20      Ali t. zv. »posebne izdaje« res niso »periodične tiskovine?«
Ali t. zv. „posebne izdaje" res niso ^periodične tiskovine" ?
Dr. Vladimir Knaflič.
Za laika čudno vprašanje. Pa tudi nemalo ljubljanskih praktičnih pravnikov je začudeno pogledalo, ko sem jim nedavno predložil to vprašanje, češ: »Ali sme biti sploh dvom o tem? Kaj pa je posebna izdaja pravno drugega, kot obično izdanje dnevnika?«
Veljalo pa je doslej še drugo mnenje, namreč da so t.zv. »posebna izdanja« listov neperiodične tiskovine!
Ali t. zv. »posebne izdaje« res niso »periodične tiskovine?«     21
To n a z i r a n j e je zgrešeno, ker pojmovno napačno, pa se tudi formalno ne sklada z zakon o m. Doslej veljavno naziranje se mora de iudicatura ferenda odstraniti.
Obdolženec H. B., tiskarnar, je bil s sodbo okrajnega sodišča v Ljubljani krivim spoznan prestopka po § 17. tisk. zak.,. storjenega »s tem, da dne 28. julija 1924 v Ljubljani kot tiskarnar posebne izdaje dnevnika ».lutro« z istega dne ni predložil policijski oblasti in državnemu pravdništvu najmanj 24 ur pred r a z p e č a v a n j e m oziroma ker je pričel z razpe-čavanjem te^ posebne izdaje pred potekom 24-urnega roka brez posebnega dovoljenja policijske oblasti ozir. državnega pravdništva. Razlogi: Dejanski stan, ki vsebuje vse zakonite znake prestopka § 17. tisk zak., je dokazan po policijski ovadbi, zadevni posebni izdaji »Jutra« in dopisom policijske direkcije.« Slično je bil približno dva meseca poprej obsojen neki drugi tiskarnar.
Vzklic je deželno sodišče kot neutemeljen zavrnilo. V kratkih ustnih razlogih je gosp. predsednik senata zlasti na-glašal, da je že utrjena stara pravilna judikatura v tem pogledu, v pismenem odpravku sodbe je naglas poleg tega še na utemeljitvi: »Da ni smatrati posebnih izdaj periodičnih hstov za periodične tiskovhie, je jasno, če se upošteva, da je pravočasna prijava potrebna ravno radi tega, da policijsko oblastv o pravočasno pripravi cenzurni apa-r a t. Ker pri periodičnih tiskovinah ve v naprej, kdaj bodo izšle, hna cenzurni aparat že pripravljen, pri posebnih izdajah pa tega ne ve.«
S to utemeljitvijo se je vzklicno sodišče vsekakor potrudilo, da stvarno utemelji sodbo, katero je po svoji vesti smatralo za pravilno de lege lata. Žal se je motilo. Iz judikature avstr. kasacije naj omenim: Br. 733, 3795, 2691 Nowakove zbirke (Sg), cit. pri Manzu, IV/2, 23. rev. izd. 1912/1918., pri § 17. tisk. zak., in še nekaj drugih sličnih sodb, kojih citiranje bi pomenilo tavtologijo, — razen sodbe br. 4121, ki je iz najnovejšega časa tik pred vojno in je ž njo dunajska judikatura svoje staro stališče vendar le v bistvu opustila.
