIC, erlaube ich mir Ihnen JäiisHistiKM folgendes ^iiitzuteilen; Das neue Kirchenrecht, der neue CIC, welches vom Papst am 25.1. 1983 unterzeichnet wurde, erlangt am 27. November 1983 Rechtskraft. Daraus ergibt sich, dass im neuen CIC die bisher in Geltung befindliche Exkommunikation für Mitglieder der Freimaurerei nicht mehr enthalten und damit ausser Kraft gesetzt ist. Ich freue mich Ihnen dies Mitteilen zu können, i/jtL Wissen, dass damit auch für Sie eine langjährige Arbeit zu einem positiven und erfreuelichen Abschluss gekommen ist. Herzlich grüsst Herrn Dr.Kurt Baresch BUrgersfcrasse 1/1 kaBo Linz MjkSvi/. iCoy^ Pismo kardinala Koniga dr. Kiirtu Bareschu z dne 22. 4. 1983, v katerem mu sporoča, da v novem cerkvenem zakoniku ni več določbe o izobčenju prostozidarjev (Baresch: Ausivahl der ivichtigsten Briefe). Leta 1983 je bil novi Zakonik cerkvenega prava pripravljen za objavo. Kardinal König je aprila 1983 z zadovoljstvom sporočil Bareschu, da zakonik ne vsebuje več ekskomunikacije prostozidarjev.81 Zakonik je bil podpisan 25. januarja 1983, v veljavo pa je stopil 27. novembra 1983. Baresch je še istega leta 1983 objavil knjigo »Katolische kirche und Freimaurerei« (Dunaj 1983),82 ki je v podrob- 81 Baresch: Katolische Kirche und Freimaurerei, I., str. 62. 82 Baresch: Katholische Kirche und Freimaurerei. nostih opisala pogajanja med Katoliško cerkvijo in prostozidarji in bila po mnenju avstrijskih založnikov razglašena za knjigo leta. Na večer pred objavo novega cerkvenega zakonika (26. novembra 1983) pa je Ivongregacija za nauk vere pod vodstvom kardinala Ratzingerja sprejela Deklaracijo o prostozidarskih združenjih. Deklaracija naj bi nastala zaradi vprašanj, ali je Cerkev res spremenila svoj odnos do prostozi-darstva, saj novi zakonik ne vsebuje obsodbe. V Deklaraciji zato kongregacija za nauk vere ugo- ARHIVI 34 (2011), št. 2 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329—352 347 tavlja, da ostaja negativno stališče Katoliške cerkve do prostozidarskih združenj nespremenjeno, ker so načela prostozidarstva nezdružljiva z naukom Katoliške cerkve. Verniki ki pripadajo prostozidarskim združenjem, živijo v hudem grehu in ne smejo prejeti svetega obhajila. Deklaracija tudi poudarja, da krajevne cerkve ne smejo sprejeti odločb, ki ne bi bile v soglasju z Izjavo te Kongregacije z dne 17. februarja 1981. Deklaracijo je sestavila Kongregacija za nauk vere, podpisal pa jo je papež Janez Pavel II. V razlagi je bilo poudarjeno, da je stališče Cerkve ostalo nespremenjeno, čeprav v zakoniku prostozidarska združenja niso izrecno omenjena. Deklaracija je očitno nastala tudi pod vplivom izjave, ki jo je leta 1980 sprejela nemška Škofovska konferenca. Govorila je o moralni prepovedi dvojnega članstva. Deklaracija je sprožila različne odzive in komentarje. Reakcije nanjo so bile burne tudi v nemških in avstrijskih cerkvenih krogih. Posebno ti so se večinoma odzvati kritično. Med prostozidarji kot med delom katoličanov, ki so si prizadevati za normalizacijo odnosov, je bila sprejeta z velikim razočaranjem. Zelo razočarani so biti tudi pogajalci z obeh strani. Poleg kritik in nekaj odobravanj pa je doživela tudi različne interpretacije. Kardinal Konig, ki ni bil seznanjen s pripravo Deklaracije, je bil do nje izrazito kritičen. Vztrajal je pri svojem stališču in se skliceval tudi na odlok verske kongregacije iz leta 1974, v katerem je bilo opozorjeno, da glavni kanon 2335 velja samo za tiste katoličane, ki pristopajo k združenjem, v katerih resnično ukrepajo proti Cerkvi.83 Deklaracija naj bi bila po mnenju profesorja teologije ddr. Helmutha Preeja protislovna in naj ne bi bila niti v skladu z normami cerkvenega prava.84 Podobnega mnenja je bil tudi dunajski profesor cerkvenega prava dr. Bruno Primetshofer, saj naj tako s formalnopravnih kot vsebinskih stališč ne bi bila zavezujoča. To stališče je predstavil tudi na mednarodnem kongresu pravnikov cerkvenega prava leta 1984 v Ottawi, tam naj njegovemu stališču ne bi nasprotovati.85 Seveda so biti tudi cerkveni pravniki, ki so meniti drugače. Tako na primer Klaus Kottman meni, da je sicer samo deklarativna in kot taka ne predstavlja novega cerkvenega zakona (še manj cerkvenega kazenskega zakona), predstavlja pa moralno prepoved.86 Binder: Skrivna družba, str. 89. Baresch objavlja mnenje profesorja teologije ddr. Helmutha Pree. Baresch: Katolische Kirche und Freimaurerei, 11, str. 66. Baresch: Katolische Kirche und Freimaurerei, 11, str. 68. Schrefler: Die katholische Kirche, str. 148. Kardinal Konig je v začetku devetdesetih let sprožil pogovore o Deklaraciji z več vatikanskimi kardinali. Kar nekaj jih je menilo, da gre v njej le za Ratzingerjevo osebno mnenje in da je pomembno predvsem dejstvo, da je v zakoniku črtan kanon (npr. tako kardinal Giuseppe Caprio).87 V več pogovorih med kardinalom Konigom in Ratzingerem pa ni bilo zbližanja stališč. A vendar je Ratzinger leta 1998 prek kardinala Koniga sporočil Bareschu: v>...da (Ratzinger) svoje razlage, ne more vzeti nazaj, vendar meni, da ljudje danes v prime javi j prej tako ali tako sodijo drugače oziroma mnogo bolj objektivno.« Ratzinger je tudi menil, da lahko Baresch objavi tudi mnenja cerkvenih pravnikov, ki Deklaracijo zavračajo.88 Baresch je leta 1999 objavil še dokumentacijo, ki se nanaša na dialog s kardinalom Konigom in drugimi cerkvenimi osebami po sprejetju Deklaracije in v bistvu relativizira tako njeno pravno kot vsebinsko veljavo.89 Kurt Baresch je tako objavil del dokumentov, ki se nanašajo na njegov osebni dialog z Rimom in kardinalom Konigom v obdobju od leta 1983 do leta 1999. Kljub sprejetju Deklaracije o prostozidarskih združenjih leta 1983 dialog posebno v Avstriji ni bil prekinjen. Glede relativnosti grešnosti, ki jo navaja Deklaracija, je Baresch kardinala Koniga prosil za komentar, kdaj obstaja osebna moralna prepoved oziroma krivda (greh). Po mnenju kardinala Koniga česa takega pri katoličanih, ki bi biti sočasno prostozidarji, tega ni mogoče ugotoviti. Obenem je Konig menil, da gleda Deklaracija v preteklost, cerkveni zakonik pa je usmerjen v prihodnost.9" Seveda se postavlja vprašanje, za koga in koliko je v praksi vprašanje združljivosti (oziroma dvojne pripadnosti) sploh še pomembno.91 Po mnenju B. Somna prostozidarji vidijo v novem kanonskem zakoniku konec četrt tisočletja trajajočega mučnega spora med Katoliško cerkvijo in prostozidar-stvom.92 Del krščanskih cerkva (npr. nemška evangeličanska cerkev) pripadnosti Cerkvi in članstvo v prostozidarski loži hkrati ne problematizira, v Katoliški cerkvi pa kljub različnim interpretacijam Deklaracije iz leta 1983 vsaj uradno ni tako. Baresch: Katolische Kirche und Freimaurerei, 11, str. 67. Baresch: Katolische Kirche und Freimaurerei, 11, str. 68. Baresch: Katolische Kirche und Freimaurerei, 11. Baresch: Katolische Kirche und Freimaurerei, 11, str. 69. V anketi med reprezentativnim vzorcem dunajskih prostozidarjev leta 2008 se jih je 50% izjasnilo za katoličane. Od teh 50% je za dve tretjini urejen odnos med prostozidarji in Katoliško cerkvijo pomemben. Schrefler: Die katholische Kirche, str. 187-189. Sömen: Molčeče nevidno bratstvo, str. 314. 348 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329-352 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Leta 2005 je postal kardinal Ratzinger papež z imenom Bendikt XVI. Njegovi ukrepi kažejo v smer večje konservativnosti, kot je na primer preklic izobčenja škofov bratovščine svetega Pija X. (Lefebvrovci), ki odklanjajo II. vatikanski koncil. Glede na to, da ima ta bratovščina prostozidarje (poleg Judov, verske svobode, človekovih pravic ipd.) za izvor vsemogočega zla je v pontifikatu papeža Benedikta XVI. težko pričakovati kak širši krog razprav med prostozidarji in Katoliško cerkvijo. Kljub temu pa lahko trdimo, da je pro-stozidarstvo tudi v določenih katoliških krogih postalo sprejemljivo oziroma da se je odnos med prostozidarji in Cerkvijo bistveno sprostil. Obdobje 1989-1991 je prineslo demokratizacijo in družbeno razgibanost podobno kot v del držav nekdanjega vzhodnega bloka tudi v celotno Evropo, kjer se je končalo obdobje hladne vojne. Občutku osvoboditve je sledil občutek negotovosti, ki ga je danes poglobila še gospodarska kriza. Lahko opazimo, da se vračajo paradigme, za katere se je zdelo, da so že zdavnaj pozabljene. Tako slovenski prostor pač ni izjema, vendar pa slovenska Cerkev v kritikah prostozidarstva ni igrala nobene vidne vloge. Medtem pa so si tudi ugledne slovenske založbe skušale dvigovati naklado z objavo senzacionalističnih monografij dvomljive kakovosti. Kot ugotavlja Binder, nikakor ni prav, da bi vesoljno prostozidarstvo merili po ritualu »vitez ka-doš«P loži P2 in drugih skrajnih pojavih v pro-stozidarstvu ah zunaj njega.94 Slovenska Cerkev se poleg tega, da je povzela uradno stališče Vatikana, se pravi Deklaracijo kongregacije za nauk vere iz leta 1983, se s tem vprašanjem ni posebej ukvarjala. Tudi Branko Somen ocenjuje odnos slovenske Cerkve kot zadržano pozitivnega, saj »je brez posebnega zadržka sprejela vrnitev slovenskega prostozidarstva kot »nujno z}o«, kot normalno sliko demokratične dežele.«95 Šele v zadnjem desetletju lahko opazimo, da so za nekatere v slovenski Katoliški cerkvi prostozidarji (spet) poštah glavna nevarnost in pooseb-ljenje »temnih sik zla. Tako Stanislav M. Maršič v knjigi Glas Kraljice miru s Kureščka96: »Največja nevarnost so framasoni.«91 »V Slovenijo vdirajo temne sile ... Te temne sik so prostozidarji. Prostozidarstvo se vedno V navedenem članku ga navaja tudi Srečko Brumen. Binder: Skrivna družba, str. 90. Somen: Molčeče nevidno bratstvo, str. 317. Cerkev se o naravi Marijinih sporočil ni izrekla in avtorji širijo sporočila po lastni preudarnosti (navedeno v kolo-fonu citirane knjige). Spelič: Vrnil se bom k očetu, str. 210 (»Vseeno je na delu z/o. Pljuskanje temnih sil se posebno čuti iz Avstrije in Italije. Največja nevarnost so framazoni...«). bolj spreminja v antikrista. To so sovražniki Cerkve. Posebej nevarni so zategadelj, ker dajo svoje ljudi študirat, da lahko postanejo duhovniki, škofe in celo kardinali. Kolikor je prostozjdarsvo zp družbo in Cerkev nevarno, je pa ta nevarnost vendarle odvisna od ...— odvisna je od hudiča ,..«9i! Navedena stahšča so identična tistim iz druge polovice 19. stoletja. Kot ugotavlja že Binder, se prebujajo teorije o zarotništvu in podobe sovražnikov, za katere je veljalo, da so dokončno zastarele in nepredstavljive.99 Do prostozidarstva je kritičen tudi Srečko Brumen, a je vendarle proti »demoniziranju sogovornikom, pa tudi proti dvojnim pripadnostim.1"11 V duhu enciklik papeža Leona XIII. in z besedami preteklih stoletij je na prostozidarstvo nedavno opozoril celo msgr. Alojz Uran, nadškof v pokoju.1"1 Uran tako krivi prostozidarje za zmanjševanje zaupanja v Boga in krščanstvo, še posebej vere v posmrtno življenje, citira Leona XIII. in nadaljuje: »Na/vejo tragedijo pa isti papež vidi v vdoru prostozidarjev v same vrhove Cerkve ...« ter naprej sklicujoč se na Pija XII., ki je »začutil, da se je zpčel celoviti in dokončni naskok sil teme zpper Katoliško Cerkev in j- tem zpper kraljestvo Kristusa...«.1"2 Pomemben korak k objektivnejšemu razumevanju prostozidarstva pri nas pa je naredila Celjska Mohorjeva družba leta 2008 z objavo knjige Skrivna družba: zgodovina in simbolika prostozidarjev (prevod izvirnika: Die diskrete Gesellschaft: Geschichte und Symbolik der Freimaurer), ki jo je napisal graški profesor Dieter A. Binder. V slovenščini je to ta hip najbolj poglobljeno delo, ki uravnoteženo obravnava problematiko prostozidarstva. Celjska Mohorjeva družba je z objavo knjige dala prostor treznemu pisanju, dostopnemu v knjižni izdaji »...v časih, ko nesramni zpgovorniki teorije o zpr°ti, ki so najrazličnejšega ideološkega izvora, obnavljajo stare sovražne podobe, ki naj bi kot »nove« ... koristile starim nakanam.«m Ne glede na vse zapisano, se je v odnosih med Katoliško cerkvijo in prostozidarstvom marsikje po svetu uveljavil duh strpnosti kljub poskusom obnavljanja teorij zarot. Tako sta se na primer 22. junija 2007 v Mozartovi hiši na Dunaju javno srečala in razpravljala veliki mojster Vehke lože 98 Glas kraljice miru s Kureščka, str. 241. Podobno isti v Marijina sporočila očetu Smaverskemu v 1999. »Rekla je: ... Temne sile (= prostozidarji) žč-lijo ... da bi na Sveti sedež prišel antikrist«. 99 Binder: Skrivna družba, str. 125, 108. 100 Brumen: Prostozidarstvo in Katoliška cerkev, str. XIII. 101 Uran: Marijino vnebovzetje in naše vstajenje, str. 170. 102 Prav tam; navedeni citat papeža Pija XII. se nanaša na komunizem in ne na prostozidarje. 103 Binder: Skrivna družba, str. 8. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329-352 349 Sprava po 269 trdih letih. Veliki mojster Velike lo%e Avstrije Michael Kraus in opat cistercijanskega samostana Heiligenkreuz Gregor Henckel-Donnersmarck predpapeškim obiskom (News 28. 6. 2007). Versöhnung nach 269 harten Jahren ABT TRIFFT GROSSMEISTER. Vor dem Papstbesuch: Freimaurer nicht mehr unter Kirchenbann. Ein Geaprach in die- '¿J «er Be«et:ung war bu v zu «einem Stattfindet) y fiir unmöglich erhallen worden. Auf dem Podium K im Wien« Rch^Hmk Orr- Ulk go* Henckd-Donncnmarck. {gjj Abt tun Hctltgenkreut. und Oitcmicfoi Freimaurer-Grutimetater MkKxl Kraut, der Uber den Bund «ochen cv nen Betacller vcrla«! hat. Am Ende wand eine <|*l takulare Faat-Ver«ühnun< Nach IM Jahren und O lorridv Freimaurer nicht mehr eakommunitiert. Drti Bann hatte 17)8 Pap«t Clemen* XU. Uber Kran (l wt Mma tatuAir) den noch |un(rn Bund ttriikii. 198), un- Htecttl OwwvnardL Dil (n^rtet ter Johannes Paul II., wurde der Paaau* auf MdlfWtt Httal fidvwii^ (MW) Betreiben Kardinal KMi( chcrtmht getilgt. Doch der damalige Pri-fekt der Glaubcn«kongregation, )(*cf*i Ratzinger, «Tröffetuhchte einen Zuaalt: Da» negative Urteil der Kirche Uber die kânnen nicht die heilige Kommunion er Min", I Irrvkel- IXmnerwiurvk. der irai Kr etiMt die H«:h*chule Air WeWundd Freu crandert. der Beitritt tohicTtc «en. Zuwiderhandelnde .befinden Profucanda» erk der Brüder Mo dAeMu ab-'ab itnd «ich aho im Stand der «chweien Sunde und Schikancder: dir Kir al» ra Kxruon der Nacht, die ihre Kinder in AK hlittdutt hak. Er* kunheh wurde der de» Lehramt» enthobene Theologe Harn Kill« von den deutschen Freimaurern ah .freier und kühner Denker" grrhrt. Die latholuchc Kirche, to Donnenmarch. »ef Mehr (ich al% Vertreterin der Wahrheit. Der Appel) de« Freimaurer» l.t mm. alle Religionen teien glevh iwl »err. kann tut «ie abo «cht gdten Dagegen nennt Krau« da« oberste Ge-hx der Freimaurerei: ein toleranter, dem S«ltetwc*eti gehorchender, guter, redlicher Mann :u «ein. Man verfolge keine politi-•chen Ziele. .Wir «ind auch keine Reh-tkumui leintchaft und »ulkti nicht» Ähnliche* (cm. W11 bereiten den Boden für Religio«!». Umer »xhttgMe» Pnnnp iu Toter aru geven alle." Und die tehpomohn liehen Rituale.1 Haben nur «vmholischen Charakter. Beide rechnen einander noch icgerweittge Verfolgung auf: hier LXanton. die FnnwWtdM Revolution und der iw-Ucnitchc Guenller» Garibaldi, dort die hitiflc InquWuon. L«t nun der peaktiticTcndc Katholik Krau« exkummunuien * Zum Finale erklärt IXmnmmarvk Sensationelle«; .OÄetukhl-lich gibt c« »tele »ervhtedene Au»-ptüttuiiffn der Freimaurerei. Die Strafhcstimmungrn de* heutigen Kirchcnrcvhta grlten für Gruppierungen. die «ich gigin «he kat höhte he Kirche richten. Wenn die« auf die Mrmic buchen Fretmaurer nicht su-trifft, und auch die angegebenen Straihestimmungcn nicht Mirktam." Krau«: .Die Freimaurerei hat «ich viele Jahre ah konstruktiver GetpeSchafiartner für eine Normalitierung der Beziehungen mit dem Vatikan :ur Verfugung gehalten. Daher i«t dk«er Tag ein freudiger." Und tm S. ptigiKr kommt der mittlerweile «tark avancierte Joaeph Ratttnger. I naurei *> r Avstrije Michael Kraus in opat Gregor Henkel-Donnersmarck, predstojnik cistercijanske opatije Heligenkreuz pri Dunaju (tudi Ratzingerjev prijatelj). Razpravljala sta o odnosu med prostozi-darstvom in Katoliško cerkvijo. Opat Henckel-Donnersmarck je bil v Mozartovi hiši spravljiv: »Očitno obstaja veliko različnih oblik prostozidarstva. Kazenske določbe veljavnega cerkvenega prava so v uporabi le %a skupine, ki so usmerjene proti Katoliški cerkvi. Ce avstrijsko prostozidarstvo ni taka skupina, potem ga to kazensko določilo ne zadeva«. Veliki mojster Kraus, ki se je opisal tudi kot »prakticirajoči katoličan«, je o (avstrijskem) prostozidarstvu poudaril: »Mi nismo verska skupnost in si to tudi ne želimo biti ... Naše glavno načelo je strpnost do vseh.« Omenil je tudi, da so si prostozidarji več let kot konstruktivni sogovornik prizadevali za normalizacijo odnosov z Vatikanom in je zato tudi »danes zanje vesel dan«.W4 Ugledni avstrijski opat je v pogovorih jasno izrazil, da avstrijske prostozidarje ne zadevajo nikakršna kazenska določila cerkvenega zakonika. Prijateljski pogovori so obenem pokazali tudi, kot se je izrazil Kraus, da avstrijski prostozidarji živijo s Katoliško cerkvijo brez problemov.105 Kraus in opat Henckel-Donnersmarck sta se leta 2008 ponovno srečala tudi pred televizijskimi kamerami. Prispevku je dala ORF naslov »Fronte so začele razpadati«.™ 104 Kreuz.net (Katolische nachrichten) Freitag, 22. Juni 2007: Kein Kirchenbann über Österreichs Freimaurer. 105 Sichrovsky: Versöhnung nach 269 harten Jahren, str. 123. 106 Schrcflcr: Der Papst, und die Freimaurer. 350 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329-352 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Viri in literatura Viri Haus -. Hof- und Staatsarchiv Wien (HHStA) Vertrauliche Akten Bibliothèque Nationale. Paris Cabinet des Manuscrits, Fm2, 590, 591 Arhiv Jugoslavije fond 100, Masonske lože Literatura Abafi, Lajos: Geschichte der Freimaurerei in Österreich-Ungarn, I.—V. Bodapest: Ludvig Aigner, 1893. Faksimile Elibron Classics, 2005. Ahčin, Ivan: Prostozidarstvo. Ljubljana: Zveza fantovskih odsekov, 1941. Baresch, Kurt: Katholische Kirche und Freimaurerei, ein brüderlicher Dialog 1968 bis 1983 (allen katholischen Freimaurern der Welt gewidmet). Wien: O s terr eichis eher Bun de s verlag, 1983. Baresch, Kurt: Katholische Kirche und Freimaurerei 1983-1999. Linz: Historisches Jahrbuch der Stadt Unz 1998,1998, str. 237-300. Baresch, Kurt: Katolische Kirche und Freimaurerei, I, Dialog von 1968-2000. Wien: Österreichisches Freimaurer-Museum, Rosenau bei Zwetd, 2005, str. 50-63. Baresch, Kurt: Katolische Kirche und Freimaurerei, II, Der personliche Dialog mit Kardinal König und Rom von 1983-1999. Wien: Österreichisches Freimaurer-Museum, Rosenau bei Zwettl, 2005, str. 64-69. Baresch, Kurt: Auswahl der wichtigsten Briefe Zwischen Kardinal König und Kurt Baresch vom März 1968—September 2003, während des Dialog's: »Kath. Kirche und Freimaurerei«, Kardinal König zpm Vermächtnis. Linz 2006. Benimeli, Jose A. Ferrer — Caprile, Giovanni: Massoneria e Chiesa Cattolica, ieri, oggi e domani. Roma: Edizioni Paoline, 1979. Binder, Dieter A.: Skrivna družba. Zgodovina in simbolika prostozidarjev. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2008. Binder, Dieter: Die diskrete Gesellschaft. Geschichte und Symbolik der F reim aurer. Graz/Wien/Köln 19952. Brabbe, Gustav: Die Loge »Zur Wohlthätigkeit und Standhaftigkeit« im Orient von Laibach (5793). Allgemeine österreichische Freimaurer Zeitung, III Wien 1876, str. 30-35. Brumen, Srečko: Prostozidarstvo in Katoliška cerkev. Pogovori/Colloquia 2, 3 (2000/2001), leto 6, str. XIII. Caprile, Giovanni: La recente »Dichiarazione sulT appartenenza alla Massoneria«. Civiltä cattolica 132 (1981). Costa, Henrik: Die Freimaurer — Loge in Illyrien während des französischen Interegnums (ein Beitrag zur Geschichte der Freimaurerei). Mitteilungen des historischen Vereins für Krain 1863, str. 42—45. Die Protokolle der Wiener Freimaurerloge »Zur wahren Eintracht« (1781-1785) (ur. H.-J. Irmen, F. Heß, H. Schuler). Frankfurt am Main — Berlin — Bern - New York - Paris - Wien 1994 (Schriftenreihe der Internationalenforschungsstelle »Demokratische Bewegungen in Mitteleuropa 1770-1850«; 15). Dolinar, France M.: Mihael Brigido (17411816). Prvi ljubljanski nadškof in metropolit (1788— 1806). Mohorjev koledar 2006. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2005, str. 135-138. Dolinar, France M.: Brigido von Marenfels und Bresoviz, Michael Leopold Freiherr (1742-1816). Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches: 1648 bis 1803: ein biographisches Eexikon. Berlin : Duncker & Humbolt, 1990, str. 48^-9. Dolinar, France M.: Janez Anton Ricci. Sous les aigles Napoléoniennes: bicentenaire des provinces lllyriennes — Pod Napoleonovim orlom: 200 let ustanovitve Ilirskih provinc, razstavni katalog. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2010, str. 218-221. Dolinar, France M.: Ricci, Johannes Antonius (1745—1818). Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches: 1648 bis 1803: ein biographisches Eexikon. Berlin : Duncker & Humbolt, 1990, str. 374. Dolinar, France M.: ljubljanski škojje. Ljubljana: Družina, 2007. Dolinar, France M.: Ljubljanski škofje. Upodobitve ljubljanskih škofov. Ljubljana: Narodna galerija, 2007, str. 11-89. Dolinar, France M.: Jožefinizem in janzenizem. Zgodovina Cerkve na Slovenskem. Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 153-171. Enciclopedia Cattolica. Cittä del Vaticano 1949— 1954. Glas kraljice miru j- Kureščka. Kurešček: Center kraljice miru, 2003. Huber, Eva: Sozialstruktur der Wiener Freimaurer 1780-1790, Bd. 1-5. Wien: Univ. Diss., 1991. Kidrič, France: Francosko-ilirska loža prijateljev kralja rimskega in Napoleona v Ljubljani. Slovan, mesečnik zp književnost, umetnost inprosveto^KE (1914), str. 10-11. Kidrič, France: Framasonske ložp hrvaških zpmelj Napoleonove Ilirije. Zagreb 1915. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329-352 351 Kodek, Günter K.: Unsere bausteine sind die Menschen. Die Mitglieder der Wiener Freimaurer Dogen 1869-1938. Wien: Löcker Verlag, 2009. Kodek, Günter K.: Zwischen verboten und erlaubt. Cronik der Fereimaurerei in der österreichischen Monarchiee 1867-1918 und der I, Republik 1918-1938. Wien: Löcker Verlag, 2009. Košir, Matevž: Prostozidarstvo v habsburški monarhiji v 18. stoletju ter prostozidarski loži Združena srca v Mariboru ter Dobrodelnost in stanovitnost v Ljubljani. Kronika 46 (1998), št. 1—2, str. 41-65. Košir, Matevž: Brat Vega, prostozidar: baron Jurij Vega, prostozidar, ob 200. obletnici smrti. Zbornik zp zgodovino naravoslovja in tehnike 15/16 (2002), str. 75-111. Košir, Matevž: Brother Vega, Freemason. Jurij baron Vega in njegov čas: zbornik ob 250-letnici rojstva — Baron Jurij Vega and his times: celebrating 250 years. Ljubljana: DMF-ARS, 2006, str. 177-204. Košir, Matevž — Vodopivec, Peter: O prosto-zidarstvu in prostozidarjih na Slovenskem. Skrivna družba: zgodovina in simbolika prostozidarjev (Dieter A. Binder). Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2008, str. 265-285. Košir, Matevž — Vodopivec, Peter: Zur Geschichte der Freimaurerei im Gebiet des heutigen Slowenien. Osterreich in Geschichte und Fiteratur. 2011 (v tisku). »Kreuznet (Katolische nachrichten) Freitag, 22. Juni 2007; Kein Kirchenbann über Österreichs Freimaurern glej: http://www.kreuz.net/article.5400.html. Krivanec E.: Die Anfänge der Freimaurerei in Osterrich. Freimaurer und Geheimbunde im 18. Jahrhundert in Mitteleuropa (ur. Helmut Reinalter). Frankfurt am Main 1983. Kuess, Gustav — Scheichelbauer, Bernhard: 200 Jahre Freimaurerei in Österreich. Wien 1959. F'Osservatore Romano-, Inconciliabilita tra fede cristiana e massoneria. Riflessioni a un anno della dichiarazone della congreganzione per la dottrina della fede. Cittä del Vaticano, 23. 2. 1985. Lazarevič, Žarko — Prinčič, Jože: Bančniki v ogledalu časa. Ljubljana : ZBS, Združenje bank Slovenije, 2005. Lennhoff, Eugen — Posner, Oskar — Binder, Dieter A.: Internationales Freimaurerlexikon. Wien 1932, 5. dopolnjeni ponatis. München 2006. Mihelčič, Franc: Hudičeva shodnica. Ljubljana, Sa-lezijanski inšpektorat, 1944. Müller, Joachim: Freimaurerei und katholische Kirche. Ängste — Auseinandersetzungen — Dialogversuche. Freiburg 1995. Reinalter, Helmut: Joseph II. und die Freimaurer im Uchte zeitgenössischer Broschüren. Wien — Köln - Graz 1987. Schandl, Inge: Die Freimaurerei in Osterreich und ihre Auseinandersetzung mit der katholischen Kirche. Wien: Diplomarbeit, 1995. Schrefler, Harald: Die katholische Kirche und die Freimaurerei. Ein dokumentarischer Rückblick und die Dialoge in Österreich im 20. und 21. Jahrhundert. Wien: Dissertation, 2009. Schrefler, Herald: Der Papst und die Freimaurer. Ein wissenschaftlicher Diskurs. Innsbruck: Edition zum rauhen Stein im Studienverlag, 2010. Schwaiger, Michael: Waren alle Menschen Brüder? Eine personengeschichtliche Untersuchung über die Mitglieder der Freimaurerloge »Zu den vereinigten Herzen im Orient zu Gradin den Jahren 1785 und 1786. Graz: Univ. Dipl.-Arb., 1993. Sichrovsky Heinz: Versöhnung nach 269 harten Jahren. News 26 (2007) vom 28. 6. 2007, 123, Wien 2007. Siegbert, H.: Österreich-Ungarn und die Freimaurerei. Aufklemng des Ordens der Freimaurer seiner Institutionen etc. Berlin 1875. Slovenski biografski leksikon (SBLČ). Ljubljana: Zadružna gospodarska banka; Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovensko literaturo in Uterarne vede ZRC SAZU, 16 zv., 1925— 1991. Stamenkovič, B. — Markovič, S.G.: Kratakpregled istorije slobodnog zidarstva Srbije. Beograd: Regularna veUka loža Srbije, 2009. Sömen, Branko: Molčeče nevidno bratstvo: prostozidarstvo na Slovenskem. Ljubljana: MagnoHja, 2002. SpeUč, France: Vrnil se bom k očetu. Celje : Mohorjeva družba, 1998. Taute, Reinhold: Die Katholische Geistlichkeit und die Freimaurerei. BerUn 1909. TriUo, Fulvio: Den »Weißen Ziehbrunnen« gibt es noch. Die Freimaurerei in Triest von der Aufklärung bis zur Restauration. Quatuor Coronati Berichte. Wien: Q. C. 13 (1992), str. 48-53. Uran, Alojz: Marijino vnebovzetje in naše vstajenje. Sporočila slovenskih škofij 27 (2010), št. 8, str. 170. Usoda slovenskih demokratičnih izobražencev. Angela Vode in Boris Furlan žrtvi Nagodetovega procesa (ur. Peter Vodopivec). Ljubljana: Slovenska matica, 2001. Vodopivec, Peter: O prostozidarjih = La Franc-maçonnerie. Sous les aigles Napoléoniennes: bicentenaire des provinces Illyriennes — Pod Napoleonovim orlom: 200 let ustanovitve Ilirskih provinc: razstavni katalog. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2010, str. 138—145. 352 Članki in razprave Matevž Košir: Katoliška Cerkev in prostozidarstvo, str. 329-352 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Vodopivec, Peter: Prostozidarska loža Valentina Vodnika v Ljubljani (1940). Kronika 40 (1992), št. 1, str. 44—50. Vodopivec, Peter: Prostozidarska loža rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani v luči francoskega gradiva. Kronika 36 (1988), št. 1-2, str. 16-23. Vodopivec, Peter: O slovenskih »bratih« v prostozidarski loži Maksimiljan Vrhovac v Zagrebu. Stiplovškov gornik, Ljubljana: Historia 10, Znanstvena zbirka Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, 2005, str. 291-298. Zusammenfassung DIE KATHOLISCHE KIRCHE UND DIE FREIMAUREREI. VOM LAIBACHER ERZBISCHOF MICHAEL BRIGIDO BIS ZU DEN MIT DEM KANONISCHEN KIRCHENRECHT UND DER ERKLÄRUNG ZU DEN FREIMAURERISCHEN VEREINIGUNGEN VON 1983 ZUSAMMENHÄNGENDEN DISKUSSIONEN Die Beziehungen der Katholischen Kirche zur modernen Freimaurerei (deren Anfange in das Jahr 1717 zurückreichen) sind von Seiten der Päpste durch zahlreiche freimaurerfeindliche Enzykliken und Konstitutionen geprägt. Die erste wurde 1738, die zweite 1751 herausgegeben. Trotzdem hatten diese im Bereich der Habsburgermonarchie des 18. Jahrhunderts keinen besonderen Einfluss. In der Monarchie kam es insbesondere in der Zeit Josephs II. zu einer starken Verbreiterung der Freimaurerlogen, in denen auch zahlreiche Priester und kirchliche Würdenträger zu finden sind wie etwa der Laibacher Erzbischof Michael Brigido (1742— 1816) und der Laibacher Kanoniker und Weihbischof Janez Anton Ricci (1745-1818). Die slowenischen Geistlichen waren aber nicht nur Mitglieder von Großlogen in der Monarchie, wir treffen sie auch in zwei Laibacher Logen dieser Zeit an: in der Loge »Z«r Standhaftigkeit und Wohltätigkeit« (1792-95) den Pfarrer von St. Jakob und späteren Kanoniker Jozef Pinhak (1755—1814) und in der Illyrischen Loge »Freunde des Römischen Königs und Napoleons« (1811—13) den Pfarrer von St. Jakob Janez Krizostom Pohlin (1780-1850). Nach 1914 verschärften sich die Beziehungen der Katholischen Kirche zur Freimaurerei und erreichten in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts nach der Einverleibung des Kirchenstaates in das Königreich Italien mit der 1884 herausgegebenen Enzyklika »Humanum Genus« Papst Leons XIII. ihren Höhepunkt. In dieser verbindet der Papst die Freimaurer mit einer Teufelsverschwörung. 1917 wurde der Canon der automatischen Exkommunikation der Freimaurer in das Kirchenrecht aufgenommen. Im 20. Jahrhundert kam es zwischen beiden Seiten zu einzelnen Gesprächen und zu Bemühungen um einen sachlicheren Dialog. Auch die Drohung des Nationalsozialismus und die Erfahrung des Zweiten Weltkrieges brachten beide Seiten näher. Offizielle Gespräche begannen nach dem II. Vatikanischen Konzil. Zwischen 1968 und 1970 wurden die Dialoggespräche von einer gemischten Kommission geleitet, die 1970 die sogenannte Lichtenauer Erklärung unterzeichnete. Das kanonische Kirchenrecht (CIC) von 1983 strich den Canon der Exkommunikation der Freimaurer. Gleichzeitig mit der Neufassung des CIC veröffentlichte die Glaubenskongregation eine Erklärung zu den freimaurerischen Vereinigungen, die eine Zugehörigkeit zur Freimaurerei moralisch verurteilte. Die Erklärung löste unterschiedliche Reaktionen und Interpretationen aus. Unter den Freimaurern und von einem Teil der Katholischen Kirche wurde sie abgelehnt. Die Kontakte zwischen beiden Seiten rissen aber nie ganz ab. Einer der Hauptgesprächspartner der Freimaurer nach dem II. Vatikanischen Konzil war bis zu seinem Tod im Jahr 2004 der Wiener Kardinal König. Arhivi 34 (2011) št. 2, str. 353-362 Članki in razprave 353 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 347.44:27-772(436.5+497.4)"19" Prejeto: 5. 7. 2011 Die Verträge des Bistums Gurk mit dem Bistum Lavant von 1859 und mit dem Domkapitel in Laibach von 1891 PETER G. TROPPER dr., vodja Škofijskega arhiva Celovec Archiv der Diözese Gurk, Bischöfliches Gurker Ordinariat, Mariannengasse 6, A—9020 Klagenfurt e-pošta: peter.tropper@kath-kirche-kaernten.at IZVLEČEK Oba dokumenta odsevata stoletno tesno povezanost Cerkve na Koroškem .r sosednjo ljubljansko in mariborsko škofijo: v menjalni pogodbi ¿z leta 1859 je krška škofija zamenjala njej priključeno mariborsko mestno župnijo z gosposvetsko proštijo lavantinske škofije. Dogovor iz leta 1891 je krški škofiji prinesel priključitev župnije Smiklavž v Beljaku skupaj z Župnijam Lipa nad Vrbo, S t. Rupert in Dvor nad Vrbo ter Skočidol, ki so bile do tedaj podrejene ljubljanskemu stolnemu kapitlju kot njegovemupatronatu. KLJUČNE BESEDE: Krka (Gurk), inkorporacija, Cerkev, Ljubljana, Maribor, Gospa Sveta (Maria Saal), patronat, prebenda, Beljak (Villach) ABSTRACT THE CONTRACTS WHICH THE DIOCESE OF GURK CONCLUDED WITH THE DIOCESE OF LAVANT IN 1859 AND WITH THE LJUBLJANA CATHEDRAL CHAPTER IN 1891 Both documents bear witness to a centuiy-long connection between the Church in Carinthia and its neighbouring dioceses of Ljubljana and Maribor. By means of contract of exchange, concluded in 1859, the Gurk Diocese traded its Maribor town parish for Maria Saal provost, which until then had been part of the Diocese of Lavant. Based on the agreement of 1891, the Diocese of Gurk also gained the parish of St. Nikolai in Villach together with the parishes ofLind ob Velden, St. Ruprecht am Moos, Gottestal and Kranzjhofen, which until that time had been under the patronage of the Ljubljana Cathedral Chapter. KEY WORDS: Krka (Gurk), incorporation, church, Ljubljana, Maribor, Maria Saal, patronage, sinecure, Villach 354 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Peter G. Tropper: Die Verträge des Bistums Gurk mit dem Bistum I.avant von 1859 ..., str. 353-362 Die beiden im Folgenden wiedergegebenen Dokumente widerspiegeln eine jahrhundertelange enge Verbundenheit der Kirche in Kärnten mit den Nachbardiözesen Ljubljana und Maribor: Im Tauschvertrag von 18591 vertauschte das Bistum Gurk die ihm inkorporierte Stadtpfarre Marburg/ Maribor2 mit dem Bistum Lavant gegen die in Kärnten gelegene Propstei Maria Saal.3 Ein Ubereinkommen von 18914 brachte dem Bistum Gurk die Inkorporation der Pfarre St. Nikolai in Villach5 samt den Pfarren Lind ob Velden,6 St. Ruprecht am Moos7 und Kranzlhofen8 sowie Gottestal,9 die bis dahin dem Domkapitel in Laibach111 als ihrem Patronatsherrn unterstanden.11 Der Tauschvertrag von 1859 Die Pfründe der Propstei Maria Saal hatten seit dem 12. Jahrhundert bedeutende Persönlichkeiten inne. 1780 wurde die Propstei Maria Saal dem Bistum Lavant inkorporiert, um die geringe Dotation des Lavanter Bischofs12 aufzubessern. Seither fungierten die Lavanter Bischöfe als Pröpste von Maria Saal. Im Zuge der Diözesanregulierung im Jahre 1859, bei der der Sitz des Lavanter Bischofs von St. Andrä im Lavanttal nach Maribor/ Marburg verlegt 1 Archiv der Diözese Gurk in Klagenfurt, Maria Saal, Propstei, Karton 8. 2 Jakob Obersteiner, Die Bischöfe von Gurk 1072-1822. Klagenfurt 1969 (=Aus Forschung und Kunst 5), S. 281. 3 Walther Presacher u. a., Erläuterungen zum Historischen Atlas der österreichischen Alpenländer. 11. Abteilung: Die Kirchen- und Grafschaftskartc, 8. Teil Kärnten, 2. Ost-und Mittclkämtcn nördlich der Drau. Klagenfurt 1958 (=Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie 52), S. 310-319. 4 Archiv der Diözese Gurk in Klagenfurt, Alte Pfarrakten Villach-St. Nikolai, 1. 5 Gotbert Moro, Erläuterungen zum Historischen Adas der österreichischen Alpcnländcr. 11. Abteilung: Die Kirchcn-und Grafschaftskarte, 8. Teil Kärnten, 3. Oberkärnten nördlich der Drau. Klagenfurt 1959 (= Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie 53), S. 44-50. 6 Ebenda, S. 23-26. 7 Ebenda, S. 37-43. 8 Presacher u. a., Erläuterungen, wie Anm. 3, S. 365-367. 9 Moro, wie Anm. 5, S. 19-23. 10 Eine kurze historische Skizze des Domkapitels in Laibach bei Lilijana Znidarsic Golec, Kapiteljski arhiv Ljubljana. Inventar fonda. 1. zvezek. Ljubljana 2006 (=Nadskofija Ljubljana, Arhiv, Prirocniki 3), S. 6-14. 11 Vgl. dazu auch France Martin Dolinar, Slovcnska cerkvcna pokrajina. Ljubljana 1989 (=Acta Ecclcsiastica Sloveniae 11), S. 11 und öfter. 12 Vgl. Peter Schindler, Beiträge zur Geschichte der Bischöfe von Lavant in der Neuzeit bis 1862. Biographische, sozial- und kirchenhistorische Aspekte. Phil. Diss. Wien 1994. wurde,13 tauschte Gurk seine ihm 1506 inkorporierte Stadtpfarrpfründe Marburg mit den damit verbundenen Pfarren St. Peter unter Marburg, St. Martin in Gams, Zellnitz und Ober-St. Kunigunden gegen die Lavant inkorporierte Propsteipfründe Maria Saal in Kärnten samt den dazugehörigen Patronatspfründen St. Filippen bei Reinegg,14 St. Georgen zu Timenitz,15 St. Michael am Zollfeld,16 St. Martin am Techeisberg,17 die Pfarre St. Ruprecht18 und die Filiale St. Peter bei Klagenfurt, St. Ulrich zu Pirk,19 St. Lambert am Radsberg,211 St. Peter und Paul zu Karnburg,21 die Kuratie St. Jakob an der Heide22 und zwei Kanonikate zu Maria Saal samt der Schule zu Krumpendorf in der Pfarre Pirk. Seit 1. September 1859 ist somit der jeweilige Bischof von Gurk auch Propst von Maria Saal. TA USCH- VER TRA G (Abschrift von Abschrift) welcher zwischen dem Fürstbistum Gurk zp Klagenfurt in Kärnten, vertreten durch den gegenwärtigen Fruchtgeniesser, den Herrn Fürstbischof Dr. Valentin Wiery, eines Teils, dann dem Fürstbistum Eavant zu St. Andrä durch den dermaligen Fruchtniesser Anton Martin Slomschek in Betreff des Tausches der Stadtpfarrpfründe Marburg in Steiermark samt Anexen für die Propsteipfründe Maria Saal in Kärnten samt Anexen in Folge des Übersetzungsdekretes des heil. röm. Stuhles vom 20. Mai 1857 Artic. VPPI, XII, XV, XXX und der allerhöchsten Entschließung Seiner KK apostolischen Majestät Franz Josef l. vom 26. Oktober 1856 in nachstehender Weise verabredet und abgeschlossen worden ist. §1- Das Bistum Gurk übergibt die demselben [laut] Incorporations-Bulle des Papstes Julius II. vom Jahre 1506 einverleibte Stadtpfarrpfründe Marburg mit dem zum gleichen Verbände gehörigen Pfarren St. Peter unter Marburg, St. Martin in Gams, Zellnitz und Ober St. Kunigunden samt den gleich- 13 Peter G. Tropper, Die Übertragung des Lavanter Bischofssitzes von St. Andrä im 1 .avanttal nach Maribor aus der Sicht der Steiermark, in: Anton Martin Slomšek na Koroškem — Anton Martin Slomšek in Kärnten. Ured./ Red. Hanzi Filipič. Klagcnfurt/Celovcc-Ljubljana/Lai-bach-Wien/Dunaj 2000, S. 63-118. 14 Presacher u. a., Erläuterungen, wie Anm. 3, S. 105-107. 15 Presacher u. a., Erläuterungen, wie Anm. 3, S. 131 f. 16 Presacher u. a., Erläuterungen, wie Anm. 3, S. 324-328. 17 Frcsachcr u. a., Erläuterungen, wie Anm. 3, S. 322f. 18 Frcsachcr u. a., Erläuterungen, wie Anm. 3, S. 293-296. 19 Frcsachcr u. a., Erläuterungen, wie Anm. 3, S. 331 f. 20 Presacher u. a., Erläuterungen, wie Anm. 3, S. 120-122. 21 Presacher u. a., Erläuterungen, wie Anm. 3, S. 305-307. 22 Frcsachcr u. a., Erläuterungen, wie Anm. 3, S. 304f. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Peter G. Tropper: Die Verträge des Bistums Gurk mit dem Bistum Lavant von 1859 ..., str. 353-362 355 benannten Pfarrschulen mit allen dem Bistume Gurk zustehenden Rechten und Pflichten dem Bistum Lavant, welches dieses vom Ersteren gemäß der Verzichtleistung des hochwürdigen Fb. La-vanter Domkapitels auf seine durch Artikel XII des Dekretes der S. Congregatio Consistorü bezeichneten Ansprüche auf die Stadtpfarrpfründe Marburg übernimmt. §2. In gleicher Weise übergibt das Bistum "Lavant die demselben laut Inkorporations-Urkunde vom 8. Jänner 1780 einverleibte Propsteipfründe Maria Saal in Kärnten samt den zp dieser Propstei gehörigen Patronatipfründen: St. Philippen bei Reinegg, St. Georgen %u Timenitz St. Michael am Zollfeld, St. Martin am Techeisberg die Pfarre St. Ruprecht und die Filiale St. Peter bei Klagenfurt, St. Ulrich Zp Pirk, St. Lambert am Radsberg St. Peter und Paul zu Karnburg, die Kuratie St. Jakob an der Haide und zwei Canonikate am Kollegiat-Flapitel zp Maria Saal samt der Schule zp Krumpendorf in der Pfarre Pirk. §3. Indem Seine apostolische Majestät der Kaiser Franz]osef I. laut der allerhöchsten Fintschliessung vom 3. Oktober 1858 die Angelegenheit über die Patronatslasten mit Rücksicht auf das Kirchengesetz und die Landesgewohnheiten neu Zp ordnen sich vorbehalten haben, so wird bis zpm Zeitpunkte der definitiven Erledigung dieser Patronatsfrage Zwischen den beiden Paciscenten mit Vorbehalt der hohen und allerhöchsten Genehmigung nachstehendes Provisorium getroffen: 1Vor allem wird festgesetzt, dass bei dem Umstände, als sowohl an den Patronatsgebäuden zp Marburg und Zellnitz als in Pirk und Philippen nicht unbedeutende Bau berste Hungen erforderlich sind, weder der Herr Fürstbischof von Lavant für die begründeten Ansprüche auf die Herstellung an den Patronatsgebäuden zp Marburg und Zellnitz noch der Herr Fürstbischof von Gurk für die Behebung der Baugebrechen in Pirk und St. Philippen zp haften, sondern vielmehr der Herr Fürstbischof von Gurk für die gute Herstellung der Patronatsgebäude zp Marburg und Zellnitz und der Herr Fürstbischof von Lavant für die gute Herstellung der Patronatsgebäude zu Pirk und St. Philippen Sorge zu tragen haben werden. Die ordentlichen und ausserordentlichen Auslagen für die Erhaltung der Kirchen und Pfarrhofsgebäuden zp St. Peter unter Marburg und zp St. Martin in Garns erscheinen nach gepflogenen Erhebungen durch das vorhandene Kirchenvermögen ohne in Anspruchnahm e des Patrons hinlänglich gedeckt. Als Massstab der Patronatsauslagen für die Gebäudeerhaltung bei jenen Patronatspfründen, wo das vorhandene disponible Krchenvermögen die Kosten nicht deckt, werden bei der Stadtpfarre Marburg auj Grundlage der gut dotierten Pfründe ein Drittel, bei den unter der Congrua stehenden Pfründen Zellnitz Ober St. Yatnigund aber z^ei Dritteile der bezifferten jährlichen Auslagen dem Patrone zur Last geschrieben. Demnach entfällt nach gepflogenen Erhebungen für die Stadtpfarre Marburg von 335fl. das drittel mit 111 fl. 40 kr. für Zellnitz von fl. die 2/3 Teile mit 90 fl. für Ober St. Kunigund von 100 fl. die 2/3 Teile mit 66fl. 40 kr. an jährlichen Patronatsauslagen zpr Enthaltung der Pfründen-, Kirchen- und Schulgebäude. Dazu kommen noch die jährlichen auj den Patron entfallenden Schulkonkurrenzbeiträge zpr Beistellung der Schulrequisiten für die fünf gleichnamigen Pfarrschulen nach gepflogenen Erhebungen im Durchschnitte auf 175 fl. 53 womit sich die jährliche Patronatslasten per 443 fl. 25 in ConventionsMünze für das Bistum Gurk berechnen, wobei nur noch zp bemerken ist, dass das Schulgebäude Zu St. Peter unter Marburg neu zp bauen ist und zp Gams ein solches mangelt. Auf deren Neubau wird indessen im Hinblicke auf den hohen Erlass des k. k. Ministeriums des Innern von 10. Juni 1849 Z. 3965 und des Cultus und Unterrichtes vom 3. September 1849 hier nicht Bedacht genommen. §4. Das Ergebnis der zpm gleichen Zwecke vollzogenen Erhebungen des Bauzustandes der von der Propstei Maria Saal abhängenden Patronatspfründen weiset nach, dass bei den Patronatsgebäuden zu Pirk an der Pfarrkirche, dann Wohn- und Wirtschaftsgebäuden, sowie bei den Patronatsgebäuden ZP St. Philippen mehrere Bauherstellungen erforderlich sind, für welche jedoch, wie bereits in § 3 erwähnt wurde, der übernehmende Herr Fürstbischof von Gurk nicht Zp haften hat, es wird vielmehr Sache des übergebenden Herren Fürstbischofs von Lavant sein, die vorhandenen Baugebrechen herstellen zu lassen. Die Patronatspfründen St. Rstprecht nächst Kagenfurt, Radsberg Timenitz, St. Jakob an der Haide und St. Philippen bei Reinegg decken, sofern die vorhandenen Baugebrechen behoben sind, sowie die Filiale St. Peter bei Kagenfurt ihre Erhaltungskosten mit dem eigenen Krchenvermögen. Die jährlichen Erhaltungskosten wurden nach gepflogenen Erhebungen für die Maria Saaler Patronatspfründe Karnburg auf 20 fl. fürSt. Michael am Zollfeld 40 fl. für Techeisberg 80 fl. und für St. Ulrich in Pirk 100 fl. demnach zusammen auf jährlich 240 fl. C. M. veranschlagt. Werden davon zwei Dritteile dem Patrone Zur Last geschrieben mit 160 jl. und dann der Schulkonkurrenzbeitrag für Pirk mit 15 fl. 356 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Peter G. Tropper: Die Verträge des Bistums Gurk mit dem Bistum I.avant von 1859 ..., str. 353-362 sowie der laut den gepflogenen Erhebungen für Erhaltung der Maria Saaler Propstei-Dotationsgebäude jährlich erforderliche Betrag per 30 fl. da^u gerechnet, so entziffern sich 205fl. als alljährliche Conservations-Auslagen für die Propstei Maria Saal und den dazugehörigen Patronaten, welche bereits in der Erträgnisfässion laut Beilage 3/ verrechnet vorkommen und sonach hier ausser Berechnung bleiben. Der beantragte Schulbau zp Krumpendorf in der Pfarre Pirk wird aus den gleichen in § 3 berührten Gründen auch hier unbedacht gelassen. $5. Zur Deckung der nachgewiesenen alljährlichen Patro-natslasten in und um Marburg laut § 3 berechnet auf443fl. 25 % überlässt das Bistum Gurk a. das ihm laut Entscheidung vom Jahre 1811 gebührende Bezugsrecht der 10 Startin Mensal Weine von den mehrgedachten Patronatipfründen, welche dieselben nach vorhergegangener Auskostung und Auswählung samt Fass rein abgezogen abzugeben haben, dem Bistum Eavant, welches diese 10 Startin a per 50 fl. zusammen annimmt um 500fl. b. Die steiermärkische Grundentlastungs-Schuldver-schreibung von der vormals bistümlichen Gült Pkautenberg de ddo 1. August 1856 Z. 1417 Eitt. ^ per 1000 fl. mit einem jährlichen Zinsenertrage nach Abzug der 5%tigen Einkommensteuerpr 2 fl. 30 kr. im Reste mit 47 fl. 30 kr. und c. die steiermärkische Grundentlastungsschuldverschreibung von der vorbestandenen bistümlichen Gült Marburg de dto 1. März 1856 No 1611 ^ Pr- 1510 mit einem jährlichen Zinsenertrage nach Abzug der 5%tigen Einkommensteuer per 3 fl. 46 '/2 kr. im Reste mit 71 fl. 43 1/i kr. Übertrag 443fl. 25 % kr. so hin zusammen 619 fl. 13 1/2kr. Werden nun die obigen Patronatslasten per 443fl. 25 % kr. von dieserBedeckungssumme abgezogen so ergibt sich für das Bistum Gurk einjährliches Guthaben von 175 fl. 47 3U kr. C. M., welches von dem übernehmenden Bistume Eavant Z¡i vergüten bekommt. S6. Zu gleicher Schadloshaltung übergibt Eavant und übernimmt Gurk die gesamte Dotation der Propstei Maria Saal bestehend in Realbesitzungen, Obligationen und wie immer Namen habenden Bezügen, welche laut der Beilage 3 einen Ertrag mit 1919 fl. 5 % kr. in Conv. Münze jährlich abwerfen. Werden von diesem Ertrage die 5% Einkommensteuer von dem jährlichen Interessenbezuge von der Propstei Maria Saal gehörigen Stellungs-Grundentlastungs und National-Anlehens-Obligationen per 2143 fl. 27 kr. mit 107 fl. 10 V2 kr. sowie das jährliche Guthaben des Bistums Gurk laut / 5 mit 175 fl. 47 % kr. oder zusammen 282 fl. 58 % kr. in Abzug gebracht, so ergibt sich als Reinertrag und respektive Überschuß ein Betrag von 1636fl. 17 2/4 kr. in Conv. Münze oder 1718 fl. 10 % kr. Oesterr. W Von diesem Überschusse behält sich der unterzeichnete Fürstbischof als Fruchtniesser die runde Summe von 1500 fl, schreibe eintausendfünfhundert Gulden, in oesterr. W. für sich und seine Rechtsnachfolger im Bistume Eavant als eine jährliche Dotationsrente bevor, welche Rjsnte aus den Revenuen der Propstei Maria Saal in halbjährigen Dekursiv-Rjiten mit 1. März ^ ■ September jeden Jahres an den jeweiligen Fürstbischof von Eavant auszubezahlen sich der mitunterfertigte Fürstbischof von Gurk als Uebernehmer der Propstei Maria Saal für sich und seine Nachfolger im Besitze Über die ordentlichen als ausserordentlichen Patronats-auslagen für die im gegenwärtigen Vertrage benannten Patronatspfründen verpflichten sich die beiden Paciscenten bis Zum Zeitpunkte der allerhöchsten Ortes zugesagten Regelung und Entscheidung der Patronatsfrage, eine genaue Vermerkung zuführen und darnach einen endgültigen Abs chluss dieses mehr besprochenen Tausches zu machen. Sollten sich in der Zeit dieses eben getroffenen Provisoriums unvorgesehene Differenzen ergeben, so behalten sich beide Teile bevor, die Begleichung derselben besonders zu verhandeln. 18. Als Zeitpunkt des phisischen Antrittes in die beiderseitigen Rechte und Pflichten wurde festgesetzt, dass der hochwürdigste Fürstbischof von Gurk mit 1. September d. J. 1859 in alle Rechte und Pflichten der Propsteipfründe Maria Saal und am gleichen Tage auch der hochwürdigste Fürstbischof von Eavant in alle Rechten und Pflichten für den Fürstbischof von Gurk auf die Stadtpfarrpfründe Marburg und Anexen mit Vorbehalt der hohen und allerhöchsten §9. Noch wird festgesetzt, dass für den Fall, als von der hohen Staatsverwaltung von diesem Tauschgeschäfte die 3 1/2%tige Übertragungsgebühr bemessen werden sollte, sowohl der hochwürdigste Herr Fürstbischof von Gurk als der hochwürdigste Herr Fürstbischof von Eavant die Hälfte dieser Übertragungsgebühr zur Zahlung auf sich nimmt. ürkund dessen ist dieser Vertrag in zpvei gleichlautenden Parien ausgefertigt und von den Herren Kontrahenten nebst Zwei Zeugen eigenhändig mit dem Bemerken unterzeichnet worden, dass jenem Vertragsexemplare, welches in den Hän- Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Peter G. Tropper: Die Verträge des Bistums Gurk mit dem Bistum I.avant von 1859 ..., str. 353-362 357 den des Herren Fürstbischofs von Havant [%u] verbleiben hat, die Inkorporations-Bulle des Papstes Julius des IL vom Jahre 1506, hingegen jenem Vertragsexemplare, welches der Fürstbischof von Gurk überkommen wird, die Incor-porations-Urkunden vom 8. Jänner 1780 und die Erträgnisfassion der Propstei Maria Saal in Originali oder beglaubigten Abschrift anzuschliessen ist. Klagenfurt, am 23. Juni Eintausendachthundert fünfzig und neun. Für das Bistum Gurk Dr. Valentin Wiery m. p. Für das Bistum Eavant Anton Martin Slomschek m. p. Vorstehender Tauschvertrag zwischen den hochwürdigsten Fürstbischöfen von Gurk und Eavant wird seitens der Metropolie vermög bestehenden Kollations- u. Patronatsver-hältnisses hiemit ratifiziert. Salzburg, 18. Juli 1859 Maximilian Josef Fürsterzbischof m. p. No 4750 Wird infolge hohen Kultus und Ffnterrichtsmini-sterialerlasses von 25. Oktober 1860 Z. 15873 und h. k.k. Staats-Ministerialerlasses vom 13. Feber 1861 Z. 632/ C. U. gegen dem bestätigt, dass dadurch der Erfüllung der dem Patrone gesetzlich obliegenden Verpflichtungen in keiner Weise FJntrag geschehe und die Ausführung dieses Übereinkommens niemals zum Vorwande von wie immer gearteten Ansprüchen an öffentliche Fonds dienen dürfe. K K. steiermärkisch kärntnerische Statthalterei Graz, am März 1861 Unterschrift unleserlich Das Übereinkommen von 1891 Laut Stiftbrief Kaiser Friedrichs III. vom 6. Dezember 1461 wurde dem neuerrichteten Domkapitel in Laibach che in Kärnten gelegene Pfarre St. Nikolai ausser Villach als Sustentation zugewiesen und diesem mit päpsthcher Buhe vom 6. September 1462 pleno iure quoad temporaha et spiritualia inkorporiert. Das Domkapitel pflegte diese Pfarre entweder in Pacht zu vergeben und die Vikare in Geld zu endohnen oder den Vikaren gegen Entrichtung eines jährlichen Geldbetrages zum Fruchtgenus s zu überlassen oder aber einen Teil der Güter auszuscheiden und diesen den Vikaren in partem congruae zuzuweisen, den anderen Teil aber in Eigenregie zu verwalten. Die Vikare wurden daher auch nicht kanonisch investiert. Dieser Zustand dauerte bis in die Zeit Kaiser Josephs II., also bis in die 80er-Jahre des 18. Jahrhunderts. Die Pfarrreguherung ging über die Sonderrechte des Domkapitels von Laibach hinweg und betrachtete die Pfarre St. Nikolai als Säkularpfarre, da die Pfarre bereits vor ihrer Zuweisung an das Domkapitel in Laibach als landesfürstliche Pfarre bestanden hatte, che über einen geschlossenen Güterkomplex verfügte. Aufgrund der besonderen Verwaltung und durch die allerhöchste Vorschrift vom 28. Oktober 1783, wonach die Abfuhr der Interkalarerträgnisse von vakanten Benefizien an den Religionsfonds angeordnet wurde, sowie anderer in publico-ec-clesiasticis ergangener Vorschriften ließ das Domkapitel in Laibach die Erledigung der Vikariatsstehe als Vakatur der Pfarre gelten und führte den Pfründeninterkalarertrag an den Rehgionsfonds ab. Die Vikare wurden dem zuständigen Ordinariat präsentiert und auf die Pfarre investiert. Der erste Fall dieser Art ereignete sich 1788, der letzte im Jahr 1820. Danach kehrte das Domkapitel in Laibach wieder zur mehr als drei Jahrhunderte alten Gepflogenheit zurück, wonach der vom Domkapitel in Laibach ernannte Vikar dem zuständigen Ordinariat vorgestellt wurde mit der Bitte, demselben die pfarrtiche Jurisdiktion zu erteilen. Eine allfältige Investitur konnte nur auf das dem Vikar zustehende Einkommen, nicht aber auf den Pfründenbesitz, dessen Nutzniesser ja das Domkapitel von Laibach war, stattfinden. Das Domkapitel in Laibach war bereit, dem jeweiligen Vikar den Pfründenbesitz pachtweise und in partem congruae mit der Verpflichtung zu überlassen, die darauf haftenden Steuern zu bezahlen, die Messen-Stiftungsverbindlichkeiten zu erfüllen, einen bestimmten Betrag auf die sarta tecta zu verwenden und an das Domkapitel in Laibach einen gewissen Mensalbeitrag (1869: 136 fl. 50x) abzuführen. Die Erträgnisse aus dem Inkorporationsverhältnis der Pfarre St. Nikolai waren somit auf diesen Mensalbeitrag herabgesunken. Berücksichtigt man, dass mit dieser Inkorporation als Annex für das Domkapitel in Laibach auch die Patronatslasten für die Kirchen und Pfründen St. Ruprecht am Moos, St. Martin in Lind ob Velden, St. Johann Baptist in Kranzlhofen und St. Margareth in Gottestal verbunden waren, ist die Bereitwilligkeit des Domkapitels in Laibach zu verstehen, gegen eine einmalige mäßige Geldentschädigung von 650 fl. in die Lösung dieses Rechtsverhältnisses einzuwilligen. Laut dem Ubereinkommen zwischen dem Bistum Gurk (2. Juh 1891) und dem Domkapitel in Laibach (23. Juh 1891) erfolgte nach Zustimmung aller in Betracht kommenden kirchlichen und staatlichen Stellen die Lösung der Inkorporation und der annexen Patronatsverhältnisse, wie diese das Domkapitel in Laibach seit 1461 besessen hatte, und die 358 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Peter G. Tropper: Die Verträge des Bistums Gurk mit dem Bistum I.avant von 1859 ..., str. 353-362 Übertragung dieser Rechte und Pflichten an das Bistum Gurk. Die Administration der Pfarre St. Nikolai war bereits 1889 der Ordensprovinz der Franziskaner für Nordtirol in Innsbruck übertragen worden. ÜBEREINKOMMEN welches zwischen dem Bistum Gurk, vertreten durch den hochwürdigsten Ordinarius, Herrn Dr. Josef Kahn und den fürstbischoflichen Sekretär, Herrn Consistorialrat Karl Elsler, einerseits und dem hochwürdigsten Domkapitel zp Eaibach, vertreten durch den Herrn Dompropst Dr. Leonhard Klofutar und Herrn Dr. Johann Kulavic, Dom-kapitular und Kanzler des Kapitels, zufolge Kapitelbeschlusses, dato 7. Oktober 1889, Z. 62, anderseits nach vorausgehender Zustimmung des hochwürdigsten Domkapitels Gurk dato 6. Mai 1889 Z. 33 und der Zustimmung des hochwürdigsten Erzfischofs von Salzburg, seiner Exzellenz Dr. Franzi de Paula Albert Eder, dato 27. Mai 1889 Z. 1748, sowie der Zustimmung des hochwürdigsten Fürstbischofs von Laibach, Dr. Jacob Missia, dato 9. Februar 1890, Z. 363 und unter Beitritt der Gemeinden von Villach und Landskron als Conkurrenzfaktoren bezüglich der Kirche und Pfarrpfründe St. Nikolai in Villach, der Gemeinden Wernberg und Landskron als Conkurrenzfaktoren bezüglich der Kirche und Pfarrpfründe St. Rjiprecht am Moos, der Gemeinden Wernberg und Augsdof als Conkurrenzfaktoren der Kirche und Pfarrpfründe St. Martin in Und ob Leiden, der Gemeinden Techeisberg, Augsdorf, Velden und Köslenberg als Conkurrenzfaktoren bezüglich der Kirche und Pfarrpfründe St. Johann in Kranzeihofen, der Gemeinden Wernberg und Augsdorf als Conkurrenzfaktoren bezüglich der Kirche und Pfarrpfründe St. Margareth in Gottestal, sowie unter Zustimmung der Gräflich Dietrichsteinschen Herrschaft Landskron als Mitpatron bezüglich der Kirchen und Pfarrpfründen St. Rjiprecht am Moos, St. Martin in Und ob Velden und St. Johann in Kranzeihofen, endlich der Herrschaft Wernberg bei Villach als Mitpatron bezüglich der Kirche und Pfarrpfründe St. Margareth in Gottestal vorbehaltlich der staatlichen Genehmigung abgeschlossen wurde, wie folgt: §1 Das hochwürdigste Domkapitel zp Laibach als Inhaber der demselben von weiland Kaiser Friedrich dem III. mit Stiftungsurkunde vom 6. Dezember 1461 zp dessen besserer Sustentation zugeeigneten Pfarrkirche und Pfründe St. Nikolai in Villach und als Patron der Kirchen und Pfründen St. Ruprecht am Moos, St. Martin in Lind ob Velden, St. Johann Baptist in Kranzeihofen und St. Margareth in Gottestal erteilt hiemit seine Zustimmung, dass die bisherige Inkorporation der Pfarre St. Nikolai in Villach zum Laibacher Domkapitel gelöst wird und die Inkorporation dieser Pfarre mit dem Fürstbistum Gurk erfolgt, dass ferner das dem Laibacher Domkapitel bezüglich der Pfarrkirchen und Pfründen St. Martin zu Lind, St. Ruprecht am Moos und St. Johann in Kranzeihofen laut rechtskräftigen Erkenntnisses des hohen k.k. Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 12. Juli 1871 Z. 12688 und bezüglich der Pfarrkirche und Pfründe St. Margareth in Gottestal aufgrund unvordenklicher Übung zustehende Patronat mit allen hieraus entspringenden Rechten und Verbindlichkeiten an das Fürstbistum Gurk übertragen wird. §2 Nachdem das zwischen dem hochwürdigen Laibacher Domkapitel bezüglich der Pfarrkirche und Pfründe St. Nikolai zu Villach bestandene Inkorporations-Verhältnis derart geregelt war, dass St. Nikolai jährlich an das Domkapital zu Laibach den Mensalbeitrag von 136 jl. 50 kr. O.W. sage: „hundertdreißigsechs Gulden, 50 kr. 0. W." abzuführen hatte, so anerkennt das genannte Domkapitel, insbesondere auf diesen Bezug keinen weiteren Anspruch zp haben, wogegen das Bistum Gurk, welchem nunmehr die Pfarrkirche und Pfründe St. Nikolaus inkorporiert wird, dem Domkapitel zp Laibach als einmalige Entschädigung den Betrag von 650 fl. O.W. sage: „sechshundertfünfzig Gulden11 nominale in österreichischer Notenrente ausfolgt. Nachdem ferner aufgrund unvordenklicher Übung und laut rechtskräftigen Erkenntnisses des hohen k.k. Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 12. Juli 1871 Z. 12688 dem Domkapitel zp Laibach das Patronatsrecht zp den Pfarrkirchen und Pfründen St. Ruprecht am Moos, St. Martin in Lind ob Velden und St. Johann Baptist in Kranzeihofen in der Weise zjikam, dass demselben alternierend mit der gräflich Dietrichsteinschen Herrschaft Landskron als Mitpatron, also jedes zweite Mal das Recht der Präsentation aujdiese drei Pfarren zustand, während die gesetzlichen Patronatslasten auch zu gleichen Teilen zu tragen waren und nachdem ferner dem genannten Domkapitel aufgrund unvordenklicher Übung das Patronatsrecht zp der Pfarrkirche und Pfründe St. Margareth in Gottestal degestalt zpkam, dass dieses Domkapitel ternierend mit der Herrschaft Wernberg bei Villach, also jedes dritte mal die Herrschaft Wernberg aber zweimal das Präsentationsrecht ausübte und dementsprechend das Domkapitel ein 1/3, die Herrschaft Wernberg 2/3 der gesetzlichen Patronatslasten Zp tragen hatte, so verzichtet das Domkapitel auch insbesondere auf dieses ihm zugestandene Präsentationsrecht zugunsten des Bistums Gurk, welches hingegen auch die vom Laibacher Domkapitel bisher getragene Tangente der gesetzt liehen Patronatslasten und zwar bezüglich der erstgenannten Pfarrkirchen und Pfründen unter Mithaftung der gräflich Dietrichsteinschen Herrschaft Landskron zpr Hälfte und bezüglich der Pfarre St. Margareth in Gottestal unter Mithaftung der Herrschaft Wernberg für zpvei Drittel zp ein Drittel übernimmt. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Peter G. Tropper: Die Verträge des Bistums Gurk mit dem Bistum I.avant von 1859 ..., str. 353-362 359 §3 Bezüglich Tragung der aus dem vom Eaibacher Domkapitel übernommenen Inkorporations- bzw. Patronatsver-hältnisses nunmehr für das Bistum Gurk entspringenden lösten wird Folgendes festgesetzt und zwar. 1. Der Pfarrkirche und Pfründe St. Nikolai gegenüber Das Bistum Gurk bzw. dessen jeweiliger Fürstbischof verpflichtet sich, das Kirchen- und Pfründenvermögen der der fürstbischoflichen Mensa inkorporierenden Pfarre von St. Nikolai, wie dies bisher auch seitens des Faibacher Domkapitelsgeschehen, nicht mit dem Vermögen der fürstbischöflichen Mensa zu vermengen, sondern mittels abgesonderter Rechnung zu führen und zu verwalten, und weiters verpflichtet sich das Bistum Gurk von den demselben aus der inkorporierten Pfarre zukommenden Ertragnissen alljährlich den Betrag von 136 fl. 50 kr., sage: „hundertdreißigsechs Gulden 50 kr. " auszuscheiden und samt Zinsen und Zinseszinsen solange zur Bildung eines besonderen Fonds zu verwenden, bis derselbe hinreicht, eine österreichische Notenrente im Nominalbetrage von 1.600 fl. sage: „sechzehnhundert Gulden" anzuschaffen. Nach deren Anschaffung tritt das Bistum Gurk in den unbeschränkten Genuss der ihm inkorporierten Pfarrkirche und Pfründe St. Nikolai. Diese aus den Erträgnissen der inkorporierten Pfarrkirche und Pfründe St. Nikolai beschaffte Notenrente von Nominale 1.600 fl. O.W. wird samt verfallenden Zinsen als ein abgesonderter Fonds zu dem Zwecke weiterverwaltet, um in erster Einie daraus der vom Bistum Gurk zufolge §10 letzten Satzes des Gesetzes vom 28. Mai 1863 Kärntner Eandesgesetzplatt Nr. 6 T 1864 in der Eigenschaft eines Patrons nach Maßgabe der §§ 1-8 dieses Gesetzes zu tragenden Baulast zu genügen. Für den Fall der Unzulänglichkeit dieses Fonds hat nach dessen Erschöpfung das Bistum für die dasselbe gesetzlich treffende Baulast aus Eigenem aufzukommen. Sollte eine Forderung aus dem Titel der das Bistum Gurk nach Maßgabe des oben erwähnten Gesetzes treffenden Baulast gelten gemacht werden, bevor aus den Beiträgen jährlich 136 fl. 15 kr. samt Zinsen ein zum Ankaufe der Notenrente per 1.600 fl. Ö.W. hinreichender Fonds gebildet ist, so hat das Bistum Gurk ohne Heranziehung dieses Fonds aus Eigenem für die dasselbe treffende Baulast aufzukommen. Unbeschadet dieser primären Haftung bleibt es jedoch dem Bistum Gurk unbenommen, aufgrund besonderen Übereinkommens, wie dies für die ersten (10) zphn Jahre im Vertrag vom 24. 2. 1890 mit den Patres Franziskanern aus der Nordtirolerischen Ordensprovinz geschehen, den Pfarradministrator von St. Nikolai zur Schadloshaltung für die von dem Bistum Gurk aus dem Titel der Baulast zu bestreitenden Rücklagen zu verpflichten. 2. Den Pfarrkirchen und Pfründen St. Rjiprecht am Moos, St. Martin in Eind ob Velden, St. Johann Baptist in Kranzeihofen und St. Margareth in Gottestal gegenüber. ZurBildung eines Fonds, aus welchem in erster Einie die das Bistum Gurk bezüglich dieser Kirchen treffenden gesetzlichen Patronatslasten bestritten werden sollen, und zwar hinsichtlich der Pfarrkirchen und Pfründen St. Rjiprecht am Moos, St. Martin in Eind ob Velden, St. Johann Baptist in Kranzeihofen zu gleichen Teilen mit der gräflich Dietrich-steinschen Herrschaft Eandskron und hinsichtlich der Pfarrkirche St. Margareth in Gottestal zu 1/3, während 2/3 hievon auf die Herrschaft Wernberg entfallen, wird die zu diesem Zwecke von dem hochwürdigen Militärkaplan I. B. und Prälaten Msgr. Stef an Czcerveny in Salzburg gewidmete österreichische Notenrente per 2.600 fl. sage: „zwei-tausensechshundert Gulden " Nominale bestimmt und festgesetzt, dass die hiervon entfallenen Zinsen durch volle (10) Zehn Jahre, welche vom 1. Mai 1889 an mit Rücksicht auf die Tilgung der Schenkungsgebühren zu rechnen sind, zum Kapitale geschlagen und ebenfalls in österreichischer Notenrente fruktipziert werden. Bis zu diesem Zeitpunkte, das ist bis zum 1. Mai 1899, hat das Bistum Gurk die demselben obliegende Tangente der gesetzlichen Patronatslasten ohne Heranziehung dieses Fonds zu tragen, nach demselben erfolgt die Bildung von 4 gesonderten in Verwaltung und freier Verrechnungstehenden, zu gegenseitiger Aushilfe heran^ehbaren Patronatsfonden für jede der in Rede stehenden Kirchen, bei deren Unzulänglichkeit das Bistum Gurk die dasselbe treffende Patronatstangente nach Erschöpfung der vom 1. 5. 1899 anlaufenden Zinsen unter Wahrung der Fonde aus eigenem bestreitet. Das Bistum behält sich jedoch vor, aus den laufenden Zinsen den Rückersatz ZP beanspruchen. §4 Die bisher von der Pfründe St. Ruprecht am Moos mit 1 fl. 31 kr. Die bisher von der Pfründe St. Martin in Und ob Velden mit 78,5 kr. Die bisher von der Pfründe St. Johann in Kranzeihofen mit 78,5 kr. Die bisher von der Pfründe St. Margareth in Gottestal mit 1 fl. 0,5 kr. Zusammen 3 fl. 93 kr. an die Pfarrpfründe St. Nikolai bei Villach geleisteten jährlichen Mensalbeiträge werden von dem hochwürdigsten Fürstbischof von Gurk kapitalisch durch Übernahme einer österreichischen Notenrente im Nominalbetrage von 100 fl. österreichischer Notenrente im Nennwert abgelöst und hat diese Notenrente einen Teil des Stammvermögens der Pfarrpfründe St. Nikolai bei Villach zp bilden. Die in den vorstehenden §§ erfolgte Übernahme der dort selbst bezeichneten Rechte und Verbindlichkeiten seitens des Bistums Gurk wurde bezüglich der Pfarrkirche und Pfründe St. Nikolai in Villach als der dem Bistum Gurk inkor- 360 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Peter G. Tropper: Die Verträge des Bistums Gurk mit dem Bistum I.avant von 1859 ..., str. 353-362 porierten Pfarre von den Mitkonkurrenzfaktoren, nämlich der Stadtgemeinde Villach und der Gemeinde Umdskron bezüglich der Pfarrkirche und Pfründe St. Ruprecht am Moos, von der Gemeinde Wernberg und Umdskron sowie dem Mitpatron, nämlich der gräflich Dietrichsteinschen Herrschaft Umdskron, bezüglich der Pfarrkirche und Pfründe St. Martin in Und ob Velden, von der Gemeinde Wernberg und Augsdorf, sowie dem Mitpatron, nämlich der gräflich Dietrichsteinschen Herrschaft Umdskron, bezüglich der Pfarrkirche und Pfründe St. Johann in Kran^elhofen von den Gemeinden Techeisberg Augsdorf, Velden und Kösten-berg sowie dem Mitpatron, nämlich der gräflich Dietrichsteinschen Herrschaft Umdskron, endlich bezüglich der Pfarrkirche und Pfründe St. Margareth in Gottestal von der Gemeinde Wernberg und Augsdorf sowie dem Mitpatrone, nämlich der Herrschaft Wernberg, zustimmend zur Kenntnis genommen und anerkannt, die Stadtgemeinde Villach und die Gemeinde Uindskron als Konkurrenzfaktor bezüglich der Pfarrkirche und Pfründe St. Nikolai in Villach insbesondere, dass sich bei dem Umstände, als das Kirchen- und Pfründenvermögen von St. Nikolai bei Villach nicht mit dem Vermögen der fürstbischöflichen Mensa in Gurk vermengt, sondern wie bisher abgesondert geführt und verwaltet wird, die Konkurrenzlast des Fürstbistums Gurk zpf°lge § 10 letzten Satzes des Gesetzes vom 28. 5. 