?5Č
O s v e t a.
v,
es teden s svojo ženo sprt Govoril mož je v jezi  vneti: „ReŠiti  more  me le smrt, Le  smrt,   nič drugega na sveti."
Zavpije  žena nanj  strastno: „Nikar,   nikar  mi  ne  ropoči!
Le pojdi  —   vidiš tam  vodo? Kar pojdi in v valove skoči!"
Živ ogenj   blisne  mu v  očeh.   -Na lice smrtno  pobledelo
Bridkosten  leže  mu  nasmeh, Sopeč  pomirja  kri  zavrelo.
Do  reke pot,  poslednja pot Jedina reši ga pokore.
Katero  naj  izbere zmot? Ženo  ubiti?  Ne,  ne  more.
Prispe na reke  strmi  breg, Nespremljan  zadnje te  minute    —
Pač spremljali  so  njega beg Glasovi  rezki žene ljute:
„Končaj življenje, le končaj! Jaz  sama prosim  te, utoni!
Na bregu si. Le skoči zdaj! Nikar na  vrbi  dalj  ne sloni!
Saj   vem,  ti smrti  se  bojiš. Nerad  bi  v  mrzlo  kopel  legel.
A  da se  enkrat utopiš, Kako  bi  meni ti  ustregel!"
In on? On mislil je razvnet: „Na kako  zlo  mi je rojena!
A skoro krenil k domu spet In rekel }\ pokojen:   „Žena!
Če zdaj  celo,  ko  v  smrt   divjam, Strupeni jezik tvoj   me gloje,
Sovražiš me, kot satan sam Prav  iz globine  duše  svoje.
In jaz   —   jaz  drugega  ne  vem, Kako  bi  kaznoval  srce ti   —¦
Ker tebi tak sem trn očem, Imej  Še  dalje  me na sveti!"
Anton  Medved.
Kamenar.
(Iz delavskega življenja.   —  Spisal  Vrhovski.)
I.
Sem olcarja 'mela, Sem tolarje štela; Zdaj štamcarja 'mam Mal' da ne petlam. Narodna.
Ako se pelješ, dragi čitatelj, po železnici za Dravo od Maribora gori do koroške meje, imaš na levi strani neprestano gorovje. Na prvi pogled ti kraj malo ugaja: strmina in goščava, le tu in tam redki travniki, njive in poslopja. A drugačen pogled ti kaže to gorovje, —¦ naše Pohorje —, ako je ogleduješ z njegovega vrha, ki se imenuje ,Planina'. To je skupina visokih hribov, valovito nakopičenih in zvezanih z ravnicami, katerim se navadno pravi „sedlo". Na severo-zahodni strani hribov stoluje pa mati, košata in ponosna ,kraljica Pohorja', Velika Kapa. Obraz njen znaČi že ime: gora široka in sesedena, Čeprav ne dosti višja od drugih. Dviga se sredi Pohorja; razgled ž nje sega v prelepe kraje mile nam domovine.
Planina ali vrh Pohorja se razteza blizu od koroške meje nad Spodnjim Dravogradom začenši dobrih šest ur hoda po grebenu in sicer nekako za tokom Drave proti jugovshodu. Od nje se neprestano ločijo in v doline raztezajo obrasteni hribje, med katerimi v ozkih dolinicah šumljajo potoki, iz početka majhni in ponižni, pozneje pa močni in glasni, ob deževju celo deroči.
Vrh Planine je večinoma plešast, obrasten le s travo in mahom. Na severni strani se razširja gozd in razteza daleč v doline. Na južni strani pa so kmetiška poslopja sredi njiv, travnikov in pašnikov. Kjer pa je stvarnikova roka svet malo uravnala, nastalo je tekom Časa selo, katero se z vrha vidi jednako grozdu na trsu. Takih sel štejemo ob Pohorju nad petnajst, zadaj za njimi se košati na ravnem polju nekaj trgov in celo troje mest. Vse to se vidi ob lepem vremenu z vrha Planine neizrekljivo lepo, da moraš občudovati ta kos slovenske zemlje.