22      Ali t. zv. »posebne izdaje« res niso »periodične tiskovine?«
O cenzuri in cenzurne m u p a r a t u ne lioino razpravljali. Cenzure smo že povsodi osvobojeni, od 1694, ko je bila odpravljena v Angliji, do 1848, ko je padla v Italiji, Švici in Avstriji, — 1905 v Rusiji, 1908 v Turčiji. »Cenzura« je namreč točno opredeljen pravni pojem, čigar beseda se ne , sme porabljati za drug pojem, oni, na katerega je sodišče mislilo. Le izjemoma smo cenzuro v vojni zopet imeli, — po vsej Evropi, po vsem svetu. Dandanes velja de jure cenzura le v Rusiji SSSR, če izvzamemo oddaljene kraje, kakor tur.ško republiko itd. Cenzure torej nimamo. (Pritri. čl. 2. Zakona o štampi: »Ne može se ustanoviti ni cenzura, ni kavcija, ni kakva druga preventivna mera . . .«)
V brezcenzurnih zakonodajah poznamo tri tipe tiskovnega prava, t. j. prava, ki urejuje svobodo tiska. Anglija, Belgija, Danska tvorijo skupino »b r e z p o 1 i c i j s k e p r i j a v e.« V drugi skupini »z dolžnostjo policijske prijave« so f^rancija, Italija, Španija, republ. Avstrija. V tretji skupini so tiskovna prava »s policijskim dovoljenjem«: Češka, Hrvatska in nekdaj avstrijske pokrajine Jugoslavije, Slovenija z Dalmacijo.
Med prvo in drugo skupino sta Norveška in Švica, med drugo in tretjo Nemčija in Madžarska 1914—1920, \'()jvodina danes. Kompozit vseh treh sistemov je Švedska. Italija in Češkoslovaška sta z novelami svoj karakter v raznih smereh spremenili. Fašistovska Italija in katoliška Madžarska sta zopet uvedli cenzuro in represijo.
Avstrijsko tiskovno pravo temelji na zakonili 17. decembra 1862. z novelo 15. oktobra 1868, obrtnem redu 20. decembra 1859, § 16., z dodatki: Odprava kolka, odprava kavcije; ur. instrukcija; končno — že po 1918, — dovoljenje kolpor-taže; dalje velja subs. odvzem poštnega debita (inozemskim tiskovinam), ter zakon o zaščiti države in §§ 13. in 138. Ustava. S slednjimi predpisi so deloma derogirani odn. novelirani tudi predpisi § 493. k. pr. r. o objektivnem postopku ter zakou o su-spenziji tisk. svobode ob izjemnem stanju, z dne 5. maja 1899. §§ 1 in 7.). Na policijsko dovoljenje je torej vezano izdajanje novin (»periodičnih tiskovin«) (§§ 10. in U. tisk. zak.), — do-
Ali t. zv. »posebne izdaje« res niso »periodične tiskovine?«      23
voljenje se smatra za dano, če policijsko oblastvo v 8 dneh po prijavi ni ničesar ukrenilo. Ta določba o dovoljenju odnosno 8 dnevnem čakanju nanj je z Ustavom derogirana, ker »spre-čava« (čl. 13.), potrebna je pa še prijava po §§ 10. in 11 tisk. zak. Ustav pomeni torej premembo zgoraj navedene skupine, prestop iz tretje v drugo.
Kaj je »periodična tiskovina«, določa § 7. To je tiskovina, ki izhaja najmanj enkrat na mesec, četudi v neenakih roki h. Izvzeti so poedini zvezki celotnega, zaokroženega ali zaključenega dela, ki izhaja v nadaljevanjih ali zvezkih. — Kot del poedinega broja ali zvezka (»Blattes oder Heftes«) — scili-cet »periodične tiskovine«! — smatra se vsaka priloga, ki se izda istočasno in se ne prodaja posebej v prenumeraciji (ki se torej ne more posebej naročiti). Glasom sodbe br. 2234. Now. označa periodično tiskovino po svojem pojmu neka »kontinuiteta in koneksiteta, ne le zunanja, marveč tudi notranja, s katero je medsebojno vezana nedokončana in vedno nadaljevana vrsta stalno sledečih si objav različne vsebine.«
K pojmu periodične tiskovine je izjavil gen. prok. Olaser v poročilu 1885, kateremu je pritrdilo justično ministrstvo z odlokom 25. februarja 1885 št. 3.3,34.: »Zdi se, da misli § 7. odst. 1. le na to, da izide periodična tiskovina vsaj enkrat na mesec. Toda gledati je treba na enoto, ki šele oi;ravičuje, da govoriš o i s t i tiskovini, ki v e č k r a t izhaja, — kajti če bi te enote ne bilo, je enkratno izdanje enako le enkratni nakladi. § 7. torej že predpostavlja pojem ])eriodične tiskovine, n e p a, d a b i g a š e 1 e u g o t o v i 1; on ta pojem le utesnjuje s tem, da zahteva minimalno mesečno izhajanje.« Srb. zakon o štampi 1904 govori i o povremenim spisima, i posebej o listinia i novinama, je torej točnejši in je z jasnostjo odpravil kontro-verzo, ki pri avstrijskem tiskovnemu zakonu izvira zgolj iz nespretne terminologije in iz formalizma intcrpretatorja, — pri bivšem justičnem ministrstvu in večkrat pri kasaciji tudi iz namenov »justične politike« glede na Hste. § 2. hrvatskega zakona o porabi štampe 1875/1908 govori o povremenih in o periodičnih tiskopisih, § 8. določa: »Povremenim ima se smatrati onaj tiskopis, koji izlazi najmanje dva puta na mjesec« Itaiijanski Editto sulla stampa 1848/1889 govori v cap. VIII.