1863 Kärntner Uindesgesetzblatt Nr. 6 b 1864 als die dem Patrone obliegende nach Jf 1 bis inklusiv 8 dieses Gesetzes zp beurteilende darstellt. Tür das Bistum Gurk als den einen Paciscenten: Klagenfurt, am 2. 7. 1891 Dr. Josef Kahn m.p., Fürstbischof von Gurk Karl Elsler m.p., F.b. Sekretär US. Für das Gurker Domkapitel gemäß zpstimmer,den Kapitelbeschlusses vom 6. Mai 1889 Z. 33 Klagenfurt, am 3. Juli 1891 Dr. Val. Müller m.p., Dompropst J.Rebernigm.p., Domdechant US. Z: 2462 Für das Fürst-Erzbistum Salzburg als Metropolitan-Bistum zpm Bistum Gurk gemäß Zustimmung vom 27. Mai 1889 Z: 1748 Salzburg, am 11. 7. 1891 + Johannes Haller m.p., Fürsterzbischof US. Für das Eaibacher-Domkapitel als zweiten Paciscenten gemäß Kapitelbesch luss vom 7. Oktober 1889 Z: 62 Eaibach, am 23. 7. 1891 Dr. Uonard Klojütarm.p., Dompropst Dr. Johann Kulavic m.p., Domkapitular, derzeit Kapitels Kanzler US. Für das Fürstbistum Uibach gemäß Zustimmung vom 9. Februar 1890 Z: 363 Uibach, am 23. 7. 1891 + Dr. Jakob Missia m.p., Fürstbischof Jos. Siska m.p., F.B. Sekretär US. Z: 10017 Für die k.k. Undesregiemng für Krain zp Uibach gemäß Zustimmung vom 12. Februar 1890 Z: 12719 ex 1889 und im Grunde der allerhöchsten Entschließung vom 13. Jänner 18911: Cult. Minist. Erlass vom 16. Jänner 1891 Z: 818 an den Herrn Undespräsidenten in Kärnten':/ Uibach, am 14.9. 1891 Andreas Freiherr von Winkler m.p., k.k. Undespräsident US. Für Graf Sigmund Dietrichstein'sche Herrschaft Undskron bezüglich des Mitpatronates zp den Pfarren St. Ruprecht am Moos, St. Martin in Und ob Velden, und St. Johann Baptist in Kranzeihofen gemäß Kenntnisnahme im Namen des Fidei-Komiss-Comitees für die Besitzer. Klagenfurt, am 23. 9. 1891 Dr. Josef Uggin m.p. Als Bevollmächtigter der Besitzer der zpm Sigmund Udwig Graf Dietrichsteinschen Fidei-Comiss gehörigen Patronatsherrschaft Undskron Theodor Ruba m.p., Zeuge Josef Stärk m.p., Hauptmann-Rechnungsführer als Zeuge Für die Herrschaft Wernberg bezüglich Mitpatronates Zur Pfarre St. Margareth in Gottestal gemäß Kenntnisnahme vom 8. Mai 1890 Kapuvar, den 8. 11. 1891 Martha Baronin Fischer m.p., geborene Baronin Berg Besitzerin von Wernberg und Patronin von Gottestal Als Zeuge der Unterschrift Gustav Freiherr von Berg m.p. Dr. Hermann Gruber m.p. als Zeuge der Unterschrift Einverstanden in Vertretung des zpm Stadtgemeindegebiet Villach gehörigen Teiles der Pfarrgemeinde St. Nikolai mit Bezugnahme auf den Gemeinde-Sitzpngs-Beschluss vom 8. Juni 1893 und den in demselben enthaltenen Vorbehalt, dass durch die Mifertigung des Ubereinkommens vom 2. Juli 1891 die bisherige Conkurrenzpjlicht der Stadtgemeinde Villach bezüglich der Pfarrkirche und Pfründe St. Nikolai weder geändert noch erhöht werden darf. Stadtgemeindevorstehung Villach, am 10. Juni 1893 F. Scholzm.p., Bürgermeister C. J. Rainer m.p., Gemeinderat Emil Errian m.p. Gemeindeausschuss Simon Jannach m.p. Gemeindeausschuss US. Einverstanden in Vertretung des zpm Gebiete der Ortsgemeinde Undskron gehörigen Teiles der Pfarrgemeinde St. Nikolai in Villach mit Bezugnahme auf den Gemeinde-Ausschuss-Sitzpngsbeschluss vom 5. September 1893 und den in demselben enthaltenen Vorbehalt, dass durch diese Mifertigung des Ubereinkommens vom 2. Juli 1891 die bisherige Konkurrenzpflicht der Ortsgemeinde Undskron Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Peter G. Tropper: Die Verträge des Bistums Gurk mit dem Bistum Lavant von 1859 ..., str. 353-362 361 bezüglich der Pfarrkirche und Pfründe St. Nikolai weder geändert noch erhöht werden darf. OrtsgemeindevorstehungLandskron, am 8.10.1893 Franz Eassnigg m.p. Bürgermeister Clement Petschnig m.p. Gemeinderat Anton Bürger m.p. Gemeindeausschuss Josef Wucherer m.p. Gemeindeausschuss LS. ad Z: 4269 Erklärung Abschrift Die Stadtgemeinde Villach erteilt mit Bezug auf die ihr vom Gemeinde Ausschusse in der Sitzung vom 21. August 1890 Z: 4363 eingeräumte Ermächtigung die Zustimmung, dass die Vorstadtpfarre St. Nikolai in Villach aus dem Incorporations-Verbande zum Eaibacher-Domkapitelgelöst und dem Fürstbistume Gurk incorporiert werde. Stadtgemeinde-Vorstehung Villach, am 13. März 1891 Fr. Scholzmp., Bürgermeister Johann Olsacherm.p. G.K S. Brand m.p. G.M. BabstmannM. G.M. LS. Nr. 1148 Erklärung Abschrift Aufgrund des Beschlusses des Ausschusses der Gemeinde Landskron vom 17. des Monats wird die Erklärung abgegeben, dass die Übertragung der dem hochwürdigsten Domkapitel in Laibach gegenüber den Pfarren St. Nikolai in Villach und St. Ruprecht am Moos zustehenden Rechte und Pflichten an das hochwürdigste Fürstbistum Gurk zur Kenntnis genommen und hiergegen keine Einwendung erhoben wird. Gemeindevorstehung Landskron, am 18. September 1890 Der Bürgermeister. F. Lassnigg m.p. Der Gemeinderat: K. Petschnig m.p. L J. Die Ausschussmänner. Ig, Tertschei m.p. Joh. Bürger m.p. Diese Erklärung wurde ämtlich richtig gestellt am 14.3.1891 Fr. Lassnigmp. Bürgermeister LS. Nr. 876 Erklärung Abschrift Der Gemeindeausschuss hat in seiner heutigen Sitzung Zur Kenntnis genommen, dass die Patronats-Rechte und Pflichten des Laibacher Domkapitels für die Pfarren St. Margareth zu Gottestal, St. Ruprecht am Moos, und St. Martin zu Lind ob Velden dem Fürstbistum Gurk übertragen wurden, gegen welche Übertragung der Gemeindeausschuss keine FJnwendung erhebt. Gemeindevorstehung Wernberg, am 25. September 1890 M. Orasch m.p., Bürgermeister J. Glaser m.p., G.R Anton Marinitsch m.p., Ausschuss Hermann Schiller m.p. Ausschuss Erklärung Abschrift Aufgrund des Beschlusses des Ausschusses der Gemeinde Augsdorf vom 21. September 1890 wird die Erklärung abgegeben, dass die Übertragung der dem hochwürdigsten Domkapitel in Laibach gegenüber den Pfarren St. Martin in Und ob Velden, St. Margareth in Gottestal und St. Johann Bapt. zu Kranzeihofen zustehenden Rechte und Pflichten an das hochwürdigste Fürstbistum Gurk zur Kenntnis genommen und hiergegen keine Einwendung erhoben wird. Gemeindevorstehung Augsdorf, am 2. Oktober 1890 Der Bürgermeister Urabelm.p. Gemeinderat Johann Scherent m.p. Ausschussmann: Johann Lippitsch m.p. Ausschussmann: Matthäus Wurzer m.p. Erklärung Abschrift Aufgrund des Beschlusses des Ausschusses der Gemeinde St. Martin am Techeisberg vom 3. März 1891 wird die Erklärung abgegeben, dass die Übertragung der dem hochwürdigste Domkapitel in Laibach gegenüber der Pfarre St. Johann Baptist in Kranzenhofen zugehenden Patronats-Rechte und Pflichten an das Fürstbistum Gurk zur Kenntnis genommen und hiergegen keine Einwendung erhoben wird. Geschlossen: Der Bürgermeister Haas m.p. Johann Kollmann m.p., Schriftführer Viktor Rainer m.p. Paul Buxbaum m.p. Gregor ülbing m.p. Kaspar Stossier m.p. Simon Sumper m.p. Vallentin Muskateller m.p. Sebastian Trantin m.p. + Josef WOschitz durch Johann Kollmann m.p., Namensfertiger Erklärung Abschrift Die Gemeindevorstehung Velden erklärt sich im Sinne des Gemeinde Ausschuss-Sitzungs-Protokolles vom 17. September 1890 Z: 747 mit der Übertragung der dem hochwürdigsten Domkapitel in Laibach gegenüber der Pfarre St. Johann Baptist in Kranzeihofen zugehenden Rechte und Pflichten an das hochwürdigste Fürstbistum Gurk nur unter der Bedingung einverstanden, dass hierdurch weder der Pfarre Kranzeihofen noch der Gemeinde Velden ein wie immer gearteter Nachteil oder Kosten erwachse. Gemeindevorstehung Velden, am 17. September 1890 Der Bürgermeister Wrann m.p. Mayer m.p. Math. Bürger m.p. 362 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Peter G. Tropper: Die Verträge des Bistums Gurk mit dem Bistum I.avant von 1859 ..., str. 353-362 Ernst ülbingm.p. G.R Erklärung Abschrift „Aufgrund des Beschlusses des Ausschusses der Gemeinde Köstenberg vom 14. September 1890 wird die Erklärung abgegeben, dass die Übertragung der dem hochwürdigsten Domkapitel in Eaibach gegenüber der Pfarre St. Johann Baptist in Kranzeihofen zustehenden Rechte und Pflichten an das Fürstbistum Gurk zpr Kenntnis genommen und hiergegen keine Einwendung erhoben wird. Hiemit erscheint die am 2. Oktober 1890 von der erge-benst gefertigten Gemeindevorstehung vorgelegte Erklärung richtiggestellt. GemeindevorstehungKöstenberg, am 8. März 1891 Der Bürgermeister. Joh. Jäger m.p. Johann Teppan m.p. G.R Peter Schiller m.p. G.R Andreas Eessiak m.p. G.R Z: 17838 d 1893 Abschrift Das vorstehende Übereinkommen betreffend die Regelung der Inkorporations-Verhältnisse der Vorstadtpfarre St. Nikolai in Villach und des Patronatsverhältnisses bezüglich der Pfarren St. Ruprecht am Moos, St. Martin in Eind ob Velden, St. Johann in Kranzeihofen und St. Margareth in Gottestal wird unter Berufung auf die allerhöchste Entschließung seiner Majestät des Kaisers vom 13. Jänner 1891 und den E^rlass des hohen k.k. Ministerium für Cultus und Unterricht vom 7. Dezember 1893 Z: 26035genehmigt. Hiebei wird bemerkt, dass die Erkunde über dieses Übereinkommen nebst den demselben beigehefteten Zustimmungs-Erklärungen der Gemeinden Villach, Eands-kron, Wernberg, Augsdorf, St. Martin am Techeisberg Velden und Köstenberg aus 21 Blättern besteht, k.k. Landesregierung Klagenfurt, am 13. Jänner 1894 der k.k. Eandespräsident: ES. Schmidt m.p. Mit dem Originale wörtlich gleichlautend befunden Hilfsämter-Direktion der k.k. Landesregierung Klagenfurt, am 13. Jänner 1894 LS. Schneeweiss m.p. Viri in literatura Viri Archiv der Diözese Gurk. Klagenfurt Maria Saal, Propstei, Karton 8. Alte Pfarrakten Villach-St. Nikolai, I. Povzetek POGODBI KRŠKE ŠKOFIJE Z LAVANTIN-SKO ŠKOFIJO IZ LETA 1859 IN LJUBLJANSKIM STOLNIM KAPITLJEM IZ LETA 1891 Oba predstavljena dokumenta kažeta stoletno tesno povezanost Cerkve na Koroškem s sosednjo ljubljansko in mariborsko škofijo: v menjalni pogodbi iz leta 1859 je krška škofija zamenjala njej priključeno mariborsko mestno župnijo z gospo-svetsko proštijo lavantinske škofije. Leta 1780 je bila gosposvetska proštija priključena lavantinski škofiji, da bi se dvignila nizka dotacija lavantinskega škofa. Od takrat so krški škofi delovali kot gosposvetki prošti. V teku škofijske ureditve leta 1859, ko je bil sedež lavantinskega škofa iz Št. Andraža prenesen v Maribor, je krška škofija leta 1506 njej priključeno mariborsko mestno župnijsko nadarbino in z njo povezane župnije Sv. Peter nad Mariborom, Sv. Martin v Gamsu, Selnica in Sv. Kunigunda v Zgornji Kungoti zamenjala z gosposvetsko proštijsko nadarbino skupaj s pripadajočimi nadarbinami Št. Filip pri Rineku, Št. Jurij v Timenici, Šmihel in Šmartin na Dholici, župnijo Št. Rupert in podružnično cerkvijo Št. Peter pri Celovcu, Št. Urhom pri Brezi, Št. Lambertom v Radišah, Št. Petrom in Pavlom na Krnskem gradu, kuracijo St. Jakob an der Heide ter dvema gosposvetskima kanonikatoma skupaj s šolo v Krivi Vrbi v župniji Breza. Od 1. septembra 1859 je torej vsakokratni krški škof tudi gosposvetski prošt. Dogovor iz leta 1891 je krški škofiji prinesel priključitev župnije Šmiklavž v Beljaku skupaj z župnijam Lipa nad Vrbo, Št. Rupert in Dvor nad Vrbo ter Skočidol, ki so bile do tedaj podrejene ljubljanskemu stolnemu kapidju kot njegovemu patro-natu: Po ustanovnem pismu cesarja Friderika III. z dne 6. decembra 1461 je bila novoustanovljenemu stolnemu kapidju v Ljubljani kot sustentacijo dodeljena koroška župnija Šmiklavž v Beljaku in s papeško bulo z dne 6. septembra 1462 pleno ture cjuoad temporalia et spiritualia njemu priključena. V dogovoru med krško škofijo (2. julij 1891) in ljubljanskim stolnim kapidjom (23. julij 1891) so bile po soglasju vseh upoštevanih cerkvenih in državnih služb rešene priključitev in z njo povezane patro-natske razmere, kot jih je od leta 1461 posedoval ljubljanski stolni kapitelj, ter prenesene pravice in dolžnosti krški škofiji. Arhivi 34 (2011) št 2, ste. 363-374 Članki in razprave 363 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929Srebrnič J. Prejeto: 28. 9. 2011 Zgodovinar dr. Josip Srebrnič (1876-1966) -učitelj na Univerzi v Ljubljani BOGDAN KOLAR redni profesor za cerkveno zgodovino na Teološki fakulteti UL Poljanska 4, SI-1000 Ljubljana e-pošta: bogdan.kolar@guest.arnes.si IZVLEČEK V letu 1919 se je dr. Josip Srebrnič (1876—1966), do tedaj učitelj na teološki šoli v Gorici, priključil skupini učiteljev, ki so delali zp ustanovitev samostojne slovenske univerze v Ljubljani. Bil je član pripravljalne komisije, po ustanovitvi univerze je postal redni profesor vp cerkveno zgodovino in sp zgodovino krščanske literature na Teološki fakulteti, eni od petih ustanovnih članic univerze. Bilje urednik znanstvene revije Cas in predsednik Leonove družbe. Posebno pozornost je namenjal vprašanju urejanja odnosov med državno oblastjo in Cerkvijo. V študijskem letu 1922—23je bil dekan Teološke fakultete, vse obdobje bivanja v Ljubljani je sodeloval v poslovanju univerze. Leta 1923je bil imenovan zp škofa na otoku Krku. KLJUČNE BESEDE: Josip Srebrnič (1876—1966), teološka fakulteta, univerza v Ljubljani, zgodovina Cerkve ABSTRACT DR JOSIP SREBRNIC- CHURCH HISTORIAN AND PROFESSORAT THE UNIVERSITY OF LJUBLJANA In 1919, Dr. Josip Srebrnic (1876—1966), mho previously worked as a professor at the School ofFheology in Gorizia, joined a group of professors who were making an effort to establish an independent Slovenian university in Ljubljana. He was a member of the preparatory committee and, after the founding of the university, he took the post of Full Professor of Church Histoiy and of History of Christian Literature at the Faculty ofFheology, which was one of the five founding members of the university. He was the editor of the scientific journal Cas and the president of a Catholic scientific society called Leon's Society. His particular area of interest was that of establishing relations between Church and State. He was the Dean of the Faculty of Fheology in the academic year 1922/1923 and remained actively involved with the university's operations throughout his stay in Ljubljana. In 1923, he was appointed the Bishop of the Island of Krk. KEY WORDS: Josip Srebrnic (1876—1966), Faculty ofFheology, University of Ljubljana, history of the Church 364 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Bogdan Kolar: Zgodovinar dr. |osip Srebrnič (1876-1966) - učitelj na Univerzi v Ljubljani, str. 363-374 Prva svetovna vojna je v slovensko narodno skupnost in življenje številnih posameznikov prinesla globoke spremembe. Številnim posameznikom je bilo življenje nasilno prekinjeno. Številne ustanove so v času vojne imele veliko škode. Začrtane so bile nove meje, politične in cerkvene. Posledice vojne je že med njo in še bolj po koncu čutil tudi dr. Josip Srebrnič, učitelj na goriškem bogoslovnem učilišču, nosilec vrste drugih cerkvenih služb in med pomembnimi pobudniki za ustanovitev Univerze v Ljubljani ter teološke fakultete v njenem okviru. Po Srebrničevem prepričanju je bila ustanovitev Univerze v Ujubljani brez dvoma »največji kulturni dogodek, kar jih je Slovencem prinesla osvoboditev«, kajti s tem »se jim je uresničil stoleten sen«. »V vseh dobah kulturnega pokreta posebno od časov Val. Vodnika dalje se je dvigala zahteva po lastnih visokih šolah; sempatje se je pokazala tudi v vidni obliki n. pr. Bogoslovne in modroslovne jakultete 18. stoletja,« trdi v svojem pregledu začetnih prizadevanj, da bi Slovenci v novi državi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, dobili lastno univerzo (poleg že prej obstoječe v Zagrebu in Beogradu).1 Dodal je še nekaj vzvišenih besed, ki jih je treba postaviti v kontekst prelomnega zgodovinskega trenutka in pogumne odločitve intelektualnih krogov v Ujubljani. »Čudovito, kako je hrepenenje po vseučilišču sredi metežp ob prevratu stopilo na plan ter si poiskalo pota k uresničenju. Ni se še pomirilo vrvenje, kije nastalo po slovenskem ozemlju radi umikajoče se avstroogrske armade, niti ni bilo še gotovo, pri katerih črtah se bodo ustavili sovražniki na zppadu in severu, a slovensko ljudstvo je v svoje ozemlje že zPsadilo kot zpak svoje osvoboditve prapor z napisom: Univerzah2 Univerza v Ujubljani je bila njegovo novo področje dela in izziv za njegovo pedagoško ter raziskovalno delo, ki je poleg dela pri različnih katoliških organizacijah oblikovala naslednja tri leta njegovega življenja. V določeni meri je dr. Josip Srebrnič vzel delovanje univerze tudi za svojo osebno nalogo. 1 Srebrnič: Vseučilišče v Ljubljani, str. 91. Od obeh univerz je imela največji obseg in število fakultet LJniverza v Zagrebu, ld je od vsega začetka (kot začetek moderno zasnovane univerze štejejo leto 1874) imela v svojem sestavu tudi teološko fakulteto. Teološka izobraževalna ustanova Srbske pravoslavne Cerkve ni bila del javne univerze v Beogradu, ustanovljene na temelju posebnega zakona v letu 1905, temveč zasebna šola; Pravoslavna bogoslovna fakulteta je postala del beograjske univerze šele v letu 1920. Prim. Kolar: Delovanje Teološke fakultete med letoma 1919 in 1952, str. 58-59. 2 Srebrnič: Vseučilišče v Ljubljani, str. 91—92. Kratek pogled na Srebrničevo življenje pred prihodom v Ljubljano Josip Srebrnič, bogoslovni in zgodovinski pisec, kot je označen v Slovenskem in v Primorskem slovenskem biograjskem leksikonu,3 se je rodil 2. februarja 1876 v Solkanu pri Novi Gorici kot najstarejši od sedmih otrok. Umrl je kot voditelj otoške škofije na Krku 21. junija 1966 prav tam. Osnovno izobrazbo si je pridobil v domačem kraju, gimnazijo je obiskoval v Gorici (1888-1896), deloma tudi kot gojenec dijaškega semenišča Andreanum, kjer mu je bil voditelj dr. Anton Mahnič. Na dunajski Univerzi je študiral zgodovino in geografijo (1896— 1901) in med študijem opravil vojaško službo; dobil je čin poročnika. Konec januarja 1902 je postal učitelj na goriški gimnaziji in poučeval zgodovino, zemljepis, propedevtiko, nemški in slovenski jezik. Dne 28. februarja 1902 je bil na dunajski Univerzi promoviran za doktorja filozofije. Ko se je odločil, da postane duhovnik, ga je goriški nadškof Andrej Jordan poslal na študij teologije v Rim; študiral je na Gregoriani in bil gojenec zavoda Germanik. Duhovniško posvečenje je prejel 28. oktobra 1906 v Rimu. Naslednje leto je študij v Rimu končal z doktoratom iz sholastične filozofije in teologije; promoviran je bil 25. julija 1907. Po vrnitvi v Gorico je začel prevzemati različne službe v osrednjih ustanovah goriške nadškofije. 1. oktobra 1907 ga je nadškof Frančišek B. Sedej imenoval za študijskega vodjo, podravnatelja in knjižničarja v osrednjem goriškem bogoslovnem semenišču. Veliko skrb je posvetil izpopolnjevanju knjižnice in pridobivanju pomembnih del za njene zbirke. Med letoma 1908 in 1912 je bil ravnatelj dijaškega semenišča Andreanum, kjer je skupaj z odgovornim za red v ustanovi Alojzijem Fogarjem pomembno vplival na oblikovanje goriškega dijaštva. Zavzel se je graditev novega poslopja (Sedejevega) Malega semenišča. Dokončano je bilo v letu 1912 (takrat so vodstva zavoda prevzeli člani Družbe Jezusove). Ze od leta 1908 je bil tudi ravnatelj dekliškega liceja v zavodu sester notredamk v Gorici, nadziral je pouk zgodovine in zemljepisa na njihovem liceju in trgovski šoli. Hkrati je prevzemal nove naloge v bogoslovnem semenišču. Marca 1909 je postal suplent in 1. januarja 1910 redni profesor cerkvene zgodovine.4 3 Članek za Slovenski biografski leksikon (zv. III, str. 429-431) je prispeval dr. M. Miklavčič; za Primorski slovenski biografski leksikon (zv. III., str. 432-435) pa prof. F. Kralj. Na obeh mestih je navedena vsa literatura. 4 ZAMU, št. 59/891, osebni dokumenti prof. dr. J. Srebr-niča, odlok knezoškofijskega ordinariata v Gorici z dne 15. jan. 1910. Članki in razprave ARHIVI 34 (2U11), št. 2 Bogdan Kolar: Zgodovinar dr. |osip Srebrnič (1876-1966) - učitelj na Univerzi v Ljubljani, str. 363-374 365 Zanimanje za življenjske slovenske narodne skupnosti na zahodni meji etničnega prostora mu je poleg pedagoškega in izobraževalnega dela prinašalo nove naloge in vedno večji vpliv v javnem življenju, to pa ga je postavljalo v krog najožjih sodelavcev nadškofa Frančiška B. Sedeja. Bil je med ustanovitelji Katoliškega tiskovnega društva za Goriško in njegov prvi predsednik. Dal je pobudo za začetek izhajanja Usta Novi čas leta 1909. Bil je odbornik Slovenske krščansko-socialne zveze, voditelj Marijine kongregacije za katoliške izobražence v Gorici, vodja odseka Rdečega križa, član goriškega odbora za pripravo slovensko-hrvaškega katoliškega shoda v Ljubljani leta 1913 in potem referent v odseku za versko življenje. Dr. Josip Srebrnič se je zaradi odprtja soške fronte skupaj z družino, vodstvom nadškofije, kurijo in semeniščem proti koncu leta 1915 preselil v Stično, kjer je deloval kot učitelj na osrednjem bogoslovnem učilišču goriške nadškofije, deloval na pastoralnem področju (v župniji Žalna, kjer je imel svoj poštni naslov) in bil med organizatorji pomoči goriškim beguncem, ki so se znašli v notranjosti Slovenije. Več župnijam je pomagal, da so v notranjost Slovenije umaknile župnijske dragocenosti in matične knjige, že decembra 1915 pa je s pomočjo vojaških oblasti organiziral prevoz učnih pripomočkov in opreme goriškega semenišča iz postaje Volčja Draga v Stično v dveh vagonih.5 Poleti 1918 se je navdušil za Majniško deklaracijo in jo podprl (kljub drugačnemu pogledu nadškofa F. B. Sedeja na dogodke).6 Čeprav se je doslej v zgodovinopisju uveljavilo, da se je poleti 1918 vrnil v Gorico in se posvetil delu za prenovo mesta, je iz ohranjene korespondence vidno, da je bil še v januarju 1919 v Žalni, da se je sicer zanimal za možnosti za vrnitev, vendar so bile razmere v Gorici in Solkanu povsem neustrezne. Se 27. novembra 1918 mu je predstojnica skupnosti šolskih sester de Notre Dame iz Gorice s. Marija Salezija sporočila, da v njihovi ustanovi ni nobene možnosti za bivanje in ne za obhajanje bogoslužja.7 Pošto je poslala v župnijo Žalna. Na isti naslov mu je pisal 2. januarja 1919 tudi njegov 5 BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, kores-pondencija, br. 48. Hvaležen sem krškemu škofu mons. Valterju Zupanu za dovoljenje, da sem lahko uporabljal prezidijalni arhiv, in vodji arhiva prof. dr. branju Velčiču za pomoč pri delu. 6 K podpisu ga je povabil dr. Frančišek Pavlctič. Prim. BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, korespon-dencija, br. 48. 7 Prim. dopis z dne 27. novembra 1918. BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, korcspondcncija, br. 53. brat France, ki ga je sicer vpraševal, kdaj se namerava vrniti v Gorico, a mu je hkrati poročal, da je za stanovanje v Gorici zelo težko, ker je veliko poslopij v mestu porušenih, mesto še vedno bilo polno vojaštva, manjkalo je osnovnih življenjskih potrebščin, povsod sta bila velika negotovost in strah pred prihodnostjo. Družina Srebrnič je bila v veliki stiski, ker je bila njena hiša uničena, ker niso imeli nobene možnosti za zaslužek, hudo breme pa jim je prinašala tudi bolezen.8 Povabilo iz Ljubljane Konec prve svetovne vojne, nova zahodna meja in priključitev velikega dela slovenskega Primorja, tudi Srebrničevega rojstnega kraja italijanski državi, je imelo zanj pomembne posledice. Ker je že pred tem imel pogostne stike s kolegi iz ljubljanskega škofijskega bogoslovnega učilišča, nazadnje se je z njimi in s škofom dr. A. B. Jegličem srečal v Ljubljani v začetku aprila 1918, ko so pripravili celovit načrt misijonskih dejavnosti med Slovenci po končani vojni,9 odločitev, da ostane v Ljubljani zato ni bila povsem nepričakovana. Ko je bil v jeseni 1918 povabljen, da bi ostal v Ljubljani in prevzel predavanja v bogoslovnem semenišču, je povabilo sprejel. 3. januarja 1919 je v semenišču prevzel predavanja iz cerkvene zgodovine, posebej krščanskega slovstva. Hkrati se je vključil v živahno dogajanje, ki je zajelo slovensko prestolnico po koncu vojaških spopadov in razglasitvi samostojne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov dne 29. oktobra 1918. Med osrednje dogodke teh mesecev je vsekakor treba uvrstiti delo za ustanovitev univerze. Potem ko so bili 31. avgusta 1919 z ukazom regenta Aleksandra Karadordeviča imenovani prvi profesorji na takrat ustanovljeni Univerze v Ljubljani, med temi so bih za Teološko fakulteto mons. dr. Aleš Ušeničnik, dr. Frančišek Ušeničnik in dr. Janez Zore, in se je dne 18. septembra 1919 konstituiral univerzitetni svet, je bil naslednji dan, to je 19. septembra 1919, po določihh statuta beograjske univerze oblikovan tudi začasni svet Teološke fakultete. Že na prvi seji je sestavil seznam profesorjev, ki so jih nameravali predlagati kot nove člane učiteljskega zbora fakultete, da bi s tem do 8 BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, br. 50, dopisovanje z bratom Francetom. 9 NŠAL/SAL, spisi V., misijonske zadeve. Slo je za sestanek, na katerem so sodelovali predstavniki vseh slovenskih pokrajin; želja organizatorjev je bila, da bi misijonsko delo postalo skupna dejavnost Slovencev ne glede na škofijo, v kateri so bili. 366 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Bogdan Kolar: Zgodovinar dr. |osip Srebrnič (1876-1966) - učitelj na Univerzi v Ljubljani, str. 363-374 začetka novega študijskega leta imeli pripravljena imena učiteljev za vse glavne predmete. Med temi je bil za rednega profesorja starokrščanskega slovstva in zgodovine vzhodnih Cerkva predlagan izredni prof. dr. Josip Srebrnič. Med predlogi sta bila še dva učitelja, poznejša škofa: dr. Josip Ujčič je bil predlagan za honorarnega profesorja moralne teologije in dr. Gregorij Rožman za honorarnega profesorja cerkvenega prava.111 Za dr. Josipa Ujčiča, ki se je aprila 1919 vrnil na Dunaj, ker v Ljubljani ni imel stalne zaposlitve, je bil dr. Josip Srebrnič pomemben vir informacij, ker ga je obveščal o delu za ustanovitev univerze. Dr. J. Ujčič je bil pripravljen sprejeti mesto predavatelja moralne teologije: »Za moralko, ki je moja 'prva ljubezen', se rad odpovem desetim drugim ponudbam, pa naj bi bile tudi prav dobre,« je zapisal v dopisu dne 3. avgusta 1919.11 Sodelavec Vseučiliške komisije Dne 5. decembra 1918 je v Ljubljani začela delovati Vseučiliška komisija, ki je imela nalogo pripraviti vse potrebno za ustanovitev univerze v Ljubljani. Njeni pobudniki so želeli, da bi bila organizirana po zgledu univerz v Avstriji, s petimi matičnimi fakultetami: teološko, filozofsko, pravno, tehnično in medicinsko. Za vsako od teh so ustanovili skupino dveh ali treh uglednih učiteljev, ki so predstavljali člane podskupine za določeno področje. V komisiji so sodelovali tudi zastopniki teološke stroke: dr. Janez Zore (izvoljen je bil za njenega podpredsednika), dr. Aleš Ušeničnik in dr. Ivan Janežič. Ker se je dr. I. Janežič zaradi slabega zdravja povsem umaknil iz javnega življenja, ga je kmalu nadomestil dr. Josip Srebrnič. Bogoslovna podkomisija, kakor so jo navadno imenovali, je imela nalogo pripraviti vse potrebno za začetek delovanja Teološke fakultete in izdelavo seznama učiteljev, ki bi prevzeli pedagoško delo na fakulteti. Med vsemi drugimi načrtovanimi fakultetami je imela še najmanj težav pri iskanju prostorov, že od vsega začetka se je namreč pokazala kot najboljša in izvedljiva rešitev, da bi bile fakultetne predavalnice v poslopju Alojzijevišča, saj ga niso več uporabljali za prvotni namen. Pri iskanju učiteljev je podkomisija želela novi ustanovi dati zares Prim. ATI', fasc. 4, zapisniki sej fakultetnega sveta, zv. 1. Regent Aleksander je dr. J. Srebrniča imenoval za rednega profesorja 27. januarja 1920; uradno je bil imenovan za profesorja starokrščanskega slovstva in zgodovine grško- slovanskih cerkva. Prim Z AMU, št. 59/891, osebni dokumenti. BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidialni arhiv, kores-pondencija, br. 49. vseslovensko naravo in dodatno še širši slovanski pečat. Ta trenutek dela za samostojno fakulteto in s tem univerzo so ob praznovanju 10-letnice popisali z besedami: »In pokazalo se mu (sc. bogoslovnemu odseku aH podkomisiji) je, da bi bilo mogoče združiti na fakulteti zastopnike vseh slovenskih škofij, to pa se je pozneje res zgodilo (zastopana je bila poleg ljubljanske škofije mariborska z dvema, celovška z dvema, goriška z enim in tržaška z enim profesorjem); prav tako naj bi se poklicala po en profesor z dunajske in zagrebške fakultete; končno je prišel v načrt tudi en Hrvat kot simbol univerzalnega značaja teološke fakultete.«12 Dr. J. Srebrnič je bil član podkomisije za sestavo univerzitetnega statuta, vendar ni dočakal končnega izdelka; priprava se je namreč zavlekla za celo desetletje. Dr. J. Srebrnič se je ves čas zavzemal, da bi Ljubljana takoj dobila celotno univerzo in ne bi bilo prehodnega obdobja oz. provizorija v Zagrebu, ki so si ga zamislili v več drugih podkomisijah. V resnici se je že prve dni januarja 1919 pokazalo, da bi bilo nemogoče pripraviti začasno oz. predhodno stopnjo, ko bi v okviru Univerze v Zagrebu nastajaH slovenski oddelki in bi biH tam organizirani učiteljski zbori za vsako posamezne fakulteto. Zanj je bila samostojna univerza najzgovornejše znamenje samostojnosti naroda na vseh področjih. O tem je v enem svojih prispevkov, v katerih je slovensko javnost seznanjal z delom za samostojno univerzo, zapisal: »K drugih prilikah bi naši listi prav gotovo priredili slavnostne izdaje in zastave bi zaplapolale po ulicah, ko bi nam brzpjav prinesel radostno vest, da so se stoletne težnje našega naroda vresničile, da smo konečno vendarle prišli do lastnega vseučilišča v Ljubljani. Dasi ni bilo slavnostnih zastav po ulicah, vendar ostane 16. julij 1919 vsakemu globoko zapisan v spomin kot dan, v katerem se je zp naš narod izvršil dogodek izredne zgodovinske važnosti. Ta dan je Narodno predstavništvo v Beogradu končnoveljavno sprejelo zakon, ki določa, da se v Ljubljani otvori v jeseni 1919 vseučilišče z bogoslovno, modroslovno, pravno, tehnično in medicinsko fakulteto. Ta dan ostane v naši zgodovini večno zppisan kot zaključni dokument naše osvoboditve ¿z-pod tuje kulture in tujega političnega jarma,«13 Ko je nekaj tednov pred začetkom prvega študijskega leta 1919—1920 ocenjeval razmere v Ljubljani in stanje priprav na univerzo, je bil nekoHko razočaran; premalo je bilo narejeno in začetek dela je bil negotov. Dobesedno se je dogajalo to, kar je 19. aprila 1919 kot osebno izkušnjo nekoHko razočarano zapisal dr. Josip Ujčič, »ako pa se univer- Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, str. 319. Dr. J. S.: Vseučilišče v Ljubljani. Slovenec, št 167, 23. julij 1919, str. 1. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Bogdan Kolar: Zgodovinar dr. |osip Srebrnič (1876-1966) - učitelj na Univerzi v Ljubljani, str. 363-374 367 Zjtetsko vprašanje zavleče, kar je pri SHS birokratih ravno tako lahko kakor pri nekdanjem KK Amtschimmel, potem pa moram čakati«}4 Dr. J. Srebrnič je ponovno poudarjal pomen univerze za razvoj vseh področij narodnega življenja: »Saj vseučilišče je krona narodovega Življenja, je njega največji ponos, je konečni smoter njegovih kulturnih stremljenj! fe-li Ljubljana, je-li Slovenija tukaj kaj napravila?«15 Posebej so ga motili iskanje ustreznih prostorov in težave, ki jih je imela Vseučiliška komisija z mestnimi in vojaškimi oblastmi. »Sto let — tako so govorili in pisali — smo hrepeneli po vseučilišču, sedaj pa, ko stojimo pred njim, ne moremo niti prostorov zanj dobiti: sedaj je vsaka srednja šola več vredna kot vseučilišče, kajti prostori so najprej za prvo; sedaj je vsaka vojašnica več vredna kot vseučilišče, kajti prostori so najprej za vojake.«xb Tudi po začetku delovanja Univerze je bilo vprašanje njenih prostorov še naprej odprto. Pripravljenih je bilo več načrtov, med drugim so voditelji Univerze načrtovali nakup zemljišča in graditev povsem novih poslopij; kot zastopnik Teološke fakultete je bil v stavbni odbor imenovan dekan dr. J. Srebrnič.17 Za revijo Cas 14 (1920) je pripravil oris prizadevanj za univerzo v Ljubljani. Zapisu je dal naslov Vseučilišče v Ljubljani,18 Uporabljal je sicer izraz 'vseučilišče', čeprav je bilo na univerzitetnem svetu odločeno, da bo v uporabi izraz univerza, ker so v njem videli večjo razumljivost in povednost. To je bil zanj »največji kulturni dogodek, ki ga je Slovencem prinesla osvoboditev«, kajti s tem se jim je uresničil 'stoleten sen'. Za dnevnik Slovenec je pripravil dva zapisa in v njiju predstavil, v kakšnem stanju se je znašlo prizadevanje za začetek delovanja na novo ustanovljene univerze.19 Ko je 23. julija 1919 regent in prestolonaslednik Aleksander podpisal zakon o ustanovitvi Univerze v Ljubljani in je Vseučiliška komisija opravila svojo zgodovinsko nalogo, se je dr. Josip Srebrnič zavzeto vključil v opravljanje nalog, ki jih je dobila Univerza in na svoj način sodeloval pri postavljanju njenih temeljev.20 Sodeloval je v delovnih telesih 14 BAK, biskup dr. |. Srebrnič, prezidijalni arhiv, br. 49, dopis dr. |. Ujčiča dne 19. aprila 1919. 15 Vseučilišče v Ljubljani. Slovenec, štev. 194, 24. avgusta 1919, str. 1. Čeprav prispevek ni podpisan, že od vsega začetka velja kot delo dr. |. Srcbrniča (tako ga je poznal tudi dr. |. Polec, ko je pripravljal zgodovino ljubljanske Univerze). 16 Prav tam. 17 Prim. ATI', fasc. 4, zapisnik seje fakultetnega sveta dne 24. novembra 1922. 18 Prim. Dr. |os. Srebrnič: Vseučilišče v Ljubljani. Cas 14 (1920), str. 91-107. 19 Prim. |. Srebrnič: Vseučilišče v Ljubljani. Slovenec, št. 167, 23. julij 1919, str. 1; št. 194, 24. avgust 1919, str. 1. 20 Slujbene novine Kraljestva Srba, Hrvata i Slovenaca so zakon Univerze, bil med voditelji na Teološki fakulteti in ozaveščal javnost. Dekan Teološke fakultete Na seji fakultetnega sveta Teološke fakultete 9. junija 1922 so bile na dnevnem redu volitve dekana za naslednje študijsko leto. Ko se je kandidaturi odpovedal prof. dr. J. Zore, je bil soglasno izvoljen prof. dr. J. Srebrnič. Dr. J. Srebrnič je službo dekana opravljal v študijskem letu 1922—1923, začel pa jo je opravljati 1. oktobra 1922. Svoj enoletni mandat je končal konec septembra 1923; pri vodenju fakultete mu je kot prodekan pomagal dr. Franc Grivec. To je bilo za fakulteto četrto študijsko leto v okviru nove Univerze v Ljubljani; vpisanih je bilo 109 študentov (101 redni in 8 izrednih). Na Univerzo v Ljubljani, ki jo je v tem letu vodil prvi rektor iz vrst učiteljev Teološke fakultete dr. Aleš Ušeničnik, je bilo vpisanih 1227 študentov. Vrsta vprašanj je bila še vedno odprta, ker niso bili postavljeni vsi pravni temelji za delovanje fakultete; manjkal je tako enotni državni zakon o univerzah kot tudi uredba za posamezne fakultete. Na temelju dogovorov med člani Jugoslovanske škofovske konference je bil študij podaljšan na pet let (deset semestrov) in prav v tem študijskem letu so v prvih dveh letnikih začeli izvajati nov študijski program. Dekan dr. Srebrnič je moral s sodelavci reševati ta vprašanja in je na svoj način postavljal temelje nadaljnjega delovanja fakultete. Med drugim je bilo treba urediti vprašanje podeljevanja akademskih naslovov, ker državna zakonodaja tega še ni sistematično uredila. Na cerkvenem področju je bila za to pristojna Kongregacija za semenišča in univerze. Dne 1. julija 1922 je Kongregacija na rednem zasedanju odgovorila na prošnjo ljubljanske fakultete in ji dovolila podeljevati akademske naslove za pet let.21 Dopis Kongregacije je govoril tudi o pristojnostih krajevnega škofa, preko katerega je potekalo poslovanje z rimskimi uradi. Fakulteta je morala pošiljati redna letna poročila in Kongregacijo obveščati tako o uresničevanju študijskega reda kot o delovanju posameznih profesorjev. Vprašanja študijskega reda, tudi glede pravnega položaja študentov in profesorjev, letnih in doktor- objavile 23. avgusta 1919, štev. 85; zakon je bil razglašen tudi v Uradnem listu deželne vlade %a Slovenijo 1. septembra 1919, št. 140. Ljubljanski škofijski ordinariat je dopis Kongregacije prejel 17. julija 1922 št. 2566. Poslal ga je v vednost in nadaljnje ravnanje dekanatu Teološke fakultete. Prim. NSAL/SAL, spisi V., teološka fakulteta, spisi 1922. 368 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Bogdan Kolar: Zgodovinar dr. |osip Srebrnič (1876-1966) - učitelj na Univerzi v Ljubljani, str. 363-374 skih izpitov, obveznih in neobveznih predmetov, na katere se je takrat dehla študijska snov, bi morala biti urejena z zakonom o univerzi in uredbami posameznih fakultet. Prvega bi morala izdati narodna skupščina v Beogradu, vendar se je to zgodilo po dolgih letih dogovarjanj in usklajevanj različnih interesov šele 28. junija 1930. Notranje poslovanje fakultet pa so morale urejati uredbe posameznih fakultet. Ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani leta 1919 je bilo določeno, da bodo za fakultete Univerze veljale uredbe, ki so jih imele iste fakultete na beograjski. To je veljalo za tehnično, filozofsko in pravno fakulteto. Ker pa beograjska Univerza ni imela medicinske in teološke fakultete, je bilo treba pripraviti posebni uredbi. Na srečo se je ljubljanska Teološka fakulteta lahko pri tem oprla na zagrebško in z njenim soglasjem pri svojem delu uporabljala njeno uredbo. Posebej aktualno je bilo vprašanje doktorskega študijskega reda, kajti kmalu po začetku delovanja so se na ljubljansko Teološko fakulteto začeh prijavljati kandidati, ki so želeti opravljati doktorske izpite in pripravljati disertacije; nekateri so del izpitov opravili že na avstrijskih univerzah, drugi so se vpisovali na novo. Na predlog Teološke fakultete je univerzitetni svet v Ljubljani junija 1920 določil, da veljajo za strokovne izpite pravila, ki jih je imela Teološka fakulteta v Zagrebu, 24. decembra 1920 pa je minister za prosveto v Beogradu določil, da mora ljubljanska Teološka fakulteta pri podeljevanju doktorata iz teologije upoštevati zagrebški rigorozni red.22 Na temelju obeh redov je dekan dr. J. Srebrnič decembra 1922 odobril opravljanje prvih rigoroz-nih izpitov na ljubljanski Teološki fakulteti. 15. decembra se je namreč k rigoroznim izpitom iz moralnega in pastoralnega bogoslovja, liturgike, pedagogike in homiletike prijavil Antun Krešimir Zorič, roj. 7. januarja 1901, ki je pripadal škofiji Sibenik. V tem času je namreč bila kar četrtina študentov fakultete iz raznih škofij Dalmacije. Kot škofov delegat je v izpitni komisiji poleg dekana in izpraševalcev sodeloval pravnik dr. Gregorij Rozman.23 V istem študijskem letu (1922—1923) sta opravila vse rigoroze in bila 27. junija 1923 na Univerzi promovirana Alojzij Zupan, duhovnik ljubljanske škofije, ki je svoj študij začel na Univerzi v Innsbrucku, ter Ivan Žagar, duhovnik lavantinske škofije, ki je študij začel na Univerzi v Gradcu. Na Teološki fakulteti v Ljubljani sta opravila preostale rigoroze in 22 Prim. NŠAL/ŠAL, spisi V., teološka fakulteta, leto 1923; rigorozni red zagrebške Teološke fakultete je dekan J. Srebrnič poslal tudi v vednost ljubljanskemu škofijskemu or-dinariatu. 23 Prim. NŠAL/ŠAL, spisi V., teološka fakulteta, leto 1922. bila promovirana kot prva doktorja nove fakultete.24 O poteku študija na fakulteti in izpitih je dekan redno obveščal voditelja ljubljanske škofije dr. Antona B. Jegliča. Imel je redne stike z dekanom zagrebške fakultete in od njega prejemal informacije o pripravah univerzitetne zakonodaje in pravilih, ki jih je uporabljala fakulteta v Zagrebu.25 Sestavni del skrbi dekana dr. J. Srebrniča je bilo zavzemanje za kakovostno izboljšanje dela fakultete, usposabljanje njenih učiteljev in pridobivanje novih sodelavcev. Podprl je prizadevanje biblicista dr. Andreja Snoja, da mu je bil v zimskem semestru študijskega leta 1922-1923 odobren polletni študijski dopust; Univerzitetni svet je o tem sklepal na seji 17. novembra 1922.26 Docent dr. A. Snoj se je izpopolnjeval na Bibličnem inštitutu v Rimu in je v naslednjih letih postal nosilec glavnih predmetov s področja študija Nove zaveze. Hkrati se je povsem vključil v pedagoško delo bibhcist dr. Matija Slavič, ki je leto prej kot sodelavec ministrstva za zunanje zadeve delal v komisiji za razmejitev v Prekmurju. Da bi okrepili biblično skupino, je dekan dr. J. Srebrnič začel pogovore s predavateljem bibličnih ved na mariborski teološki šoh dr. Antonom Jehartom, ki je bil povabljen za docenta za orientalske jezike in pomožne biblične vede.27 S predlogom se je strinjal tudi dr. M. Slavič, vendar načrt ni bil uresničen; predavanja z omenjenih področij je v naslednjih letih prevzel dr. M. Slavič. Zaradi možnosti za boljše organiziranje predavanj, seminarjev in doktorskega študija (ki je potekal v obliki opravljanja rigorozov) so bile reorganizirane skupine predmetov. Oddej so bih glavni in stranski predmeti razdeljeni v pet skupin: filozof-sko-dogmatično, biblično (Stare in Nove zaveze), moralno-pravno-pastoralno, zgodovinsko in umetnostno. Kot posebno izvirnost delovanja ljubljanske Teološke fakultete so njeni ustanovitelji želeli vključiti delo za povezovanje vzhodnih in zahodnih teoloških tokov, pripravo srečanj teoloških strokovnjakov z obeh področij in skrb za preučevanje teološkega bogastva vzhodnokrščanskega prostora. V ta sklop je sodilo delo, ki ga je opravil učitelj fakultete dr. Franc Grivec pri raziskovanju delovanja bratov Cirila in Metoda. Da bi študentje teologije imeti še boljše možnosti za delo na tem pod- 24 Prim. NŠAL/ŠAL, spisi V., teološka fakulteta, leto 1923, št. 838 z dne 7. marca 1923. 25 Prim. AKBF v Zagrebu, br. 388/1922 in 9/1923. 26 Prim. ZAMU, zapisnik sej univerzitetnega sveta za 17. november 1922, z v. II. 27 Prim. ATF, fasc. 4, zapisnik seje fakultetnega sveta dne 13. junija 1923. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Bogdan Kolar: Zgodovinar dr. Josip Srebrnič (1876-1966) - učitelj na Univerzi v Ljubljani, str. 363-374 369 ročju, je fakulteta pod vodstvom dekana dr. J. Sre-brniča pridobila za sodelovanje uglednega jezikoslovca dr. Rajka Nahtigala, rednega profesorja za splošno slovansko filologijo in starocerkveno slo-vanščino na Filozofski fakulteti, tako da je prevzel predavanja za starocerkveno slovanščino in glago-lico še na Teološki fakulteti; v zbor njenih učiteljev se je vključil v poletnem semestru študijskega leta 1922—1923.28 Fakulteta je z izbiro uglednega znanstvenika želela dati svojemu poslanstvu izvirnost in postati še tesnejša vez med krščanskim vzhodom in zahodom. Hkrati so s tem predmetom želeli dati priložnost študentom, tako imenovanim 'glagolja-šem', ki so bili iz dalmatinskega okolja, da so lahko poglabljali poznanje svojega cerkvenega izročila. V študijskem letu 1922-1923 so bile na Teološki fakulteti v Ljubljani prvič razpisane in podeljene tako imenovane 'svetosavske nagrade' študentom, ki so pripravili izvirna znanstvena dela na razpisane teme; nagrade je razpisovalo prosvetno ministrstvo in za vsako leto določilo obseg denarnih nagrad. Glede na število študentov je Teološka fakulteta lahko razpisala osem tem in se potegovala za osem nagrad. Ko so 27. januarja 1923 na Univerzi nagrade podeljevali, je bila Teološka fakulteta zastopana s štirimi nalogami (nagrade so znašale od 200 do 400 din). Na seji fakultetnega sveta Teološke fakultete dne 13. junija 1923 so imeli na dnevnem redu tudi volitve novega vodstva fakultete za naslednje študijsko leto. Tako je bil za dekana za študijsko leto 1923—1924 izvoljen redni prof. dr. Franc Ks. Luk-man, za njegovega namestnika ali prodekana pa dr. Josip Srebrnič.29 Srebrnič je službo sicer nastopil, čeprav je bil 15. septembra 1923 imenovan za škofa na otoku Krku. V zapisniku seje fakultetnega sveta Teološke fakultete dne 12. oktobra 1923 piše: »Prodekan dr. Srebrnič nastopi dopust. Po spkonu se mora voliti novi prodekan, kerje prodekan Srebrnič prosil, da se razreši punkcije prodekana. Namesto njega se izvoli prodekana prof. Slavič (6 glasov; 1 glas vp prof. Grivca).«%] 11. oktobra je namreč na fakultetni svet naslovil prošnjo, da ga razreši službe prodekana »paradi ra mer, v katere sem prišel in ki so p. n. naslovu spane«.^ Na svoji redni seji dne 15. oktobra 1923 je uni- 28 Univerzitetni svet je bil z Nahtigalovo izvolitvijo na Teološki fakulteti seznanjen na svoji seji 2. marca 1923. Prim. ZAMU, zapisniki sej univerzitetnega sveta, zv. II. 29 Prim. NŠAL/ŠAL, spisi V., teološka fakulteta, dopis št. 2002, dne 15. junija 1923. 30 ATF, fasc. 4, zapisnik seje fakultetnega sveta 12. oktobra 1923. 31 Prim. vlogo z dne 11. oktobra 1923, v ATI1', fasc. 35, spisi 1919-1923, leto 1923. verzitetni svet Univerze v Ljubljani svojemu članu in zavzetemu sodelavcu izrekel zahvalo za večletno sodelovanje pri njenem delu in čestitko ob imenovanju.32 Škofovsko posvečenje mu je 8. decembra 1923 v ljubljanski stolnici podelil škof dr. Anton Bonaventura Jeglič, 23. decembra 1923 pa je na Krku prevzel vodstvo škofije in jo vodil do novembra 1964, ko mu je sledil dr. Karmelo Zazi-novič, pred tem njegov pomožni škof. Umrl je 21. junija 1966 na Krku. Krajše obdobje po drugi svetovni vojni je upravljal tudi reško škofijo. Učitelj cerkvene zgodovine in patrologije V skladu z določili univerzitetnega statuta so imeli fakultetni sveti in univerzitetni svet nalogo ministrstvu za prosveto v Beogradu predlagati nove visokošolske učitelje. Na ljubljanski Univerzi se je prvo takšno imenovanje zgodilo po odredbi regenta in prestolonaslednika Aleksandra 27. januarja 1920.33 Dr. Josip Srebrnič, do tedaj znan kot profesor bogoslovja v Gorici, je bil imenovan za rednega profesorja za starokrščansko slovstvo in zgodovino grško-slovanskih Cerkva. Član učiteljskega zbora Univerze v Ljubljani je postal dne 1. februarja 1920, to je še v prvem semestru prvega študijskega leta nove univerze, predavati pa je začel 9. februarja 1920. V pregledih učnih področij, ki so jih predavali posamezni učitelji, sta kot njegova stroka navedena starokrščansko slovstvo in zgodovina grško-slovanskih Cerkva. V istem semestru je imel predavanja o apostolskih očetih in apologetih v dobi do nicejskega cerkvenega zbora leta 325. Imel je po 6 ur na teden, in sicer, kakor lahko preberemo v napovedi predavanj, ob ponedeljkih, torkih, sredah, petkih in sobotah od 9.00 do 10.00, ob sredah pa od 14.00 do 15.00. Predavanja je začel 9. februarja v Alojzijevišču, v predavalnici št. 26.34 Njegova predavanja je poslušalo 45 študentov; vsi do delali izpite iz tega predmeta. V drugem semestru je predaval dva predmeta. Dve uri na teden je imel predavanja o krščanstvu in Cerkvi na Balkanu. Predmet je vpisalo 43 študentov. Štiri ure na teden pa je predaval o starokrščanskem slovstvu iz dobe velikih cerkvenih očetov; tudi na ta predavanja je hodilo 43 študentov.35 32 Prim. ZAMU, zapisnik seje univerzitetnega sveta 15. oktobra 1923. 33 Odločitev je bila objavljena v Službenih novinah Kraljestva SHS 12. februarja 1920, št. 31; v Uradnem listu Deželne vlade %a Slovenijo št. 22 17. februarja 1920. 34 Prim. J. Srebrnič: Vseučilišče v Ljubljani, str. 105—106. 33 Prim. poročilo o delu v študijskem letu 1919-20, v ATI1', fasc. 36, spisi 1919-23, leto 1920. 370 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Bogdan Kolar: Zgodovinar dr. |osip Srebrnič (1876-1966) - učitelj na Univerzi v Ljubljani, str. 363-374 Do tedaj je bil učitelj splošne cerkvene zgodovine v škofijskem bogoslovnem učikšču dr. Janez Zore, ki je službo učitelja cerkvene zgodovine in prava prevzel s študijskim letom 1911—1912. Opravljal jo je še v začetku delovanja fakultete v okviru Univerze, vendar ga je bolezen vedno bolj ovirala, zato je dr. J. Srebrnič poleg svojih rednih predmetov že v drugem študijskem letu 1920—1921 moral prevzeti velik del njegovih obveznosti, saj je zaradi bolezni zaprosil za razbremenitev in za več mesecev odšel na okrevanje v Dalmacijo.36 Fakultetni svet je na svoji seji 13. oktobra 1920 prosil dr. J. Srebrniča, da bi prevzel predavanja iz splošne cerkvene zgodovine s posebnim poudarkom na zgodovini vzhodnih Cerkva. »Dr. Srebrnič ugodi prošnji. Predaval bo cerkveno zgodovino (5 ted. ur v prvih treh letnikih skozi celo leto), patrologijo (v 2. letniku po 2 ted. uri skozi celo leto) in vodil po dve ted. uri seminarske vaje iz svoje stroke,« beremo v zapisniku omenjene seje.37 Tako je dr. Srebrnič v študijskem letu 1920—1921 v obeh semestrih predaval po 9 ur na teden. Poslušalo ga je prek 80 študentov pri cerkveni zgodovini in 33 pri sta-rocerkvenem slovstvu, seminar pa je obiskovalo 6 študentov. V poročilo o delu v tem študijskem letu je dodal: »Kolokvirali so s prav povoljnim uspehom vsi iz? cerkvene zgodovine in ¿z starocerkvenega slovstva I. semester. V II. semestru hočejo %opet prav vsi napraviti po zaključenem semestru strokovni izpit ¿z cerkvene zgodovine in starocerkvenega slovstva,«38 Ker so biti v seminar vpisani le študentje I. in II. letnika, z njimi ni bilo mogoče izvajati zahtevnejših seminarskih vaj. V študijskem letu 1921-1922 je v I. semestru predaval po tri ure na teden o zgodovini grško-slovanske pravoslavne Cerkve na Balkanu v času od turške zasedbe; imel je 11 slušateljev. Dvakrat na teden je imel predavanja o starocerkvenem slovstvu do dobe velikih cerkvenih očetov; imel je 11 slušateljev. V II. semestru je predaval trikrat na teden o zgodovini ruske pravoslavne Cerkve — 11 slušateljem. Nadaljeval je predavanja o starocerkvenem slovstvu do dobe velikih cerkvenih učiteljev; predmet je vpisalo 13 slušateljev. Oba semestra je imel tedensko uro in pol seminarskih vaj, na katerih so obravnavati korespondenco med Nemanjiči in papeži; s 5 študenti, ki so obiskovali seminar, so prebirati izbrana pisma in interpretirati njihov zgo- 36 Prim. BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, kores-pondcncija, br. 49, pismo prof. dr. I. Zorcta z dne 13. marca 1921 iz Splita. 37 ATI1', fasc. 4, zapisnik seje fakultetnega sveta 13. oktobra 1920. 38 Poročilo o delu v študijskem letu 1920-1921, v ATI', fasc. 36, spisi 1919-1923, leto 1921. dovinski kontekst. Kot je zapisal v svojem poročilu, so vsi študentje ob koncu predavanj delali izpite in pokazali prav dober uspeh.39 V letu, ko je prof. Srebrnič opravljal službo dekana, je oba semestra predaval starokrščansko slovstvo in v letnem semestru še izbrana poglavja iz zgodovine teološke literature. Predavanja iz cerkvene zgodovine je imel ponovno v celoti dr. J. Zore. S seznama predavanj za zimski semester študijskega leta 1923— 1924 je vidno, da bi dr. J. Srebrnič imel ta predavanja: patrologija (2 uri), zgodovina grško-slo-vanskih Cerkva na Balkanu (2 uri), Photios (1 ura), seminar o bolgarskem nadškofu Klimentu (1.5 ure).40 Leta 1926 je dr. Janez Zore prenehal predavati in je prosil za upokojitev.41 Srebrničeva predavanja iz zgodovine vzhodnih Cerkva in patrologije sta v študijskem letu 1923—1924 po sklepu fakultetnega sveta z dne 12. oktobra 1923 prevzela dr. F. Grivec in dr. F. K. Lukman.42 V naslednjih letih je predavanja o zgodovini Cerkve prevzel dr. Josip Turk, stalni nosilec predavanj iz zgodovine krščanskega slovstva pa je postal dr. F. K. Lukman. Dr. Jože Jagodic je v svojih spominih Mojega življenja tek o profesorju Srebrniču zapisal: »Srebrničje bil umitjen človek, strog do sebe in do drugih. Med predavanjem smo ga mirno poslušali, ker ni dopustil nobenega nereda. Za izpite smo se vestno pripravljali, ker smo takoj čutili, da bo strogo klasificiral naše znanje iz njegove stroke. In to je tudi storil: najboljši red je k malokdo dobil. Fakulteto je kmalu zapustil, kerje bil imenovan zp škofa na otoku Krku kot naslednik škofa Mahniča. Posvečen je bil v ljubljanski stolnici, kar pa se že dolgo prej ni bilo Zgodilo, od škofa Pogača rja l. 1875 dalje. Srebrnič je vladal krško škofijo dolgo vrsto let in umrl tam v zpl° visoki starosti,«43 V pregledu delovnih obveznosti na Univerzi je zabeleženo, da je dr. J. Srebrnič iz učiteljskega zbora Univerze v Ljubljani izstopil 31. decembra 1923, to je dobre tri mesece potem, ko je bil imenovan za škofa na Krku in je v ljubljanski stolnici prejel škofovsko posvečenje. Dne 7. novembra 1923 je sicer prosil za dopust za zimski semester študijskega leta 1923—1924, vendar je ministrstvo za prosveto v Beogradu prošnjo zavrnilo in mu predlagalo, da se odpove državni službi. To je tudi 39 Prim, poročilo o delu v študijskem letu 1921-1922, v ATI', fasc. 36, spisi 1919-1923, leto 1922. 40 Prim. ZAMU, Seznam predavanj ljubljanske univerze %a -zimski semester študijskega leta 1923—24. 41 Prim. I'. M. Dolinar, geslo Janez Evangelist Zore. V: SBL IV, str. 849-850. 42 Prim. ATI', fasc. 4, zapisnik seje fakultetnega sveta 12. oktobra 1923. 43 J. Jagodic: Mojega življenja tek. Spomini, str. 194. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Bogdan Kolar: Zgodovinar dr. |osip Srebrnič (1876—1966) — učitelj na Univerzi v ] „jubljani, str. 363—374 371 storil. Njegovo prošnjo za prekinitev delovnega razmerja z Univerzo v Ljubljani je rektorat obravnaval 12. decembra 1923 in še istega dne o tem obvestil pristojno ministrstvo. Kralj Aleksander I. je 30. januarja 1924 izdal ukaz, s katerim je sprejel odpoved dr. J. Srebrniča državne službe in prek ministrstva za prosveto o tem obvestil pokrajinsko upravo v Ljubljani.44 Predsednik Leonove družbe S prihodom v Ljubljano je dr. Josip Srebrnič, ki je bil znan kot osrednja osebnost v cerkvenih organizacijah na Goriškem, vključen v vsa pomembna dogajanja. Zlasti so cenili njegovo delo izobraženci. Ohranil je bogate stike z njimi tudi po svojem odhodu na otok Krk. 4. marca 1920 je bil izvoljen za predsednika Leonove družbe, katoliškega znanstvenega društva in gonilne ustanove katoliško usmerjenih intelektualcev v Ljubljani (po škofovskem posvečenju ga je Leonova družba 13. decembra 1923 imenovala za svojega častnega člana). Ker je bila leta 1914 Leonova družba preoblikovana iz znanstvene akademije v »književno društvo za strokovno znanstvo, za poljudno znanstvo in za leposlovje«, so se njeni člani zelo zavzeli za ustanovitev univerze in akademije znanosti v Ljubljani, njen novi predsednik pa se je posebej zavzemal za združenje s hrvaško Leonovo družbo. V obdobju Srebrničevega vodenja so v okviru Leonove družbe ustanovili bogoslovno-znanstveni odsek, potem pa se je ta preimenoval v Bogoslovno akademijo.45 Kot predsednik Leonove družbe je bil dr. J. Srebrnič tudi urednik njene revije Cas. Urejal jo je štiri leta, to je vse do svojega odhoda na Krk. V vodenju Leonove družbe mu je leta 1923 sledil dr. F. K. Lukman, hkrati je bil do leta 1931 tudi so-urednik njenega glasila Cas. Sodelavec revije Cas pa je dr. J. Srebrnič bil že prej, to je v obdobju, ko jo je vodil dr. Aleš Uše-ničnik. Prav zaradi Srebrničevega članka Usoda malih narodov je ljubljansko policijsko ravnateljstvo 20. junija 1918 izdalo odločbo o zaplembi revije, kajti članek je nasprotoval »zunanjepolitičnim državnim interesom«. Na posredovanje dunajskega notranjega ministra (2. avgusta 1918) je policijsko ravnateljstvo v 44 ZAMU, št. 59/891,osebni dokumenti prof. dr. J. Srebrniča 41 Prim. geslo Leonova družba v Slovenska enciklopedija, zv. VI., Ljubljana 1992, str. 132. Po avstrijskem vzoru je bila ljubljanska Leonova družba ustanovljena leta 1892, ob prvem katoliškem shodu; ustanovni občni zbor je bil šele 19. novembra 1896. Po koncu druge svetovne vojne Leonova družba ni smela obnoviti svojih dejavnosti. Ljubljani odpravilo prepoved.46 Ob prevzemu uredniške službe je ovrednotil delo, ki ga je do tedaj opravil dr. A. Ušeničnik.47 Kot predsednik Leonove družbe in kot dekan Teološke fakultete je bil dr. J. Srebrnič pomemben voditelj priprav in izvedbe petega katoliškega shoda, ki je bil od 25. do 28. avgusta 1923 v Ljubljani in je bil edini tovrstni shod slovenskih katoličanov v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Dr. J. Srebrnič je vodil delo odseka za versko življenje in nravni prerod. V okviru tega odseka so pripraviti resolucije s področja dela z mladino, dobrodelnostjo in socialnimi dejavnostmi. Njegov referat z naslovom Naloge versko-nravne obnove je bil objavljen v kongresnem zborniku.48 Osnutke resolucij je pripravljal skupaj s Francem Lav-tižarjem, takrat gonilno osebnostjo Cerkve na socialnem področju.49 V okviru kongresnega dogajanja je imelo svoj občni zbor društvo Sveta vojska ali Protialkoholna zveza, ki se je zavzemala za blažitev posledic alkoholizma med Slovenci in je spodbujala posameznike, da so se odpovedovati uživanju alkoholnih pijač. Dr. J. Srebrniča so v okviru občnega zbora izvolili za člana odbora društva. Bil je tudi odbornik društva Jugoslovanska matica, ki je imelo za svoj temeljni cilj pospeševanje gospodarskih in kulturnih interesov slovenskih rojakov v tujini.511 Med raznovrstnimi področji, ki so ga zanimala, je treba omeniti še povezanost s slovenskimi planinci in ohranjanjem slovenske narave gora. Bil je redni bralec Planinskega vestnika in obiskovalec gora; prav v času, ko je bil s skupino študentov v Julijskih Alpah, je bilo objavljeno njegovo imenovanje za krškega škofa, simbol Triglava pa je postavil v svoj škofovski grb. Redno si je dopisoval z Jakobom Aljažem in z njim izmenjaval ideje o ohranjanju planinskih domov, zidavi kapelic na pomembnejših vrhovih. Bil je podpornik Aljaževih načrtov. Bil je neke vrste voditelj kluba duhovnikov in laikov, ki so se zavzemali za podporo dušno-pastirskemu delovanju v gorah in zidanje ter vzdrževanje planinskih kapel. Kluba se je sicer prijelo ime 'Aljažev klub', a bi se po vsej pravici moral 46 Prim. BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, ko-respondencija, br. 48. 47 Prim. J. Srebrnič: Sprememba v uredništvu. Cas 14(1920), str. 134-135. 48 Prim. Zbornik 5. katoliškega shoda v Ljubljani, Ljubljana 1923, str. 187-195. 49 Prim. BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, ko-respondencija, br. 49. 50 O obeh društvih prim. BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, korcspondcncija, br. 49. 372 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Bogdan Kolar: Zgodovinar dr. |osip Srebrnič (1876-1966) - učitelj na Univerzi v Ljubljani, str. 363-374 imenovati 'Srebrničev klub', kot piše J. Aljaž v svojem pismu dne 27. junija 1923.51 Pisec zgodovinskih razprav Kljub številnim organizacijskim nalogam in pripravljanju predavanj je dr. J. Srebrnič med delovanjem v Ljubljani pripravil več razprav o cerkveni zgodovini. Že ko je bival v Stični, je zbiral gradivo o zgodovini in vsesplošnem pomenu opatije cister-cijanov v slovenski zgodovini in svoja dognanja objavil v več nadaljevanjih s skupnim naslovom Zgodovina prve cistercije na Slovenska?! v časopisu Slovenec.52 V letu 1919 je članke izdal kot samostojno pubhkacijo z naslovom Stična. Črtice o cistercijanskem samostanu v Stični. Čeprav je avtor predstavljen kot 'profesor bogoslovja v Gorici', je delu v samozaložbi juhja 1919 dal dovoljenje za tisk ljubljanski škofijski ordinariat (ravnatelj pisarne J. Dostal).53 Spis je bil pripravljen kot »odmev hvaležnopolnih spominov, ki jih imajo na Stično toliki izmed Goričanov iz dolgih težkih let svetovne vojske«, kajti v Stični so zaradi vojnih grozot »našli odprte gostoljubne roke nadškof goriški, goriško semenišče in bogoslovno učilišče, bogoslovni profesorji in drugi«. Spis je bil zaključen 24. junija 1919, »štiri leta po prvem ognju v svetišču na Sv. Gori«.54 Stiški samostan, ki je razvil številne dejavnosti na cerkvene}?!, kulturnem in drugih področjih, »je v resnici velik spomenik ¿Z davne naše prošlosti, ki bi ga moral vsakdo pognati in ceniti ter skrbeti, da ostane v narodu vedno čjv in vedno tak, kakor gaje narod v svojo sredo dobil«,.55 Kot urednik revije Cas je bil dr. J. Srebrnič avtor več prispevkov, med katerimi so bile razprave, poročila in zabeležke ob raznih dogodkih, ki so se zgodili v Cerkvi na svetovni ravni in v cerkvenih občestvih na Slovenskem, vendar pa je v reviji Cas objavljal že prej. Njegove razprave so bile v prvi vrsti izraz trenutka in odgovor zgodovinarja na politične in cerkvenopotitične razmere. Poseben izziv sta mu predstavljati reševanje odprtih vprašanj katoliške skupnosti v na novo nastati jugoslovanski državi56 in delovanje njegovega predhodnika v 51 Prim. pismo J. Aljaža z dne 27. junija 1923, BAK, biskup dr. J. Srebrnič, korcspondcncija, br. 49. 52 Prim. Slovenec, 1919, štev. 109-118,115, 118, 119, 121, 122. 53 Prim. | os. Srebrnič: Stična. Črtice o cistercijanskem samostanu v Stični. Ljubljana, samozaložba (tisk |ugoslovanska tiskarna) 1919, 64 str. 54 Navedla so vzeti iz uvoda v zgodovino, str. 5, 6. 55 Iz sklepnega poglavja, str. 64. 56 Prvi pogovori o sklenitvi konkordata med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Svetim sedežem so stekli že v letu 1919. Prim. K M. Dolinar, |eglič in cerkveno- politična vprašanja po letu 1918. vodstvu krške škofije dr. Antona Mahniča. Ob prvem vprašanju je iskal ideje predvsem v francoskem kulturnem prostoru in od tam naročal knjige, spremljal tamkajšnje časnike in literaturo ter prejemal informacije o odnosih med vero in narodnostjo oz. med Cerkvijo in državo v Franciji, ki sta mu jih posredovala Jakob Šolar (v Parizu na izpopolnjevanju od 1922. do 1924.) in Mehta Pivec (v Parizu na študiju od 1922. do 1924.).57 1. Objave v reviji Cas so bile: - Benedikt XV. v toku svetovne vojne — 1919, str. 16-41 - Rimsko vprašanje - 1919, str. 95-97 - Na potih v novi dobi - 1920, str. 1-7 Cerkev in pojavi narodnih cerkva — 1920, str. 158-180 - Papež Benedikt XV. za svetovni mir — 1920, str. 276-277 Svetovni shod krščanskih veroizpovedi — 1920, str. 277-278 Zanimiv kulturni dvoboj (kroniški zapis) — 1920, str. 247-248 Zbornik svečenikov sv. Pavla št. 3—4 (ocena) — 1920, str. 250 Društvo prijateljev humanistične gimnazije (kroniški zapis) - 1920, str. 280 Ob biskupa Antona Mahniča (poročilo o pogovoru z njim) - 1920, str. 281-286 - S. Hyeronimus - 1920, str. 316-323 - Ob smrti biskupa dr. A. Mahniča - 1921, str. 16 Metoda Mahničevega javnega nastopanja — 1921, str. 204-224 Dr. A. Mahnič v goriškem deškem semenišču — 1921, str. 237-244 Kronologija Mahničevega življenja in dela — 1921, str. 268-272 K problemu o rasi in veri v srbski prošlosti — 1922, str. 130-141 - J. Kratochvil, Filozoficke essaye (ocena knjige) -1922, str. 60 - J. Anžlovar — A. Res, Visokošolski študij v Italiji (ocena knjige) - 1921, str. 67 - A. Pavhca, Koledar 1921 (ocena knjiga) - 1922, str. 72. A. Merkun, Cerkveni priročnik za katol. Jugoslovane (recenzija knjige) — 1922, str. 80—82. - Papež Benedikt XV. - 1922, str. 153-159 Iz bolezni našega naroda — 1922, str. 220—225 Pij XI. — novi glavar katohške Cerkve (kroniški zapis) - 1922, str. 229-230 37 Prim. BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, korcspondcncija, br. 49. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Bogdan Kolar: Zgodovinar dr. |osip Srebrnič (1876—1966) — učitelj na Univerzi v ] „jubljani, str. 363—374 373 Humanistična gimnazija (kroniški zapis) — 1922, str. 232-233 Socialna misel (recenzija revije) — 1922, str. 234-235 Staroslovenski obredni jezik pa versko življenje in narodna prosveta — 1923, str. 153—163 - A. Stroj, Kratka zgodovina katoliške Cerkve za šole (ocena knjige) — 1923, str. 359—362 - Drobec za kulturno zgodovino Slovencev (kroniški zapis) - 1923, str. 423^124 2. Leta 1921 je Bogoslovna akademija v Ljubljani začela izdajati svoje glasilo Bogoslovni vestnik, ki je potem postalo strokovno glasilo učiteljev Teološke fakultete. V njem je dr. J. Srebrnič objavil te prispevke: - Papež Ivan X. v svojih odnosih do Bizanca in Slovanov na Balkanu - 1922, str. 205-240 (hrvaški prevod razprave je izšel v Zborniku kralja Tomislava, Zagreb 1925, str. 128-164) - J. Slipy, Die Trinitaetslehre des byzantinischen Patriarchen Photios (ocena knjige) — 1922, str. 93-96 - J. Oberški, Hrvati prema nepogriješivosti papi-noj prigodom vatikanskog sabora 1869/70 (ocena knjige) - 1923, str. 86 Staroslovenščina in študij na naših teoloških fakultetah (beležka) - 1923, str. 303-309 3. Potem ko je leta 1922 v Gorici začela delovati Goriška Mohorjeva družba, je dr. J. Srebrnič postal tudi njen sodelavec. V letnem glasilu Koledar je objavil: Anton Mahnič - 1923, str. 61-65 Sklep Konec leta 1922 so se začela posvetovanja za naslednika škofa dr. Antona Mahniča kot voditelja Cerkve na otoku Krku. Postopek je vodil na novo imenovani apostolski nuncij v Beogradu, nadškof Hermenegild Pellegrinetti. Škof Anton Bonaventura Jeglič je bil vprašan za svet. O tem je v svoj dnevnik za 18. november 1922 zapisal: »Nuncij mi je pisal (sledi prečrtano besedilo, ki je težko berljivo) naj mu a. povem tok življenja za dr. Gni-dovca, ki je namenjen za škofa Skopljanskega in b. dr. Srebrniča, ki naj bi bil škof na Krku. Hvala Bogu! (sledi znova prečrtano besedilo) Lazaristom pa bo odprt misijon na Balkanu. Oba sta sposobna za namenjeni mesti. AH bodo Ljubljančani pogle-daH in kako bo šumelo, ko se vse to izve!«58 S tem NŠAL/ŠAL, dnevnik škofa A. B. jegliča za 18. november 1922. Da postopek le ni bil tako tajen, kot bi bilo v skladu s ccrkvcno prakso pričakovati, jc vidno iz tega, da mu je imenovanjem se je končalo štiriletno obdobje, ko je bil dr. Josip Srebrnič popolnoma vključen v javno življenje v Ljubljani in delovanje slovenske alme matris. Njegovo življenje je dobilo povsem drugačen tek. Postal je škof otoške škofije Krk in v njej deloval do svoje smrti. Predtem je bil zavzet delavec pri pripravljanju poti za prvo slovensko univerzo in je v pomembnih trenutkih pripomogel k temu, da je obveljala odločitev o začetku popolne in povsem neodvisne univerze v Ljubljani, v nasprotju s tistimi, ki so želeH prehodno obdobje v Zagrebu aH kakem slovenskem mestu. V študijskem letu, ko je kot dekan vodil delo Teološke fakultete, so biH postavljeni temelji doktorskega študija na tej fakulteti (doktorske izpite sta opravila prva dva kandidata), delovanje je bilo v določeni meri poenoteno z delovanjem teološke fakultete v Zagrebu, močneje pa je bila zastavljena njena izvirna značilnost — to je zanimanje za krščanske Cerkve v slovanskem okolju. Seznam virov in literature Viri AKBF — Arhiv KatoHčkog bogoslovnog fakulteta Zagreb Dopisi 1919-1941 AS — Arhiv RepubHke Slovenije VseučiHška komisija ATF — Arhiv Teološke fakultete Ljubljana Zapisniki sej fakultetnega sveta 1919—24 Spisi 1919-1923 BAK — Biskupijski arhiv Krk Biskup dr. J. Srebrnič, Prezidijalni arhiv NSAL — Nadškofijski arhiv Ljubljana Dnevnik škofa A. B. JegHča Spisi V., teološka fakulteta Spisi V., škofije tuje ZAMU — Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani Zapisniki sej Univerzitetnega sveta Osebne mape univerzitetnih učiteljev župnik |. Aljaž žc 19. januarja 1923 čestital in izrazil veselje ob izbiri. Hkrati ga je povabil, naj še kdaj pride na Triglav. Prim. pismo župnika |. Aljaža v BAK, biskup dr. |. Srebrnič, prezidijalni arhiv, korespondcncija, br. 49. 