Ali t. zv. »posebne izdaje« res niso »periodične tiskovine?«
»Delle pubblicazioni periodiche«, rabi izraz »un giortialc o scritto periodico« (art. 35) ter »un giornale od a 11 r o scritto periodico« (art. 36). Nemški »zakon o tisku« 1874 določa v § 7: »Novine in časopisi (Zeitungen in Zeitschriften), ki izhajajo mesečno ali v krajšiii, če tudi neenakomernih (unregelmassigen) rokih (periodične tiskovine v smislu tega za-k o n a), morajo . . .« itd. Tu je torej expressis verbis pojem periodičnosti označen na roke, in omejen na novine in časopise (liste in revije). Tudi avstrijski vladni načrt novega tiskov-neka zakona 1902 pravi v § 6. izrecno: »Kot periodična tiskovina naj se smatrajo novine in časopisi, ki izhajajo v mesečnih ali krajših, četudi neenakomernih rokiii.« Moderni madžarski tiskovni zakon (veljaven v Vojvodini, Zakon o štampi, 1914), pravi v § 3: Povremeni list je u neprekoračivom roku od jednog meseca izlazeče svake novine ili časopis,*) in tudi pozneje govori o proizvodima štampe in ločeno o povremenim 1 i s t o v i iu a. Avstrijski tiskovni zakon iz leta 1922 je staro označbo dosledno izpustil in govori o »nruckwerke« splošno in o »Zeitungen« (Zeitschriften) posebej, ter slednje definira v § 2.: »Novine v smislu tega zakona so tiskovina z vsebino, čeprav prej ne omejeno; ta tiskovina izhaja pod istim imenom in po tekočih brojih, čeprav v neenakomernih rokih; poedini broji so sicer vsak zase zaključeni, vendar imajo po svoji vsebini neko medsebojno zvezo.« »Projekt zakona o štampi« 1923 govori o »novinama in i)ovremenim spisima.« Mimogrede bodi opomnjeno, da je ta projekt slabši od originala, srbijanskega zakona o štampi, in da sestavljalec ni upošteval niti drugih tekstov, ni izsledkov doktrine, ni podatkov judikature zadnjih 60 let, — a nič boljša nista kritika in dodatni predlog s strani novinarskih organizacij iz leta 1924.
Nočem tu citirati še brezkončne vrste raznih pisateljev, ki so se izrazili k tej nekdaj sporni točki tiskovnega prava.
*) Cit po izdanju »jMala sbirka krivičnih zakona za Vojvodinii, prc-veo i sredio dr. jovan Li.tnajič, drž. tu/.ilac. Izdanje i. šianipa štamparije Giobiis, Novi Sad 1924. Knjižica mrgoli tiskovnih pomot. Tudi v citatu ¦očitno niai.jka kaknia liesuda. Za tukai.šnji prod^tiet pa ciiat zadostuje, ker jc ja:'.en iia;neii cit. določbe.
Ali t. zv. »po.sebne izdaje« res niso »periodične tiskovine?«      25
Zadostuj, če citiram starega L i s z t a. ki je še vedno starejšina komentatorjev avstrijskega in nemškega tiskovnega prava, čeprav je vrsta njegovili teorij že padla. — 3 vrste tiskovnih deliktov, njegov nauk o odgovornosti — in čeprav je zlasti »Lehrbuch des osterr. Pressrechts« v nmogih ozirih zastarel. Liszt trdi v nasprotju z Olaserjem in pred nemškim zakonom, pag. 68: »Avstrijska zakonodaja je torej v § 7. pod »občimi določbami« ugotovila pojem periodične tiskovine. Periodična je, če je podan stik dveh momentov: 1.) Roki izhajanja in 2.) poedini broji niso zaključene »celote«.
Vzporedil sem avstrijsko določbo z nekaterimi drugimi radi paralele. V ničemer namreč ni dan razlog za mišljenje avstrijskega prav. ministrstva in judikature, da je pojem periodične tiskovine že predpostavljen in s § 7. le omejen, marveč smatrajo vse zakonodaje, starejše in novejše, kot samoposebi umevno, aksiomatično naziranje, da je periodična tiskovina pač to, kar se ob običajni rabi jezika more smatrati: Povra-čanje, izhajanje »iste« tiskovine, t. j. pod istim imenom in z isto smerjo, istim namenom, — torej tudi psihološki kriterij — četudi v neenakih dobah, od 1—2-krat mesečno višje. Vse drugo je nevzdržno. Da spadajo pod pojem »periodične tiskovine« le novine in časopisi (listi in revije) in nič drugega, je danes soglasno mnenje vseh pravnikov na svetu.
Po pojmu periodične tiskovine je periodična tiskovina torej tudi posebno izdanje novin. Prav nobenega razloga ni, da bi se takšno posebno izdanje izvzelo iz tega pojiria, ker ono povsemi izpolnjuje pogoje .§ 7. tisk. zakona. Ono je zase zaključeno kakor vsak drugi broj lista, izide v vrsti drugih izdanj lista, kot eden njegovih 6, 7 ali 18 ali več tedenskih, t. j. 25—86 mesečnih brojev, — ali i^raktično govorjeno, če je »Jutro« izšlo že davi, pa priredi drevi še t.zv. posebno izdajo, je izšlo ta dan dvakrat in ni njegova večerna »posebna« izdaja v smislu § 7. tisk. zak. nič drugačna, kakor njegovo »ne — posebno« ali »običajno« jutranje izdanje. Tako po logičnem pojmu »periodične tiskovine« v zakonodajah sploh, in po tekstu ter smislu veljavne določbe § 7. avstr. tisk. zak. Komentai" Schu'arze-Appelius smatra »E.xtrablatter in der Rege! als aus-serordentliche Beilagen«.
26      Ali t..zv. »posebne izdaje« res niso »periodične tiskovine?«
Toda, »povodom opazovanja, da so važnejši dogodlci pe-riodičnim tis]i;ovin a m politične vsebine« (ne »izdajateljem«!) dali povod za prirejanje posebnih izdanj, ki izhajajo ločeno in v neenakomernih rokih (sic!), je dalo bivše avstr. prav. ministrstvo drž. pravdništvom navodila (odloka od .30. julija 1870 in 29. marca 1882), da se takšne posebne izdaje ne smejo smatrati kot deli periodičnih tiskovin, ampak da se mora ž njimi postopati po § 17. tisk. zak., in je torej njih razpečavanje in razpošiljanje pred potekom 24-urne prijavne dobe dopustno le z dovoljenjem državnega pravdništva ozir. varnostne oblasti.