374 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Bogdan Kolar: Zgodovinar dr. |osip Srebrnič (1876-1966) - učitelj na Univerzi v Ljubljani, str. 363-374 Literatura Dolinar, France Martin: Jeglič in cerkvenopo-litična vprašanja po letu 1918. Jegličev simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 303—331. Jagodic, Jože: Mojega življenja tek. Spomini. Celovec: Samozaložba, 1974. Kolar, Bogdan: Delovanje Teološke fakultete med letoma 1919 in 1952. 90 let Teološke fakultete v Ljubljani. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2009, str. 58-75. Kralj, Franc: Geslo Josip Srebrnič. Primorski slovenski biografski leksikon, zv. III., str. 432—435. Miklavčič, Maksimilijan: Geslo Josip Srebrnič. Slovenski biografski leksikon, zv. III., str. 429^-31. Pire, Jožko: Aleš Ušeničnik in %-namenja časov. Katoliško gibanje na Slovenskem od konca 19. do srede 20. stoletja. Ljubljana: Družina, 1986. Polec, Janko: Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti. Zgodovina slovenske universe v LJubljani do leta 1929, str. 1-229. Srebrnič, Josip: Vseučilišče v Ljubljani. Cas 14 (1920), str. 91-107. Zbornik 5. katoliškega shoda v lfubljani. Ljubljana: Pripravljalni odbor, 1923. Zgodovina slovenske univerze v LJubljani do leta 1929. Ljubljana: Rektorat Univerze kralja Aleksandra prvega, 1929. Zusammenfassung KIRCHENHISTORIKER DR. JOSIP SREBR-NIC - LEHRER AN DER UNIVERSITÄT LJUBLJANA Zu den wichtigen Zielen, die sich das slowenische Volks noch in der Zeit der Unterordnung unter Österreich-Ungarn setzte, aber erst nach dessen Zerfall realisiert werden konnten, gehörte die Gründung einer eigenen Universität. Zu deren Vorbereitung und anfänglichen Verwaltung wurden Wissenschaftier aus allen slowenischen Regionen eingeladen. Unter den Theologen, die sich am konsequentesten für eine selbstständige und ganzheitliche Universität einsetzten, befand sich Dr. Josip Srebrnic (1876—1966), der Lehrer an der Theologischen Schule in Görz war. Anfang 1919 übersiedelte er nach Ljubljana und begann an der dortigen Theologischen Schule zu unterrichten. Gleichzeitig war er einer der aktivsten Mitglieder der Kommission, die die Gründung der Universität vorbereiteten. Nach der Gründung der Universität wurde er ordentlicher Professor für Kirchengeschichte und für Geschichte der christlichen Literatur an der Theologischen Fakultät, einer der fünf Gründungseinheiten der Universität. Er war in verschiedenen Organen der Universität tätig und im Studienjahr 1922—23 Dekan der Theologischen Fakultät. In dieser Zeit setzte er sich besonders für eine Regelung des Doktoratsstudiums ein. Er war Redakteur der Zeitschrift »Cas« und Präses des in Ljubljana gegründeten wissenschaftlichen Vereins »Leonova druzba«. Er veröffentlichte Abhandlungen auf dem Gebiet der Geschichte der Universität, der Beziehungen zwischen Staatsgewalt und Kirche, der Beziehungen zwischen West- und Ostkirche und vor allem auf dem Gebiet der Geschichte der slawischen Kirchen, die den griechische Ritus übernommen hatten. Seine Tätigkeit an der Universität Ljubljana beendete er 1923, als er zum Bischof von Krk ernannt wurde. Arhivi 34 (2011) št. 2, str. 375-384 Članki in razprave 375 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 27-726.2Jeglič A. B.:94(497.472)"1918/1941" Prejeto: 31. 8. 2011 Primorski Slovenci in ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič MARIJA ČIPIČ REHAR mag. zgodovine in dipl. etnologinja ter kulturna antropologinja Nadškofijski arhiv Ljubljana, Krekov trg 1, SI—1000 Ljubljana e-pošta: marija.rehar@rkc.si IZVLEČEK Članek je razdeljen na dva dela in obravnava povezanost ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča ter primorskih Slovencev, ki so se po prvi svetovni vojni znašli v Kraljevini Italiji pod pritiskom fašizma. V prvem delu se posveča prošnjam Primorcev, naslovljenih na škofa, ter njegovemu diplomatskemu posredovanju v Vatikanu ter pri papežu. V drugem pa kaže situacije primorskih duhovnikov, pobeglih ¡^Italije v Jugoslavijo, ter njihove stiske. KLJUČNE BESEDE: ljubljanska škofija, Anton Bonaventura Jeglič, Sveti sedež Vatikan, Primorska, duhovnik, konfinacija, preganjanje, posredovanje ABSTRACT SLOVENES OF THE LITTORAL REGION \\l) THE LJUBLJANA BISHOP ANTON BONAVENTURA JEGLIČ The article is divided into two parts and discusses the relation between the Ljubljana Bishop Anton Bonaventura Jeglič and the Slovenes of the Littoral region, who after World War I found themselves in the Kingdom of Italy and under the pressure of fascism. The first part of the article concentrates on their appeals addressed to the Bishop and on his diplomatic efforts made on their behalf at Vatican and with the Pope. The second part describes the difficult situation and the distress of priests who escaped from Italy to Yugoslavia. KEY WORDS: Ljubljana Diocese, Anton Bonaventura Jeglič, The Holy See, Vatican, the Littoral region, priests, confinement, persecution, intervention 376 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Marija Cipič Rehar: Primorski Slovenci in ljubljanski škof Anton Bonaventura |eglič, str. 375—384 »Qui si parla solo italiano« ali Pritisk italijanskih oblasti na primorske Slovence Ob koncu prve svetovne vojne je zaradi poraza velike avstro-ogrske monarhije v vojni Avstro-Ogrska razpadla, tako da je bilo ozemlje razdeljeno na več držav. Nekateri deli slovenskega etničnega ozemlja so ostali zunaj mej Kraljevine SHS, med drugim tudi Primorska. Italija je namreč zasedla Primorsko (Goriško, Trst, Istro), del Notranjske (okraj Postojna, sodni okraj Idrija) in Kanalsko dolino.1 Na novo je bilo priključenih Italiji med 290.000 in 327.000 Slovencev, ki so skupaj z beneškimi Slovenci v videmski provinci sestavljali dobro četrtino celotnega slovenskega naroda.2 Zaradi novih državnih mej so morah popraviti tudi cerkvene. Goriški nadškofiji so leta 1918 začasno pripojili dekaniji Idrijo in Vipavo. Dokončno pa ju je konzistorialna kongregacija dodelila goriški nadškofiji z odlokom leta 1933. Dekanat Postojna so dodelili tržaški škofiji, Trbiž in Kanalsko dolino pa videmski nadškofiji. Ista kongregacija je z odlokom z dne 25. novembra 1933 uredila razmejitev goriške cerkvene province: ljubljanska škofija, ki je ostala v Jugoslaviji, je bila ločena od goriške metro-polije in podrejena neposredno Svetemu sedežu. Pod goriškim metropolitom sta ostali samo še dve škofiji: tržaško-koprska in poreško-puljska. Sveti sedež je zato odločil, da se goriška cerkvena pokrajina priklopi koncilski pokrajini Treh Benečij, zato so goriški nadškof ter tržaški in poreški škof hodih na škofijske konference in pokrajinske cerkvene zbore beneškega patriarha v Benetke.3 Poleg šoka ob priključitve k Italiji so se kmalu pojavile še nove težave in stiske, saj je po fašističnem prevzemu italijanske oblasti vlada v letih od 1923. do 1929. z zakoni ter kraljevimi in pre-fekturnimi dekreti izbrisala vse zunanje znake obstoja narodne manjšine: šole, jezik v javni rabi, društva, politične stranke, periodični tisk, finančne zavode, zadružne zveze, krajevna imena, postopoma tudi imena in priimke.4 Začeli sta se ukinjanje društev in ustanov ter preseljevanje izobražencev v notranjost Italije. Slovenci so dokončno izgubili svoja predstavništva v parlamentu in upravnih organih. Legalno jim je ostala le še pravica do tiskanja slovenske knjige, vendar so bile knjige preganjane in cenzurirane, ostala je slovenska beseda pod cerkveno streho.5 »Ugled papežev bo pri Slovencih trpel. Bog se nas usmili«6 ali Posredovanja škofa Antona Bo-naventure Jegliča v Vatikanu Primorski Slovenci so se znašli v nič kaj zavidanja vrednem položaju. Zaradi vse večjega pritiska fašističnih oblasti in italijanizacije so iskali zaslom-bo in pomoč pri matični državi Kraljevini SHS oziroma Kraljevini Jugoslaviji, vendar je bila ta zaradi majhnega vpliva Slovencev v državi le majhna. Državne oblasti so zato ustanovile Pisarno za zasedeno ozemlje. Delovala je v Ljubljani (od 1918. do 1922.) ter skrbela za begunce in propagando glede agitacije za vrnitev zasedenega ozemlja.7 Preostala jim je še cerkvena hierarhija, primorski duhovniki so se tako obrnili na ljubljanskega škofa Antona Bonaventuro Jegliča, ki je bil znan zagovornik slovenstva in posrednik za zatirane. V nadaljevanju bodo obravnavane izključno težave primorskih Slovencev ter posredovanje škofa Jegliča, v to poglavje pa ne bodo vključeni dogovarjanje in urejanje škofijskih mej ter delo za konkordat, saj je to preobsežna tema, ki zahteva svojo obravnavo. Takoj po končani I. svetovni vojni je škof Jeglič z obžalovanjem spremljal težave tržaškega škofa Andreja Karlina, ki mu je potožil, da so se začeli pritiski nanj že aprila 1919 ob veliki noči.8 S stopnjevanjem pritiskov je tako 26. oktobra 1919 dobil iz Rima poziv za odpoved škofiji, to pa je tudi storil in se umaknil v Ljubljano ter postal rektor Zavoda sv. Stanislava.9 Poleg tega je Jeglič spremljal tudi težave in pritiske ter nazadnje ugrabitev krškega škofa Antona Mahniča, o stanju na Krku so razpravljali tudi na Jugoslovanski škofovski konferenci in tudi posredovali pri papežu zanj, vendar jim ta ni dal nobenih pisnih zagotovil, pri tem pa je tudi ostalo.10 Škof Mahnič je bil leto dni v iz- 1 Kralj: Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda, str. 188. 2 Kacin-Wohinz; Pirjevcc: Zgodovina Slovcnccv v Italiji 1866-2000, str. 27. 3 Klinec: Zgodovina goriške nadškofije 1751—1951, str. 51. 4 Kacin-Wohinz: Primorski Slovenci in fašizem, str. 419— 421. 5 Prav tam. 6 NŠAL 331, Škof Anton Bonaventura Jeglič, f. 27c, 5. 11. 1919. Zapis v dnevniku škofa jegliča ob prisilni odpovedi tržaškega škofa Andreja Karlina. 7 AS 59, Pisarna za zasedeno ozemlje, f. 1. 8 Že ob imenovanju Andreja Karlina za škofa v Trstu leta 1911 so bili številni pomisleki glede imenovanja Slovenca na to mesto, vendar je ob predlogu treh kandidatov za škofa |eglič na prvo mesto predlagal Karlina predvsem s pomislekom, da je potrebno poskrbeti tudi za slovanske vernike in imeti zanje razumevanje (NŠiVL 331, f. 27c, 29. 1. 1910, 31. 1. 1910, 28. 2. 1910, 25. 3. 1910, 28. 11. 1910). 9 NŠAL 331, f. 27c, 5. 11. 1919,14. 11. 1919. i» NŠAL, ŠAL V, f. 268, Zapisnik sestanka 15.-20. 7. 1919. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Marija Cipič Rehar: Primorski Slovenci in ljubljanski škof Anton Bonaventura |eglič, str. 375—384 377 gnanstvu oziroma konfinaciji v Frascattiju blizu Rima. Od tam se je vrnil bolan, umrl pa je 14. decembra 1920 v Zagrebu, kjer je bil na zdravljenju. Grdo ravnanje s škofoma je Jegliča razburilo, zato je o dogajanju na Primorskem prvič pisal v Rim 26. decembra 1919 in potožil o razburjenju v Istri zaradi pritiskov Vatikana za odstop škofa Karlina ter grožnjah, da bodo ljudje prestopili v pravo-slavje, ker nimajo več slovenskega škofa.11 Jeglič se je vse pogosteje zavzemal za pravice Slovencev v Italiji. Tako je v Nadškofijskem arhivu Ljubljana shranjen dopis zagrebškemu ordinariatu z datumom 19. december 1920, v katerem je Jegličev latinski prevod dopisa narodnega sveta za neos-vobojeno domovino v Ljubljani z dne 3. decembra 1919 z naslovom »Z« cerkveno avtonomijo Jugoslovanov v Italiji«.. V njem je navedena statistika razmerja med Italijani in Slovani po škofijah na zasedenem ozemlju. Za Slovane naj bi tako ustanovili samostojno nadškofijo v Gorici, jezik bogoslužja naj bi bil odvisen od pripadnosti vernikov, cerkveno premoženje župnij, ki jih je meja razdelila, pa naj bi pravično razdelili na oboje. Prebegli duhovniki naj bi se vrnili na svoja stara službena mesta.12 Pisarna za zasedeno ozemlje je Jegliča 15. januarja 1919 strogo zaupno obvestila o težavah primorskih župnikov v Vipavski dolini, ki je bilo takrat formalno še pod Jegličevo cerkveno upravo. Župnik v Podragi je bil tako kaznovan, ker na cesti ni pozdravil italijanskega oficirja. Za kazen je moral trikrat zaporedoma korakati mimo oficirja in ga pozdraviti, pri tem pa je šlo v prvi vrsti za poniževanje in razkazovanje moči. Poleg tega so k mašam pošiljali italijanske tolmače, da so prevajali vsebine pridig in jih preverjali.13 Prvič so se primorski duhovniki na škofa obrnili v začetku januarja 1920, ko ga je obiskal Josip Abram na pobudo duhovnikov iz škofij Gorica, Trst in Poreč. Ti so imeli prej sestanek v Sežani in takrat pripravili Memorandum Cleri Jugosloveni territorii ab Italis occupati. Duhovniki so bili nezadovoljni, saj je moral njihov škof Karlin zapustiti škofijo, poleg tega so se bali, da bo podobno tudi z goriškim nadškofom Frančiškom Borgio Sedejem in bodo prepuščeni italijanskim škofom. Memorandum so želeli posredovati papežu, vendar ga niso želeli poslati po pošti, saj je že obstajala cenzura, ki je n NŠAL 331, f. 27c, 5. 11. 1919, 26. 12. 1919. 12 Dolinar: |eglič in cerkvenopolitična vprašanja po letu 1918, str. 318-319; NŠAL, ŠAL V, Škofije tuje, f. 255, Za cerkveno avtonomijo Jugoslovanov v Italiji, 4. 12. 1920; Ordi-nariatus archiepiscopalis Zagrebiensis, 19. 12. 1920. 13 NŠjVL, ŠAL V, f. 268, Zapisnik z dne 15. 1. 1919. poskrbela, da so se takšna pisma znašla v košu. Jegliča so prosili, naj odide z njimi v Rim k papežu. Jeglič je privolil, saj so se mu njihove zahteve zdele upravičene. Poudarjeno je bilo, da je treba novemu tržaškemu škofu Angelu Bartolomassiju dodeliti pomožnega škofa, ki bo Slovenec ah Hrvat. Vse Slovence in Hrvate naj bi zbrah v eni nadškofiji, ki bi bila neodvisna od Italijanov. Za mnenje pri nastavitvi škofa naj bi Sveti sedež vprašal tudi lokalne duhovnike. Zelo pomembno bi bilo, da bi bila dopuščena slovanska liturgija. Duhovniki so obiskali tudi slovenske oblasti in politik Gregor Žerjav jim je obljubil 8.000 din za pot v Rim. V Rim so odpotovah škof Jeglič, dekan iz Komna Ignacij Valentinčič, župnik iz Klanca Emil Sašelj in župnik iz Voloskega Simon Defar. Na poti so se ustavili v Trstu, tam pa so jih z velikim upanjem sprejeli v Narodnem domu. V imenu tržaških izobražencev jih je pozdravil dr. Josip Vilfan.14 Pri kardinalu Bonaventuri Cerettiju, tajniku Kongregacije za izredne cerkvene zadeve, so 3. marca na avdienci zaprosili za obnovo slovanskega bogoslužja, cerkveno avtonomijo v obliki združitve slovanskih kristjanov v Italiji, priključili pa bi tudi beneške Slovence. Isto prošnjo so ponovili pri kardinalu Fridericu Tedeschiniju, tajniku Kongregacije za sveto obredje, še istega dne pa so obiskali tudi kardinala Niccolo Marinija, tajnika Kongregacije za orientalske zadeve. Ta je poudaril, da obnova slovanskega bogoslužja ne bo težava, da pa je združitev vseh Slovanov pod istim škofom skoraj nemogoča. Naslednjega dne so obiskah državnega tajnika, kardinala Petra Gasparrija, ki je obljubil predstaviti težavo slovanskega bogoslužja kardinalom. Delegacija je nadaljevala delo z obiskom pri opatu sv. Pavla »Fuori delle mura« Leopoldu Schustru, profesorju na orientalski akademiji. Pri njem so v glavnem razpravljali o starih dokumentih, ki so dokazovali slovansko naravo primorskega prostora in uporabo slovanskega jezika pri bogoslužju. Pri tem je bila težava, ker je bilo precej odvisno od tega, katera kongregacija je obravnavala njihove probleme. Pod papežem Pijem X. je bila to Kongregacija za obrede, v času Leona XIII. pa Kongregacija za propagando vere, pri tem pa jim je opat obljubil, da bo poskušal vplivati, da bi o tem odločala kongregacija, v kateri ne bodo samo italijanski kardinali, saj bi to zadevo onemogočilo. Zatem so obiskah kardinala Antonia Vico, prefekta Kongregacije za obrede, ki je ravno tako obljubil 14 NŠAL 331, Škof Anton Bonaventura Jeglič, f. 40, Dnevnik potovanja v Rim. 378 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Marija Cipič Rehar: Primorski Slovenci in ljubljanski škof Anton Bonaventura |eglič, str. 375—384 posredovanje, sledil pa je obisk pri kardinalu Ra-phaelu Merryju del Valu, tajniku Kongregacije svete pisarne (kasneje Kongregacije za doktrino vere), a jih ni želel poslušati in ga njihove težave niso zanimale. Pri papežu Benediktu XV. so bih sprejeti 6. marca 1920. Papež je bil deloma že seznanjen s problematiko, vendar izključno z italijanskega stališča, tako da so mu predstaviti še svojo plat in predali spomenico. Spomenica je vsebovala podrobno statistiko prebivalstva in zgodovinski pregled slovenskega bogoslužja.15 Papež jim je nakazal, da naj bi bila res ustanovljena škofija za Slovane, pa tudi ritual naj bi bil slovanski. Sledil je porazen obisk pri kardinalu Gaetanu de Laiju, tajniku Kongregacije za zadeve škofov. Označil jih je za upornike in lažnivce. Jeglič je posredoval tudi pri jugoslovanskem poslaniku pri Kvirinalu, da bi priskrbel primorskim duhovnikom finančno podporo, da bi lahko izdajah svoj stanovski časopis. Odposlancem je upanje zaradi obiska pri papežu zraslo in v pričakovanju so se vrnili domov.16 Na vlaku so razpravljali o svojem obisku, pri čemer so prišli do sklepa, da sta v Vatikanu dve smeri, kar zadeva njihovo problematiko, in sicer na eni strani proitalijanska kardinala Merrry del Val in De Lai, na drugi strani pa kardinali pod vplivom prejšnjega papeža Leona XIII. in kardinala Rampolle, ki se niso tako ozirali na nacionalne sfere.17 V Nadškofijskem arhivu se hrani spomenica, ki so jo primorski duhovniki pripravili ob ustoličenju škofa Bartolomassija v Trstu, žal pa ni nobenega indica, ki bi kazal, da je bila dejansko izročena škofu. V njej so bih duhovniki izjemno jasni. Opisali so dotedanji potek zgodovine, boj za katoliško vero s Turki, tujo nadvlado in podrobno italijansko okupacijo. Škofu so predstavili obnašanje vojske, zahteve vojakov, naj se duhovniki legitimirajo, posebno ko so odhajali delit maziljenje umirajočim. Takoj po prihodu italijanske vojske so celo od duhovnikov zahtevah, naj se v znamenje spoštovanja odkrijejo pred vojaki, a so to zahtevo sčasoma opustili. Prizadeli so jih tudi spreminjanje podružničnih cerkva v vojašnice, zapiranje slovenskih šol in potem odpiranje italijanskih. Ostro so bih proti razpustitvi narodnih društev, zavodov, gospodarskih združenj, uvedbi italijanščine kot uradnega jezika, poitalijančevanju krajev in osebnih imen. Za versko življenje slovenskega prebivalstva je bilo pogubno 15 NŠjVL 331, Škof Anton Bonaventura Jeglič, f. 27c, 14. 1. 1920, 21. 1. 1920,12. 3. 1920. 16 Prav tam. 17 NŠAL 331, Škof Anton Bonaventura Jeglič, f. 40, Dnevnik potovanja v Rim. odstavljanje slovenskih duhovnikov in nastavljanje italijanskih, pri čemer je bilo prejemanje zakramentov oteženo npr. kako naj bi se slovenski vernik spovedal grehov italijanskemu duhovniku? Nato so jim Italijani dali vedeti, da Slovencem ni treba k spovedi, dokler se ne naučijo italijanščine. Med drugim so tudi ostro protestirali proti grešnim plesom, ki so jih prirejah Italijani. Sledili so natančni statistični podatki o prebivalstvu celotne škofije. Duhovniki so tako zahtevah, naj se slovanski duhovniki vrnejo v svoje župnije po škofiji, priznanje vseh ugodnosti, ki so jih imeli italijanski, samovoljne oblasti naj ne bi duhovnikov prestavljale po župnijah, med člani kapitljev v Kopru in Trstu pa bi morah biti tudi Slovani. Zahtevah so dobro vzgojo v semeniščih, ki ne bi temeljila na nacionalni pripadnosti, in prosto uporabo narodnega jezika po vseh cerkvah.18 Primorski duhovniki so spomladi 1921 ponovno prosili Jegliča, naj posreduje zanje v Vatikanu v zvezi z imenovanjem slovenskega škofa in slovenske liturgije. Škofa je tokrat spremljal samo dekan v Komnu Ignacij Valentinčič. Škof je zelo hitro sprevidel, da bodo ostali praznih rok. Papež je bil v celoti podrejen italijanski vladi, tako da jim je bilo obljubljeno le, da bodo na novo imenovani škofi znali slovensko. Vlada je namreč zahtevala, da je škof Italijan ah pa vsaj Italijan po prepričanju.19 Vse utvare o pomoči Svetega sedeža so se razblinile in situacija je ostala ista. Jugoslovanska vlada oziroma dr. Anton Korošec so prosili Jegliča, da bi posredoval pri poslancu Virgilu Ščeku v zvezi z italijanskih zahtevami, povezanimi s Črno goro. Na Ščeka so se obračati tudi drugi duhovniki, potem pa je Šček poleti 1921. vložil prošnjo za samostojno jugoslovansko škofijo na Primorskem.211 Novembra 1922 se je pri Jegliču oglasil Anton Požar, ki je odpotoval v Beograd po finančno pomoč za goriško malo semenišče, porušeno med vojno, in se je ob tej priložnosti potožil škofu. Zaupal mu je takratne razmere in predvidevanja za naprej. Primorci so namreč pričakovali, da bo škof Bartolomassi odšel iz Trsta. Za njim naj bi seveda prišel zopet Italijan, jugoslovanska vlada v Kraljevini SHS pa naj bi ustanovila italijanski vikariat za 10.000 Italijanov, da bi potem Primorci v Trstu dobili generalnega vikarja Slovenca.21 Vendar so 18 NŠAL 331, f. 40, Spomenica. l'> NŠAL 331, f. 27c, 10. 4. 1921. 20 NŠAL 331, f. 27c, 4. 2. 1922; Kralj: Škof Anton Bonaventura Jeglič in Primorski Slovenci, str. 395. 21 NŠAL 331, f. 27c, 21. 11. 1922. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Marija Cipič Rehar: Primorski Slovenci in ljubljanski škof Anton Bonaventura |eglič, str. 375—384 379 bila to le predvidevanja in lažno upanje, da se bo položaj izboljšal. Škof Bartolomassi se je odpovedal škofiji in odšel v Pinerolo, kjer ni bilo takšnih pritiskov fašističnih oblasti nanj. V istem mesecu je Jegliča obiskal tudi dekan iz Krkavč Matej Škerbec ter izpostavil težave duhovnikov pri pridobivanju državljanstva in pokojnin. Ker je Jegliču vedno manjkalo duhovnikov, jim je ponudil službovanje in nastavitev v ljubljanski škofiji. Škerbec ga je seznanil tudi z mučenjem duhovnikov: grožnje s strelnim orožjem, pitje rici-nusovega olja. Jeglič v svojem dnevniku z veliko zaskrbljenostjo navaja: »Povedalje, kako fašisti neljube duhovnike mučijo. Pridejo po tri ali štiri, eden nastavi duhovniku revolver na prsi, drugi mu kaže granato, tretji ga sili piti ricinovo olje in kriče »o bevera o morte!« Duhovnik mora izpiti; dvanajstorici so žj tako naredili. V šole pošiljajo kot učitelje talijanske duhovnike, ki naj učijo vse predmete in tudi verouk. Ves pouk v talijanskem jeziku. Ko pride nedavno na podružnico, da opravi popoldansko pobožpost, dobi tam talijanskega duhovnika, ki moli rožpi venec talijansko, zp kar ljudstvo godrnja in mrmra. Ko tega duhovnika vpraša, kdo ga je pooblastil, zavpije nad njim: komur to ni všeč, naj gre čez mejo! — Grobno!«22 Versko življenje je bilo oteženo z nastavljanjem italijanskih duhovnikov, ki niso znali slovensko, veliko pa jih je bilo v slovenske župnije premeščenih kazensko, to pa kaže na kakovost verskega življenja, ki so ga ti zagotavljali vernikom. Primorski duhovniki so Jegliču poslali pisma, v katerih so podrobno opisali položaj po župnijah. Tako mu je februarja 1923 pisal kaplan Anton Cok pri sv. Antonu v Trstu o prepovedi slovenskih pridig v cerkvi z izgovorom, da Slovenci razumejo italijansko, vse bolj številne so bile grožnje fašistov o prepovedi vseh slovenskih pridig v Trstu. Slovenske duhovnike naj bi upokojili ah jih preganjali. Po Istri so nastavljali vse več italijanskih duhovnikov, zato se je zmanjšalo število vernikov v cerkvah. Ponovno so pripravljali delegacijo za obisk papeža v Rimu in prosili pomoči Jegliča.23 Škof je o tem obvestil dr. Korošca in papeža v Rimu. Vsakih pet let je moral lokalni škof v Rim k papežu na poročanje »ad limina« in tako je Jeglič potoval oktobra 1923 v Rim, na poti nazaj v Ljubljano pa je obiskal še svojega metropolita, nadškofa Sedeja v Gorici, se ustavil pri duhovnikih v Vipavski dolini, ki so bili do konca prve svetovne vojne del njegove škofije, in se tako na svoje lastne oči prepričal o razmerah pod Italijani. Duhovniki 22 NŠAL 331, f. 27c, 27. 11. 1922. 23 NŠAL 331, f.27c, 1.3. 1923. so povsod pripovedovah o fašističnem pritisku na slovensko prebivalstvo, vendar so mu ti zatrjevali, da so močni in se ne bodo pustih podjarmiti.24 Jeglič je tako v več pismih nadškofu Sedeju v Gorico obžaloval pritiske, ki so jih nanj izvajali fašisti, in mu izražal podporo, da bi mu uspelo vztrajati na njegovem mestu.25 Jeglič je ves čas spremljal dogajanje na Primorskem in tako je 10 decembra 1923 v skrbi za primorske vernike pisal goriškemu nadškofu Sedeju: »Fašisti so se zadnje čase zpova %oper Vas zprotili. Hudo je to! Toda molite zp pomoč od zgoraj, da bi ne izgubili poguma in da vztrajate prav do skrajnosti. Slovenci čutijo, da ste Vi njihova zadnja opora. Ako odidete Vi, kaj bo z njimi? Zapuščeni bodo skoraj gotovo kakor v Istri. Bog Vas je v te bridkosti postavil, pomagal Vam bo do dobrega izida,«26 Ob vseh bridkostih, ki so prizadele Primorce, je Jeglič ob vse večjem nasilju tudi Vatikanu potarnal, tako je v svojem pismu Piju XI. 23. januarja 1924 menil: »Žalost nas prevzema zaradi pogodbe, sklenjene med kraljevino SHS in kraljevino Italijo, v kateri niso upoštevane pravice Slovencev in Hrvatov pod italijansko oblastjo, kakor pravico do šol, glede vere in glede gospodarskih organizacij. Zaradi raznih ... se naše ljudstvo pod Italijo upravičeno odvrača od Boga.«21 Kot dokaz Jegličeve povezanosti s Primorci je tudi njegovo imenovanje za častnega člana Goriške Mohorjeve družbe (13. novembra 1924) 28 Ministrstvo za zunanje zadeve je Jegliča 26. novembra 1925 obvestilo, da mu je italijanski kralj Vittorio Emanuele III. podelil red sv. Mavricija in Lazarja, ker je opravil predpisane cerkvene obrede ob prenosu posmrtnih ostankov italijanskih vojakov s pokopališča sv. Krištofa v Italijo.29 Ob velikem jubileju, 25-letnici škofovanja nadškofa Sedeja, je bil Jeglič povabljen na slavje v Gorico, vendar so ga obmejne straže v Podbrdu na povelje višjih oblasti kljub urejenim dokumentom zavrnile, zato se je moral vrniti v Ljubljano. Ob tem dogodku je tudi vrnil odlikovanje italijanski vladi, o tem pa jo je obvestil prek konzulata v Ljubljani.30 Stranka SLS je jeseni 1928 sklenila pripraviti članke, v katerih bi po jugoslovanskih, nemških, francoskih in angleških časopisih opozorili na krivice, ki se dogajajo primorskim Slovencem v Italiji. 24 NŠAL 331, f. 27c, 1. 11. 1923. 25 Sedej: Škof Jeglič in goriški nadškof Sedej, str. 88-91. 26 Klincc: Primorska duhovščina pod fašizmom, str. 35. 27 NŠAL 331, f. 27c, 23. 1. 1924. 28 NŠAL 331, f. 23, Razna važna pisma, Diploma, 20. 12. 1924. 29 NŠAL 331, f. 23, Razna važna pisma, 26. 11. 1925. 30 Jagodic: Nadškof Jeglič, str. 597. 380 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Marija Cipič Rehar: Primorski Slovenci in ljubljanski škof Anton Bonaventura |eglič, str. 375—384 Pri tem so se obrnili tudi na dr. Antona Korošca, ki pa se zaradi svojega položaja v vladi glede tega ni mogel opredeliti. Jeglič je podprl objavo izjav v časopisih.31 V Slovencu so se tako kmalu začeti pojavljati članki o Primorski. Prvi je izšel 11. novembra 1928 z naslovom Pozdrav trpečim bratom in sestram, opisoval pa je obljube italijanskega zunanjega ministra, ki je javno zagotavljal Slovencem kulturno in narodno svobodo, vendar so bile to lažne obljube. V okviru istega naslova sta bila objavljena še dva prispevka, in sicer Križev pot našega Primorja, ki je opisoval zasedbo, izvedbe volitev, požige in nasilje fašistov, ter Pogreb, ki govori o Kurentu, ki umira.32 Slediti so številni članki o fašističnem nasilju nad Slovenci. Opisovati so trpljenje zatiranih in razgaljati strahote fašizma. Ti članki so se pojavljati vse do 22. januarja 1929, in to vsak drugi ali tretji dan. Potem jih ni bilo več.33 Vsakokrat, ko so k Jegliču prispele prošnje za preganjane in trpeče, je hitro pisal v Rim. Tako je oktobra 1929 prejel telegram s prošnjo delegata Ju-retiča za posredovanje za pet istrskih fantov, ki so jih fašistične oblasti v času volitev v Beramu v Istri zaprle in jih na sodnem procesu poskušale obsoditi na smrt. Jeglič je takoj poslal telegram kardinalu Gasparriju s prošnjo, naj preprečijo usmrtitev obsojenih.34 Podobno je ravnal maja 1929, ko je bil pri papežu v Rimu, takrat je namreč posredoval za pomilostitev primorskega politika Janka Kralja, ki je bil takrat konfiniran na otoku Lipari.35 NŠAL331,f.27c, 8. 11.1928. 32 Predpostavljam, da se navezuje na delo Kurent pisatelja Ivana Cankarja. 33 Vsi članki so izšli v Slovencu: Pozdrav trpečim bratom in sestram, 11. 11. 1928, Križev pot našega Primorja, 11. 11. 1928, »Pogreb«, 11. 11. 1928, Najnovejša nasilja fašizma, 20. 11. 1928, Fašistovski strah, 21. 11. 1928, Zakaj je bila ustavljena Goriška straža, 22. 11. 1928, Časnikar Kemperle zaprt, 23. 11. 1928, »Zločin« g. Kemperla, 24. 11. 1928, fašizem in komunizem, 24. 11. 1928, Kdaj bo temu konec, 25. 11. 1928, Zakaj je g. Kemperle zaprt!, 25. 11. 1928, Protimoralno delo fašistov, 27. 11. 1928, Slovenci v Italiji, 3. 12. 1928, 22. 12. 1928, 23. 12. 1928, 20. 1. 1929, 22. 1. 1929, Zlobni napadi na goriškega nadškofa, 6. 12. 1928, Novo nasilje fašistov, 8. 12. 1928, Največja nevarnost za Evropo, 11. 12. 1928, Dr. J. Kralj za 5 let konfiniran, 14. 12. 1928, Živahnost italijanske diplomacije, 20. 12. 1928, Se enkrat opozarjamo, 21. 12. 1928, Italijanska vlada Slovencem za božič, 27. 12. 1928, Križev pot janka Kralja, 28. 12. 1928, Potrebna beseda, 4. 1. 1929, Brez svobode, 5. 1. 1929, Sporna vprašanja z Italijo, 12. 1. 1929, Fašistična šola med Slovenci, 15. 1. 1929, Opozarjamo, 18. 1. 1929. 34 NŠAL331, f. 27c, 15. 10. 1929. 3:> Kralj Jerman: Janko Kralj, utišani in pozabljeni slovenski politik (1898-1944), str. 73. Zaradi pomanjkanja duhovnikov so se primorski duhovniki na Jegliča obračati tudi s prošnjami, naj jim dodeli kakšnega duhovnika. Župnik v Jel-šanah je tako 10. avgusta 1926 pisal Jegliču, ali bi lahko dobil kaplana, pri tem pa je posebej poudaril, da bi on sam in škof na Reki poskrbela, da ga fašistične oblasti ne bi zatirale. Škofijska pisarna je na prošnjo odgovorila negativno, saj je duhovnikov povsod manjkalo.36 Vrhovni svet krščanskih organizacij Slovencev in Hrvatov v Italiji je Jegliču poslal spomenico glede vprašanja Katoliške akcije 22. junija 1927. V njej je podrobno predstavil celotno obsežno delo na tem področju in oblikoval mnenje o italijanski Katoliški akciji, ki je bila čisto drugačna organizacija, saj delo ni bilo toliko povezano z duhovniki kot z laiki, poleg tega je bila izrazito italijanska organizacija, zato je v osnovi zavračal pridružitev akciji. Poudarek slovenske Katoliške akcije je bil med drugim tudi na obnovi delovanja vseh kulturnih in družbenih organizacij, ki so bile na Primorskem prepovedane. Zaradi vsestranskega poudarjanja italijanskega nacionalizma je bilo precej omajano zaupanje v visoke cerkvene dostojanstvenike, saj se niso zavzeti za svoje slovanske duhovnike in vernike. Pravice manjšin, ki so bile zagotovljene po Versajski pogodbi, tu niso bile spoštovane, to pa je slovenski Katoliški akciji dajalo še toliko večji pomen v vlogi branilke pred vsiljeno itatijanizacijo. Da bi organizacija delovala še bolje, so predlagati duhovne svetovalce in vrhovnega duhovnega voditelja. Izvoliti naj bi jih na zboru dekanijskih delegatov, Jeglič pa bi jih potrdil. Škofa so še prositi, naj izposluje pri Svetem sedežu, da bo njihova organizacija samostojna Katoliška akcija Slovanov v Italiji ter bi njihova prosvetna zveza mogla vstopiti v internacionalno katoliško zvezo. Na koncu so poudariti, da je ohranitev slovenstva v Italiji odvisna od cerkvenega gibanja.37 Na zasedanju Jugoslovanske škofovske konference od 12. do 15. oktobra 1928 v Zagrebu so prebrati poročila o fašističnem preganjanju in predsednik konference je predstavil nekaj korakov za posredovanje, kakšni so biti, pa iz zapisnika ni vidno. Nuncij je govoril tudi o odzivu na članek, objavljen v hrvaškem dnevniku Narodna politika, v katerem je bil objavljen poziv Svetemu sedežu, naj obsodi delovanje fašističnih oblasti. Podpisan je bil 3 NŠAL 331, f. 27c, 22. 11. 1927. 57 NŠAL 331, f. 27c, 1. 1. 1929. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Marija Cipič Rehar: Primorski Slovenci in ljubljanski škof Anton Bonaventura |eglič, str. 375—384 383 škofa Jegliča pa je po njegovem odstopu julija 1930 nadaljeval škof Gregorij Rozman vse do začetka vojne, ko je tudi večji del preostale ljubljanske škofije prišel pod Italijane. Viri in literatura Viri Arhiv Republike Slovenije (ARS) AS 58, Pisarna za zasedeno ozemlje, 1918— 1922, f. 1 Nadškofijski arhiv Ljubljana (NSAL) NSAL 331, Škof Anton Bonaventura Jeglič, f. 23, 27c, 40 ŠAL V, Duhovniki tuji, f. 51 ŠAL V, Škofije tuje, f. 255 ŠAL V, Škofovska konferenca, f. 268, 269 Časopisi Slovenec, 1928-1929 Literatura Dolinar, France Martin: Jeglič in cerkvenopoli-tična vprašanja po letu 1918. Jegličev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj). Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 318-319. Jagodic, Jože: Nadškof Jeglič. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1941, str. 597. Kacin-Wohinz Milica: Primorski Slovenci in fašizem. Primorska srečanja 19 (1995), str. 419—421. Kacin-Wohinz, Milica; Pirjevec, Jože: Zgodovina Slovencev v Italiji 1866—2000. Ljubljana: Nova revija, 2000, str. 27. Klinec Rudolf: Primorska duhovščina pod fašizmom. Gorica: Mohorjeva družba, 1979, str. 35. Klinec, Rudolf: Zgodovina goriške nadškofije 1751— 1951. Gorica: Mohorjeva družba, 1951, str. 51. Kralj, Franc: Škof Anton Bonaventura Jeglič in Primorski Slovenci. Jegličev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj). Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 395. Kralj, Franc: Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda. Zgodovina cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik). Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 188. Kralj Jerman, Lučka: Janko Kralj, utišani in pohabljeni slovenski politik (1898—1944). Ljubljana: Družina, 2008, str. 73. Letopis ljubljanske škofije leto 1926. Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna, 1926, str. 21. Letopis ljubljanske škofije leto 1932. Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna, 1932, str. 65. Letopis ljubljanske škofije leto 1935. Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna, 1935, str. 238. Primorski biografski leksikon, I. knjiga. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1974, str. 292. Sedej, Andrej: Škof Jeglič in goriški nadškof Sedej. Jegličev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj). Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 88-91. Zusammenfassung DIE SLOWENEN AUS PRIMORSKA (SLOWENISCHES KÜSTENLAND) UND ANTON BONAVENTURA JEGLIČ, BISCHOF VON LJUBLJANA Am Ende des Ersten Weltkriegs zerfiel die österreichisch-ungarischen Monarchie aufgrund der militärischen Niederlage, und Italien besetzte Primorska, das Slowenische Küstenland (Görz, Triest, Istrien), einen Teil von Notranjska, dem ehemaligen Innerkrain (Bezirk Postojna, Gerichtsbezirk Idrija), und das Kanaltal. Nach der faschistischen Übernahme der italienischen Staatsgewalt löschte die Regierung in den Jahren von 1923 bis 1929 durch Gesetze und Königs- und Prä-fekturdekrete alle äußeren Zeichen der Existenz der nationalen Minderheit aus und zerstörte alle kulturellen, wirtschaftlichen und sozialen Institutionen mit slowenischem Charakter. Die Priester aus Primorska wandten sich an den Bischof von Ljubljana, Anton Bonaventura Jeglič, der ein bekannter Befürworter des Slowenentums und ein Vermittler für Unterdrückte war. So hatte Jeglič schon bald nach Kriegsende mit Bedauern die Schwierigkeiten des Triester Bischofs Andrej Karlin und des Bischofs von Krk, Anton Mahnič, verfolgt, die von der neuen italienischen Obrigkeit aus ihren Diözesen vertrieben worden waren. Jeglič reiste auf Wunsch der Priester aus Primorska mehrmals in einer Delegation mit ihnen in die Vatikanstadt und setzte sich bei den Kardinälen und beim Papst für die Erneuerung des slowenischen Gottesdienstes und für die Vereinigung der slawischen Christen in Italien unter einem Bischof ein, jedoch waren alle Versuche aufgrund der im Vatikan herrschenden proitalienischen Überzeugung und des Drucks der italienischen Regierung mehr oder minder erfolglos. Zahlreiche Priester waren gezwungen, Primorska zu verlassen, da sie von der italienischen Obrigkeit aufgrund ihrer aufrechten Haltung und ihres 384 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Marija Cipič Rehar: Primorski Slovenci in ljubljanski škof Anton Bonaventura |eglič, str. 375—384 Festhaltens an der slowenischen Predigt in der Kirche und am slowenischen Religionsunterricht verfolgt, mit dem Tod bedroht und malträtiert wurden. Ahnliche Schwierigkeiten hatten zahlreiche Priester, die in Krain geboren waren, aber ihren Dienst in Primorska versahen. Da ihnen die italienische Obrigkeit die Staatsbürgerschaft nicht anerkannte, waren sie gezwungen, fortzuziehen; sie verloren auch ihr Einkommen, sodass sie sich ebenso an den Bischof von Ljubljana wandten. Jeglic teilte ihnen je nach den Möglichkeiten eine Pfarrei zu oder setzte sich bei den jugoslawischen Behörden für die Beziehung einer Rente ein. Arhivi 34 (2011) št. 2, str. 385-392 Članki in razprave 385 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 352(450.34) Prejeto: 30. 9. 2011 Verso nuove ricerche sul governo lócale in etá contemporánea: l'esperienza vicentina e veneta FILIBERTO AGOSTINI dr., univerzitetni profesor Universitá degli Studi di Padova, Facoltá di Scienze politiche, Dipartimento di studi storici e politici Via del Santo 28,1-35123 Padova e-pošta: filiberto.agostini@unipd.it IZVLEČEK Prispevek načenja vprašanje vodilnega lokalnega sloja v Venetu današnjega časa. Z uporabo še ne objavljenih arhivskih virovje bilo mogoče sestaviti družbenopolitični profil več tisoč občinskih in pokrajinskih upraviteljev. Začetna raziskava se bo časovno in prostorsko razširila in bo tako nudila zanimive matične, politične in družbene podatke o ljudeh, ki jim je bilo in jim je zaupano vodenje dežele Veneta. KLJUČNE BESEDE: Veneto, lokalna uprava ABSTRACT NEW RESEARCH IN THE PRESENT-DAY LOCAL ADMINISTRATION-CASE OF VICENZA AND VENICE The article aims to shed light on the issue o j local leadership in the present-day Veneto. By reviewing archival sources that have jet to be published, the author was able to construct a sociopolitical profile of several thousand municipal and provincial managers. The initial research is to be conducted over larger territory and over longer period of time so as to present us with interesting registry, political and social data on the people who were and still are entrusted with the leadership of the province of Veneto. KEY WORDS: Veneto, local administration Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 386 I ''¡liberto Agostini: Verso nuove ricerche sul governo locale in età contemporánea: l'esperienza vicentina e veneta, str. 385-392 L'Istituto per le ricerche di storia sociale e religiosa di Vicenza,1 che per oltre trent'anni e con grande impegno scientifico ha orientato i suoi in-teressi prevalentemente verso le istituzioni ecclesia-stiche, il clero regolare e secolare, le pratiche re-hgiose e i comportamenti devozionali, i culti e i luoghi ch pellegrinaggi nel Veneto e in Itaha, da qualche tempo ha awiato nuove cohaborazioni scientifiche con studiosi cü universitá e istituti culturah europei ed extraeuropei e individuato nuovi filoni cü ricerca e argomenti ch studio che, senza trascurare o svilire la storia regionale e nazionale, toccano realtá piu o meno lontane, nel tempo e nello spazio. In questo »cammino« non siamo al punto ini-ziale: giá nel 1990, all'indomani della caduta del muro cü Berüno, con una iniziativa pionieristica l'Istituto aveva awiato l'anahsi della situazione reügiosa vissuta in Croazia, Slovenia, Lituania, Polonia e Ungheria nei quarantacinque anni di dominio dei vari comunismi, aprendo importanti spiragh conoscitivi su una realtá che agli occidentah era ampiamente sconosciuta.2 In prosieguo di tempo il desiderio di recuperare sotto altri profili la storia dei Paesi dell'Europa orientale e balcanica, dall'Adria-tico e dal Mecüterraneo ahe cittá e ai territori russi e ucraini, aveva incentivato nuovi studi volti soprat-tutto alia conoscenza dell'identitá culturale e nazionale dell'Oriente europeo, alie vicende dell'holodomor nell'Ucraina degh anni trenta del Novecento,3 alie erecütá reügiose romane e greche.4 La volontá di scoprire, identificare e valorizzare realtá a lungo politicamente separate, ma culturalmente e rehgiosa- 1 Gabriele De Rosa, che già all'inizio degli anni cinquanta aveva condotto le prime ricerche storiche nel Veneto, fonda nel 1975 l'Istituto alio scopo di analizzare - con in-tenti comparativi - la locale realtá sociale e religiosa dalla caduta di Venezia (1797) alia prima guerra mondiale. In-sieme con i suoi giovani allicvi ha rivolto, nei primi anni, particolare attenzione a vescovadi, seminari, parrocchic, clero e al cosiddetto »vissuto religioso«, per poi dirigere lo sguardo agli aspetti economici e politici del territorio. In tempi più recenti — soprattutto in concomitanza con il bicentenario della rivoluzione francese e della caduta di Venezia - l'interesse si è spostato, da un lato, sulla situazione religiosa nei Paesi dell'] '.st europeo, dall'altra sul go-verno locale c le sue moltcplici articolazioni nella regione véneta. 2 Su questi temi si veda Pa fede »sommersa« nei Paesi dell'Est, Premessa di G. De Rosa, Vicenza 1992. 3 L'Istituto di Vicenza ha pubblicato: Pa morte della terra. Pa grande »carestía« in Ucraina nel 1932-33, a cura di G. De Rosa c F. Lomastro, Roma 2004; c »11 nome della stella è Assenzio. RJcordando Chernobjl, a cura di F. Lomastro, .V. Omelianiuk e O. Pachlovska, Roma 2003. 4 Si veda P'etá di Kiev e la sna crédita nell'incontro con lOccidente, a cura di G. De Rosa c F. Lomastro, Roma 2003. mente collegate, e di trovare le ragioni profonde e resistenti cü una storia cü lungo periodo, ha guidato ricercatori e docenti, pur nella diversitá delle voci, a compulsare archivi negletti e inesplorati, frequen-tando biblioteche pubbliche e private e percorrendo itinerari di ricerca originali, per conoscere e far conoscere il passato e il presente del continente europeo. Una volontá, questa, non erudita e astratta, ma nutrita di emozione e partecipazione civile, forte e generosa nel processo di allargamento dei saperi. Un quadro di interessi moho articolato, dunque, suscettibile di progressiva estensione. In questa di-rezione di lavoro rientra anche la questione del go-verno lócale, dei »poteri« e del »potere«, delle élites laiche ed ecclesiastiche, del ceto dirigente aristocrático e borghese, dei »reggitori« di cittá e cittadine, cü villaggi e contrade in etá contemporánea, e non solo. Nell'ambito della storia delle amministrazioni locati é soprattutto il Comune — ovunque in Italia e in Europa costituisce la prima forma di aggrega-zione dopo il núcleo famitiare e come tale viene disciplinato da costituzioni e leggi — a diventare oggetto di grande attenzione. In realtá esiste giá al riguardo una letteratura cospicua concemente le norme costituzionali e i modelti di ordinamento,5 ma in genere poco sappiamo dell'organizzazione burocrática e del personale elettivo e ammini-strativo, dei prowedimenti detiberativi, delle circo-scrizioni territoriali.6 II lavoro di ricerca é dawero cüfficile e oneroso se si mira a recuperare i nomi e i curricula cü sindaci, podestá, assessori e commissari insediati nelle cittá e nei borghi delle varié regioni, poi sondare il concetto cü potere che questi uomini incarnano e capire in quale modo si relazionano con principi e sovrani, cui devono la nomina, oppure con le istituzioni democráticamente organizzate e con gli elettori in tempi piu recenti. Occorre poi verificare il peso delle aristocrazie e il ruolo delle famiglie signorili nel promuovere i propri membri e nel tutelare il proprio potere e patrimonio, di ac-certare che cosa concretamente propongono per »governare« la societá lócale in tutte le sue articolazioni. E ancora: é necessario analizzare i rap-porti fra amministrazione e potitica, i problemi di 1 Per l'analisi degli ordinamenti locali e l'illustrazione dei vari modelli presentí in numerosi paesi, geográficamente e culturalmente vicini e lontani, cfr. G. Pavani e 1.. Pegoraro, Municipi d'Occidente. IIgoverno lócale in Europa e nelle Americhe, Roma 2006. 6 Un significativo contributo alia conoscenza del Comune c della Provincia e offerto da due recenti volumi, entrambi a cura di F. Agostini: Pe Amministrazioni comunali in Italia. Probkmatiche nazionali e caso veneto in etá contemporánea, Milano 2009; Pe Amministrazioni provináali in Italia. Prospettive ge neroli e vicende venete in etá contemporánea, Milano 2011. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 387 1'¡liberto Agostini: Verso nuove ricerche sul governo locale in età contemporánea: l'esperienza vicentina e veneta, str. 385-392 assetto e relazione con istituzioni centrali, forme di autonomía municipale e cittadinanza politica, assi-stenza e servizi sociali, fiscalità comunale, statistiche amministrative, cogliendo gli elementi di continuità e di cambiamento nel processo storico. In questa prospettiva di ricerca deve essere con-siderata, fra l'altro, anche la legislazione elettorale, poiché essa fornisce la chiave di lettura per rico-struire la trama dei rapporti tra poteri locali e altri livelli di governo, in ordine al legame che intende instaurare con la comunità nazionale. Scendendo nello specifico, si puô affermare che la legge votata in parlamento, nel marzo 1865, costituisce il fonda-mento délia disciplina degli enti locali e assume un particolare valore politico perché, imponendo il controllo statale attraverso una pluralità di uffici centrali e periferici diversi fra loro per competenza e intensità d'intervento, segna la sconfitta dei progetti di decentramento amministrativo. Se la legge del 1888 impone ulteriori vincoli per fronteggiare le conseguenze dell'allargamento del suffragio amministrativo, quella del 1915 conferma la subordi-nazione dei corpi locali alio Stato, a fronte del suffragio universale maschile che accresce l'elettorato a circa un quarto délia popolazione residente. Nel 1934, poi, viene adottato il nuovo testo único délia legge comunale e provinciale che, introducendo la diretta ingerenza del potere centrale nell'ordina-mento locale, eliminando gli spazi di autonomia conquistad in precedenza e garantendo l'aderenza dell'azione locale ai fini dello Stato, definisce compiutamente il sistema amministrativo fascista. Il succitato testo del 1934 per molti aspetti resta in vigore ben oltre la fondazione della Repubblica democrática e la promulgazione della Costituzione, e ció evidentemente — si è scritto — perché funzionale al nascente sistema politico. Da queste note si puô ben cogliere l'importanza della legge elettorale per seguire le tappe di una progressiva democratizzazione del sistema politico e abbozzare il profilo mutevole nel tempo del ceto amministrativo, anche se non è il caso di indugiare in questa sede sulla normativa italiana, dal momento che gli studi promossi e i piani di lavoro attivati presso l'Istituto di Vicenza si proiettano su tutta la realtà europea. Numerosi altri argomenti meritano di essere approfonditi o almeno menzionati in un lavoro sul »governo comunale«, come, ad esempio, il difficile e diuturno rapporto tra capitale e città suddite, capoluoghi e villaggi, aristocrazie e plebi governate, autonomie reali, promesse e negate, forze sociali centrifughe e centripete. La conoscenza dei corpi locali in tutti i loro livelli e gangli, lungo l'età moderna e contemporánea, comporta un ri- chiamo necessario alla storia politica, sociale, económica, a quella di demografía, ambiente, organiz-zazione ecclesiastica. Non possiamo ignorare che le élites locali passano, in vario modo e misura, attraverso le vicende delle parrocchie, confraternité e congregazioni religiose, venendo a contatto con l'economia elemosiniera e i benefici parrocchiali, acquisendo in alcuni frangenti importanti patrimoni nazionalizzati. Inoltre esse sperimentano — per limt-tarci all'età contemporánea — altri cambiamenti cru-ciali, quali gli esiti assolutamente sconvolgenti di una »grande« rivoluzione industríale e di una »grande« rivoluzione politica, lo sfaldamento di imperi seco-lari e la composizione di inediti assetti nazionali, con la crescente dilatazione del commercio, il consoli-darsi di nuove gerarchie urbane, l'emigrazione di massa, gli strazi delle grandi guerre europee e l'affermarsi dei partiti e dei sindacati. Va da sé che questi rilevanti fenomeni non lasciano immutata nel tempo la »classe« politica e amministrativa locale, che inevitabilmente subisce dinamiche, influenze, impulsi destinati a incidere sulla sua articolazione interna (per limitarci al Veneto, si pensi al ricambio dei »municipalisti« awenuto nel 1797, 1815, 1866, 1919, 1926, 1946, 1995). Di fatto il Comune, con le sue »persone e cose«, presenta certamente nel lungo periodo elementi di stabilità e resistenza, ma anche molti altri di repentina mutevolezza. Questi, dunque, sono solamente alcuni appunti da tenere come riferimento per approdare ad una conoscenza ampia e convincente della storia dei governi locali. Per quanto riguarda la realtà veneta sono state già awiate ricerche storiche su ammi-nistrazioni comunali e classi dirigenti di un centinaio di Comuni nel lungo periodo, dal 1866 a oggi. Il »ritratto« degli amministratori è stato ricostruito analíticamente recuperando la loro identità anagra-fica, i dati professionali e culturali, l'afferenza politica e partitica, la durata del mandato, la loro »operatività municipale«. Nel caso di Marostica, nota città murata dell'Alto Vicentino, le ricerche sono a buon punto, cosi che alcune acquisizioni sono sicure per quanto concerne sia la »fisionomía« degli »uomini pubblici« che la loro azione concreta a »servizio« della comunità.7 Dalla utilizzazione sto-rica delle carte d'archivio si capisce che all'indomani 7 Un quadro analítico degli amministratori marosticensi del secondo Novecento, con tavole sinottiche e grafici, in 1;. Agostini, U»archivio« elettorale amministrativo del Veneto, 19452000. Un'espernada in divenire, in Ue amministra%ioni comunali in Italia cit., pp. 377—426. VnArchivio« elettorale e una ini-ziativa avviata nel 2004 presso il Dipartimento di studi storici e politici della l'acoltá di Scienze politiche di Pa-dova e patrocina ta dalla Regionc del Véneto. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 388 I ''¡liberto Agostini: Verso nuove ricerche sul governo locale in età contemporánea: l'esperienza vicentina e veneta, str. 385-392 dell'unione del Veneto al Regno d'Italia e sino alia prima guerra mondiale, cioè dal 1866 al 1918, in questa cittadina il »potere« municipale resta salda-mente nelle mani di poche famiglie di industriah, proprietari terrieri e liberi professionisti, le quali co-stituiscono un vero e proprio notabilato di fede prevalentemente liberale, ma con significativi ap-porti del mondo cattolico. Nel contesto di fine Ot-tocento e primissimo Novecento il ¿cambio del ceto amministrativo locale è assai lento, nonostante le leggi elettorah crispine prevedano il parziale rinnovo ogni due o tre anni dei consigh: per oltre un quarantennio poco o nulla scalfisce l'indeformabile andamento amministrativo, non fosse altro perché numerosi amministratori — a Maros tica in ogni mandato se ne contano trenta — restaño in carica per vent'anni e anche più. Solo nell'immediato primo dopoguerra, come conseguenza della legge del 1912, il consiglio comunale vive un cambiamento significativo con l'ingresso di uomini nuovi, e socialisti e popolari, che per la prima volta si ritrovano ad avere peso e ruolo a fianco di conservatori e liberali. Anche l'ordinamento podestarile del 1926, con l'inse-diamento del podestà e la cancellazione del mec-canismo elettivo, costituisce nella cittadina vicentina una cesura nella storia comunale, come pure l'ele-zione della primavera del 1946, che per la prima volta coinvolge tutti i cittadini senza alcuna distin-zione. Degli amministratori, che dal dopoguerra ad oggi hanno »governato«, conosciamo numero, nome, luogo di nascita, età, titolo di studio, attività lavorativa, carica, partito di appartenenza, voti di preferenza: una serie completa di informazioni, tutte assai utili per definire aspetti e momenti delle amministrazioni di Marostica, contrassegnate, ad esempio, dalla persistenza e tenacia degli agricoltori negli anni quaranta e cinquanta, degli insegnanti negli anni settanta e ottanta, dei liberi professionisti in tempi più recenti. Questo consente di evidenziare e verificare il primo ingresso in consiglio delle donne, la fisionomia intellettuale e professionale dei sindaci e assessori, l'apogeo e la crisi dei partiti, l'awento delle tiste civiche, il tempo e la forma del ricambio degli amministratori. Di fatto non è solo il profilo dell'amministrazione comunale ad essere meglio definito, ma è tutta la storia della città e del suo territorio che viene puntualmente narrata uti-tizzando le fonti archivistiche municipali. Abbiamo citato la vicenda amministrativa di Marostica in età contemporánea, ma potremmo richia-mare anche la storia di numerosi altri piccoti e grandi comuni d'Italia.8 Tuttavia non basta: riteniamo in- fatti che la storia lócale, pur interessante e rivelatrice di tante realtä che resterebbero incognite, vada ri-congiunta alia cosiddetta »grande storia«, ai processi politici, economici e sociali che attraversano paesi interi, ai movimenti di massa che coinvolgono mi-gliaia di comunitá, milioni di individui. Per questo motivo si auspica che l'Istituto di Vicenza divenga permanentemente luogo di incontro fra studiosi di varia formazione culturale e provenienza geográfica, ma soprattutto dell'Europa Orientale, offrendo occa-sioni di confronto per far avanzare le storiografie di riferimento, non giá contestando le storie regionali e nazionali, ma gettando ponti e moltipticando i legami tra di esse. Questa é la motivazione per cui, in tempi recenti, abbiamo fatto incontrare nelle nostre aule ricercatori e docenti delle universitä e accademie tedesche, austriache, ungheresi, slovene, croate, serbe e ucraine,9 con lo scopo di analizzare le tradizioni storiche e l'ordinamento attuale dei governi muni- Ritcniamo ncccssario presentare non solo gli uomini che nei municipi si sono awicendati, ma anche i »numeri« es-pressi in ciascuna elezione amministrativa, evidenziando la differenza tra le diverse sezioni, raccoghcndo le liste dei candidati e degli eletti, comparando i programmi di ciascuna giunta. Tutto ció mérita uno studio puntuale e ap-profondito, in quanto non si conoscono adeguatamente le varie articolazioni cd espressioni del governo municipale. A tale proposito, soprattutto in relazione al sccondo Novecento, ci si puó chiedere: quanti sono e chi sono gli amministratori comunali che hanno occupato i seggi nei con-sigli, elezione dopo elezione? Quale differenza intercorre all'atto dcllo spoglio dei voti tra città c piccolo pacsc, mon-tagna c pianura? Quali variazioni si notano in progressione di tempo nella stessa sezione clettorale? Gli interrogativi possono essere ancora più numerosi e impegnativi, ma tali restaño se non si procede con la ricerca storica negli archivi c nelle bibliotechc, una riccrca utile alie persone, alie co-munità, non già fine a se stessa. Sulla base della conosccnza maturata esaminando archivi privati c pubblici — prevalentemente municipali - e parimenti in seguito alia constata-zione che spesso non ci soccorrono le statistiche nazionali e nemmeno le parziali ricognizioni dei cultori di storia locali. Si c pensato di costituire un »archivio« elettorale amministrativo del Véneto, una vera c propria »banca dati della storia e della memoria elettorale amministrativa locale«. A tal fine è apparso utile concepire e approntare un data base con alcunc specifichc maschcrc c tabelle da utilizzare da parte dei ricercatori per il »popolamento« dei dati degli eletti (nome, luogo e data di nascita, età, sesso, titolo di studio, professione, carica municipale, partito e lista) c delle elezioni (data, mandato, sezioni, seggi, iscritti, ammessi c votanti maschi c femmine, schcdc valide, bi-anche, nulle e contéstate, candidati, partiti). 9 In forma quasi pionieristica il 23 ottobre 2004 è stata or-ganizzata presso l'Istituto di San Rocco una tavola rotonda su Le amministrazioni comunali in Europa centrale c orientale in età contemporánea. Stato degli studi c pro-spettive di riccrca. Cfr. F. Agostini, Le amministrazioni comunali in Europa centro-orientale. Un approccio alia questione, Ricerche di storia sociale e religiosa, XXXIV (2005), 67, pp. 47-54. 8 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 389 1'¡liberto Agostini: Verso nuove ricerche sul governo locale in età contemporánea: l'esperienza vicentina e veneta, str. 385-392 cipali in tutte le loro articolazioni, apprendere gli elementi di affinità e le differenze dei sistemi ammi-nistrativi-terri toriati nelle varie parti del continente. II confronto ha permesso di conoscere in dettaglio la pressione delle consorterie e dei partid in ámbito economico e sociale, le conseguenze della disinte-grazione dei sistemi comunisti, la presenza forte o debole dell'autogoverno locale e l'affermazione dell'ordinamento regionale, le competenze e le fun-zioni degli amministratori, la fanzionalità della burocrazia amministrativa, la fiscalità e la gestione del patrimonio pubblico. E evidente che tutto ció è solo il primo passo operativo, ancora insufficiente ma significativo, per conoscere e comparare »mondi locali« sino a pochi anni fa considerad lontani e sconosciuti. Seguendo questi molteplici itinerari, le prospettive di ricerca non possono essere strettamente giuridiche, né es-clusivamente storiche o politologiche, ma interdisci-plinari, aperte a grandi tematiche, a varie sollecita-zioni, per meglio awertire e analizzare il mondo municipale sempre molto complesso e strutturato. Un'iniziativa, questa, che non deve configurarsi come pura esercitazione accademica, ossia rimanere circoscritta in ambiti istituzionali e nei centri di studio, ma riversarsi nella societá civile, diventare cultura politica: non per la velleitá di pervenire in tempi rapidi a conclusioni generali, ma per il desiderio di conoscere, esplorare, verificare con occhio comparativo le varié forme ed espressioni del governo lócale, soprattutto dell'Europa orientale e balcanica. APPENDICE * * Sono state elabórate alcune tabelle reía Uve a sindaci, assessori e consiglieri del Comune pado-vano di Lozzo Atestino (dati raccolti da Valentina Zanon), che mettono in evidenza gli elementi di continuitá e cambiamento nell'amministrazione municipale. Anche la breve nota sui periodici appunta-menti elettorali apre spiragli conoscitivi sul dipanarsi nel tempo del governo lócale. La riproduzione della carta física del Veneto, infine, aiuta a percepire l'ampiezza del territorio nel quale sono in corso ricerche storiche concernenti i »reggitori pubblici«. 1. Profilo socio-politico degli amministratori comunali nel Comune di Lozzo Atestino (Padova) Ele^ioni amministrative del 24 mar%o 1946 N. Cognome e nome ] „uogo di nascita Data di nascita Ftà Attività lavorativa Carica Titolo di studio Partito 1 Xoia Amedeo Lozzo Atestino 20/08/1901 44 agricoltore s licenza elementare De 2 Rigodanza l'rancesco Poiana Maggiore (Vi) 19/01/1905 41 agricoltore c V elementare De 3 Piccolo Giovanni Lozzo Atestino 05/05/1891 54 agricoltore c V elementare De 4 Squarza F'erdinando Lozzo Atestino 29/08/1885 60 agricoltore ae licenza elementare De 5 Xorzetto Augusto Grancona (Vi) 14/08/1890 55 agricoltore ae V elementare De 6 Dcstro iarsilio Lozzo Atestino 31/12/1911 34 commerciante c III media De 7 Sinigaglia Rino Cinto Fuganeo (Pd) 05/06/1916 29 agricoltore ae V elementare De 8 Murari Oreste Lozzo Atestino 28/07/1892 53 agricoltore c licenza elementare De 9 Vidomi Giulio Lozzo Atestino 28/01/1916 30 diploma mag. c maestro De 10 Meneghini 1 .ino Lozzo Atestino 12/01/1911 35 scalpellino c licenza elementare De 11 Tagliaferro Ormisda Lozzo Atestino 02/05/1903 42 agricoltore c licenza elementare De 12 Contin CX Amedeo - - - - - - De 13 l'olato Antonio Lozzo Atestino 16/06/1911 34 agricoltore as licenza elementare De 14 Olivato Marcello Cinto Fuganeo 12/11/1912 33 diploma c infermiere De 15 Lucchctta Ottavio Lozzo Atestino 18/03/1918 28 meccanico c licenza elementare De 16 Mantovani Mario Portomaggiore (F'e) 22/08/1885 60 commerciante ae licenza elementare De 17 Bernardi Primo Lozzo Atestino 07/02/1877 69 muratore c licenza elementare Blocco Sx 18 Prando Augusto Lozzo Atestino 11/06/1891 54 agricoltore as licenza elementare Blocco Sx 19 Veronese Carlo Lozzo Atestino 26/05/1882 63 agricoltore c licenza elementare Blocco Sx 20 Moratcllo LJmbcrto Lozzo Atestino 24/06/1890 55 scalpellino c licenza elementare BloccoSx Nota: Lozzo Atestino é un piccolo Comune che si estende ad ovest degli Euganei, tra coltine e pianure. Dalla tabella emerge che la quasi totalitá degli amministratori é nativa del luogo e si dedica all'agricoltura; la presenza di scalpellini trova giustificazione nella presenza delle cave di trachite. L'alfabetizzazione é assai modesta, raggiunge appena il livello primario. Nella colonna che riporta la carica: s sta per sindaco, ae per Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 390 I ''¡liberto Agostini: Verso nuove ricerche sul governo locale in età contemporánea: l'esperienza vicentina e veneta, str. 385-392 assessore effettivo, as per assessore supplente, c per consigkere. Il sistema elettorale è maggioritario a voto kmitato (4/5 dei consigkeri al partito che ottiene la maggioranza dei voti). Fonte: Archivio storico del Comune di Lozzo Atestino, Ek^ioni amministrative, b. 1946. Elezçioni amministrative del 6 maggio 1900 N. Cognomc c nomc Luogo di nascita Data di nascita Età Profcssionc Carica Titolo di studio Partito 1 Zanaica Luciano Cinto Fuganeo (Pd) 14/01/1942 48 geómetra s diploma De 2 Contadin Bruno Lozzo Atestino 04/02/1942 51 geómetra c diploma De 3 Furlancllo Luigi Lonigo (Vi) 30/12/1936 53 agricoltorc a liccnza elementare De 4 Martinello Dini Lozzo Atestino 22/08/1959 39 elettricista c 111 media De 5 Zoia Angelo Lozzo Atestino 11/09/1956 33 agricoltore a diploma De 6 lluffin Aldo Lozzo Atestino 18/10/1933 56 portiere c liccnza elementare De 7 Tagliafcrro Maurizio Lozzo Atestino 10/09/1955 34 mctalmcccanico c III media De 8 Bertelle Bruno Lozzo Atestino 22/04/1942 48 esercente a licenza elementare De 9 Sinigaglia Giuseppe Lozzo Atestino 14/11/1948 41 elettricista a diploma professionale De 10 Ongaro Lino Lozzo Atestino 01/05/1955 35 artigiano a liccnza elementare De 11 Veronese Dino Lozzo Atestino 11/06/1934 55 rapprcscntantc a diploma De 12 Contadin Graziano Lozzo Atestino 14/02/1951 39 terzista c diploma perito De 13 Veronese Antonio Lozzo Atestino 16/06/1950 39 artigiano edile c licenza elementare De 14 Lczzicro Luigino Lozzo Atestino 14/05/1951 38 impicgato c diploma De 15 Barbiero llemo Lozzo Atestino 27/09/1936 53 agricoltore c licenza elementare De 16 Borotto Giuliano Lozzo Atestino 31/01/1953 37 artigiano c III media De 17 Ongaro Gino Lozzo Atestino 19/05/1946 43 opcraio Encl c diploma Pci 18 1' ortuna 1 innio Lozzo Atestino 29/12/1949 40 operaio c diploma professionale Pci 19 Zanchctta Fiorcnzo Lozzo Atestino 29/07/1952 37 dirigente c diploma Msi 20 Sinigaglia L. Carlino Lozzo Atestino 14/12/1930 59 agricoltorc c liccnza elementare Pci Nota: Ad oltre quarant'anni dalle prime elezioni amministrative, sono i liberi professionisti, gli artigiani e i dipendenti privati a guidare le amministrazioni comunati. Anche il titolo di studio oramai attesta un'istruzione superiore. Fonte: Fonte: Archivio storico del Comune di Lozzo Atestino, Elezioni amministrative, b. 1990. Elezçioni amministrative del 26 maggio 2002 N. Cognome e nome Luogo di nascita Data di nascita Uta Professione Carica Titolo di studio Partito 1 lluffin Luca Este (Pd) 10/09/1968 33 architctto s laurea Fi/An 2 Zanchctta Fiorcnzo Lozzo Atestino 29/07/1952 49 dirigente a diploma Fi/An 3 Cuccolo Roberta Lozzo Atestino 19/05/1955 37 artigiana c III media F'i/An 4 Fcrrian Loris Este (Pd) 11/02/1959 43 impicgato c diploma FI/An 5 Bressan Fernando Lozzo Atestino 21/07/1947 54 consulcntc fiscalc a diploma Fi/An 6 Giattini Pier Giovanni Sant'Flpidio a Mare (F'm) 22/03/1960 42 professore c laurea Fi/An 7 Trevisan Roberto Fste (Pd) 24/02/1971 31 agricoltore c diploma Fi/An 8 Ponzin Ermanno Este (Pd) 01/07/1973 32 geómetra c diploma Fi/An 9 Ponzin Luigi Lozzo Atestino 02/08/1960 41 impresario c diploma Fi/An 10 Sinigaglia Claudio Torino 15/01/1970 32 geómetra c diploma Fi/An 11 Franchin Francesco S. Margherita d'Adige (Pd) 14/10/1944 61 funzionario banca a laurea Fi/An 12 Zoia Antonio Mirano (Vc) 08/08/1953 48 agricoltorc c III media Fi/An 13 Broggiato Diego Lozzo Atestino 01/06/1961 41 geómetra c diploma De 14 Scala Giorgio Lozzo Atestino 16/04/1951 51 agricoltorc c diploma De 15 lluviaro Vanni Lozzo Atestino 05/09/1957 44 disegnatore (cancelare: meccanico) c diploma De 16 Tecchiato Silvano Cinto Fuganeo (Pd) 15/12/1958 43 operaio c diploma professionale De 17 Ponzin Renato Este (Pd) 29/10/1960 41 professore c laurea lettere Pc Nota: Sotto il profilo numérico gli agricoltori sono oramai pochi, sopravanzati numéricamente da liberi professionisti e insegnanti. Il cambiamento è radicale anche per quanto riguarda i partiti potitici: alla De si è sostituita Forza Italia. Nel 1993 entra il vigore la nuova legge elettorale (25 marzo 1993, n. 81), che prevede la votazione diretta del sindaco. Circa le sigle: Fi/An = Forza Italia e Alleanza nazionale. Fonte: Archivio storico del Comune di Lozzo Atestino, Elezioni amministrative, b. 2002. Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 391 1'¡liberto Agostini: Verso nuove ricerche sul governo locale in età contemporánea: l'esperienza vicentina e veneta, str. 385-392 2. Appuntamenti elettorali amministrativi, 1946 -2004 All'indomani della Liberazione, nella storia italiana e veneta si apre una fase di transizione de-stinata a protrarsi sino alie prime elezioni am-ministrative democráticamente organizzate. Esse si svolgono nella primavera e nell'autunno del 1946: in due stagioni neces sanamente distinte, a causa so-prattutto delle difficoltá di predisporre tiste elettorali aggiornate (si ricordi che votano per la prima volta anche le donne), sia nei piccoh comuni rurali che nelle cittá capoluoghi di provincia. Qui di seguito sono indicate le date delle elezioni: - 17 marzo 1946 e le tre domeniche successive, nonché in novembre - 27 maggio 1951 - 27 maggio 1956 - 6 novembre 1960 - 22 novembre 1964 - 7 giugno 1970 -15 giugno 1975 -8 giugno 1980 -12 maggio 1985 - 6 maggio 1990 La legge 25 marzo 1993, n. 81 (Elezione diretta del sindaco, del presidente della provincia, del con-siglio comunale e del consigtio provinciale, pub-blicato nel Supplemento ordinario alia »Gazzetta Ufficiale della Repubbtica Itahana«, Serie generale, del 27 marzo 1993, n. 72) pone in termini nuovi la questione non solo della modalità di elezione del sindaco e dei consigtieri comunali, ma anche della durata del mandato amministrativo, inizialmente quadriennale, poi quinquennale. Generalmente le nuove elezioni si svolgono nelle seguenti date: -23 apnle 1995 - 13 giugno 1999 - 13 giugno 2004 È appena il caso di ricordare che nella storia elettorale il mandato amministrativo puó finiré anticipatamente per l'affiorare di crisi potitiche insanabili e per le susseguenti dimissioni, un tempo del consigho, ora del sindaco e della giunta, per cui non tutte le amministrazioni comunali del Veneto del secondo Novecento vengono rinnovate alia scadenza naturale. Di fatto a partiré soprattutto dagli anni settanta, quasi ogni anno esse vengono organizzate in alcuni o in numerosi Comuni veneti. • Kláfle: 'W0HÎ " '.«»¿i ijí< CmmMf »-os «i (tad. ! A r—6 ¿>\f ® d San G-or*11" «MBrtoo jjjwt ! Lufilil» ^Dwrtro 5*4 Tueste o N-lht' - SccfitQ f (f! 1,'r*» "'Jr-j.^-fl Ct- / V*««tO Pftttv« - -¿ 0 O titfj — r*- Umig A di Vtron» B-ivJtw^O S° 'l ( Suntn', o i t l OtiwtvUr» lJ 'J'Jfí 9 OnMOXótíjn»^» -i;4 Rov^o / ° CtttlVt t> Adn* o Poní i Vrtu \ •ftflrnj a ü* f] ° Sl+4 V t flù-oe^o O Ceeprs »Ur» O ¡sggio Citp* o o Fwrara- o Unn à C«iJS(í, ■ Viro OPbrlO T-4*» FV» Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 392 I ''¡liberto Agostini: Verso nuove ricerche sul governo locale in età contemporánea: l'esperienza vicentina e veneta, str. 385-392 3. Il Veneto e le sue province Nota: L'Istituto per le ricerche di storia sociale e religiosa di Vicenza e il Dipartimento di studi storici e politici délia Facoltà di Scienze polinche (Uni-versità degli studi di Padova) hanno esteso aile province del Veneto contemporáneo lo studio del profilo socio-politico degli amministratori comunali. Literatura Agostini, F.: Umrchivio« elettorak amministrativo del Veneto, 1945—2000. Un'esperienzp in divenire. Ve am-ministraiponi comunali in Italia cit., pp. 377—426. Agostini, F.: Ve amministratponi comunali in Europa centro-orientale. Un approccio alia questione. Ricerche di storia sociale e religiosa XXXIV (2005), N. 67, pp. 47— 54. Ve Amministraíponi comunali in Italia. Problematiche nazjonali e caso veneto in età contemporánea (a cura di F. Agostini). Milano 2009. Ve Amministraiponi provinciali in Italia. Prospettive generali e vicende venete in età contemporánea (a cura di F. Agostini). Milano 2011. Veta di Kiev e la sua eredità nell'incontro con l'Occidente (a cura di G. De Rosa e F. Lomastro) Roma 2003. Va morte de lia terra. Va grande »carestía« in Ucraina nel 2004 (a cura di G. De Rosa e F. Lomastro). Roma, 2004. »11 nome délia Stella è A.ssen%io. Recordando Chernobyl (a cura di F. Lomastro, A. Omelianiuk e O. Pac-hlovska). Roma 2003. Pavani, G. e Pegoraro, L.: Municipi d'Occidente. II governo locale in Europa e nette Americbe. Roma 2006. Rosa, G. De: Va fede »sommersa« nei Paesi dett'Est. Vicenza 1992. Povzetek NOVE RAZISKAVE LOKALNE UPRAVE V SODOBNEM ČASU: IZKUŠNJA VICENZE IN BENETK Prispevek okvirno prikazuje zgodovinske raziskave o lokalnem vodilnem sloju in o občinski moči Veneta v sodobnem času. Nekatere pomenljive raziskave o teh vprašanjih je začel Inštitut za raziskovanje socialne in verske zgodovine (Istituto per le ricerche di storia sociale e religiosa) iz Vicenze in Oddelek za zgodovinske in politične študije na Fakulteti za politične vede Univerze v Padovi (Dipartimento di studi storici e politici- Facolta di Scienze politiche dell'Universita di Padova). Z uporabo analitičnih podatkov (kraj in datum rojstva, starost, študijski naziv, poklic, javna funkcija, strankarska pripadnost), ki so jih zbrali usposobljeni raziskovalci v številnih občinskih arhivih in shranili v za to izdelano računalniško bazo podatkov, je mogoče natančno sestaviti matični in družbenopolitični profil več tisoč lokalnih upraviteljev. Seveda gre tu za work in progress, za študijo, ki se nenehno dopolnjuje z izidi vsakokratnih upravnih volitev in s podatki še ne obravnavanih občin. Dodatek ponazarja do sedaj opravljeno delo z zanimivim vpogledom v podobo in delo ljudi, ki so vodili vasi in manjša mesta dežele Veneta. Arhivi 34 (2011) št. 2, str. 393^05 Članki in razprave 393 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 930.25(497.4)"18/1966" Prejeto: 12. 9. 2011 Korenine arhivske službe v Sloveniji JOŽE ŽONTAR dr. zgodovinskih znanosti, arhivski svetnik, redni profesor v pokoju Zoisova ul. 30, SI-4000 Kranj IZVLEČEK Prispevek predstavlja ustanavljanje arhivov, osamosvajanje od muzejev ter oblikovanje arhivske mreže v Sloveniji od druge polovice 19. stoletja do prvega slovenskega zakona o arhivskem gradivu in arhivih, sprejetega leta 1966. Glavni poudarek je na opisu razmer, ki so to omogočile ali kakor koli na to vplivale. KLJUČNE BESEDE: arhivi, muzejska društva (muzeji), dr. Josip Mal, Franjo Baš, dr. Maks Miklavčič, dr. France Skerl, dr. Sergij Vilfan, Društvo arhivskih delavcev LRS, zvezna in republiška arhivska zakonodaja, družbene spremembe ter upravne reorganizacije v državi po letu 1953, ki so vplivale na razvoj arhivov ABSTRACT THE BEGINNINGS OF ARCHIVAL SERVICE IN SLOVENIA The article describes the process of establishing archival institutions in Slovenia, their emancipation from museums, and the formation of Slovenian archival network from the 2ni half of the 19'h century up until 1966, when the first Slovenian act on archives and archival institutions was adopted. It focuses mainly on describing conditions that enabled or influenced the whole process. KEY IVORDS: archival institutions, museum societies (museums), Dr. Josip Mal, Franjo Baš, Dr. Maks Miklavčič, Dr. France Skerl, Dr. Sergij Vilfan, Society of Archivists of the People's Republic of Slovenia, federal and republic archival legislation, social changes and administrative reorganizations in Slovenia after 1953 that influenced the development of archival institutions 394 Članki in razprave |ože Žontar: Korenine arhivske službe v Sloveniji, str. 393-405 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Prvo pobudo za zbiranje zgodovinskih virov v deželah monarhije so dali na začetku 19. stoletja ustanovljeni deželni muzeji (na Kranjskem 1826). Tem so kmalu sledila historična društva (na Kranjskem ustanovljeno 1843), ki so prav tako zbirala zgodovinsko gradivo. Končno pa je posledica spoznanja o posebnostih arhivskega gradiva pomenila rojstvo arhivov v današnjem pomenu besede. Tako je začel delovati leta 1887 v Ljubljani Kranjski deželni arhiv v zelo neurejenih razmerah v sklopu Deželnega muzeja, v novem muzejskem poslopju pa je dobil tudi svoje prostore. Ob začetku je kot preostali deželni arhivi osrednjo pozornost namenil staremu gradivu deželnih stanov. Prevzel je tudi zbirko listin in drugih arhivalij, do tedaj zbranih v muzeju, ter zbirko arhivalij leta 1885 razpuščenega Historičnega društva za Kranjsko. Mnogo prej je začel delo Štajerski deželni arhiv v Gradcu (1868), kasneje pa Koroški v Celovcu (1904), in sicer v povezavi s tamkajšnjim Historičnim društvom. Tudi v Gorici so za deželni arhiv načrtovali mesto v sklopu Deželnega muzeja, ko je bil ta nameščen v palači Attems (1900), vendar je bilo gradivo prevzeto šele leta 1914; začeto delo pa je prekinila svetovna vojna. Zbiranje arhivskega gradiva si je zadalo za nalogo tudi Istrsko društvo za arheologijo in domovinsko zgodovino, ki je bilo v Poreču ustanovljeno leta 1884, da bi pripravilo med drugim ustanovitev Istrskega deželnega arhiva. Omenjeni arhivi so sčasoma prešli na zbiranje arhivalij z območja vse dežele, in to ne glede na izvor, le da so spoznati njihov pomen za zgodovino. Deželne arhive zunaj današnje Republike Slovenije omenjamo zato, ker so deli teh dežel danes v njenem sestavu. V Gradcu je bil leta 1906 ustanovljen še na-mestniški arhiv, v Trstu, Ljubljani in Celovcu pa je ostalo le pri nameri za ustanovitev arhiva namest-ništva oziroma deželne vlade. Ob tem pa ne smemo prezreti tudi delovanja centralne komisije za umetnostne in zgodovinske spomenike ter arhivskega sveta, namenjenega skrbi za arhivsko gradivo.1 Za prihodnji razvoj arhivov v Sloveniji pa so bile pomembne tudi lokalne iniciative za zbiranje, hrambo in urejanje arhivskega gradiva. Tako je bilo leta 1898, ko je bil pri ljubljanski mestni občini zaposlen Anton Aškerc kot mestni arhivar, arhivsko gradivo prvič formalno ločeno od dokumentarnega gradiva mestne uprave in njenih uradov. V okviru Arhiva je Aškerc osnoval tudi Mestno knjižnico.2 Enaka je bila osnova za začetek tudi pri mestnih arhivih v severozahodni Istri. V Piranu so zaposlili mestnega arhivarja leta 1887, nato pa leta 1891, to pa je bilo verjetno v zvezi s podobnimi tradicijami v Italiji, arhiv združiti z mestno knjižnico. Enako se je zgodilo v Kopru. Po končani preureditvi drugega nadstropja občinske palače so leta 1900 tja namestili mestno knjižnico ter mestni arhiv, Francesco Majer pa ju je začel urejati.3 Sicer pa so lokalna muzejska društva oziroma muzeji, ki so jih začeli ustanavljati na obravnavanem območju v zadnji četrtini 19. stoletja, v svoji zbirateljski dejavnosti zajemali tudi arhivalije. Pri ustanavljanju muzejskih društev je bila v ospredju Štajerska. Naj jih omenimo po časovnem redu ustanovitve: Muzejsko društvo v Celju (1882), Muzejsko društvo na Ptuju (1893) ter Muzejsko društvo v Mariboru (1902). Svoje muzejsko društvo so ustanovili tudi Slovenci v Gorici (1910). V muzejih, katerih pobudniki so bila omenjena društva, so nastale tudi večje ah manjše zbirke arhivskega gradiva. Izvor njihovega gradiva ni bil enoten, to pa ni bilo ovira, da ne bi prej ah slej prišli na prevzemanje posameznih fondov, to je po izvoru enotnih, zaokroženih celot dokumentov.4 Po letu 1918 se položaj ni bistveno spremenil. V Ljubljani je deželni arhiv nadaljeval delo pri Narodnem muzeju (tako so Deželni muzej preimenovati leta 1920), le da se je arhiv od leta 1926 uradno imenoval Državni arhiv, dobil je svojo postavko v državnem proračunu, a vse to ni v ničemer spremenilo njegovega položaja.5 1 Žontar: Deželni arhiv, str. 151—160; isti: Delovanje Centralne komisije, str.75-90; |anša-Xorn: Historično društvo, str. 75-90; Gesamtinventar des Steiermärkisehen Vandesarehives, str. 1—18; Ogris: 100 jähre Kärntner Landesarchiv, str. 15—33; Porccda—Mitidicri: Starejši fond goriških deželnih stanov, str. 52; Stulli: Pregled povijesnog razvitka, str. 40—41; Žontar: Načrti za ustanovitev, str. 24—27: prim. tudi Goldingcr: Geschichte des österreichischen Archivwesens, str. 26—13; Posch: Das Archivwesen der Länder, str. 51—71; Smole: Zgodovina arhivistike, str. 31—38. 2 Fabjančič: Ljubljanski mestni arhiv, str 174—183; Vilfan: Anton Aškcrc, str. 99—107; Scnk: Anton Aškerc, str. 227— 231. 3 Bonin - Rogoznica: Koprska pisna dediščina, str. 91-101. 4 I'ugger-Germadnik: Muzejsko društvo, str. 355-362; Her-nja-Mastcn: Korenine arhiva, str. 138—141; Vodnik Zgodovinskega arhiva v Celju, str. 7; Vodnik Zgodovinskega arhiva na Ptuju, str. X-XIII; Marušič: Nekaj o začetkih, str. 11; Baš: Muzeji, galerije, arhivi in spomeniško varstvo, str. 314— 319. 5 Ribnikar: Dr. |osip Mal, str. 30. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Članki in razprave |ože Zontar: Korenine arhivske službe v Sloveniji, str. 393-405 395 Leta 1903 v Mariboru ustanovljeno Zgodovinsko društvo za slovensko Štajersko si je po prvi svetovni vojni zastavilo za cilj prevzeti prejšnjo vlogo Štajerskega deželnega arhiva v delu dežele, ki je pripadel Jugoslaviji. Njegovi cilji so bih že od vsega začetka raziskovanje preteklosti ožje domovine in zato tudi zbiranje gradiva o njej. Ko se je leta 1920 z njim združilo Muzejsko društvo v Mariboru, je pridobilo tudi njegovo arhivsko zbirko. Izredno živahna prizadevanja Zgodovinskega društva — med drugim v pričakovanju, da bo po konvenciji iz leta 1923 vrnjenega precej gradiva iz Štajerskega deželnega arhiva — ter dejstvo, da so oblasti v večji meri upoštevale finančne potrebe kulturnih ustanov, so privedli do tega, da je 19. junija 1929 veliki župan mariborske oblasti ustanovil Oblastni arhiv v Mariboru, a ga je potem, ker je bila oblast še isto leto ukinjena, prevzela banovina kot Banovinski arhiv v Mariboru (1932). Kot delovno področje so mu bili s poslovnikom z dne 20. aprila 1933 dodeljeni območje slovenske Štajerske, jugoslovanski del Koroške ter Prekmurje. Osnovo za začetek delovanja je predstavljalo pri Zgodovinskem društvu zbrano gradivo.6 Mestni arhiv ljubljanski je od leta 1933 deloval v sklopu kulturnega odseka mestne občine. Tudi omenjena muzejska društva oziroma muzeji so nadaljevali zbiranje arhivskega gradiva, pridružili so se jim še na novo ustanovljeni: leta 1934 muzejski odsek Tujsko-prometnega društva v Metliki, 1937 Muzejsko društvo v Skofji Loki, 1939 Muzejsko društvo v Krškem ter leta 1941 Muzejsko društvo v Novem mestu (zbiranje gradiva, tudi arhivskega, so večinoma pričeli že nekaj let prej). Zunaj tedanje Jugoslavije sta v Piranu in Kopru obstajala še mestna arhiva, združena s tamkajšnjima knjižnicama.7 Ker v Kraljevini Jugoslaviji nikakor ni uspelo sprejeti arhivskega zakona, so bile vse pogostejše razne iniciative, ki so si prizadevale za izboljšanje varstva arhivskega gradiva. Mestni muzej v Ljubljani, ustanovljen leta 1935, so takrat namestili v Auerspergovi palači. Tja so preselili tudi Mestni arhiv, ki naj bi bil v velikem neredu, in so celo 6 Vrbnjak: Sto let Zgodovinskega društva, str. 7—30; Petdeset let Pokrajinskega arhiva Maribor, str. 9—10; Službeni list kr. banske uprave Dravske banovine v Ljubljani 1933, 35 kos, št. 230: Banovinski arhiv, str. 92; Leskovec: Franjo Baš, str. 113-118. 7 Šestdeset let Mestnega arhiva ljubljanskega, str. 21; Baš: Muzeji, galerije, arhivi in spomeniško varstvo, str. 314—319; Mo-horič-Bonča: Muzejska društva, str. 71—77; Tončič: Petdeset let Dolenjskega muzeja Novo mesto, str. 71-74; |arc: Novomeški arhivi, str. 18-21; Vodnik Zgodovinskega arhiva Ljubljana, str. 19. razmišljali o združitvi z arhivom pri Narodnem muzeju. Hkrati pa so se v vseh časopisih pojavili pozivi za ustanovitev osrednjega slovenskega arhiva, ki bi bil strokovno urejen in bi obsegal gradivo iz vseh tedanjih slovenskih arhivov. Poudarjali so, da bi tak arhiv predstavljal neizčrpno zakladnico za slovenske znanstvenike. Izmed slovenskih zgodovinarjev se je oglasil dr. Fran Zwitter, ki je opozoril, da postaja zaradi razkosanosti in neurejenosti arhivov ustanovitev osrednjega slovenskega arhiva vse nujnejša. Akcijo je sprožil članek dr. Josipa Mala v Znanstvenem vestniku, ki je izražal prepričanje, da bi morali uvrstiti med prve točke slovenskega kulturnega programa poleg univerzitetne biblioteke in akademije znanosti tudi ustanovitev narodnega arhiva. Temu osrednjemu arhivu bi morah izročati v last ali vsaj hrambo vse pomembnejše arhivalije mest, srezov, drugih državnih uradov ter zasebne arhive, katerih lastniki ali upravitelji ne dajejo dovolj dobrih zagotovil, da bodo ohranjene. Javni uradi pa ne bi smeh uničevati svojih spisov, ki niso več aktualni, ampak bi jih morali izročati kompe-tentnemu arhivu, da bi odbral med njimi najpomembnejše, nepomembne pa uničil. Tako je bila izražena potreba po koncentraciji arhivskega gradiva, obenem pa tudi prvič pri nas o obveznem izročanju dokumentarnega gradiva arhivom. Seveda bi bilo mogoče koncentracijo izvesti le, če bi osrednji arhiv imel potrebne prostore. To pa je bila ne samo takrat, ampak tudi sicer čista utopija.8 Ni pa bila zamisel o koncentraciji vsestransko sprejeta. Še isto leto (novembra 1935 v Ljubljani) je prva kulturna konferenca slovenskih mest, ki je sicer poudarila, da vsi za znanost, narod in deželo pomembnejši ali drugače vidnejši dokumenti, tudi pisani, ne morejo ostati v muzeju ali arhivu kakega skritega in odročnega kraja, toda lokalni arhivi lahko obstajajo tam, kjer so dane za to vse ustrezne razmere. Za praktično rabo pa je bil namenjen napotek, naj registrature javnih oblasti izročajo svoje akte osrednjemu arhivu; kot taka pa so navedli enakovredno arhiv pri Narodnem muzeju v Ljubljani ter Banovinskega v Mariboru. Prav tako stališče glede izročanja arhivalij je zastopal dr. Mal že v Kratkih navodilih za ohranitev arhivov in glavnih načelih spomeniškega varstva leta 1928.9 8 Šmid: Arhivska zakonodaja, str. 52-54; Šestdeset let Mestnega arhiva ljubljanskega, str. 21; Mal: Organizacija ljubljanskih arhivov str. 3—6; Za ustanovitev osrednjega arhiva; Za osrednji slovenski arhiv; Zwitter: Vprašanja naših arhivov, str. 86, 88. 9 Prva kulturna konferenca, str. 74—75; Mal-Stele: Kratka navodila, str. 178-179. 396 Članki in razprave Jože Žontar: Korenine arhivske službe v Sloveniji, str. 393—405 ARHIVI 34 (2011), št. 2 V svojih nastopih pa je bil najbolj daljnoviden Franjo Baš. Tako je v Spominskem zborniku Slovenije ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije (1939) kot največji problem arhivov poleg tega, da hramba arhivalij ni bila pravno urejena, izpostavil pomanjkanje jasnih zakonskih načel, ki bi določala, kaj spada v občinske in druge arhive in kaj v znanstvene zbirke. Poudaril je, da je nemogoče koncentrirati vse arhivalije v enem arhivu in da je v znanstvenem interesu, da se razvijejo tudi lokalni, zlasti mestni arhivi pod strokovnim vodstvom. Na prvem zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Ljubljani decembra istega leta, na katerem so ponovno ugotoviti, da je potrebno ustanoviti osrednji arhiv v Ljubljani, pa je Baš v predavanju o žgočih problemih arhivov na prvem mestu poudaril načelo, da se morajo arhivi osamosvojiti od muzejev.1" Spoznanje o potrebi po ustanovitvi osrednjega državnega arhiva Slovenije je že toliko dozorelo, da je bil po končani drugi svetovni vojni neverjetno hitro tudi ustanovljen, to pa je pomenilo osamosvojitev dotedanjega arhiva pri Narodnem muzeju v Ljubljani (uredba narodne vlade Slovenije o ustanovitvi Osrednjega državnega arhiva Slovenije in arhivskega sveta z dne 31. oktobra 1945).11 Splošni zakon o državnih arhivih z dne 23. januarja 1950 pa je imel predvsem namen urediti glavno arhivsko omrežje v državi in je zato predvideval predvsem zvezni arhiv in republiške arhive.12 Ni pa predpisal ločitve na historične arhive za gradivo do leta 1941 ter na arhive narodnoosvobodilnega boja in socialistične graditve, kot so narediti po sovjetskem vzoru v številnih vzhodnoevropskih državah. Se dve leti prej so na zborovanju slovenskih zgodovinarjev (oktobra 1948 v Solkanu) na predlog dr. Franceta Skerla, predsednika takrat ustanovljene arhivske sekcije Zgodovinskega društva za Slovenijo, izraziti potrebo po taki delitvi arhivov nemara zato, da bi tudi novejše gradivo prihajalo v arhive. To je bila posledica dejstva, da je uredba o ustanovitvi Muzeja narodne osvoboditve v Ljubljani z dne 7. februarja 1948 določala, da zbira muzej vseh vrst gradivo, ki kakor koti osvedjuje narodnoosvobodilni boj. Muzej je tako prevzel obsežno arhivsko gradivo, zbrano pri Inštitutu narodne osvoboditve — tako se je po vojni preimenoval Znanstveni inštitut, ustanovljen leta 1944 pri izvršnem odboru Osvobodilne fronte.13 10 Baš: Muzeji, galerije in spomeniško varstvo, str. 317—318; Prvo zborovanje, str. 144—145. " Uradni list SNOS in NVS, 50-363/1944-45. 12 Uradni list Fl.RJ 12-115/1950. 13 Uradni list l.RS 7-47/1948. Oblak-Čarni: Arhivi v Slove- niji, str. 87-90; Skcrl: C) perečih vprašanjih, str. 172-173, Po izidu splošnega zakona o državnih arhivih leta 1950 je zavladalo razburjenje v nearhivskih ustanovah, ki so zbirale tudi arhivsko gradivo. To je bil povod za resolucijo muzejskega sveta, sprejeto maja 1950, ki je poudarila, da je zaradi narave muzejev, zlasti Narodno-zgodovinskega muzeja, Muzeja NOB in kompleksnih pokrajinskih muzejev, nujno, da so zaradi znanstvenega pripravljanja muzejskih ponazoril arhivi sestavni del muzejev.14 Na to je odgovoril v Zgodovinskem časopisu dr. Maks Miklavčič, vodja ljubljanskega škofijskega arhiva, da smejo po novem zakonito uveljavljenem redu prehajati preostanki uradnega dopisovanja samo v arhive in nikamor drugam, in to seveda neposredno in brez upoštevanja morebitnih muzejskih potreb. To bi bila pretveza za ohranitev »kompleksa« premaganih stališč in kulturnega nazad-njaštva. Zato je pričakoval, da bo novi arhivski zakon vseboval določilo o obveznem izročanju arhivskega gradiva arhivom.15 Tako zakon o ustanovitvi Osrednjega državnega arhiva Slovenije kot splošni zakon o državnih arhivih sta sprejela načelo koncentracije vsega arhivskega gradiva na območju republike. Splošni zakon lokalnih arhivov kot redne oblike arhivov za zbiranje gradiva lokalne provenience ni poznal, marveč je poznal le eno, izjemno obliko lokalnih arhivov — mestne arhive, ki jih je dovolil ustanavljati v velikih in zgodovinsko pomembnih mestih z dovoljenjem republiške vlade. Na tej osnovi se je Mestni arhiv ljubljanski januarja 1951 iz dotedanjega arhivskega oddelka poverjeništva za kulturo in znanost mestnega ljudskega odbora organizacijsko osamosvojil kot samostojna proračunska ustanova s področja kulture. Mestna knjižnica, ki so skupaj z arhivom preseliti v Auerspergovo plačo, pa je postala leta 1946 osnova za ustanovitev Slovanske knjižnice.16 Gradivo predvojnega Banovinskega arhiva v Mariboru je ostalo po vojni v sklopu tamkajšnjega Pokrajinskega muzeja, kamor so ga namestiti ob okupaciji. Ob začetku leta 1952 pa se je arhiv ponovno osamosvojil kot samostojna proračunska ustanova z nazivom Državni arhiv LRS Maribor oziroma kmalu nato kot Državni arhiv LRS, podružnica Maribor. Ustanovitelj je bil mestni ljudski odbor Maribor. Se ob razpravah o novem arhivskem zakonu leta 1954 je mariborski arhiv predlagal, da bi tudi v prihodnje ohranil naziv državni arhiv. Predlog se je navezoval na podobno pred- 197-198. ,4 Resolucija Muzejskega sveta, str. 79. 15 Miklavčič: Splošni zakon, str. 248. '6 Šestdeset let Mestnega arhiva ljubljanskega, str. 29. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Članki in razprave Jože Žontar: Korenine arhivske službe v Sloveniji, str. 393-405 397 vojno stanje.17 Povojne razmere so se začele zelo spreminjati, ko je bil januarja 1953 sprejet ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve države. Nastale so spremembe v družbeno-politič-nem sistemu, med drugim so začeli opuščati republiški centralizem. To se je pokazalo tudi v spremenjenem nazivu Osrednjega državnega arhiva Slovenije — to leto je bil preimenovan v Državni arhiv LRS. Tako so osnovna načela splošnega zakona iz leta 1950 zastarela in že med letom 1953 so se začele priprave za novi zvezni arhivski zakon.18 Na ustanovnem občnem zboru Društva arhivskih delavcev LRS aprila 1954 so govorili tudi o žgočih problemih arhivov. Zaradi odprave arhivskega sveta LR Slovenije se je društvo ukvarjalo tudi z vprašanji razvoja arhivske službe. Dr. Skerl, bodoči predsednik Društva, je vzrok za težave v veliki meri pripisoval dejstvu, da kljub prizadevanjem arhivskega sveta ni bil sprejet republiški arhivski zakon. Navedel je kulturna središča, v katerih je bilo do tedaj zbrano arhivsko gradivo, zunaj Ljubljane. Največ ga je bilo v Mariboru, preostanek na Ptuju, v Celju, Škofji Loki, Kranju, Slovenj Gradcu in Tolminu. Zaradi starosti je posebej opozoril na gradivo v Primorju, to je v Kopru, Izoli in Piranu. Nakazani razvoj naj bi pomenil preveliko raztresenost arhivov, zato naj bi bila potrebna koncentracija. Razlagal si jo je tako, da bi priključili Državnemu arhivu LRS gradivo, ki je po prove-nienci izviralo od republiških organov ali pa je imelo splošno republiški pomen; kar je nastalo pri mestnih organih mestnim arhivom, za gradivo okrajnih organov pa zakon še ni predvideval arhivov. Omenjeno obrazložitev svoje pristojnosti je zagovarjal tudi republiški arhiv. Konkretno je dr. Skerl predlagal, da bi bilo v Državnem arhivu zbrano gradivo o NOB, ki so ga hranili muzeji. Sploh pa je poudaril, da je ločitev arhivov od muzejev nujna in sestavni del arhivskega napredka. Cilj vseh ločitev arhivov od muzejev in koncentracije arhivskih zbirk je namreč omogočiti specializacijo arhivske stroke, ki ni in ne more biti privesek muzealstva. Varstvo, hramba in strokovna obdelava arhivskega gradiva so stvari, ki jih je mogoče uspešno in v skladu s splošnim človeškim razvojem izvajati le, če so arhivi obravnavani kot samostojna panoga v javnem udejstvovanju. Vedel pa je, da bo konkretno reševanje tega problema zahtevalo še veliko pojasnjevanja in nedvomno tudi mnogo zamer, preden bo zmagalo. 17 Petdeset let Pokrajinskega arhiva Maribor, str. 15; AS 607, fasc. 2. 18 Uradni list FLRJ, 3-19/1953. Razprava v zvezi s koncentracijo arhivskega gradiva ni potekala po želji dr. Skerla, saj je predlog doživel oster odpor. Dr. Bogo Grafenauer je nastopil pomirjevalno s predlogom, da bi prišla koncentracija v poštev le tam, kjer arhivalije niso zavarovane. Je pa predlog poročevalca o ločitvi arhivov od muzejev odločno podprl dr. Sergij Vilfan, ki je dobra tri leta prej prevzel vodstvo Mestnega arhiva ljubljanskega z besedami: Naj bodo že enkrat arhivi arhivi, muzeji muzeji in knjižnice knjižnice. S tem se bodo naši arhivistiki šele odprla vrata za resnično strokoven kvaliteten razvoj!19 Decentralizacija družbeno-političnega življenja je spodbujala tudi lokalne iniciative za urejanje položaja arhivov. Na pobudo Zgodovinskega društva za jugoslovansko cono Svobodnega tržaškega ozemlja v Kopru so oktobra 1953 arhiv ločili od mestne knjižnice; postal je samostojna služba v okviru občinskega ljudskega odbora Koper.20 V Novem mestu pa je bila odločitev o položaju arhiva v tem letu nasprotna. Tedaj je namreč leta 1950 ustanovljeni Dolenjski muzej prevzel arhivsko gradivo, ki ga je zbral in urejal oddelek okrajnega ljudskega odbora Novo mesto, imenovan okrajni arhiv (ustanovljen leta 1946) 21 Naslednje leto (1954) je nastala pobuda za ureditev arhivske službe na območju Celja in Ptuja. V Celju je deloma to pospešila tudi pomembna škoda na predvojnem gradivu v kleti mestnega ljudskega odbora, ki jo je povzročila tega leta povodenj. V jeseni istega leta je bil nato podobno kot v Kopru v okviru mestnega ljudskega odbora ustanovljen zgodovinski arhiv, ki je prevzel gradivo, ki ni bilo več potrebno za tekoče poslovanje, ter arhivsko gradivo, zbrano v Mestnem muzeju.22 Na Ptuju pa je okrajni ljudski odbor julija sprejel sklep, da se bo arhiv ločil od Mestnega muzeja in da bo ustanovljen Okrajni arhiv Ptuj kot samostojna proračunska ustanova. Ko je vodja arhiva Anton Klasinc to sporočal Državnemu arhivu v Ljubljano, je navdušeno pristavil: Tako je ptujski arhiv po zaslugi okrajnih predstavnikov naše ljudske oblasti verjetno kot prvi med slovenskimi lokalnimi arhivi zaživel svobodno življenje. To dejstvo nas navdaja z upravičenim upanjem, da bomo v prihodnjem letu uspešno rešili tudi vsa ostala vprašanja, katerih rešitev je za uspešno delo našega arhiva nadvse nujna. Sklep o ustanovitvi Okrajnega arhiva pa je še isti mesec zadržal svet za prosveto in 19 AS 607, fasc. 1; Ribnikar: Od objave splošnega zakona, str. 31. 20 Vodnik Pokrajinskega arhiva Koper, str. 11. 21 Jarc: Novomeški arhivi, str. 18—21. 22 Vodnik Zgodovinskega arhiva v Celju, str. 7—9. 398 Članki in razprave Jože Žontar: Korenine arhivske službe v Sloveniji, str. 393—405 ARHIVI 34 (2011), št. 2 kulturo LRS, češ da okrajni ljudski odbor ni pristojen za ustanovitev okrajnega arhiva. Po posvetovanju z Državnim arhivom LRS je bilo nato dogovorjeno, da bo ljudski odbor mestne občine Ptuj na podlagi splošnega zakona o državnih arhivih ustanovil mestni arhiv in da bo vanj vključeno tudi arhivsko gradivo, ki je bilo pri Mestnem muzeju Ptuj. Ljudski odbor mestne občina Ptuj je nato aprila 1955 izdal odločbo o ustanovitvi samostojne proračunske ustanove Mestni arhiv v Ptuju in kot njegove naloge določil zbiranje, varovanje in urejanje arhivskega gradiva upravnih, gospodarskih in družbenih organov in ustanov, ki so imele svoj sedež v Ptuju, prav tako pa vodenje evidence in zbiranje arhivskega gradiva ptujske okolice v mejah ptujskega okraja, in to predvsem zato, da bi ga zavaroval pred propadom. Samo ustanovitev Mestnega arhiva v Ptuju je izvršni svet ljudske skupščine LRS sicer potrdil, pripomnil pa je, da je svet za prosveto in kulturo LRS zahteval, naj bo delovno območje arhiva samo mesto Ptuj. To je bila posledica nasprotovanja mariborskega arhiva, da bi se območje ptujskega arhiva razširilo na okraj. Vendar je Državni arhiv LRS pooblastil na novo ustanovljeni mestni arhiv, da ima v njegovem imenu nadzor nad arhivskim gradivom na vsem območju okrajnega ljudskega odbora Ptuj in tako rekoč podprl ustanavljanje okrajnih arhivov; kakor bomo kasneje videli, pa se tega ni držal dosledno.23 Ptujski arhiv je bil tako prvi primer prakse, ki je nove organizacijske oblike skušala reševati z nazivi iz zakona iz 1950., čeprav mestni arhivi takrat niso bili mišljeni kot izhodišče za arhive splošnega lokalnega sistema. Sedaj pa se ni bilo več mogoče izogniti vprašanju mreže lokalnih arhivov. K temu je silila tudi potreba po rešitvi vprašanja mlajšega dokumentarnega gradiva, ki je hitro izgubljalo svojo prvotno funkcijo. To je bila posledica ne le velikih družbenih sprememb, marveč tudi čedalje bolj dinamičnega tempa razvoja. Na naslednjem občnem zboru Društva arhivskih delavcev LRS aprila 1955 je dr. Skerl poudaril, da povzroča velike težave še nerešeno vprašanje arhivskih središč v Sloveniji. Večkrat je bilo čutiti različna trenja, ki so bila v veliki meri izraz ne le vpliva osebnega značaja, ampak tudi neurejenih razmer v zvezi z arhivsko mrežo v Sloveniji. Prišlo Temeljna uredba o finančno samostojnih zavodih. Uradni list FLRJ 51-426/1953; AS 607, fase. 2; Vodnik Zgodovinskega arhiva na Ptuju, str. 15-17; za posredovano dokumentacijo se Zgodovinskemu arhivu na Ptuju najlepše zahvaljujem. je do nezdravih poseganj v območje in značaj druge arhivske enote.24 Tudi v društvenem konceptu arhivskih središč je bilo še marsikaj nerazčiščenega. Tako si niso bili še povsem na jasnem, koliko bo treba upoštevati splošno upravno strukturo oziroma se nasloniti nanjo, koliko pa bolj upoštevati koncept močnejših ali vsaj pomembnejših kulturnih središč. Verjetno bo v določeni obliki treba upoštevati oboje, še posebej pa temeljne arhivske postavke: dovolj gradiva, kakovostne strokovnjake in primerne prostore. Kar zadeva koncept arhivskih ustanov v pomembnejših kulturnih središčih zunaj Ljubljane so za začetek računali predvsem na Maribor, Celje, Koper, Novo mesto, Gorico, Kranj ter Mursko Soboto. Toda v zadnjih treh krajih je bil položaj še neugoden. Ne le da tam še niso bile zagotovljene omenjene temeljne postavke, v krajih samih tudi ni bilo prave volje za ustanovitev arhivskega središča. V drugo vrsto so sodili kraji Ptuj, Trbovlje, Skofja Loka, kjer bi lahko nastali močnejši mestni arhivi; v njih naj bi bil takrat položaj najugodnejši. Po potrebi bi seznam krajev še razširili. Držali pa so se načela, da je treba ustanavljanje samostojnih arhivskih enot v interesu arhivskega varstva sicer podpirati, toda forsirati ga je treba v resnično pomembnejših središčih. Drugod pa bi bilo bolje take organizacijske oblike uresničiti postopoma, ko bi konkretne potrebe upravičile take korake. K povedanemu je dr. Skerl še na splošno pripomnil, da je prikazani načrt mišljen bolj v skladu z določbami v osnutku novega zveznega arhivskega zakona, kot pa z obstoječo zakonodajo. Začasno je morala izvedba opisanega koncepta sloneti le na t. i. mestnih arhivih, ker stopnje med republiškimi in mestnimi arhivi obstoječi splošni zakon ni predvideval. V tem je bila ena velikih težav za oblikovanje primerne arhivske mreže v Sloveniji. Arhivsko društvo je obliko mestnega arhiva podpiralo, čeprav ni ustrezala konceptu pomembnejših arhivskih središč. Po njegovem je ni bilo treba razumeti strogo po črki zakona, marveč bolj po smislu, to je ne kot lokalno upravno enoto, temveč kot sedež organov v določenem kraju. To obliko je podpiralo povsod tam, kjer je bilo v kraju samem dovolj volje, potrebe po arhivski ustanovi pa dovolj žgoče. Da bi dejansko zagotovili varstvo arhivskega gradiva, je društvo štelo za nalogo prizadevanja nadaljevati, želelo pa si je večje podpore republiškega sveta za prosveto in kulturo.25 24 Po vsej verjetnosti je mislil na dogajanja v zvezi z ustanavljanjem ptujskega arhiva. 25 AS 607, fasc. 1; Škerl: Eno leto obstoja, str. 123-124. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Članki in razprave Jože Žontar: Korenine arhivske službe v Sloveniji, str. 393-405 399 Dr. Vilfan se je zelo poglabljal v osnutke novega zveznega arhivskega zakona. Izmed njegovih pripomb naj omenimo nekaj bistvenih, ki v marsičem nakazujejo slovensko arhivsko politiko, kakršna je bila v desetletju potem. Kot prvo je poudaril, da bi moral novi zakon obsegati osnovna načela, ki naj bi veljala za vso državo. V tem pogledu bi moral biti še vedno okviren, da bi republike lahko izdelale svoje specialne arhivske zakone, v katerih naj bi upoštevali posebne razmere in splošna načela prilagodili svojim potrebam. Vsekakor pa naj bi bil novi zakon arhivski, to se pravi, da bi moral urejati stvari, ki so zadevale samo arhive in specialne pogoje za resnični napredek arhivistike, moral bi biti tudi zelo rigorozen, ker bi le ta rigo-roznost lahko dvignila arhive iz dotedanjega arhivskega kaosa na stopnjo moderne arhivistike. Za razmejitev arhivskega gradiva med zveznim in republiškimi arhivi bi moral biti formalno določen princip teritorialne provenience. Toda v okviru republike bi lahko definiral razmejitev samo republiški arhivski zakon. Osnutki so morah seveda upoštevati organizacijske spremembe v sistemu teritorialnih upravnih enot, narejene v letu 1955. Tako so bili sprva predvideni glede na stopnjo organov oblasti in uprave zvezni, republiški in okrajno-mestni, nato pa zvezni, republiški in okrajno-komunalni arhivi. S tem v zvezi je dr. Vilfan pripomnil, da morajo biti določbe o okrajno-komunalnih arhivih zelo okvirne, potrebno je pustiti republikam, da to stopnjo arhivov organizirajo z vsem upoštevanjem lokalnih okoliščin, tako da bi tak arhiv nekje ustanovili, drugod pa ne, aH pa več okrajev združili v eno arhivsko območje. Specialni arhivi pa bi smeH po Vilfanovem mnenju nastajati le kot rezultat lastnih registratur, npr. univerze, akademije, državnega sekretariata za zunanje zadeve, državnega sekretariata za notranje zadeve, cerkvenih ustanov itd. Ustanavljanje novih specialnih arhivov bi moralo biti omejeno aH vsaj zelo oteženo, da se arhivaHje ne bi razdrobile na brezmejno število kompetenc in državnim arhivom ne bi bilo onemogočeno pravilno in redno funkcioniranje. Za zaključek obravnave organizacijskih vprašanj je dr. Vilfan povzel, da mora biti smisel omenjenih določb ločitev arhivov od muzejev in knjižnic. Pri tem naj bi delaH največ zmede muzeji. Ti si laste arhivsko gradivo na podlagi nemogočega načela, da so arhivi osnova muzejem. S povezovanjem z arhivi pa zavirajo tako svoje delo, kot delo arhivov. Ker je bila ločitev nujna in več aH manj problematična povsod, naj bi jo predpisal novi zvezni arhivski zakon. V zvezi z varstvom arhivskega gradiva bi moral novi zakon — tako je nadaljeval dr. Vilfan — vsebovati člen, ki bi neposredno prepovedal vsakemu uradu vsakršno samovoljno uničenje arhivaHj. Prepovedano bi moralo biti tudi škartiranje, tj. odbiranje nepotrebnega gradiva, koHkor ni posebej določen obseg takega škartiranja v zakonskih predpisih. Kar zadeva urade, bi moral novi zakon vsebovati člen, s katerim bi dobih arhivi pravico do nadzora hranjenja arhivskega gradiva in ravnanja z njim v registraturah brez prejšnjega dovoljenja. S tem v zvezi naj ne bi šlo za nikakršno vmešavanje v administrativne posle kakega urada, temveč za tisto, kar zadeva arhivarja, torej da so tudi registra-ture shranjene v redu in da se ravna z njimi kot z bodočem delom pristojnega arhiva. V zvezi z organskim pridobivanjem arhivskega gradiva v arhivih bi moral novi arhivski zakon vnesti princip obveznega izročanja registratur pristojnim arhivom, rok za izročitev pa bi bil lahko raztegljiv. Princip obveznega izročanja registratur pristojnim arhivom naj bi bil sestavni del smisla in eksistence posebnih arhivskih zavodov. Na koncu je dr. Vilfan še dodal, da tudi družbene organizacije ne bi smele biti svobodne pri ravnanju s svojimi arhivi oziroma registraturami; šlo je za gradivo delavskega gibanja, narodnoosvobodilnega boja in Zveze komunistov. Toda to, kam naj bi se stekaH njihovi arhivi oziroma registrature, naj bi določiH repubHški arhivski zakoni. Sploh je bilo to gradivo še vprašanje zase, v to pa se stroka tedaj ni smela vtikati, in to je dr. Vilfan tudi dobro vedel. Dr. Tone Ferenc pa je vedno poudarjal kot najpomembnejše, da se to gradivo ohrani in da ni pomembno, kje je. Kot uspeh smo šteH že to, da je bilo mogoče prikaz tega gradiva leta 1965 vsaj delno vključiti v Vodnik po arhivih Slovenije.26 Sicer je nova upravna reorganizacija v državi ustvarila v znatno povečanih okrajih primerno teri-torialno-upravno enoto tudi za arhivsko službo, vendar pa je naslanjanje arhivov na okrajne ljudske odbore postalo problematično. Po drugi strani je v skladu s splošnimi težnjami, da bi odpravih razHko med položajem mestnih in vaških naseHj, specifični pravni položaj mest skoraj povsem prenehal, mestni ljudski odbori ter ljudski odbori mestnih občin so bih odpravljeni. Vendar je pristojnost za ustanavljanje arhivov v vehkih in zgodovinsko pomembnih mestih postala zadeva občinskih ljudskih odborov in ne okrajnih. V skladu s težnjami družbenega razvoja, da bi bile pristojnosti občin — 2a botfa. — Otroci »o pa res boifi blagoslov. Stran slovenskega časopisa Pavliha, priložena poročilu britanskega konzula v Ljubljani %a leto 1946. Uprava državne bezbednosti, bolj znana s kratico UDBA; slovenski naziv: Uprava državne varnosti. zakone, naj bi bili zdaj razmeroma varni pred samovoljnimi aretacijami, javne in zasebne diskusije naj bi bile svobodnejše. Več svobode naj bi bilo celo v religioznem življenju. Zmeraj več Jugoslovanov je potovalo v tujino, razvijal se je turizem. Precejšnjo pozornost je Roberts posvetil uvedbi komunalnega sistema, ki naj bi prinesel več moči lokalnim oblastem. Manj svetla pa je bila po njegovem mnenju slika na gospodarskem področju: čezmerno vlaganje v industrijo, zanemarjanje kmetijstva, zapleten sistem zunanje trgovine, pretirana decentralizacija, ob tem pa še visoki stroški za obrambo, slabe letine in posledice večletne sovjetske blokade. Zaradi vsega tega naj bi bilo jugoslovansko gospodarstvo tik pred zlomom in zato pred celostno reformo ekonomskega sistema. Dotedanje rešitve namreč niso privedle niti do izboljšanja življenjske ravni državljanov niti niso omogočile vzpostavitve temeljev za učinkovito sodelovanje z zahodnoevropskim gospodarstvom. Veleposlanik je med drugim tudi poudaril, da naj bi bil jugoslovanski sistem v osnovi sicer še vedno marksističen, a popolnoma drugačen od tistega v Sovjetski zvezi, na Kitajskem ali v drugih državah Vzhodne Evrope. Jugoslovani, ki so se imeli za prave naslednike Lenina, naj bi menili, da v socializem vodi več poti. Takšno razumevanje naj bi pomenilo tako nasprotovanje vmešavanju v notranje zadeve drugih držav kakor tudi spoznanje, da komunistična revolucija sama po sebi še ne zagotavlja boljšega položaja delavcev, saj je le-ta lahko dober tudi v »naprednih« zahodnih državah, na primer v Veliki Britaniji, na Nizozemskem, v Belgiji ah v Skandinavskih državah. Zapisal je tudi, da se Jugoslovani sicer štejejo med zahodne narode, a vendar naj bi obstajala dolgoročna nevarnost, da bo privlačnost med Rusi in Jugoslovani, ki izvira iz dejstva, da sta oba naroda slovanska in komunistična, ponovno prišla do izraza. Veleposlanik je še ugotavljal, da se jugoslovanski voditelji, da bi se izognili osamljenosti, povezujejo z državami, ki so imele podobne cilje — z Indijo, Burmo, Egiptom, drugimi arabskimi državami in z Etiopijo. Navezovanje stikov z državami, kakršni sta bili Indija in Egipt, naj bi bilo namenjeno tudi temu, da bi Titov »anglikanski« tip komunizma postal privlačnejši za sovjetske satelitske države, ki jih je tudi želel postopno ločiti od Moskve. H. B. M. McKenzie Johnston, uradnik zunanjega ministrstva, ki je poročilo pregledal, je 27. 1. 1956 zapisal, da je sicer za 4 strani daljše od idealnega (12 strani), a vendarle zelo dobro, in menil, da mu je zato napako mogoče odpustiti. V sicer zelo pravični oceni Jugoslavije v letu 1955 pa je Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Mateja |eraj, jelka Melik: Poročila britanskih predstavništev o jugoslaviji in Slovencih ..., str. 407-420 419 našel nekaj spornih točk. Ni se strinjal z oceno odnosa jugoslovanskih voditeljev do Sovjetske zveze in s trditvijo, da naj bi Jugoslovani gledali nase kot na »zahodni« narod (po njegovem mnenju naj se zagotovo ne bi imeli za »vzhodni« narod, vendar pa naj to še ne bi pomenilo nasprotnega). Oceni, da je Jugoslovanski režim neskončno liberalnejši od drugih komunističnih režimov, tudi ni hotel pritrditi. Zmotila ga je še oznaka »anglikanski komunizem« za Titov tip komunizma. Domneval je sicer, da je skušal veleposlanik sicer ustvariti zelo poenostavljeno metaforo, češ da je anglikanska cerkev prav tak čuden kompromis in prav takšna mešanica glede doktrine, kot je jugoslovanski komunizem, toda to bi bilo lahko zelo slabo razumljeno. Prikazali smo le nekaj najznačilnejših izsekov iz uradnih poročil britanskih veleposlanikov o Jugoslaviji in konzulov o Sloveniji iz prvih let po drugi svetovni vojni. Skušali smo približati ne le vsebino, temveč tudi način poročanja britanskih predstavništev v drugi Jugoslaviji, ki je potrebno za pravilno razumevanje. Poročila ambasade v Beogradu omogočajo dodaten vpogled v britanski odnos do Jugoslavije, poročila konzulata, ki je le kratek čas deloval v Ljubljani, pa osvedjujejo tudi nekatere nejasnosti v zvezi z znanim Nagodetovim procesom. Viri The National Archives, Foreign Office (FO) 371. Uradni Ust Socialistične Republike Slovenije, št. 4/1966. Uradni Ust SociaUstične RepubUke Slovenije, št. 34/1973. Uradni Ust RepubUke Slovenije, št. 30/2006. Literatura Antič, Igor: Veliki svetovni biografski leksikon. Osebnosti, ki so oblikovale našo civilizacijo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002. Spehnjak, Katarina: Konzularna predstavništva VeUke Britanije u Hrvatskoj 1945-1948. Časopis za suvremenupovijest 38 (2006), št. 1, str. 41—47. Vodušek-Starič, Jerca: Slovenski špijoni in SOE: 1932-1942. Ljubljana: Samozaložba, 2002. Pirjevec, Jože: Jugoslavija 1918—1992. Koper: Založba Lipa, 1995. Internet http: / / en.wikipedia.org/wiki/Ralph_Stevenson, http: / / en.wikipedia.org/wiki/List_of_Ambassador s_from_the_United_Kingdom_to_Serbia http: / / en.wikipedia.org/wiki/Sir_WiUiam_Ivo_Ma llet, http: / / en.wikipedia.org/wiki/List_of_Ambassador s_from_the_United_Kingdom_to_Serbia, http://www.geni.com/people/WiUiam- Mallet/6000000013680759439 http://en.wikipedia.org/wiki/Frank_Roberts_%28 diplomat%29. http://www.google.si/search?q=zanemaril+pa&rls =com.microsoft:sl&ie=UTF-8&oe=UTF- 8&s tartlndex=&s tartPage= 1 http: / / en.wikipedia.org/wiki/Secretary_of_State_f or_Foreign_and_Commonwealth_Affairs#Secretar ies_of_State_for_Foreign_Affairs.2C_1900.E2.80.9 31968 http://www.nndb.com/gov/823/000088559/ Zusammenfassung BERICHTE DER BRITISCHEN VERTRETUNGEN ÜBER JUGOSLAWIEN UND DIE SLOWENEN IN DEN ERSTEN JAHREN NACH DEM ZWEITEN WELTKRIEG Die Archive, deren Aufgabe vor allem der Schutz des einheimischen Archivgutes ist, tragen schon lange auch die Verantwortung für das Archivmaterial, das Slowenien und die Slowenen im Ausland betrifft. Das erste »slowenische Archivgesetz« von 1966 enthielt eine unklare Bestimmung über die Aufgaben des Archivs Sloweniens in Bezug auf die Evidenzhaltung der Auslandskontakte. Bereits in den Ergänzungen dieses Gesetzes vom Oktober 1973 wurde dem Archiv Sloweniens neben der Hauptaufgabe des Schutzes des für die Re-pubUk bedeutenden Archiv- und Registraturmaterials noch die Erledigung einiger Angelegenheiten von besonderer gesellschaftlicher Bedeutung anvertraut, darunter als Erstes die Führung des RepubUkregisters des Archivmaterials und die Evidenzhaltung des Archivmaterials, das sich im Ausland befindet und die SoziaHstische RepubUk Slowenien und die Slowenen betrifft (Art. 30). Diese Aufgabe obüegt noch heute dem zentralen nationalen Archiv, dem Archiv der Republik Slowenien, dessen Tätigkeit im Gesetz über den Schutz des Dokumenten- und Archivmaterials und die Archive aus dem Jahr 2006 geregelt ist. 420 Članki in razprave ARHIVI 34 (2011), št. 2 Mateja Jeraj, jelka Melik: Poročila britanskih predstavništev o Jugoslaviji in Slovencih ..., str. 407-420 Viele Jahre wurde diese Aufgabe im zentralen slowenischen Archiv von France M. Dolinar wahrgenommen. In diese Zeit fallt auch die alljährliche Evidenzhaltung im britischen Archiv in London (The National Archives), das sehr umfangreiches, auch die Slowenen betreffendes Material aufbewahrt, das jedoch nicht an einer Stelle gesammelt wurde und auch nicht aus den bestehenden, den Benutzern des Materials zur Verfügung stehenden Verzeichnissen ersichtlich ist. Die Aufzeichnungen sind sehr unterschiedlich und reichen von ganz subjektiven und arbiträren Meinungen von Einzelnen bis zu ganz offiziellen Berichten und Feststellungen. Viele davon waren für die Öffentlichkeit sogar lange Zeit nicht zugänglich. In dem Beitrag werden nur einige der charakteristischsten Ausschnitte aus offiziellen Berichten der britischen Botschafter über Jugoslawien und der britischen Konsuln über Slowenien aus den ersten Jahren nach dem Zweiten Weltkrieg wiedergegeben. Es wurde versucht, nicht nur den Inhalt sondern auch die Art und Weise der Berichterstattung der britischen Vertretungen im ehemaligen Jugoslawien aufzuzeigen. Die Berichte der britischen Botschaft in Belgrad ermöglichen einen zusätzlichen Einblick in das britische Verhältnis zu Jugoslawien, während die Berichte des britischen Konsulats, das nur kurze Zeit in Ljubljana arbeitete, auch einige Unklarheiten in Bezug auf den bekannten Nagode-Prozess erklären. Arhivi 34 (2011) št. 2, str. 441-454 Iz arhivskih fondov in zbirk 421 Iz arhivskih fondov in zbirk 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 2-78(497.4Koper)" 17" Prejeto: 22. 8. 2011 Koprska bratovščina svetega Nikolaja ZDENKABONIN doc. dr., arhivska svetovalka Pokrajinski arhiv Koper, Kapodistriasov trg 1, SI—6000 Koper e-pošta: zdenka.bonin@gmail.com IZVLEČEK V bratovščini sv. Nikolaja so se združevali predvsem lastniki bark in mornarji. Bratovščina je imela v lasti škver in priveze na Rivi degli Schiavoni v Benetkah, njeni člani pa so skrbeli za prevoz pošte med Koprom in Benetkami. Precejšen del prihodkov, ki so jih dobili od dejavnosti in miloščin, so porabili za nakup cerkvene opreme, izdelavo slik in poslikav. Njihova cerkvica sv. Nikolaja v Kidričevi ulici velja za najlepšo ohranjeno bratovščinsko cerkev v Kopru. KLJUČNE BESEDE bratovščina sv. Nikolaja, mornarji, zakup pošte, Koper ABSTRACT CONFRATERNITY OF ST. NICHOLAS IN KOPER The Confraternity of St. Nicholas was predominantly a union of boat owners and sailors. It owned a shipyard and mooring sites in the area of Riva degli Schiavoni in Venice, and its members transported mail between Koper and Venice. A significant portion of their income, received from their work and charity, was spent on purchasing church equipment and paying for the paintings for their church. Their Church of St. Nicholas on Kidrič Street is considered to be the best preserved confraternity church in Koper. KEY WORDS: Confraternity of St. Nicholas, sailors, mail transport, Koper 422 Iz arhivskih fodov in zbirk Zdenka Bonin: Koprska bratovščina svetega Nikolaja, str. 421-440 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Čas ustanovitve bratovščine sv. Nikolaja1 ni znan. Bratovščina je sprva imela svojo cerkvico, posvečeno bratovščinskemu zavetniku v Zubenaških oz. Muselskih vratih.2 Ker naj bi bila odročna in daleč od pristanišča, so kasneje zgradili novo cerkev v bližini vrat sv. Martina.3 Lugho omenja, da naj bi novo cerkev, imenovano tudi San Nicolo nuovo, zgradili v obdobju škofovanja Defenda de Valvas-sorija.4 V nasprotju s staro cerkvijo sv. Nikolaja, ki je bila v Zubenagi,5 so v novi cerkvi opravljali bogoslužje v latinščini. Vanjo so hodili predvsem koprski pomorščaki in ribiči, ki so živeli v tem delu mesta.6 Bratovščina je bila verjetno premožna, saj je leta 1540 najela Benedetta Carpaccia, sina priznanega beneškega slikarja Vittora Carpaccia, da je zanjo nashkal oltarno podobo Marije z detetom in sv. Janezom Krstnikom ter sv. Nikolajem.7 1 Nikolaj iz Mire (rojen približno 280/286 v Patrasu v Grčiji, umrl 6. decembra približno leta 345/351 v Miri, danes Demre v Turčiji) je okoli leta 300 postal škof v Miri (takratni Likiji). Ko so se kmalu zatem začela tudi tam preganjanja kristjanov pod Galerijem Valcrijcm Maksimmom, so Nikolaja okoli leta 310 prijeli in ga hudo mučili. Posledice mučenja naj bi bile vidne še leta 325, ko je nastopil na koncilu v Nikeji. Na poročilih s tega zborovanja je ohranjen njegov podpis, drugih podrobnosti o njegovem življenju pa ni znanih. Ceščenje sv. Nikolaja se je razširilo približno dvesto let po njegovi smrti in zajelo celotno grško cerkev in pozneje tudi slovanske dežele. Svetnik je od 8. stoletja dalje zavetnik Rusije, po 10. stoletju pa se je češčenjc širilo v Nemčijo, Francijo in Anglijo. Leta 1087 so italijanski mornarji ali pirati ukradli njegove kosti iz sarkofaga v nagrobni cerkvi v Miri (danes razvalina, v obnovljeni cerkvi v Demri na turški jugozahodni obali pa je ohranjen njegov sarkofag) in jih prenesli v Bari, v cerkev sv. Nikolaja, ld so jo zgradili, da bi v njej hranili njegove relikvije. Prebivalci Barija vsako leto 8. maja s slavnostno procesijo zaznamujejo prenos njegovih posmrtnih ostankov (Schauber - Schinder: Svetniki in godovni zavetniki zp vsak dan v letu, str. 629-631). 2 Omenjeno cerkev, naslonjeno na mestno obzidje blizu današnjega Belvedcrja (Lavrič: Vizitacijsko poročilo Agostina Valietja, str. 172), so podrli na začetku 18. stoletja (Caprin: Ulstria nobilissima, II. del, str. 124). Likar omenja, da naj bi cerkvica stala nad notranjimi mestnimi vrati, za katera se poleg že omenjenih omemb imen pojavljata tudi izraza vrata starega sv. Nikolaja in Stolna vrata (Likar: Arhitektura cerkva nad mestnimi vrati, str. 279, 285-286). 3 Naldini: Cerkveni krajepis, str. 121. 4 Dcfcndes Valvassori, kanonik iz Bcrgama, je postal koprski škof 18. aprila 1529 in je službo opravljal do 28. avgusta leta 1536 (HC, str. 216). 5 Pozneje naj bi maševanja tam opravljali slovanski duhovniki (verjetno tretjeredniki sv. Gregorja iz bližnjega samostana z enakim imenom), vanjo pa so prihajali predvsem dalmatinski pomorci (Caprin: Ulstria nobilissima, II. del, str. 124). 6 Luglio: Uantico veseovado giustinopolitano, str. 121. 7 Bellemo: Vittore e Benedetto Carpacio in Istria, str. 70. Primer- jaj tudi Istria, Cittd maggiore, str. 44, 86—90. O cerkvi sv. Nikolaja, ki je bila last bratovščine mornarjev, je leta 1580 poročal tudi apostolski vi-zitator Agostin Valier. Škof8 je predlagal, da bi bilo zato, da bi bilo maševanje lažje, treba povečati oltar,9 očitno pa mu je bila všeč oltarna podoba, saj je zapisal, da je veličastna (habeat unun altare cumpala honorifica).w Bratovščina sv. Nikolaja, v kateri so se zbirati mornarji, je imela svoj statut, vinograd in približno 70 lir11 prihodkov od miloščine članov in livela, za katerega so prejemati letno po 4 lire in 10 sotidov. Denar so porabiti za cerkev in obdelovanje vinograda. Bratovščinski funkcionarji naj si ne bi nezakonito prilaščali premoženja (noti ha usurpatori), vendar je bilo nekaj starih gastaldov,12 ki niso povrniti vseh svojih dolgov (računov). Naročeno jim je bilo, da jih vrnejo.13 V bratovščinski cerkvi so naredili poslikave14 in zgradili zvonik na preslico. O tem priča napis nad portalom iz leta 1594 z vklesanimi imeni dobrotnikov, pa tudi serija poslikav iz življenja sv. Nikolaja, nastala pozneje.15 Kot pravi Naldini, naj bi bratovščina vzorno skrbela za omenjeno cerkev, stara cerkev pa naj bi bila v slabem stanju in propadala.16 8 Augustinus Valerius je bil veronski škof od leta 1565 (HC, vol. III, str. 331). Ko je kot apostolski vizitator v duhu sklepov tridentinskega koncila med letoma 1579 in 1580 pregledal stanje v poreški, puljski, novigrajski, koprski in tržaški škofiji, je med drugim popisal tudi bratovščinske oltarje v cerkvah in navedel precej podatkov o številu bratovščin v mestu in po vaseh, o njihovih prihodkih in premoženju, oltarjih, oratorijih ter zabeležil obstoj njihovih statutov. Koprsko škofijo je vizitiral v dneh od 4. do 22. februarja leta 1580. Meščani so mu priredili slovesen sprejem. Ko je 7. februarja z galejo priplul pred pristanišče, so ga tam pričakale številne ladje, okrašene z bratovščin-skimi križi in prapori. Sprejeli so ga tako predstavniki cerkvene kot posvetne oblasti, in sicer koprski škof |anez Ingcnerio, podestat in kapitan Nicolo Donado ter puljski škof Matej Barbabianca, ki je bil po rodu iz Kopra. Va-lierjeva objavljena vizitacija (Lavrič: Vizitacijsko poročilo Agostina Valietja) je odličen vir za pregled stanja na verskem in bratovščinskem področju v Istri. 9 J .avrič: Vizitacijsko poročilo Agostina Valietja, str. 63-64. 10 Njegov opis se je nanašal na oltarno podobo, ki jo je naslikal Carpaccio (Caprin: Ulstria nobilissima, II. del, str. 124), oltarno podobo so kasneje prenesli v stolnico (Luglio: Uantico veseovado giustinopolitano, str. 129). 11 1 lira = 20 solidov = 240 denaričev. 12 Upravitelj, vodja oz. nekakšen predstojnik bratovščine, ki je skrbel predvsem za spoštovanje statutarnih določil in moralno življenje članov, hkrati pa imel nadzor nad premoženjem bratovščine. 13 Lavrič: Vizitacijsko poročilo Agostina Valietja, str. 137. 14 Primerjaj Luglio: Uantico veseovado giustinopolitano, str. 156. 15 Istria, Cittd maggiore, str. 86-90. 16 Primerjaj Naldini: Cerkveni krajepis, str. 120—121. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fodov in zbirk Zdenka Bonin: Koprska bratovščina svetega Nikolaja, str. 421-440 423 - DFVO >KIAVPR FCIP\T DTCATVM H^VE " pTEKS/ M- OVA DR A G I NpV LG. QVO TAKNI^Al)! V NC DECOHaTA^/I-VV NNE EP i SCO PO iVSTINOP. G ON C F. D EN T E • r;i* L B. \ NICOL A O CLEMENTF \^ noWS t k K M i AL,: C i" ■ J D VC.1U1 V Vi' " Napis o prenovi in posvetitvi bratovščinske cerkve sv. Nikolaja leta 1594 (joto: Bonin, 2009). 424 Iz arhivskih fodov in zbirk Zdenka Bonin: Koprska bratovščina svetega Nikolaja, str. 421-440 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Oltarna slika Benedetta Carpaccia v cerkvi sv. Nikolaja (Joto: Bonin, 2009). Bratovščina je po podatkih koprskega podestata in kapitana Lorenza Donata, ki je za pridobitev prihodkov za koprski seminar17 v ustanavljanju 25. maja 1675 naredil popis prihodkov in stroškov vseh istrskih bratovščin v beneški Istri,18 imela Na osnovi prihodka je bil bratovščinam odmerjen davek. Plačati so ga morale za ustanovitev in nato vsako leto za vzdrževanje koprskega seminarja {Collegio di Capodistria). Več o njem glej Zitko: Vloga in pomen Collegia dei Nobili v Kopru, str. 123-132. V izvirnem dokumentu je za celotno beneško Istro vpisanih 516 bratovščin, ki so skupno imele 147.435 lir prihodkov in 95.614 lir stroškov, za koprski teritorij pa 101 bratovščina s 26.577 lirami prihodkov in 18.932 lirami stroškov. Od tega so koprske mestne bratovščine z upravo premoženja stolnice (Fabrica del Duomo) imele skupno 8.493 lir prihodka in 5.026 lir stroškov (SI PAK KP 6.1, a. e. 22). Bratovščine s koprskega teritorija so morale za ustanovitev kolegija prispevati 93 dukatov (preostalih 412 bratovščin pa 377 dukatov; SI PAK KP 6.1, a. e. 22, str. 18; BCT AD, a. e. 2 D 31, str. 34-35; La Provincia 1874-76, str. 1853; AMSI XVI, Senato mare, str. 73-74), za nadaljnje vzdrževanje kolegija pa so jim bile določene različne višine davkov. Plačevali so od najmanj 1 lire 11 in solidov, 3 lir in 2 solidov, 6 lir in4 solidov, 7 lir in 16 solidov, 9 lir in 6 solidov, 12 lir in 8 solidov, 18 lir in 12 solidov, 31 pa do največ 35 lir (SI PAK KP 6.1, a. e. 22). Te zneske so morale nato bratovščine plačevati vsako leto. Vse koprske mestne bratovščine so morale plačevati po 136 lir in 8 so- približno 270 lir prihodkov in 160 lir stroškov na leto. Na podlagi tega ji je bilo odmerjenih 6 lir in 4 solide davka. Plačevala jih je koprskemu seminarju.19 Po taksi sodeč je sodila med premožnejše koprske bratovščine, saj sta več plačevali le bratovščini sv. Antona opata in sv. Marije nove. Za zdaj žal ni bil najden bratovščinski statut (mariegola, tudi madreregola),2U je pa ohranjena knjiga prihodkov in stroškov za obdobje med letoma 1694 in 1806. V bratovščino so se, sodeč po vpisih v bratovščinski blagajniški knjigi, verjetno vključevali predvsem lastniki bark in mornarji. Dilemo, ah je bilo članstvo v bratovščini zanje obvezno ah le zaželeno, bi zlahka rešila bratovščinska mariegola, tako kot bi verjetno odgovorila na številna druga vprašanja, kot so npr. odnos lastnikov bark do mornarjev, odnosi do tujih ladjarjev (ah so kakorkoli omejevali tuje ladjarje oz. njihovo dejavnost na koprskem teritoriju), bratovščinske funkcionarje in njihove volitve, višino članarine, luminarije21 in vpisnine, samo članstvo in ne nazadnje, ah je bila bratovščina cehovsko organizirana in ah je statut urejal odnose znotraj članstva, morebitno vajeniško dobo, pogoje za izvolitev gastalda in podobno. Za zdaj na večino omenjenih vprašanj ni mogoče natančno odgovoriti, mogoče pa je predstaviti le dejstva. V 18. in v začetku 19. stoletja so biti za gastalde izvoljeni izključno lastniki ladij (v obdobju med letoma 1710 in 1806 so biti izvoljeni le t i.padroni), in če to ni zgolj naključje, so bodisi prevladovati v bratovščini bodisi, in to je bolj verjetno, imeti privilegij izvolitve na mesto gastalda. Podobno pravico so po bratovščinskem statutu (mariegola) kotor-ske bratovščine sv. Nikolaja iz leta 1463 imeti tudi poveljniki (kapitani) ladij, saj so biti lahko na vsakem bratovščinskem kapidju (25. marca) le oni izbrani za vodstvene položaje (npr. gastald) bratovščine.22 Prav tako se zdi, da so v Kopru lastniki ladij (oz. sami mornarji) na osnovi mariegole morati plačevati prispevke glede na število plovb in mor- lidov na leto, skupaj z upravo župnijske cerkve pa 148 lir in 16 solidov (SI PAK KP 6.1, a. e. 22, str. 14). 19 SI PAK KP 6.1, a. e. 22, str. 14. 20 Bratovščina je očitno skrbela za svoj temeljni ustanovitveni akt tudi še na začetku 19. stoletja, saj so namreč leta 1803 dali prepisati bratovščinsko mariegolo in za prepis plačali 32 lir (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 141v). 21 Prispevek oziroma miloščina, ki so jo člani bratovščin vsak teden aH mesec (Boerio: Di%ionario del dialetto vene^ano, str. 377), lahko pa tudi le enkrat na leto plačevali za osvetlitev oltarjev oz. cerkve in jim je dajala pravico do prejetja blagoslovljene sveče in kruha aH podobice svetnika na dan bratovščinskega zavetnika. 22 Stokovič: Bratovštine naistočnoj obaH Jadrana, str. 151. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fodov in zbirk Zdenka Bonin: Koprska bratovščina svetega Nikolaja, str. 421-440 425 narjev. Leta 1730 je lastnik ladje (firon, padrón) Ni-coló Baseggio kot essecutor alia Mariegola pobral 68 lir 2 solida.23 Npr. pron. Cario Carrara je za tujega mornarja (forresto) plačal 5 lir, pron. Domenico Gennaro za mornarja 3 lire 7 solidov; mornar Zuanne Madonizza je plačal 6 Ur 15 soUdov, Gregorio Stuora, tuj mornar, za dve plovbi 6 lir, razUčni mornarji iz mesta po 3 Ure, Anzolo Verzier in Girolamo Verzier, mornarja v mestu, po 5 Ur, Zuanne Zetto, imenovan Totto, sin Michiela, je za dve plovbi plačal 4 Ure 5 soUdov, Francesco Padovan 3 Ure 15 soUdov, Francesco Zetto, sin pok. Domenka, 5 Ur in Piero Gienzo 5 lir.24 Podobni so biU tudi vpisi za naslednja leta in po vpisih sodeč verjetno včlanitev v bratovščino ni bila obvezna, so pa moraU zato tisti, ki niso biU člani, a so se ukvarjaU z enako dejavnostjo, bratovščini plačevati določeno nadomestilo. Bratovščina je očitno imela zadolženega (verjetno izvoljenega) člana, t. i. izterjevalca (esator della maregola), ki je od tistih, ki niso bih člani bratovščine (tako lastniki ladij kot njihovi mornarji), pobiral prispevke. Omenjene prihodke (trati da Proni e marinari non fratelh)25 je mogoče spremljati tudi v drugih letih. Lastniki ladij so imeU na ladjah posebne zabojčke, v katerih so zbirah miloščino in jo nato izplačevaU bratovščini, verjetno pa so ji motal izplačati tudi določene vsote, in to glede na število plovb. Leta 1734 je npr. pron. Bernardo de Stradi za 27 plovb v Benetke plačal 13 lir 10 soUdov, Coradin Almerigogna 4 lire, Pietro Genzo za plovbe v Furlanijo 6 lir, Vicenzo Romano pa za tri plovbe liro 10 soUdov.26 Kotorska bratovščina, ki jo Stokovič uvršča med strokovno-verske bratovščine, je največji del dohodkov dobivala od taks za ladje, ki so jih te morale po izkrcanju tovora plačati ob izplutju iz pristanišča. Višino takse (med 4 in 5 dukati)27 so določaU glede na veUkost in nosilnost ladje, tuji ladjarji pa so moraU plačati tudi takso za zasidranje.28 Člani koprske bratovščine so imeU svetlo modre kute29 — verjetno so jih izdelovaU na bratovščinske stroške. Leta 1743 so (verjetno namesto štirih, ki so 23 Giovanni Pietro Benuestio je leta 1743 pobral 109 lir 12 solidov (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 47v). 24 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 27v. « SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 40v. 2<> SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 35v. 27 1 dukat =124 solidov oz. 6 lir in 4 solide (Darovec: Davki nam pijejo kri, str. 70). Ker so se denarni sistemi in obračunske vrednosti beneškega denarja s časom spreminjale, je treba za razmerja med različnimi enotami denarja v obtoku preveriti poglavje v knjigi: Darovcc: Davki nam pijejo kri, str. 65-90. 28 Stokovič: Bratovštine na istočnoj obali |adrana, str. 153. 29 Naldini: Cerkveni krajepis, str. 179. jih dah v dobrodelne namene) za 48 lir kupili štiri nove kute,3" sicer pa so vsako leto porabili pri-bhžno liro za nove vrvi zanje. Novo kuto (15 Ur 15 soUdov) so kupiU tudi leta 1767.31 Bratovščinski gastaldi V 96-letnem obdobju32 so službo gastalda opravljaU predstavniki štiridesetih koprskih družin, in sicer sedemnajstih po enkrat, enajstih po dvakrat, člani družin Benuestio, Carpaccio, Carrer, Ghienzo in Moro so bih gastaldi trikrat, Derin, Madonizza in de Pangher štirikrat, Bratti in de Grassi petkrat, de Stradi sedemkrat in člani družine Romano trinajstkrat. Leta 1736 izvoljeni gastald Nicolo Baseggio svoje funkcije ni opravljal vse leto, saj je kmalu po izvolitvi umrl.33 Ker je po smrti Baseggia Francesco Piua odklonil imenovanje za gastalda,34 ga je podestat in kapitan kaznoval s plačilom 31 lir kazni, to pa je omenjeni bratovščini tudi izplačal.35 Bratovščino (in njene račune) je nato do izvoUtve novega gastalda februarja 1737 vodil Zuanne Combi, ki je bi providur nobile. Francesco Piua, ki je bil eden izmed izvrševalcev testamenta (uno de comaisaarij testamentarid), je 28. 