Ta u k a z je Avstrijo preživel, čeprav ni z ničemer opravičljiv. Ce je pojem periodične tiskovine, po Glaserju, že predpostavljen in s § 7. le omejen, ali če je, po Lisztu, v § 7. ugotovljen, — v obeh priiuerih je v 7. dana najožja meja pojma, in tu. naštete pogoje izpolnjuje vsaka posebna izdaja lista. Kontinuiteto ima, izšla je v vrsti enakih izdaj istega imena in namena, ni zase zaključena, pa tudi ni priložena, a ni je tudi v prenumeraciji, pa tudi stoji, da to ni »samostojna« tiskovhia, marveč je tiskovina po pogojih § 7. in lit. 1.) § 10. tisk. zak. Kdor torej »posebno« izdanje smatra za samostojno neperio-dično tiskovino, jo samovoljno iztrga iz reda »periodičnih ti-•skovin«, med katere spada po celem svojem nastanku. Bivše avstrijsko prav. ministrstvo je s svojima odlokoma delalo novinam silo. Glej Mifička: »Delikty tiskove«, ki jndi-katuro kasacije imenuje neodkritosrčno. (§ 21. Judikatura soudu kassačniho, § 22. Pokračovani). Očita tudi. da se je »podivnvm zpusobem judikatura kassačniho soudu postavila na stanovisko primo protichudne«, očita »nespravnost arguiuentace« in »uvahy kriminalne politicke!« Če je sloviti profesor tisk. prava moral tako drastično nagnati avstr. judikaturo. in to 1. 1908 v izdanju praške univerzitetne »Knihovny Sborniku ved pravnich a statnich«, potem smein na tem mestu reči vsaj, da je obžalovanja vredno, če se je takšen ukaz vzdržal v veljavi od 1870/82 ne le do 1918, ampak iz razlogov tradicionalnega upoštevanja tradicionalne judikature in pra.xi tudi še do 1924.
Ali t. zv. »posebne izdaje« res niso »periodične tiskovine?«     '^T
Dobro, — bi mogel kdo ugovarjati. Toda tu gre za »i)o-sebno« izdanje, periodično pa je le redno izdanje!
Baš v tem tiči zmeda v pojmu! V .smislu tisk. zakona l)oznam samo eno periodično tiskovino, t. j. list, ki izhaja periodično, vsaj enkrat mesečno, z ostalhn, tam navedenim iii zgoraj dovolj obširno ponovljenim obeležjem. Pojma »rednega«, »navadnega«, »ol)ičajncga« itd. ter »izrednega«, »posebnega«,, »extra« — itd. izdanja nista tiskovnopravna pojma, ker oba brez medsebojne razlike ostajata v mejah circumscriptionis legahs, oba padata pod pojem periodične tiskovine. Enakost periodičnih rokov je po zakonu izrecno izključena iz atributov periodičnosti.
Kdor bi pa bil morda še v dvomu, — dasi mora premislek o pojmu zakonito obeležene periodičnosti biti mei'odajen, — naj ne išče pomoči v si)ekulacijah iz sedemdesetih let, ko je doktrina z (ilaserjem vred bila glede na tiskovno pravo še nekoliko nesigurna, — marveč naj si pogleda, kako nastane list, novina ali »periodična tiskovhia« in kako »posebna izdaja <. T u d i t u n i r a z 1 i k e. »Posebna« izdaja nastane le iz nagiba koukurcnce med listi, kateri bo prej svoje občinstvo obvestil o posebno važnem dogodku (izid volitev ali bitke, sklep mirovne konference, prememba vlade, velika nesreča, atentat itd.) če tudi utegne važnost biti le subjektivna ali omejena na ožji krog interesentov (n. pr. posebna izdaja s skui)ščinsko interpelacijo). Razlika med »redno« in »posebno« izdajo sploh ni zakonita, ne sjiada k atributom i)ojma periodičnosti. Ta razlika ni i)ravna. marveč je le tehničnega značaja z ozirom na tiskarsko produkcijo in novinsko adiiiinistracijo, torej na razmerje med »periodično tiskovino« in občinstvom. »Periodična tiskovina« ne pade z neba, marveč je plod kompliciranega izvesli-teljskega uredniškega, tiskarskega in ekspedicijskega značaja. V takem aparatu mora vladati neki red, neka tehnična periodičnost, ki pa še daleč ni istovetna s pravnim pojmom perodičiiosti >; 7., v katerem je določen le minimum, izpod katerega preneha pojem periodičnosti. Podjetje pa mora preko •te pojmovne meje osigurati občinstvu iz prej navedenih organizacijskih vzrokov produkcije, in pa še iz vzrokov efekta (t. j. iz ozira na morahii in ekonomski uspeh lista, na uspeh