6. Zuanneju Combiju izplačal 186 Ur, vdova Cattarina pa mu je (verjetno kot dolgove bratovščini za pokojnim možem) 27. 1. 1737 izplačala še 43 lir 1 soUd in 6 denaričev.36 V omenjenem obdobju niso povsem dosledno upoštevaU kontumacijske dobe,37 saj so opravljaU funkcijo dve leti kar osemkrat isti gastaldi zaporedoma, in sicer Ceriato Ceriato je bil gastald v letih 1717 in 1718, Zuanne Ghiero 1719 in 1720, Antonio Carpaccio 1726 in 1727, Vincenzo Romano 1742 in 1743, Mattio Carrer 1752 in 1753, Francesco Romano, sin pok. Valentina, je bil v letih 311 SI PAK KP 6, a. c. 1439, str. 87. 31 SI PAK KP 6, a. c. 1439, str. 81r. 32 Ohranjene so le bratovščinske knjige za ta čas. 33 Za nošenje bandere (penelto) ob smrti gastalda pron. Ni-coloa Baseggia so plačah 2 liri. Pogreb jc bil verjetno slavnosten in poln pietete, saj je bila smrt verjetno nepričakovana, poleg tega pa se je redko zgodilo, da so pokopali komaj izvoljenega gastalda. 34 Za podobno odklonitev »gastaldovanja« jc leta 1732 plačal 12 lir 8 solidov tudi pron. Mattio da Pangher, sin pok. Nazaria (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 31v). 33 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 39v. % SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 69. 37 Kontumacija (contumada) je čas (obdobje) med izvolitvama za funkcijo oz. prepoved imenovanja (večkrat in brez prekinitve) na vodstvena mesta. Po končanem enoletnem mandatu je bila sprva kontumacijska doba (tudi kontumac) pri nekaterih bratovščinah 5 let, nato tri, dve in pozneje praviloma eno leto. 426 Iz arhivskih fodov in zbirk Zdenka Bonin: Koprska bratovščina svetega Nikolaja, str. 421-440 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Družina Število gastaldov Družina Število gastaldov Družina Število gastaldov Acqua del 1 Damiani 1 Orlandini 2 Alberigo 1 Dauanzo 2 Padovan 2 Almerigogna 2 Derin 4 Pangher de 4 Baseggio 2 D'Este 1 Piva 1 Benuestio 3 Gajetta 1 Romano 13 Bratti 5 Gallina 1 Roncali 1 Cambris 1 Gallo 1 Rosssi, Bunuestio 2 Carli 1 Gavinel 2 Scamazza 1 Carrara 1 Ghienzo 3 Schipiza 1 Carpacio 3 Ghiero 2 Stradi de 7 Carrer 3 Grassi de 5 Totto 1 Ceriato 2 Lenardoni 2 Zorzi de 1 Cesaro 2 Madonizza 4 Crebava 1 Moro 3 Število gastaldov koprske bratovščine sv. Nikolaja po posameznih družinah med letoma 1710 in 1806 (SIPAKKP6, a. e. 1439). Število gastaldov koprske bratovščine sv. Nikolaja po posameznih družinah med letoma 1710 in 1806 (SI PAK KP 6, a. e. 1439). 1789 do 1791 kar trikrat zapored gastald in nato ponovno v letih 1802 in 1803, Donato Gavinel pa leta 1798 in nato leta 1799. Poslovanje in prihodki bratovščine Leta 1694 je bil bratovščinski gastald Nicolo Modena, njegov predhodnik pa je bil pron. Zuanne di Rossi. Ob preteku službe mu je izročil 324 lir 19 solidov, kolikor je ostalo po koncu njegovega upravljanja bratovščinskega premoženja. Skupni prihodki so znašali 782 lir in 11 solidov. Bratovščina je imela dohodke od treh livelov (zakupna oz. najemna pogodba),38 ki so skupno znašali 22 lir in 4 Antonio Luis je namesto Lugrezia Morosinija plačeval po ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fodov in zbirk Zdenka Bonin: Koprska bratovščina svetega Nikolaja, str. 421-440 427 soUde,39 gastald, ki je prevažal pošto (prevoz je imel v zakupu), je plačal 100 lir,4" 14 lastnikov ladij je vplačalo denar iz skrinjic, ki so jih verjetno imeli na ladji, 3 lire miloščine so nabrali v cerkvi, od privezov v pristanišču pa je bilo 9 lir 16 solidov. Bratje so plačevali tudi luminarijo. Od 59 kruhov, kolikor naj bi jih razdeli med brate,41 so zaradi odsotnosti42 desetih dobili 108 lir oz. za luminarijo so (če je bila vsota za vse enaka) plačali po 2 liri in 4 solide na člana.43 V tem letu so imeli za 480 Ur in 8 solidov 17 lir 4 solide, Valentin Carbonar 4 lire, Zuanne Padovan, sin pok. Olivia pa eno liro. 39 Od leta 1710 dalje so prejemali dohodke od štirih zakupov v skupni vrednosti 25 lir in 4 solide, saj je Franeesco Veccelli za 30 lir plačeval 3 lire livcla. Livel v vrednosti 36 lir je za vsoto 600 lir na osnovi dokumenta s 16. 2. 1710 za hišo v predelu sv. Martina pri cerkvi sv. Nikolaja plačeval Giovanni Giacomo Vecelli, leta 1758 pa so Allessandru Cecconiju izplačali 3.000 lir; zanje je od 1759 do leta 1780 vsako leto plačeval po 150 lir livcla (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 131—132). jVUessandro Cccconi je omenjeni denar za 5 let vzel v livel s 5-odstotnimi obrestmi. Zanj je zastavil hišo v predelu Santa Margerita in se obvezal, da bo po petih letih izplačal celotno vsoto skupaj (SI PAK KP 6, a. e. 1439c). Na osnovi dokumenta, ki ga je 11. 1. 1780 napisal notar in pisar Girolamo Gavardo, pa je bratovščina dobivala še po 180 lir na leto, ki jih je plačeval Pietro Za-rotti, sin. pok. Antonia, za grofico Santo Borisi Gavardo (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 206), od leta 1788 do 1792 kanonik Ottaviano Zarotti, nato pa dediči grofice Borisi Gavardo. 40 V naslednjih letih pa je plačeval po 90 lir, tako kot njegovi nasledniki. Od leta 1713 do 1717 je delo opravljal Francesco Modcna, od 1719—1731 pa Rinaldo Modena. Girolamo Torrc, ki je imel prevoz pošte v zakupu od leta 1732 do 1747, je za opravljanje omenjene službe plačeval po 120 lir. Leta 1748 je najemnik Lodovico Boldarini plačal 184 lir 10 solidov, Aurclio Squarzina je leta 1750 in 1751 plačal tako kot najemnik Lodovico Boldarini leta 1752 in 1753. po 130 lir, nato pa je ta od 1754. do 1780. plačeval po 110 lir. Po njegovi smrti je najemnino za leti 1781 in 1782 plačala njegova vdova Anzola, od leta 1783 pa je zakupnino plačeval Giovanni Baseggio, sin pok. Giovannija Battiste (sprva v višini 120 lir, nato pa večinoma po 110 lir na leto). 41 Navadno so se člani bratovščin na večer pred praznikom bratovščinskega zavetnika udeležili slovesne maše (npr. v bratovščini sv. Antona opata bi bil, kdor ne bi prišel, za eno leto izključen iz bratovščine) in brali mariegolo, bratovščini pa so morali plačati luminarijo, sicer so bili kaznovani s plačilom dvojne vsote. V spomin na svetnika je moral gastald dati vsakemu članu blagoslovljen kruh in svečo (navadno v vrednosti, ld se mu je zdela primerna), kasneje pa tudi podobico. 42 Navadno so kruh, ki je zaradi odsotnosti nekaterih bratov ostal ob plačilu luminarije, prodali. Leta 1717 so ostali trije in treba je bilo plačati po 14 solidov na hlebec (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 12v). 43 Morda je bratovščina tedaj imela 59 članov (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. Iv). Poleg luminarije, ki so jo bratje plačevali vsako leto, so novi člani ob vpisu v bratovščino plačali vpisnino. V bratovščinski knjigi so zabeležene zelo različne višine vpisnin. Ker ni ohranjenega bratovščinskega statuta stroškov. Največ denarja so porabili za sveče (za 140 sveč so plačali 121 lir in 10 solidov), za osvetlitev oltarja 13 Ur in 15 soUdov, za dva stara44 žita za kruh za luminarijo so plačah 40 Ur, 4 lire in 15 soUdov za prenos žita, mletje in peko kruha, za 70 podobic pa 14 Ur. PlačevaU so tudi za opravljanje posameznih služb, in sicer providurju torcij45 so plačah 31 lir, kaplanu 57 lir in 12 soUdov za maše, pisarju46 12 lir in 8 soUdov in comandadorjif1 15 Ur in 2 soUda. Ostanek denarja (302 Uri in 3 soUde) je gastald zapustil naslednjemu gastaldu, Zuanneju BertoUju. V letu 1695 so za 58 luminarije dobiU 117 Ur (nekaj manj kot 2 Uri na člana), skupno pa 762 lir in 13 soUdov, stroškov pa so imeU za 335 Ur in 12 soUdov. Ostanek, 327 lir in 1 soUd pa je prepustil gastaldu Antoniu Baseggiu.49 Leta 1710 je bila skupna vsota 1.988 Ur in 2 soUda (prenos iz prejšnjega leta je bil 1.013 Ur in 9 ali kakšnega drugega dokumenta, je nemogoče predstaviti zahtevano višino plačila. Npr. leta 1719 so se v bratovščino vpisali novi člani (Nicolo Romaso, Domcnico Romanello, Filippo Musella, Zan Piero de Rossi, imenovan Benuestio so plačali po 5 lir miloščine) (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 13v), leta 1743 pa se jih je vpisalo šest. Valerio Crcbaua je plačal 16 lir miloščine, Nazario Sigon 5 lir in 10 solidov, Nazario Romano, sin pok. Lorcnza, 2, Domcnico Romano, sin pok. Piera, 5 lir in 10 solidov, Santo Romano, sin pok. Nicoloja, 4 in Giovanni Battista Basseggio 4 lire (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 45v), naslednje leto pa se je vpisal še pron. Zuanne Orlandini (SI PAK KP 6, a. e. 1439, 46v). Enako kot Michiel Totto (vpisan leta 1750) je plačal 4 lire (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 52v). Leta 1750 so se vpisali še Mattio de Rosi, ki je plačal 8 lir in 15 solidov, Nazario Padouan, sin pok. Francesca, 12, Govanni Pietro Benuestio 8, Pietro Vclcrius 20 in Antonioa Cesaro, sin Girolama, ki je plačal 6 lir (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 53v). 1758 so se v bratovščino vpisali Battista Vianello, Pietro Oralandini, Pietro Safarro, Zuanne da Pangher, sin Nicoloa, Oarlo Gardesa, Nicolo in Giovanni Giacomo Derin, sinova Bortola ter Steffano Derin, sin Francesca (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 65v), 1761 pa Domcnico Cernivan, sin Nazaria, ki je plačal 6 lir (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 70v). Leta 1766 se je vpisalo 7 novih članov (Domenico deli Requa, Zuanne Schipizza, Lorenzo Belesin, Pietro Roncalli, Niccolo Corcr, Zuanne Pogliato, sin pok. Andrea, in Bastian Padovan (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 71 v). Leta 1802 je na novo vpisani član plačal 8 lir (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 139v), druga dva pa 1804. leta 18 lir in 10 solidov (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 141v). 44 1 star = ok. 65 kg. 45 Torcia (tudi torsj) je procesijska sveča. 46 Leta 1758 je bil pisar Giovanni Ambrosio de Belli, sicer javni pisar (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 129), nato pa od leta 1776 do leta 1790 Girolamo Gavardo. 47 Bratovščinski glasnik, ld je hodil po hišah in obveščal brate o kapitljih, pogrebih in drugih bratovščinskih stvareh. 48 Člani so jo plačevali 6. decembra, na dan sv. Nikolaja (Miklavža) . 49 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 4-9. 428 Iz arhivskih fodov in zbirk Zdenka Bonin: Koprska bratovščina svetega Nikolaja, str. 421-440 ARHIVI 34 (2011), št. 2 solidov). Največji prihodek je bil prihodek od miloščin (197 lir), ki so jih nabrali v skrinjici v Benetkah,50 141 Ur so dobili od luminarij in preostalih miloščin, od prodaje starega voska pa 303 lire in 18 solidov. Za sveče, ki so jih kupih v Benetkah (8 torcij, za svečnike na oltarju in 100 sveč za v roke s skupno težo 184 liber51 in 10 unč), so dali 332 lir in 14 solidov, za sveče, kupljene v Kopru pri svečarju Zamblerju (8 torcij, 50 sveč s težo 98 liber), pa 186 lir in 4 solide. V Kopru so kupih še 4 večje sveče in 100 sveč za v roke (67 liber) in zanje plačah 123 litin 19 solidov. Kaplanu Carlu del Bellu52 so plačali 60 lir, miloščina za pridigarja je znašala 12 lir in 8 solidov, za 60 podobic 10 lir, providur torcij Nicolo Torre je dobil 31 lir, davek za koprski seminar je znašal 6 lir in 2 solida,53 pisar pa je dobil 18 lir in 12 solidov. V naslednje leto so prenesli 413 lir.54 Analiza prihodkov bratovščine med letoma 1758 in 1768 Bratovščina je v 18. stoletju imela razmeroma visoke prihodke. Zdi se, da finančno poslovanje Prihodki od skrinjice v Benetkah so bili vsako leto visoki; gibali so sc približno 100, lahko pa so bih tudi višji (tudi več kot 170 lir, tudi do približno 230 lir). Libra (libbra) je utežna mera; 1 velika libra = 477 g, 1 mala = 301 g. Bratovščinski kaplan je nato leta 1717 postal Giuseppe Antonio Maier, leta 1719 pa Iscppo Micor. Med letoma 1720 in 1725 jc službo kaplana opravljal Andrea Maniago, med letoma 1726 in 1727 pa jc bil kot kaplan omenjen padre iti S. Anna. Od leta 1728 do 1733 in nato od 1741. do 1748. je bil kaplan Francesco Marchesini, Nazario de Zorzi pa med letoma 1734 in 1740. Leta 1749 jc kaplan postal posameznih gastaldov ni pestilo pomanjkanje denarja, saj je opaziti, da je bilo v skoraj celotnem obdobju več prihodkov kot stroškov. Praviloma so se viški gibali med 200 in 800, nemalokrat pa so dosegali tudi vrednosti do 1.000 in celo skoraj 3.000 lir. Omenjene vsote so ob koncu opravljanja funkcije gastalda stari gastaldi prepustili novim, ki so jih vpisali na začetku svojega letnega obračuna. Blagajniška knjiga se je zgledovala po utečenemu poslovanju drugih koprskih bratovščin, in sicer na levi strani knjige so vpisani vsakoletni prihodki, na desni pa stroški bratovščine. Pod poročilom o letnem poslovanju so se podpisali revizorji.55 Za vpogled v bratovščinsko poslovanje je bilo vzeto desetletje sredi 18. stoletja, ko v Istri ni bilo večjih gospodarskih in političnih pretresov. Bratovščinski letni prihodki so se gibali med najmanj 830 lirami in največ 1.530 hrami, s prenosom neuporabljenega denarja iz preteklega poslovanja (od slabih 400 pa celo do skoraj 3.000 lir) pa so prikazani skupni prihodki blagajne dosegah od 1.540 do približno 3.800 lir. V zadnjih štirih letih obravnavanega obdobja so poslovali s pozitivno ničlo. Francesco Norbedo, od leta 1755 dalje pa je bil kaplan Romano Romano. 53 V naslednjih letih so plačevali po 6 lir 4 solide. 5-t SI PAK KP 6, a. c. 1439, str. 10-11. 55 Beneška republika je zaradi razmeroma velikega deleža kapitala, ki se je stekal v bratovščinske roke, hotela imeti nadzor nad bratovščinskim finančnim poslovanjem. O delovanju bratovščin so v senatu poročali tako vsakokratni podestati kot providurji, enkrat na leto pa so pregled finančnih knjig opravili revizorji. Zaznamek o reviziji (z vsemi ugotovitvami) so morali ti vpisati tudi v pregledano knjigo (Paruta: In materia de fontici, comunita, scuole, libro III, str. 123-128). Leto Prenos iz prejšnjega leta Cisti letni prihodek Skupni prihodki Skupni stroški lire odstotek lire odstotek 1758 2.933,6 76,22 915,2 23,78 3.848,8 3.848,8 1759 392,9 25,57 1.144,1 74,47 1.536,4 1.536,4 1760 687,8 35,06 1.274,4 64,95 1.962,0 1.962 1761 684,6 32,90 1.396,5 67,10 2.081,1 2.081,1 1762 1.009,7 39,76 1.529,5 60,23 2.539,4 2.539,4 1763 832,6 44,04 1.057,8 55,96 1.890,4 1.890,4 1764 1.312,2 42,55 1.771,6 57,45 3.083,8 3.061,5 1765 829,5 100,00 829,5 829,5 1766 1.007,2 100,00 1.007,2 1.007,2 1767 1.115,2 100,00 1.115,2 1.115,4 1768 936,2 100,00 936,2 935,2 Prihodki koprske bratovščine sv. Nikolaja v obdobju med letoma 1758 in 1768 (SI PAKKP 6, a. e. 1439, str. 64v-82v). ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fodov in zbirk Zdenka Bonin: Koprska bratovščina svetega Nikolaja, str. 421-440 429 Stalni viri prihodkov so bili: luminarije in preostale miloščine (te so na letni ravni znašale od 17 do 48 odstotkov), prihodki od dejavnosti (npr. prevozov, najemov škvera;56 ti so se gibali od 27 do 57 odstotkov) in petih livelov, ki so v povprečju predstavljali približno 15 odstotkov čistega prihodka. Občasno pa so precejšnje vsote denarja dobili od prodaje starega voska (ti so v tabeli prikazani med drugimi prihodki. Leta 1761 so ga v Benetkah prodali 202 libri in zanje iztržili 424 lir,57 naslednje leto pa so 215 liber voska prodali za 473 lir.58 Leta 1764 sta med druge stroške všteti dve posojili, in sicer Giorgio Gorzolini, Zanin de Grassi in Giovanni Battista Bratti so posodili vsak po 100 lir za nakup novih feralov,59 Michiel Totto 117 lir 13 solidov, Niccolo de Rin pa 217 lir in 14 solidov.60 Leto Dejavnost Luminarija, miloščine Liveli Drugo Čisti prihodek lire odstotek lire odstotek lire odstotek lire odstotek 1758 374,9 40,96 440,1 48,09 25,2 2,75 75,0 8,19 915,2 1759 474,8 41,50 357,3 31,23 175,0 15,30 137,0 11,97 1.144,1 1760 671,6 52,70 343,8 26,98 175,2 13,75 83,8 6,58 1.274,4 1761 511,9 36,66 248,1 17,77 175,2 12,55 461,3 33,03 1.396,5 1762 462,0 30,21 241,7 15,80 175,2 11,45 650,6 42,54 1.529,5 1763 523,4 49,48 319,6 30,21 175,2 16,56 39,6 3,74 1.057,8 1764 480,0 27,09 317,9 17,94 325,2 18,36 648,5 36,61 1.771,6 1765 478,8 57,72 303,5 36,59 25,2 3,04 22 2,65 829,5 1766 488,3 48,48 315,7 31,34 175,2 17,39 28 2,78 1.007,2 1767 519,1 46,55 414 37,12 175,2 15,71 6,9 0,62 1.115,2 1768 340,1 36,33 353,5 37,76 175,2 18,71 67,4 7,20 936,2 Vrste prihodkov koprske bratovščine sv. Nikolaja v obdobju med letoma 1758 in 1768 (SI PAKKP 6, a. e. 1439, str. 64v-82v). dejavnost —■— luminarija, miloščine liveli drugo —¥— čisti prihodek —•— prenos —I— skupaj Vrste prihodkov koprske bratovščine sv. Nikolaja v obdobju med letoma 1758 in 1768 (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 64i^82v). 56 Manjša ladjedelnica oz. kraj, kjer gradijo, popravljajo in vzdržujejo ladje. s7 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 71v. - 58 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 72v. pozlačeni), ki so jih člani bratovščin nosili v procesijah. 59 Večji zaprti svečniki (navadno šest strani, lepo izrezljani in 60 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 76v. 430 Iz arhivskih fodov in zbirk Zdenka Bonin: Koprska bratovščina svetega Nikolaja, str. 421-440 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Leto Luminarije Miloščine v cerkvah, vosek Cisti prihodek lire odstotek lire odstotek 1758 327,0 35,73 113,1 12,36 915,2 1759 202,8 17,73 154,5 13,50 1.144,1 1760 231,4 18,16 112,4 8,82 1.274,4 1761 198,0 14,18 50,1 3,59 1.396,5 1762 177,5 11,61 64,2 4,20 1.529,5 1763 190,8 18,04 128,8 12,18 1.057,8 1764 203,1 11,46 114,8 6,48 1.771,6 1765 197,7 23,83 105,8 12,75 829,5 1766 207,7 20,62 108,0 10,72 1.007,2 1767 274,7 24,63 139,3 12,49 1.115,2 1768 219,4 23,44 134,1 14,32 936,2 Višine prihodkov luminarij in miloščin koprske bratovščine sv. Nikolaja v obdobju med letoma 1758 in 1768 (SIPAKKP6, a. e. 1439, str. 64v-82v). Leto Zakup prevoza pisem Plačilo lastnikov ladij Najemi škvera, privezov in izposoja vojakom Cisti prihodek lire odstotek lire odstotek lire odstotek 1758 110,0 12,02 242,9 26,54 22,0 2,40 915,2 1759 110,0 9,61 282,8 24,72 82,0 7,17 1.144,1 1760 110,0 8,63 555,6 43,60 6,0 0,47 1.274,4 1761 110,0 7,88 307,9 22,05 94,0 6,73 1.396,5 1762 110,0 7,19 165,0 10,79 88,0 5,75 1.529,5 1763 110,0 10,40 243,4 23,01 88,0 8,32 1.057,8 1764 110,0 6,21 184,0 10,39 88,0 4,97 1.771,6 1765 110,0 13,26 180,5 21,76 88,0 10,61 829,5 1766 110,0 10,92 194,3 19,29 88,0 8,74 1.007,2 1767 110,0 9,86 230,4 20,66 88,0 7,89 1.115,2 1768 110,0 11,75 128,1 13,68 18,0 1,92 936,2 Višine prihodkov od zakupov prevoda pošte, lastnikov ladij ter najemov škvera in privezov koprske bratovščine sv. Nikolaja v obdobju med letoma 1758 in 1768 (SIPAKKP6, a. e. 1439, str. 64v-82v). Vuminarije so predstavljale najvišji delež vseh miloščin, ki jih je bratovščina na leto prejemala. V omenjenem obdobju so se gibale od najmanj 11 pa do 36 odstotkov, v povprečju pa je bratovščina od njih dobila približno petino vseh prihodkov. Precej denarja se je nabralo tudi od miloščin v bratov-ščinski cerkvi sv. Nikolaja (čez leto od 10 do 15 lir), po mestu (približno 20 lir) in od miloščine iz skrinjice za namen duš v vicah (približno 15 lir), Antonio Visich iz Benetk pa se je obvezal, da bo plačeval po 24 liber voska na leto. Največji delež prihodkov so predstavljali dohodki od dejavnosti. Člani bratovščine so skrbeli za dostavo pošte med Koprom in Benetkami. Lodo-vico Boldarini, ki jo je imel v zakupu, je bratovščini plačeval po 110 lir na leto, to pa je predstavljalo približno 10 odstotkov njenega letnega prihodka. Lastniki bark (v tem obdobju od 12 do 15), ki so pošto prevažali med obema mestoma in so za vsako pismo dobili solid, so bratovščini plačevali v povprečju od 180 do 250 lir na leto, leta 1760 pa je poleg njih omenjenih še 6 lastnikov ladij, ki so pošto prevažali med Istro, Furlanijo in Dalmacijo in bratovščini plačali 47 lir.61 Dohodke so dobivali tudi od oddaje škvera62 v najem (letno po 70 lir),63 oddaje privezov64 (po 12 lir) in izposoje opreme vojakom (letno po 6 lir). O dostavljanju pošte so razpravljali tudi v koprskem velikem svetu. Ze leta 1690 so sprejeli sklep, nato pa so ga 29. 9. 1697 potrdili, naj za točno dostavo pošte (pisem in potrdil o prejemu « SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 68v. 62 Skver je imel v zakupu kalafatar Rinaldo d'Esté, nato pa Iseppo Camuso. 63 Najemnine pa so bile lahko tudi višje. Leta 1772 so od najemnika Rinalda d'Esté dobili 100 lir, nato pa je bratovščini do leta 1799 vsako leto plačeval po 110 lir (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 88v-136v). 64 V Benetkah so imeli priveze na Riva Aegli Schiavoni. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fodov in zbirk Zdenka Bonin: Koprska bratovščina svetega Nikolaja, str. 421-440 431 pošte — lettere e tramessi) iz Kopra v Benetke in nazaj Niccolo Modina (tudi Modena), portakttere (dostavljavec, poštar) v Kopru, Antonio Vecchiarelli pa v Benetkah odpreta pisarno (botteghino), kjer bosta sprejemala vso pošto in jo potem občasno pošiljala iz enega kraja v drugega. Tako naj bi pošto občasno pošiljala s prvo ladjo v posebnem zaklenjenem zabojčku aH pa kovčku.65 Za dostavo pisma v Benetke je bilo treba plačati dva solida. Za pavšalno izplačilo nadomestila za zakup pošte so narediti natančen obračun vseh odposlanih pisem za deset let, na osnovi tega pa je bila dostavljavcema določena višina letnih prispevkov. 28. 9. 169866 je bil namesto umrlega Antonia Vecchiareltija za opravljanje službe v Benetkah izbran Pietto Trabucco, leta 1713 Andrea Gari-bolbi, po njegovi smrti pa njegov sin Giovanni Domenico Gariboldi, ki je omenjeno delo opravljal 40 let. Ker zaradi bolezni in starosti (imel je 70 let) dela ni mogel več opravljati, je leta 1770 prosil koprski veliki svet, da bi ga nadomestil njegov nipotte Filippo Gariboldi, ki mu je že pomagal do tedaj.67 Verjetno pa Koprčani z izbranim zakupnikom pošte niso bili zadovoljni.68 Na generalnem kapidju bratovščine sv. Nikolaja so 17. 1. 1774 za generalnega prokuratorja izvolili pron. Rocca Stra-dija. Pooblastili so ga za sklepanje pogodb v Benetkah, navzočnost na sodbah in za zagotovitev zakonov ter zastopanje bratovščine v vseh sporih.69 Zaradi neizpolnjevanja dolžnosti beneškega poštarja so Koprčani v velikem svetu 10. 4. 1774 dali 20-dnevni razpis za mesto poštarja v Benetkah, ki bi zagotavljal prenos pošte in bratovščini dajal miloščino. 18. 4. 1774 se je v uradu sindikov oglasil Giovanni Battista Calappo, sin pok. Giuseppa iz Benetk, ki se je prijavil na razpis. Obljubil je, da bo za vsako pismo, ki ga bodo lastniki ladij pripeljali iz Kopra, bratovščini plačal solid. Njegova poroka sta bila Koprčana Rocco Stradi in Pietro Madonizza, Coradus Locatelli pa se je v imenu Filippa Ga-riboldija isti dan pritožil na razpis prostega mesta poštarja, ker je imel veljavno pogodbo, ki jo je potrdil veliki svet. Spor med mestom in Garibol-dijem se je vlekel do konca novembra 1774. Sodbo so nato s poravnavo razglasili 29. 11. 1774 v Benetkah. Gariboldi se je službi odpovedal, bratovščina pa vsem zahtevkom, ki jih je do tega dne imela do njega. Sodbo sta podpisala Gariboldi, v imenu bratovščine Rocco Stradi ter priči Coraddo Locatelli in Niccolo Pellegrini.70 Redni in izredni stroški bratovščine Bratovščina je izdatke prilagajala svojim finančnim zmožnostim. Presežke prihodkov je praviloma prenašala v prihodnje leto. Denar je hranila v lastni blagajni (ko se ga je nabralo več, so kupili cerkveno opremo), občasno pa ga je (po navodilih revizorja) vlagala tudi v komunsko zastavljalnico (Monte di Pietd) oz. posojala v Uvelo francabile?1 Od obojega so dobivali po 5- do 6-odstotne obresti. Med letoma 1758 in 176872 se je višina porabljenega denarja za vsakoletne dejanske stroške za delovanje bratovščine v povprečju gibala od 830 do 1.700 lir, izjemoma pa je leta 1674 dosegla 3.060 lir. Leta 1758 so Alessandru Cecconiju — njegov porok je bil Giacomo Genzo — izplačali 3.000 lir, za dokument o tivelu pa dodatni 2 liri in 8 solidov, torej 78 odstotkov vsega denarja, kar ga je bratovščina imela omenjeno leto, dodatnih 10 odstotkov denarja pa so prenesli na drugo leto. V triletnem obdobju med letoma 1761 in 1764 so presežek denarja vložili v zastavljalnico, in sicer prvo leto skoraj polovico vseh prihodkov, prihodnje skoraj tretjino in leta 1763 več kot dve tretjini oz. 1.312 lir, 3 solidov in 6 denaričev.73 61 ... in una cesetta, o valise sotto chiave numerate, et accompagnate con loro nota distinata nella quale venghi espresso non solo il numero, ma anco li tramessi, che veniranno accompagnati dalle stesse lettere in borca di chi fossero stati riposti ajffine possino recapitar sicuri a chi saranno diretti, e le lettere medesime con tutta la diligen^a, e fedeltd ... (SI PAK KP 6, a. e. 1439a, str. 1). 66 Dokument je potrdil podestat Marco Michiel Salamon. 67 Na zasedanju sveta 17. 8. 1770, na katerem je bilo 138 članov, so sklep potrdili s 135 glasovi za, leta 1773 pa so o izbiri obvestili tudi odvetnike. 68 Člani bratovščine, sicer lastniki ladij, so vozili pošto iz Kopra v Benetke in nazaj za solid za pismo, zakupnik pošte v Benetkah, pokojni Domenico Gariboldi, pa bratovščini ni dal nobenega nadomestila, razen srebrnega reli-kviarija za oltar sv. Nikolaja in zdi se, da bratovščina plačila ni prejemala niti od njegovega naslednika. 69 Verjetno je bil izbran zaradi izterjave dohodkov od be- neškega poštarja. ™ SI PAK KP 6, a. e. 1439a. 71 Tudi livello affrancabile je oblika pogodbe (livela), s katero je lastnik zastavil zemljišče za določeno vsoto denarja. To je sicer ostalo v njegovi lasti oz. uporabi, a je odplačeval letne obresti, in sicer 5- do 7-odstotne (navadno 6). Ce je lastnik vrnil celoten dolg, je tudi pravno pridobil (nazaj) vse pravice do zemljišča, če pa ga ni mogel poravnati, pa je postal lastnik posojilodajalec. 72 /a to obdobje je bila narejena podrobnejša analiza. 73 Casimiro Solveni, glavni revizor za bratovščine, je 27. 1. 1762 pregledal bratovščinsko poslovanje in v Monte di Pietd vložil 1.009 lir, 14 solidov in 6 denaričev (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 72r). Za vsako leto pregleda bratovščin s kega poslovanja je dobil po liro in 4 solidc. V naslednjem letu so v Monte vložili 832 lir, 11 solidov in 6 denaričev (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 73r), 16. 4. leta 1763 pa 1.312 lir 3 solidc in 6 denaričev (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 75r). 432 Iz arhivskih fodov in zbirk Zdenka Bonin: Koprska bratovščina svetega Nikolaja, str. 421-440 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Leto Čisti stroški Vložek v Monte oz. livel Prenos na naslednje leto Skupni stroški Skupni prihodki lire odstotek lire odstotek lire odstotek 1758 453,9 11,79 3.002,4 78,01 392,5 10,20 3.848,8 3.848,8 1759 848,7 55,24 687,7 44,76 1.536,4 1.536,4 1760 1.277,4 65,11 684,6 34,89 1.962 1.962,0 1761 1.073,4 51,58 1.009,7 48,52 2.081,1 2.081,1 1762 1.706,0 67,18 833,4 32,82 2.539,4 2.539,4 1763 578,2 30,59 1.312,2 69,41 1.890,4 1.890,4 1764 3.061,5 100,00 3.061,5 3.083,8 1765 829,5 100,00 829,5 829,5 1766 1.007,2 100,00 1.007,2 1.007,2 1767 1.115,4 100,00 1.115,4 1.115,2 1768 935,2 100,00 935,2 936,2 Stroški (v lirah) koprske bratovščine sv. Nikolaja v obdobju med letoma 1758 in 1768 (SI PAKKP 6, a. e. 1439, str. 64v-82v). Nekateri stroški so bih redni in so se pojavljali vsako leto. Tako so po 12 lir in 8 solidov prispevali za pridige, bratovščinskemu kaplanu Romanu Romanu pa so plačevali za maše v cerkvi sv. Nikolaja. Za navadno mašo so plačali po 30 solidov,74 za peto mašo na dan bratovščinskega zavetnika in za večernico na vigilijo75 pa so vsako leto kanonikom plačah po 4 lire, za okrasitev cerkve ob tej priložnosti pa še dodatnih 18 lir. Za nošenje feralov in drugih bratovščinskih znamenj v procesijah so navadno porabili od 18 do 20 lir. Omenjeni stroški so v povprečju predstavljati približno petino vseh letnih stroškov. Največje stroške so imeli z nakupom voska in nekaj malega olja za razsvedjavo v cerkvi, za večne luči, procesijske sveče in sveče, ki so jih članom dati za luminarijo. Delež porabljenega denarja je bil v povprečju več kot 20 odstotkov, dosegel pa je lahko tudi 50 in celo 60 odstotkov. V omenjenem obdobju so največji nakup opravili leta 1764. Kupili so 310 liber voska po 38 solidov za tibro (plačati so 763 tir in 4 solide), nato 8 torcij s težo 34,6 libre (82 lir 16 solidov) in 95 sveč (po 6 unč eno oz. skupna teža 49 liber voska), za kar so dali 117 lir 12 solidov oz. skupno kar 893 tir 12 solidov, kar pa niso bili edini stroški za vosek.76 Približno desetino denarja so porabiti za nakup ži- 74 Leta 1758 so mu za 91 maš plačali 136 lir 10 solidov (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 65r). Naslednje leto je opravil 89 maš, nato 85, leta 1767 87, leta 1768 pa 90 maš. 73 Predvečer praznika. ™ SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 73r. ta77 (kupovali so ga od 2,5 do 3 starov; npr. leta 1763 so kupili 3 stare žita, zanje pa so porabiti 72 lir78) in podobic,79 ki so jih članom dajali na dan proščenja. Ob primerjavi višine vplačil celotne lumi-narije, ki so jo člani vsako leto prispevati bratovščini, in izdatkov za sveče, kruh in podobice je mogoče opaziti, da so s plačilom luminarije člani dejansko pokrili stroške za nakup omenjenih stvari, ki so jih nato dobiti ob prazniku sv. Nikolaja. Bratovščina je približno desetino prihodkov porabila tudi za opravljanje nekaterih služb. Tako so mežnarju (non^olo) vsako leto za najem dvorane plačevati po 37 tir in 4 solide, providurju torcij "po 31 lir,811 pisarju Giovanniu Ambrosiu de Belliju za vodenje knjig in preostalega pisanja po 12 tir in 8 solidov, enako vsoto pa so po letu 1764 plačevati tudi bratovščinskemu odvetniku. 77 Leta 1718 so za peko kruha kupili tri stare moke, naslednje leto dva, od leta 1726 dalje so kupovali po dva stara in kvarto žita, leta 1732 pa so ga kupili 2 stara in pol. Po letu 1763 so kupovali po 3 stare žita, od 1794 dalje pa po tri in pol stare. 78 Leta 1767 so za enako količino žita plačali 105 lir. 79 Podobice so večinoma dali izdelati na navadnem papirju, občasno pa so naročali tudi podobice na pergamentu. Leta 1721 so npr. kupili 60 navadnih podobic (12 lir) in 5 na pergamentu (5 lir) (SI PAK KP 6, a. c. 1439, str. 17r), enako količino po enaki ceni so naročili tudi leta 1743 (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 49r), leta 1745 pa so naročili 69 podobic (santi miniati) in zanje plačali 8 lir in 5 solidov, za 6 podobic in cartapeccora pa 3 lire (SI PAK KP 6, a. c. 1439, str. 47r). Leta 1768 so jih naročili 95 in zanje plačali 20 lir 10 solidov (SI PAK KP 6, a. c. 1439, str. 83r). 80 Omenjenega stroška pa providurju Antoniu Bernardelliju niso izplačali leta 1767, ker na veliki petek niso opravili procesije (SI PAK KP 6, a. c. 1439, str. 82r). ARHTVT 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fodov in zbirk Zdenka Bonin: Koprska bratovščina svetega Nikolaja, str. 421-440 433 Leto Za maše, procesije, pridigarja Nakup voska, olja Nakup žita, podobic Plačilo služb lire Odstotek lire odstotek lire odstotek lire odstotek 1758 165,9 36,55 133,5 29,41 64,5 14,21 49,6 10,93 1759 188,1 22,16 223,5 26,33 78,9 9,30 92,6 10,91 1760 189,8 14,86 334,7 26,20 89,4 7,00 117,8 9,22 1761 187,0 17,42 651,5 60,69 92,6 8,63 80,6 7,51 1762 177,5 10,40 983,6 57,66 79,0 4,63 49,6 2,91 1763 170,8 29,54 146,5 25,34 72,0 12,45 80,8 13,97 1764 185,8 6,07 211,5 6,91 84,0 2,74 92,8 3,03 1765 181,7 21,90 336,5 40,57 102,0 12,30 84,0 10,13 1766 180,2 17,89 222,8 22,12 107,0 10,62 93,0 9,23 1767 185,1 16,59 449,8 40,33 122,5 10,98 62,0 5,56 1768 192,8 20,62 370,4 39,61 78,0 8.34 92,0 9,84 Vrste rednih stroškov koprske bratovščine sv. Nikolaja v obdobju med letoma 1758 in 1768 (SI PAK KP 6, a. e. 1439, 64v-82v). Preostah izdatki so bik vsako leto drugačni. Med nakupi opreme je treba za leto 1764 izpostaviti nakup novega fanoja, dvanajstih feralov, insig-nije svetnika in palice ibaston per il maciero), ki jih je izdelal Zuanne Lena iz Pordenoneja. Zanje so mu izplačali 1.440 lir, Colmu Gariboldiju iz Benetk pa za pozlato drugih 995 lir oz. skupno 2.435 lir. Za nakup železa za postavitev (spravilo) feralov v dvorani bratovščine sv. Antona opata so plačah še 16 lir in 10 sokdov.81 Za izdelavo mašnega oblačila z zlatimi okraski, za dve srajci s čipkami, naramnice (telesnike) in 81 ST PAK KP 6, a. e. 1439, str. 76r. 82 Verjetno amikt, platnen prtič, s katerim si duhovnik pri maši prekrije vrat in ramena, dva pasova, dva telesnika in deset rutic. drugo cerkveno opremo (pianetta di seda color di perla con fodera di seda, e guarniijoni d'oro due camisi fini con merlo alto, due Amitip2 due tinppli, due corporali, e dieti purificatori) so na osnovi sklepa generalnega kapitlja 3. 12. 1760 porabiti 406 lir in 11 solidov, Benečanu Niccoloju Rettiju, sinu pok. Carla, pa so za križ in srebrno kropilo (aspergeš) plačali 132 tir.83 V letu 1767 so popravljati tudi križ in ga dali pozlatiti (Girolamo Cauedalli, oreficč), za to so porabili 46 lir,84 v Benetkah pa so za insignijo sv. Štefana plačali 77 lir in 16 solidov.85 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 70r. 8-t SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 81 r. 85 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 82r. Leto Nakupi opreme Delo v cerkvi ali škveru Drugo Čisti stroški lire Odstotek lire odstotek lire odstotek 1758 40,4 8,90 453,9 1759 45,1 5,31 152,9 18,02 81,1 9,56 848,7 1760 537,5 42,08 8,4 0,66 1.277,4 1761 29,7 2,77 30,0 2,79 1.073,4 1762 416,3 24,40 1.706,0 1763 4,0 0,69 39,2 6,78 64,9 11,22 578,2 1764 2.435,0 79,54 52,4 1,71 3.061,5 1765 108,0 13,02 17,3 2,09 829,5 1766 9,7 0,96 158,7 15,76 235,8 23,41 1.007,2 1767 65,2 5,85 34,7 3,11 196,1 17,58 1.115,4 1768 192,3 20,56 9,7 1,04 935,2 Vrste izrednih stroškov (v lirah) koprske bratovščine sv. Nikolaja med letoma 1758 in 1768 (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 64v-82v). 434 Iz arhivskih fodov in zbirk Zdenka Bonin: Koprska bratovščina svetega Nikolaja, str. 421-440 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Gibanje rednih in izrednih stroškov (v lirah) koprske bratovščine sv. Nikolaja med letoma 1758 in 1768 (SI PAKKP 6, a. e. 1439, str. 64v-82v). ♦ maše, procesije —■—vosek, olje žito, podobice plačilo služb —*— nakupi opreme —•— delo v cerkvi ali škveru — — drugo —-—čisti stroški Bratovščina je imela tudi stroške z vzdrževanjem cerkve in škvera oz. privezov. Leta 1759 so prokuratorju Alessandu Cecconiju izplačali 152 lir in 19 solidov za popravilo slemena cerkvene strehe in ureditev dvorišča za cerkvijo,86 leta 1766 pa Cri-stoforu Gauinelu 150 Ur za popravilo pomola v škveru.87 Precej stroškov za škver so imeU tudi leta 1768, in sicer so za 74 Ur kupiU tehtnico, 7 Ur in 16 soUdov so porabiU za odvoz nepotrebnega materiala v skladišče, za popravilo cerkve pa so to leto mojstru Zucci izplačaU 72 Ur.88 Med drugimi (v tabeU prikazanimi) stroški leta 1762 je bilo izplačilo Donatu Giurinu 400 Ur za sodne stroške v Benetkah,89 leta 1766 so pron. Bortolu de Rossiju izplačaU 229 Ur 14 soUdov kot izplačilo pologa (dolga) za kupljene ferale (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 80r), naslednje leto pa za enak namen Michaelu Tottoju 117 Ur in 14 solidov (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 82r). Nakup opreme Naldini je leta 1700 poročal, da bratovščina vzorno skrbi za cerkev sv. Nikolaja,90 to pa je na osnovi stroškov, zabeleženih v blagajniški knjigi, mogoče potrditi tudi za kasnejše obdobje. Kupo-vaU so novo cerkveno opremo, staro pa popravljaU s« SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 68r. 87 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 79r. 88 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 83r. 89 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 68r. 90 Naldini: Cerkveni krajepis, str. 120. in vzdrževaU. Tako so leta 1720 za oltar kupiU 4 vaze (liro in 10 soUdov) in 4 palme91 (6 Ur 5 soUdov),92 naslednje leto pa so za popravilo medeninastega svečnika plačaU 20 lir.93 Leta 1726 so za cerkev kupiU 6 novih posrebrenih svečnikov in zanje plačaU 36 Ur, za popravilo medeninastega svečnika, ki jim je padel na tla, pa so plačaU 18 lir.94 Dva medeninasta svečnika so kupiU tudi leta 1778 in zanju plačaU 30 lir,95 naslednje leto pa so 31 Ur in 17 solidov daU za nov oltarni prt.96 Leta 1724 so za popravilo keUha plačaU 14 lir,97 leta 1738 pa so kupili tudi novo medeninasto svetilko. Stala je 48 Ur in 10 soUdov, omenjene stroške pa so si za 17 Ur znižaU s prodajo stare svetilke.98 Leta 1714 so za popravilo cerkve porabiU 167 Ur in 18 soUdov, za rabljeno preprogo pa so daU 124 lir.99 PovečaU in obnoviU so tudi glavni oltar v cerkvi. SUkarju Antoniu da Ponteju ter mizarju An-toniu Miniusu so za delo leta 1716 plačaU 77 Ur in 15 soUdov.100 Ponovno so se prenove oltarja lotili tudi leta 1741. Za izdelavo marmornih stopnic so 91 Te so večkrat kupovali, npr. leta 1772 so kupili 4 in zanje plačali 24 lir (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 88r). 92 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 15r. 93 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 17r. 94 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 22r. « SI PAK ICP 6, a. e. 1439, str. 96r. "i SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. lOOr. 97 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 15r. 98 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 44. 99 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 9r. SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. lir. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fodov in zbirk Zdenka Bonin: Koprska bratovščina svetega Nikolaja, str. 421-440 435 Bogato okrašena notranjost cerkve sv. Nikolaja dokazuje, da so člani skrbeli %a urejenost cerkve in imeli čut umetnost (joto: Vogrin, 2008J mojstru Alessiu Cuzziju plačali 250 lir, 11 lir so plačali zidarju Marcu Valentinisu za material in izdelavo temeljev za stopnice, za šest dni dela pa 15 lir, za preostale stroške (pesek in apno 2 liri in 10 solidov, 7 dni dela težaka 5 lir in 8 solidov, vino 2 liri in 8 solidov, odvoz materiala) pa še 12 lir in 10 solidov.101 Za bel kamen (pietre bianche) za stopnice pred oltarjem so nato leta 1743 porabili 25 lir.102 3. 8. 1727 so dali beneškemu rezbarju z območja Santa Marina izdelati kipec sv. Nikolaja, za to so plačali 18 lir, za pozlato in poslikavo kipca pa slikarju Antoniu da Ponteju 7 lir in 10 solidov. Kipec so postavili na novo bratovščinsko klop v stolni cerkvi. Zanjo so mizarju Antoniu Mtniusu plačali 34 lir in 2 solida, za poslikavo pa da Ponteju 15 lir. Bratovščinska klop je imela tudi ključavnico s ključem, zanjo so kovaču Jacobu Acerbonu plačali 2 liri in 10 solidov.103 Nove klopi pa so v bratovščinski cerkvi delali leta 1736. Za nakup desk (Je tauole di Nogara) v Benetkah, za delo obrtnikov, nakup žebljev, lepila in preostalih potrebščin za izdelavo naslonjal v cerkvi sv. Nikolaja so porabili 2.656 lir, 12 solidov in 8 denaričev. Omenjena naslonjala je delal mojster Niccolo Romano in zanje prejel 1.160 lir, namestil pa je tudi slike.104 1786 so za pokritje klopi kupili novo preprogo in za do- 101 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 47r. 102 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 49r. 103 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 23r. '04 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 41 r. bavo plačali 53 lir in 11 solidov,105 za popravilo klopi v bratovščinski cerkvi pa so leta 1779 porabili 18 lir.106 Člani bratovščine so tudi v 18. stoletju kupovali nova slikarska dela za okrasitev cerkve. Benečana Pasqualin Galli in Antonio da Marin, ki sta bratovščini leta 1731 plačala po 2 liri in 11 solidov miloščine, sta dala še 186 lir miloščine za novo sliko v cerkvi, bratje pa so zbrali dodatnih 52 lir.107 Zanjo so slikarju Natalu Bertu-linu plačah 217 lir, za platno pa dodatnih 21 lir.108 Leta 1734 so dali izdelati novo bratovščinsko bandero109 (penello con franke e fiochi), ki so jo uporabljali ob smrti bratov, kupih pa so tudi 6 skrinjic iz orehovega lesa s ključavnicami in ključi za 12 Ur in jih daU lastnikom ladij za pobiranje miloščine.110 Leta 1805 so za obnovo bandere kupih platno za 9 Ur, pobarvaU so bratovščinsko klop v stolni cerkvi (30 lir), Zuanneju de Grassiju pa so leta 1806 za barvanje bandere (penello di s. Niccolo) izplačaU 56 lir in 12 soUdov.111 Januarja 1804 so za novo mašno knjigo (mešale) daU 18 lir, za kadilo pa 3 lire.112 Bratovščina pa je leta 1772, 1773 in ponovno leta 1779 prispevala po 60 lir tudi za nove orgle v stolni cerkvi.113 21. 2. 1786 so 467 Ur in 3 soUde daU Giovanniju Tottoju, enemu od obeh pooblaščenih za popravilo cerkve,114 leta 1788 180 Ur,115 7. 8. 1789 pa še 36 Ur in 6 soUdov.116 Kovaču in mizarju so leta 1788 plačaU 46 Ur za popravilo cerkvenih vrat, Francescu da Ponteju pa 11 Ur za barvanje. Niccoloju Rizziju so za zidarska dela izplačaU 14 lir in 2 soUda, za odstranitev materiala pa 8 lir.117 Tottoju, ki je verjetno plačal popravilo cerkve (kreditiral bratovščino), so leta 1796 izplačaU še 250 Ur in 18 soUdov,118 1797 pa 248 Ur in 4 soUde.119 Bratovščina je del denarja namenila tudi za vzdrževanje objektov za osnovno pomorsko dejavnost. Skrbela je ne le za priveze v domačem pristanišču, ampak tudi za priveze v Benetkah, s kate- i»5 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 25. i°6 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. lOOr. 107 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 29v. 108 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 30r. 109 Zanjo so plačali 44 lir. no SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 35r. »i SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 144v. 112 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 41r. 113 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. lOOr. »4 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 115r. »s SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 116r. i" SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 119r. 117 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 116r. »8 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 132r. "9 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 132-133. 436 Iz arhivskih fodov in zbirk Zdenka Bonin: Koprska bratovščina svetega Nikolaja, str. 421-440 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Bratovščinske klopi in detajl naslonjal v koprski cerkvi sv. Nikolaja (foto: Bonin, 2009). rimi so imeli člani bratovščine glavne stike. Priveze so imeli na Rivi degli Schiavonfi20 in v bratovščinski knjigi je mogoče spremljati stroške, ki so jih imeli za postavitev (novih) kolov za priveze ladij. Leta 1712 so za dva večja priveza in popravilo drugih porabih 27 lir in 10 solidov,121 v Benetkah pa so plačevah tudi prispevek Uradu za vode (Capitaneo delle acque) v višini 12 lir in 8 solidov.122 Sest novih hrastovih kolov so za priveze na beneški rivi postavili tudi leta 1731 in zanje porabili 12 lir oz. po 2 liri za enega.123 Bratovščina je imela tudi lastni škver, tudi tega pa so vzdrževali z bratovščinskim denarjem. Leta 1720 so za popravilo škvera pripeljali 5 bark kamenja in škrilj, za oboje pa so plačah 26 lir in 5 solidov,124 za delo so porabih 22 hr, za vso opremo za spust ladje v morje in prenos pa dodatnih 134 lir in 14 solidov. Kodarju (cal-deraro) Zuanneju Combiju so za baker za popravilo dveh kotlov za kuhanje smole (pero per pecé) plačah 114 hr,125 leta 1730 pa ponovno 69 hr. Lastniki ladij 12» SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 13v. 121 Priveze so popravljali in vzdrževali vsako leto. 122 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 6r. 123 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 29r. 124 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 15r. 125 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 15r. so za najem škvera,126 orodja in kotla za kuhanje smole plačevah bratovščini prispevke. Zdi se, da bratovščina ni imela lastne dvorane, saj je nobilu, dr. Inocentu del Bellu, vsako leto plačevala za najem dvorane (in hiše za comandadorja) po 37 hr in 4 solide.127 Po njegovi smrti (verjetno 1737) so najemnino do leta 1742 plačevah vdovi Anzoli,128 od leta 1743 pa grofu Francescu Ver-ziju.129 V isti hiši je navadno brez dodatnih stroškov imel stanovanje tudi bratovščinski comandador. Leta 1760 ga je Francesco Verzi »izgnal« iz hiše, zato so morah od tega leta dalje po 37 lir in 4 sohde plačevati tudi za njegovo delo v cerkvi in dvorani.130 Od leta 1774 so najemnino za hišo non^ola plačevah Girolamu Almerigottiju.131 Bratovščina je slovesno obhajala praznik bra-tovščinskega zaščitnika in se udeleževala običajnih procesij (npr. za veliki teden in telovo132). S tem v i2« Leta 1731 so tako plačali 95 lir (SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 28v). 127 SI PAK KP 6, a. e. 1439,27, str. 23r. 128 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 42r. 129 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 48r. »o SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 69r. 131 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 90r. 132 Praznik Sv. rešnjega telesa in krvi (telovo) je premični praznik. Določen je glede na praznik velike noči (nedelja ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fodov in zbirk Zdenka Bonin: Koprska bratovščina svetega Nikolaja, str. 421-440 437 zvezi so imeli stroške tako z nošenjem feralov in drugih bratovščinskih znamenj kot s pobiranjem starega voska in izdelavo posebnih posod za pobiranje in zabojev za spravilo, imeli pa so tudi stroške s prevozom starega voska v Benetke. Tam so ga prodali. Nekatere zadolžitve so kot obvezo in miloščino bratovščini sprejeli posamezni bratov-ščinski člani. Tako je lastnik ladje Zuanne del Moro, ki se je obvezal, da bo v procesijah nosil križ, na leto plačeval po 12 lir in 8 solidov.133 Bratovščina je občasno pripravila tudi izredne procesije. Leta 1730 so opravili procesijo za lepo vreme in za štiri torcije porabili 6 lir in 1 solid. Podobne procesije so imeli tudi kasneje (npr. za zdravje živine). Ob prazniku sv. Nikolaja so slovesno okrasih cerkev (leta 1730 so zanjo porabili 16 lir), na vigilijo so se udeležili večernice, na praznik pa slovesne maše (kanonikom so dali za peto mašo in večernico 4 lire), za zvonjenje na vigilijo in praznik pa so porabili še dodatno liro in 4 solide.134 Bratovščina je dajala tudi miloščino spreobr-njenim v krščansko vero. Leta 1737 so tako dvema judoma, ki sta postala kristjana, namenih 2 liri in 10 solidov,135 leta 1740 pa so liro dali še enemu ju-du,136 drugima dvema pa po 3 lire.137 Miloščine so plačevali tudi kasneje. Liro miloščine so tako leta 1758 dali judovski družini,138 leta 1759 so po naročilu podestata dvakrat dali miloščino dvema heretikoma (v skupni višini 2 liri in 10 solidov139), leta 1761 pa so prav tako dali eno liro kalvinistu, ki je prestopil v krščanstvo.1411 Beneške oblasti so vseskozi nadzirale poslovanje bratovščine (tako kot tudi poslovanje preostalih).141 16. 12. 1772 je pregled poslovanja opravil tudi revizor Casimiro Solveni in podestatu Zuanneju Casselliju poročal, da je bratovščinska blagajna sicer vzorno vodena, da pa imajo primanjkljaj zaradi nakupa vrvi, ki je bila potrebna v škveru,142 14. 11. 1775 in 25. 3. 1776 pa je poslovanje pregledal njegov sin Antonio Solveni.143 Revizijo poslovanja je nato opravljal vsako leto in o njej pošiljal poročila podestatu. Poleg dobrega poslovanja so bih ugotovljeni tudi presežki prihodkov nad stroški. Nakazovati so jih gastaldom. Bratovščina je leta 1789 imela 889 lir in 9 solidov prihodkov ter 1.154 lir in 13 solidov stroškov. Primanjkljaj 265 lir in 4 solide je ob koncu leta pokril gastald, v naslednjem letu pa je bila enaka vsota všteta med bratovščinske stroške. Naslednje leto je primanjkljaj znašal 295 lir in 4 solide, ob koncu svojega mandata pa je imel 352 lir in 6 solidov primanjkljaja, kar je 15. 8. 1793 v poročilu podestatu vpisal tudi bratovščinski revizor Antonio Solveni.144 Naslednji gastaldi niso imeli primanjkljajev. Po poročilu Antonia Solvenija, ki ga je pripravil na zahtevo avstrijskih oblasti,145 je bratovščina sv. Nikolaja imela leta 1797 po koncu beneške oblasti 30 lir,17 solidov in 6 denaričev presežka, in sicer 973 lir, 12 solidov in 6 denaričev prihodkov in 942 lir 15 solidov stroškov. Po njegovem poročilu so približno 55 odstotkov vseh prihodkov (izračunal jih je na osnovi zadnjega petletnega obdobja) predstavljali letne najemnine, zakup prevoza pošte in iztržek od podaje starega voska. Približno 24 odstotkov prihodka so imeli od luminarij in drugih miloščin, malo več kot petino pa od livelov (verjetno zakupov posesti oz. prihodkov od izposojenega denarja).146 po prvi pomladanski polni luni) oziroma binkošti (petdeset dni oz. 7 tednov po veliki noči) in ga kristjani praznujejo na četrtek v drugem tednu po binkoštih (torej 10 dni po binkoštni nedelji). Telovo, ki je spomin na dogodek, ko je Kristus pri zadnji večerji v četrtek pred smrtjo na križu dal učcncem jesti kruh kot svoje telo in piti vino kot svojo liri ter tako ustanovil mašno daritev, je bil uveden leta 1246 v Liegu. Papež Urban IV. ga je leta 1264 zapovedal tudi v llimu, njegov naslednik Klcment V. pa ga je leta 1311 potrdil. Pobožnost so verniki kazali s procesijami. 133 Leta 1730 in 1731 je to dolžnost plačal pron. Pietro Romano, admiral, od leta 1732 do leta 1747 pa jo je plačeval omenjeni Moro. 134 SI PAK KP 6, a. c. 1439, str. 27r. 135 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 41 r. 136 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 81. 13? SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 45r. 138 SI PAK KP 6, a. c. 1439, str. 65r. 139 SI PAK KP 6, a. c. 1439, str. 67r. 1411 SI PAK KP 6, a. c. 1439, str. 71r. 141 V letu 1724 sta npr. bratovščinsko knjigo izdatkov in prejemkov pregledala revizorja Mattio de Pangher in Giovanni Battista Bcnzon (SI PAK KP 6, a. c. 1439, str. 20r), poleg njiju pa so revizijo opravljali tudi drugi revizorji. 142 SI PAK KP 6, a. c. 1439, str. 173. 143 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 90r, 92r. 144 SI PAK KP 6, a. e. 1439, str. 124r. 145 Ob koncu Beneške republike je nova (cesarska) oblast dala popisati tudi bratovščinsko premoženje. Na zahtevo poli-tično-ckonomskcga sodišča druge stopnje (Tribunah di Seconda Istan^a Politico, ed TLcconomico) v Trstu ga je 28. septembra 1797 popisal revizor Antonio Solveni, ki je nadzor nad bratovščinskim premoženjem opravljal že pod prejšnjo oblastjo. Solveni jc moral za tržaško sodišče in novo oblast pregledati vse prihodke in odhodke, posebno pozornost pa jc moral nameniti strukturi vodenja (administraciji) in predlagati izboljšave, da bi dobrodelne ustanove bolje delovale. AST, Govcrno del litoralc, b. 3, N° 580. 438 Iz arhivskih fodov in zbirk Zdenka Bonin: Koprska bratovščina svetega Nikolaja, str. 421-440 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Vrsta prihodka Prihodki Odstotek Letne najemnine, pošta, vosek 536:18:6 55,15 Miloščine 234:10:0 24,09 Prihodki od livelov 202:04:0 20,78 Skupaj 973:12:6 100,00 Prihodki (v lirah, solidih in denaričih) koprske bratovščine sv. Nikolaja leta 1797 (AST, Governo del litorale, b. 3, N° 580). V tem obdobju je 88 odstotkov vsega denarja porabila za nakup voska in olja, opravljanje maš za pokojnimi brati, na dan bratovščinskega zavetnika in preostale zapovedane praznike, približno 11 odstotkov pa naj bi bilo drugih izrednih stroškov, ki so se od leta do leta spreminjali. Stroški (v lirah in solidih) koprske bratovščine sv. Nikolaja leta 1797 (AST, Governo del litorale, b. 3, N° 580). Bratovščina je tudi po prehodu Istre pod avstrijsko oblast nadaljevala svoje poslanstvo in enako vodila bratovščinske knjige kot v prejšnjem obdobju. Tudi med vrstami prihodkov in izdatkov ni zaslediti sprememb. Najemnine škvera oz. dostavljanja pošte so ostali enako visoki, prav tako višine luminarijin preostalih rednih prihodkov, še vedno pa so največ denarja porabili za nakup voska, opravljanje maš, nakup žita in peko kruha. Morda je bila izjema le pri nakupu voska, saj se zdi, da so ga pogosteje kupovali v Trstu. Nadzor nad njenim poslovanjem so opravljale tudi avstrijske oblasti. V kopiji dokumenta z 8. 5. 1805 je narejena primerjava med poročilom, ki ga je 18. 4. 1805 naredil javni bratovščinski pisar Niccolo de'Theijls o upravljanju bratovščinskega premoženja v obdobju delovanja gastalda Francesca Romana med letoma 1802 in 1803, ter poročilom, ki ga je o vodenju bratovščin-skih računov dal gastald. Izkazalo se je, da je gastald lažno vodil nekatere račune, za to pa sta bila po mnenju pisarja odgovorna tudi Giovanni Baseggio, essatore in nonzolo, vsi dolžniki, ki niso vsako leto plačevali miloščine, pa naj bi bili (poleg plačila svojega dolga) kaznovani s plačilom lire kazni. Gastald je moral plačati 32 lir primanjkljaja.147 I4? SI PAK KP 6, a. e. 1439d. Po prehodu pod francosko oblast148 je imela bratovščina v obdobju ukinitve in podržavljanja njenega premoženja leta 1806: srebrno svetilko, srebrn križ z lesenim držalom, srebrno kropilo, 24 kut, lesen pozlačen fano, 12 feralov,149 srebrno plaketo (pace), Kristusa v omarici (Cristo nel suo ar-madio), dve banderi (penello\ eno iz damasta, drugo pa za spremljanje mrtvih bratov) in 140 beneških liber (sottile) voska. Za cerkev sv. Nikolaja (16. 5. 1806 jo je prevzel urad domen; dokument je datiran 10. 10. 1816) so v inventarju15" navedeni: srebrn kelih s podstavkom v teži velike beneške libre, tri stara mašna oblačila (planeta), stara srajca, oltarni prt, dve medeninasti svetilki, dva medeninasta svečnika, zvonec, lesen oltar s tabernakljem, dve omari pri oltarju, omara, v kateri je bila podoba sv. Marije, dvanajst lesenih klopi, ki so imele izdelan del za klečanje, ter dve enaki orehovi klopi, lesena klop, ki je bila narejena kot zaboj s ključavnico, na kateri je bila insignija sv. Nikolaja, in dva manjša kipa, orehova klop z naslonjalom, nad katero so bile obešene slike, dve mašni knjigi (missai), dva fanoja (en velik in en majhen), dve insigniji, in sicer sv. Barbare in sv. Krištofa, 4 leseni celostrim. dva lesena ferala.151 Del bratovščinske srebrnine (križ, pace, kropilo in svetilko) s skupno težo 14 liber in 2 unči srebra je koprski urad domen 3. 4. 1807 poslal na sedež uprave domen v Videm, kjer so ga verjetno pretopili.152 Viti in literatura Arhivski viri AST - Archivio di Stato di Trieste I.R. Governo del Litorale, Atti d'ammini-strazione, busta 3, Anno 1797, 6/1 Scuole Laiche, N° 580 148 Velika prclomnica v delovanju bratovščin je bila francoska okupacija Kopra. Francozi so na osnovi dekretov z 8. junija 1805 in 24. maja 1806 ukinili večino bratovščin (izjema so bile bratovščine sv. Zakramenta in krščanske ljubezni) in njihovo premoženje podržavili. Tako je v dokumentu z 19. septembra 1806 vidno, da so na koprskem teritoriju podržavili 58 bratovščin s 24.420 lirami premoženja (SI PAK KP 6, a. e. 1469, N° III). Za ta namen so v mestu ustanovili Urad domen, ki je nadzoroval premoženje ukinjenih bratovščin, pa tudi samostanov in špitalov. 149 Fano in dvanajst feralov so kupili v Benetkah leta 1764. 150 Pod inventar je podpisan je Cristoforo Albcrigo, sin Antonia, custode detla Chiesa di s. Nicolo. 151 SI PAK KP 6, a. e. 1439e. 152 SI PAK KP 6, a. e. 1469. Vrsta stroška Strošek Odstotek Razni stroški 107:18 11,44 Vosek, olje, maše, popravila 834:17 88,54 Skupaj 942:15 100,00 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fodov in zbirk Zdenka Bonin: Koprska bratovščina svetega Nikolaja, str. 421-440 439 BCT. AD — Biblioteca Civica Attilio Hortis Trieste. Archivio diplomático BCT, AD, a. e. 2 D 31, Per h Reverendi Padri delle Scuole Pie direttori del Seminario di Capo-distria contro le Scuole della Cittá e giuris-dizione di Pola 1675-1742 PAK — Pokrajinski arhiv Koper SI PAK KP 6, Komuna Koper, IX. skupina, a. e. 1469 SI PAK KP 6, IX. skupina, a. e. 1439, Libro de Aministrazioni della Scuola di San Nicoló, 1694-1806 SI PAK KP 6, IX. skupina, a. e. 1439 a, Stampa Magnifica Cittá di Capodistria, e Veneranda Scuola di San Niccoló de' Marinari di detta Cittá Assuntrice di Giudizio, 1697-1774 SI PAK KP 6, IX, a. e. 1439 e, Inventario e stima dei mobili ritrovati in potere della Scuola di S. Niccoló nella Comune di Capodistia, maggio 1806 SI PAK KP 6, IX, a. e. 1439 d, Francesco Romano gastaldo della scuola negl'anni 1803—1804 in defficit SI PAK KP 6.1, Dodatek, a. e. 22, Seminario Q Objavljeni viri in literatura AMSI (Atti e memorie della Societá istriana di ar-cheologia e storiapatria). Senato mare. Cose dell'lstria. vol. XVI, fascicolo 1—2. Parenzo: Societá istriana di archeologia e storia patria. Tipografía Gaetano Co-ana, 1900, str. 1-116. Boerio, Giuseppe: Dizjonario del dialetto veneciano. Firenze : Giunti, 1998. Bellemo, Emanuela: Vittore e Benedetto Carpacio in Istria: tesi di laurea. Venezia : [E. Bellemo], 1998/99. Caprin, Giuseppe: UIstria nobilissima. Trieste : Edizioni Italo Svevo, 1992, 1. in 2. del. Darovec, Darko: Davki nam pijejo kri: gospodarstvo severozahodne Istre v novem veku v luči beneške davčne politike. Koper : Univerza na Primorskem : Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije, Koper : Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2004. Darovec, Darko: The Monte di Pietá in Istria and Dalmatia. The Bank of the poor. Naples : [s.n.], 2004, str. 87-117. HC (Hierarchia Catholica medii et recentioris aevi)\ volumen III, Patavia, 1968. Istria. Cittd maggiori: Capodistria, Tárenlo, Tirano, Pola. Opere d'arte dal Medioevo all'Ottocento [a cura di Giuseppe Pavenello e Maria Walcher]. Trieste : Universitá degli Studi di Trieste, 1999. La Provincia: Seminario o Collegio di Capodistria, Capodistria : Tondelli, 1874—1876. Lavrič, Ana: Vizjtacijsko poročilo Agostina Valieja o koprski škofiji ¿z leta 1579. Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Umetnostno-zgodovinski inštitut Franceta Steleta, 1986. Likar, Darko: Arhitektura cerkva nad mestnimi vrati notranjega obzidja v Kopru in oratorija sv. Jakoba nad Poljskimi vrati v Piranu. Annales, Series Historia et Sociologia 20 (2010), št. 2, str. 277—300. Lugtio, Vittorio: Uantico vescovado giustinopolitano : tredici secoli di storia attraverso i vescovi e le chiese dell'an-tica diocesi di Capodistria. Trieste : Lugtio, 2000. Naldini, Paolo: Cerkveni krajepis ali Opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper (urednik Darko Darovec). Koper : Zgodovinsko društvo za južno Primorsko : Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije : Škofija, 2001. Paruta, Lorenzo: In materia de fontici, comu-nita, scuole. Monte, colletraria, ogli e Sati. V: Leggi Statuarie peril buon governo della Provincia dlstria. Libro terzo, 1757. Schauber, Vera — Schindler, Hanns Michael: Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu. Ljubljana : Založba Mladinska knjiga, 1995. Stokovič, Alojz: Bratovštine na istočnoj obali Jardana. Prilog proučavanja socijalne povijesti na Sredozemlju od XI. do XVII. Stolječa. Vjesnik Dr-Žavnog arhiva u Rjeci. Rijeka : Državni arhiv u Rijeki, 2006, sv. XLV1I—XLVIII, str. 141-158. Zitko, Salvator: Vloga in pomen Collegia dei Nobiti v Kopru. Acta Histriae HI, Koper : Znan-stveno-raziskovalno središče Republike Slovenije, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 1994, str. 123-132. Zusammenfassung BRUDERSCHAFT ST. NIKOLAUS IN KÖPER (CAPODISTRIA) Die Laienbruderschaften, deren Entwicklung in den nordwestlichen istrischen Städten aufgrund des Mangels an älterem Archivmaterial erst seit Ende des 14. bzw. seit dem 15. Jahrhundert verfolgt werden kann, gewährten ihren Mitgliedern moralische und materielle Unterstützung sowohl im täglichen Leben als auch in schwierigen Zeiten (Tod, finanzielle Probleme). Durch die Mitwirkung an Ritualen, Prozessionen, Bruderschaftsmahlen, vor allem aber durch die Möglichkeit der Wahl in Bruders chaftsfunktionen (theoretisch aller Mit- 440 Iz arhivskih fodov in zbirk Zdenka Bonin: Koprska bratovščina svetega Nikolaja, str. 421-440 ARHIVI 34 (2011), št. 2 glieder der Bruderschaft, auch der ärmsten) und durch die Mitarbeit in der Verwaltung der Bruderschaft wurde den Mitgliedern die Eingliederung in das gesellschaftliche Leben des Ortes und auserwählten Einzelnen über die karitative Tätigkeit der Bruderschaft (Gewährung von Almosen, Unterbringung im Armenhaus) ein leichteres und angemesseneres Leben ermöglicht. Anfangs versammelten sich die Mitglieder der Bruderschaft St. Nikolaus (größtenteils vermutlich Seefahrer) im gleichnamigen Kirchlein in Zube-naska vrata, doch schon in den Dreißiger)ahren des 16. Jahrhunderts bauten sie eine neue Kirche beim Haupthafen in der Nähe des Stadttors St. Martin. Die Bruderschaft musste vermögend gewesen sein, verpflichtete sie doch schon im Jahr 1540 Benedetto Carpaccio, der für sie ein Altarbild Mariens mit dem Jesusknaben, dem Bruderschaftsheiligen Nikolaus und dem hl. Johannes dem Täufer malte. Die 1594 geweihte Kirche wurde später mit einer Reihe von Fresken aus dem Leben des Bruderschaftsheiligen geschmückt. Nach den Angaben des Podesta und Hafenkommandanten von Köper (Capodistria), Lorenzo Donata, zählte die Bruderschaft im Jahr 1675 zu Köpers vermögenderen Bruderschaften, leider wurde bislang deren Statut nicht gefunden, das vermutlich zahlreiche ungelöste Fragen beantworten würde: zur Mitgliedschaft, zur Beziehung der Kahnbesitzer zu den Matrosen und ausländischen Schiffseignern (ob die ausländischen Schiffseigner und deren Tätigkeit im Gebiet von Köper irgendwie beschränkt waren), zu den Bruderschaftsfunktionären und deren Wahlen und nicht zuletzt, ob die Bruderschaft zunftmäßig organisiert war und ob die mariegola die Beziehungen innerhalb der Mitgliedschaft, eine eventuelle Lehrzeit und Ahnliches regelte. Die genannten Fragen können einstweilen nicht genau beantwortet werden. Aus dem erhaltenen Finanzbuch der Bruderschaft (1694—1806) lässt sich für den Zeitraum von 1710 bis 1806 feststellen, dass zu Gastalden ausschließlich Schiffseigner gewählt wurden. Dreizehnmal wurde diese Funktion von der Familie Romano, siebenmal von der Familie de Stradi und je fünfmal von den Familien Bratti und de Grassi ausgeübt. Eine genauere Durchsicht der Geschäftsführung in der Zeit von 1758 bis 1768 bestätigte, dass die Bruderschaft einen Großteil der Einkommen aus Beiträgen ihrer Mitglieder (Lumi-narien und sonstige Almosen) und aus ihrer Tätigkeit erzielte. In dem genannten Zeitraum betrugen die Luminarien zwischen 11 und 36% der Einkommen, was durchschnittlich etwa ein Fünftel aller Einkommen ausmachte. Die Bruderschaftsmitglieder besorgten die Zustellung der Post zwischen Köper und Venedig. Der Mieter zahlte der Bruderschaft jährlich 110 Lire, was etwa 10% ihres Jahreseinkommens betrug. Die Kahnbesitzer, die die Post zwischen den beiden Städten transportierten und für jeden Brief einen Solidus erhielten, zahlten der Bruderschaft jährlich zwischen 180 und 250 Lira bzw. zwischen 10 und 25%, und zwischen 2 und 10% der Einkommen erzielten sie auch aus den Mieten der Werft und der Ankerplätze. Die Bruderschaft verwendete etwa ein Fünftel des Geldes für die Bezahlung des Predigers, für Messen, Kirchenschmuck und das Tragen von Lampen und sonstigen Bruderschaftszeichen bei Prozessionen. Die höchsten Kosten (gewöhnlich um 20%, aber auch bis 50 und sogar 60%) waren mit dem Kauf von Wachs und Öl für die Beleuchtung in der Kirche, für das ewige Licht und für Prozessionskerzen verbunden. Ungefähr ein Zehntel des Geldes wurde alljährlich auch für den Kauf von Getreide zum Brotbacken und von Andachtsbildern, die auf dem Kirchweihfest an die Mitglieder verteilt wurden, und ebenso viel für die Bezahlung einiger Dienste verwendet (beispielsweise für den Mesner, Schreiber, Advokaten). Viel Geld verwendeten die Bruderschaftsmitglieder (sie trugen eine hellblaue Kutte) auch für die Innenausstattung der Kirche und für die Erhaltung der Werft und der Ankerplätze. Die Bruderschaft wurde 1806 zusammen mit 58 anderen Bruderschaften in Köper aufgelöst. Ihr Vermögen wurde verstaatlicht, die Kirche mit reicher Innenausstattung übernahm das Domänenamt Köper, ein Teil des Bruderschaftssilbers mit einem Gesamtgewicht von 14 Libra und 2 Unzen Silber wurde 1807 vom Domänenamt Köper an den Sitz der Domänenverwaltung in Udine geschickt, wo es vermutlich eingeschmolzen wurde. Arhivi 34 (2011) št. 2, str. 441-454 Iz arhivskih fondov in zbirk 441 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 930.2:003.074:930.25(497.4) Prejeto: 4. 10. 2011 Brezmejna radost odkrivanja in krhkost mejnih letnic (Najstarejši poznani dokumenti kranjskega stanovskega arhiva) ANDREJ NARED dr. zgod. znan., višji svetovalec — arhivist Arhiv Repubhke Slovenije, Zvezdarska 1, SI—1127 Ljubljana e-pošta: andrej.nared@gov.si IZVLEČEK Prispevek govori o dobrem ducatu dokumentov ¿z obdobja 1457—1465, ki jih je avtor v zadnjih nekaj letih na novo odkril v arhivu (jondu) kranjskih deželnih stanov. Nekaj besed je namenjenih stanovskemu arhivu, ohranjenosti njegovega gradiva, naključnim odkritjem, v luči teh pa tudi nedokončnosti mejnih letnic, j' katerimi arhivisti pogosto %elo zavajajoče omejujemo gradivo posameznih fondov. Predstavljeni so vsebina oziroma pomen odkritih dokumentov, vzroki, da niso (po)znani, in redki raziskovalci, ki so se z njimi že srečali. Na koncu so v obliki kratkih regestov predstavljeni doslej v izvirniku zpani stanovski spisi, nastali pred letom 1506, ko je skupaj z ljubljansko deželno hišo pogorel tudi večji del stanovskega arhiva. KLJUČNE BESEDE: deželni stanovi, Kranjska, mejne letnice, objave virov, spisi, stanovski arhiv, Trst ABSTRACT INFINITE JO Y OF DISCO VERING AND UNCERTAINTY OF TIME FRAMES (THE OLDEST KNOWN DOCUMENTS OF THE CARNIOLAN ESTATES' ARCHIVE) The article presents a few more than a dozen documents from 1457 to 1465 that were discovered by the author within the last couple of years among the records of the Carniolan Provincial Estates' archive. The Estates' archive and the preservation of its records are described, as are chance discoveries, which caused the author to ponder the issue of determining the earliest date in the time frame of a certain record group. Such dates are often misleading/): set by archivists when establishing the time period during which the records of a certain record group are believed to have been created. The article describes the content and significance of the newly discovered documents and reasons for their unfamiliarity and then goes on to introduce some of the rare researchers who happened to come upon them in the past. Finally, the article presents in the form of short regests the known original Estates' documents that had been created before 1506, the year most of Estates' archive burned down in a fire that destroyed the Provincial Estates' House (Landhaus) in Ljubljana. KEY WORDS: Provincial Estates, Carniola, time frames, the publishing o j sources, documents, Estates' archive, Trieste 442 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Andrej Nared: Brezmejna radost odkrivanja in krhkost mejnih letnic, str. 441-454 Mejna letnica Splošni vodniki po fondih in zbirkah osrednjega slovenskega arhiva že dobrega pol stoletja govorijo potencialnim uporabnikom, da se arhivsko gradivo kranjskega stanovskega arhiva začenja z letom 1493. Tako informacijo je dal prvi »moderni« vodnik osrednjega arhiva — Splošni pregled fondov državnega arhiva LRS iz leta 1960,1 ponavljak pa so jo vsi kasnejši vodniki iz let 1965, 1984 in 1999.2 To leto, v arhivistični terminologiji mu navadno rečemo mejna letnica (v tem primeru spodnja, zgornja je postavljena v leto 1861), je bilo morda določeno »na pamet«. V dobrem desedetju spoznavanja gradiva fonda z uradnim imenom Deželni stanovi za Kranjsko (signatura SI AS 2) namreč zdajšnji skrbnik fonda in avtor tega prispevka ni prijel za noben spis3 s takim datumom niti ni zanj slišal. Vsi spisi so zgoreli Do pred nekaj leti je kazalo, da se je začelo originalno spisovno gradivo v resnici pojavljati šele z letom 1507.4 To je bilo mogoče logično razložiti s požarom, v katerem je leta 1506 zgorela le nekaj let stara deželna hiša5 na ljubljanskem Novem trgu skupaj z zametki stanovskega arhiva. Po poročilu stanovskega registratorja Karla Seifrida Perizhofferja iz leta 1722 sodeč, so tedaj zgoreli vsi dokumenti, razen deželnih privilegijev in nekaterih spisov, ki jih je tedanji deželni glavar Hans Turjaški hranil pri sebi in jih je kasneje vrnil v novi stanovski arhiv. Periz-hoffer piše: Najstarejše deželnostanovske listine in spisi so 1 Splošni pregled, str. 28. 2 Vodnik po arhivih Slovenije, str. 37, 42; Arhivski fondi in zbirke, str. 33; Vodnik po fondih in zbirkah, str. 314, 317. Podatke zadnjega vodnika iz leta 1999 (za zdaj) povzema tudi podatkovna zbirka oziroma register na spletni strani arhiva (http://www.arhiv.gov.si). 3 Spisi (akti) poznega srednjega veka so pri pisarniškem poslovanju nastali zapisi ali obravnave, ki bodisi vodijo k pravnim poslom bodisi le-te izvajajo. Sestavljeni so iz več posameznih dokumentov (spisov v ožjem smislu). Spisi v širšem smislu lahko vsebujejo tudi listine. Xa potrebe te razprave bomo spise navadno razumeli v ožjem smislu, kot posamične dokumente, ki vsebujejo odredbe in ukaze v različnih upravnih, vojaških ali sodnih zadevah ter nimajo posebne dolgoročne pravne veljave. Po obliki gre za mandate oziroma pisma na papirju standardnih mer. Prim. Quirin: Einführung, str. 66-67, 83-84. 4 Prim. DSKS I, str. XI, XII, 8-19 (št. 11-18). Med dokumenti, Iii jih je Marija Verbič objavila kot kranjske dežel-nozborske spise, so starejši od leta 1507 vzeti iz zbirke listin. Iz aprila 1507 jc sočasni prepis, najstarejši objavljeni originalni spis iz stanovskega arhiva pa je iz aprila 1508. 3 O začetkih le-te nazadnje: Nared: Arhiv, str. 6-8; Nared: Dežela, str. 241-244. leta 1506 popolnoma pogoreli v tukajšnjem požaru, zato se registratura hvalevrednih deželnih stanov zpčenja z letom 1507; o tem priča dežflnozborsko posvetovanje, kije bilo na premilostljivi ukaz cesarja Maksimilijana L zpradi sklica vojske zoper Benečane na petek pred sv. Ožboltom v 1507. letu tukaj v Ljubljani. Kljub temu sem našel nekaj malega starejših listin pri deželnih svoboščinah, kijih je med letoma 1493 in 1520gospod Hans Turjaški, gospod na Sumberku, tedanji gospod deželni glavar na Kranjskem, zadržal pri sebi injihje šele po požaru dal v novi dežflenostanovski arhiv ...6 Perizhofferjevo poročilo pove marsikaj, čeprav je v nekaterih delih nejasno. Predvsem sta vprašljivi letnici 1493 in 1520, saj ju je moč razumeti tudi tako, da je bil Hans (Janez) Turjaški v tem obdobju kranjski deželni glavar. To ne drži, saj je bil Hans za kranjskega glavarja imenovan v začetku leta 1501, na tem položaju pa je ostal do leta 1522. Pred njim, med letoma 1483 in 1501, je bil deželni glavar Hansov stric Viljem Turjaški.7 Kolikor so z letnicama 1493 in 1520 mišljene deželne svoboščine (privilegiji), »striže« prva letnica, saj kranjskih privilegijev iz leta 1493 ne poznamo, so pa iz januarja 1494 (in tudi iz leta 1520).8 Kljub tem razmeroma nepomembnim pomislekom o Perizhofferjevem poročilu pa tudi to potrjuje, da so stanovi dokumente trajne vrednosti — zlasti so tu mišljeni deželni privilegiji — hranili ločeno od preostalega (spisovnega) gradiva. Privilegiji (deželni ročini) so biti ob požaru gotovo na ljubljanskem gradu, upravnem centru dežele in sedežu deželnega glavarja, ki je bil tudi neformalni šef deželnih stanov. Privilegiji so se tako ohranili skorajda v celoti, saj so z izjemo ene ohranjene vse originalne privilegijske listine za ožjo Kranjsko, prav tako vse kstine za plemstvo v nekdanji goriški deželici na Dolenjskem in v Beli krajini (t. i. Grofija v Marki in Metliki). Slabše so ohranjeni privilegiji za Istro, saj je prvi original šele potrditev cesarja Karla V. iz leta 1520.9 6 Die gar alte Landschafftliche Acta vnd Schruppen seynt in einer Anno 1506 alhier entstandenen Feyerprunst völlig in rauch aufgegangen, dachen fanget sieb Einer Löblichen Landscbajft Registratur ab Anno 1507 an, nach Ausweisung der Landtags Beratschlagung so auf Kaysers Maximilian! primi allergnädigsten Beuelch wegen des Aufpots wider die Venediger am Freytag vor Oswaldi des 1507. iahrs allhier zu Laybach ist gehalten worden. Jedoch finde ich etwas weniges von altern actis bey denen Landtsfreyheiten, welche ab Anno 1495 bis 1520 Herr Hans von Auenperg Herr zu Schönperg etc., damaliger Herr Landtshaubtman in Crain, behaltweis bei sich gehabt und erst nach der Feüersprunst in das neue Landtschajftliche Archivum gegeben ... ARS, AS 2, DSK I, šk. 874, fol. 122; prim. tudi DSKS I, str. XI; Nared: Arhiv, str. 8-9. 7 Prcinfalk: Auerspergi, str. 73-74, 77-79, 450, 509; Nared: Dežela, str. 150-152. 8 Glej npr. Volčjak: Kranjski deželni privilegiji, str. 106—129. 9 Izčrpna predstavitev v katalogu Kranjski deželni privilegiji ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Andrej Nared: Brezmejna radost odkrivanja in krhkost mejnih letnic, str. 441—454 443 Upravičeno je vprašanje, kje je bil spisovni del stanovskega arhiva po požaru leta 1506. Ker je precej dobro ohranjen, je težko verjeti, da bi bil v deželni hiši (lontovžu), ki jo je leta 1511 prizadel potres in trinajst let zatem (še ne do konca obnovljenega) nov požar. Se novembra 1528 so kranjski stanovi v pritožbi nadvojvodi Ferdinandu I. tarnah, da nimajo nobenega prostora (wonung), v katerem bi lahko imeli zasedanja deželnega zbora in dvorne veče. Lontovž potemtakem vsaj četrt stoletja ni normalno funkcioniral. Menimo, da so stanovske privilegije še naprej hranili pri deželnem glavarju, morda pa tudi preostalo, recimo mu papirno gradivo.1" Vsi spisi niso zgoreli Večjo uganko (so) predstavljajo(h) spisi [etwas weniges von ältern actis), ki jih je deželni glavar skupaj z deželnimi svoboščinami rešil pred ognjem. Periz-hoffer se hvah, da jih je našel in si z njimi pomagal pri pripravi obširnega abecednega seznama kranjskih gospodov in deželanov.11 Pogled v sicer zelo nepopolni in po sredi 17. stoletja za nazaj narejeni prvi registraturni protokol stanovskega arhiva obljublja nekaj spisov, ki so nastah pred požarom. JLegistraturs Protocoll vom 1509 biß 1520 Jar12 ima na foliju Ir registriranih šest dokumentov: po enega iz let 1461,13 1463, 1472 in 1499 ter dva iz leta 1500. Od naštetih nam je po novejših popisih (evidencah) oziroma gradivu samem uspelo doslej »identificirati« le enega (1463, šk. 848), o tem pa bo kmalu govor. Omenjeni predstavljajo vse v protokolu evidentirane spise, ki so nastati pred za kranjski stanovski arhiv žalostnim letom 1506.14 V prvem registraturnem protokolu 1338-1736; glej še Leveč: Die krainischen Landhand-fcstcn, str. 244-301. 10 Nared: Arhiv, str. 7-9; Nared: Debela, str. 243-244. " ARS, AS 2, DSK I, šk. 874, fol. 122-184. Perizhoffer je sicer uredil in v dvodelnem repertoriju popisal stanovski arhiv. Nared: Arhiv, str. 12-14. 12 ARS, AS 2, DSK I, šk. 849. Na platnici so bile sicer pozneje vpisane še letnice 1401, 1436, 1499 in 1500. O registraturnih protokolih in razmeroma skromni uporabnosti teh Nared: Arhiv, str. 9-11. 13 Prvotna letnica je bila 1401 (pozneje je bila vpisana tudi na naslovnico protokola), a jo je potem nekdo s svinčnikom spremenil v 1461, 6. marec. Tudi ta letnica je bržčas napačna, saj je regest tak: Herr Graf von Thum, Landt Crai-netischer Gesandte an die Kayserliche Maiestät, berihtet seine fortsetzende Raise ins Niderlandt, bittet anbej umb ein Wehsi auf Ytisprukh und umb die Credemgchreiben an die Kayserliche Maiestät etc. und Reichsstände. Nemogoče je, da bi bil kak grof (sie!) Thum leta 1461 res kranjski odposlanec. 14 Pred omenjenimi šestimi je na foliju I'/2 vpis poročnega omenjenih dokumentov ni niti v listinski zbirki, v katero so nekdaj uvrstili kar nekaj starejših stanovskih listin. Navadno se zgodi, da do »odkritij« pridemo po naključju. Leta 2004 ali 2005 je tako brskanje med serijo deželanskih pisem (ohranjena so šele od leta 1587 naprej) odkrilo sveženj z imenom Landesfreiheiten, v katerem smo v 35 »zadevah« našh 38 starejših dokumentov (v glavnem originalov), od katerih je 5 originalnih dokumentov starejših od časovne točke nič, se pravi leta 1506, kot tudi od uvodoma omenjene mejne letnice stanovskega spi-sovnega gradiva (1493).15 Poleg petih originalnih dokumentov iz let 1457 (2), 1461 in 1463 (2), ki jih v obliki regestov predstavljamo v Dodatku (št. 2, 3, 7, 10 in 11), je treba omeniti še dva prepisa. Prvi (narejen je bil v drugi polovici 16. stoletja) prinaša 27. avgusta 1457 izdano pričevanje sodnika, sveta in skupnosti meščanov Metlike črnomaljskim »meščanom«, da so od avstrijskih knezov in prej goriških grofov imeli metliškim enake svoboščine in ročine, ki pa so pred 40 leti pogoreli v treh požarih.16 Prepis je Dimitz leta 1874 citiral v prvem delu Zgodovine Kranjske, vendar ga je lociral v vi-cedomski arhiv.17 Verjetno je tudi to razlog, da so ga kasnejši raziskovalci belokranjske urbane zgodovine imeh za izgubljenega in so se sklicevali na Dimitza.18 Drugi prepis je bil narejen nekaj de- dogovora z dne 15. februarja 1507, sklenjenega med cesarskim svetnikom Felicijanom Petschacherjem in Magdaleno, hčerko Jurija Dürra z Lanšprcža. Folij lv nato res niza dva spisa za leto 1509, naslednji neoštevilčeni folij pa ima za leto 1510 šest vpisov. Potem je foliacija znova tekoča od 1 do 380, vpisi pa se nadaljujejo z letom 1511. Sestavljavec protokola je vnaprej pustil za vsak mesec po tri folije prostora, vendar šele na foliju 10 najdemo prvi vpis (z datumom 3. april 1511), nato pa v tem letu le še dva vpisa. Leto 1512 (fol. 37—73v) sploh ne prinaša nobenega vpisa, leto 1513 tri, 1514 osem, 1515 enega, 1516 dva, 1517 enega, 1518 štiri, 1519 enega in 1520 sedemnajst vpisov. Revni izkupiček napeljuje na misel, da protokol ni bil resneje voden oziroma da so ga pisali za nazaj — zato je vpisovalec vnaprej puščal prostor za dokumente posameznega meseca. 15 ARS, AS 2, DSK 1, šk. 848. Priložen je popis dokumentov, tudi nekaterih, ki niso več ohranjeni. Najstarejšim dokumentom sledi več suplik in rešitev le-teh iz obdobja cesarja Maksimilijana 1. (po letu 1511), zlasti v davčnih zadevah in raznih sporih. Poseben sldop so odredbe iz časa nadvojvode Ferdinanda L; vse so iz leta 1526. Sledi še ločen snopič z naslovom lVerschiedene Gopten von Tandesfürstlichen Resolutionen etc., kjer najdemo 19 večinoma v originalu ohranjenih spisov oziroma zadev iz 16. stoletja (najstarejši iz leta 1510). Ti pa se v veliki meri res nanašajo na razne privilegije in koncesije deželnim stanovom. 1(> ARS, AS 2, DSK 1, šk. 848, mapa 1 /andesfreiheiten, št. 5. 17 Dimitz: Geschichte Krains I, str. 313. 18 Zwitter: Starejša kranjska mesta, str. 2; Otorcpec: Srednjeveški 444 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Andrej Nared: Brezmejna radost odkrivanja in krhkost mejnih letnic, str. 441-454 setletij prej, vsebuje pa septembra 1465 v Kopru izdani ukaz beneškega kneza (doža) tržaškemu glavarju, naj Krištofu Barbu vrne imetje, ki mu je bilo zaradi njegove zvestobe Benečanom odvzeto v času prerivanja med habsburško in beneško stranko v Trstu.19 Od petih originalov je Dimitz citiral tri (Dodatek št. 2, 7 in 11), in sicer spet kot del vice-domskega arhiva.20 Možnost, da so bih spisi tedaj res med vicedomskim gradivom, je seveda realna, čeprav po vsebini ne sodijo nujno tja. To še posebej velja za kredenčno pismo cesarja Friderika III. za njegovega odposlanca Jurija Pibriacherja z dne "Ml ,v/»JSJ „"> /Lf.U* .....>V rJ. — A».-» , ..SI -¿r V,-. A.-* «— ... lik fiStf u. t.)-r, o., SU č* ''-- v». ',„<1 »J«.."'—'"""•••.i---' ^'ppj— •»•» jr.fi~ 1 iw ¡ps» -i 'f~ j/ ^^✓-t... t» A-»"»«»" / « ■ v»9-............«»«»^s^^u v.„<0 £U .¿/V, to pričevanja z ¡sfeč 27. avgusta 1457, s katerim so MetliČani Crnomaljcem potrdili, da so ti od avstrijskih knezov in prej goriških grofov imeli metliškim enake svoboščine in ročine, kipa so zgoreli v požarih (ARS, AS 2, DSK I, Šk. 848, mapa Kandesfreiheiten, št. 5). pečati, str. 49; Kos: Bela krajina, str. 47; Goleč: Črnomelj, str. 167—168, op. 48. Goleč je predvideval, da je bil prepis zelo verjetno v enem od štirih zdaj izgubljenih snopičev v razdelku »Civitatensia Črnomelj« v vicedomskem arhivu. 19 ARS, AS 2, DSK I, šk. 848, mapa Landesfreiheiten, št. 12. 20 Dimitz: Geschichte Krains I, str. 273, 275, 315. 22. julij 1457.21 Pismo (littera elausd), naslovljeno na naše drage zveste deželne stanove na Kranjskem, se je lahko v vicedomskem arhivu znašlo le po pomoti. Glede na številne selitve stanovskega in vicedom-skega arhiva to niti ne bi bilo presenetljivo. Ob najdbi, ali bolje ponovnem odkritju, smo predvidevali, da so prav to tisti »glavarjevi« spisi, ki so po srečnem naključju preživeli požar v deželni hiši. Konec koncev jih s Hansom Turjaškim povezuje Perizhofferjeva navedba, da je glavar nekaj spisov (listin) hranil pri deželnih svoboščinah, tudi na novo odkriti spisi pa so bih v mapi Landesfreiheiten, čeprav se vsebinsko nanje ne nanašajo. Najstarejšega od njih, kredencial za cesarskega odposlanca Jurija Pibriacherja iz julija 1457, smo leta 2009 označili za najstarejši nelistinski dokument (spis), kar se jih je ohranilo v kranjskem stanovskem arhivu 22 Pristali smo torej pri petih »glavarjevih« originalih. Konec leta 2009 smo ob popisovanju gradiva snovne skupine »Miscellanea« virtualno pristali tudi v Trstu, in sicer v vročem letu 1463, ko so se spori zaradi trgovanja in prisilnih poti vedno bolj razvnemali.23 Cesar Friderik III. je zato ukazal kranjskemu deželnemu glavarju Ulriku Schaumbergu oziroma njegovemu namestniku (deželnemu upravitelju), naj kranjske deželane in njihove ljudi seznani z dogovorom o poteh, ki naj jih kranjski trgovci uporabljajo pri trgovanju z laškimi deželami oziroma s Trstom.24 Našli smo šesti original, v Dodatku št. 9. Pasivni lov za zakladom se je nadaljeval. In spet smo čakali na naključje. Do 21. septembra 2010, ko je nekaj arhivistov iskalo nekaj drugega po temač-nejših delih arhivskih depojev. Med neurejenimi skladovnicami na videz zelo obrobnega gradiva smo našli nekaj tretjega — 21 fasciklov, ki očitno niso bih uvrščeni v noben registriran fond ah zbirko. V poltemi smo brali naslove fasciklov: akti okrožnega urada, gospostvo Loka, gospostvo Bela peč, gospostvo Bled, gozdne zadeve in z njimi povezani spori, izsuševanje barja, deželni svobod-niki ..., v časovnem razponu od 16. do 19. stoletja.25 Našli smo tudi fascikel »Privilegije«, ki skriva 21 ARS, AS 2, DSK I, šk. 848, mapa Landesfreiheiten, št. 7. 22 Nared: Vedela, str. 27-28 (s fotografijo). Ob tem je bil dokument tudi napačno datiran, z 2. namesto 22. julijem. 23 Prim. Gestrin: Trgovina, str. 75-79; Nared: Debela, str. 110. 24 ARS, AS 2, DSK I, šk. 674 (fasc. 379d), št. 17. 25 Raziskovanje »provenicnce« odkritih fasciklov je pokazalo, da večina gotovo sodi med »osemnajst povezkov spisov nekdanjega c. kr. okrožnega urada in c. kr. komorne pro- kurature«, ki jih je kranjskemu deželnemu muzeju oziroma arhivu med oktobrom 1901 in septembrom 1902 izročila c. kr. finančna prokuratura. V letnem poročilu kranjskega ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Andrej Nared: Brezmejna radost odkrivanja in krhkost mejnih letnic, str. 441—454 445 predvsem prepise osnovnih privilegij skih listin in njihovih potrditev, se pravi prepise deželnih privilegijev (ročinov) za (ožjo) Kranjsko, Slovensko marko in Metliko ter Istro. Gotovo smo našli tiste prepise, ki jih Vladimir Leveč konec 19. stoletja videl ob zbiranju gradiva za razpravo o kranjskih deželnih ročinih, 110 let kasneje pa smo jih ob pripravi razstave z isto temo brez uspeha iskali.26 Končno omenimo še star fascikel iz serije Acten des krainischen Landes-Museum-Archives in Laibach z natipkanim naslovom »Cesarske in deželno-knežje resolucije in naredbe v gospodarskih, političnih, sodnih in vojaških zadevah 1421—1530«. Pod tem naslovom se skriva starejši napis »Stare listine 1421—1530«. Prvi vtis za stanovski arhiv pristojnega arhivista je bil, da gre za tako rekoč arheološko najdbo, saj je med prvimi dokumenti v fasciklu najstarejše znano vabilo na kranjski deželni zbor iz avgusta 1463, ki je bilo znano le po zelo starem regestu Ernsta Birka iz leta 184327 in je veljalo za izgubljeno. Vsebina je dišala po stanovskem arhivu, to pa je nakazoval tudi priloženi popis dokumentov oziroma zadev. Ta navaja, da so »odredbe« (Verordnungen) del I. konsignacije (regi-strature) stanovskega arhiva, in sicer fascikla 546. Prva registratura stanovskega arhiva (fonda) je danes razvrščena po sistemu, ki ga je leta 1888 uvedel arhivar kranjskega deželnega muzeja Julius Wallner.28 Pogled v znano Walinerjevo kartoteko s 140 snovnimi skupinami in 557 registraturnimi fas-cikli je odkril, da med njimi (poleg nekaterih drugih) med fasc. 545 (Verordneten Instruktionen) in 547 (Vermögenssteuer) manjka fasc. 546, ki bi po približni abecedni logiki lahko nosil naslov Verordnungen.29 Wallnerjeva (pre)ureditev prve registra-ture je temeljila na ureditvi Franca Ksaverja Rich-terja iz leta 1817. Ta je staro Perizhofferjevo ureditev iz dvajsetih let 18. stoletja nadgradil tako, da je snovne skupine podrobneje razčlenil in oblikoval nekakšen klasifikacijski načrt z abecednim vrstnim redom fasciklov, ki jih je oštevilčil in sumarno po- deželnega odbora tudi lahko preberemo, da naj bi iz prevzetega gradiva v muzeju izločili za deželno in kulturno zgodovino pomembne spise. To so storili in z odbranimi spisi (2574 kosi) napolnili 18 »predalov«. Glej Poročilo o delovanju, str. 198; prim. tudi akccsijsko knjigo Arhiva RS za obdobje 1821-1945, št. 665, leto 1903. Devetnajsti fascikel vsebuje Pravila raznih zadrug in bolniških blagajn na Kranjskem za obdobje 1889-1914. 26 Lcvcc: Dic krainischen Landhandfestcn, str. 284—293; Narcd: Objava in prevod, str. 70. 2' Birk: Vcrzcichniss VII, str. CCCKLVI, št. 803. 28 O njegovem preurejanju stanovskega arhiva nazadnje Nared: Arhiv, str. 15. 29 Prim. Splošni pregled, str. 35. pisal.3" V Richterjevem popisu so Verordnungen še na »pravem« mestu, med fascikloma Verordneten Wahl in Vermögenssteuer.31 Tam jih je očitno našel tudi Birk, ki je sredi štiridesetih let 19. stoletja spisal regeste za tri dokumente iz tega fascikla, ki so bili kot originali shranjeni v ljubljanskem stanovskem arhivu (Dodatek št. 5, 12, 13). Na vprašanje, kdaj in kdo je fascikel z odredbami oziroma starimi listinami izločil iz stanovskega arhiva (fonda), bržčas ne bomo mogli nikoli zanesljivo odgovoriti. Glede na to, da Dimitz vsaj starejših dokumentov ni uporabljal, bi lahko domnevah, da so bili iz stanovskega gradiva izločeni med letoma 1843 (Birk) in 1874 (Dimitz). Po drugi strani je verjetneje, da je bil fascikel izločen po Wallnerjevi preureditvi, saj se s svojo tekočo številko 546 ujema z manjkajočim fas-ciklom v zdaj dostopni Wrallnerjevi kartoteki. Zato je verjetnejša teorija, da ga je iz Wrallnerjevega sistema »izpulil« kateri od njegovih naslednikov, morda Alfons Müllner, ki je začel v letih 1900— 1903 zelo po svoje preurejati stanovski arhiv.32 Zgovorno je tudi, da je imel s prej omenjenimi 18 fascikli opraviti prav Müllner.33 Na kratko k vsebini na novo odkritega fascikla 546. Po priloženem popisu naj bi vseboval 108 spisov iz obdobja 1421—1530. Ze kmalu smo lahko ugotovili, da je dokumentov precej več in da so ne- 30 Splošni pregled, str. 29-32; Nared: Arhiv, str. 14. 31 V (samo)razmislek jc treba navesti, da si v Richtcrjevi ureditvi (1817) sledijo fascikli Landcsfrevheiten (deželne svoboščine), Landesfürstlichc Bcfchlc und Entscheidungen (deželnoknežji ukazi in sklepi) in Landmannsbriefe (pisma deželanstva), pri Wallnerju pa teh fasciklov ni. (Splošnipregled, str. 29—35) Danes so — kot smo žc pojasnili — deželne svoboščine (Landesfrciheiten) s petimi originali iz let 1457—1463 uvrščene za serijo deželanskih pisem (Landmannsbriefe), spise iz fascikla 546 (Verordnungen) pa bi si po vsebini lahko predstavljali tudi pod naslovom deželnoknežji ukazi in sklepi (Landesfürstliche Befehle und Entscheidungcn). 32 Narcd, Arhiv, str. 15. V delovnem poročilu Osrednjega državnega arhiva Slovenije za leto 1947 lahko preberemo, da je bilo težišče dela ustanove na registraciji in katalogizaciji starejšega stanovskega arhiva, sc pravi I. registra-ture. Najprej je bilo treba preurediti tisti del, ki ga je v letih 1900—1903 »razdejal« nekdanji muzejski kustos A. Müllner in ga uredil po svoje. »V celem je razdejal 165 fascikljev in tc jc bilo treba spraviti v prvotno stanje, v katerem jc ostali del tega arhiva.« Tudi poročila iz petdesetih let govorijo o urejanju starega stanovskega arhiva, ki naj bi bil zaradi nestrokovnih posegov pri urejanju slabo pregleden in težko »uporabljiv«. Glej poročila v dosjeju fonda AS 2. Pred oblikovanjem utemeljenega suma bi morah podrobno pregledati dnevnik (Diarium), ki ga jc Müllner pisal ob svojem delu. 33 Glej op. 25. Po besedah dr. Eme Umek (september 2010) in upoštevajoč njegov dnevnik je pisava na omenjenih fas- ciklih gotovo Müllncrjcva. 446 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Andrej Nared: Brezmejna radost odkrivanja in krhkost mejnih letnic, str. 441-454 kateri smiselno združeni v nekakšne zadeve. Poleg tega so dokumenti v popisu in/ali tudi v kasneje spisanih regestih na hrbtnih straneh velikokrat napačno datirani. Natančnejši pregled in popis fas-cikla je dal tako sliko. Spisov oziroma zadev je res 108, posamičnih dokumentov pa okrog 160. Ti se kronološko raztezajo od leta 1421 do leta 1615, večina dokumentov pa je iz obdobja 1510—1530.34 Z izjemo ene perga-mentne listine so vsi dokumenti spisani na papirju, ki pa ni vedno najbolje ohranjen. Različno so ohranjeni tudi pečati na originalnih dokumentih. Jezik je v glavnem nemški, nekaj dokumentov je latinskih. Med originali prevladujejo deželnoknežji mandati, ukazi, odredbe, razglasi ipd. Ti so velikokrat povezani s sočasnimi prepisi suplik, ki so jih razni prosilci naslavljali na deželnega kneza ali njegov regiment, knežja pisarna pa jih je nato v prepisu in skupaj z deželnoknežjo odredbo (navodilom) pošiljala kranjskim deželnim oblastnikom (deželnemu glavarju, upravitelju ali upravniku, deželnemu vice-domu ipd.) v vednost. Poleg navadnih (sočasnih, a praviloma nedatiranih) prepisov je ohranjenih tudi nekaj kasnejših kolacioniranih prepisov, zlasti zaščitnih pisem (Schadlosbriefe) in pobotnic iz prvega desetletja 16. stoletja. Po vsebini daleč prevladujejo suplike in z njimi povezani knežja navodila in razsodbe v različnih sodnih zadevah (postopkovni zapleti, jurisdikcijski spori, zavlačevanja ...), sledijo ukazi, mandati in odredbe v vojaških in obrambnih zadevah, splošnih upravnih, trgovsko-gospodarskih, davčnih in cer-kvenoupravnih zadevah.35 Podrobnejša predstavitev vsebine zanimivega in raznovrstnega fascikla 546 bi vzela preveč časa, zato se bomo v kontekstu tega prispevka omejiti zgolj na osem izvirnikov iz obdobja 1457—1465. V Dodatku jih predstavljamo s št. 1, 4—6, 8, 12—14. Kot kaže zdaj, je ukaz cesarja Friderika III. kranjskemu deželnemu upravitelju Gašperju Melzu z dne 27. januarja 1457 najstarejši ohranjeni spis ozi- 34 Natančnejša slika je taka (leto, število dokumentov): 1421 1 (prepis), 1457 2, 1458 2, 1463 3, 1465 1, 1473 l(p), 1505 l(p), 1506 2(p), 1507 1 + lp, 1509 l(p), 1510 2, 1511 5, 1513 1, 1514 10, 1515 2, 1516 1, 1517 2, 1518 4+lp, 1519 3, 1520 2, 1521 4, 1522 8, 1523 1, 1524 2, 1525 5, 1526 9+lp, 1527 11, 1528 9, 1529 7, 1530 13, 1531 1, 1532 1, 1539 1, 1541 1, 1542 1, 1552 1, 1555 1, 1615 1. Poleg naštetih je še 25 nedatiranih dokumentov, ki pa jih je glede na povezane dokumente mogoče dokaj natančno datirati. 31 Na priloženem lističu je vsebina fascikla s pisavo 18. stoletja označena kot Kaiserliche und Landtsfürstliche Resolution und Verordnungen, daß in Landtschaftlichen- und Schrämten Acta, in Parthey vnd Ciagen wie ex officio ex in Polit-, Justiz vndMilätar Sachen. roma netistinski dokument v kranjskem stanovskem arhivu.36 Poltretji mesec po umoru Ulrika II. Celjskega je cesar opomnil Melza, naj bo pripravljen z vsemi konjeniki in pešaki, kar jih ima na voljo, priskočiti na pomoč, kolikor bi želel kdo z vojsko poseči v boj za celjsko dediščino. Kot vemo, so se vojaške operacije kmalu res začele. Iz Radovljice, denimo, je cesarsko vojsko poleti prepodil Jan Vitovec, vojskovodja Katarine Celjske. Vitov-čevo posadko so cesarski kasneje izolirali, ji z zaporo poti onemogočili nemoteno oskrbo37 in kot priča 28. novembra 1457 v Vetikovcu spisano pooblastilo Juriju Pibriacherju, je bil cesar v rednih stikih s svojimi poveljniki na radovljiškem bojišču.38 Sredi decembra istega leta je Katarina Celjska cesarju Radovljico dokončno prepustila.39 Tudi tretji in četrti izvirnik iz fasc. 546 se dotikata radovljiškega konca, natančneje farnih cerkva v Radovljici in Gorjah. Mandata cesarja Friderika III. kranjskemu upravitelju Gašperju Melzu v zvezi z imenovanji in prezentacijami tamkajšnjih župnikov sta iz 21. oziroma 23. aprila 1458.411 Nadaljnji trije originalni dokumenti dopolnjujejo pogled na »tržaško krizo« leta 1463. 11. marca tega leta je Friderik III. naročil kranjskemu deželnemu glavarju Ulriku Schaumbergu oziroma njegovemu namestniku (upravitelju), naj vsem prebivalcem Kranjske prepove trgovanje z Benečani, kolikor ne bodo ti do jurjevega (23. 4.) odpravili trgovske blokade mesta Trst. Prepoved naj bi veljala, dokler Benečani ne bi umaknili svoje prepovedi (blokade) trgovanja z mestom. V cesarjevem ukazu je posebej zanimivo opozorilo, naj glavar ukrepa, ne da bi čakal zbor deželanov ali kak drug cesarjev ukaz (vnd darinn dhainerlaj besamung vnserr lanndleut noch annders vnsers beuelhens rvartest) ,41 Več let trajajoče napetosti med Habsburžani in Benečani zaradi trgovske konkurence med habsburškim Trstom ter beneškimi Piranom, Koprom in Miljami so leta 1463 prerasle v pravo vojno. Trst je beneškim mestom (nasilno) odžiral dobiček od trgovanja s celino, to pa je beneško vojsko zvabilo pred mesto. Tržačane so — tako beremo v pozivu višnjegorskemu oskrbniku Gašperju Melzu z dne 16. avgusta 1463 — nadlegovali z ropanjem, poži- 36 A RS, AS 2, DSK I, fasc. 546, št. 7. 37 Prim. A RS, AS 2, DSK I, šk. 848, mapa Landesfreiheiten, št. 6 (Dodatek št. 3). 38 A RS, AS 2, DSK I, fasc. 546, št. 6 (Dodatek št. 4). 39 Otorepcc: Gradivo za zgodovino Radovljice, str. 29, št. 115. 40 A RS, AS 2, DSK I, fasc. 546, št. 8 in 8a (Dodatek št. 5 in 6). 41 Prav tam, št. 5 (Dodatek št. 8). ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Andrej Nared: Brezmejna radost odkrivanja in krhkost mejnih letnic, str. 441-454 447 4 v.t?w«4< »m «v*«* Lf¿. '....... »»«Yf^lU'j« aniAlid 9U-WÍÍ»«4 ««I «WM| m w /. mivOct¿tfiütxtWo* vtn* ILm 9«« ttt*4¿£ ««£> S.««» * • f-'fifj flm am «p.UqcnitM i» ^«••^¡C 10 unÁw&u fliS »»<9 ..9 £*m*tW »»»S .. . \V<".. „^ sW, , v«.» C . li' rt fctff; ¿It J -¡»»y« »»a .©~wt Ud iW^S .'f »v-«™ w*viW kclin ^f iS en&jKMMti tvic,K;.. MiiVyi. «Ip ' .. »mi «l»»* MH^V"«^«" «•»•$ .BUjik.ttf« „..»J...tKfrS^S IM „ Hi*.....>Vu&» .voliy ,MÍU„ >«f iuoV« «uJW'W^SMIÍ „ SUtí..... - ^J&tu» Y ^»¡«»^^..^«««jwSVinfe co«^ Sfc» Ac fr »Unt^j 'sXm hr-ff cesaja Friderika III. kranjskemu deželnemu upravitelju Gašperju Mel%u % 27. januarja 1457. Najstarejši a t(daj) pognani spis v kranjskem stanovskem arhivu (ARS, AS 2, DSK I, fasc. 546, št. 7). ganjem, uničevanjem pridelkov, sekanjem oljk in trt ter drugimi malopridnostmi. Temu se je nameraval cesar in kranjski deželni knez Friderik III. upreti z nasvetom in pomočjo svojih deželanov in %vestih. Zato ti resno ukazujemo in želimo, da na bližajoči se dan svetega Križa [14. 9.] prideš k nam v Ijubljano, da boš skupaj z drugimi našimi deželani, ki smo jih isti dan poklicali prav tja, pomagal in svetoval, kako naj se %o-perstavimopočetju omenjenih Benečanov in njihovih [ljudi], da bomo mi, dežela in ljudje obvarovani nadaljnje škode. Melza je še posvaril, naj se ne obotavlja in naj se pri tem ne da motiti, saj tako veleva dolžnost do gospoda, njegovih dežel in ljudi. S prihodom na zbor bo izpolnil knezovo voljo in si zaslužil njegovo milost.42 Se nedavno je veljalo, da je najstarejše v originalu ohranjeno vabilo (poziv) na kranjski deželni zbor šele iz začetka julija 1501, ko je kralj Maksimilijan I. pozval ljubljanskega mestnega sodnika in svet, naj na deželni zbor v Ljubljani 28. julija pošljeta pooblaščene zastopnike.43 Kot smo že omenili, pa se je med odkritimi »odredbami« končno našel skoraj štiri desetletja starejši poziv Gašperju Melzu, ki je bil znan le iz Birkovega regesta in je veljal za izgubljenega. Ponovno odkriti izvirnik povezujemo s prvim neposredno dokumentiranim kranjskim deželnim zborom septembra 1463.44 Ni nam znano, ah se je Melz deželnega zbora res udeležil, kaj so na njem sklenili in kako so kranjski stanovi pomagali Trstu. Pomoč očitno nt bila zadostna, saj se je cesar že 27. oktobra spet obrnil na višnjegorskega oskrbnika z navodilom, naj bo z vsem svojim moštvom pripravljen pomagati obleganemu Trstu, saj se je od kranjskih pre-latov, plemstva in mest zahtevana pomoč izkazala za nezadostno, Benečani pa so iz dneva v dan krepili svoje sile.45 Mesto je obleganje sicer vzdržalo, vendar je moralo po sklenjenem premirju dopustiti prosto izbiro trgovskih poti, se zaradi grožnje z uničenjem njegovih solin odpovedati izvozu soli po morju, dvema strateškima točkama (Socerbu in Mokovu) ter za povrh še Novemu gradu (Pod-gradu). Friderik je proti morju usmerjeno trgovino svojih dežel kljub temu še naprej usmerjal v Trst.46 42 Prav tam, št. 3 (Dodatek št. 12); Nared: Najstarejše vabilo. 43 ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 972, 1501 julij 6.; DSKS I, str. 4. št. 3; Nared: Debela, str. 213-214; fotografija tudi na notranji naslovnici revije Arhivi 32, 2009, št. 2. 44 Nared: Debela, str. 187, 201. « ARS, AS 2, DSK I, fasc. 546, št. 2 (Dodatek št. 13). 46 Gestrin: Trgovina, str. 75-82, 87-92; Nared: Debela, str. 110. 448 ARHIVI 34 (2011), št 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Andrej Nared: Brezmejna radost odkrivanja in krhkost mejnih letnic, str. 441—454 Zadnji »srednjeveški« original je Friderikova pisarna v Dunajskem Novem mestu spisala 23. avgusta 1465. Cesar je tedaj naročil višnjegorskemu oskrbniku in kranjskemu deželnemu upravitelju Gašperju Melzu, naj graškemu meščanu Baltazarju Eckenbergerju vrne v Ljubljani zaplenjeno živino (vieh), ki jo je hotel ta gnati na Laško.47 Zadnji dokument je edini izmed 14 tu predstavljenih originalov, ki ga je javnosti predstavil starosta slovenske diplomatike Božo Otorepec. Objavo oziroma prepis najdemo tako v Gradivu za zgodovino Ljubljane v srednjem veku kot v Centralni kartoteki srednjeveških listin,48 ob tem pa se lahko upravičeno vprašamo, zakaj ni objavil oziroma prepisal tudi drugih sedmih papirnih listin iz fascikla 546.49 Kolikor nam je znano, so gradivo fascikla 546 tudi sicer uporabili le redki. Ernst Birk je na primer objavil regeste treh dokumentov (Dodatek št. 5, 12 in 13).50 Regesti so bili gotovo narejeni po originalih iz ljubljanskega stanovskega arhiva (Ständisches Archiv zu Laibach), vendar domnevamo, da jih je po Birkovem naročilu naredil kak njegov ljubljanski korespondent. Birk je po predlogi iz stanovskega arhiva objavil tudi regest ukaza cesarja Friderika III. z dne 8. marec 1463, s katerim je Gašperju Melzu naročil, naj se skupaj z še nekaterimi vplivnejšimi kranjskimi plemiči (Jurij in Gašper Črnomaljski, Engelhart Turjaški, Andrej Hohenwarter in Jurij Lamberger starejši) posvetuje o potrebnih obrambnih ukrepih.51 Originala za zdaj (še) nismo našli. 47 ARS, AS 2, DSK I, fasc. 546, št. 4 (Dodatek št. 14). « GZL X/78; CKS1sub dato. 49 Otorepcc citira »Orig. papir v Drž. arhivu Slovenije v Ljubljani, fasc. Stare listine 1421-1530« (GZL) oz. »Orig. papir v Arhivu Slovenije, fasc. Stare listine 1421-1530« (CKSL). Otorepec je očitno videl tudi prepis listine iz fasc. 546, s katero je nadvojvoda Iirnest Železni avgusta 1421 v Ljubljani razsojal v sporu med jurijem, Herbertom in Dipoltom Turjaškim na eni strani ter ljubljanskimi meščani, ljudmi »in dem Tal« in iz iške farc na drugi strani zaradi gozdov in gmajne. Prepis iz prve polovice 16. stoletja je v fasc. 546 odložen kot prvi. Otorepec navaja v CKS1»Prepis iz 16. stol. v privilegijski knjigi Ljubljane v MALj, fol. 38-39; obj. GZL III/40«. V GZL pa omenja še kopijo iz 16. stol. v »DAS. Stan. arh. fasc. 546 /Stare listine/, št. 1«. Ce je Otorepec prepis iz fascikla »Stare listine« res poznal iz »prve roke«, potem preseneča, da ni v svoj kartotečni diplomatarij poleg tiste iz leta 1465 uvrstil tudi drugih listin. Starejši objavi listine Frnesta Železnega iz leta 1421 (Richter: Geschichte, str. 254-256, št. 27; Klun: Diploma-tarium Labacense, str. 26, št. 29) sta bili narejeni po prepisu v ljubljanski privilegijski knjigi, ki jo hrani Zgodovinski arhiv I .jubljana. 50 Birk: Vcrzcichniss VII, str. CCLXXVIIIsl., št. 37, str. CCCXLVI, št. 803, str. CCCXLVIIsL, št. 815. 5! Birk: Verzeichniss VII, str. CCCXLII, št. 752; glej še Nared: Debela, str. 201. S tržaško krizo povezana ukaza Gašperju Melzu (Dodatek št. 12 in 13) izčrpno povzema August Dimitz, vendar je vidno, da ju je poznal le prek Birka.52 Med »uporabniki« fascikla 546 po 2. svetovni vojni oziroma ustanovitvi osrednjega državnega (republiškega) arhiva lahko omenimo za zdaj še neznano roko, ki je na zgornji levi rob spisa iz decembra 1529 s svinčnikom pripisala citat »ODAS, Stan. a. fasc. Stare list. 82«,53 in Josipa Zontarja. Ta je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja za razpravo o policijskih redih uporabil tudi generalni mandat Ferdinanda I. iz aprila 1530, s katerim je prebivalcem dežele Kranjske prepovedal točenja vina in piva, preklinjanje, kegljanje in druge »spektakle« v času cerkvenih proščenj.54 Zontar55 je kot »staro listino« citiral tudi Ferdinandov odgovor kranjskim stanovom glede novega policijskega reda (8. 6. 1553), ki pa se (zdaj) v resnici hrani v šk. 848, v snopiču z naslovom Verschiedene Copien von Landes fürstlichen Resolutionen etc.56 Mogoče je, da je zmešnjava tako glede zadnje omenjenega primera kot stanovskih dokumentov med vicedom-skimi (in obratno) nastala šele v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko so gradivo obeh najstarejših fondov iz starih fasciklov prelagati v moderne arhivske škatle. Dopustiti bi morali še možnost, da so bili v šk. 848 najdeni starejši dokumenti, ki so tam v mapi Landesfreiheiten, v resnici del odredb (Verordnungen) iz fasc. 546, med deželne svoboščine (Landesfreiheiten) pa bi lahko sodili prepisi deželnih privilegijev in drugih listin, najdeni v fasciklu »Privilegije«. Da so se zadeve nekoč pomešale, nakazuje med drugim dejstvo, da dve podobni kre-denčni pismi, ki ju je dal Friderik III. julija in novembra 1457 spisati za svojega odposlanca Jurija Pibriacherja ter ju je naslovil na kranjske deželne stanove oziroma svoje vojaške poveljnike na radovljiškem bojišču, danes v stanovskem fondu hrani- 52 Dimitz: Geschichte Krains J, str. 278. 55 ARS, AS 2, DSK I, fasc. 546, št. 82b. Pripis je nastal med letoma 1945 in 1953, ko je bil za današnji Arhiv RS v rabi naziv Osrednji državni arhiv Slovenije (ODAS). Dokument je videl najbrž kak raziskovalec zgodnje zgodovine protestantizma, saj se ukaz Ferdinanda I. nanaša na menihe, odpadle od (prave) vere, ld bi se ne smeli prosto gibati po njegovih deželah. Kljub temu pa je do deželnega kneza prišla vest, da je na Kranjskem frančiškan (observant) Primož pred časom pridigal v kamniškem samostanu, zdaj pa hodi od enega do drugega gradu, širi luteranske in druge krivoverske nauke ter kvari preprosto ljudstvo. 54 Zontar: Nastanek, str. 64, op. 96. Dokument citira kot »fasc. stare listine«. Original je zdaj v ARS, AS 2, DSK I, fasc. 546, št. 103. 55 Zontar: Nastanek, str. 115, op. 268. 56 Prim. 0p. 15. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Andrej Nared: Brezmejna radost odkrivanja in krhkost mejnih letnic, str. 441-454 449 \ t »•SfeimSi ^ — ' +nO protez A ( 0 ZZZZ ' J ^ H*™ P ** ^ | " Cesarjev po^iv Gašperju Mel^u, naj se j svojim moštvom in ^a boj pripravljen 20. maja 1461 oglasi v Gradcu; tam se bo s cesarjem in drugimi deželam posvetoval o potrebnih (vojaških) ukrepih (ARS, AS 2, DSK I, šk. 848, mapa Landesfreiheiten, št. 11). mo na različnih mestih. Prvega med »deželnimi svoboščinami« v šk. 848, drugega pa med »odredbami« oziroma »starimi listinami« fascikla 546. Z lahkoto bi našli še nekaj nelogičnosti pri uvrstitvi nekaterih spisov v posamezne fascikle ali mape.57 Nadaljnje iskanje »krivca« za opisano stanje bi bilo iskanje dlake v jajcu in za našo razpravo ne bi bilo bistveno. Bistvena je vsebina dokumentov, ki so dlje časa veljali za izgubljene ali pa jih od srede 19. stoletja in sramežljivih začetkov znanstvenega zgodovinopisja sploh nihče ni uporabil. Na novo odkriti spisi so dragoceni za preučevanje politično-upravne, pravne, (pravo)sodne, vojaške, gospodarske in davčne zgodovine Kranjske na prehodu iz poznega srednjega v zgodnji novi vek. Originali (in prepisi) dokumentov iz obdobja 1457—1465 dopolnjujejo naše vedenje o razburkanih letih boja za celjsko dediščino, spora med habsburškima bratoma Friderikom III.(V.) in Albrehtom VI., o tržaški 57 V fasciklu »Privilegije« je na primer kar nekaj kolacio-niranih prepisov, ki jih je spisala ista roka kot prepise zaščitnih pisem iz fascikla 546. Se en indic več, ki kaže, da se je sčasoma med seboj pomešalo sorodno gradivo iz (snovnih) fasciklov, ki so si po vsebini sorodni. trgovinski vojni, obveznih trgovskih poteh ipd. Ne nazadnje najdemo nekaj ključnih dokumentov za genezo kranjskih deželnih stanov — poziv Gašperju Melzu na meddeželni oborožitveni zbor v Gradcu iz maja 1461 in na istega naslovljeno vabilo na prvi nedvoumno dokumentirani kranjski deželni zbor, sklican za 14. september 1463.58 Zgodovina so nenehne spremembe in očitno je tudi odkrivanje zgodovine tako. Pri predstavljenih L4 originalnih dokumentih (spisih) iz kranjskega stanovskega arhiva morda le ne gre za »arheološko« najdbo, kot je sprva kazalo, ni pa mogoče spregledati, da lahko danes te dolgo pozabljene, izgubljene ah vsaj založene dokumente beremo drugače kot pred poldrugim stoletjem, ko jih je morda imel na mizi kak ljubiteljski zgodovinar. Za konec se obregnimo še ob krhkost mejnih letnic, postavljeno v naslov prispevka. V prejšnjih vrsticah se nismo želeli ukvarjati z mejnimi letnicami kot takimi, saj so te tako ah tako velikokrat zavajajoče, zlasti če gradivo ni ohranjeno časovno 58 ARS, AS 2, DSK I, šk. 848, mapa Landesfreiheiten, št. 11; fasc. 546, št. 3 (Dodatek št. 7 in 12). 450 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Andrej Nared: Brezmejna radost odkrivanja in krhkost mejnih letnic, str. 441-454 sklenjeno. Kljub vsemu je treba ugotoviti, da je dolga desetletja omenjana spodnja mejna letnica arhivskega gradiva kranjskih deželnih stanov dokazano napačna. Ne moremo zanikati možnosti, da se v 200 tekočih metrih stanovskega gradiva skriva tudi kak (originalni) dokument z letnico 1493. Morda so mejno letnico določili na podlagi kakega starejšega popisa, morda pa preprosto na podlagi Pe-rizhofferjevega zapisa o njegovi najdbi nekaj malega starejših listin pri deželnih svoboščinah, kijih je med letoma 1493 [poudaril AN] in 1520 gospod Hans Turjaški, gospod na Sumberku, tedanji gospod deželni glavar na Kranjskem, zadršnl pri sebi in jih je šele po požaru dal v novi deželenostanovski arhiv ... Kakorkoli že, dosedanje stanovske arhivarje in skrbnike stanovskega fonda lahko popravimo in spodnjo mejno letnico postavimo v leto 1457. Ob tem je dobro poudariti, da je iz razmeroma sklenjenega obdobja 1457—1465 evidentiranih le 14 izvirnih dokumentov ah spisov, nato pa zazija praznina do leta 1507. Kolikor nam je doslej znano, je naslednji originalni spis mandat kralja Maksimilijana I. kranjskemu deželnemu glavarju Hansu Turjaškemu glede prošnje Lenarta in Andreja Ravbarja v zvezi z dedovanjem fevdov in drugega premoženja po zakoncih Klainhern. Mandat, spisan 13. aprila 1507 v Strassburgu, je prav tako iz fa s cikla 546.59 Tako kaže z mejno letnico stanovskega gradiva danes. Upati je, da jo bomo lahko kmalu spet prestavili navzdol ah zapolnili vrzel med letoma 1465 in 1507. V tem je brezmejna radost odkrivanja. Dodatek V dodatku objavljamo regeste štirinajstih originalnih dokumentov (spisov) iz fonda AS 2, Deželni stanovi %a Kranjsko, I. registratura, ki so nastah pred požarom v hiši kranjskih stanov na ljubljanskem Novem trgu leta 1506.60 Z izjemo enega so vsi dokumenti spisani v imenu cesarja Friderika III., med naslovniki pa je daleč spredaj upravitelj kranjskega deželnega glavarstva in/ah višnjegorski oskrbnik Gašper Melz. Vsi dokumenti so napisani na papir: dvanajst jih je »standardnih« dimenzij (30 x 22 cm), eden velikosti 32 x 22 cm in eden 22,5 x 15 cm. Pečati izstavitelja so različno ohranjeni. V devetih pri- m ARS, AS 2, DSK I, fasc. 546, št. 52; pnm. tudi op. 4. 60 Na novo odkriti in tu predstavljeni stanovski dokumenti bodo v obliki regestov objavljeni tudi v seriji Regesten Kaiser Friedrichs III. (1440-1493), in siccr v zvezku s podnaslovom Die Urkunden aus dem Archiv der Republik Slowenien, Historischen Archiv Ljubljana und Enpischöflichen Archiv Ljubljana. Objavo pripravljata Joachim Kemper in Jure Volčjak. merih gre za pečat, ki je listino oziroma pismo »zaprl« (tittera clausa), torej za »zapirni« pečat (Ver-schluBsiegel).61 Na hrbtni strani je poleg prelomljenega pečata tudi ime naslovnika. Na preostalih petih dokumentih je pečat pritisnjen na hrbtno stran, na njej pa ni imena naslovnika. Ker objavljene dokumente obravnavamo kot »spise« in ne kot klasične listine, je objava nekoliko poenostavljena in ne sledi vsem načelom moderne diplomatike. 1.1457 januar 27., Gradec Cesar Friderik III. naroča upravitelju kranjskega deželnega glavarstva Gašperju Melzu, naj bo ob vsakršnem vpadu (int%ujj v deželo, še posebej proti Celju, ki je možen zaradi poteka dogodkov62 in s tem povezanih opozoril, pripravljen z vsemi razpoložljivimi konjeniki in pešaki nemudoma priskočiti na pomoč, kjerkoli bo ta potrebna za vzpostavitev reda in miru. Orig., (zapirni) pečat v rdečem vosku večinoma ohranjen. Fasc. 546, št. 7. 2.1457 julij 22., Špital (Spittal an der Drau) Cesar Friderik sporoča kranjskim deželnim stanovom (vnsern lieben getreivn der lanndschajft in Krain), da k njim s svojimi navodili pošilja Jurija Pibri-acherja (Pjbriachet), oskrbnika na Landskronu. Od stanov pričakuje, da bodo Pibriacherju verjeti, ker prihaja v cesarjevem imenu. Orig., več manjših razjed, (zapirni) pečat v rdečem vosku odpadel. Sk. 848, mapa Landesfreiheiten, št. 7. Lit./Omembe (in foto): Dimitz, Geschichte Krains I, str. 273; Nared, Debela, str. 27-28. 3.1457 oktober 25., Velikovec Cesar Friderik III. ukazuje upravitelju kranjskega deželnega glavarstva Gašperju Melzu in kranjskemu vicedomu Juriju Raynerju, naj z zasedbo in nadzorom cest preprečita, da bi se cesarski sovražniki v Radovljici63 oskrbovati prek Tuhinjske doline, območja Loke in Bleda. 61 Prim. Quirin: Einführung, str. 66—67. 62 Umor Ulrika 11. Celjskega novembra 1456 v Beogradu je sprožil boj za celjsko dediščino. 63 Poleti jo jc zavzel Jan Vitovcc (glej op. 39). ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Andrej Nared: Brezmejna radost odkrivanja in krhkost mejnih letnic, str. 441—454 451 Orig., večja razjeda, (zaporni) pečat v rdečem vosku delno ohranjen. Sk. 848, mapa Landesfreiheiten, št. 6. 4.1457 november 28., Velikovec Cesar Friderik III. sporoča svojim vojaškim poveljnikom (haubtleuten) na bojišču pred Radovljico, da pošilja k njim Jurija Pibriacherja, oskrbnika na Landskronu. Verjamejo naj vsemu, kar jim bo v cesarjevem imenu povedal. Orig., (zapirni) pečat v rdečem vosku večinoma odpadel. Fasc. 546, št. 6. 5.1458 april 21., Dunajsko Novo mesto Cesar Friderik III. obvešča upravitelja kranjskega deželnega glavarstva Gašperja Melza, da je farno cerkev sv. Jurija v Gorjah po smrti župnika Martina pred kratkim podelil Hansu Celešniku (Zaaja ABSTRACT SERMON DELIVERED BY BISHOP TOMAŽ HREN ON THE OCCASION OF THE FOUNDING OF THE CAPUCHIN MONASTERY IN MARIBOR The author presents Hren's draft for the sermon that he delivered at the blessing of the foundation stone for the Capuchin Monastery in Maribor. The article is a continuation of the article that was published by the same author in last year's issue of Studia mythologica Slavka XIII, and which similarly included a translation and comments on the draft of Hren's sermon for the occasion of the founding of the Capuchin Monastery in Ljubljana. The present article includes a transcription and translation of the draft, word analysis and comments. The text, which is full of allusions to and citations from the First Book of Moses, requires a comparison with the sermon that Hren had delivered on a similar occasion in Ljubljana. Hren's sermon in Maribor has the number XXV and was compiled for the ceremony on April 23, 1613 in Maribor. KEY IVORDS: Tomaž Hren, Capuchin Friars Minor in Maribor, 17 lllifijir Ali/ mu»- iv»jr £»n-i>rivj-;>iI|iKt'* fp/ nit? !i'if. fK g vž^ftL,. V ■ -t ■ ■¿¡■ ^k . 4. \t//t . AV . . / .1 . Fotografija starega kapucinskega samostana in cerkve v Mariboru, ki sta stala tam, kjer danes stojita frančiškanska cerkev in samostan (NSAM, Zbirka MB—Sv. Marija, gradivo, f 4, Slike). 5 Škafar: Župnija svetega Jožefa, str. 68—69; Benedik: Iz protokolov, str. 9-10. 6 Prim. Hrenovi pontifikalni protokoli (NŠAL, NŠAL 11, fasc. 1); Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 26—27. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Julijana Visočnik: Hrenova pridiga ob ustanovitvi kapucinskega samostana v Mariboru, str. 455-464 457 I 'T,- FVAMTIO M ■ .t 3.11 -r^jH fm'JUmiHufati lloxisrty. 7/jgmjüE\M t Mu I [.V J preti ! ; w ^fdatufml-aeäMtjt** tonuMwfyiiuyifyic %~xtt: rf im/o./ fA ***tMu/c čim: ^^¿rSSr • / , -i v ^-«WiiiWii,; I- C US er i %/)><•« tu ni* ru' ,.tf ^ C}*tiht*t Citi t*- ftu',fH< ' Wr .y- Uk'it, . • . ' ju** AHMtffau-•>-. „ ' C ¿tfctu» xjh^^ifful tt&rmdifaffi^&ilvvif Zr?*? '. cTrhjnt x.uir*M ^ , CbJttvmgH .. ; ^ .Ca^V/^V «« ¿«Mik i,«" r> «¿J*4*?! T T-**»*«■. I JCTft.r.«»»Oii^^4 r V'^-.i»^fwJrtu Upodobitev i^Hrenovih protokolov %p 23. 4. 1613 (Joto: T. KrampaČ, NSAL). četki zidave samostana in prihodom kapucinov. 12. januarja 1612 mu je graški gvardijan p. Damascen iz Benetk sporočil, da je od sekovskega škofa kot ordinarija (salzburškega generalnega vikarja) in od krškega škofa, ki je imel patronat nad mariborsko župnijo, dobil dovoljenje, da sme Hren položiti temeljni kamen. 8. februarja 1613 je o tej zadevi Hrenu pisal tudi sam škof Brenner, ki pravi, da je zaradi bolezni zadržan in prosi Hrena, naj on opravi obred blagoslovitve, pa tudi birme, če bo potrebno. 8. aprila mu je ponovno pisal p. Damascen, ki Hrenu predlaga, da bi omenjeno slovesnost opravil 1. maja. Hren je na koncu sam pripomnil, da se je posvetoval z ljubljanskimi kapucini in skupaj so se odločili za 23. april.7 Prvi kapucinski samostan je v Mariboru deloval do leta 1784, ko ga je razpustil cesar Jožef II.8 Kapucini so se naselili po drugih samostanih, njihova samostanska stavba pa je pripadla mariborskim 7 Benedik: Iz protokolov, str. 9-10; 40-44. 8 O začetkih samostana ter njegovi izobraževalni, pridigarski in kulturni vlogi glej Škafar: Knjige in knjižnica, str. 62—92. minoritom, ki so v njej ostali dobrih dvajset let. Cerkev s samostanom so kasneje prevzeli škofijski duhovniki, nato redemptoristi, potem še enkrat škofijski duhovniki in nazadnje, leta 1864, frančiškani, ki so stari samostan in cerkev porušili ter na istem mestu zgradili današnjo cerkev Marije Matere usmiljenja in samostan.9 Pridiga (govor) ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Mariboru, ki ima številko XXV (str. 68—71), je nastala za slovesnost 23. aprila 1613 v Mariboru. Rokopis, v katerem so zbrane pridige (oz. njihovi osnutki) in razni govori znamenitega ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani (NŠAL 100, 98/1). Leta 1938 jih je v Bogoslovnem vestniku predstavil Josip Türk, ki jih je na tem mestu natančno razdelal in analiziral.1" Transkripcija11 21. april 1613 Pro alieuius actus pontificalis. Praesertim ad consecra-tionem & positionem solennem primarij lapidis ecclesiae & monasterij B. M4RIAE Virginis recens in Marechburg pro religiosis patribus capuccinis, ab illustri D. Jacobo Kisel. Barone, recens aedificandae: ad quam litteris reverendissimi in Christo patris D. Martini Episcopi Seccoviensis amanter rogatus sum. Sed et R.P. Fortunati Veronesis comissarij generalis: nec non R.P. Damasceni Veneti; capuccinomm. Faus Deo. Magna magnis. Sancta sanetis Dicente Domino: nolite sanetum dare canibus et margaritas nolite projicere ante porcos}2 Sed digne petenda, trac-tanda, et aeeipienda sunt magna, magni praepotentis Dei dona, a filijs Dei, qui capient haereditatem salutis,13 Qui-bus nihil est pretiosis, quam templa & altaria utique domus orationis & mensae Domini, in quibus proponitur panis propositionis, Sancto Domino: panis vitae, qui descendit de coelis.XA Ubi magno regi supplicatur, et ex quacunque tribu-latione clamantes ad DEUM exaudiuntur. Fabernaculum 9 Škafar: Župnija svetega Jožefa, str. 76; prim. Napotnik: Die Basilika zur Heiligen Maria, str. 83 novo cerkev so začeli graditi 1892, prej pa so porušili staro. 10 Turk: Hrenove pridige, str. 40-73. Z njimi se je ukvarjal še F. Škrabl: Hrenova oznanjevalna dejavnost, str. 181-198. 11 Za pomoč pri razrešitvi težje čitljivih delov besedila in druge napotke se zahvaljujem dr. Ani Lavrič in dr. Matjažu Ambrožiču. 12 Mat. 7. 13 Haeb. 4. 14 Joan. 6. 458 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Julijana Visočnik: Hrenova pridiga ob ustanovitvi kapucinskega samostana v Mariboru, str. 455-464 Dei cutn hominibus: et DEUS in medio eorum, erit eorum DEUS: qui sedet in throno: et nova facit omnia.15 ABEE Gen. 4 Aedificavit Noe post diluvium Altare Domino tollens de cunctis pecoribus & volucribus mundis obtulit holo-caustum super altare. Odoratusque est Dominus odorem suavitatis, iuravit, nequaquam ultra maledicere terrae propter homines.16 Abraham patriarcha, egressus de terra cognationis suae iuxta praeceptum Domini, cum venisset in Canaan locum Sichern, usque ad Vallem illustrem apparuissetque ei Dominus, benigne prominens: semini tuo dabo tetram hanc: aedificavit ibi altare Domino qui apparuerat ei utique in recordationem benefiäj tanti, & gratiarum actionisA Iterum in monte medio inter Bethel & Ha/ aedificavit aliud altare, et invocavit ibi nomen Domini.™ Item accepta ingenti, et reposita Deipromissione dicentis: leva oculos tuos in directum, et vide a loco, in quo nunc es ad aquilonem & meridiem, ad orientem & occidentem. Om-nem terram quam conspicis tibi dabo et semini tuo usque in sempiternum. Eaciamque semen tuum sicut pulverem terrae. Si quis potest hominum numerare pulverem terrae, semen quoque tuum numerare potent: surge ergo, perambula terram in longitudine & latitudine sua: quia tibi daturus sum omnia. Movens itaque tabernaculum suum. Habitavit in Mambre convalle, quod est Hebron: aedificavit ibi altareP Item Abraham, postquam pepigit foedus ad Bersabee puteum iuramenti,20 plantavit ibidem nemus (post discessum Abimelech & Vhichol principis exercitus eiusj et invocavit ibi nomen Dei aeterni. Quanto magis in re et actione magis sancta. Item in monte Dominus videt, immolaturus Isaac uni-genitum suum, ut iusserat tentans eum Deus, aedificavit altare, et arietem victimam holocausti obtulit pro filio, be-nedictionem hanc consecutusA per memetipsum iuravi, dicit Dominus, quia fecisti hanc rem, et non pepercisti filio suo unigénito propter me: benedicam tibi, et multiplicabo semen tuum, sicut stellas coeli, & velut arenarn quae est in littore maris: possidebitque semen tuum portas inimicorum suorum: et BENEDICENTUR in semine tuo omnes gentes terrae: quia obedisti vori meae. Mortuus est Abrahem, postquam vixit 175 annos. Deficiens in senectute bona provectaeque aetatis et plenus dierum?2- Isaac filius Abrahae accepta a Domino duplici bene-dictione, qui appandt ei, & dixit: ne desvendas in Aegyp-tum, sed quiesce in terra quam dixero tibi: & peregrinare in ea, eroque tecum, & benedicam tibi. Tibi enim et semini tuo dabo universas regiones has complens iuramentum quod spopondipatri tuo Abraham 23 Et multiplicabo semen tuum sicut stellas coeli: daboque posteris tuis universas regiones has. Et BENEDICENTUR in semine tuo omnes gentes terrae: eo quod obedierit Abraham vori meae, et custodierit praecepta & mandata mea, & ceremonias legesque servaverit f. Effosso itaque puteo in torrentem Gerarae, obstructis alijs a Philistini et propter iurgia pastorum, vocato calumniae nomine: altero quoque inimicitias appellato: et tertio, pro quo non erant contentiones, vocavit nomen eius latitudinis dicens: nunc dilatavit nos Dominus, et fecit crescere super terram. Cum denuo apparuisset ei Dominus in Bersabee ipsa nocte dicens: Ego sum DEUS Abraham patris tui: noli timere. Quia ego tecum sum. Benedicam tibi, & multiplicabo semen tuum propter servum meum Abraham24 . ^L'l'9 ictiiu( 'J- enttfi,.i I ; " UV«i-Ai* áJ 0> rcLíu-l S,'voj ,-ui. ? „, I[^„u^Try^^p ¿¿Ty t ; g fttuAe.* Zj'ffl.'e.VttfHñ*,' rtr.'tf í\r ' u ÍAuVft;;** pn ^Jtljuni/faÁK Ji c^A a AIM 1 ' *iTpt . oiurv K^U/J Si, íft a J ¿U jua-A tjt ^ , Jj «¡"iWf- Ja/iiMy tó rAl'Q i,*.:J... t . / MPP u-.íj/t-T ^ íf ^ rl; f r ' ** ** IiuWíM h- .« ./, / «í-, » '.J 1 rt . 1 y'\ ^ A ^tÜAr^ 15 16 17 18 19 20 21 Apoc. 21. Gen 8. Gen. 12. Ibidem. Gen. 13. Gen. 21. Gen. 22. 1. stran XXV. NŠALJ. Hrenove pridige (foto: T. Krampač, 22 Gen. 25. 23 Gen. 26. 24 Ibidem. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Julijana Visočnik: Hrenova pridiga ob ustanovitvi kapucinskega samostana v Mariboru, str. 455-464 459 .^/p-f.VAv.' . r «... ?, J -V .'»"»a» UUÍ4, C « UnA/» .-, . „J %,/.(■<. t *« thujU. »j:, p^mih (i Tk-J r ' ../ , ,• ^J rbirh »¿ItixnT. h i ne /. Lds/ Cutrdrríc '4*/i' ¡ it rV-J ft»*; -VJJitffi^S .'"^t^...-jft.,. f ■.. í . «ÍÍ^ V tu*Jctiac : yrv. ^cti'r- I "htx/ „¡¡r'.í •* /toVí '. rvSifitlJt f¡. II I ..•«'>• .í»» . ''•»* ßrutSt'./! -Ti ^"v M íl-fl'. «¡ÍW "jík r mth'n / -'■'■•• í*» *i*/a/m¡r y«« <*■"«/ • «Arn ' .•> ■"jmf**"- <£■•■*«» p-[¡at Jún*. • ' -•W .»yRu. V to ., í. ',... • * 4 Twunty fimA.v /n a 1 • ^Cí"«"' r-«. •; ;-'• i"/';*' j> tñiij p* t „MI(J •«A J*ry,HAJ< ÍAa 2. j/ra/? XXK. Hrenove pridige (poto: T. Krampač, NSAL). & >m4i 0 I /UK Ju» . ^ fit .a - ■ hta ¡tfatfitr (MÍ- W / . • a' «r lí" fVf«^ « ' Vy* eMur. AMa» 1 to/M»v/DU'í h,:M cwh(fhfhi Jle,.,L WMW T;'«« W< ----* v r-,utt , ■ti..ita.K ,v,yfef>t( í «»/.i. J ; u+n/t'ír, 1'ctu* chkMc JJ. j 4 .....t.y^.sX t^ A I 4. in 5. stran XXV. Hrenove pridige (foto: T. Krampač, NSslL). ti Aedificavitque ib i altare, & DOMINI invocato nomine, iussit fodere et invenerunt aquam vivatn. Cui imposuit nomen abundantiam: vocata loci urbe Bersabee. Kursus Jacob filius Isaac accepta patris sui iterata benedictione, pergens in Mesopotamiam ut in Haran Syriae apud Haban avunculum habitaret, ibique de domo Ba-thuelis patris Rebecae duceret uxorem: domientP5 in Bethel post oeeubitum solis lapide capiti supposito: vidit visionem grandem scalam e terra attingetem coeli verticem descedentes et ascendentes per eam angelos, ac DOMINUM innixum scalae, qui dixit ei: ego sum DOMINUS DEUS patris tui Abraham & DEUS Isaac. Terram in qua dormis, tibi dabo et semini tuo. Eritque semen tuum quasipulvis terrae: dilataberis ad orientem & occidentem & septentrionem & meridiem: et BENEDICENTUR in te, & in semine tuo cunctae tribus terrae. Et ero custos tuus, quocunque per-rexeris, et reducam te in terram banc: nec dimittam, nisi complevero universa, quae dixi.26 Et evigilans de somno Jacob ait: vere Dominus est in loco isto, et ego nesciebam. Ramus cum pavore inquit: quam terribilis est locus iste. Non est hie aliud., nisi domus Dei, et Transkripcija ni gotova; morda dormiculo?. Gen. 28. 460 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Julijana Visočnik: Hrenova pridiga ob ustanovitvi kapucinskega samostana v Mariboru, str. 455-464 porta coeli. Surrexit quo Jacob, tulit lapidem quem sup-posuerat capiti suo, et erexit in titulum fundens oleum desuper. Appellavitque nomen urbis Bethel, quae prius Lu%a Votum etiam vovit, dicens: si fuerit Dominus mecum, & custodierit me in via per quam ego ambulo el dederit mihi partem ad vescendum, <& vestimentum ad induendum, reversusque fuero prospere ad domum patris mei: erit mihi DOMINUS in DEUM, et lapis iste quem erexi, erit in titulum, & vocabitur domus Dei: cunctorumque, quae de-deris mihi, decimas offeram tibi.21 Altare holocausti, iussum est erigi a Domino28 Ex-piatio altaris, et victima holocausti. Aaron pro se, et omni populo. Cui etiam egressus cum Mojse benedixit.29 In dedicatione templi & altaris, oratio Salomonis et responsio Domini adpetitiones eius Altare Eliae &prophetam Baal?1 Judas Macchabaeus post gentium inimicorum fugam & victoriam multiplicem ait: »Ecce contriti sunt inimici nostri: ascendamus nunc mundare sancta et renovare?2 - HI, I. ~ . té*. 0 . T . t JUa+t Jjtftr-* y ' i fjfk h" ft Inn) ' fn dt¡ Za te ni nič bolj dragoceno kakor svetišča in oltarji, še posebej hiša molitve in Gospodove mize, na katere se polaga kruh obličja svetemu Gospodu: k ruh življenja, ki je prišel i^ nebes?5 Kjer prosijo velikega kralja in kakršnekoli stiske kličejo k Bogu, so uslišani. Prebivališče Boga ^ ljudmi: in Bog na sredi med njimi bo njihov Bog ki sedi na vse novo. 36 ABEV. 1 Mz. 4 Po potopu je Noe postavil Gospodu oltar in vzel od vse čiste žjvine in od vseh čistih ptic ter daroval žgalne daritve na oltarju. Gospod je zpduhal prijetne vonje in prisegel, da ne bo več preklel jemlje paradi človeka?1 Očak Abram je odšel dežele svoje rodbine, kakor mu je ukazal Gospod; ko je prispel v Kanaan do kraja Sihem, vse do ^namenite kotline, se mu je prikazal Gospod in mu dobrotljivo obljubil: »Tvojemu potomstvu bom dal to deželo.« Tam je postavil oltar Gospodu, ki se mu je bil prikazali38 v spomin na tolikšno dobrotljivost in v zahvalo. Ponovno je na sredi gore med Betelom in Ajem postavil drugi oltar in klical Gospodovo ime 39 Prav tako je veliko prejel in po Božji obljubi dejal: »Povzdigni oči in poglej j svojega mesta proti severu in jugu, proti vzhodu in zahodu. Vso deželo, ki jo vidiš, bom zp vedno dal tebi in tvojemu potomstvu. In storil bom, da bo 27 28 29 30 31 32 Ibidem. Exo. 27. Levit. 9. 2 Par. 6, 7. 3 Reg. 18. 1 Mac. 4. 33 Mt 7, 6. 34 Heb. 1,14. 35 Jn 6, 33. 3<> Raz 21, 3-4. 37 1 M'/. 8, 20-21 38 1 Mz 12, 6-8. » Ibidem. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Julijana Visočnik: Hrenova pridiga ob ustanovitvi kapucinskega samostana v Mariboru, str. 455^4-64 461 tvojega naroda kakor prahu zemlje. Ce bi kdo mogel prešteti prah zemlje, bi lahko preštel tudi tvoj zarod. V stani torej in prehodi deželo po vsej njeni dolžini in širini, kajti tebi jo bom dal vso.« Abram je premaknil svoj šotor; prebivalje pri Memrejevih hrastih, ki so pri Hebronu. Tam je postavil oltar Gospodu,4n Tako je Abraham, potem ko so pri Beeršebi sklenili zavezo glede vodnjaka, tam zasadil nasacP1 in klical ime Gospoda, večnega Boga (potem ko sta odšla Abimeleh in poveljnik njegove vojske Piholomj.42 Kolikor bolj pri stvari in dejanju, toliko bolj sveta. Prav tako na gori Gospod vidi, da bo Abraham prinesel Izaka, svojega edinorojenca, kot mu je ukazal Bog, ki ga je skušal; zgradilje oltar in namesto sina je daroval žft-veno jagnje, sledil je tak blagoslov: »Prisegel sem pri sebi,« govori Gospod: »Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom blagoslovil in namnožil tvoje potomstvo kakor zpezde na nebu in kakor pesek, ki je na morskem bregu. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov in v tvojih potomcih bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje, ker si poslušal moj glas«43 Abraham je umrl, potem ko je preživel 175 let. Izdihnil in umrlje v visoki starosti, star in nasičen z dnevi.44 Abrahamov sin Izak je od Gospoda prejel dvojni blagoslov; Gospod se mu je prikazal in rekel: »Ne hodi v Egipt, ostani v deželi, ki ti jo bom določil! Bivaj kot tujec v tej deželi, s teboj bom in te bom blagoslovil, kajti tebi in tvojemu potomstvu bom dal vse te dežele. Izpolnil bom prisego, ki sem jo dal tvojemu očetu Abrahamu45 In pomnožil bom tvoj zarod kakor zvezde na nebu. Tvojim potomcem bom dal vse te dežele. In blagoslovljeni bodo v tvojem zarodu vsi narodi na zemlji; zato ker je Abraham poslušal moj glas in varoval moje zapovedi, moja naročila, ter se držal mojih Zakonov in postav.« In tako je izkopal vodnjak v dolini Gerara, ker so druge zasuli Eilistejci, in zaradi prepirov pastirjev ga je poimenoval Spletka, drugega Sovraštvo in tretjemu, za katerega se niso prepirali, je nadel ime Prostranost rekoč, zdaj nam je Gospod razširil prostor, da lahko rastemo v deželi. Ko se mu je Gospod zpova prikazal v Beeršabi tisto noč, je rekel: »Jaz sem Bog tvojega očeta Abrahama. Nikar se ne boj, kajti jaz sem s teboj! Blagoslovil te bom in pomnožil tvoje potomstvo zaradi svojega služabnika Abra- ■m 1 Mz 13,14-18. 41 SSPS govori o termariski oziroma tamariski. 42 1 Mz. 21,22-33. 43 1 Mz. 22, 15-17. 44 1 Mz. 25, 7-8. 43 1 Mz. 26, 2-5. hama.« Tam je postavil oltar in klical Gospodovo ime, ukazal kopati in našli so žjvo vodo, ki so ji nadeli ime iz obilje: zato se mesto imenuje Beeršeba.46 Izakov sin Jakob se je, potem ko je prejel dvojni blagoslov svojega očeta, odpravil v Mezopotamijo, da bi prebival v Haranu v Siriji pri stricu Eabanu in si tam vzel ženo iZ hiše Betuela, očeta Rebeke. Ker je sonce že zašlo, je prenočil v Betelu in za vzglavje si je položil kamen. V. sanjah je videl veliko lestev, kije z Zpmje segala do neba, in po njej so hodili angeli navzgor in navzdol. In Gospod je stal zgoraj in mu dejal: »Jaz sem Gospod, Bog tvojega očeta Abrahama in Izakov Bog. Zemljo, na kateri spiš, bom dal tebi in tvojim potomcem. Tvojih potomcev bo kakor prahu zpmje- RciZ: širil se boš proti zahodu in vzhodu, proti severu in jugu, in v tebi in tvojem potomstvu bodo blagoslovljeni vsi rodovi Zemlje. Jaz te bom varoval, kjerkoli boš hodil, in pripeljal te bom nazaj v to deželo; ne bom te zapustil, dokler ne bom storil vsega, kar sem ti obljubilef Ko se je Jakob prebudil, je rekel: »Zares, Gospodje na tem kraju, pa nisem vedel.