¦28      Ali t. zv. »posebne izdaje« res niso »periodične tiskovine?«
političnih nasvetov in inseratov ter difuzijo obvestil) neko stalnost, navaditi občinstvo na neki red, na dejstvo, da bodo ob določenih dneh in urah vedno enako dobivali svoje vesti, bodrila, pozive, inserate, obvestila, zabavo. Istočasno pa ve vsak naročnik ali bralec, da mu bo hst že po bistvu svoje organizacije in po namenu svoje eksistence skušal s čim največjo dosegljivo naglico povedati tudi izven tega navadnega reda, kar bi se zgodilo tako važnega, da mora v političnem ali trgovskem ali kateremkoli drugem interesu občinstvo takoj izvedeti za izid pričakovanega ali nepričakovanega dogodka. Tudi izven tehnično običajnega reda, torej v tehnično, administrativno, po dosedanji listovi in prejemalčevi navadi »izrednem« izdanju. Ta »izrednost« torej nima prav nikakršnega posla s pravnim pojmom periodičnosti. Ona le skrajša običajno periodo izdajanja n. pr. za polovico ali tretjino, ona ne stoin radi svoje »izrednosti« iz periodičnosti, ni iz vrst vseh izdaj lista iztrgana »nepcriodična tiskovina z a s e, ni niti letak, niti afiša, niti knjiga, niti nič drugega. .le list, kakor vsak drugi, periodična tiskovina, kakor vsaka druga. »Jutro« ob 18. popoldne s poročilom o izidu volitev ni kljub jutranjenui imemi in nenavadni uri pravno in tudi dejansko nič drugega, kakor »Jutro« ob 4. zarana. Ce bi povodom nepričakovano naglega izenačenja zakonov mesečnik »Slov. Pravnik« izšel še enkrat več, n. pr. dne 15. t .m. kot »posebno izdanje«, ali to izdanje ne bi bilo prav tako v vrsti »periodnika« (ital. »il periodico«, titulatura lista!) »Slov. Pravnika«, kakor vsa druga »redna« izdanja? In bi moral g. urednik prositi za policijsko dovoljenje 24 ur poprej?
Sedaj šele prihajamo k določbajn § 17. tisk. zak., po katerem sta bila dva dnevnika obsojena v osebah gospodov ti.skarnarjev. Tiskarna mora v smislu § 17. istočasno s pričet-k:om razdeljevanja aH razpošiljanja izročiti varnostni oblasti, in na sedežih državnega pravdništva tudi le-temu,' po en izvod vsakega poedine.ga broja periodične tiskovine. Od vsake druge, torej neperiodične tiskovine, mora pa tudi storiti isto najmanj 24 ur pred razpečavanjeiu, ali pa mora prositi bodisi varnostno oblastvo, bodisi državno pravdništvo za d o-voljenje razpcčavanja tudi pred potekom 24-urnega
Ali t. zv. »posebne izdaje« res niso »periodične tiskovine?«     29'
roka. Tiskarnar, ki tega ne stori, zakrivi prestopek. Izvzeti so po § 9. drugi odst. le takšni »izdelki tiska«, ki naj po svojem, namenu služijo zgolj potrebam obrti ali prometa ali domačega, ali družabnega življenja, n. pr. formularji, ceniki, vizitke i. t. d.. Pod slednje izjeme brez dvoma ne spada broj novine, ne dnevnika, ne tednika. Ker med »običajnim« in »posebnim« iz-danjem ni stvarne razlike, velja z ozirom na »posebno izdajo«: periodične tiskovine torej prva določba § 17., torej le tiskar-narjeva dolžnost, da predloži dolžnostni izvod istočasno z razdelitvijo in razpošiljanjem. Če bi list, četudi posebno izda-nje, ne bil »periodična«, marveč »neperiodična« tiskovina, bi. to nasprotovalo njegovemu bistvu in namenu. Ali naj izid volitev ali celo atentat ali katerikoli sličen obče važen dogodek javim 24 ur poprej? Absurdnost je na dlani.
Tu treba se pokazati, kako nevzdržno je utemeljevanje sodbe, o kateri poročam. »Pri rednih izdajah policijsko oblastvo že ve, kdaj naj bo pripravljeno, pri izrednih pa mora pravočasno izvedeti, da pripravi »cenzurni aparat!« Vsaj to implicite-priznava ta sodba, da je to »izredno izdanje« vendar le 1 i s t, kar v resnici je, in da torej mora v »cenzuro«. Očividno je v slični skrbi za dobrobit policije tudi bivše prav. ministrstvo izdalo svoje citirano navodilo, da se omogoči »cenzuriranje.:, ki bodi »pravočasno«, torej pri takšnih snspektnih izdanjih izvršeno prej,' kakor pri »rednem« izdanju. Izraz vzklicnega sodišča je stvarno povsem točen : Qre v stvari za pravcato preventivno cenzuro in nič manj!
Toda ta interpretacija je nepravilna ne samo po doslej povedanem, marveč je v nasprotju s samim tiskovnim zakonom na drugem mestu. § 10. zahteva od prijave o nameravanem izdajanju Hsta (»periodične tiskovine«,) da predlagatelj — poleg drugega — naznani naslov periodične tiskovine, roke i z -h a j a n j a in p r o g r a m. »Ce pa nastopi med izdajanjem periodične tiskovine prememba v eni navedenih točk (— torej tudi v rokih izhajanja —), mora se praviloma še pred nadaljevanjem izdajanja te premembe oblastvu naznaniti, če pa je ta prememba nepredvidena, mora se naznaniti (sc. kasneje in najdalje) tekom treh dni.«
'30      Ali t. zv. »posebne izdaje« res niso »periodične tiskovine?«
Tu torej zakon izrecno dovoljuje p r e m e rn b o v naznanjenih rokihizdajanja, ne da bi bilo treba v nepredvidenih primerih poprej avizirati varnostno oblastvo ali državno pravdništvo, naj »pripravita cenzurni aparat«, in ne da bi ju trebalo prositi za dovoljenje, ker je to dovoljenje že v zakonu samem dano. Edino, kar zakon zahteva, je naknadna prijava tekoin treh dni, — kar pa ne spada pod sankcijo § 17., na katerega se nanaša ta judikatura. — Če bi bili še pomisleki, se vprašamo: Kaj pa naj se izmed točk § 10. spremeni »nepred-vidoma,« torej naglo, nepričakovano in praxi? Ali v točki 1.) ime lista, ali njegov program? Mogoče, pa ne verjetno. Tako naglo se te reči niti dandanes ne menjavajo. Preostane iz te točke torej edino le rok izhajanja, ki se pač menjava čestokrat prav nepričakovano, baš v slučajih izdanj, ki se v tem smislu imenujejo »posebna«, katera m e n j a v a je pa zakonito predvidena, ker leži v bistvu »periodične tiskovine«, in. dovoljena pod pogojem naknadne prijave tekom treh dni, ne pa 24 ur prej, in brez posebnega dovoljenja ad hoc. — Ali pa morda § 10. ni prav tako namenjen »zur Erhaltung der Ordnung in Pressachen«, kakor § 17?
Vsi argumenti še niso izčrpani. Positc^ da obvelja naziranje, da »posebne« izdaje niso periodične, marveč obveljajo kot »neperiodične«. Kaj je posledica? Ni jim treba označiti odgovornega urednika v smislu § 9., niti urednikovega stanovanja, niti imena tiskarjevega, 10 lit. 2 in 3, in če se urednik imeimje, ni treba, da je ta prijava pravilna po § 11., marveč sme biti namenjena, da morebitnega zasebnega obtožitelja zapelje, — posledica, da prekasno vloži zasebno obtožbo, ah pa proti napačnemu obdolžencu. Pred novelo bi »neperiodično posebno« izdanje ne rabilo ne kavcije, ne kolka. Sedaj odpade tudi vsaj glede roka dolžnost § 18., 2. odstavek in kaznivost in končno n e periodični tiskovini ni treba sprejemati popravka, § 19., niti sodbe ali uradne odločbe § 20. Pa tudi za delikte v vsebini te »neperiodične« tiskovine ne moreš tožiti odgovornega urednika periodične — istoiiuenske! — tiskovine, in če te je takšna »nepcriodična« posebna izdaja Usta grdo napadla, boš drugi dan redni »periodični« izdaji istega lista zaman pošiljal popravke, ker napad nate ni bil »v njej«, v periodični tiskovini, objav-
Ali t. zv. »posebne izdaje« res niso »periodične tiskovine?«      31
Ijen! Lepa svoboščina za one, ki radi zlorabljajo tiskovno svobodo.