« Spet je strahoma dejal: »Kako strah vzbujajoč je ta kraj! To ni nič drugega kakor hiša Božja in vrata nebeška!« Zjutraj je Jakob vstal, vzel kamen, ki ga je imel za vzglavje, in ga postavil za spomenik ter na vrh z}H olje. In to mesto je poimenoval Bete l, prej pa se je imenovalo Euz- Potem se je Jakob zaobljubil in rekel: »Ce bo Bog z menoj in me bo varoval na poti, po kateri hodim, če mi bo dajal kruha, da ga bom jedel, in obleko, da se bom oblačil, in če se bom srečno vrnil v hišo svojega očeta, bo Gospod moj Bog. Ta kamen, ki sem ga postavil za spomenik, se bo imenoval Božja hiša. In od vsega, kar mi boš dal, ti bom zagotovo dajal desetino Gospod je ukazal postaviti žgalni oltar.49 Sprava za oltar in žgalno daritev. Aron zase in za vse ljudstvo, kateregaje blagoslovil, ko je prišel M?«.5" Pri posvetitvi templja in oltarja Salomonov govor in odgovor Gospoda na njegove prošnjeA Oltar Elije in preroka Baala.52 Juda Makabejec je po begu sovražnih ljudstev in po več Zmagah dejal: »Glej, naši sovražniki so poraženi: pojdimo očistit svetišče in ga obnovit.rt53 46 1 Mz. 26,15-22. 47 1 Mz. 28,1-15. 48 1 Mz. 28,16-22. « 2 Mz 27, 1-8. s» 3 Mz, 9, 7, 15-16,22-23. 51 2 Krn. 6; 2 Krn. 7. 52 1 Kr. 18. 1 Mkb. 4., 35-36. 462 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Julijana Visočnik: Hrenova pridiga ob ustanovitvi kapucinskega samostana v Mariboru, str. 455-464 Komentar k tekstu Osnutek za pridigo, ki jo je Hren govoril ob ustanovitvi kapucinskega samostana v Mariboru, vsaj na prvi pogled deluje nenavadno. Hren je namreč veliko večino besedila neposredno citiral iz Prve Mojzesove knjige ali na vsebino te knjige vsaj aludiral. Kako torej vsebino, pri kateri se bomo v nadaljevanju še podrobneje ustavili, postaviti v kontekst ustanavljanja samostana? Kako se sploh približati temu, kar je dejansko govoril, in s tem razumevanju njegovih misli in poante, ki jo je s tem osnutkom oziroma s tem govorom (zanj imamo le oporne točke) želel poudariti. Ker je njegovih lastnih mislih, ki bi povezovale svetopisemske pa-suse, zanemarljivo malo, je zadeva samo še otežena. Resnici se najverjetneje še najbolj približamo, če izhajamo iz tega, kar je škof Hren v svoji osnovi pač bil. V prvi vrsti torej ljubljanski škof, zadolžen za rekatolizacijo našega prostora, kar nam gotovo predstavlja okvir, v katerega lahko postavimo tudi ta osnutek za pridigo. Začnimo z omembo vesoljnega potopa in No-eta, tega, kakšen je bil svet po vesoljnem potopu, in na drugi strani, kaj je svetu naredila reformacija, če seveda gledamo z očmi protireformatorjev?54 Je mogoče na tem mestu potegniti vzporednico? In najpomembnejše vprašanje: je na to vzporednico želel namigniti tudi Hren sam? Sama po sebi ta navezava ni očitna. Ker pa ne vemo, kaj je Hren v resnici govoril, je mogoče še marsikaj. V nadaljevanju Hren navaja predvsem odlomke iz Svetega pisma, ki govorijo o postavljanju oltarjev na krajih, ki so bili na tak ali drugačen način zaznamovani z Gospodovim delovanjem. V tem je mogoče videti tudi njegovo lastno delovanje, namreč številna ustanavljanja samostanov, blagoslav-ljanja temeljnih kamnov za cerkve, kar je mogoče razumeti v duhu rekatolizacije.55 S tem v zvezi je mogoče vsebino tega osnutka razumeti tudi kot »spis«, ki bolj ali manj odkrito poudarja svet prostor oz. svetost prostora. Odlomke iz Svetega pisma je gotovo izbiral tudi zato, da bi še izraziteje izpostavil pomen posvečenih, svetih krajev, ki so namenjeni za evharistijo. Neposvečena, neblago-slovljena so tako že sama po sebi postavljena v ozadje, kamor je v skladu s Hrenovim stališčem go- tovo mogoče uvrstiti tudi reformatorske molil-nice.56 Zdi se, da je želel Hren z odlomkom 1 Mz 13 utrditi položaj in poslanstvo katolištva, ko piše, da daje Bog vso deželo za vedno »tebi in tvojemu potomstvu«. Če tako nadaljujemo, je mogoče reformacijo razumeti tudi kot preizkušnjo, v kateri sta se družba in cerkev znašli; temu bi namreč lahko bila namenjena epizoda o žrtvovanju Izaka. Zahtevano žrtvovanje, do katerega ni prišlo, pa nam govori še naprej. Abraham je zaupal v Gospoda in to se pričakuje tudi od vernikov, od cerkvenih dostojanstvenikov; Abraham je za to prejel obilen Božji blagoslov, in obljuba tega se najverjetneje skriva v Hrenovih besedah. Bog obljublja velike reči, obilo blagoslova, če le izpolnjuješ Njegove zapovedi, kar je mogoče aplicirati tudi na družbeno in versko negotovost, v kateri so se znašli prebivalci Evrope v 16. in 17. Stoletju. Hren spodbuja upoštevanje Božjih zapovedi v okviru katoliških formul. In če bo ljudstvo temu sledilo, se lahko nadeja velikih milosti, kajti Bog jih ne bo zapustil. Številni novo ustanovljeni Božji božji hrami pa bi naj bili pri tem samo v pomoč. Proti koncu pridige najdemo še stavek, s katerim je mogoče vsaj do neke mere razložiti, morda celo opravičiti pobiranje desetine (»I» od vsega, kar mi boš dal, ti bom zagotovo dajal desetino.«). Reformatorji so nastopih tudi proti bogatenju Cerkve, kar je prisililo katoliško stran k razlaganju in opravičevanju pobiranja dajatev. Nikakor se niso branili argumentov, s katerimi bi lahko opravičili tudi to gospodarsko-finančno plat, ki je predstavljala pomemben del razkola med enimi in drugimi. Če ga je torej mogoče najti v samem Svetem pismu, ima še toliko večjo težo. Hren se tako v tem osnutku kaže predvsem kot zaščitnik prave vere, ki za ta namen rad uporablja tudi kapucine, saj jih je prav on kot dobre pridigarje uvajal v slovenski prostor. Če primerjamo osnutka, ki sta nastala za govora ob ustanovitvi kapucinskih samostanov v Ljubljani in Mariboru, lahko ugotovimo določene podobnosti, pa tudi razlike. Osnutek za ljubljanski govor sicer temelji na svetopisemskih citatih, a je veliko manj vezan na Staro zavezo kot mariborski. V ljubljanskem je v ospredju tematika temeljnega kamna, ki preraste v Prim. Grdina: Hrenov odnos do protestantov, str. 229— 243, ld predstavi nepopustljivost, rigoroznost, celo fana-tičnost Hrena v odnosu do protestantov. Prim.. kronološki pregled posvetitev cerkva, kapel, oltarjev, zvonov in pokopališč, ki je nastal po Hrenovih protokolih; v: Lavrič: Vloga Tomaža Hrena, str. 185—222. Protcstantje so za svoje verske prakse večinoma uporabljali že obstoječe cerkve in kapele (grajske), ld so jih priredili za svoje potrebe. Zgradili pa so tudi nekaj novih mo-lilnic. Tako je leta 1600 rekatolizacijska komisija uničila pomembno molilnico v Govčah, prim. Cevc: Reformacija, str. 142; Cevc: Govčc, str. 332. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk |ulijana Visočnik: Hrenova pridiga ob ustanovitvi kapucinskega samostana v Mariboru, str. 455-464 463 vogelnega, pri tem pa najbrž ne bi bilo napak razumeti, da lahko prav kapucini predstavljajo temelj Hrenovega protireformacijskega delovanja. Temeljni kamen se pojavi tudi v mariborskem, a je ta motiv bolj obrobnega pomena. V ljubljanskem osnutku je tudi morda za odtenek več Hrenovih lastnih misli, ki osnutek nekoliko popestrijo.57 Za osnutek, ki je predmet tega prispevka, pa so sicer res značilni številni svetopisemski citati in aluzije, a ob podrobnejšem preučevanju, predvsem pa ob prevajanju ter s primerjanjem nastalega prevoda s slovenskim standardnim prevodom Svetega pisma, pridemo do sklepa, da je Hren uporabljenim citatom vendarle dal svojo noto. Citati namreč pogosto niso natančni prepisi iz Svetega pisma, ampak jih je Hren za odtenek spremenil, zaznamoval. Zamenjane oziroma izpuščene besede lahko tako po eni strani govorijo o tem, da citatov ni vedno prepisoval, da jih je torej napisal po spominu, ali po drugi, da je po potrebi namenoma zamenjal ali izpustil kak del, da bi dosegel poseben učinek, morda poudarek.58 V osnovi pa sta oba osnutka zgrajena po principu, ki je značilen za vse njegove pridige in govore.59 Nedvoumen je Hrenov zadnji stavek: »Glejj naši sovražniki so poraženi: pojdimo očistit svetišče in ga obnovit..'« V resnici ga je mogoče razumeti kot vrhunec njegovega izvajanja na temo vrnitve h katoliški veri, predstavljanja reformatorjev kot sovražnikov ter poudarjanja svetih oz. posvečenih mest. Viri in literatura Viri Nadškofijski arhiv Ljubljana (NSAL) NŠAL 100, 98/1 (Hrenove pridige) NSAL 11, fasc. 1. (Hrenovi pontifikalni protokoli). Literatura Benedik, Metod: Iz protokolov ljubljanskih škofov, Protokol II, 1-59v, za leta 1612-1613. Acta ec-clesiastica Sloveniae 14 (1992), str. 7—57. Benedik, Metod: Kapucini v notranjeavstrijskih deželah. Bogoslovni vestnik 52 (1992), str. 29—42. Predvsem stavek: Lada, Plcjn, Pobcrin, Idola ct dii antca Carniolae. Prim. Peklaj: Odnos Tomaža Hrena do Svetega pisma, str. 278-279. Prim. Turk: Hrenove pridige, str. 50; Visočnik: Hrenova pridiga, str. 60. Benedik, Metod: Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja Štajerska kapucinska provinca. Acta ecclesiastica Sloveniae 16 (1994). Cevc, Emilijan: Govče. Enciklopedija Slovenije 3. Ljubljana : Založba Mladinska knjiga, 1989, str. 332. Cevc, Emilijan: Reformacija. Enciklopedija Slovenije 10. Ljubljana : Založba Mladinska knjiga, 1996, str. 137-143. Dolinar, France Martin: Tomaž Hren (1560— 1630). Dom in svetš (1995), str. 215-223. Dolinar, France Martin: Ljubljanski škofje. Ljubljana : Družina, 2007. Grdina, Igor: Hrenov odnos do protestantov. Hrenov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj). Celje : Mohorjeva družba, 1998, str. 229-243. Kolar, Bogdan: Ljubljanski škof Tomaž Hren in katoliška obnova. Bogoslovni vestnik 52 (1992), str. 17-28. Lavrič, Ana: Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti I. Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, razred za zgodovinske in družbene vede. Dela 32, 1988. Lavrič, Ana: Vloga ljubljanskih škofov Janeza Tavčarja in Tomaža Hrena v likovni umetnosti katoliške obnove. Bogoslovni vestnik 52 (1992), str. 99— 109. Napotnik, Mihael: Die Basilika %ur Heiligen Mana, Mutter der Barmhersgigkeit, in der Gra^ervorstand %u Marburg. Marburg : Cyrillus-Buchdruckerei, 1909. Peklaj, Marijan: Odnos škofa Tomaža Hrena do Svetega pisma. Hrenov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj). Celje : Mohorjeva družba, 1998, str. 275— 282. Petrič, Franci: Življenjska pot Tomaža Hrena (1560—1630). Hrenov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj). Celje : Mohorjeva družba, 1998, str. 77-88. Snoj, Alojzij Slavko: Vzgoja in izobraževanje duhovnikov v Hrenovem času. Hrenov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj). Celje : Mohorjeva družba, 1998, str. 199-216. Škafar, Vinko: Knjige in knjižnica v nekdanjem kapucinskem samostanu v Mariboru (1613—1784). Časopis vn zgodovino in narodopisje 64 (1993), str. 62— 92V Škafar, Vinko: Hren ter kapucini in drugi re-dovi. Hrenov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj). Celje : Mohorjeva družba, 1998, str. 257-274. Škafar, Vinko: Župnija svetega Jožefa na Studencih v Mariboru. Maribor : Župnijski urad sv. Jožefa, 2001. Škrabl, France: Hrenova oznanjevalna dejavnost. Hrenov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj). Celje : Mohorjeva družba, 1998, str. 181-198. 464 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Julijana Visočnik: Hrenova pridiga ob ustanovitvi kapucinskega samostana v Mariboru, str. 455-464 Turk, Josip: Hrenove pridige. Bogoslovni vestnik XVIII (1938), št. I-II, str. 40-73. Visočnik, Julijana: Hrenova pridiga ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani. Studia mjthologica Slavka 13 (2010), str. 59-74. Zusammenfassung BISCHOF HRENS PREDIGT ANLÄSSLICH DER GRÜNDUNG DES KAPUZINERKLOSTERS IN MARIBOR Der Entwurf für die Predigt anlässlich der Gründung des Kapuzinerklosters in Maribor (Marburg) im Jahr 1613 besteht vor allem aus Bibelzitaten, die zum Großteil aus dem Alten Testament stammen (Bücher Mosis). Die Frage, warum das so ist, bleibt bestehen. In dem Kommentar tauchten einige mögliche Antworten auf diese Frage auf. Da man aber wahrscheinlich nie wird erfahren können, was Bischof Hren tatsächlich predigte, wird man auch nie erfahren, wie Hren diese Zitate miteinander verbunden und mit der Gründung des Kapuzinerklosters in Beziehung gesetzt hat. Die Begründung im Sinne einer Rekatholisierung, die sicher eine von Hrens Leitlinien war, scheint so noch am wahrscheinlichsten zu sein. Es lässt sich auch schließen, dass Hren die Argumente für sein Wirken gern in der Heiligen Schrift selbst suchte, gewannen diese doch sowohl in seinen Augen als auch im Allgemeinen an Bedeutung und Gewicht, wenn er sich als Gegenreformator der einzig wahren Quelle zuwandte und aus dieser schöpfte. Es scheint nämlich, dass er die Zitate wohl überlegt und planvoll ausgewählt hat, um damit seinen Standpunkt als den einzig richtigen zu betonen, um die Sinnhaftigkeit der Gründung neuer Kirchen und Klöster zu bekräftigen, sind doch die sog. heiligen Stätten von entscheidender Bedeutung für die Rückkehr zum rechten Glauben. Der behandelte Entwurf Hrens ist auf den ersten Blick weder nobel noch besonders ansprechend, da er mit Bibelzitaten überladen ist. Wenn man aber versucht, sie im Geist der Zeit und der damaligen kirchlichen und gesellschaftlichen Situation zu verstehen, ergeben sie einen Sinn. Der Entwurf als solcher stellt einen nicht unerheblichen Stein im Mosaik eines besseren Verständnisses von Hren, der Reformation und Gegenreformation sowie der diesbezüglichen Rolle der Kapuziner dar. Bei der Vorbereitung einer neuen Hren-Predigt hat sich neuerlich die Notwendigkeit der Veröffentlichung aller seiner Predigten gezeigt, da man so nicht nur Hren als Prediger sondern auch seine Persönlichkeit und sein Wirken als Ganzes besser verstehen würde. Arhivi 34 (2011) št. 2, str. 441-454 Iz arhivskih fondov in zbirk 465 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 27-772(436Lavanttal):929Stadion F. I. G. Prejeto: 4. 10. 2011 V Skof Franc I. Gašpar pl. Stadion in njegov opis lavantinske škofije LILIJANA URLEP magistrica znanosti, arhivistka Nadškofijski arhiv Maribor, Koroška cesta 1, SI—2000 Maribor e-poš ta: lilij ana.urlep@nadskofij a-maribor. si IZVLEČEK Lavantinski škof Franc I. Gašpar pl. Stadion (1673—1704) je na prehodu iz? 17. v 18. stoletje sestavil opis takratne lavantinske škofije s sedečem v St. Andražu v Labotski dolini na današnjem avstrijskem Koroškem, ki jo je leta 1228 ustanovil salz^burški nadškof Eberhard II. Delo v latinskem jezjku nosi naslov Relatio Moderni Status Lpiscopatus Lavantini. V prvem delu članka avtorica na kratko oriše zgodovino škofje, ki se je ra^te^ala na ozemlju današnje avstrijske in slovenske Štajerske ter Koroške, in predstavi delo in življenje škofa Stadiona. V drugem delu analizira opis škofije, predstavi obstoječe stanje raziskav ter navede še druge opise, nastale do tega obdobja. KLJUČNE BESEDE: cerkvena zgodovina, lavantinska škofija, škof Stadion, opis lavantinske škofije, cerkvenoupravna razdelitev, Štajerska, Koroška ABSTRACT BISHOP FRANC I. GAŠPAR VON STADION AND HIS DESCRIPTION OF THE DIOCESE OF LAVANT At the end of the 17th and in the early 18th century, Franc I. Gašpar von Stadion (1673—1704), bishop of the Diocese of Lavant, compiled a description of the then Lavantine diocese. Founded by the Salzçburg archbishop Eberhard II in 1228, the diocese at the time of the description had its seat in St. Andra in Lavanttal in present-day Austrian region of Carinthia. The description is written in Latin and is titled Relatio Moderni Status Episcopatus Lavantini. In the first part of the article the author briefly outlines the histoy of the diocese, which extended over the territory of present-day Austrian and Slovenian regions of Styria and Carinthia, and presents the life and work of bishop Stadion. In the second part she analyses the description, presents the existing state of research on this matter and mentions some of the accounts, compiled up to that time. KEY WORDS: church history, the Diocese of Lavant, bishop Stadion, description of the Diocese of Lavant, ecclesiastical administrative division, Styria, Carinthia 466 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Lilijana Urlep: Škof I'rane I. Gašpar pl. Stadion in njegov opis lavantinske škofije, str. 465-476 Ustanovitev lavantinske škofije in kratek pregled zgodovinskega razvoja do jožefinskih cerkvenih reform Reka Drava je skoraj tisoč let od začetka devetega stoletja do jožefinskih cerkvenih reform predstavljala mejo med oglejskim patriarhatom na jugu in salzburško nadškofijo na severu. Na ozemlju salzburške metropolije je v bližini današnjega slovenskega ozemlja leta 1072 najprej nastala škofija v Krki na Koroškem, nato je v trinajstem stoletju takratni nadškof Eberhard II. (1200-1246) ustanovil tri t. i. lastniške škofije: leta 1216 škofijo Chiemsee na Bavarskem, 1218. škofijo Seckau na Štajerskem in nazadnje leta 1228 škofijo Lavant oz. lavantinsko škofijo s sedežem v Št. Andražu v La-botski dolini na Koroškem. Pri ustanavljanju omenjenih škofij, še posebej sekavske in lavantinske, je nadškof poleg pastoralnega upošteval tudi politični vidik. Hotel je namreč preprečiti, da bi bodisi štajerski bodisi koroški vojvoda ustanovila svoji, od Salzburga neodvisni škofiji.1 Na podlagi pridobljenega dovoljenja papeža Honorija III. (1216-1227) je nadškof Eberhard 10. maja 1228 v Salzburgu izdal ustanovno listino lavantinske škofije, ki je jasno izražala odvisnost lavantinskega škofa od salzburškega metropolita,2 a ni omenjala niti dotacij niti obsega oz. meja škofije. Skromno ozemlje na meji med štajersko in koroško vojvodino je nadškof določil šele leta 1244 v Brežah. Škofiji so pripadle te župnije in podružnice oz. kapele: župnija sv. Andraža v Labotski dolini s podružnicami, župnija Labot (Lavamünd) s podruž- 1 O ustanovitvi lavantinske škofije glej: Tangi: Reihe der Bischöfe von Lavant, str. 54—61; Kovačič: Zgodovina lavantinske škofije (1228-1928), str. 155-158; Ožinger: Zgodovina ma-riborsko-lavantinske škofije, str. 68—70; Dolinar: Ustanovitev lavantinske škofije, str. 287-300. 2 Salzburški metropolit oz. nadškof je imenovanje, potrditev in posvetitev lavantinskega škofa pridržal izključno sebi in svojim naslednikom, imenovani škof je moral nadškofu še pred posvetitvijo vpričo salzburškega stolnega kapitlja priseči zvestobo in pokorščino. Kot lavantinski škof ni smel sodelovati pri volitvah nadškofa, razen če ni bil obenem član salzburškega stolnega kapitlja, ter brez posebnega pooblastila opravljati pontifikalnih opravil v salzburški stolnici ali izven meja svoje škofije. Več o določilih ustanovne listine glej: Tangi: Reihe der Bischöfe von Lavant, str. 57-61; Kovačič: Zgodovina lavantinske škofije (1228—1928), str. 155-158. listina je objavljena v: Monumenta historica ducatus Carinthiae IV./L, št. 1886, str. 148-149; Zahn: Urkundenbach des Her^ogthums Steiermark, 11, str. 318—319; Kovačič: Zgodovina lavantinske škofije (1228-1928), str. 450-451. Obširen regest: Ožinger: Listine mariborske škofije v Pokrajinskem arhivu Maribor, str. 5. Prepis listine je v Nadškofijskem arhivu Maribor v kopialni knjigi Codex Ilenrici: NŠAM, Zbirka rokopisov, Codex Ilcnrici, f. 34, št. 85. nicami, župnija Remšnik, župnija sv. Florijana ob Laznici (Gross St. Florian) s podružnicami, podružnica sv. Petra ob Lindenbergu (St. Peter im Sulmtale), kapela sv. Martina v Sulmski dolini (St. Martin im Sulmtal) in kapela sv. Andreja v Slatin-skem dolu jugozahodno od Lipnice (St. Andra im Sausal). Škofija je obsegala svet med Labotom in Št. Andražem do Lipnice na vzhodu in na jugu do Drave med Dravogradom in Breznom oz. Ožbal-tom ob Dravi. Od tega ozemlja danes spadata v mariborsko metropolijo Dravograd in dekanija Radlje oz. Marenberg.3 Od ustanovitve škofije naprej so se morah lavantinski škofje vseskozi soočati z negotovimi gmotnimi razmerami, saj je bila lavantinska škofija tudi v primerjavi s krško in sekavsko skromno oz. najslabše dotirana. Škofje — do konca 18. stoletja so večinoma prihajah iz vrst salzburških stolnih kanonikov ter bih plemiškega rodu — so tudi zaradi že omenjenih materialnih razlogov opravljah še druge službe, med temi pa je treba poudariti salzburški generalni vikariat na Koroškem in salzburški vice-domat v Brežah. Med dejavnimi izstopa Jurij III. Stobaeus (Stobej) pl. Palmburg (1584-1618), hkrati namestnik v notranjeavstrijskih deželah, ki je izdelal načrt za rekatolizacijo avstrijskih dednih dežel. Nekateri škofje so bih aktivni celo na tleh oglejskega patriarhata. Škof Leonhard I. pl. Pewerl (1508— 1536) in Filip I. Renner (1536-1555) sta mdr. posvečala cerkve, kapele in pokopališča, ki so jih oskrunili Turki.4 Spremembe omenjene cerkvenoupravne ureditve na naših tleh so se zgodile v 18. stoletju. Leta 1751 je bil ukinjen oglejski patriarhat in namesto njega ustanovljeni videmska in goriška nadškofija za beneški oz. avstrijski del nekdanjega patriarhata. Podobo oz. ozemlje lavantinske škofije so temeljito spremenile jožefinske cerkvene reforme. Po regulaciji škofijskih meja leta 1788 je pridobila celjsko okrožje na Štajerskem in velikovško na Koroškem 3 Kovačič: Zgodovina lavantinske škofije (1228-1928), str. 158; Tangi: Reihe der Bischöfe von Lavant, str. 58-59. Prepis listine, s katero je nadškof Kberhard 11. leta 1244 določil obseg oz. ozemlje škofije, je v kopialni knjigi Codex Ilenrici. NŠAM, Zbirka rokopisov, Codex Ilcnrici, f. 34, št. 86. Obseg škofije jc označen kot unam diaetam et dimidiam dio-ecesis. Isto pravilo je nadškof upošteval tudi pri ustanovitvi sekavske škofije. Amon: Die Bischöfe von Gra^Seckau 1218 bis 1968, str. 18-19. 4 O aktivnosti lavantinskih škofov na tleh oglejskega patri- arhata: Ilutz: Das Weiheregister des Lavanter Bischofs Leonhard Pearl 1509—1536; Veselsky: Die Konsekrationsberichte aus den Ordinations — und Konsekrationsprotokollen der Bischöfe von Lavant im 16. Jahrhundert, Kovačič: Zgodovina lavantinske škofije (1228-1928), str. 189-192. Arhivi 34 (2011) št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Lilijana Urlep: Škof I'rane I. Gašpar pl. Stadion in njegov opis lavantinske škofije, str. 465^-76 467 /umA KcyyZjtM. ddco/ia&farMl / dt nudidUfiv . 1 iiiri a« - fnCtj dfacti terhif tijfidut., — ^ \CwrM/le/rilftTUtki nujno fmdurti. t "vdve . ČtfUM* cSr^dK-. T*rß ¡Jinda, CMjeontfa t ^/tuuy al ^ jSjfot Zp) cd^/ue/^/coruii o( I /ftjJwi &&jU°cd , j C flt&A OmM&^m irairi ¿i rJiun, | ^JJms« farni < cffcr/Ka*, hj - ! •Mcdim, cA (7icy\MJntoii*m t srditi ^tmtn/d . ¿u/ru^ 'Urft /dlcri-sdtowr/ tujfatA C (-¿i ejč IJUffiuM^wr t^C&tiriakLcrinum. at 4mrul L di&for&n tisnAvi S- cßtfyjyvni e/azudtfo»,, th /u> tdtm cdčmcit/jk9m/tWcMaiiudur llciati t/hu. ¿tmAzm-u* /Lcrc?fi-r6tdtu Jurudtd ctbbi') j&L onc'tum r i-Ucyvt? tiü u&CmS-,madi&nA, ¿a^T-zki (tiLtti*. oißßOd^"^- ^yyW" In (fccuvid¿JidrC cficcm £t- ¿cd? tm&tUA ¡¿mfa-) ty&ruhr. numerdlj čen , föi&fav cA Lwfinrifiiv Midie«, lk cbvrforu ¿//tu tUi4c4wr / dd um fnuüdua c/iedhda&LtiričA 0 dmzdJjdöhuri Qoxtriwm fax ^¿¡UitlLiiLtia ¡mninv), däviriiL ■¿cativnr /fhvrjjciciss etdtdforiv diedbs im£ttutv) C ti rtoce/ifcW t/Lto /¿mua. ¿h'dim/edudt* /Č/ iywnjUji/t rfjitc c Jr.'ciT'.i /tičš -) tf&a/c *. ¿7 cfy&L dßl unv liiim. f i j , '«j Cd C/U4, c7~ TLelatio Moderno Status Episcopatus Eavantini, 1702. ter sekavski škofiji odstopila štajersko ozemlje severno od Drave, škofijski sedež pa je ostal v St. Anckažu na Koroškem.5 V petstošestdesetletnem obdobju od ustanovitve škofije do jožefinskih cerkvenih reform se je na škofijskem sedežu zvrstilo oseminštirideset škofov, med njimi tudi osemin-trideseti škof oz. knezoškof Franc I. Gašper pl. Stadion (1673-1704). Življenje in delovanje škofa Franca I. Gašperja pl. Stadiona Franc I. Gašpar6 oz. Franc I. Gašper pl. Sta- 5 Nadaljnje spremembe so se zgodile v času škofa Slomška, ki je sedež škofije prenesel v Maribor, pridobil mariborsko okrožje in krški škofiji odstopil velikovško, ter po prvi svetovni vojni. O zgodovini lavantinske oz. kasneje mariborske (nad)škofije mdr. Kovačič: Zgodovina lavantinske škofije (1228—1928j, Ožinger: Zgodovina mariborsko-lavan-tinske škofije, str 68—80. Za ozemeljski razvoj škofije glej: Dolinar: Slovenska cerkvena pokrajina. 6 Navedeno obliko imena mdr. uporablja Kovačič v svojem delu Zgodovina Lavantinske škofije (1228-1928), isto obliko navaja Letopis Cerkve na Slovenskem, str. 487. dion7 se je rodil okok leta 1644 v Solothurnu v Švici. Na mesto lavantinskega škofa ga je 21. oktobra 1673 imenoval takratni salzburški nadškof in nekdanji lavantinski škof Maksimikjan Gandolf, baron pl. Kuenburg,8 29. maja naslednje leto je bil posvečen. Kot lavantinski škof je s papeškim spregledom — podobno kot večina njegovih predhodnikov in naslednikov — obdržal svoje tri beneficije oz. kanonikate v Wurzburgu, Bambergu in Salz-burgu. Službo lavantinskega škofa je opravljal trideset let. Po smrti 13. februarja 1704 v Št. Andražu je bil najprej pokopan v tamkajšnji stolnici, petnajst let kasneje pa so njegovo truplo prepeljali v lo-retsko cerkev.9 7 O škofu Stadionu so med drugimi pisali: Tangi: Reihe der Bischöfe von Lavant, str. 291—306; Kovačič: Zgodovina lavantinske škofije (1228-1928), str. 299-301; Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches 1448 bis 1648, str. 480-481. 8 Maksimilijan Gandolf baron pl. Kuenburg se je rodil 30. oktobra 1622 v Gradcu. V letih 1654-1665 je bil lavantinski škof, 1665-1668/1670 sekavski ter 1668-1687 salzburški nadškof. Leta 1686 ga je papež Inocenc XI. imenoval za kardinala. Umrl je 3. maja 1687 v Salzburgu. 9 Kirche Maria Loreto. 468 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Lilijana Urlep: Škof I'rane I. Gašpar pl. Stadion in njegov opis lavantinske škofije, str. 465-476 Kot škof je večkrat vizitiral škofijo ter posvečal cerkve in oltarje, tuja pa mu ni bila niti arhitektura. Pri Št. Andražu je v letih 1683—1687 na osnovi prvotne kapelice oz. loretske hišice,1" ki jo je dal leta 1647 sezidati škof Albert pl. Priamis (16401654), postavil veličastno loretsko cerkev. Skrbel je za obnovo škofijskih poslopij, zgrajenih in obnovljenih je bilo več sakralnih objektov po vsej škofiji. Prizadeval si je za izboljšanje gmotne podlage škofije in kapidja. Leta 1679 je od nadškofa Kuen-burga prejel gospostvo oz. posestvo Thurn ter štiri leta kasneje še dve hiši v Št. Andražu s pripadajočo posestjo vred.nKljub tem dotacijam gmotne težave niso bile dokončno rešene. Škof Franc I. Gašper je tako kot večina la-vantinskih škofov od konca 16. stoletja do jožefin-skih cerkvenih reform opravljal službo salzburš-kega generalnega vikarja na Koroškem. Le redko je segel na ozemlje oglejskega patriarhata. Leta 1684 ga je papeški nuncij pooblastil, da posveti podružnično cerkev sv. Jožefa na Studencih pri Mariboru,12 na začetku 18. stoletja leta 1700 pa cerkev sv. Lenarta v župniji Kapela oz. Kapele.13 Škof Stadion in njegov opis lavantinske škofije Za zgodovino lavantinske škofije in krajevno zgodovino je škof Stadion še posebej pomemben, ker je — najverjetneje na podlagi vizitacijskih poročil — sestavil oz. dal sestaviti podroben in obširen opis takratne lavantinske škofije, ki so ga mdr. omenjali in uporabljati zgodovinarji Karlmann Tangi, Franc Kovačič, Ignacij Orožen ter škof Mihael Napotnik. Tangi, ki ga je povzel Kovačič, je bil do opisa, ki naj bi po njegovi oceni nastal po letu 1687, ko je škof dokončal graditev loretske cerkve v Št. Andražu, zelo kritičen in mu očital številne napake in popravke, ki jih je opravila tuja roka; te je analiziral in komentiral. Opis po njegovem ni popoln, ker manjka večina župnij na današnjem avstrijskem Štajerskem.14 10 Loretsko kapelo oz. hišico, ki je po Stadionovi zidavi ostala znotraj nove loretske cerkve, so odstranili oz. porušili v letih 1790-1793. Kärnten, str. 518. 11 Več o posestnih zadevah: NŠAM, Fond Škofijska pisarna, F 1 — Bistum Lavant, temporalije, šk. 3. 12 Orožen: Das Bisthum und die Diözese luivant, str. 574. 13 Najverjetneje današnja župnijska cerkev sv. Lenarta v /abukovju v bližini Kapel pri Brežicah. Župnija Kapele pri Brcžicah, Iii je omenjena, je bila siccr ustanovljena oz. vzpostavljena šele v času jožefinskih ccrkvcnih reform. NŠAM, Fond Škofijska pisarna, F 2 - Bistum Lavant, spi-ritualije, šk. 5. 14 Tangi: Reiche der Bischöfe von Lavant, str. 293, Kovačič: Zgodovina lavantinske škofije (1228—1928), str. 300. Na podlagi pregleda gradiva, shranjenega v Nadškofijskem arhivu Maribor, je bilo ugotovljeno, da je v arhivu več variant oz. različic škofovega opisa, ki se razlikujejo tudi po vsebini. Med vizi-tacijami, ki so del fonda Škofijska pisarna, so (vsaj) tri nedatirane verzije, napisane v latinskem jeziku na posameznih polah. Naslov omenjenih variant, nastalih po letu 1687, je Descriptio Moderni Status Episcopatus Eapantini.xs Nobena izmed različic, ki so jih sodeč po različnih pisavah pisale oz. prepisovale različne osebe, ni popolna, opazne so vsebinske razlike. Škofija je opisana v celoti, vključno s štajerskim delom. Pri dveh so jasno vidne številne opombe ter popravki, dodani so ceh odstavki besedila. Pri tretji opomb skoraj ni, odstranjene in korigirane so številne napake, ki jih je očital Tangi.16 Končno varianto oz. obliko opisa predstavlja na roko napisana knjiga z mehko vezavo, ki nosi naslov Relatio Moderni Status Episcopatus Eavantini Descriptio Dio(e)cesis Eavantinae 1702,17 Opis je nastal v Št. Andražu in je datiran z 2. januarjem 1702. Delo oz. knjigo s stotimi stranmi, v katerem je škofija opisana v celoti brez večjih napak ali popravkov, je škof uporabljal pri poslovanju z višjimi oblastmi, to pa je vidno iz na koncu dodanega seznama pritožb oz. gravamine. Škof Stadion je opis škofije — najverjetneje z nekaj pomoči — začel pripravljati po letu 1687, dokončna oblika je po narejenih popravkih in korekturah nastala petnajst let kasneje. Čeprav je med končevanjem opisa popravil precej nepravilnosti in napak, ki so se pojavljale v zgodnejših verzijah, so nekatere stvari kljub vsemu ostale nejasne ah nepopolne. Nekatere navedbe krajev so nenatančne ali zgolj približne, pogosta je fraza ante paucos annos, ki 15 Omenjene verzije so v dveh različnih tehničnih enotah oz. kartonih z oznakama: NŠAM, Fond Škofijska pisarn, F61 — Kanonične vizitacijc in birmovanja, šk. 1/8 ter NSAM, Fond Škofijska pisarn, F 61 — Kanonične vizitacijc in birmovanja, šk. 2/2. Pod prvo oznako je ena sama verzija, kjer manjkajo opisi župnij na današnjem avstrijskem Štajerskem, pod drugo oznako pa dve nepopolni verziji, vidni pa so tudi elementi tretje in celo četrte. Verziji sta odloženi skupaj z vizitacijami oz. vizitacijskimi poročili za obdobje 1724-1727. Možno je, da sta bili verziji opisa napačno odloženi ali pa so Stadionov opis škofije pri vizitacijah uporabljali kasnejši škofje. 16 Ker so verzije nepopolne in neurejene, ni mogoče ugotoviti, katero je uporabljal Tangi, ki je poleg tega v svoji kritiki mdr. navajal nekatere podatke, največkrat finančne narave, ld sc v dotlej znanih verzijah ne pojavljajo, to pa nakazuje možnost obstoja šc nadaljnjih verzij. 17 NSAM, Fond Škofijska pisarna, F 1 - Bistum Lavant, temporalije, Relatio Moderni Status Fpiscopatus Lavantini. Relatio oz. Descriptio sta mdr. uporabljala in navajala Ignacij Orožen in škof Mihael Napotnik. Arhivi 34 (2011) št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Lilijana Urlep: Škof I'rane I. Gašpar pl. Stadion in njegov opis lavantinske škofije, str. 465^-76 469 otežuje datacijo, nekateri podatki o statusu posameznih cerkva pa so nejasni ali vprašljivi. Elementi opisa V opisu je škof podrobno prikazal vse župnijske cerkve s pripadajočimi podružnicami vred. Pri orisu župnijskih cerkva je najprej navedel podatke o posvetitvi, odvetniku oz. patronu/prezentatorju18 ter morebitni inkorporaciji. Po tovrstnih podatkih je naštel oz. orisal oltarje in tako lahko vidimo, da je bil skoraj v vsaki cerkvi Marijin oltar. Zanimal ga je zunanji videz objekta oz. ohranjenost zidov ter obstoj pokopališča. Ce so bili v slabem stanju, je to skrbno zabeležil. V opisu ne manjkajo niti podatki o krstnem kamnu, baptisteriju, svetih oljih ter vsem, kar je potrebno za branje svetih maš. Pri večini župnijskih cerkva so obstajale cerkvene bratovščine. Škof je navedel podatke o njihovi kanonični ustanovitvi, dotacijah in dejavnosti njihovih članov. Na koncu je še zabeležil, kdo upravlja župnijo in kako pogosto so bogoslužja. Opisu župnijske cerkve sledi opis vseh podružničnih cerkva in morebitnih kapel z navedbo podobnih elementov. Na koncu opisa župnij najdemo zapisek o številu obhajancev oz. ljudi, ki so v velikonočnem času prejeli sveto obhajilo, oceno moralnega in verskega stanja v župniji ter navedbo morebitnih hudih pregreh. Med temi je bila v takratnem času strah vzbujajoča herezija/sic! oz. ostanki protestantizma. Tovrstno stanje je bilo v škofiji popolnoma zadovoljivo, saj ni bilo nobenega očitnega heretika, med hude grešnike so šteli samo zakonce, ki so brez dovoljenja oz. dispenza cerkvenih oblasti šli po svojih poteh. Cisto na koncu je pristavil še podatek o krščanskem nauku ter verskih praksah v župniji. Na drugi strani v opisu manjkajo nekateri podatki, ki so sicer v vizitacijskih zapisnikih in so pomembni za raziskovanje cerkvene zgodovine.19 Ostali opisi iz tega obdobja Škof se je pri sestavljanju opisa lahko opiral na 18 Navedbe o odvetnikih in patronih se ne ujemajo vedno z navedbami v preostalih opisih in virih, vendar je pri tem treba opozoriti na to, da se omenjene pravice prenašajo in dedujejo in da so bile občasno sporne. 19 Tako se v opisu nikjer ne pojavljajo podatki o premoženju posameznih cerkva, duhovniki oz. redovniki, ki so delovali v posameznih župnijah, niso navedeni poimensko. Prav tako ni podatkov o štolnini ali matičnih knjigah, cerkvena oprema ni nikjer natančno opisana. vizitacijska poročila, razne sezname20 in preostale zapise, ki so jih takrat hranili v škofiji. Na pobudo škofa Kuenburga je leta 1655 nastal opis škofije z naslovom Descriptio Omnium Dioeceseos Lavantinensis Parochiarum cum omnibus Filiali bus ad eas pertinentibus et assignatione luris Patronatus seu Praesentationis et.Advo-catia,2X v katerem so bile naštete vse župnijske cerkve s podružnicami v škofiji22 ter cerkve na ozemlju salzburške nadškofije, pri katerih je lavantinskemu škofu pripadala prezentacijska pravica ali odvetništvo. Zapis je sicer slabo ohranjen. Na podlagi opisa oz. seznama škofa Kuenburga sta proti koncu 17. stoletja — torej v času škofa Stadiona — nastala še dva, prvi je s konca 17. stoletja, ni datiran in nima naslova. 23 Je skoraj identičen opisu iz leta 1655 razen v nekaj malenkostnih dopolnilih. Dodana je recimo cerkev Sv. treh kraljev na Radelci, ki so jo začeli graditi po letu 1691, na podlagi tega pa lahko sklepamo, da je seznam nastal po tem letu. Opis oz. seznam je zanimiv tudi zato, ker so bile v 18. stoletju dodatno pripisane podružnice, ki so nastale po letu 1700.24 Drugi opis ima enak naslov kot Kuenburgov in je v knjigi Formularium et descriptio Diocesis Pavantinae 1690.25 V tem opisu oz. seznamu je poleg starejših cerkva zabeležena že omenjena cerkev Sv. treh kraljev, za katero je navedeno, da je temeljni kamen položil škof Stadion leta 1691. Stolni prošt in zgodovinar Ignacij Orožen, ki je sicer poznal tudi Stadionov natančnejši opis, je omenjeni seznam uporabil in navedel v svojem delu Das Bisthum und die Diocèse Lavant.2''' Se 20 Glej npr.: Sesjiam župnij komisariata St. Florian 1571. NŠAM, Fond Škofijska pisarna, F 1 — Bistum Lavant, tcmporalijc, Sk. 1/7. 21 NŠAM, Fond Škofijska pisarna, Fl - Bistum Lavant, tem-poralije, šk. 1/9, Descriptio 1655. 22 Št. Andraž v Labotski dolini, Maria Rojach, St. Georgen sub Stein, I ,abot, proštija Dravograd, Brückl, Muta, Radlje, vikariat Pernice, Brezno, Remšnik, St. Florian oz. Gross St. Florian, Schwanbcrg, Ilollenegg, vikariat Deutschlandsberg, Osterwitz, Freiland, Gams/Bad Gams, St. Andrä im Sausal, Gleinstätten, Altenmarkt ter St. Peter im Sulmtale. 23 NŠAM, Fond Škofijska pisarna, Fl - Bistum Lavant, temporalije, šk. 1/9. Opis je napačno uvrščen oz. voden skupaj s Kuenburgovim opisom iz leta 1655, čeprav je kasnejša varianta tega opisa. 24 Naknadno so bile pripisane novo zgrajene podružnične cerkve sv. Patrika v Ilollencggu, sv. Valentina v Wctt-mannstättnu in cerkev Sv. trojice pri Labotu (danes Kal-varienbergkirche), ki datirajo v 18. oz. konec 17. stoletja. 25 NŠAM, Fond Škofijska pisarna, Fl — Bistum Lavant, temporalije, Formularium et descriptio Diocesis Lavantinae 1690. Zaradi opombe o položitvi temeljnega kamna za cerkev Sv. treh kraljev lahko sklepamo, da je formularij začel nastajati leta 1690, dokončan pa je bil kakšno leto kasneje. 26 Orožen: Das Bistum und die Diözese Lavant, str. VI-XI. 470 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Lilijana Urlep: Škof I'rane I. Gašpar pl. Stadion in njegov opis lavantinske škofije, str. 465-476 starejši prikaz lavantinske škofije lahko najdemo v pismu škofa Stobeja papežu Klemenu VIII. z dne 23. aprila 1599, v katerem se je škof po kratkem orisu škofije pohvalil z izvedeno pro¿reformacijo in s cvetočim stanjem v škofiji.27 Predstavitev in analiza Stadionovega opisa škofije Čeprav je škof Stadion verjetno poznal navedene opise,28 je pri sestavljanju svojega dela ubral drugačno pot. Njegov opis je precej obsežnejši kot prej navedeni, saj ti obsegajo samo nekaj strani, župnije pa si sledijo v drugačnem vrstnem redu. V opisu je poleg drobcev iz zgodovine škofije in lastnega službovanja označil in opisal vse župnije ter vse sakralne objekte. Poleg tega je vključil tri samostane oz. samostanke skupnosti, ki so bile pod jurisdikcijo lavantinskih škofov.29 Pri opisu je upošteval takratno delitev škofije na arhidiakonat v Št. Andražu in komisariat sv. Florijana. Na začetku opisa311 oz. v uvodu je navedel tri pomembne dogodke iz zgodovine škofije: ustanovitev, pridobitev novih posesti leta 1679 in 1683 (za to je bil najbolj zaslužen že večkrat omenjeni nadškof Kuenburg) ter podelitev knežjega naziva. Naziv je podelil cesar Friderik III. Habsburški leta 1457.31 Pri prikazu svojega delovanja se ni pozabil pohvaliti, da si je kot škof prizadeval ne samo za izboljšanje gmotnega položaja, ampak tudi za obnovo škofijske rezidence in nekaterih drugih poslopij po škofiji. Za to je dal na voljo celo svoja lastna sredstva. Obenem je potožil, da ga kljub vsemu težijo denarne težave in stiskajo razna bremena, da bo velikanske kupe neplačanih davkov težko poplačati.32 Po teh kratkih uvodnih besedah je v Št. Andražu poleg škofijske rezidence in stolnice predstavil stolni kapitelj regularnih kanonikov reda sv. Avguština, v katerem je bilo takrat poleg prošta in 27 Stobej von Palmburg: Epistolae ad Diversos, str. 33—38. 28 Na poznavanje treh opisov iz 17. stoletja lahko sklepamo na podlagi omembe cerkve oz. kapele sv. Tomaža na gradu Kolleg pri Št. Andražu, ki se pojavlja samo v Kuenbur-govem opisu iz leta 1655, nedatiranem opisu, nastalem po letu 1691, in eni izmed zgodnejših različic Stadionovega opisa. 29 To so bili avguštinci v Št. Andražu in dominikanke v Št. Andražu in Radljah. 30 Pri opisu škofije se, razen če ni drugače navedeno, uporablja oz. upošteva Relatio Moderni Status Episcopatus Eavantini iz leta 1702. 31 Osebni naziv kneza je sicer leta 1318 od Friderika III. Lepega prejel že škof Dietrih Wolfhauer (1317-1332). 32 Relatio Moderni Status Episcopatus Eavantini, str. 2—3. dekana kar petnajst kanonikov. Za kapitelj je med drugim navedel, da zaradi prejetih volil naraščata število kanonikov in premoženje kapitlja. Nazadnje je leta 1697 prejel volilo grofa Dernbacha, ki mu je zapustil sredstva za vzdrževanja dveh kanonikov in več kot 680 knjig. Kapitelj sam voli prošta,33 ki opravlja službo arhidiakona in ima dovoljenje za nošo pontifikalij. Zgodovinarja Tangi in Kovačič sta kasneje ta opis zavrnila kot pretiranega in opozorila, da je bil kapitelj v tem času zelo zadolžen.34 V Št. Andražu je omenil še špital ob mestnih vratih, loretsko cerkev,35 samostan dominikank, ki jih je v Št. Andraž iz samostana v Marenbergu poklical škof Priamis,36 ter osem cerkva, ki so bile inkorporirane stolnici oz. kapidju v Št. Andražu. To so bile cerkve sv. Janeza Krstnika v Pollingu,37 sv. Jurija v Lomu,38 sv. Ožbalta v Schonwegu,39 sv. Marjete na Čreti,411 sv. Jakoba na poti k samostanu v Sentpavluf sv. Janeza in Pavla oz. Filipa in Jakoba v 33 Nadškof Eberchard II. je sicer že ob ustanovitvi škofije določil, da si lahko kapitelj v Št. Andražu sam izvoli prošta, vendar lahko izbira samo med člani salzburškega stolnega kapitlja. Škof Stadion je v opisu priznal, da kanoniki kaj radi obidejo to pravilo, in sicer tako, da po smrti prejšnjega prošta za njegovega naslednika kot najprimernejšega predlagajo dekana salzburškega stolnega kapitlja. In če ta imenovanje zavrne /ut semper factum/, so na vrsti volitve. Relatio Moderni Status Episcopatus Eavantini, str. 7. 34 Tangi: Reiche der Bischöfe von Eavant, str. 291-300; Kovačič: Zgodovina lavantinske škofije (1228—1928), str. 300. Več o lavantinskem stolnem kapitlju glej: Ambrožič: Iz zgodovine lavantinskega (mariborskega) stolnega kapitlja v Št. Andražu in Mariboru, str. 59-101. 35 Ob opisu špitala in loretske cerkve škof ni pozabil omeniti, da je za obnovo oz. zidavo daroval svoja lastna sredstva. 36 y različnih verzijah opisa je škof Priamis naveden bodisi kot prvi bodisi kot tretji predhodnik škofa Stadiona, to pa je ena izmed napak, ki jih je opazil Tangi. Škof Priamis je bil tretji predhodnik škofa Stadiona, ki je najprej poklical dominikanke iz Marenberga, vendar takrat samostan še ni bil v celoti dograjen. Dokončno so se naselile v času škofa Sebastijana, grofa Pöttinga (1665—1673), Id je bil neposredni predhodnik škofa Stadiona. To navaja tudi maren-berška samostanska kronika, nastala v letih 1686-1712. Glej: NŠAM, Fond Dckanije, D XVI - Radlje, Marcn-bergerisehen Lüst Garthen, str. 84—91. 37 Danes župnijska cerkev župnije Pölling; zaradi preglednejšega načina navajanja tudi župnija Pölling z župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika oz. župnija Pölling. 38 Danes župnija Lamm z župnijsko cerkvijo sv. Jurija. Do leta 1813 je bila podružnica župnije Pölling. 39 Sv. Ožbalt v Schönwegu (St. Oswald in Schönweg). Še danes podružnica župnije Št. Andraž. Podatki o župnijah in cerkvah, vključno z imeni oz. nazivi, so navedeni na osnovi podatkov v šematizmih krške oz. sekavske škofije. 40 Sv. Marjeta na Greti (St. Margaret in Tschrietcs). Danes podružnica župnije Pölling. 41 Sv. Jakob pri Kollnitzu (St. Jakob ob Kollnitz). Še danes podružnica župnije Št. Andraž. Arhivi 34 (2011) št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Lilijana Urlep: Škof I'rane I. Gašpar pl. Stadion in njegov opis lavantinske škofije, str. 465-476 471 Jaklingu,42 sv. Florijana in Pankracija na gradu Kollnitz in sv. Martina v Fischeringu.43 Za bogoslužje v vseh omenjenih cerkvah so bih pristojni kanoniki iz Št. Andraža. V opisih, ki temeljijo na Kuenburgovem opisu, so vse omenjene cerkve navedene kot podružnice, škof Stadion pa je cerkve sv. Janeza Krstnika v Pollingu, sv. Jakoba in sv. Martina v Fischeringu omenjal in kot župnijske in podružnične. Podatek o župnijskem statusu najverjetneje drži za župnijo Po/-ling, ki je bila glede na podatke v šematizmih krške škofije kot župnija prvič omenjena leta 1619.44 V arhivskih virih se pojavlja kot župnija z vikarjem,45 matične knjige segajo v 17. stoletje, kot samostojna župnija je bila omenjena tudi pred jožefinskimi reformami.46 Kot prvo sosedo je Stadion omenil župnijo Maria Rojach. Za bogoslužje v župnijski cerkvi in štirih podružničnih cerkvah sv. Sebastijana v Sie-bendingu,47 sv. Ulrika,48 sv. Lovrenca, mučenca, v Gemmersdorfu,49 in sv. Urbana v Reidebnu,5" so bih odgovorni kanoniki iz Št. Andraža. V župniji je bilo približno dva tisoč obhajancev in šeststo tri-inšestdeset/sic! neobhajancev oz. neobhajanih. Med lavantinskimi cerkvami je ugledno mesto zavzemala proštija Dravograd s kapitljem, ki je v času škofa Stadiona oz. nastanka opisa štel tri člane: prošta, vikarja in kaplana, ki skrbeli za bogoslužje. Pripadale so ji podružnične cerkve sv. Vida,51 ki jo je nekoliko kazil zvonik, poškodovan v požaru, sv. Janeza Krstnika na Ojstrici,52 ki se sicer 42 Sv. Jane/ in Pavel v Jakling (St. Johann und Paul in Jak-ling). Se danes podružnica župnije St. Andraž. Orožen navaja dve cerkvi, in sicer cerkev sv. Filipa in Jakoba, ki naj bi bila podružnica župnije Št. Andraž, in cerkev sv. Janeza in Pavla, ld naj bi bila podružnica župnije Maria Rojach. Orožen: Das Bisthum und die Diözese Lavant, str. VI. 43 1 Aschering (St. Martin). Danes podružnica župnije Št. Andraž. 44 Pcrsonalstand der Säkular — und Regulär — Gcistlichkcit der Diözese Gurk in Kärnten im Jahre 1914, str. 85. 45 Kot župnija z vikarjem se recimo navaja pri potrdilih o prejemu škofijskih dekretov. NŠAM, fond Škofijska pisarna, F 2 — Bistum Lavant, spiritualijc, šk. 4. 46 Tropper: Vom Missionsgebiet %um Landesbistum, str. 266. 47 Siebending (St. Sebastian). Danes podružnica župnije Št. Andraž. Stadion je kraj navedel kot Sigmuntingen. 48 Danes župnija sv. Ulrika/Urha (St. Ulrich an der Goding), jožefinska župnija. V prvih verzijah se napačno pojavlja kot cerkev sv. Ulrika v Sigerstorfu, na to je opozoril že Tangi. 49 Sv. Lovrenc v Gemmersdorfu (St. Lorenz zu Gemmersdorf). Še danes podružnica župnije Maria Rojach. 50 St. Urban in Reideben. Danes podružnica zgoraj omenjene župnije sv. Urha. 51 Sv. Vid v Dravogradu. Podružnica župnije Dravograd. 52 Danes župnija Ojstrica z župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika. v drugih popisih označuje kot kooperatura,53 sv. Duha na Ojstrici,54 sv. Lenarta na Viču,55 sv. Sebastijana v Dravogradu56 ter sv. Marije Magdalene ob Velki.57 Proštiji je bila inkorporirana župnija Brückl58 z devetimi podružničnimi cerkvami sv. Mihaela v Gösselingu,59 ki je v preostalih popisih označena kot kooperatura, sv. Gertrude v Pollingu,6" sv. Dionizija,61 sv. Magdalene,62 sv. Lovren-ca/Lavrencija na Šentjanški gori,63 verjetno neposvečena, sv. Ulrika na šentjanški gori,64 sv. Andreja na Šentjanški gori,65 sv. Gregorja66 ter sv. Petra.67 V župniji Brückl oz. Mostič je deloval vikar s kaplanom. Po opisu Dravograda je Stadion v Radljah predstavil ugleden samostan dominikank s pripadajočo cerkvijo Marijinega oznanjenja68 ter župnijo Radlje z župnijsko cerkvijo nadangela Mihaela. V župnijo sta poleg obnovljenih cerkva sv. Egidija v Gornji Vižingi69 in sv. Martina na Spodnji Vižingi70 53 Škof Stadion je opisu nakazal, da bi cerkev, ki ima vso potrebno opremo, lahko rabila kot župnijska. 14 Sv. Duh na Ojstrici. Danes podružnica župnije Ojstrica. 15 Danes dravograjska podružnica. 16 Tudi cerkev sv. Boštjana. Danes dravograjska podružnica. 17 Sv. Magdalena na Vratih. Dravograjska podružnica. 18 Župnija Brückl ah St. Johann am Brückl, slovensko Št. Janž na Mostiču oz. Šentjanž na Mostiču, severozahodno od Velikovca. Jože Curk pri opisu Dravograda uporablja toponim Mostec. Curk: Dravograd z okolico, str. 5. 19 Sv. Mihael v Gösselingu oz. sv. Mihel na (Dolgem) jezeru (St. Michael in Gösscling). Danes podružnica župnije Launsdorf und St. Sebastian. 60 St. Gertraud am Pölling. Nekdanja podružnična cerkev župnije Brückl, danes profanirana. Kärnten, str. 468. Za cerkev sv. Gertrude je škof Stadion navedel, da je bila v zelo slabem stanju in da se krški prošt, Iii je bil odvetnik cerkve, za to stanje sploh ni zmenil. Relatio Moderni Status Diocesis Lavantini, str. 36. 61 Danes cerkev Štirinajstih pomočnikov v stiski v kraju Železen (Selesen). Podružnica župnije Mostič oz. Brückl. Še leta 1729 je bila omenjena kot cerkev sv. Dionizija. Kärnten, str. 644. 62 Sv. Magdalena v Frcsslitznu (St. Magdalena in Fresslitzen). Še danes podružnica župnije Brückl. 63 Sv. Lovrenc na Šentjanški gori (St. Lorenzen am Jo-hannserbcrg). Še danes podružnica župnije Brückl. 64 Danes župnija sv. Ulrika/Urha na Šentjanški gori, tudi Šenturh na Šentjanški gori (St. Ulrich am Johannserberg). 63 Sv. Andrej na Šentjanški gori (St. Andreas auf der Gret-schitz am Johannserberg). Danes podružnica župnije sv. Ulrika/Urha na Šentjanški gori. 66 Sv. Gregor na Krki (St. Gregor in Gregom). Nekdanja podružnična cerkev, pred drugo svetovno vojno profanirana, danes samo še ruševine. Kärnten, str. 538. 67 Sv. Peter pri Eppcrsdorfu (St. Peter bei Eppcrsdorf). Danes podružnica župnije Šcntlipš pri Rajncku (St. Filippcn bei Reinegg). 68 Več o dominikanskem samostanu glej Mlinaric: Marenberški dominikanski samostan 1251—1782. 69 Še danes podružnica župnije Radlje. 472 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Lilijana Urlep: Škof I'rane I. Gašpar pl. Stadion in njegov opis lavantinske škofije, str. 465-476 sodih še cerkvi sv. Lenarta na Radiju71 in nova ter neposvečena cerkev Sv. treh kraljev na Radiju.72 Blizu Radelj leži župnija Muta z župnijsko cerkvijo svete Marjete Antiohijske, kamor so med drugim spadale podružnične cerkve sv. Janeza Krstnika na Spodnji Muti,73 sv. apostolov Petra in Pavk v Ribičju, sv. Primoža in Felicijana nad Mu-to74 ter kapelica na Gortini.75 Pri nadaljnjem opisu župnije je škof Stadion v nasprotju s preostalimi opisi navedel dve cerkvi sv. Jerneja. Za prvo je podal, da je inkorporirana samostanu avguštincev na Muti,76 drugo lahko identificiramo kot cerkev sv. Jerneja v Radvanju.77 K lavantinski škofiji je spadala koroška župnija Lavamund oz. Labot, ki je bik prav tako kot Muta in Radlje v rokah svetnih duhovnikov. Župnija z Marijino cerkvijo se je ponašala kar z desetimi podružnicami sv. Janeza Krstnika v Labotu, sv. Jakoba pod Rabštajnom,78 sv. Lovrenca,79 sv. Marije Magdalene,811 evangelista Marka v Etten-dorfu,81sv. Lamberta,82 sv. Križa v Anders-dorfu,83sv. Ožbalta pri šentpavelskem samostanu,84 Še danes podružnica župnije Radlje. Tudi St. Leonhard in der I ibene ali St. Leonhard am Berg. Omenjena cerkev je danes podružnica župnije sv. Lovrenca pri Ivniku (St. Lorenzcn ob Eibiswald), do leta 1829 je spadala pod marcnberško župnijo. Še danes podružnica župnije Radlje. Stadion je za cerkev na Spodnji Muti navedel, da jo je posvetil papež Leon IX., vendar sta Orožen in Tangi to trditev zavrnila. Tangi: Reiche der Bischöfe von Lavan, str. 304; Orožen: Das Bisthum und die Diözese Lavant, str. 116. Vse tri navedene cerkvc so še danes podružnice župnije Muta. Današnja cerkev sv. Štefana na Gortini. Avguštinci so se najprej naselili na Spodnjo Muto in za redovne potrebe uporabljali cerkev sv. Janeza Krstnika. Ko so Turki leta 1532 požgali samostan, so se preselili na Zgornjo Muto, kjer so si postavili samostan z manjšo cerkvico oz. kapelo, od katerega pa ni danes nič ostalo. Curk - Vidmar - Radovanovič: Samostani na Slovenskem, str. 219—224. Možno je, da so avguštinci cerkev oz. kapelo pri samostanu posvetili sv. Jerneju, ne smemo pa izldjučiti niti možnosti pomote. Več o avguštincih glej: Orožen: Das Bistum und die Diözese Lavant, str. 122-123. Danes župnija Sv. Jernej nad Muto z župnijsko cerkvijo sv. Jerneja. St. Jakob unter Rabenstein. Po prvi svetovni vojni je začela propadati. Kärnten, str. 481. Danes župnija Šentlovrenc (St. Lorenzen am Lorenzenberg). Sv. Marija Magdalena na Štalenski gori (St. Magdalena auf dem Magdalensberg). Podružnica župnije Šentlovrenc. Danes župnija Ettendorf z župnijsko cerkvijo sv. Marka. Najprej ekspozitura župnije Labot, od leta 1808 naprej samostojna župnija. Sv. Lambert na Lamprcchtsbcrgu (St. Lambert am Lam-prechtsberg). Podružnica župnije Ettendorf. Hl. Kreuz in Andersdorf. Od leta 1786 naprej spada pod župnijo sv. Jurija v Labotski dolini. sv. Agate v Podgori85 in neposvečena cerkev sv. Pankracija v Drumljah.86 Po opisu župnije Lavamund je Stadion prikazal Župnijo oz. natančneje vikariat Pernice.87 Tja sta spadali dve podružnični cerkvi, in sicer na novo zgrajena/sic! in še neposvečena cerkev sv. Jakoba v Soboti88 ter sv. Lenarta pri Soboti.89 Potem je škof orisal župnije, povezane z benediktinskim samostanom v Šentpavlu na Koroškem, in sicer župnijo Brezno s podružnično cerkvijo sv. Ožbalta,9" Remšnik s podružničnima cerkvama sv. Katarine na Kapti91 in sv. Pankracija in Nereja,92 župnijo sv. Martina v Labotski dolini (St. Martin im Granitztal)93 s podružnicama sv. Nikolaja94 in sv. Kolomana,95 župnijo Pustrica96 ter župnijo sv. Jurija v Labotski dolini (St. Georgen unter Stein)97 s kapelico sv. Katarine.98 Sentpavelski opat Po Orožnovi navedbi: Sv. Ožbalt pri Šentpavlu (St. Oswald bei St. Paul). Orožen: Das Bisthum und die Diözese Lavant, str. VII. Sv. Agata v Podgori pri Labotu (St. Agnes in Unterbergen). Podružnica župnije Lavamünd. Sv. Pankracij v Drumljah (St. Pankratius in Wunderstätten). Leta 1925 je bila uničena v požaru. Karnten, str. 798. Orožen navaja, da so bile Pernice najverjetneje povzdig-njene v župnijo v času jožefinskih reform. Orožen: Das Bisthum und die Diözese Lavant, str. 106. Župnija Sobota oz. Soboth na današnjem avstrijskem Štajerskem. Cerkev sv. Jakoba je leta 1637 pogorela in bila v letih 1645-1653 obnovljena. Leta 1789 je postala župnijska cerkev v okviru dekanije Radlje. Po prvi svetovni vojni je bila dodeljena apostolski administraturi sekavskega škofa. Steiermark (ohne Graz), str. 526—527. Sv. Lenart v Zambichlu (St. Leonhard in Zambichl), zgrajena v letih 1645—1653. Pred tem je na istem kraju obstajala manjša kapelica, kamor so ljudje hodili na romanja. Orožen: Das Bisthum und die Diözese Lavant, str. 112. Danes župnija Sv. Ožbalt ob Dravi. Danes župnija Kapla na Kozjaku z župnijsko cerkvijo sv. Katarine. Sv. Pankracij na Radelci. Še danes podružnica župnije Remšnik. Tudi Šmartin v G ranici ali Št. Martin v G ranici ali Šmartin pri Šentpavlu v Labotski dolini ali Šmartin v Granitztalu. Sv. Nikola j/Mildavž na Vinogradih (St. Nikolaus am Windischen Weinberg). Še danes podružnica župnije Št. Martin v G ranici. Sv. Koloman pri Grebinju (St. Koloman/Kollmann am Windischen Weinberge). Danes podružnica župnije Gre-binj (Markt Griffen). Župnija Pustrica (Pustritz) z Marijino cerkvijo. Glede na podatke v šematizmih krške škofije je bila do leta 1685 podružnica župnije Šmartin pri Šentpavlu v Labotski dolini. V delu Formularium et Destriptio Diocesis Lavantinae 1690 se navaja še kot podružnica župnije Šmartin, to pa je upošteval Orožen. Orožen: Das Bisthum und die Lavant, str. VII. Danes župnija St. Georgen im Lavanttal. Kapclica sv. Katarine na gradu Stein. 8 8 4 9 9 Arhivi 34 (2011) št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Lilijana Urlep: Škof I'rane I. Gašpar pl. Stadion in njegov opis lavantinske škofije, str. 465-476 473 je bil odvetnik ah patron vseh omenjenih župnijskih cerkva," menihi iz samostana so — z izjemo Remšnika10" — skrbeh za bogoslužje. Po opisu arhidiakonata v St. Andražu1"1 je škof opisal še komisariat/dekanijo sv. Florijana na Štajerskem, kjer so za vse župnije skrbeh svetni duhovniki. Kot prvo je navedel bogato župnijo sv. Florijana ob Laznici102 s podružnično cerkvijo sv. Ulrika,1113 ki je imela največ obhajancev v celotni škofiji, kar šest tisoč. Potem so prišle na vrsto župnije Schwanberg1114 s podružnično cerkvijo sv. Ane1"5 in na novo zgrajeno oz. obnovljeno ter neposvečeno cerkvijo sv. Jožefa,1"6 župnija Gambs oz. Gams1"7 in župnija Osterwitz z župnijsko cerkvijo Device Marije oz. Žalostne Matere Božje, danes romarsko cerkvijo, ki ji je pripadala podružnica sv. Nikolaja v Trahiittnu.1"8 V župniji sv. Petra v Sulmski dolini (St. Peter im Sulmtal) je Stadion zabeležil sledove gradbene dejavnosti. Za župnijsko cerkev sv. Petra je pristavil, da je bila leta 1699 popolnoma prenovljena in dve leti kasneje posvečena.1119 Pri cerkvi je opazil zvonik, ki je stal ločeno od cerkve, to pa je še danes precejšnja posebnost. Zvonik je bil takrat sicer v ruševinah, vendar se je na obzorju že kazala obnova. Obnovitveni vnemi se ni izognila niti župnija Landsberg oz. Deutschlandsberg,11" ki je v pre- 99 Župnija oz. cerkev sv. Jurija v I .abotski dolini je bila edina cerkev, pri kateri škof ni navedel odvetnika in patro-na/prezentatorja. 100 Za župnijo Remšnik je skrbel svetni duhovnik, ld je nosil naziv vikar. 101 Med opisanimi župnijami spadajo danes pod mariborsko nadškofijo Dravograd, Muta, Radlje, Pernice, Remšnik in Brezno, župnije sv. Jurija v Labotski dolini, Št. Andraž, Maria Rojach, Mostič, Labot, Šmartin pri Šentpavlu in Pustrica pa pod krško oz. celovško škofijo. 102 Danes župnija Gross St. Morian. Leta 1371 je bila župnija inkorporirana lavantinski škofijski menzi. Po jožefinskih cerkvenih reformah je župnija skupaj s celotnim komisariatom pripadla sekavski škofiji. 103 Sv. Ulrik/Urh na Ulrichsbergu (St. Ulrich am Ulrichsberg). Do leta 1786 je bila podružnica župnije sv. Florijana, danes podružnica župnije Deutschlandsberg. 104 Župnija Schvvanberg z župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krst-nika. 105 Danes župnija sv. Ane pri Schwanbergu z župnijsko cerkvijo sv. Ane (St. Anna ob Schwanberg). 106 Sv. Jožef v Schwanbergu (HI. Josef am Berge). Še danes podružnica župnije Schvvanberg. Cerkev je bila zgrajena leta 1685 na mestu nekdanjega stražnega stolpa. Steiermark (ohne Graz), str. 507-509. 107 Župnija Bad Gams z župnijsko cerkvijo svetega Jerneja. 108 Danes župnija Trahiitten z župnijsko cerkvijo sv. Nikolaja. 109 Cerkev sv. Petra je bila zgrajena oz. obnovljena leta 1699 ¡50 požaru leta 1645. Steiermark (ohne Graz), str. 481. 110 Župnija Deutschlandsberg z župnijsko cerkvijo Vseh svetih. ostahh virih podobno kot Pernice navedena kot vikariat.111 Škof je za župnijsko cerkev Vseh svetih navedel, da je bila pred kratkim na novo zgrajena, a še ni posvečena.112 Poleg župnijske cerkve je omenil še prelepo cerkvico sv. Lovrenca, mučenca, na gradu Deutschlandsberg, ki je bil v lasti salz-burških nadškofov. Po prikazu župnijske cerkve sv. Vida v Alten-marktu113 s podružnično cerkvijo sv. Katarine v Beli114 se je avtor ustavil pri župniji sv. Andreja v Slatinskem dolu (St. Andra im Sausal). S tamkajšnjim moralnim stanjem ni bil čisto zadovoljen, saj je zabeležil, da se v župniji najdejo zakonci, ki bivajo narazen brez ustreznega dispenza cerkvenih oblasti, kar je sicer opazil že v župnijah St. Peter im Sulmtal in Bad Gams. V komisariatu je opisal še župnijo sv. Jakoba v Freilandu (St. Jakob in Freiland), sicer inkor-porirano slavnemu samostanu Admont,115 s podružnico sv. Ožbalta,116 in župnijo Gleinstatten z obnovljeno župnijsko cerkvijo sv. Mihaela,117 ki sta ji pripadah podružnica sv. Martina,118 potrebna prenove, in podružnica sv. Jurija v Greithu.119 Kot zadnja je prišla na vrsto župnija Hollenegg s cerkvijo svetega Egidija na istoimenskem gradu. Župnijo je upravljal svetni duhovnik, ki ni bival na gradu, ampak pri podružnici sv. Wolfganga.12" Opis škofije ne bi bil popoln brez seznama cerkva na ozemlju salzburške nadškofije, pri katerih je lavantinski škof deloval bodisi kot patron bodisi kot odvetnik: sv. Marka v Volšperku/Wolfsbergu, 111 Glede na podatke v šematizmih sekavske škofije je bila kot župnija omenjena leta 1643. Personalstand der Säkular - und Regulär - Geistlichkeit der Diözese Seckau in Steiermark im Jahre 1913, str. 147. 112 Cerkev Vseh svetih v Deutschlandsbergu je bila zgrajena v letih 1687/8-1701 na osnovi kapele iz 14. stoletja. Steiermark (ohne Graz), str. 70-71. 113 St. Veit in Altenmarkt. Cerkev sv. Vida v iVltenmarktu je bila do leta 1798 župnijska cerkev župnije Wies. 114 Danes župnija Wiel z župnijsko cerkvijo sv. Katarine. 115 Tamkajšnji opat je bil odvetnik in patron župnijski cerkvi. Škof Stadion je omenil, da odnosi med opati in lavan-tinskimi škofi v 17. stoletju niso bili zmeraj rožnati. Relatio Moderni Status Episcopatus Pavantini, str. 97. 116 Danes župnija sv. Ožbalta v Freilandu (St. Oswald in Freiland). 117 Cerkev je bila na novo zgrajena leta 1692, zvonik sredi 18. stoletja. Steiermark (ohne Graz), str. 136-137. 118 Sv. Martin v Sulmski dolini (St. Martin im Sulmtal(e)), danes župnija. 119 St. Georgen am Lukowitsch, še danes podružnica župnije Gleinstatten. Cerkev je romansko gotskega izvora in velja za najstarejšo cerkev v okolici. Steiermark (ohne Graz), str. 426-427. 120 Sv. Bolfenk pri Holleneggu (St. Wolfgang ob Hollenegg). Podružnica župnije Hollenegg. 474__Iz arhivskih fondov in zbirk_ARHIVI 34 (2011), št. 2 Lilijana Urlep: Skof I'rane I. Gašpar pl. Stadion in njegov opis lavantinske škofije, str. 465-476 PRIKAZ LAVANTINSKE ŠKOFIJE LETA 1700 ŽUPNIJA ODVETNIK ST. PODRUŽNIC OBHAJANCI OZ. OBHAJANI Stolnica v St. Andražu z stolni pošt pri (večini) 8 3.400-3.600 inkorp orir animi cerkvami inkorporiranih cerkvah Maria Roj ach šentpavelski opat 4 2.000 Dravograd lavantinski knezoškof 6 1.500 Mostič (Brückl) grof Khevenhuller kot lastnik gradu Hochosterwitz 9 1.200 Radlje lavantinski knezoškof 4 1.200 Muta lavantinski knezoškof 6 1.000 Labot lavantinski knezoškof 10 2.000 Vikariat Pernice lavantinski knezoškof 2 700 Brezno šentpavelski opat 1 350 Remšnik šentpavelski opat 2 1.400 Smartin pri Sentpavlu šentpavelski opat 2 1.200 Pustrica šentpavelski opat 0 200 Sv. Jurij v Labotski brez navedbe 0 600 dolini (St. Georgen im Lavanttal) Sv. Florijan ob Laznici lavantinski knezoškof 1 6.000 (St. Florian) Schwanberg štajerski deželni knez 2 1.800 Gams/Bad Gams grof Wildenstein kot lastnik gradu Wildbach 0 1.550 Osterwitz salzburški nadškof 1 800 Sv. Peter v Sulmski dohni (St. Peter im Sulmtale) grof Kuenburg kot lastnik gradu Hollenegg 0 600 Vikariat salzburški nadškof 1 600 Deutschlandsberg Sv. Vid v Altenmarktu (St. Veit in Altenmarkt) grof Eibiswald kot lastnik gradu Burgstall 1 1.500 Sv. Andrej v Slatinskem lastnik gradu Waldschach 0 760 dolu (St. Andrä im Sausal) Sv. Jakob v Freilandu opat v Admontu 1 650 (St. Jakob in Freiland) Glein Stätten lavantinski knezoškof 2 1.400 Hohenegg grof Kuenburg kot lastnik gradu Hollenegg 1 1.400 SKUPAJ121 33.810-34.010 121 Ce prištejemo še neobhajane, ki so glede na podatke v opisu predstavljali nekako tretjino župljanov, dobimo približno število prebivalcev cele škofije, to je okrog 45.000 do največ 50.000. Seveda je pri tej navedbi treba upoštevati dejstvo, da so navedene številke zgolj okvirne. Arhivi 34 (2011) št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Lilijam Urlep: Škof I'rane I. Gašpar pl. Stadion in njegov opis lavantinske škofije, str. 465-476 475 sv. Janeza pri Wolfsbergu, sv. Marije v Labotski dolini (S t. Marein im Lavanttal), sv. Mihaela pri Wolfsbergu, sv. Marjete pri Wolfsbergu, sv. Petra pri Reichenfelsu, sv. Egidija v Schieflingu s podružnicama, sv. Marije pri Neumarktu (St. Marein bei Neumarkt) s podružnicami, sv. Vida (St. Veit in der Gegend), sv. Jerneja v Rantnu, sv. Marjete pri Silberbergu,122 sv. Martina pri Silberbergu, sv. Štefana pri Brežah (Dirmstein) in sv. Jakoba pri Bre-žah (St. Jakob in der Wiegen).123 Sklep Škof Franc 1. Gašper pl. Stadion je sestavil podroben in obširen opis takratne lavantinske škofije v latinskem jeziku. Končna oblika opisa z naslovom Relatio Moderni Status Episcopatus Eavantini je bila dokončana leta 1702 v Št. Andražu. Iz opisa lahko razberemo kar nekaj podatkov o škofiji, škofu in posameznih župnijah. Kot takšen je pomemben vir ne samo za cerkveno zgodovino in cerkvenoupravno ureditev, ampak tudi za krajevno in umetnostno zgodovino, zato bi ga bilo smiselno objaviti v celoti. Objava bi pripomogla k boljšemu poznavanju in razumevanju takratnega notranjeavs-trijskega prostora in bi bila zanimiva tudi po mednarodni plati. Viri in literatura Neobjavljeni viri Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM) Fond Dekanije, D XVI — Radlje, Marenber-gerisehen Lüst Garthen. Fond Škofijska pisarna, F 1 — Bistum Lavant, temporalije, šk. 1 in 3. Fond Škofijska pisarna, F 1 — Bistum Lavant, temporalije, Formularium et Descriptio Diocesis Lavantinae 1690 in Relatio Moderni Status Episco-patus Lavantini. Fond Škofijska pisarna, F 2 — Bistum Lavant, spiritualije, šk. 4 in 5. 122 Danes župnija Noreia. 123 Vse naštete župnije so spadale bodisi pod tinjski bodisi pod breški arhidiakonat. Salzburško ozemlje na Koroškem je bilo namreč od 12. stoletja naprej razdeljeno na zgornje-in spodnjekoroški arhidiakonat, leta 1624 je sledila delitev spodnjekoroškega na dva arhidiakonata s središčem v Brežah (Kappel — Friesach) in Tinjah (Tainach — Volkcr-markt). Meje spodnjekoroškega arhidiakonata, ki je na severu segal do Mure, se niso popolnoma ujemale z deželnimi mejami, zato se je območje delovanja lavantinskih škofov razširilo še na današnje štajersko ozemlje. Tropper: VomMissionsgebiet zumLanAesbistum, str. 178. Fond Škofijska pisarna, F 61 — Kanonične vi-zitacije in birmo vanj a, šk. 1 in 2. Zbirka rokopisov, Codex Henrici. Zbirka Šematizmi, Šematizmi krške in sekavske škofije. Objavljeni viri Hutz, Ferdinand: Das Weiheregister des Eavanter Bischofs Leonhard Peurl 1509—1536. Gradec: Im Selbstverlag der Historischen Landeskommission für Steiermark, 1994. Monumento histórica ducatus Carinthiae. Geschichtliche Denkmäler des Her^ogthumes Karntn. Von Jaksch, August, izd. Band IV./I. (1202-1262). Celovec: Ferd. V. Kleinmayr, 1906. Ožinger, Anton: Listine lavantinske škofije v Pokrajinskem arhivu Maribor. Viri 4. Maribor: Pokrajinski arhiv, 1989. Stobaeus von Palmburg, Georg: Epistolae ad Diversos. Dunaj: Apud Augustinum Bernardi, 1758. Veselsky, Oskar: Die Konsekrationsberichte aus den Ordinations — und Konsekrationsprotokollen der Bischöfe von Eavant im 16. Jahrhundert. Gradec: Historische Landeskommission für Steiermark, 1997. Von Zahn, J.: Urkundenbuch des Her^ogthums Steiermark. IL Band (1192—1248). Gradec: Verlag des Historischen Vereines für Steiermark, 1879. Literatura Ambrožič, Matjaž: Iz zgodovine lavantinskega (mariborskega) stolnega kapidja v Št. Andražu in Mariboru. Mariborska stolnica ob 150. obletnici Slomškovega prihoda v Maribor (ur. dr. Stanko Lipovšek). Maribor: Stolna župnija Maribor, 2009, str. 59-101. Amon, Karl: Die Bischöfe von Gra^Seckau 1218 bis 1968. Gradec, Dunaj, Köln: Styria, 1969. Die Bischöfe des Heiligen Kömischen Reiches 1448 bis 1648. Berlin: Duncker & Humblot, 1996. Curk, Jože: Dravograd z okolico. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije: 148. Maribor: Obzorja, 1985. Curk, Jože — Vidmar, Polona — Radovanovič, Sašo: Samostani na Slovenskem: do leta 1780. Maribor: Ostroga, 2008. Dolinar, France: Slovenska cerkvena pokrajina. Acta Ecclesiastica Sloveniae 11. Ljubljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve, 1989. Dolinar, France: Ustanovitev lavantinske škofije. Studia Histórica Slovenka. Časopis humanistične in družboslovne študije 10 (2010), št. 2—3, str. 287—300. Kärnten. Dehio-Handbuch. Die Kunstdenkmäler Österreichs. Dunaj: Anton Schroll & Co, 1981. 476 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Lilijana Urlep: Škof I'rane I. Gašpar pl. Stadion in njegov opis lavantinske škofije, str. 465-476 Kovačič, Franc: Zgodovina lavantinske škofije (1228—1928). Maribor: Lavantinski kn. šk. Ordinariat, 1928. Letopis Cerkve na Slovenskem, Ljubljana: Nadško-fija Ljubljana, 2000. Mlinaric, Jože: Marenberški dominikanski samostan 1251—1782: zgodovinski pregled in dejavnosti domini-kank. Maribor: Pokrajinski arhiv, 1997. Orožen, Ignacij: Das Bisthum und die Diözese Lavant, T heil 1. Das Bisthum, das Domkapitel und die Dekanate: Marburg, Mahrenberg, ]aring, St. Lonhard in W. B., Kötsch und Zirkoviz^ Maribor: Knezoškofijski Ordinariat, 1875. Ožinger, Anton: Zgodovina mariborsko-lavan-tinske škofije. Letopis mariborske škofije sveto leto 2000. Slomškov vzornik (ur. Jože Goličnik). Maribor: Slomškova založba, 2001, str. 68-90. Steiermark (ohne Graz). Dehio-Handbuch. Die Kunstdenkmäler Österreichs. Dunaj: A. Schroll & Co, 1982. Tangl, Karlmann: Reihe der Bischöfe von Lavant. Klagenfurt: J. Leon, 1841. Tropper, Peter: Vom Missionsgebiet zum Landesbistum: Organisation und Administration der katholischen Kirche in Kärnten von Chorbischof Modestus bis zu Bischof Kästner. Celovec: Carinthia, 1996. Zusammenfassung BISCHOF FRANZ I. KASPAR EDLER VON STADION UND SEINE BESCHREIBUNG DES BISTUMS LAVANT Das Bistum Lavant mit dem Sitz in St. Andrä im Lavanttal in Kärnten wurde im Jahr 1228 als sogenanntes »Eingenbistum« vom Salzburger Erzbischof Eberhard II. (1200-1246) gegründet. Die Grenzen des neugegründeten Bistums setzte der Erzbischof erst im Jahr 1244 in Friesach fest. Dem an der Grenze zwischen den Herzogtümern Steier- mark und Kärnten liegenden Bistum wurde die Pfarrei St. Andrä im Lavanttal mit Filialkirchen, die Pfarrei Lavamünd mit Filialkirchen, die Pfarrei Remsnik, die Pfarrei Groß St. Florian mit Filialkirchen, die Filialkirche (Kapelle) St. Peter im Sulmtal, die Kapelle St. Martin im Sulmtal und die Kapelle in Sulztal an der Weinstraße südwestlich von Leibnitz zugewiesen. Das Archidiakonatsrecht über diese Kirchen einschließlich des Kapitels in Dravograd übte der Propst in St. Andrä aus. Der Umfang des Bistums blieb bis zu den Jose-phinischen Kirchenreformen unverändert. Von diesem Gebiet gehören heute Dravograd und das Dekanat Radlje zum Erzbistum Maribor, das aus dem Bistum Lavant hervorgeht. An der Wende vom 17. zum 18. Jahrhundert verfasste der Lavanter Fürstbischof und gleichzeitige Salzburger Generalvikar in Kärnten, Franz I. Kaspar Edler von Stadion (1673-1704), eine Beschreibung des Bistums Lavant im damaligen Umfang. Die in lateinischer Sprache verfasste Arbeit mit dem Titel Relatio Moderni Status Episcopatus Eavantini erhielt im Jahr 1702 ihre endgültige Form. In ihr sind alle durch die Ausdehnung und Entwicklung des Pfarrnetzes entstandenen Pfarr- und zugehörigen Filialkirchen und Klöster aufgelistet und beschrieben. Einbezogen sind folgende Pfarreien bzw. Pfarrkirchen: St. Andrä im Lavanttal, Maria Rojach, Lavamünd, Propstei Dravograd, Brückl, Radlje, Muta, Brezno, Remsnik, Pernice, St. Georgen unter Stein (St. Georgen im Lavattal), St. Martin im Granitztal, Groß St. Florian, Schwanberg, St. Jakob in Freiland, Hollenegg, Osterwitz, St. Bartholomäus in Gams (Bad Gams), St. Andrä im Sausal, Gleinstätten, St. Veit in Altenmarkt, Deutschlandsberg und St. Peter im Sulmtal. Außer der Beschreibung der Pfarreien und Klöster sind noch die Patronatsrechte der Bischöfe von Lavant bei den einzelnen Kirchen in der Steiermark und in Kärnten angeführt. Arhivi 34 (2011) št. 2, str. 441-454 Iz arhivskih fondov in zbirk 477 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929Daun F. W. L. Prejeto. 3. 10. 2011 Filip Wirich Lovrenc Daun, nesojeni ljubljanski pomožni škof JURE VOLČJAK univ. dipl. zgodovinar, višji svetovalec — arhivist Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI—1127 Ljubljana e-pošta: jure.volcjak@gov.si IZVLEČEK Članek skuša na podlagi skromnega arhivskega gradiva prikazati življenje in usodo nesojenega ljubljanskega pomožnega škofa Filipa Wiricha Lovrenca Dauna, ki je deloval v štirih evropskih škofijah (Passau, Sal^burg, Rcgensburg in Ljubljana) v prelomnem 18. stoletju. Njegova kariera v cerkveni hierarhiji se je pričela žf %elo zgodaj. Zasedal je tri kanonikate, mesto generalnega vikarja, pomožnega škofa, prezgodnja smrt pa muje preprečila prevzem ljubljanske škofije. KLJUČNE BESEDE: Filip Wirich Eovrenc Daun, knezpškof pomožni škof, koadjutor, Passau, Salzfurg Regensburg, Ljubljana ABSTRACT PHILIPP WIRICH EORENZ DAUN, THE EXPECTED LJUBLJANA AUXILIARY BISHOP Based on a rather modest number of archival sources, the author attempts to present the life and fate of Philipp Wirich Eoren^ Daun, who had been the expected Ljubljana Auxiliary Bishop. He had worked at jour European dioceses (Passau, Salzfurg Regensburg and Ljubljana) during the turbulent 18*h century. Starting his career in the Church hierarchy very early on, he had held three canonries and had been appointed the Vicar-General and Auxiliary Bishop; however, his premature death eventually prevented him from taking over the Ejubljana Diocese. KEY WORDS: Philipp Wirich Eoren^ Daun, Prince-Bishop, Auxiliary Bishop, Coadjutor, Passau, Salzburg, Regensburg Ejubljana 478 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk |ure Volčjak: Filip Wirich Lovrenc Daun, nesojeni ljubljanski pomožni škof, str. 477-^-86 Uvod Arhivsko gradivo za članek je zelo skromno in razpršeno po arhivih tako rekoč po celotni Srednji Evropi. Vsebino je bilo zato treba sestaviti na podlagi številnih notic, literature in nasvetov tujih in domačih kolegov in za to se jim tu posebej zahvaljujem.1 Obisk evropskih arhivov mi je bil omogočen v okviru izmenjave strokovnjakov (t. i. Personalaustausch), tj. članov projekta Charters Network v okviru evropskega programa ICARUS, ki ga je financirala Evropska komisija v okviru programa Culture 2007-2013 med letoma 2008 in 2010.2 Kratko o škofiji Passau Škofijo Passau je leta 739 ustanovil sv. Bonifacij, ki je opravljal službo papeškega legata v Nemčiji. V obdobju Svetega rimskega cesarstva je bila to največja škofija (merila je okoli 42.000 km2) in se je raztezala prek Dunaja vse do ogrske meje. Nekateri so jo zato imenovati kar Donavska škofija. Od konca 15. stoletja je bila razdeljena na dva upravna dela (oficialata)3 — predvsem zaradi pritiskov Habs-buržanov, ki so stremeti k temu, da bi na delu škofije, ki je segal v njihovo interesno sfero, ustanovih samostojno škofijo. To jim je uspelo šele leta 1783, ko sta bih ustanovljeni škofiji v Linzu in št. Poltnu. Ob sekularizaciji je passavska škofija leta 1805 izgubila civilno oblast. Odvzeta so ji bila vsa posvetna ozemlja, razpuščeni so bih tudi skoraj vsi sa- 1 Zahvaljujem sc mag. Christine M. Giglcr, arhivistiki v Nadškofijskem arhivu Salzburg, dr. Hubertu Schopfu, arhivistu v Deželnem arhivu Salzburg, dr. Herbertu W. Wursterju, direktorju Škofijskega arhiva Passau, in dr. Ani Lavrič iz Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU. 2 Več o samem projektu jc mogoče najti na spletni strani projekta ICARUS: http://www.icar-us.eu/index.php? option=com_content&view=category&id=42&layout=bl og&l temid=48&lang= cn. 3 Oficialat za Avstrijo pod reko Anižo [Officialatfür Österreich unter der Enns) je imel sedež na Dunaju. Sprva je bil dunajski oficial podrejen passavskemu generalnemu vikarju, od Mclchiorja Klcfla dalje pa so bili dunajski oficiali generalni vikarji, neposredno podrejeni passavskim škofom. Navadno so imeli status škofa in partibus, funkcijo pa so opravljali pomožni škofje. Njihovi svetovalci so bili arhi-diakoni in duhovni svetniki. Njihova poletna rezidenca je bila v mestu Tulln na Donavi (i'ulln an der Donau). Zato jc bila povezava s Passauuom prcccj lažja, pa tudi povezava z Dunajem privlačnejša. Obenem so bili tudi tullnski župniki, s tem pa so si povečali dohodke in vzdrževanje. Prim. Kerschbaumer: Geschichte des Bistums St. Pölten 1, str. 514-515. mostani. Leta 1821 je izgubila eksempeijo in je postala sufraganska škofija nadškofije München-Freising. Leta 999 je cesar Oton III. tedanjemu škofu dal pravico do sodstva in uprave, kovanja denarja, tržno pravico in pravico do pobiranja carin v mestu Passau. Tako je škof prvič postal glavar mesta. To pravico je za kratek čas v času inves ti turnega spora s cesarjem Henrikom IV. leta 1078 izgubil, a jo je že leta 1099 spet dobil. Stolni kapitelj si je z nakupi in darovi vedno bolj utrjeval svoj gmotni položaj, krepil pa se je tudi na preostahh področjih. Tako si je pridobil izključno pravico do vohtev škofa. To pravico sta mu potrdila cesarja Oton IV. (1209— 1218) leta 1209, cesar Friderik II. (1220-1250), pa tudi 4. lateranski koncil leta 1215.4 Novi škofje so morah kapidju obljubljati spoštovanje njihovih pravic (t. i. konstitucij), zaradi katerih so velikokrat nastajali spori. Eden takih je bil tudi v času, ko se je prošt Daun potegoval za mesto passavskega škofa (leta 1761).5 Filip Wirich Lovrenc Daun Fihp Wirich Lovrenc Daun (polno ime: Filip Wirich Jožef Janez Ernest Anton Barnaba Adam) je bil rojen 14. junija 1720 na Dunaju v nekdanji palači Daun, danes Kinsky ob škotskem benediktinskem samoatanu (Schottenstift) na Freyung 4 kot četrti od devetih otrok6 v drugem zakonu Henriku Rihardu Lovrencu grofu Daunu, cesarskemu komorniku in tajnemu svetniku, in Mariji Jožefi Violanciji grofici Boymund pl. Payersberg.7 Odraščal je na Dunaju. Šolanje je nadaljeval v Italiji, v Modeni, kjer mu je 29. avgusta 1738 modenski škof Štefan Foghani v škofovi kapeh v škofijski palači podehl tonzuro.8 Že čez tri tedne, tj. 17. septembra 1738, je po smrti kanonika Otona Filipa Emesta 4 Oswald: Das alte Passauer Domkapitel, str. 66, 70, 71. 5 Oswald: Das alte Passauer Domkapitel, predvsem str. 322327 in sl.; Wurster: Das Bistum Passau und seine Geschichte, 3: Von der Reformation bis %ur Säkularisation. 6 Njegova sestra lileonora lirnestina, roj. leta 1721, je bila žena slavnega portugalskega predsednika vlade Sebastijana markiza Pombala (Sebastiäo |osé de Carvalho e Melo), nekdanjega veleposlanika na Dunaju. Umrla jc leta 1789 v 1 izboni. Prim. Krick: Das ehemalige Domstift Passau, str. 91. 7 Krščen je bil v stolni župniji sv. Štefana na Dunaju kot Filip Wirich |ožef |anez limes t Anton Barnaba Adam. Prim. D BayllStA, DK Passau, Anschwärakt Philipp Grf. Daun, Fazs. 2 B Num. 82, PS Cart. 54 Daun. 8 Prim. D BayllStA, Domkapitel Regensburg Archivalicn 416, Aufschwörungen, str. 251. Več o tonzuri glej Volčjak: Ordinacijska protokola goriške nadškofije 1750—1824, 1. del: 1750-1764, str. 14. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Jure Volčjak: Filip Wirich Lovrenc Daun, nesojeni ljubljanski pomožni škof, str. 477^186 479 T. i. »Ahnenprobe« ob sprejemu Dauna passavskega kanonika (D BayHStA, HL Vassau, 2538, Domkapitel Passau, Aufschwörbuch No. 30). barona Staina9 kot osemnajstletnik že postal pas-savski kanonik.10 Passau je tako postal srečen kraj, v katerem je mladi grof zelo hitro gradil svojo kariero, saj je od časa posvetitve za duhovnika do škofovskega posvečenja preteklo zgolj in samo eno leto, že prej pa si je pridobil nekatere pomembne beneficije. Humanistiko je deloma študiral v Kolegiju sv. Karla v Modeni (Collegium nobilium sancti Caroli Mu-tinensi)n deloma pa na dunajski fakulteti.12 Mašni- 9 D BayHStA, DK Passau, Anschwärakt Philipp Grf. Daun, Fazs. 2 B Num. 82, PS Cart. 54 Daun, Extract aus dem syndicat prothocoll, 2. Sept. 1738. 10 Pravico do podeljevanja kanonikata je imel namreč njegov sorodnik Emest Karel pl. Payrsperg, dekan passavskega kapitlja. Prim. D BayHStA, Domkapitel Passau, aus PS Kart. 54—57 (DK Passau, Stammbaumm- und Wappenattestate Grf. Daun PS Cart. 54 Daun), Petitionis et re-sponsionis forma syndici, qua notarii; D BayHStA, HI. Passau, 2540, Domkapitel Passau 1, Dominorum canoni-corum, Aufschwörungsacta ab anno 1647, str. 52, št. 68; Kerschbaumer: Geschichte des Bistums St. Pölten 1, str. 516. 11 Več o kolegiju in njegovi kasnejši usodi je dostopno na strani http://www.liceosancarlo.it/joomla2/index.php? option—com_content&task=view&id—14&Itcmid:z:62 ško posvečenje je prejel šele leta 1755.13 Še istega leta ga je passavski kapitelj izvolil za 65. stolnega prošta. Naslednje leto je bil posvečen za 48. passavskega pomožnega škofa, opravljal pa je tudi službo generalnega vikarja v pontifikalnih zadevah (vicarius generališ).14 Prim. D BayHStA, Domkapitel Regensburg Archivalien 416, Aufschwörungcn, str. 251r—252v. Mašniško posvečenje mu je 12. nedeljo po binkoštih, na praznik sv. Lovrenca, 10. avgusta 1755 podelil passavski škof, kardinal I.amberg. Ob posvečenju naj bi že bil passavski prošt (!): Philippus Wiricus comes de et in Daun exemptae ecclesiae cathedralis Passaviensis praepositus annorum 36. Ad-missus. Prim. D ABP, OA B 3 Ordinationsprotokolle 1755-1759 (OberEnnsers Ordinations Protocolla de An-nis 1755,1756,1757, 1758,1759). Dovoljenje za sodelovanje na kapiteljskih sejah je imel od 17. septembra 1753, dejansko pa se je prve seje udeležil že 4. januarja 1753. Prim. D ABP, OA B 5, GRP Ober-ennsisch 1753, str. 7. (Protocollum consilii ecclesiasticum/ Das (geistliche) Raths Protocoll); Kerschbaumer: Geschichte des Bistums St. Pölten 1, str. 516. Salzmann: Der Salzburger Erzbischof Siegmund Christoph Graf von Schrattenbach, str. 124—125. Za kopijo se zahvaljujem kolegici Christine Gigler iz Nadškofijskega arhiva Salzburg. 480 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk |ure Volčjak: Filip Wirich Lovrenc Daun, nesojeni ljubljanski pomožni škof, str. 477-^-86 .„:/, i j »iw.™ ™„;,/ OhtUftaHnri Mà^ta. j v Av.. Jün, ■„,,,, ........................i/l-im„;.[vU» d.W. ..... ........"'""'"/"■ L"-'- ■ ......ÄZXit f-' ■ VÎw..... .'/../i.- I'V' .f.t -f U,;/;i ___CS,.,.. ■Cl; «iljfiiu. rf -h'tuMÜmi Alf <>.\yfl,/,./„», ÏJn'Mrdnrn, ' HS tti s 4 '/.1. ' .. . . ;« rf» .'¿¡¿i-Z ' OmmUHrn,*/, ytUHuf^Tlr/A, rt r/f/i JVJ/?f vn t""'".' JUh» » 'iuefio Cjtdb .V y pt/jfHt /Jtfr.'//s*i ~3rhyii.i,vr -t V.'/nmï //irr, U rt( /mm luriumfc clfxWiiuMiutUn f. ; ....... «■¿/fi/.î. n* rWU ^f/./ nrrfr,* .■'-,■/.;',., Čt/A^nft/ cm -iihiJ' r:. .y ..... : ■ '^"•^t'M iù'tii/f .1 /tH/r-rt i'x in/tii ic/im. . »/.. Ai fait/ lit ¿ee...,i Jtf.iïrni<£//' fines. U>i/}ùm i'. tfS. Mt/ubieiü^.. Listina 1738 September 17, Passau o sprejemu grofa Dauna med passauske kanonike (D BayHStA, Domkapitel Pas sau, aus PS Kart. 54-57, DK Passau Anschimrakt Philipp Grf. Daun, Fa%s. 2 B num. 82, PS Cart. 54 Daun). Marca 1757 je umrl dunajski nadškof, kardinal Janez Jožef pl. Trautson (1751—1757), ki je med drugim zasedal tudi salzburški kanonikat. Pravico do imenovanja njegovega kanoniškega mesta je imela rimska kurija (/« romana vacanš), zato je papež Benedikt XIV. (1740-1758) aprila 1757 omenjeni kanonikat po priporočilu podelil mlademu passavskemu stolnemu proštu. Slovesna umestitev v Salzburgu je potekala 27. maja 1757.15 Iz tega leta se nam je ohranil dokument, s katerim je mladi salzburški kanonik Daun v Salzburgu ustanovil mašo zadušnico (Jahrtag) z glavnico v višini 200 goldinarjev. Ze cez tri leta, tj. leta 1760, pa je grof Daun prejel še tretji kanonikat, tokrat v nemškem Regensburgu.16 Kanonik v Regensburgu Septembra 1759 je v Regensburgu umrl kanonik Franc Sigmund baron Stingelheim, regensburški stolni dekan, generalni vikar in pomožni škof. Pravico do podelitve (ius collandi) izpraznjenega kanoniškega mesta je imel regensburški škof. V ob- 15 AT SLA, Geheimes Archiv XXV D.4, Juramentum credulitatis; Prav tam, Pro memoria anno 1786, Nr. 3. Za pomoč se zahvaljujem kolegu dr. Hubertu Schopfu iz Deželnega arhiva Salzburg. 16 Salzmann: Der Salzburger Erzbischof Siegmund Christoph Graf von Schrattenbach, str. 124—125. Za kopijo se zahvaljujem kolegici Christine Gigler iz Nadškofijskega arhiva Salzburg. ravnavanem času je bil to kardinal Janez Teodor, vojvoda Bavarski, ki je poleg regensburškega škofovskega sedeža zasedal še mesti freisinškega in Reškega (Liège) škofa. Vojvoda Bavarski je tako na podlagi različnih priporočil in interesov 24. septembra 1759 prosto kanoniško mesto podelil passavskemu pomožnemu škofu Daunu.17 Pred slovesno umestitvijo je moral na novo imenovani kanonik regensburškemu stolnemu kapitlju glede na statut predložiti različne listine, npr. listino o plemiškem izvoru za štiri kolena nazaj (t. i. Ahnenprobe), dokazilo o plemiškem poreklu, dokazilo o posvetitvi,18 potrdilo o zdravju itd. Slovesna umestitev je potekala konec maja 1760. Umestil ga je dekan regensburškega stolnega kapitlja Janez Jakob Karel grof Rekordin in mu v posest izročil prebendo in kanoniški biret. Prav tako mu je bil določen tudi prostor v koru.19 Kot kanonik stolnega kapitlja v Regensburgu je Daun prisegel 30. maja 1760.20 17 Postopek imenovanja in predložitve različnih listin ter umestitve je izredno izčrpno popisan v protokolu regensburškega kapitlja, ki se danes hrani v BayllStA v Münch-nu. O imenovanju glej: D BayHStA, Domkapitel Regensburg Archivalien 416, Aufschwörungen, str. 243-244. 18 Dokazilo o posvetitvi mu je izdal modenski škof Štefan Fogliani 29. avgusta 1738. Prim. D BayllStA, Domkapitel Regensburg Archivalien 416, Aufschwörungen, str. 251. 19 D BayHStA, Domkapitel Regensburg Archivalien 416, Aufschwörungen, str. 249-250. 20 D BayHStA, Domkapitel Regensburg Archivalien 416, Aufschwörungen, str. 261—264. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Jure Volčjak: Filip Wirieh Lovrenc Daun, nesojeni ljubljanski pomožni škof, str. 477^186 481 Grb grofa Dauna kot regensburškega kanonika (D BayHSiA, Domkapitel Regensburg Archivalien 413, Aufschwörbuch, J". 66v).n Sedisvakanca v Passavu 1761 in volitve novega škofa Konec avgusta 1761 je po 38 letih škofovanja umrl passavski škof, kardinal Jožef Dominik Lam-berg (1723-1761).22 V kapitlju so se začela ostra Grb je opisan v plemiški diploma cesarja Ferdinanda III. leta 1643, s katero je Johanna Jakoba Dauna povzdignil v grofovski stan: »... in ainem getben oder goldfarben schildt vndt veldt ainen gewendten vnd %um grimen oder streit geschickten schwarten tewen mit offenen rochen, rot ausgeschlagener jungen vnd vbersich gewoiffnen repelten schwang ob dem schilt ain frejen offnen adelichen beedseits mit gelb oder goldfarben helmdekhen vnd oben ainer gelb oder goldfarben königlichen cron gezierten turniershelm, darob dann schilt beschribne lew si%end erscheinen thuet, vniert vermehrt, gekehrt vnd verbessert, also vnd dergestalt, dass in ainem quartierten schilt, im hindtern vnndtem, vnd vordem obern quartier der Dhaunische mit dem rot vnd gelben schach, vnd oben am vordem egg in ainen klainen blabn schiltl mit %wayn neben ainander aufrecht gestehen weiss oder silberfarben dopelten lilien, in den andern baiden quartieren aber der Sassenhaimbische schilt mit dem tewen, auff dem schilt zur rechten der Dhaunische mit dem weissen schwanen: zur lieggen aber der obbeschribne S assenhaimbische heim vnd leew nebenainander gesteh sein sötte. ...«. Glej: OStA/AVA /Adelsarchiv: Dhaun, Johann Jacob v., kais. Obstlt., Gfstd. als "Graf v. Dhaun, Herr zu Sassenhaim u. Caleborn", Wappenvereinigung mit jenem des f Geschlechtes v. Sassenhaim, Nikolsburg 28. VIII. 1643, (E), Str. 4. Leidl: Lamberg, Joseph Dominikus Reichsgraf von, str. 257—259; Lavrič: Jožef Dominik Lamberg, str. 5—7; Krick: Das ehemalige Domstift Passau, str. 205, št. 70. Njegov grb še danes krasi vhod v hišo na Vodnikovem trgu v Ljubljani. prerekanja za ohranitev starih pristojnosti in privilegijev. Po ugotovitvah tedanjega stolnega dekana Franca Leopolda Markvarda Beroldinga so bila med škofom Lambergom in kanoniki ostra trenja zaradi cerkvene in posvetne jurisdikcije kapitlja. Za kaj je natančno šlo, ni navedeno, po vsej verjetnosti pa je kapitelj zaradi moči škofa Lamberga čutil, da so ogrožene njegove stare pravice in privilegiji.23 Sledila je sedisvakanca, tj. vmesno obdobje do izvolitve novega škofa, ko je škofijo kot kapitularni vikar upravljal škof Daun.24 Sledile so volitve novega škofa. Na kapiteljski seji 17. novembra 1761 so se kot kandidati za novega škofa prijavili štirje cerkveni dostojanstveniki: Bavarski vojvoda Maksimiljan Jožef imenuje grofa Dauna %a svojega tajnega svetnika (D BajHStA, HRI. Fas% 245 Nr. 166, Hofamtsregistratur, S. 1). 23 Oswald: Das alte Vassauer Domkapitel, str. 322. 24 Več o dogajanju v času sedisvakance glej Interregnalprotokoll v: D BayHStA, HL Passau, 1008, Protocollum interregnale de anno 1761. 482 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk |ure Volčjak: Filip Wirich Lovrenc Daun, nesojeni ljubljanski pomožni škof, str. 477-^-86 passavski stolni prošt Daun,25 knezoškofa iz Krke (Gurk) in Sekava in grof Colloredo 26 Volitve novega škofa so potekale na kapiteljski seji 19. novembra 1761. Ob sedmih zjutraj so se zbrah v stolnici, kjer je stolni prošt in pomožni škof Daun daroval mašo na čas sv. Duhu. Po maši so se kanoniki v procesiji ob spremstvu številne duhovščine in plemstva ter zvonjenju zvonov odpravih na sedež kapidja, kjer so po stari navadi začeli z volitvami novega škofa. Po prvem krogu je največ glasov dobil krški knezoškof (pet), sledila pa sta mu Daun in sekavski knezoškof z enakim številom glasov (tri). Sledil je drugi krog, ki ga je prepričljivo dobil krški knezoškof Jožef Marija Thun-Hohenstein (1762— 1763), ki je imel tudi odločilno podporo dunajskega dvora.27 Po volitvah so kanoniki novega škofa v procesiji pospremili v stolnico, kjer so zapeli zahvalno pesem (Te Deum laudamuš). Obred bi moral dokončati pomožni škof Daun, a je menda odšel že pred zahvalno pesmijo. Udeležil se ni niti naslednje kapiteljske seje 23. novembra 1761 niti ni poslal opravičila. Užaljen? Če ne pa vsekakor razočaran nad potekom dogodkov, saj se ni udeležil niti decembrske kapiteljske seje, a se je za neudeležbo tokrat vsaj opravičil.28 Imenovanje za ljubljanskega pomožnega škofa koadjutorja Ljubljanski škof Leopold Jožef Hanibal grof Petazzi (1760—1772)29 je ljubljanski škofovski sedež zasedel s 57. leti. Svojih novih obveznosti naj bi se lotil z vehko vnemo, vendar pa mu je počasi začelo primanjkovati delovne vneme in moči izpred tri- 25 Daun je kandidaturo za passavskega škofa napovedal že 14. septembra 1761, ko je cesarico Marijo Terezijo zaprosil za podporo. Prim. D BayHStA, I IL Passau, 1007, Domkapitel Passau ca. 65 Akten, Nro 12. Acta des Ablebens des Fürstbischofes Jos. Dominikus Grafen von Lamberg; Protocollum Interrcgni, dann die Wahl des Jos. Maria Grafen von Thun zum Fürstbischof von Passau betr. 1761-63, str. 133-135. 26 D BayHStA, HL Passau, 1008, Protocollum interregnale de anno 1761, str. 133—135. 27 Leidl: Thun und Hohenstein, Josef Maria Reichsgraf von, str. 511-513; Oswald: Das alte Passauer Domkapitel, str. 327. 28 D BayHStA, HL Passau, 1008, Protocollum interregnale de anno 1761, str. 136'-139, 146. 29 Po mašniškem posvečenju je bil senjski generalni vikar, leta 1730 ga je cesar Karel VI. imenoval za ljubljanskega stolnega kanonika in stolnega dekana, leta 1734 pa za gorenjskega arhidiakona. Pred prihodom v Ljubljano je bil 20 let tudi škof v Trstu (1740-1760). Prim. Dolinar: ljubljanski škofje, str. 201-210. desetih let. Nekaj so naredila leta, nekaj pa tudi prihajajoča bolezen.3" Že dve leti po preselitvi v Ljubljano, tj. leta 1762, je na dunajskem dvoru poizvedoval o možnostih za imenovanje pomožnega škofa s pravico do nasledstva, vendar nikoli uradno. Kot je razbrati iz ohranjenih dopisov v dunajskem arhivu Ministrstva za uk in bogočastje (Alter Kultus), je bilo Petazziju svetovano, naj za začetek postopka za koadjutorja tudi uradno zaprosi. Tega pa Petazzi ni storil prostovoljno,31 pač pa mu je bilo to toplo priporočeno, prigovarjal pa mu je tudi njegov brat, general Benvenuto grof Petazzi. Sam je namreč pobudi za pomožnega škofa odločno nasprotoval.32 Tudi kandidata ni izbral sam, temveč mu je bil svetovan v osebi passavskega generalnega vikarja Fihpa Wiricha Dauna, naslovnega škofa v Tieni.33 Ljubljanski škof Petazzi je se je končno vdal šele v začetku leta 1763. Konec januarja (29. I.)34 in v začetku februarja (3. II.) je pisal cesarici na Dunaj. V pismu je Marijo Terezijo zaprosil za škofa pomočnika v osebi grofa Dauna. Zapisal je, da je vse svoje škofovske naloge do sedaj opravljal brez napora in težav. Ker pa je obveznosti vsak dan več in ker je tudi vsak dan starejši, bi rad svoje obveznosti nekoliko zmanjšal, sploh navzven, in bi vnaprej rad vedel, na katero osebo bi se v teh primerih lahko obrnil. Passavski pomožni škof bi bil po njegovem za to mesto primerna oseba.35 Petazzijevo prošnjo je 12. februarja obravnavala posebna komisija pod vodstvom grofa Chotka, kanclerja češko-avstrijske dvorne pisarne. Ugotovila je, da glede na to, da je ljubljanski škof sam zaprosil za koadjutorja, in to v osebi grofa Dauna, sama nima pripomb na njegovo imenovanje za koadjutorja in pripravo ustreznih listin za prezentacijo papežu. Cesarica Marija Terezija je tako 23. aprila 1763 na prošnjo ljubljanskega knezoškofa Petazzija y>ob 30 Dolinar: Pjubljanski škofje, str. 209; SI NSAL, NSAL 11, Škofijski protokoli, fasc. 20, Protocollum officii episeopalis 1761-1772. 31 Po očitkih dunajske vlade in cesarice naj bi bil Petazzi popolnoma zaprt za nova spoznanja na področju pastoralne dejavnosti. Prim. Dolinar: ljubljanski škofje, str. 209. 32 Podobno je bilo tudi konec 60. let, ko je na prepričevanje brata Bcnvcnuta, ld je kot general služboval v Ljubljani, zaprosil za koadjutorja v osebi tridentinskega kanonika Karla Janeza Herbersteina. Prim. Dolinar: ljubljanski škofje, str. 209. 33 AT OStA/AVA, Alter Kultus, Ktn. 139, 12. februar 1763, Allcruntcrthanigster Vortrag. Arhiv Republike Slovenije hrani kopije postopka imenovanja Dauna za ljubljanskega škofa koadjutorja v fondu Evidentiranje v Državnem arhivu v Avstriji (Dunaj)-2006, šk. 32. 34 AT OStA/AVA, Alter Kultus, Ktn. 139, 29. januar 1763. 33 AT OStA/AVA, Alter Kultus, Ktn. 139, 3. februar 1763. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk |ure Volčjak: Filip Wirich Lovrenc Daun, nesojeni ljubljanski pomožni škof, str. 477-^-86 483 upoštevanju njene posebne skrbi %a ljubljansko škofijo, paradi pospeševanja katoliške vere ter brez nadaljnjega zadrževanja« imenovala Filipa Wiricha grofa Dauna, svojega tajnega svetnika, naslovnega škofa v Tieni, kanonika v Salzburgu, Regensburgu in Passauu ter passavskega prošta in kapitularnega vikarja, passav-skega pomožnega škofa in generalnega vikarja v pontifikalnih zadevah, za ljubljanskega škofa pomočnika s pravico do nasledstva (coadjutorem cum spe juturae successionis)x in ga predlagala papežu Klemenu XIII. (1758-1769) v potrditev.37 Škof Daun je bil o imenovanju za ljubljanskega škofa pomočnika in munere ac dignitate episcopal uradno obveščen s pismom 23. aprila 1763. Že teden dni prej je za ta namen plačal tudi 1.000 ¡'L (mign^HWWW« n, iüpirnvfvmi. imfi^čšf tur, sn^ijjtTHKprt Pcj^kcruKi) tf- r X/, z.ja/^-/---' .«.jyia A3 tfjl/^^Jty^ty* HytS jfeut ^a/Z.^fytrnPry^/.,^ ', «z/p* Qi/l.pu« £ A* ¿If-eyZ— iZfyvn, JU —, as.:../«/- .l vjiÄ&Ä»» OajOictiVL , ^nvm&fii rßti Crrrrr, py^'* X-Ovur^i^, QZx/J&y..- Cesarica Marija Terezija imenuje škoja Dauna zp ljubljanskega pomožnega škoja pomočnika (SI AS 6, šk 55, Št. 8). *><• SI AS 6, sk. 55, st. 8. AT ÖStA/AVA, Alter Kultus, Ktn. 139. 38 AT ÖStA/AVA, Alter Kultus, Ktn. 139, 23. april 1763, Maria Theresia an den bischoffen zu Laybach, graffen von Petazzi. goldinarjev takse. Cesarica ga je na to mesto imenovala »... tudi zcvadi njegove zveste slupbe in zveste s luž; be njegovega rodu potrebam katoliške cerkve ...«. Obenem je želela, da bi bil za to imenovanje hvaležen in bi služil Bogu in katoliški veri po najboljših močeh.39 Cesarica je o svojem imenovanju obvestila urad-ništvo na Dunaju, Reprezentanco in komoro na Kranjskem,40 pa tudi ljubljanskega škofa Petazzija.41 Vsi so ustrezna obvestila dobili na dan imenovanja, tj. 23. aprila 1763. Cesarsko-kraljeva tajna dvorna in državna pisarna je dobila prošnjo, naj pripravi ustrezno pre-zentacijsko pismo papežu42 in tudi kardinalu Al-baniju, od leta 1756 predstavniku cesarstva pri papeški državi.43 Cesarica je kardinala Albanija prosila, naj pri svetem očem dobi potrditev imenovanja.44 Sam postopek se je v Rimu nekoliko zavlekel, zato je bilo 2. julija papežu v Rim poslano še eno pismo.45 Cez tri tedne je bilo ugotovljeno, da se je postopek imenovanja zavlekel že takoj na začetku, ker niso bili plačani običajni komorni prispevki.46 Kaj je bilo vzrok temu, iz skromno ohranjenega gradiva ni mogoče ugotoviti. Potrditve imenovanja ni bilo vse poletje in tudi jesen 1763. 20. novembra 1763 pa je Filip Wirich Lovrenc grof Daun v Passauu nenadoma umrl, ne da bi dočakal papeško potrditev selitve v LJubljano.47 Pokopali so ga v kapeli štirinajstih pri-prošnjikov (pomočnikov) v sili (Nothafi-Kapelle), ki so jo pri križnem hodniku ob passavski stolnici postavili gospodje Nothaft, dedni maršali passau-skega stolnega kapitlja (Hochstift Passaii).4S 39 AT ÖStA/AVA, Alter Kultus, Ktn. 139, 23. april 1763, Decret an den Philipp Wirich grafen von und zu Daun, bischoffen zu Tiena. 40 AT ÖStA/AVA, Alter Kultus, Ktn. 139, 23. april 1763, Maria Theresia an die Repraesentation und Cammer in Crain. 4> AT ÖStA/AVA, Alter Kultus, Ktn. 139, 23. april 1763, Maria Theresia an den bischoffen zu Laybach, graffen von Petazzi. 42 AT ÖStA/AVA, Alter Kultus, Ktn. 139, 23. april 1763, Praesentatio ad summum pontificem. 43 AT ÖStA/AVA, Alter Kultus, Ktn. 139, 23. april 1763, Nota an die kay. königl. geheime hof- und staats-canzley. 44 AT ÖStA/AVA, Alter Kultus, Ktn. 139, 23. april 1763, Ad cardinalcm Albani. « AT ÖStA/AVA, Alter Kultus, Ktn. 139, 2. julij 1763, Ad summum pontificem. 46 AT ÖStA/AVA, Alter Kultus, Ktn. 139, 23. julij 1763, Nota an die kay. könig. geheime hof- und staats-canzley. 47 Leidl: Daun zu Sassenheim und Callenborn, Philipp Wirich Lorenz Graf von, str. 73. Rajšpov podatek o Daunovi smrti je tako napačen. Prim. Rajšp: Imenovanja ljubljanskega škofa Herbersteina, str. 166. 48 Die Kunstdenkmäler des Königreichs Bayern, str. 132. Za podrobnejše podatke se zahvaljujem Carolini Reindl iz Sko- 484 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk |ure Volčjak: Filip Wirich Lovrenc Daun, nesojeni ljubljanski pomožni škof, str. 477-^-86 Kot navadno, so po njegovi smrti sestavih inventar njegovega premoženja. Ohranil se nam je inventar, ki so ga spisali v Salzburgu po pokojnem salzburškem kanoniku. Podobno se je zgodilo tudi v Regensburgu in Passauu, vendar se ta dva žal nista ohranila.49 V Salzburgu sta to nalogo 22. decembra 1763 opravila stolna kanonika Jožef Got-frid grof Saurau in Janez Leopold Alojz grof Kevenhüller.50 Po pokojnem škofu je dedovalo šest sorodnikov: Karel Viljem grof Daun iz Münchna, Franc Pavel grof Daun z Dunaja, Leopoldina grofica Daun, vdova grofica Cigona iz Milana, Eleonora grofica Daun, vdova grofica Carvalho iz Lizbone, Antonija grofica Daun, vdova baronica Zob-hn iz Münchna in Elizabeta grofica Daun, vdova baronica Wallhorn z Dunaja. nvtnl avium. /•'X. -\ -s ' -j. .v- • i I' .'. I . <•' . 1 >.■, • - ,•! - ,. •■". ¿9, apa.. jj Hirtíí cf[¡ ni JvinA /m ir>ü, «¿y ¡JKJUL {'\í„, . %tl/ MX , »nJUI ¿milfÓLUM ¡g^e^/r^.^ékoJth irä.» jß%Jßtj-; '^/Ütf&X^rUI,/. JL { yji^MivßC\ « , .1?, CiL -JL. pM.íy o^udJL ¡ . rf?1 'jk.&i^d^, Inventar premoženja grofa D auna v Salzburgu (AT SLA, Domkapitel-Akten 3.1a, Inventarium Daun Wirich). Dedovali so sledeče premoženje: konje za vleko kočije (400 goldinarjev), medalje (78 goldinarjev), dolg do kuharice (30 goldinarjev), kanonično premoženje (1.312 goldinarjev), zlate in srebrne dragocenosti (1.500 goldinarjev), razhčne stvari iz mesinga (8 goldinarjev), cinka (27 goldinarjev), bakra (14 goldinarjev), hzene in pločevine (4 goldinarje), slike (16 goldinarjev), razhčno posodje (58 goldinarjev), kozarce (9 goldinarjev), 61 knjig v različnih jezikih (117 goldinarjev), cerkveno opremo (436 goldinarjev), obleke (290 goldinarjev), perilo (258 goldinarjev), vino (21 goldinarjev), kočije in opremo (597 goldinarjev), opremo v stanovanju (308 goldinarjev) — skupaj v vrednoti 5.490 goldinarjev. Za pokojnim škofom je ostalo tudi nekaj stroškov: razhčni stroški (1.720 goldinarjev), pogrebni stroški (49 goldinarjev), stroški za popis premoženja (368 goldinarjev) — skupaj 2.138 goldinarjev. Dedičem je tako ostalo 3.351 goldinarjev.51 * * * S smrtjo grofa Dauna so se razmere v ljubljanski škofiji samo še slabšale. Škof Petazzi je začel vedno bolj pešati in slabeti, razmere v škofiji pa so šle samo še navzdol. Položaj, ld bi ga moral rešiti grof Daun, je rešil njegov naslednik Karel Janez grof Herberstein, ki je bil leta 1769 imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa s pravico do nasledstva, leta 1772 je postal redni rezidencialni knezoškof, za zasluge pri jožefinskih cerkvenih reformah pa celo prvi ljubljanski nadškof. Viri in literatura Viri Archiv des Bistums Passau (ABP) OA B 3 Ordinadonsprotokolle 1755-1759, OberEnnsers Ordinations Protocolla de Annis 1755,1756, 1757, 1758,1759 OA B 5, GRP Oberennsisch 1753, Protocollum consilii ecclesiasticum/Das (geistliche) Raths Protocoll Arhiv Republike Slovenije (AS) AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko, šk. 55 in repertorij k registraturni glavni knjigi za leto 1763 fijskega arhiva Regensburg. 49 AT SLA, Domkapitel-Akten 3.1a. - 50 AT SLA, Domkapitel-Akten 3.1a, Inventarium Daun 51 AT SLA, Domkapitel-Akten 3.1a, Inventarium Daun Wir- Wirich. ich. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk |ure Volčjak: Filip Wirich Lovrenc Daun, nesojeni ljubljanski pomožni škof, str. 477-^-86 485 Bayerisches Hauptstaatsarchiv (BayHStA) Domkapitel Passau, aus PS Kart. 54—57 (DK Passau, Stammbaumm- und Wappenattestate Grf. Daun PS Cart. 54 Daun) DK Passau, Anschwärakt Philipp Grf. Daun, Fazs. 2 B Num. 82, PS Cart. 54 Daun HL Passau, 1007 HL Passau, 1008, Protocollum interregnale de anno 1761 HL Passau, 1009 HL Passau, 1017 HL Passau, 1153 HL Passau, 2538, Domkapitel Passau, Aufschwörbuch No. 30, Genealogia reverendis-simorum, illustrissimorum dd canonicorum ex-emptae cathedralis ecclesiae Passaviensis in-cepta post incendium anno MDCLXII HL Passau, 2540, Domkapitel Passau 1, Dominorum canonicorum, Aufschwörungsacta ab anno 1647 HR I. Fasz 245 Nr. 166, Hofamtsregistratur Domkapitel Regensburg Archivalien 416, Auf-schwörungen (včasih HL Regensburg 818) Österreichisches Staatsarchiv (ÖStA)/Allgemeines Verwaltungsarchiv (AVA) ÖStÄ/AVA, Alter Kultus, Ktn. 139 Nadškofijski arhiv Ljubljana (NSAL) NŠAL 11, Škofijski protokoli, fase. 20, Protocollum officii episeopalis 1761-1772 Salzburger Landesarchiv (SLA). Salzburg Domkapitel-Akten 3.1a Geheimes Archiv XXV D.4. Internet http: / / www.icar-us.eu/index.php?option=com_content&view=cate gory&id=42&layout=blog&Itemid=48&lang=en http://www.liceosancarlo.it/joomla2/index.ph p?option=com_content&task=view&id=14&Itemi d=62 Literatura Dolinar, France Martin: ljubljanski škofje. Ljubljana: Družina, 2007. Kellner, Hans-Jörg: Die Mün^engeschichte des Hochstifts Passau. Ein Katalog der Münzen und Medaillen. Stuttgart: Verlag der Münzen- und Medaillenhandlung, 1997 (Süddeutsche Münzenkataloge; 6). Kerschbaumer, Anton: Geschichte des Bistums St. Pölten 1. Krems: Josef Kinzl, 1875. Krick, Ludwig Heinrich: Das ehemalige Domstift Passau und die ehemal. Kollegiatstifte des Bistums Passau. Chronologische Reihenfolgen ihrer Mitglieder von der Gründung der Stifte bis %u ihrer Aufhebung. Passau: Waldbauer'schen Buchhandlung, 1922. Lavrič, Ana: Jožef Dominik Lamberg namesto Karla Janeza Herbersteina. Umetnostna kronika 12 (2006), str. 2-8. Leidl, August: Daun zu Sassenheim und Callen-born, Philipp Wirich Lorenz Graf von. Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches 1648 bis 1803: ein biografisches Eexikon (ur. Erwin Gatz). Berlin: Duncker u. Humblot, 1990, str. 73. Leidl, August: Lamberg, Joseph Dominikus Reichsgraf von. Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches 1648 bis 1803: ein biografisches Eexikon (ur. Erwin Gatz). Berlin: Duncker u. Humblot, 1990, str. 257-259. Leidl, August: Thun und Hohenstein, Josef Maria Reichsgraf von. Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches 1648 bis 1803: ein biografisches Eexikon (ur. Erwin Gatz). Berlin: Duncker u. Humblot, 1990, str. 511-513. Mader, Felix: Die Kunstdenkmäler des Königreichs Bayern, Niederbayern, III. Stadt Passau. München: Oldenbourg, 1919. Oswald, Josef: Das alte Passauer Domkapitel. Seine Entwicklung bis %um dreizehnten Jahrhundert und sein Wahlkapitulationswesen. München: Verlag Josef Kösel & Friedrich Pustet, 1933 (Münchner Stu-dinen zur historischen Theologie; 10). Rajšp, Vincenc: Imenovanja ljubljanskega škofa Karla Janeza Herbersteina. Herbersteinov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj). Celje: Mohorjeva družba, 2004 (Simpozij v Rimu; 21), str. 165-174. Salzmann, Ulrich: Der Salsfurger Erzfiischof Sieg^ mund Christoph Graf von Schrattenbach (1753—1771) und sein Domkapitel (doktorska disertacija). Salzburg 1975. Salzmann, Ulrich: Der Salzburger Erzbischof Siegmund Christoph Graf von Schrattenbach (1753—1771) und sein Domkapitel. Mitteilungen der Gesellschaft für Sal^burger Landeskunde 124 (1984), str. 9-240. Volčjak, Jure: Ordinacijska protokola goriške nad-škofije 1750-1824, 1. del: 1750-1764. Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2010 (Viri 31). Wurster, Herbert W.: Das Bistum Passau und seine Geschichte, 3: Von der Reformation bis zur Säkularisation. Strasbourg: Editions du Signe, 2002. 486 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk |ure Volčjak: Filip Wirich Lovrenc Daun, nesojeni ljubljanski pomožni škof, str. 477-^-86 Zusammenfassung PHILIPP WIRICH LORENZ GRAF DAUN, UNBESCHIEDENER WEIHBISCHOF VON LAIBACH Der Beitrag enthüllt aufgrund schlecht erhaltenen Archivmaterials den Lebensweg des unbe-schiedenen Weihbischofs von Laibach, Philipp Wirich Lorenz Graf Daun, der 1763 das Amt des Laibacher Weihbischofs mit dem Recht der Nachfolge antreten sollte, um den der damals residierende Laibacher Fürstbischof Leopold Graf Petazzi ersuchte. In sehr knapper Form wird die Geschichte des Bistums Passau, die Ausbildung des Grafen Daun, seine Ernennung zum Kanoniker in Regensburg, die Zeit der Sedisvakanz und die Kandidatur für das Bischofsamt in Passau sowie seine Ernennung zum Laibacher Weihbischof geschildert und auch Einblick in seinen Nachlas s in Salzburg gewährt. In seinem kurzen, 43-jährigen Leben bekleidete Graf Daun zahlreiche bedeutende Kirchenämter in vier (Erz-)Bistümern — Salzburg, Passau, Regensburg und Laibach. Er war Kanoniker in drei Bistümern, Dompropst und Generalvikar in Passau sowie Weihbischof in Passau und Laibach. Sein zu früher Tod verhinderte eine Normalisierung der Verhältnisse im Bistum von Laibach schon zu Beginn der 60er Jahre des 18. Jahrhunderts. Vermutlich wären auch die Josephinischen Kirchen-und Verwaltungsreformen etwas anders verlaufen, als sie knapp 20 Jahre später über die Bühne gingen. Arhivi 34 (2011) št. 2, str. 441-454 Iz arhivskih fondov in zbirk 487 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 27-789.45(497.4Ljubljana)"1837" Prejeto: 7. 9. 2011 Prisotnost uršulinskih ustanov v srednjeevropskem prostoru v prvi polovici 19. stoletja in jubilejno praznovanje Reda MARIJA JASNA KOGOJ uršulinka, dr. znanosti s področja teologije, vodja arhiva uršulinskega samostana v Ljubljani Uršulinski samostan Ljubljana, Ulica Josipine Turnograjske 8, p. p. 1618, SI-1001 Ljubljana e-pošta: jasna.kogoj@rkc.si IZVLEČEK Družba sv. Uršule, ki jo je l. 1535 v Brescii ustanovila Angela Merici, je v začetku 17. stol. privzela monastično obliko in se preimenovala v red sv. Uršule. Zaradi svojega vzgojnega poslanstva se je Red hitro širil, tako da je bilo v 2. polovici 17. in v 18. stol. samo v Srednji Evropi že 27 uršulinskih ustanov zp vzgojo in izobraževanje ženske mladine. Uršulinski samostani so bili avtonomni, a v živahnih medsebojnih stikih. Ti so se še posebej okrepili ob kanonizpciji Angele Merici (L 1807), zlasti pa ob 300-letnici prvega generalnega kapitlja Družbe sv. Uršule (L 1837), kar so tedaj enačili z ustanovitvijo Reda sv. Uršule. Prispevek na kratko povzema poročilo o slovesni tridnevnici, j- katero so ljubljanske uršulinke proslavile kanonizpcijo Angele Merici. Opisuje pa tudi praznovanje 300-letnega jubileja v Pragi, od koderje prišla pobuda za to, in v ljubljanskem uršulinskem samostanu. KLJUČNE BESEDE: Red sv. Uršule, uršulinske vzgojno-izpbražpvalne ustanove v srednji Evropi od 2. pol. 17. do 19. stol., kanonizacija Angele Merici, praznovanje 300-letnice prvega generalnega kapitlja Družbe sv. Uršule, ljubljanska uršulinska dekliška šola vi. 1837 ABSTRACT URSUUNE INSTITUTIONS IN CENTRAT EUROPE AT THE BEGINNING OF THE 19'11 CENTURY AND THE ANNIVERSARY CELEBRATION OF THE ORDER Founded as the Company of" St. Ursula at Brescia in 1535 by Angela Merici, the company acquired monastic status and changed its name to the Order ofSt. Ursula in the early 17th century. The order spread rapidly due to its chief mission, which was education; in the second half of the 17'1' century and in the 18'h there were already 27 Ursuline institutions for educating female youth in Central Europe alone. Ursuline convents were autonomous but still maintained frequent contacts. These intensified when Angela Merici was canonized in 1807, and again particularly so on the occasion of the 300h anniversary of the first general chapter of the Company of St. Ursula in 1837, which at the time was considered the foundation date of the Order of St. Ursula. The paper summarizes a report on the solemn three-day devotion by which the Ljubljana Ursulines marked the canonization of Angela Merici. It also describes the celebration of the Order's 300h anniversay in Prague, the place of the original initiative, and in the Ursuline Convent in Ljubljana. KEY WORDS: Order of" St. Ursula, Ursuline educational institutions in Central Europe from the 2"1 half of the 17'h until the 19th centuy, canonization of Angela Merici, celebration of the 300h anniversay of the first general chapter of the Company of St. Ursula, the Ljubljana Ursuline school for girls in 1837 488 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Marija Jasna Kogoj: Prisotnost uršulinskih ustanov v srednjeevropskem prostoru ..., str. 487-495 Družba sv. Uršule, ki jo je leta 1535 v Brescii (Italija) ustanovila sv. Angela Merici, je v začetku 17. stoletja na ozemlju Francije prevzela monastično obliko ter se preimenovala v Red sv. Uršule. Cerkev ji je zaupala vzgojo in izobraževanje ženske mladine. Povezanost posvetitve Bogu v popolni ločenosti od sveta z vzgojnim poslanstvom se je v tistem času zelo dobro obnesla in se izkazala tudi kot nadvse dinamična, saj so se prav v tej strogo monastični obliki uršulinski samostani s svojimi vzgojnimi ustanovami bliskovito razširili po vsem svetu. Glavna vzroka za hitro širjenje sta bila kakovost njihovih šol in odlična krščanska vzgoja ženske mladine. Ob koncu 17. stoletja je bilo v Franciji že več kot 300 uršulinskih samostanov, razširili pa so se že tudi v Belgijo, na Nizozemsko, v Nemčijo, dežele Srednje in Vzhodne Evrope in v Rim. Že 1. 1639 so uršulinke stopile tudi na ameriška tla. Prva uršu-linka misijonarka, blažena Marija od Učlovečenja Guyart,' je ustanovila prvi uršulinski samostan na ozemlju današnje Kanade. Isto leto so odprli prvi uršulinski samostan na nemških deh, in sicer v Kolnu, mestu, ki ima za zavetnico sv. Uršulo. Kolnske uršu- linke pa so 1.1655 ustanovile samostan v Pragi. Po avstrijskih deželah so se v 17. stoletju uršulinske ustanove širile predvsem po zaslugi Habsburžanov. Najpomembnejši vpliv na to je imela v tem času in prostoru cesarica Eleonora von Gonzaga iz Mantove, vdova cesarja Friderika III. (u. 1657). Po moževi smrti je s posebno gorečnostjo pospeševala nove redovne ustanove.2 Leta 1660 je na Dunaj poklicala uršulinke iz Liegea. Samostan je hitro zacvetel in s cesaričino podporo so se redovnice kmalu podale še v druga mesta. Tako so v drugi polovici 17. in v 18. stoletju hčere sv. Angele z ustanavljanjem novih samostanov in vzgojnih ustanov za žensko mladino nezadržno osvajale Srednjo in Vzhodno Evropo. V prvi polovici 19. stoletju je bilo na ozemlju avstrijskega cesarstva dvaindvajset uršulinskih ustanov, v Bavarskem kraljestvu tri ter v Prusiji in Sleziji dve, skupaj torej sedemindvajset. V obdobju po Napoleonovem padcu so v prijaznejših in bolj naklonjenih zunanjih razmerah naravnost zacveteli in poštah pomembna vzgojno-izobraževalna in kul turna središča za vsesplošno omiko ženske mladine v srednjeevropskem prostoru. Leto Mesto in dežela, Število kornih Število sester Število ustanovitve v oklepaju današnje poimenovanje mesta redovnic pomoeme novink 1655 Prag in Böhmen (Praga) 32 10 3 1660 Wien in Oestreich (Dunaj) 41 20 7 1661 Landshut in Bayern 19 12 6 1670 Klagenfurt (Celovec) 26 6 9 1672 Görz in Illyrien (Gorica) 24 8 2 1676 Preßburg in Ungarn (Bratislava) 32 18 1679 Linz in Oberöstreich 19 12 3 1686 Grätz in der Stevermark (Gradec) 29 10 4 1686 Breßlau in Preußisch-Schlesien (Wroclaw) 20 5 1 1691 Straubing in Bayern 13 11 5 1691 Inspruck in Tirol (Innsbruck) 25 10 1695 Salzburg 17 13 4 1697 Olmütz in Mähren (Olomouc) 9 3 2 1698 Kaschau in Ungarn (Košice) 16 5 3 1700 Schweidnitz in Preußisch-Schlesien 17 2 1 1702 Laibach in Illyrien (Ljubljana) 27 1703 Varasdin in Croatien (Varaždin) 19 9 1712 Würzburg (im Königreiche Bayern) 14 5 3 1712 Kuttenberg in Böhmen (Kutna Hora) 17 1 1724 Tvrnau in Ungarn (Trnava) 14 8 1 1726 Raab in Ungarn (Gvör) 13 5 3 1733 Herrmannstadt in Siebenbürgen (Sibiu) 13 5 2 1741 Brunnek in Tirol 19 6 5 1747 Oedenburg in Ungarn (Sopron) 15 8 2 1772 Großwardein in Ungarn (Oradea Mare) 9 3 2 1782 Lak in Oberkrain (Skof)a Loka) 19 4 1782 Brünn in Mähren (Brno) 18 2 Marie Guyart Martin je bila rojena 1599 v Toursu. Na željo staršev se je poročila še mlada. Po dveh letih zakona ji je umrl mož, s katerim je imela sina Klavdija. Ko je poskrbela za sina, je lahko sledila božjemu klicu in vstopila k uršu-linkam v Toursu. Od tam je 1. 1639 odšla v Kanado. Znana je ne samo kot veliki apostol in duhovna mati kanadske Cerkve, ampak tudi kot velika mistikinja. Papež Janez Pavel II. jo je ob razglasitvi za blaženo (1. 1980) primerjal s sv. Terezijo Veliko. Marie Guyart Martin je umrla 1. 1672 v Kanadi. Prim. Dic Ursulincn in Klagenfurt, str. 34. 2 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Marija Jasna Kogoj: Prisotnost uršulinskih ustanov v srednjeevropskem prostoru ..., str. 487-495 489 Dokument, ki ga hrani uršulinski samostan v Ljubljani,3 nam predstavlja te samostane kronološko, po času ustanovitve. Navaja, od kod so ur-šulinke prišle ter kdo je omogočil ustanovitev in stanje skupnosti v letu 1838. Dragocena je tudi predstavitev članic (predstojnic, redovnic in novink) z imeni in priimki. V navedenih uršulinskih samostanih je bilo torej v tem času petsto šestintrideset kornih redovnic, sto sedemindevetdeset sester pomočnic in dvainse-demdeset novink, skupaj osemsto pet uršutink. Njihovo poslanstvo, zapisano v njihovih konstitucijah, je bilo vzgoja in pouk deklet. Redovnice samostanov, ki so izšli iz pariške kongregacije, so se k tej nalogi zavezale celo s četrto zaobljubo. V konstitucijah piše: »Sveti sedenje želel, da se uršulinke poleg treh slovesnih zaobljub, ki veljajo zp vse redovnike in redovnice, zaobljubijo in obljubijo, da se bodo posvetile poučevanju deklet. Ta četrta zaobljuba je toliko %aslužnejša, ker se nanaša na najvišje dobro duše.«A Tako ni čudno, da so v mestih, kjer so se naselile, njihove ustanove postale pomembna vzgoj-no-izobraževalna središča za deklice, dekleta in žene vseh starosti in družbenih slojev. Tudi zaradi kvalitete njihovega pouka in vzgoje se je njihov sloves širil daleč naokrog. Uršulinski samostani so biti avtonomni, drug od drugega popolnoma neodvisni, vendar povezani s prijateljskimi vezmi. 24. maja 1807 je bila njihova ustanoviteljica Angela Merici povzdignjena na oltar. Toda zaradi hudih razmer v obdobju Napoleonovih vojn je bilo ob kanonizaciji slovesno obhajanje tega praznika v posameznih skupnostih dokaj skromno. Kljub veliki materialni stiski so se samostani velikodušno odzvati prošnji rimskih uršu-tink in radi prispevati za pokritje stroškov za ka-nonizacijo. V Spomenici ob dvestoletnici uršulinskega samostana v Ljubljani -piše v zvezi s tem dogodkom: »Ta kanonizpcija v tako hudih časih je bila uršulinkam kakor prijazen solnčni žarek z oblačnega neba, kakor glasan 'kvišku srca'. Stroški zp kanonizpcijo so se pokrili Z darovi blagih dobrotnikov in prijateljev uršulinskega reda, deloma pa s prispevki uršulinskih samostanov. Posamezni uršulinski samostani so obhajali ta svoj praznik po določbi svojih škofov. Ljubljanski samostan je priredil slovesno tridnevnim 14., 15. in 16. avgusta 1807. Prvi dan tridnevnice je bila pontifikalna sv. maša, ki jo je daroval premilostni gospod škof Anton Kavčič; drugi in tretji dan pa je služil veliko sveto mašo eden gospodov kanonikov. Vse tri dni je bila zjutraj slovenska, popoldne nemška propoved. Slovesnost se je zpključila s himno Te Deum. Domači pevski in muzjkalični zb°r menda takrat ni bil v naj boljšem stanju; kajti vse tri dni je skrbela filharmonična družba za muzjkalični del slovesnosti. V dotičnem dopisu je premilostni gospod škof dovolil, da se smejo diletantje na pevskem kom samostanske cerkve vezpati zp slavnost. Kdor je prinesel godalo s seboj, so ga spustili na kor; zpto se je nabralo na kom tudi godcev, ki s seboj prinesenega godala niti pravilno držpti niso znali. Za to slavje so napravile nune tudi nov mašni ornat, katerega so izdelovale celih pet let,«5 Ljubljanske uršulinke so prispevale del sredstev tudi za okrasitev bazilike sv. Petra ter v Rim poslale lepo sliko, ki jo je predstojnica rimskih uršutink darovala papežu Piju VII.6 Ob ugodnejših političnih in družbenih razmerah so uršulinke avstrijskega cesarstva, bavarskega kraljestva ter v Prusiji in Sleziji leta 1837 nadvse slovesno obhajale 300. obletnico ustanovitve Reda sv. Uršule7 in izvolitve matere Angele Merici za generalno predstojnico. Samostani so prispevati tudi sredstva za slovesno praznovanje jubileja v Brescti. Ob tem redovnem jubileju so se redovnice še močneje zavedele, da pripadajo isti materi, da imajo iste korenine, to pa jih je vodilo k še večji medsebojni povezanosti. Posebno prisrčni so biti stiki teh skupnosti z rimskim samostanom. O tem priča bogata korespondenca.8 Predstojnica praškega samostana je 13. julija 1837 prosila rimske uršulinke, naj ji pošljejo kopijo bule kanonizacije sv. Angele, ker je še niso prejele. Rim jo je seznanil tudi s pismom vrhovnega predstojnika jezuitov p. Jeana Roothaana, s katerim je 22. maja 1836 Redu sv. Uršule omogočil tudi duhovne dobrine (molitev, žrtev in drugih dobrih del) Družbe Jezusove. V Pragi so to pismo sedemindvajsetkrat prepisati (v italijanščini in nemščini) ter ga poslati vsem samostanom cesarstva.9 V nadaljevanju bo podrobneje prikazano, kako je leta 1837 potekalo jubilejno praznovanje v Pragi in v Ljubljani. 3 AULj, fasc. 3a, Das dritte hundertjährige Jubel-Fest von der Stiftung des Ordens der Heilige jungfräulichen Ursula, Prag 1838, str. 65-122. 4 Martin: L'education des Ursulines, str. 64. 3 Spomenica, str. 42^13. 6 AULj, fasc. 3,Vl/6-20. 7 V resnici je bila to obletnica prvega generalnega kapitlja Družbe sv. Uršule, ld je bila ustanovljena leta 1535. Družba je bila povzdignjena v red šele leta 1612 (v Parizu, v Bordeauxu pa leta 1618). Vendar takrat tega niso razlikovali in so vedno govorili, da je Red sv. Uršule ustanovila sv. Angela. 8 Prim. Boschet: Les origines de l'Union Romaine, str. 60—61. Avtorica med drugim piše: »Les monastères des pays du centre de l'Europe, en particulier, sont en grands rapports d'affection avec le monastère romaine.« '> N. d„ str. 61. 490_Iz arhivskih fondov in zbirk_ARHIVI 34 (2011), št. 2 Marijajasna Kogoj: Prisotnost uršulinskih ustanov v srednjeevropskem prostoru ..., str. 487—495 Praznovanje v Pragi Duša živahnega dogajanja ob tem jubileju je bila neutrudna in vehkopotezna predstojnica praškega samostana m. Vincencija Mayer.111 Dopisovala si je z drugimi uršulinskimi samostani v Srednji Evropi in jih spodbudila k slovesnemu praznovanju, ki je vse združilo okrog svete matere Angele. Samostanom na tem območju je leta 1842 priskrbela tudi relikvije sv. Angele. M. Vincencija Mayer. Že omenjena knjiga Das dritte hundertjährige JubelFest von der Stiftung des Ordens der Heilige jungfräulichen Ursula,11 ki so jo ob tej slovesnosti dali natisniti v Pragi, obsega 125 strani in je razdeljena na štiri dele. V prvem delu je v celoti objavljena bula kanonizacije sv. Angele v nemškem prevodu (str. 7—30), ki jo je leta 1807 izdal Pij VII. in v kateri sta popisana tudi življenje sv. Angele ter zgodovina uršulinskega reda. Ta dokument so na prošnjo m. Vincencije poslale v Prago rimske uršulinke. 10 Maria Vinzcnzia (Susanna) Mayer je bila rojena 15. aprila 1786; redovno obleko je prejela 2. februarja 1806, slovesne zaobljube pa je položila 8. aprila 1810. Bila je učiteljica ter šolska in hišna prefekta. 10. marca 1829 je bila izvoljena za predstojnico samostana. 11 AULj, fasc. 3a. tu* brine bunfririiiihti.it 3ubcl--/ret etfftMrt U* ;->tr>>-[KW- CltrM [(J brtH(t iHiOthrluri (Cri■" atMmf M P", MHM, Vmd <■»• Naslovnica jubilejne knjige. V uvodu drugega dela je prikazana zgodovinska utemeljitev 300-letnice. Sledi podroben opis praznovanja v praškem uršulinskem samostanu (str. 31—52). Slovesno obhajanje jubileja je trajalo celih osem dni, od nedelje, 19. novembra, do nedelje, 26. novembra 1837. Začelo se je s slovesnim bogoslužjem in slavnostnimi govori, dopoldne v nemškem, popoldne v češkem jeziku. Vsak dan je bilo izpostavljeno Najsvetejše, imeti so slovesno mašo in popoldne litanije z blagoslovom. 25. novembra so imeti slovesne večernice s podelitvijo popolnega odpustka. Papež Gregor XVI. je namreč na prošnjo m. Vincencije Mayer obdaril ta jubilej s popolnim odpustkom za uršulinke in vse vernike, ki bi se udeležih praznovanja v katerem od sedemindvajsetih uršulinskih samostanov monarhije. Zadnji dan so imeti dopoldne slovesno bogoslužje s pridigo v nemškem jeziku, popoldne pa večernice s pridigo v češčini. Praznovanje se je zaključilo s slovesnim Te Deum laudamus. Da bi v teh dneh pritegnili k bogoslužju čim več ljudi, so natisniti posebne knjižice v nemškem in češkem jeziku. V njih so bile zbrane molitve, litanije in pesmi v čast sv. Angeli in sv. Uršuli. V knjigi so navedena tudi imena govornikov in mašnikov za vsak dan praznovanja. Praznovanje je doseglo svoj vrh 26. novembra, ko je daroval sv. mašo praški knezoškof Andreas Alois grof Skarbek. Govori so bili natisnjeni posebej. Opisane so tudi druge podrobnosti, ki so zunanjo slovesnost še bolj povzdignile. V tretjem delu knjige (str. 53—64) so predstavljene članice praškega samostana (predstojnica in redovnice) po kronološkem redu glede na redovno ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Marija Jasna Kogoj: Prisotnost uršulinskih ustanov v srednjeevropskem prostoru ..., str. 487-495 491 preobleko. Pri vsaki je zapisano redovno in krstno ime s priimkom, službo, ki jo opravlja v samostanu, datumom rojstva in redovnih zaobljub. Iz tega lahko povzemamo, da je bilo leta 1837 v Pragi dva-intrideset kornih redovnic, deset sester pomočnic in tri novinke. Podrobno so predstavljene tudi vzgojne in šolske dejavnosti v internatu in zunanji šoli. V internatu je bilo to leto 46 gojenk, v zunanji šoli pa 544 učenk. Zadnji del knjige (str. 65—122) pa prinaša, kot je bilo predstavljeno prej, popis vseh uršulinskih samostanov na ozemlju avstrijskega cesarstva, na Bavarskem, v Sleziji in Prusiji. Poleg te knjige je bila leta 1837 v Pragi posebej natisnjena v nemščini napisana pridiga o odpustku kot priprava na jubilejni odpustek;12 zvezek obsega 20 strani. Pridigo je imel 19. novembra 1837, na 27. nedeljo po binkoštih, v samostanski cerkvi sv. Uršule v Pragi dr. Joseph Calas. Paustka. Moto je vzel iz Matejevega evangelija: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je v^ela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo« (13,33). Pridiga ima uvod, dva dela in sklep. V prvem delu je pridigar pokazal, kaj ponuja Cerkev s popolnim odpustkom, ki ga poklanja ob tristoletnici uršulinskega reda, v drugem delu pa je nakazal, v kakšnem notranjem razpoloženju naj bi kristjan naredil in izpolnil sklepe, da bi dobil ponujeni odpustek. Uršulinski arhiv v Ljubljani hrani poleg tega še dvoje besedil iz tega časa, verjetno natisnjenih v Pragi, in sicer v nemškem jeziku. Prvo obsega štiri strani in prinaša dvanajstkitično Hvalnico v čast sv. Angeli Merici. Na koncu čisto na kratko predstavlja sv. Angelo in poudarja, da je bila leta 1537 izvoljena za prvo predstojnico Družbe sv. Uršule, nato pa nakazuje širjenje uršulinskega reda in praznovanje jubileja, 300-letnice. Drugi tisk (sedem strani) vsebuje pesem, ki v enaindvajsetih kiticah opeva življenje sv. Angele.13 Praznovanje v Ljubljani V tem času je bila v uršulinskem samostanu v Ljubljani predstojnica m. Ksaverija Petersen.14 Sa- mostansko skupnost je vodila od leta 1827 do leta 1839. Skupaj s spiritualom Janezom Slakerjem si je prizadevala za izboljšanje kakovosti pouka in ugleda njihove vzgojne ustanove, zato je nadarjenim redovnicam omogočila tudi temeljitejše izobraževanje v tujih jezikih in umetnosti. V glasbi jih je poučeval skladatelj Gregor Riliar, v slikarstvu pa Matevž Langus. Kot slikarki sta se najbolj uveljavili m. Alojzija Petrič in m. Jožefa Strus. Ko je aprila 1837 obiskal ljubljanske uršulinke misijonar Friderik Baraga, mu je ob vrnitvi v misijone predstojnica m. Ksaverija podarila sliko sv. Jožefa v zlatem okvirju, delo m. Jožefe Strus. Slike uršulinskih slikark je pošiljala v dar tudi drugim samostanom, predvsem v Rim in Prago. V svojih pismih se praška predstojnica m. Vincencija Mayer zahvaljuje za poslane slike in vezenine.15 V omenjeni Spomenici piše o spodbujanju praške predstojnice, da bi vsi avstrijski samostani kar najbolj slovesno obhajali 300-letni jubilej, ki ga je papež obdaril s popolnim odpustkom, in o določbi knezoškofijskega ordinariata, kdaj naj ga obhajajo v Ljubljani.16 AULj, fasc. 3a. N. m., fasc. 3a, str. 41 in 42. N. m., Nekrolog, str. 117. M. Ksaverija je bila rojena na Dunaju, 2. februarja 1752. Vstopila je v ljubljanski uršulinski samostan; zaobljube je izpovedala 5. aprila 1779. Več let je bila prefekta penzionata, leta 1827 pa je bila izvoljena za predstojnico. Redovno skupnost je vodila vse do smrti (15. maja 1839). Dokumente, ki jih je poslala iz Ljubljane v Prago, hrani mestni arhiv v Pragi. Njihovo kopijo je posredoval Damjan Pielovšek. M. Ksaverija Petersen. AULj, fasc. 1, str. 110 in 112, dve pismi m. Vincencije Mayer ljubljanski predstojnici, Praga, 2. oktobra 1838 in 12. maja 1839. Spomenica, str. 51. 492 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Marija Jasna Kogoj: Prisotnost uršulinskih ustanov v srednjeevropskem prostoru ..., str. 487-495 t /t////t?/t ust/ /t/A •/>////t . ' /f'/'ft/'/rd / ■'ttS ' /rs//////>//,i/r/ry/. ( '///////Vf /r////.< / > / Z/V/'/'* //'t/ . i i ' /t i ¿71 . t//t // '?t,/t} . , J/tt/t' • //MM • /tt/trt ' h//st/.>/tt. | t " n '/' , /.i^.ii/. //'t y.'< • /- i /•1 /Z* /'/,//?(>/ / ///A/ , '//¿¿//r t Z/f/ft,i A//// y *tt. Z//tr //y "" ' v/ ■ ¿s J V A/y »y/ V/, f f/r/'*'/'*r r* J/, > //t/Aj , Z//;/// /*fcs/sv' s*//} /' «j/r . tr//' <<" > rf/Prf/ / \Y/ /J ' ///. /'•'"< V/. -// /i*<■/„.' /V/ /•"'. /t?'// r ///At, //r/Jt/r ' /Zuvsyrr J-- // /rt^/s/M /¿K / J/ /tS.-Z... /?/'.* /ž/. //.;y,;.V/\v/' ____ -¿/ /-4—S/m' /> S/. 7/i'!•*,„/„ ,, 2/./i/od~ /Mv t. /f// J/ r /////) . ///¿//r // Z/ //r . i /s/ >fv~ / \ y «A r /At>fn t'» 1 .. . r/. /7/„\y//pa ¿/i... Prva stran se^tiama redovnic v ljubljani leta 1837. ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Marijajasna Kogoj: Prisotnost uršulinskih ustanov v srednjeevropskem prostoru ..., str. 487-495 493 Knezoškof Anton Alojzij Wolf je namreč v pismu 28. oktobra 1837, ki ga je naslovil na predstojnico uršulinskega samostana v Ljubljani, dal natančna navodila za obhajanje jubileja. Določil je, naj bo slovesnost 26. novembra, to je zadnjo nedeljo po binkoštih. Na večer pred praznovanjem, se pravi v soboto, 25. novembra, naj bi bile popoldne ob 4h slovesne litanije, naslednji dan, v nedeljo, ob 9h pridiga, po njej pa slovesna božja služba. Ob 3h popoldne naj bi bila spet pridiga, sledile pa naj bi slovesne litanije, s katerimi snaj bi se praznovanje jubileja končalo. Tako pri litanijah kot pri slovesnem dopoldanskem bogoslužju naj bi bilo izpostavljeno Najsvetejše. Opozoril je tudi na glasbeno spremljanje slovesnosti. Zaradi velikih stroškov naj ne bi bilo nobenega razkošja, omejili naj bi se le na orgle. Ob slovesnosti v zvezi s ka-nonizacijo sv. Angele leta 1807 je namreč, kot je bilo že omenjeno, za glasbeni del skrbela filharmonija. Na koncu pisma je dal knezoškof Wolf še navodila za prejetje popolnega odpustka, s katerim je papež obdaril ta jubilej.17 Uršulinke so se morale držati škofovih navodil, zato je bilo praznovanje v Ljubljani skromnejše kot v Pragi. Slavnostno pridigo, ki jo je v pismu določil knezoškof Wolf, je imel redovnik piarist Joseph Kalasanz Likawetz.18 Namenjena je bila predvsem staršem. Njegov govor z naslovom Rede über die Pflicht der Eltern ihre Kinder zp guten, christlichen Bürgern ZU bilden so tudi natisniti, da so ga lahko vsi dobili v roke. Govornik je vzel za moto stavek iz Matejevega evangelija: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle« (24,35). Govor obsega uvod, tri dele in sklep. V uvodu je govornik najprej pokazal na Božjo ljubezen in skrb za vzgojo in izobrazbo človeka v vseh časih. Nato se je posebej posvetil sv. Angeli Merici, ki je pred tristo leti odgovorila na Božji klic, da se bo zavzela za dekleta in žene ter jih vzgajala za čas in večnost. Zato je tudi ustanovila Družbo sv. Uršule. Po Božji previdnosti so pred sto petintridesetimi leti prišle uršulinke tudi v Ujubljano, kjer z vso prizadevnostjo vzgajajo in oblikujejo um in srce zaupane jim ženske mladine. Tako je govornik v uvodu utemeljil, zakaj je potrebno praznovati jubilej uršulink in se ga veseliti. Nato se je obrnil na starše in njihovo vlogo pri vzgoji otrok. V prvem delu je govoril o tem, kako morajo starši skrbeti, da se otroci naučijo reda in delavnosti ter se izučijo koristnega poklica za življenje. Drugi del je posvetil prizadevanju staršev, da bi naučili otroke ljubiti domovino. V tretjem delu pa jih je spodbujal, naj vzgojijo svoje otroke v pobožne in verne ljudi. V sklepu je še enkrat podčrtal to najpomembnejšo dolžnost staršev in njihovo poklicanost, da dobro izobrazijo in vzgojijo svoje otroke. Knjižica, ki vsebuje ta govor, ima na koncu še zanimiv dodatek, ki na podlagi arhivskih virov uršulinskega samostana kaže okoliščine in namen prihoda uršulink v Ljubljano, spominja na osebe, ki so pri tem sodelovale, ter na zidavo samostana in cerkve. Sledi seznam predstojnic od ustanovitve samostana do tega časa; bilo jih je enajst. Na zadnji strani je seznam redovnic. Skupnost je v tem času štela devetindvajset članic. Pri neposrednem pedagoškem delu z žensko mladino je bilo dejavnih šestnajst redovnic. Tisto leto so imele deset razredov in šeststo petnajst učenk. .lin z. H f i» c öit 1Jftirtjt ntr <ž?Iterti i»» ftinict ju ««ten, d)rijificf)cu ÜBtivgevii tu bilBcn. <9tfprol»Ttt»« , BMltl tW VWrtn*' . .......... ««L «t. V"-»« ' |lUt, „ M , ,. 8,rt ,.„.1 difettfElt . . ... t ,t., I.. "1 M^m **>»«• II [it Uu*iillll. iuihH 1.1. SlUMhbi » **>•■» Ml*. Sftifcatti, 1HI7 * i» m ffgctf** tghnM.BMhMhwi. Pridiga za starše. 17 AULj, fasc. 3a, 38, pismo škofa A. Wolfa, 28. oktober 1837. 18 N. m., fasc. 3a, str. 40, Rede über die Pflicht der Eltern ihre Kinder guten, christlichen Bürgeni bilden, Laibach, 1837, 12 strani. 494 ARHIVI 34 (2011), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk Marija Jasna Kogoj: Prisotnost uršulinskih ustanov v srednjeevropskem prostoru ..., str. 487-495 Classification t C t @ dj ü i c t i, it n c it a ti b t t ¡JHntrrfjrn - 3n&uftrial = S?au»tfiftitlc b<9 den W. W. C. <£. /. /. Krfuliitcriniir» ju £ a i b a ><4 gtt«»fgtcm 2pwn