Končno je s cit. ministrskima odlokoma nastopila za liste dvojna kazenska odgovornost, v protislovju s 3. odd. tisk. zak. Ker posebno izdanje ni periodično, ne prihaja v poštev po čl. III/I odgovorni urednik, pač pa po čl. III/2 založnik, in tudi po čl. IIIA3 tiskar, če v smislu § 17. ni storil prijave! Ali je uporaba teh določb o neperiodičnih tiskovinah res uporabliiva za izredno izdanje dnevnika?
Izpodbijano naziranje je pač vprav netnožno. Če bi pa le še tudi v bodoče obveljalo, — kar ni verjetno, vendar pa ne izključeno, — imajo novine ali »periodične tiskovine« še en izhod: Prijavijo naj v smislu § 10., da bodo odslej izhajale po potrebi v neenakomernih rokih, predvidoma enkrat na dan. včasih pa tudi dva- do trikrat. Znana »Fackel« Karla Krausa je bila prijavljena: »Erscheint in zwangloser Folge«, in je takrat izhajala povprečno šestkrat mesečno (1908), vse njene številke so torej bile »izredne«, pa ni nikomur prišlo na um, da bi njo, odnosno izdajatelja in odgovornega urednika gosp. Karla Krausa kdo preganjal radi § 17., dasi mu je dunajsko državno pravdništvo bilo prav malo naklonjeno radi glos k Friedjung-ovem procesu in glos k obtožbam glede nravnostnih deliktov, in dasi ga je rado preganjalo v drugih slučajih. — Izhajanje »po potrebi« ima prijavljeno (aU vsaj tiskano v naslovu) tudi »Uje-dinjenje« v Ljubljani. Če bo izhajalo najmanj enkrat mesečno, bo brezdvoma periodnik, obstoječ vsled te svoje prijave iz samih »posebnih izdanj«, vsaj z ozirom na »cenzurni aparat«, ki bo moral paziti, kdaj naj stopi v akcijo!
Vrh vsega tega pa imamo še Vidovdanski Ustav. Čl. 13. in 138., kdo jih dandanes ne pozna več prav natančno! —zabra-njujeta, da bi se novine — ne pa morda le »periodične tiskovine«, torej tudi neperiodične novine, t. j. posebna izdanja v smislu izpodbijane judikature — delale odvisne od posebnega dovoljenja, če tudi le 24 ur poprej. Če bi torej vsa prejšnja argumentacija ne držala tako, kakor drži, bi navsezadnje držalo to: Če tudi bi pobijano mnenje bilo pravilno, je s čl. 136. Ustava derogirano. za dovoljenje v smislu § 17. ni treba nikogar vprašati in se vsaj poslej ne sme soditi po starem. »Po-
32 Knjiga o domačem pravu.
sebna« izdanja listov so periodične tiskovine in jih ni treba prijavljati, niti prositi za dovoljenje, marveč zadostuje dolžnostni izvod pričetkom razpečavanja. če bi pa tudi ne bile periodične tiskovhie, kar so, jih pa vendar ni treba 24 ur poprej prijavljati, ker je ta storitev nemogoča, niti ni treba prositi za dovoljenje policijskega oblastva ali državnega pravdništva, ker ta dva n e s meta ukrenid nobene preventivne odredbe, ki bi prepreča-vala izhajanje itd. novin.